socialno delo
letnik 37-februar 1998-št. 1
visoka šola za socialno delo
Ijubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Uredniški odbor
Vika Bevc
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Glavni in odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
Uredniški odbor (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
konnentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1997).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts.
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisl<: Paco, Ljubljana
Iz urednikove beležke ^     .
Pričujoča številka je posvečena pravičnosti. Gre seveda za zelo paradoksen koncept,
saj hkrati, ko lahko zelo hitro pokažemo na njegovo ideološko naravo (če mu sledimo
skozi pojme pravica, pravo, prav), brez njega sploh ne moremo misliti družbe, v kateri
bi bilo vredno živeti. Srečo Dragoš obdeluje koncept pravičnosti, ki so ga med obema
vojnama pri nas razvijali katoliški akterji, vendar na tako »političen« način, da je
postal neuporaben. Walter Lorenz se v svojem članku, ki ga je napisal za mednarodno
številko našega časopisa, sicer ne loteva teme pravičnosti neposredno, vendar je eno
izmed vprašanj Evropske Unije tudi to, kako ne le poenotiti sila različno pojmovanje
pravičnosti od države do države, temveč tudi, kako ga napraviti operativnega za
socialno delo. S filozofskega stališča se — skozi kritiko njegove idealizacije — obravna-
vanega koncepta loteva Gregor Adlešič.
Problematiko, ki jo načenjata prva avtorja, nadaljuje Tanja Lamovec v svoji reßeksiji
mesta, ki ga ima v splošnem dispozitivu znanosti socialno delo, in se pri tem opira na
nekatere članke, objavljene v tem časopisu, in kot eno njegovih poglavitnih značilnosti
omenja angažiranost, ki sicer v znanosti ne velja za nujen (včasih prej za moteč) ele-
ment.
Zadnji članek v številki je v dobršni meri inovacija: objavljamo študentsko raziskavo
föftonc Tanje Velkov, Alje Klobučar, Lorene Pahovič^, kar sicer ni prvič, koristen pa bo
kritičen dodatek, ki ga je spisal Blaž Mesec in v katerem opozarja na nekatere tipične
metodološke napake tovrstnih raziskav.
Srečo Dragoš
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
Besedi »pravičnost« in »tranzicija« sta v
zadnjih letih na Slovenskem tako pogosto
v obtoku, da sprožata že kar inflatorne učin-
ke: bolj ko ju uporabljamo, manj jasen je
njun pomen. Kaj npr. pomeni izraz »tranzi-
cija«? Če pogledamo v Slovar slovenskega
knjižnega jezika iz leta 1994, bomo »tran-
zicijo« zaman iskali. Te besede se nikjer ne
omenja, čeprav gre za zadnjo verzijo slovar-
ja, ki na 1.762 straneh velikega formata
vsebuje impresivno količino 93 152 gesel
in 13.888 podgesel. Zabeležena pa so sorod-
na gesla, npr. tranzit, tranziten, tranzitirati,
tranzitiven, tranzitivnost, tranzitoren, med-
tem ko je »tranzicija« očitno izraz, ki sploh
ne obstaja (ne najdemo ga niti v slovarju
tujk). Zakaj se kljub vsemu prav ta beseda
tako pogosto uporablja? Verjetno zato, ker
je politični in ekonomistični žargon želel
poudariti zlasti stanje prehoda (tranzicije),
se pravi obdobje oziroma položaj, v kate-
rem smo se znašli v zadnjih sedmih letih.
Od tod sintagme »Slovenija v tranziciji«,
»ekonomija v tranziciji«, »politični sistem v
tranziciji«, za kar so bili izrazi kot tran-
zit(nost), tranzitirati, tranzitornost očitno
manj primerni, saj se osredotočajo v prvi
vrsti na proces, na dogajanje, na njihovo
smer — ne pa na stanje.
Na to ne opozarjam zaradi kakšnega pu-
rizma, ampak zaradi odločilnega poudarka,
ki je v izrazu »tranzicija« zanemarjen, saj z
njim opredeljujemo zlasti stanje oz. časov-
no obdobje. Drugačen pomen dobimo, če
»tranzicijo« razumemo dobesedno, tj. kot
prehod(nost). Šele potem se pokaže odlo-
čilno: smer prehoda. Bistvo vsakršnega
prehajanja je usmerjanje, in te smeri seveda
ne moremo misliti brez/>n-hoda (kamor se
usmerjamo) in o^-hoda (od koder smo se
napotili). Prehodnost torej implicira pro-
ces, kjer je ključnega pomena občutljivost
za prihodnost in preteklost; ne le za cilje,
ki jih hočemo doseči, ampak tudi za tisto,
kar hočemo preseči. Namesto tega se je
dnevnopolitičnemu žargonu zdel izraz
»tranzicija« bolj priročen ravno zato, ker je
v njem odmišljen občutek za zgodovino.
Ignoranca do zgodovine se dogaja s pre-
usmeritvijo pozornosti na kratkoročne
ukrepe, odvisne od vsakokratne konste-
lacije političnih sil, medtem ko se refleksija
preteklosti dogaja v črno-belih poenosta-
vitvah (naši/vaši, rdeči/črni, Evropa/Balkan
itn.). Od tod tudi današnja polarizacija po-
litičnega prostora, kjer se del strankarskih
akterjev vse bolj oklepa politične kom-
binatorike in pragmatizma, medtem ko
nasprotni pol ceni zlasti konfrontacijo
idejnih načel, ki jo sprevrača v načelni boj
za vsako ceno na vseh področjih. Na ta
način se znotraj obeh političnih opcij zgo-
dovina (kot tisto, kar se je zgodilo) odriva
na obrobje. In tu ne gre zgolj za to, da
politika ne bi imela posluha za zgodovino.
Še bolj pomembno je, da nereflektirana
preteklost sama vse bolj deluje kot inercija
in s tem kreira politiko. Kako?
V prvi, pragmatični varianti politike, je
zgodovina izrinjena iz političnega vredno-
tenja, ker naj bi dejansko obstajala le seda-
njost, trenutnost. Znotraj takega poudarka
ima le »tu in zdaj« ontološko relevanco, saj
je prihodnost nekaj, kar se še ni zgodilo,
medtem ko je preteklost zgolj historio-
grafija (le opis minulega, ki ga v družbeni
delitvi dela kreirajo historiografi kot pisci
zgodovine). Pri nasprotni politični opciji,
3
SREČO DRAGOŠ
ki se sklicuje na splošna načela in osnovne
vrednote (pravičnost, resničnost, pošte-
nost), pa je zgodovina diskvalificirana z
odmišljanjem »nepomembnih« posamič-
nosti, ki v empirični dejanskosti vselej od-
stopajo od hipostazirane ideje in jih je treba
zato odmisliti, da ne pokvarijo pogleda na
temeljno Idejo. In nekaj podobnega se
dogaja tudi z načelom pravičnosti znotraj
obeh pristopov.
Prvi pristop pogosto reducira pravič-
nost zgolj na to, kar je prav, kar torej reguli-
ra (pozitivno) pravo. Čeprav pravna teorija
razlikuje več vrst pravičnosti (gl. Šinkovec
1996:90-96), sta z vidika družbene struktu-
re najpomembnejši menjalna in socialna.
Prva, menjalna, izhaja iz načela ekvivalence.
