z družboslovne knjižne police
PETER JAMBREK*
Ustavna demokracija
(Graditev slovenske demokracije, države in ustave)
DZS. Ljubljana 1992. sir. 463
V knjigi, ki govori o icm. kako so naslajale slovenska država in demokracija ter ustava. najdemo pravzaprav avtorjeve sprolne, toda poglobljene odzive na burna dogajanja ob izstopanju iz okvirov Jugoslavije in oblikovanju lasine. samostojne in neodvisne države. Iz.hodišče za njegovo raziskovanje je razlikovanje med »naravnimi« in »umetnimi« skupnostmi. Radikalna preobrazba instilucionalno-normalivne zgradbe in izstop iz Jugoslavije sta tako utemeljena v potrebi, da družba kot celota ter vsak njen posameznik zaživi svoje »naravno« življenje. Avtorje kot objektivni raziskovalec in aktivni udeležcnec teh dogajanj torej zavezan prosvetljenemu političnemu postulatu. da morajo biti politične institucije in pravni sistem ustrojeni po meri človeka, tako da oblikovanje lastne države ni (bil) cilj po sebi in zascbe.
Prepoznavanje nenaravnosti. ki je bila zaradi izrazitega neskladja med prejSnjo institucionalno-normativno zgradbo in značilnostmi dejanske skupnosti tudi vzrok njenega propada in razpada, torej raziskovanje polpreteklega obdobja ni vpeto v moralistično presojanje teh dogajanj, pač pa v iskanje poli za doseganje možne zgodovinske in civilizacijske sprave med institucionalno-normativnim in naravnim. Življenje v skladu z značilnostmi naSe »naravne skupnosti«, ki omogoča soočanje z naSimi nasprotji in njihovo razreševanje, je tako merilo za oblikovanje oblastnih ustanov, pravnega sistema in ustave. Pričujoče delo zato ne razkriva samo, kako je nastajala nova država, temveč
' v ruhnki Z družboslovne knjižne police ab)avI|amo krajJe mlormaiivnc pnkaze m recenzije
tudi. kakšna naj bo njena ustava, s katero posegamo v družbeno danost. Ustava v novi državi torej nima samo globokega simbolnega pomena, ampak mora biti oblikovana tako. da je kol temeljni in najvišji pravni akt sposobna za udejanjanje oz. da omogoča demokratično razreševanje družbenih nasprotij.
Knjiga je v skladu z zgodovinskim (razvojnim) sociološkim pristopom razdeljena na pet delov, ki osvetljujejo postopnost oblikovanja in teoretične temelje nove države in državnosti. Avtor tako analizira stari režim in njegovo ustavo, nastajanje opozicijc v tekmi z oblastjo, pravico naroda do lastne države, izvore nove ustavnosti in razpotja ustavne demokracije. Avtor začne obravnavo prejšnjega režima z analizo konca liberalnih šestdesetih let. kjer sta v ospredju akcija 25-ih poslancev in sestop v svinčena sedemdeseta leta. nadaljuje z raziskavo ustavnih institucij samoupravnega socializma in sklene z ugotovitvami o nadomestkih demokracije in iskanjem poti iz začaranih krogov. Zgodovinsko preverjeni način oblikovanja »naravnih posegov« je razvil politični pluralizem. ki omogoča, da se nasprotja soočajo, spopadajo in razrešujejo. Rubikon liberalizacije starega režima jc zato inavguracija opozicije, kar se je zgodilo z volitvami 1990. leta. Naslajanje političnih strank in oblikovanje političnega zemljevida Slovenije končujeta razčlenjevanje mirnega prehoda v demokracijo.
Enako sistematično raziskuje avtor razpad nekdanje Jugoslavije in nastanek slovenske države, ki jo teoretično utemeljuje s pravico do samoodločbe narodov. V tem delu knjige jc zlasti izvrstno in pronicijivo analiziran problem razkosane družbe in enotne države z naslednjimi poudarki: od unitarne hegemonije proti poliarhiji, srbska antibirokratska revolucija in oligarhija, slovenska demokracija v Jugoslaviji, politične kulture jugoslovanskih družb, Jugoslavija kot logični nesmisel. Prikaz poli do slovenske države zajema volilni program osamosvojitve, realizem utopije o slovenski državi.
samoodločbo in bitko za plebiscit. Izvori nove ustavnosti so po avtorjevem mnenju v uporu proti ustavni centralizaciji Jugoslavije na eni strani in v pisateljski ustavi, ki je izhajala iz spoznanja o potrebi po ustavi v izvirnem pomenu, ustrezni merilom modernega prava in nc ideologiji. Nova slovenska ustava, ki smo jo dobili po številnih zapletih, je v vseh svojih temeljnih prvinah vendarle izraz doseženega političnega kompromisa v pluralistični družbi (z vsemi posledicami za njeno udejanjanje in interpretacijo). Razpotja nastale ustavne demokracije so postavljena s pravico do svobode in blaginje in z omejevanjem in delitvijo oblasti. Z ustavo iz 1991. leta smo dobili prvo moderno slovensko ustavo, ki je predvsem notranje in na novo konstituirala naSo osamosvojeno državo.
