Silvo Torkar
Ime Dražgoše kot slovenski jezikovni in kulturni spomenik
Slovansko lastnoimensko dediščino je prvi sistematično obdelal in predstavil najpomembnejši slavist 19. stoletja Fran Miklošič (1813-1891), in sicer v treh nemško pisanih razpravah: Tvorba slovanskih osebnih imen (1860), Tvorba krajevnih imen iz slovanskih osebnih imen (1864) in Slovanska krajevna imena iz občnih imen (1872-1874). Ker je v prvi razpravi Miklošič pritegnil zelo malo slovenskega gradiva (zaradi tedaj še neobjavljenih historičnih virov), je leta 1886 v Letopisu Matice slovenske to vrzel zapolnil zgodovinar Franc Kos, z razpravo Ob osebnih imenih pri starih Slovencih. V uvodu k tej razpravi je zapisal: »Pred tisoč leti so dajali slovenski starši svojim otrokom domača imena. Vsled tujega vpliva so se sčasoma ta imena odstranila ter nadomestila z drugimi. To se je primeroma hitro zgodilo, kajti Slovenci so imeli že takrat slabo navado, da so se radi poprijemali tega, kar je prišlo od drugod. Veliko je pripomogla tudi sveta vera, da so se v teku časa odstranila narodna imena, ker so bila poganska, ter se vpeljala imena raznih svetnikov in svetnic.« Kot v opravičilo za svojo razpravo pravi: »Od nas je odvisno, da zopet vpeljemo imena, katerih so se posluževali naši predniki. Morebiti bi lahko kdo oporekal, da so ta imena nekrščanska. Res je, da bi le maloktero našel v rimskem koledarji, vendar so bili možje in žene, ki so imeli spodaj našteta imena, večinoma kristijanje, nekateri izmed njih še celo pobožni romarji in gorečipodpiratelji svete cerkve, ki imajo brez dvojbe mnogo zaslug, da se je sveta vera razširila in utrdila med Slovenci.«
S slovenskimi zemljepisnimi imeni so se pozneje ukvarjali jezikoslovci Karel Štrekelj, Luka Pintar, Fran Ramovš, Petar Skok in še zlasti France Bezlaj. Na Koroškem so imena raziskovali Janez Scheinigg, Primus Lessiak, Eberhard Kranzmayer in Otto Kronsteiner. Bezlaj predstavlja vrh slovenske imenoslovne znanosti, s svojo monografijo Slovenska vodna imena (1956-1961), številnimi razpravami in Etimološkim slovarjem slovenskega jezika I-IV (1976-2005, soav-torja III. in IV. knjige sta Marko Snoj in Metka Furlan). Pomemben prispevek k
LR 58 / Ime Dražgoše kot slovenski jezikovni in kulturni spomenik 269
poznavanju slovenske toponimije je dal Marko Snoj z Etimološkim slovarjem slovenskih zemljepisnih imen (2009), v katerem kritično povzema, dopolnjuje in nadgrajuje imenoslovne raziskave od Miklošiča do danes.
Kot pravi Bezlaj v svoji razpravi Slovenski imenotvorni proces, so Slovenci tako kot ostali Slovani svoje naselbine radi imenovali po neki osebi, za katero težko rečemo, ali je bil to starešina zadruge ali ustanovitelj naselbine. Nekatera od teh krajevnih imen so se v slovensko zavest še posebej trdno zasidrala, ker so povezana s slovenskimi kulturnimi ali naravnimi spomeniki: Rateče (os. i. Rateta) so dale ime Rateškemu rokopisu, Stična (os. i. Žitič) Stiškemu rokopisu, Radenci (os. i. Radin) znameniti radenski slatini, Postojna (os. i. Postoj) svetovno znani kraški jami, Bohinj (os. i. Ljuboh) alpski dolini z ledeniškim jezerom, Ljubljana (os. i. Ljubovid) pa je postala celo središče sodobnega slovenstva. Staroslovenska osebna imena so zakodirana tudi v slehernemu Slovencu znanih krajih Črnomelj (< Črnomel), Domžale (< Domožal), Kotlje (< Hotel oziroma Hotul), Radgona (< Radigoj), Radovljica (< Rado), Trbovlje in Trebnje (< Treb), Velikovec (< Bolko), gorah Blegoš (< Blagoš), Bogatin (< Bogotin), Bohor (< Bohor), Dobrač (< Dobrak), rekah Mislinja (< Misel), Hudinja (< Hod), Radovna (< Rado). Tudi v Dražgošah, simbolu slovenskega odpora in trdoživosti, je utelešeno pristno sta-roslovensko osebno ime, edinstveno v celotnem korpusu slovanskih imen: Dražigost.
Pri ugotavljanju izvora lastnih imen se imenoslovec praviloma najprej ozre po imenskih oblikah (posebnostih v pregibanju, pridevniški obliki in stanovniškem imenu, tj. imenu za prebivalce ustreznega naselja) in historičnih zapisih.