Najpomembnejša funkcija tega načela je, da
se v kontekstu tržnih razmerij, ki jih uvaja-
mo, znova legitimirajo ekonomske in social-
ne neenakosti, da se zagotavlja svoboda
lastnine in da se preseže prejšnji ideal kole-
ktivne enakosti, ki se je pokazal za utopične-
ga. Druga vrsta pravičnosti, socialna, pa se
osredotoča zlasti na distribucijo pravic in
obveznosti vseh akterjev v družbi, ki so
kakorkoli udeleženi pri proizvodnji in
potrošnji dobrin oz. storitev. V tem smislu
ima socialna pravičnost pomemben vpliv
na regulacijo in kreacijo celotnih družbe-
nih razmerij — tako na institucionalno
urejenost kot na socialno stratifikacijo (zato
ni zgolj v domeni prava, ampak tudi
politike: socialne, ekonomske, stanovanjske
itn.). Problem pa nastane, če se reprodu-
ciranje družbenih neenakosti ne zaustavi
niti pred tisto mejo, znotraj katere je še
možen konsenz o temeljnih merilih za
pravično in nepravično. Ta meja je tam, kjer
od večanja ekonomskih in socialnih neena-
kosti skupine z dna družbene lestvice ni-
majo prav nikakršnih koristi — bodisi zato,
ker od družbe ničesar ne dobijo, čeprav
prispevajo k njenim dobrinam, ali pa zato,
ker ne morejo ničesar prispevati in zato
ničesar ne dobijo. Ko se to zgodi, se načelo
pravičnosti zruši na način, ko »nezaupanje
in ogorčenje razje vezi sožitja, sumničenje
in sovražnost pa ljudi zapelje v ravnanje, ki
bi se mu sicer izogibali« (Ravv^ls 1992: 6).
To, kar je Rawls sočno formuliral, ne po-
meni nič drugega kot svarilo pred situacijo.
v kateri moralna kategorija pravičnosti zgu-
bi legitimnost, brez katere ni več mogoča
pravna, ekonomska in socialna regulacija
te vrednote. Že Dürkheim je opozarjal, da
so hitre družbene spremembe problema-
tične takrat, ko nova razmerja (dejavnosti,
cilji, pristojnosti) nastajajo hitreje od meha-
nizmov za njihovo regulacijo. Zato je od-
sotnost regulativnih funkcij štel za simptom
družbene dezintegracije (anomija). Poli-
tika, ki nujne ekonomske in socialne neena-
kosti utemeljuje s pragmatizmom trenutnih
interesov, postaja slepa za mejo, do katere
je ta nujnost še funkcionalna. Ne vidi praga,
na katerem se je treba ustaviti in demar-
ginalizacijo izključenih skupin za(u)staviti
neodvisno od postulatov menjalne in di-
stribucijske pravičnosti. Taka politika se
sklicuje samo še na enakost startnih možno-
sti (na formalno, mogoče še restitutivno in
politično pravičnost), medtem ko se
socialna pravičnost izmakne ravno zato, ker
presega področje pozitivne zakonodaje.
Drugačen pa je problem v zvezi z nas-
protno politično opcijo. Ta pragmatizmu
nasprotuje v imenu samega principa pravi-
čnosti, ki da je jasen vsakemu »poštenemu«
državljanu. Osnovna predpostavka je, da
naj bi bilo uresničenje socialne pravičnosti
nekaj tako samoumevnega, da sploh ne po-
trebuje regulacije. Važna je samo poštenost,
ki naj sledi vrhovni ideji pravičnosti, in
zadeve bodo stekle same od sebe. Če se to
ne zgodi, gre za krivdo nekakšnih totalitar-
nih sil, ki nekje iz ozadja negirajo idejo pra-
vičnosti in namesto nje afirmirajo sebičnost
(izjava enega od strankarskih prvakov po
TV, da bo spoštoval samo tiste zakone, ki so
»pravični«, je dobra ilustracija te mentali-
tete). Vendar ta pristop, značilen za del
današnje politike, ni izum te politike. Ople-
tanje z »lučjo« pravičnosti, ki naj zmaga nad
temo totalitarnih sil, je dediščina slovenske
zgodovine.
Gre za idejo iz prejšnjega stoletja, ko se
je na naših tleh začela realizirati oficialna
socialna doktrina katoliške cerkve. Takrat
je bila prednost cerkvene doktrine v tem,
da je prvič v našem prostoru zbudila interes
za to, kar je (bilo in je še) jedro te doktrine:
razmerje med menjalno in socialno pravič-
nostjo. Do takrat se o čem podobnem pri
4
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
nas sploh ni govorilo. Pa tudi po nastopu
te doktrine se razlika med obema vrstama
pravičnosti takratnim socialdemokratom
(in pozneje komunistom) nikoli ni zdela
bistvena, saj so vse reducirali na razredno
vprašanje, medtem ko se liberalci s tovrst-
nimi vprašanji sploh niso ukvarjali. Od tod
prevlada katoliškega bloka vse do druge
vojne. Žal pa tematizacija in realizacija pra-
vičnosti ni isto kot njena operacionalizacija.
Ker je katolicizem to dvoje enačil, je doživel
poraz; najprej lasten razkol na socialnem
področju, potem pa zlom na političnem.
Osmislitev pravičnosti ni isto kot njena
izvedba. Prva lahko izvira bodisi iz teologije,
iz morale (utemeljene s tako ali drugačno
etiko) ali pa iz pravne teorije — vse variante
so mogoče, koristne in so lahko legitimne.
Pri sami izvedbi pa gre za korak naprej: za
način in postopek, kjer načela pravičnosti
uporabimo tako, da sploh lahko učinkujejo
v družbenih interakcijah. Medtem ko se
osmislitev ukvarja z vprašanji tipa kaj in
zakaj, se pri izvedbi sprašujemo s kako in
s čim. Zato je operacionalizacija pravičnosti
mogoča zlasti s pomočjo sociologije, ekono-
mije in politike (na posameznih področjih)
— kljub temu, da zgolj s sociološkimi in
ekonomskimi teorijami ne moremo uteme-
ljiti meril o tem, kaj je pravično ali nepravič-
no (še manj seveda z razmerjem sil med
političnimi akterji). In zakaj je pravičnost,
kakor je bila razumljena pred več kot pol
stoletja, še vedno aktualna? Razlogov je pet.
Prvi razlog, da opozarjam na to zgodbo,
ki so jo takrat začeli katoliški akterji, je v
tem, kar sem zapisal že na začetku: v raz-
cepljenosti današnje politike, ki v imenu
pragmatizma reducira problematiko pravi-
čnosti zgolj na delovanje pravnega sistema,
in pa nasprotni poudarek, kjer se pravič-
nost povzdiguje v smislu naravnega načela,
večnega, nespremenljivega in vselej razu-
mljivega, ki da ga je treba zgolj dosledno
izpeljati.
Drugi razlog je v tem, ker je cerkvena
doktrina glede pravičnosti še danes natan-
ko tam, kjer je bila pred sto leti: poudarja
socialni in menjalni vidik pravičnosti,
čeprav ni zmožna precizirati niti njunega
pomena niti razmerja. Kljub temu doktrina
samo sebe še vedno predstavlja za nekak-
šno svetovno alternativo, za »tretjo pot«
med individualizmom in kolektivizmom.
Tretji razlog je zgodovina omenjenega
spora na naših tleh: čeprav je trajal dobri
dve desetletji, je bil z začetkom druge sve-
tovne vojne pretrgan in je ostal nerazrešen;
po vojni so ga komunistične sile ignorirale,
danes pa ga cerkveni akterji idealizirajo na
način kontinuitete, kjer naj bi prav vsi, od
Mahniča, Kreka pa do Ušeničnika in Gosar-
ja predstavljali enoten katoliški blok. S tem
se katoliška cerkev pri nas vede do lastne
zgodovine natančno tako, kot se je prej ko-
munistična politika do katoliške zgodovine:
jo enostransko reducira in izrazito pri-
stransko interpretira (čeprav sedaj seveda
z drugačnim predznakom).
Četrti razlog za afirmacijo pravičnosti so
globalni trendi svetovnega gospodarstva.
Če pogledamo poročilo Raziskovalnega
inštituta za socialni razvoj pri Združenih
narodih (UNRISD), se njihova glavna
ugotovitev glasi:
Socialne in ekonomske posledice tržnih
reform so dramatične. Splošni trend gre v
smer, ko se osnovni dohodki revnih nižajo,
število ljudi, živečih v revščini, pa se viša.
Od tod sklep, da »svetovna ekonomija ne
potrebuje intenzivnejšega tržno orienti-
ranega tekmovanja, da bi povečala svojo
učinkovitost«, ampak se namesto tega iz-
recno poudarja nujnost »novega globalnega
konsenza, ki bi temeljil na konceptu
globalnega državljanstva in solidarnosti«
(UNRISD 1995: 10, 16-17).