»Prva moderna slovenska država je po svojem izvoru privilegirana. Njena zasnova se je namreč najprej oblikovala v kulturnih laboratorijih in ne v državnih ustanovah. Nastajala je med uporom proti oblasti in njenemu nasilju« (str. 339). Ustava je vpeta med osrednja načela suverenosti oblasti, svobode državljanov in enakosti vseh ljudi. Ustavnost pa je več kol to: pomeni iskanje ravnotežja, med osrednjimi vrednotami suverenosti, svobode in enakosti med urejenostjo in napredkom, med ustvarjalnostjo in enakostjo. Za pravno državo in za ustavno demokracijo je značilno, da tega ravnotežja (harmonije) nc iSče vsak po svoje v skladu s svojimi koristmi, temveč so iskanje smisla ustave, njena razlaga in celo ponovno opredeljevanje v rokah posebnega poklica sodnikov, ki sestavljajo eno od ireh glavnih vej državne oblasti. Iskanje žive in dejavne ustave pa ni enostavno in predpostavlja ustrezno pravnopolitično kulturo in državljanski pogum. Knjiga pa nas ne opozarja zgolj na te nove razsežnosti ustavotvomosti, temveč prispeva z analizo bistvenih prvin s konstituiranjem države tudi k ustreznemu razumevanju lastne države in njene pravne zgradbe. To je šc posebej poudarjeno z dodatkom h knjigi, kjer je prikazana razvojna pol ustavnega besedila. Knjiga je s svojo teoretično utemeljenostjo in faktografsko natančnostjo ustrezno berilo za ustavne pravnike, politologe in vse druge, ki jih zanima nastanek slovenske države.
Marjan BrezovSek
JANEZ KOLENC
Politična kultura Slovencev
(Raziskovanje odnosa med civilno družbo in državo)
Založba Karanlanija, Ljubljana 1993, sir. 292
Politična kultura doživlja v zadnjem času nekakšno renesanso; v veliki meri je to posledica nezadovoljstva z omejitvami pristopa racionainc izbire k človeškemu vedenju. Ugovori ali zadržki k tej teoriji se ne nanašajo na pojasnjevanje človeškega vedenja pri Individualnih prizadevanjih za uresničevanje ciljev, pač pa na predpostavko, da cilji sami ne zahtevajo pojasnila. Namesto da bi kot socialna znanost začel na koncu, predpostavljajoč preference in interese, kulturni pristop za osrednji predmet raziskovanja postavi: »zakaj si ljudje želijo to. kar si želijo«. Če naj bo ta obnovljeni interes v politični kulturi vreden truda, potem morajo prihodnje raziskave posvetiti vso pozornost načinu povezanosti institucij z vrednotami. Ljudje nc doživljajo teh vrednot ločeno od drugih, s katerimi si jih delijo, ali sodelujejo v družbenih odnosih brez uravnavanja (opravičevanja) svojega vedenja do drugih. Niso torej potrebne nadaljnje razprave o opredelitvi kulture, pač pa oblikovanje teorij, ki bodo sposobne povezati institucionalne odnose in načine zaznav, družbene odnose in vrednote. In prav to je tista točka, kjer je analiza Janeza Kolenca najbolj obetajoča.
Nobeno naključje torej ni. da je v skladu s taksno usmeritvijo vodilna nit skozi avtorjevo besedilo teoretični spor med kritično in sisiemsko teorijo družbe oziroma naprolja med Habermasom in Luhmannom. Če si Habermas zamišlja odnos med posameznikom in družbo kot proces komplementarnih povezanosti in odvisnosti, jih Luhmann obravnava kot naključno povezane in odvisne enote socialnih sistemov. Teoretični okvir raziskovanja odnosov med posamezniki, »družbo«, kulturo in politiko na Slovenskem je tako avtor zasnoval na paradigma-tičnem pojmovanju »individualizacije sistema« oz. »sistematizacije individuma«. in