Imenske oblike za Dražgoše so: v Dražgošah, dražgoški, Dražgošani. Historični zapisi se pojavijo v prvem loškem urbarju leta 1291: Drasigos, nato 1481 Draschigosch, 1636 Draschigasch, 1689 zu Drasigashi, 1744 in 1798 Dragutsch, 1750 v Drashgoshah, 1780 Drasgoshe, 1825 Draschgosche, 1843 Drashgoshe. Na podlagi teh zapisov lahko rečemo, da je bilo krajevno ime izpeljano iz osebnega imena Dražigost s pomočjo stare svojilne pripone -jb, nanašalo pa se je na zemljepisni pojem bodisi moškega spola, najverjetneje breg, bodisi srednjega spola, npr. brdo.*Dražigostjb (breg) oziroma *Dražigostje (brdo) sta v skladu s pravili slovenskega glasoslovnega razvoja dala obliko *Dražigošč(e), nato gorenjsko narečno *Dražigoš(e) in slednjič zaradi vokalne redukcije *Dražgoš(e). V 18. stol. izpričana konkurenčna krajevnoimenska oblika Dragutsch (Draguč) kaže svojilno izpeljavo (s pripono -jb) iz ljubkovalne osebnoimenske oblike Dragut, nastale iz zloženega antroponima Dražigost. Množinska oblika krajevnega imena je, kot je videti iz historičnih zapisov, očitno mlajšega nastanka, kar je svoj čas (1924) ugotavljal že Ramovš. Množina je prvič izpričana leta 1750, izkazana pa je tudi v Metelkovem seznamu krajevnih imen iz leta 1823, kjer so, poleg imenovalniških, navedene tudi rodilniške imenske oblike.
Ime Dražigost je zloženo iz pridevnika drag in samostalnika gost, vezni
LR 58 / Ime Dražgoše kot slovenski jezikovni in kulturni spomenik 269
samoglasnik -i- pa je povzročil palatalizacijo g v ž, podobno kot v nekdanjih imenih Dražigoj, Blažigoj (blag-), Družimir (drug-), Strašimir (strah-). Med Slovenci so, tako kot med Slovani nasploh, bila osebna imena s korenom drag- nekdaj zelo popularna. Oglejmo si nekaj konkretnih, v virih dokumentiranih primerov.
Iz zloženega os. i. Dražigoj je nastala kratka oblika Dražen, iz te pa krajevno ime Draženci pri Ptuju, iz os. i. Grdodrag (grd je tu v starejšem pomenu 'ponosen') pa je izpeljano krajevno ime Draža vas (še v srednjem veku Grdodraža vas) pri Slovenskih Konjicah. Na Koroškem je krajevno ime Drašče (na Zilji), ki ga rekonstruiramo kot *Dražiče, kar je oznaka za pripadnike Dragovega rodu, ta Drago pa je še leta 1150 izpričan v virih s polnim zloženim imenom Gostidrag (Costidrach). Spet na Koroškem je leta 990 in 1050-1065 izpričano os. i. Dragožit, ki pa je zakodirano tudi v koroškem krajevnem imenu Dragožč (pri Šentjakobu v Rožu). V krajevnem imenu Sodražica se skriva os. i. *Stojdrag, v Hotedršici in Kotredežu *Hotedrag, v Sedražu *Sebedrag, v Todražu *Bitodrag, v Čadrgu in Čadražah pa *Čadrag. Osebna imena na Drag- so ohranjena še v številnih drugih krajevnih imenih, npr. Dragatuš, Dragočajna, Dragomelj, Dragomer, Dragomilo, Dragomlja vas, Dragonja vas, Dragotinci, Dragovič, Dragučova, Drganja sela, na Koroškem so Draganče, Draganje, Dragniče. Seznam bi še lahko nadaljevali.
Zgodovinar Anton Koblar je še leta 1891 naivno razlagal Dražgoše iz občno-imenske zveze »v drazih goščah«, jezikoslovec Fran Ramovš pa jih je (1924) -menda prvi - že izvajal iz os. i. Dražigost, enako tudi hrvaški etimolog in imeno-slovec Petar Skok (1929). France Bezlaj (1967) je za Dražgoše po nepotrebnem dopuščal kar tri rekonstrukcije: *Dražigostiče, *Dražigostičane in *Dražigostjane, Marko Snoj pa jih razlaga iz *Dražigostjane, kar da je ime prebivalcev *Dražigostje vasi. Vendar, kot nam pričajo historični zapisi, Dražgoše niso nastale kot stanov-niško, pač pa kot svojilno ime, množinska oblika se je pojavila šele v 18. stol. Tudi bližnji vasi Kališe (< Kališče) in Lajše (< Lazišče) sta prejeli množinsko obliko imena šele v novejšem narečnem razvoju.
Osebno ime Dražigost je bilo v 20. stol. spet oživljeno. Nosil ga je dr. Dražigost Pokorn, avtor številnih knjig o zdravi prehrani. Trajno pa so se v slovensko zavest vrezale Dražgoše, ki tako s svojim arhaičnim imenom kot s svojim neizbrisnim deležem v slovenskem boju za obstoj pričajo o naši samobitnosti in trdoživosti.
LR 58 / Ime Dražgoše kot slovenski jezikovni in kulturni spomenik 269