Da ta ugotovitev ni ideološka puhlica
kakšnih kriptokomunistov, dokazuje avdito-
rij z mednarodno sestavo, ki je citirano
poročilo sprejel: gre za 200 predstavnikov
državnih vlad, nevladnih organizacij in
mednarodnih raziskovalnih inštitutov.
Variacija zgornjih problemov so npr. tudi
težave, ki spremljajo evropsko združevanje.
Vemo, da je protislovnost projekta more-
bitne Združene Evrope že od vsega začetka
v tem, da je ideja spočeta zlasti iz ekonom-
skih interesov, čeprav bo najtrši oreh
poenotenje na ravni socialno-političnih
vprašanj. Bolj ko napreduje proces zdru-
ževanja, bolj se ostri problem usklajevanja
5
SREČO DRAGOS
ekonomskega in socialnega razvoja. Zato
nekateri že opozarjajo na paradoks, ki je
posledica pragmatične nedoslednosti, ko se
zaradi političnih volilnih obljub zanemar-
jajo temeljni cilji evropskega združevanja.
Paradoks je v tem:
čeprav (evropska) Skupnost razvija pro-
grame za spoprijem s socialno marginali-
zacijo in ranljivostjo, kljub temu porabi
občutno več časa in veliko več materialnih
sredstev za programe z nasprotnim učinkom.
(Cannan 1992: 149.)
To pomeni, da bodo največji problemi v
zvezi z globalizacijskimi trendi zlasti
socialne narave: razvoj svetovne ekonomije
je nujno vzporeden z rastjo socialnih ne-
enakosti — a le do neke meje, onstran katere
postane neenakost kontraproduktivna za
prosperiteto celotnega gospodarstva. Zato
je vse več tistih, ki opozarjajo, da ekonom-
ska logika sama po sebi ne zmore rešiti tega
protislovja. Sklicevanje na globalno »držav-
ljanstvo« in solidarnost (karkoli že to po-
meni) je opozarjanje na pojem pravičnosti
in apeliranje na politike, da uskladijo merila
o tem pojmu.
Iz prejšnjega izhaja peti razlog, zakaj
sploh pišem o tej temi. Za delo z uporabniki
socialnih storitev ni vseeno, kako je pravič-
nost vgrajena v politiko, od katere so odvis-
ni resursi in zakonska pravila na socialnem
področju, in kako taka politika nastaja, kaj
jo določa. Tega ni mogoče pojasniti le z us-
meritvijo vladajoče koalicije, z (ne)doreče-
nostjo strankarskih programov, z upravno
sposobnostjo ministrstev ali s trenutnimi
proračunskimi prioritetami. To je zgolj
dnevno-politična raven spreminjanja, ki jo
npr. Fernand Braudel označuje kot zgodo-
vino »vsakdanjega ritma« oz. zgodovino
»kratkega časa in dogodka« (ßf. Vodopivec
1991: 365). Pod njo je še globlja, pomem-
bnejša plast, ki določa strukturo cikličnih
sprememb na daljši rok in ni vidna na prvi
pogled. Dogajanje na teh spodnjih ravneh
zajame Braudel z izrazom »čas zgodovine«,
ki ga ne moremo razumeti zgolj iz krono-
loškega sosledja dogodkov in tudi ne samo
s pomočjo ene vede. Gre za počasnejše, a
dolgoročnejše premike v strukturi celotne
družbe, kjer je dogajanje na zgornji ravni
razumljeno zlasti kot spremenljivka spod-
njih plasti. Zato je namesto zgodovine v
običajnem smislu (dogajanja med akterji
»vsakdanjega ritma«) poudarek na zgodo-
vini mentalitet, ki nekako odzvanja v vsako-
dnevnih, najbolj vidnih in izmerljivih do-
godkih. Če je te še mogoče vzročno pojasni-
ti in včasih celo predvideti, lahko premike
v globljih plasteh le bolj ali manj uspešno
opišemo in jih poskušamo razumeti.
To je lahko v procesu evropskega pove-
zovanja dragoceno opozorilo tudi posamez-
nim socialnim profesijam v nacionalnih
okvirih. Zato Walter Lorenz zlasti socialne-
mu delu pripisuje pomembno vlogo »pri
stabiliziranju meja socialne solidarnosti«.
Tega pa, poudarja, ni mogoče doseči brez
upoštevanja različnosti znotraj lastne
intelektualne in ideološke tradicije, kar
seveda pomeni, da »se mora socialno delo
kritično soočiti z lastno zgodovino« (Lorenz
1995: 91).
Dvoje je značilno za te poudarke (nave-
dene od ena do pet): ni jasno, kako se bodo
našteti problemi reševali v prihodnje,
hkrati pa je precej verjetno, da bodo vplivali
na percepcijo pravičnosti, tako v nacional-
nih kot globalnih okvirih, tako na dnevno-
politični (površinski) ravni kot tudi v
globljih, strukturnih spremembah (menta-
litet). V nadaljevanju se osredotočam na ta
poudarek. Kakšen je torej slovenski pogled
na pravičnost?
Čeprav je katoliška cerkev prva pri nas
zbudila interes za socialno in menjalno
pravičnost, se ji nikoli ni posrečilo pojasniti,
kako naj bi se izvajali in kaj to sploh pomeni.
Zaradi tega je katoliški blok (že vsaj od prve
svetovne vojne naprej) začel navznoter raz-
padati na dva tabora: na solidariste in kr-
ščanske socialce oz. socialiste. Jedro spora
med njimi je bil ravno odnos do udejanja-
nja obeh vrst pravičnosti. Prvi tabor so v
tem sporu predstavljali cerkveni funkcio-
narji, skupaj z oblastniškimi strukturami in
vsemi, ki so se jim podrejali; nasprotni tabor
pa se je krepil okrog samostojnih katoliških
intelektualcev, ki jim je sledil vse večji sloj
(katoliškega) delavstva. Najpomembnejši
predstavnik prve, solidaristične struje je bil
teolog in cerkveni funkcionar Aleš Ušenič-
6
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
nik. Najpomembnejši predstavnik druge,
nasprotne struje pa je bil Andrej Gosar
(sociolog, pravnik in ekonomist). Jedro
kritike, ki jo je Gosar že leta 1920 naslovil
na solidariste, tj., na predstavnike oficialne
cerkve, je bil v tem, da je njihov pogled na
družbena vprašanja preveč abstrakten in
zato praktično neuporaben, hkrati pa jim
je očital, da se zatekajo zgolj v moraliziranje,
namesto da bi konkretno podprli delavske
zahteve po socialnih reformah:
Solidaristična načela [...] tudi najbolj objek-
tivnemu opazovalcu ne morejo zadoščati, da
si ustvari jasen in določen praktičen pro-
gram. Za tak program je treba konkretnejših
in jasnejših določb, kot so medsebojna
pravičnost in ljubezen. (Gosar 1920: 202.)
S to kritiko se oficialni cerkveni pred-
stavniki niso nikoli sprijaznili, še danes ne.
Ko so se družbene razmere zaostrovale z
rastočo gospodarsko krizo, z odločnejšim
nastopom delavstva, z uveljavljanjem komu-
nistov, z osamosvajanjem katoliško usmer-
jenih delavcev izpod cerkvenega vpliva, s
poudarjanjem reform itn., so se predstav-
niki oficialnega solidarizma vse bolj sklice-
vali na papeške enciklike. Ko pa se je začel
v Evropi uveljavljati avtoritarni korporati-
vizem, na katerega se je (dvoumno) navezal
tudi papež, se je solidaristom zdelo, da so
našli tisto, česar sami prej niso mogli formu-
lirati, čeprav so vseskozi slutili, da je treba
(to zasledimo že pri Mahniču). V pomanj-
kanju konkretne, programske razdelave
meglenih solidarističnih načel so v korpora-
tivističnih sistemih videli nekaj, kar se je
takrat vsej Evropi ponujalo kot sodobna in
izjemno popularna ideja. Zato so se gesla
»Evropa zdaj« cerkveni predstavniki oprijeli
že v tridesetih letih — s korporativizmom
so dobili že apliciran model (Italija, Španija,
Portugalska, Avstrija, Nemčija), ki naj bi na
vseh področjih funkcioniral v skladu z
njihovimi načeli. Solidaristična ideja, ki naj
bi vse družbene skupine in slehernega po-
sameznika združila v enoten »organizem«
(od skupnostne do državne ravni), naj bi
preprečila razredno razklanost, ki pelje v
razredne prevrate, kot tudi gospodarska
nasprotja, ki sprožajo industrijske konflikte.
Posledica takega pristopa je bila, da so
dejansko neenakost makro-družbenih
skupin razglasili za ideološko izmišljotino
komunistov, delavsko združevanje v sindi-
kate pa so skušali nadomestiti s korporativ-
nimi predstavništvi, avtoritarno določe-
nimi od zgoraj navzdol. Od tod brisanje
razmejitev med politiko in ekonomijo, med
državnim in civilnim, med izvršilno in zako-
nodajno oblastjo, med stroko in ideologijo,
med tržnim in solidarnostnim principom,
med cerkvijo in družbo itn. Kako znotraj
tega legitimizirati pravičnost in doseči
uspešno gospodarstvo?
Ker je ideja o menjalni in socialni
pravičnosti prišla iz papeških enciklik, so
različni katoliški akterji poskušali idejo
pravičnosti legitimizirati z doktrinarnimi
»argumenti«. Od tod vsa nadaljna razhajanja
med njimi. Pojem socialne pravičnosti je v
cerkveni doktrini relativno novejšega da-
tuma in je bil prvič (nejasno in neprecizno)
omenjen v okrožnici Pija X. o sv. Anzelmu
iz leta 1904 (c/. Gosar 1938/39: 183).
Pojem menjalne pravičnosti (oz. vza-
jemne, kot jo tudi prevajajo) pa je izrecno
omenjen šele v Quadragesimo anno
(paragraf 47, 72) in v Divini redemptoris
(paragraf 51, 54). Pred tem, tako se zdi,
nadomešča menjalno pravičnost drug izraz,
delilna pravičnost, na katero je 1. 1891
opozoril Leon XIII. (v 27. paragrafu Kerum
novarum). Edina jasna zahteva, ki jo je
mogoče razumeti iz enciklik, je zahteva po
tem, da sta pomembni tako menjalna kot
socialna pravičnost; kakšna je opredelitev
ene in druge (ter razlika med njima), ostaja
nejasno.
Oficialna struja je z enciklikami dokazo-
vala, da je zdaj tudi papež potrdil tisto, kar
so sami poudarjali že prej — krščanski
socialisti (vključno z Gosarjem) pa so se bili
s sklicevanjem na iste enciklike prisiljeni
braniti in razlagati, da njihovo razumevanje
pravičnosti kljub vsemu ni v nasprotju s
papeževim. Od tod paradoks, da so se pri
nas prav enciklike, v katerih je pravičnost
opredeljena na najmanj jasen način, najbolj
uporabljale za pojasnjevanje, kdo ima prav.
To pomeni, da je bil pri koncipiranju men-
jalne in socialne pravičnosti odločilnega
pomena način, na katerega so te enciklike
7
SREČO DRAGOŠ
razumeli, tj., kako so jih »prevajali« na
konkretne družbene razmere. Pri tem sta
obstajali dve možnosti:
a) Prva je ta, da se enciklike berejo »do-
besedno«, kot dokončne resnice, ki jih ni
treba več premišljati in preverjati, ampak
le še udejaniti v konkretnem življenju. V
tem primeru naj bi bila vsebina obeh poj-
mov, s katerimi se skuša bistveno poseči v
ekonomijo, podana natančno v tistem, kar
piše v enciklikah — treba se je samo držati
papeževe opredelitve in stvar bo jasna. To
je avtoritativni pristop k interpretaciji
enciklik, ki ne dopušča dvomov, računa pa
z nerazumevanjem pri tistih, ki tovrstne
tekste »napačno« berejo; te je treba prepri-
čati in to preprič(ev)anje podpreti s cerkve-
no avtoriteto. Tak pristop je zagovarjal zlasti
Ušeničnik. V zvezi z lastninskimi vprašanji
npr. opozarja, da je sicer razprava o tem
dovoljena, da pa naj tisti, ki o tem polemizi-
rajo, v vsakem primeru   >^;     i   ;     ,
ohranijo neokrnjen nauk, ki ga je vedno učila
Cerkev, kar pomeni seveda tudi to, da so
vedno pripravljeni ukloniti se, če Cerkev kaj
odloči. (Ušeničnik 1941: 200.)
Lahko si predstavljamo, kaj je to pome-
nilo za polemiko Ušeničnika z Gosarjem,
kjer je prvi veljal za glavnega slovenskega
interpreta cerkvenih tekstov, drugi pa mu
je oponiral. Isto logiko je Ušeničnik zasto-
pal pri vseh drugih vprašanjih, zlasti glede
korporacij. Tudi ob tem občutljivem vpraša-
nju se je Ušeničnik naivno čudil vsem
kritikam oficialnega korporativističnega
koncepta, ki so se takrat pojavljale (zlasti!)
znotraj katoliških vrst:
Ali od kod tista mržnja zoper vse praktične
poskuse, organizirati korporacije po navo-
dilih Pijeve okrožnice, kakor sta jih izvršila
Avstrija (1933) in Portugalska (1934)? Qbid:.
197.)
Ta očitek je letel zlasti na Gosarja, ki je
odločno nasprotoval vsem poskusom, da je
mogoče iz papeževih enciklik enostavno
»preplonkati« model konkretne družbene
ureditve, medtem ko je hotel Ušeničnik rav-
no to: udejaniti tisto, kar je papež domislil
in zahteval v encikliki.
b) Od prejšnjega načina branja enciklik
se razlikuje pristop, ki ga je zagovarjal
Gosar: enciklike je razumel zgolj kot sploš-
ne usmeritve in spodbude na načelni ravni
— ki pa ne morejo vsebovati konkretnih
rešitev za konkretne probleme v konkret-
nih razmerah. V nasprotju z enciklikami, ki
so najprej verski teksti, so rešitve družbenih
problemov na posameznih področjih v
pristojnosti tistih, ki se z njimi strokovno
ukvarjajo.
Zato je treba tudi pri koncipiranju me-
njalne in socialne pravičnosti upoštevati, za
kakšno razumevanje enciklik je šlo pri
posameznih akterjih. Gosarjev poudarek
(b) je omogočal diferenciranje religiozne
apologije (cerkvene doktrine) od strokov-
nega pristopa, medtem ko se je Ušenični-
kovo prizadevanje (a) stekalo v nasprotno
smer — doktrinami ravni je podrejal vse
druge. Ta dva pristopa k enciklikam sta
pomembna zato, ker sta funkcionirala kot
referenčni okvir pri koncipiranju pravič-
nosti. V kakšnem smislu?
Ušeničnik se je zavzemal za t. i. pravično
(družinsko) plačo, ki bi naj predstavljala
»realno« mezdo, ta pa bi izvirala neposred-
no iz menjalne logike. Od tega stališča ni
Ušeničnik nikoli odstopil:
pravičnost, ki mora biti med poedinci, da
daje drug drugemu, kar mu gre [...], ker se
kaže zlasti v menjavanju, da vsak da enako za
enako, toliko, kolikor prejme, se imenuje tudi
menjalna pravičnost. (Podč. Ušeničnik.)
Zadostno [družinsko] plačo zahteva torej
menjalna pravičnost. (Ušeničnik 1937: 70,
71.)
Realizacija menjalne pravičnosti po
Ušeničniku sploh ne potrebuje dodatnih
socialnih posegov, ker dosledna (»stroga«)
izvedba menjalnega kriterija že sama po
sebi vzpostavlja pravičnost. Zato mu tista
vrsta pravičnosti, ki jo Ušeničnik imenuje
socialno, predstavlja zgolj korektiv krivič-
nih razmerij v menjavi, saj ta razmerja ko-
rigira po istih »naravnih« načelih, ki veljajo
tudi za menjalno pravičnost. Ta načela seve-
da niso niti ekonomska niti pravna, ampak
»naravna« v katoliškem smislu; so derivativ
8
PRAVIČNOST v TRANZICIJI
večnih (božjih) načel, ki se v naravi kažejo
kot fizična determinacija, v človekovi duši
pa kot večna moralna (nravna) načela. Zato
Ušeničnikova menjalna pravičnost ni ne
gospodarska ne socialna kategorija, pač pa
moralni imperativ, utemeljen v katoliških
etiki. S tem Ušeničnik — zaradi prepričanja
v določen vrednotni sistem — ekonomijo
podredi (katoliški) morali v pogojih, ko so-
cialna logika sploh ni razmejena od ekono-
mske. Ta njegov pristop povzemam v shemi.
Kot vidimo, je Ušeničnik vrednost dela
razumel enako kot Marx. Enostavno jo je
izenačil s tem, kar delavec potrebuje, da
preživi:
To mnenje sem branil in ga še vedno branim.
Delo mora delavca živiti. Tu je naravno me-
rilo za plače. Delavec je pa navadno mož z
družino, ki ima do nje naravno pravico. Torej
mora delo živiti delavca družinskega očeta.
Torej morajo biti po naravnem pravu in po
načelu stroge pravičnosti plače družinske
[...] Plače bi morale biti splošno družinske,
ker se normalna vrednost dela mora meriti
po normalnih življenjskih potrebah delavca-
človeka. (Ušeničnik 1940a: 115.)
[...] vrednost delovne sile je vrednost
življenjskih potrebščin, potrebnih za vzdrže-
vanje njenega posestnika. (Marx 1961:194.)
Iz tako razumljene vrednosti naj bi sle-
dila zahteva po »strogi menjalni pravično-
sti«, katere posledica je zadostna družinska
plača, po kateri se določajo mezde, te pa
zadostujejo za realno pokritje življenjskih
potreb delavca in njegove družine (ali gre
tu za samskega delavca, za povprečno ali pa
željeno številno družinskih članov, s tem se
Ušeničnik ni nikoli ukvarjal). Zaradi take
logike Ušeničnik tudi vseskozi vztraja, da
družinsko plačo (kakršna bi morala biti)
zahteva menjalna pravičnost že sama po
sebi.
Vse ostalo je za Ušeničnika deviacija: do
nje pride, ko družinske plače ne izhajajo iz
vrednosti dela (ne glede na razloge — zanj
ni bistveno, ali delodajalec noče izplačati
plač zato, da si s tem poveča profit, ali pa
jih ne more izplačati, ker npr. ni konku-
renčen na trgu). V tem primeru je realna
mezda manjša ( < ) od družinske plače, kar
Utemeljitev pravične plače pri Ušeničnika
9
SREČO DRAGOŠ
Ušeničnik okvalificira kot menjalno krivič-
nost, ki pomeni krivično menjavo med
delavcem in delodajalcem, ker se zgodi na
račun prvega. Tako krivico pa je mogoče
popraviti le, če se držimo krščanskih načel,
zlasti tega, da se mora vsakdo, ki dela, tudi
preživeti z lastnim delom. Upoštevanje
krščanskih načel v ekonomiji pa pomeni,
da je menjalna pravičnost »strogo« v skladu
z vrednostjo dela.
Bistvo te Ušeničnikove zahteve je torej
realizacija pravičnost znotraj menjalnega
razmerja. Ker se je s tem znašel pred proble-
mom, kako to narediti, tj., kako vzpostaviti
tako pravičnost, do katere bi prišlo že v
samem procesu menjave, mu je bil edini
izhod v sklicevanju na moralno prenovo.
Gosar pa je, narobe, videl rešitev proble-
ma v socialni logiki, ki ne bi nadomestila
ekonomske, ampak bi se od nje diferencira-
la (s socialno zakonodajo, sistemom social-
ne politike ipd.). Zato je Ušeničnik Gosarju
očital, da zagovarja kapitalsko logiko profita
(natančno to so Gosarju očitali tudi komu-
nisti), medtem ko je Gosar Ušeničnika za-
vračal zaradi moraliziranja in idealiziranja.
Gosarjev pristop je razviden iz naslednje
sheme, v kateri povzemam njegove tekste
iz celotnega dvajsetletnega obdobje, koli-
kor je trajala polemika z Ušeničnikom.
Iz sheme vidimo, da Gosarju pomeni me-
njalna pravičnost vse tisto, kar je v skladu z
menjalno vrednostjo dobrin, ta pa je po-
vezana s tržnimi zakonitostmi (ponudba,
povpraševanje itn.). Če velja za menjalno
pravično vse, kar je v skladu z menjalno
vrednostjo, potem iz tega sledi, da so lahko
tudi tiste mezde, ki ne zadostujejo za pre-
živetje, skladne z menjalno pravičnostjo,
čeprav so socialno nepravične. Od tod
pomen socialne politike. Socialno-politični
sistem je razločen od ekonomskega v tem
smislu, da deluje po kriterijih socialne
pravičnosti (in ne po kriterijih menjalne).
Garancija socialne pravičnosti je torej
država in ne delodajalec.
Z drugimi besedami se to pravi: Delavčeva
pravica do družinske mezde ne velja danes
nič več izključno nasproti njegovemu deloda-
javcu, marveč velja prav tako in mnogokrat
še bolj nasproti družbi. Ta mora [...] s primer-
nimi socialno političnimi ukrepi poskrbeti,
da bodo delavci tudi v takih podjetjih, kjer
neposredno (od svojega delodajavca) ne bi
mogli dobiti zadostne mezde, vendarle v eni
ali drugi obliki prejeli, kolikor potrebijejo za
primerno preživljanje sebe in svoje družine.
Seveda se bo morala tudi ta, družabna pomoč
delavstvu nujno ravnati po resničnih gospo-
Utemeljitev pravične plače pri Gosarju
10
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
darskih razmerah. Takih mezd, kakršnih
vsakokratno gospodarsko stanje vobče ne bi
dovoljevalo, bi delavstvu tudi družba ne
mogla zajamčiti.
Jasno je torej, da krščansko socialni po-
kret na ta način [s familiarno mezdo, kot jo
je zagovarjal Ušeničnik] vprav tega najvažnej-
šega vprašanja ni mogel zadovoljivo rešiti.
Zato tudi ni mogel v tej točki tekmovati z mar-
ksizmom. (Gosar 1933: 334-335; podč.
Gosar)
Zato je Gosar iskal rešitve v razmejitvi
ekonomskih od socialnih dejstev, ta pa je
razlikoval od moralnih, političnih in
nazorskih (verskih) prepričanj. Po tem se
je razlikoval od marksizma in od oficialnega
katolicizma; hkrati pa tudi od liberalizma,
saj namen njegovih razmejitev ni bilo po-
udarjanje ene logike proti drugim (npr.
maksimiranje profita ne glede na stopnjo
socialne neenakosti), ampak razločevanje
področij zaradi njihovega usklajevanja. Z
razločevanjem in razmejevanjem bi bili
vzpostavljeni pogoji za prepletanje med
sistemi z vidika njihovih internih zakoni-
tosti. V tem je temeljna razlika med Gosar-
jem in Ušeničnikom. Iz njune polemike o
pravični plači vidimo, da sta ključna
Gosarjeva poudarka (ki jih Ušeničnik nikoli
ni sprejel) v naslednjem:
• pojem menjalne (ne)pravičnosti je
dosledno vezal na ekonomsko logiko
(tržnih zakonitosti),
• pojem socialne (ne)pravičnosti pa na
vprašanje pravic in ukrepov, ki jih lahko
zagotovi le poseben, od drugih področij
razmejen sistem socialne politike.
Zaradi take razmejitve se mu seveda tudi
ni moglo zgoditi (v kar se je zapletal Uše-
ničnik), da bi za nasprotje menjalne krivi-
čnosti imel socialno pravičnost, ali da bi
socialno krivičnost reševal s sklicevanjem
na menjalno pravičnost. Prav razločitev
med menjalno (ekonomsko) in socialno
(politično) sfero je Gosarju omogočila, da
je razmišljal o načinih njunega prepletanja
in se pri tem zavedal nevarnosti, če se te
razločitve zameglijo. Ta poudarek, ki je s
sistemskega vidika zelo pomemben (a ga
oficialni katoliki in predvojni komunisti ni-
so nikoli sprejeli niti razumeli) ponazarjam
v naslednji shemi.
Ta razločitev je Gosarju omogočila, da
se glede »stroge menjalne pravičnosti« ni
zapletel v marksistično delovno teorijo
vrednosti kot Ušeničnik, pač pa je z men-
jalno pravičnostjo opredelil vsa menjalna
razmerja, ki so skladna z vrednostjo blaga
na trgu (stvari in delovne sile). Ker pa je
Razlikovanje dveh ravni (ne)pravičnosti
11
SREČO DRAGOŠ
lahko po Gosarju, kot smo videli prej,
menjalna pravičnost hkrati socialno dis-
funkcionalna, je treba socialno pravičnost
zagotoviti posredno s socialno politiko, ki
jo je prav on tudi prvi na Slovenskem ustrez-
no definiral (gl. Gosar 1933: 550-551). S tem
se je zapletel v konfrontacijo z oficialnim
katolicizmom, ki je poskušal korigirati
ekonomijo od znotraj, tj., z neposredno
moralno prenovo tržnih akterjev, s katero
bi ti postali bolj »socialni«, ker jim profit ne
bi bil več glavni motiv za njihovo dejavnost.
To naj bi se po Ušeničniku zgodilo z ne-
posredno vrednotno prenovo (nravi), ki je
seveda katoliška, edina zveličavna in dokaz-
ljiva, zato pa primerna na vseh področjih,
pri vseh vprašanjih in za vse ljudi.
Za enak problem je šlo tudi pri vprašanju
obrestovanja. Tudi glede tega je bila oficial-
na katoliška doktrina precej nedorečena.
Zato je Ušeničnik kot cerkveni apologet
»splošno obrestovanje« anatemiziral kot
»veliko gospodarsko zlo naše dobe« (Uše-
ničnik 1910: 782-783) - hkrati pa je opra-
vičeval t. i. »zmerne« obresti, ki še ne veljajo
za oderuške (kje je meja med »zmernim« oz.
sprejemljivim in nesprejemljivim obresto-
vanjem, tega Ušeničnik ni nikjer opredelil
na način, ki bi bil dejansko uporaben).
V nasprotju z Ušeničnikom se je Gosar
zavzemal za konkretno določitev zgornje
meje obrestovanja, ki bi bila še socialno
sprejemljiva — ni pa problematiziral obre-
stovanja kot takega, saj ga je imel za tržno
nujnost (cene kapitala), brez katere ni zdra-
vega gospodarstva (gl. Gosar 1933:339). Ra-
zliko med razumevanjem obresti in rešitev
v zvezi s tem si oglejmo v naslednji shemi.
Tudi glede obrestovanja in funkcionalne
višine obresti je Gosar izhajal iz ekonomije,
medtem ko je Ušeničnik moraliziral na
ravni katoliške doktrine. Cerkveno doktri-
narno stališče je bilo v tem vprašanju po-
vsem neuporabno (tako kot Ušeničnikovi
predlogi). Zakaj?
Cerkev je od devetega stoletja naprej
prepoved jemanja obresti raztegnila tudi na
laike. Z uveljavitvijo kapitalskih odnosov, ko
je prevladalo poslovanje z denarjem, pa se
je prepoved obrestovanja spremenila v
prepoved oderuštva, kar je bilo precej
nejasno formulirano. Isto je veljalo tudi za
prenovljeno varianto cerkvenega prava
(^Codex iuris canonici), ki je bila razglašena
1917. Tudi zanjo si niti približno ni mogoče
predstavljati, na kakšen način bi lahko bila
uporabna v ekonomskih razmerjih, bodisi
teoretsko ali pa praktično. Odnos do ob-
restovanja je bil v kan. 1543 opredeljen
takole:
Problematika obrestovanja pri Ušeničniku in Gosarju
12
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
Če se nadomestna stvar komu tako da, da je
njegova, in da se pozneje vrne ravno ista
količina iste vrste, se zaradi same pogodbe
ne smejo vzeti nobene obresti; vendar pa je
pri dajanju nadomestne stvari samo po sebi
dovoljeno pogoditi se glede zakonitih
obresti, razen če je jasno, da so previsoke, in
tudi glede višjih, če je za to upravičen in
sorazmeren naslov. (Zakonik 1943: 567.)
Logika, ki jo vpelje prvi del citiranega
kanona (do podpičja), je še nekako funkcio-
nirala v času, ko je prevladovala naturalna
ekonomija in so si ljudje izposojali stvari ali
denar za neposredno porabo (takrat je še
lahko veljalo za samoumevno, da je špeku-
lant tisti, ki je zahteval nazaj »več«, kot je
posodil). Zato je lahko bila zgornja prepo-
ved smiselna, čeprav ni bila precizirana. Če-
prav je prepoved obrestovanja z razvojem
denarnih odnosov (kapital) postala neupo-
rabna, jo je cerkev ohranila tudi v najnovej-
šem pravu (za tako velja vse cerkveno pra-
vo, ki je nastalo po tridentinskem koncilu,
tj., od 1.1564 dalje). S tem pa je ta prepoved
postala nelogična v naslednjem smislu:
1. cerkveni zakonik je zbirka »svetih«
kanonov, ki pa se prav glede obrestovanja
podrejajo civilnemu pravu, saj se sklicujejo
na »zakonite obresti« — torej na tisto defi-
nicijo, ki jo uzakoni država;
2. v drugi polovici prej citiranega kano-
na (od podpičja naprej) je vpeljanih kar
troje nezdružljivih zahtev:
a) da so dovoljene samo tiste obresti, ki
so zakonite (kar je čista tavtologija),
b) da se zakonitih obresti ne sme jemati
v primeru, ko »je jasno, da so previsoke«,
c) da pa se lahko jemljejo celo take
obresti, ki so »višje« od zakonitih.
Prvi, ki je pri nas opozoril na to zmedo
glede obrestovanja, je bil šele Gosar. To je
naredil že v dvajsetih letih v svojem učbeni-
ku ekonomije, s katerim je sprožil dolgotraj-
no konfrontacijo z Ušeničnikom (cf- Gosar
1924: 250 ss.; prim. Ušeničnikovo prvo
reakcijo na to knjigo — Ušeničnik 1925/26).
Če zdaj Gosarjevo in Ušeničnikovo
razumevanje pravičnosti primerjamo z
rešitvami iz poznejše dobe, vidimo, da je
Gosar bližje temu, kar uveljavljamo šele
danes s kombinacijo socialne države in
tržne ekonomije, ko socialni korektivi ne
izvirajo neposredno iz tržno-produkcijskih
razmerij, ampak se vzpostavljajo z drugimi
sredstvi. Ušeničnik pa je bližje tistemu, kar
je skušal narediti socializem po drugi sve-
tovni vojni, vse dokler se temu ni odpovedal
(ker se je izkazalo za nemogoče): pravičnost
je socializem poskušal doseči na račun
tržne logike znotraj proizvodnih razmerij,
kar je čez nekaj časa celo sam Kardelj ozna-
čil za utopijo. Čeprav je Kardelj vseskozi
problematizira] tržno-cenovno logiko, se je
nazadnje vendarle odrekel poskusu, da bi
cena dejansko odražala vrednost vloženega
dela. Ta preobrat je Kardelj pojasnil na
naslednji način:
[Kapitalistični trg] v blagu ne priznava
(stroškov plus) vloženega (potrebnega) dela,
ampak to delo že deli in priznava (stroške
plus) mezdo plus profit (plus rento), kar se
ne more skladati (in se ne sklada s tem v pov-
prečju) z vloženim delom. A priznanje [tj.,
poslovno potrditev prek mehanizma tržne
menjave] je dobival predvsem kapitalist za
svojo podjetnost. Iz tega spoznanja se je
rodila teza o vrnitvi v socializmu k tako ime-
novani vrednostni ceni (stroški plus delo),
ki je praksa ni potrdila. Ni mogoče iti nazaj.
Razmerja za vrednostno ceno pri nas ni [...].
Zato bodo pota oblikovanja cen in primerne
delitve veliko bolj zapletena stvar. {Cf. Bilan-
džič 1980: 442-443.)
Z vidika delavčeve participacije v tržnem
produktu tako Kardelj kot Ušeničnik pro-
blematizirata kapitalizem zlasti zato, ker
tržna cena posameznega blaga zakriva
delavčevo vloženo delo. Ta nejasnost je v
prid kapitalistu, ki je nagrajen za podjetnost
na račun delavca. Ušeničnikova ideja, da se
morajo plače ravnati po »menjalni pravič-
nosti«, tj., po pravičnosti, uresničeni skozi
menjavo, ni nič drugega kot Kardeljeva
ideja o »delitvi po delu«. Zato Ušeničnik tudi
polemizira z Gosarjem, ker po Gosarjevi
(ekonomistični) logiki tega ni mogoče
izvesti. Na več mestih namreč Ušeničnik
očita Gosarju naslednje:
G.[osar] zameta tudi zahtevo, naj bi se cene
blagu ravnale po delu [...]. Ako je moje
13
SREČO DRAGOŠ
pojmovanje cen pravo, je ta zahteva elemen-
tarna zahteva pravičnosti. Če so cene izraz
vrednosti, a vrednost odvisna tudi od dela,
se mora v cenah izraziti tudi delo [...]. Ne velja
ugovor, da se cene ravnajo po svojih zakonih.
Ti zakoni so zakoni individualne ekonomije,
a socialna ekonomija hoče vprav zakone
egoistične individualne ekonomije podrediti
višjim etičnim zakonom socialne blaginje.
(Ušeničnik 1925/26:85.)
Kot »individualno« ekonomijo Ušeničnik
opredeli ekonomijo individualnega produ-
centa, ki se ravna v skladu s tržnimi raz-
merami. S »socialno« ekonomijo pa misH na
situacijo, v kateri je tržna logika podrejena
krščanskim etičnim zakonom na način, ko
bodo vsi tržni subjekti moralno ponotra-
njili obvezo, da svoje cene na trgu določajo
»po delu«. Z drugo besedo: v Ušeničnikovi
varianti si morala podredi ekonomijo v ime-
nu krščanske etike, enako kot si marksizem
podreja ekonomijo v imenu razredne etike.
Seveda s tisto razliko, ki jo Kardelj vpelje v
prejšnjem citatu, namreč, da uravnavanja
ekonomije po »vrednostnih cenah« (stroški
plus delo) ni mogoče izvesti.
Razen Gosarja se do tega spoznanja ka-
tolicizem na Slovenskem nikoli ni dokopal
— podobno kot tudi Kardelj nikoli ni opustil
ideje, da je mogoče neposredno v ekono-
miji kreirati pravičnost. Kardelj je v resnici
opustil zgolj idejo o »vrednostni ceni«, da
bi decentraliziral produkcijo in rehabilitiral
trg; obdržal pa je prepričanje, da je mogoče
celotno produkcijo uravnavati z »delitvijo
po (vloženem) delu«. Zato smo zaradi
prvega poudarka relativno zgodaj opustili
centralno plansko planiranje, zaradi dru-
gega pa se relativno pozno odpovedali
samoupravni ekonomiji.
Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da se
je samoupravno planiranje izkazalo za
utopijo zlasti zaradi kombinacije istih treh
zahtev, ki so osrednje tako pri Ušeničniku
kot pri Kardelju. Te zahteve so:
1. uresničitev delitve po delu, ki jo je
treba izvesti znotraj tržne menjave: po
Ušeničniku naj bi se s tem dosegla »stroga
menjalna pravičnost«, pri Kardelju pa
»samoupravno dogovarjanje« med vsemi
subjekti;
2. prenos upravljanja na nižje ravni: po
Ušeničniku se naj to uresniči na način orga-
nicistične »subsidiarnosti«, ki da jo je uničil
že liberalizem; pri Kardelju pa s samouprav-
no »deetatizacijo«, ki je neposredna reakcija
na stalinizem;
3. idejni nadzor nad vsemi področji,
zlasti nad ekonomijo: po Ušeničniku je
mogoče to dosči s krščansko moralo, pri
Kardelju pa z razredno.
Kombiniranje teh poudarkov je pripe-
ljalo Ušeničnika in Kardelja v izdelavo
utopičnih modelov družbene regulacije, ki
sta analogna tako po načinu kot po razlogih,
s katerimi so zahtevali njuno vpeljavo.
V nasprotju s Kardeljem Ušeničnik
seveda ni mogel »eksperimentalno« presku-
siti zgornjih treh poudarkov (omenjenih
pod 1, 2 in 3). Zato je šele Kardelj spoznal,
da delitve po delu ni mogoče do kraja
objektivizirati v nekakšni vrednostni ceni.
Od tod meritokratska ideja, da se je treba o
merilih delitve po delu sporazumeti z dogo-
varjanjem na družbeni ravni. Kardelj pravi:
Zato bodo merila dela v družbeni delitvi po
delu zmerom — kakor je to dejal že Marx —
stvar družbenih konvencij. Toda take konven-
cije morajo obstajati in izvajati svoj vpliv tako,
da se doseže največja možna enakopravnost
delovnih ljudi iz skupnega dohodka družbe-
nega dela po načelih delitve po delu. (Kardelj
1976:87)
Kako pa naj bi dosegli tovrstne konven-
cije, brez katerih ni enakopravnosti (ker ni
meril za delitev po delu)? Konvencije dose-
žemo s tem, da se vsi akterji na mikro in
makro ravni vnaprej sporazumejo o tem,
kaj, koliko in kako bodo producirali. Zato
sporazumevanje vseh o vsem pripelje do
negacije centralno planske direktive, name-
sto tega pa se poskuša vzpostaviti naslednji
regulativni mehanizem:
Vsi subjekti družbenega planiranja, od
temeljne organizacije združenega dela do
federacije, so dolžni v skladu z načelom
sočasnosti in kontinuitete planiranja nene-
hno, najmanj pa enkrat na leto, analizirati,
kako se uresničuje srednjeročni plan. Qbid.:
114.)
14
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
Vendar prenos upravljanja na nižje ravni
ne zadošča, saj če se vsi »subjekti« dogovar-
jajo brez direktiv od zgoraj, so še vedno
mogoči antagonizmi med njimi (namesto
birokratskih se zdaj uveljavijo tehnokratske
strukture, pravi Kardelj). Zato je potreben
idejni nadzor znotraj vsake celice v družbi,
ki bo njene ude usmerjal k vrhovnemu
(razrednemu) smotru. Na ta način Kardelj
povzame vse tri poudarke, ki so prisotni že
pri Ušeničniku, prav 5 tem pa naredi po-
polnoma nefunkcionalen sistem.
Seveda to še ne pomeni, da je Kardelj
Ušeničnikov »učenec«. Opozarjam pa na
usodne paralele med predvojnim (oficial-
nim) katoliškim in povojnim konceptom,
zaradi česar ne moremo uveljavitve komu-
nizma na Slovenskem kratko malo oprede-
liti kot boljševistično diskontinuiteto,
uvoženo od zunaj. Prav narobe: z vidika
družbenih konceptov sta komunizem in
katolicizem na Slovenskem kompatibilna.
Na področju gospodarstva sta kompatibilna
najbolj zato, ker sta opredeljevala ekonom-
ske zakonitosti trga kot izrazito disfunkcio-
nalne; ob tem sta tudi oba pristopa izrecno
avantgardna, prav zato pa sta postala kom-
petitivna na vseh drugih ravneh (ideološki,
nazorski, filozofski).
Nesmiselno je špekulirati, kaj bi se zgo-
dilo, če bi namesto povojnega komunizma
in njegove mehkejše (kardeljanske) varian-
te prevladal katolicizem. Mogoče bi bil
manj nasilen, ker je izhajal iz drugačnih
vrednot — ali pa tudi ne (avtoritarni korpo-
rativistični pristopi, ki so izginili iz zgodo-
vinskega prizorišča s porazom fašizma, so
se vsi sklicevali na cerkveno socialno dok-
trino). Zato ugibanje v stilu »kaj bi bilo, če
bi bilo« sodi na področje retroaktivne futu-
rologije. Drugače pa je, ko se vprašamo o
funkcionalnosti obeh modelov za družbe-
no regulacijo. Videli smo, da se oba sklicu-
jeta na delitev po delu (utilitarni vidik), na
potrebo po idejnem usmerjanju, ki bi za-
gotavljalo pravo smer, na vodilne ideje, ki
vzpostavljajo skupen interes (normativni
vidik), in oba se zavzmata za »razbreme-
nitev« države, ker ni mogoče vseh možnih
informacij s posameznih ravni obvladovati
zgolj iz enega centra. Vprašanje infor-
macijske kompleksnosti je seveda zlasti
vprašanje različnih strok, ki se ukvarjajo z
njimi, saj je znanje vir njihove moči. Stro-
kovna vprašanja pa so bila pri katolicistič-
nem kot pri komunističnem modelu podre-
jena idejnim; še zlasti npr. v sociologiji, v
kateri mora po Ušeničniku »biti prva in zad-
nja beseda religioznost«, saj je sociologija
»apologija krščanstva« (Ušeničnik: 1910:
571, 807); podobno kot pri Kardelju, kjer
gre za apologijo marksizma.
V zvezi z družbeno regulacijo gre torej
pri obeh modelih za prevlado normativne
in utilitarne oblike moči na račun strokov-
ne. Ker je bistvo strokovne moči v informa-
cijah, je bil Kardeljev sistem utopičen zato,
ker je kreiral informacijske bariere. Sistema
ni pokopalo npr. nezaupanje delavcev vanj
(saj so tudi oni imeli od njega korist, kar je
dokazal Županov), kot tudi ni bila odločilna
vse večja odsotnost vere v samoupravni
socializem, saj je ta sistem v zadnjem času
vse manj gradil na ortodoksnosti (cenzura
je skorajda izginila, liberalizacija je bila
občutna na vseh področjih, nekateri pa so
celo dokazoval, da je Slovenija že v času
samoupravnega sistema prekoračila »zgor-
nji socioekonomski prag politične moder-
nizacije« — cf. Jambrek 1989; 42).
Zlom samoupravnega sistema je bil
dejansko sprožen z informacijsko (avto)blo-
kado. Ta je bila že od vsega začetka vgrajena
vanj, saj je vztrajal na prav tistih treh pred-
postavkah, na katerih je gradil tudi katoliški
korporativizem, ki so ga pred vojno forsirali
solidaristi. Kardeljeva zahteva, da morajo
vsi (od TOZD-ov do federacije) sočasno in
enkrat letno izdelovati plane, je bila eno-
stavno neizvedljiva, ker je bilo nemogoče
že izdelovanje planov (sploh pa njihovo
upoštevanje), saj se po številu približujejo
neskončnosti. Že pred leti je npr. Mencin-
ger izračunal, da bi po najpreprostejši
varianti planiranja, ki bi še zagotavljala
uporabne informacije, morali vsako leto
izdelati tri milijarde planov. Do te številke
je Mencinger prišel tako, da se je vprašal,
koliko letnih planov bi potrebovali za eko-
nomsko planiranje v razdobju petih let. Pri
tem je vzel minimalno število predpostavk,
ki bi še omogočale, da so plani kljub
poenostavitvam še kolikor toliko uporabni;
zato je upošteval samo tri predpostavke:
15
SREČO DRAGOŠ
• predpostavko, da na trgu obstaja po-
polna konkurenca
• predpostavko o zgolj štirih eksternih
faktorjih tržne negotovosti (vpliv vre-
menskih sprememb, spreminjanje cen na
svetovnem tržišču ipd.)
• vsakega od eksternih faktorjev se oce-
ni samo s tremi vrednostmi, npr. z »dobro«,
»srednje« in »slabo« {cf. Mencinger 1986:
113).
Če zgornjo številko primerjamo s števi-
lom delovno sposobnih prebivalcev (1.1981
jih je bilo v SFRJ 13,774.000), potem bi
moral ob predpostavki polne zaposlenosti
vsak posamezni delavec izdelati 217 planov
letno; oziroma, če vzamemo Kardeljeve
»subjekte planiranja« (ki jih je bilo 65.140),
pride na vsakega od njih več kot 46.000
planov v enem letu! In to je natančno ista
past, v katero bi zašel katoliški solidarizem,
če bi imel čas, da družbo uredi po korpora-
tivnem modelu. Kako regulirati ekonomijo
po netržnem principu, ne da bi odpravili
trg (da ne bi zašli v boljševistični centralno-
planski sistem), in kako legitimirati social-
no pravičnost, ki naj bi nastajala znotraj
produkcijskega procesa (da ne bi zašli v
liberalizem), je uganka, katere odgovor je
bil možen le na ideološki način. In ta način,
ki sta ga v imenu pravičnosti forsirala pred-
vojni katolicizem in povojni socializem, še
danes ni zanemarljiv.
Je del zgodovine, odmaknjen od nas le
na prvi, kronološki ravni (preteklih dogod-
kov, akterjev). Na drugi, temeljni ravni, kjer
se dogaja zgodovina mentalitet, pa je ta del
zgodovine aktualen. Danes se mišljenje o
tem, kaj je pravično in kaj krivično, spet
giblje znotraj pragmatizma in znotraj idea-
lizma. Na eni strani se pravičnost ignorira
s pogajalsko brkljarijo z imperativi »tranzi-
cije«, druga stran jo idealizira z večnimi
načeli in resnicami. Zato se prvim zdi, da je
zgodovina nezanimiva, ker da ni pomem-
bna, drugi pa jo skušajo pisati znova. Temu
ne smemo nasesti.
16
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
17
Literatura
D. BilandŽč (1980), Zgodovina Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ljubljana:
Partizanska knjiga.
C. Cannan, L. Berry, K. Lyons (1992), Social Work and Europe. London: Macmillan Press Ltd.
A. Gosar (1920a), Socializem. Čas, XIV, 1-3: 29-40.
— (1920b), Socializem in solidarizem. Čas, XIV, 1-3: 197-204.
— (1924), Socialna ekonomija. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna.
— (1933), Za nov družabni red 1. Celje: Družba sv. Mohorja.
— (1938/39), Socialna pravičnost. Čas, XXXIII, 6/7 183-189.
P. Jambrek (1989), Oblast in opozicija v Sloveniji. Maribor: Založba Obzorja.
E. Kardelj (1976), Protislovja družbene lastnine v sodobni socialistični praksi. Ljubljana: Državna
založba Slovenije.
W. Lorenz (1995), Social Work and the Politics of European Integration. Perspectives in Social
Work, 1: 91-104. (Prevod v tej številki SD.)
K. Marx (1961), Kapitali. Ljubljana: Cankarjeva založba.
J. Mencinger (1986), Granice razvoja »dogovorne« ekonomije ili determinante uspješnosti u sledečim
godinama. V: M. Kos, J. Jerovšek, S. Maričić et al. Kriza, blokade i perspektive. Ljubljana: ČGP
Delo (125-143).
Slovar slovenskega knjižnega jezika i\9^A).^\^h\\2in3i■.Y>ZS.
J. Šinkovec (1996), Pravna, demokratična in socialna država. Ljubljana: ČZP Enotnost.
A. Ušeničnik (1910), Sociologija. Ljubljana: Katoliška bukvama.
— (1925/26), Sociologija in socialna ekonomija. Čas, XX, 1/2: 82-85.
— (1937), Okrožnica Pija XI Divini redemptoris (prevod, pripombe in pojasnila A. Ušeničnik).
Domžale-Groblje: Naša pot XIII.
— (1940), O komentarju k okrožnici Quadragesimo anno. Mi mladi borci, IV, 29: 114-115.
— (1941), Rerum novarum. Revija katoliške akcije, XIX, 3/4: 188-207
J. RAWLS (1992), A Theory of justice. Oxford: Oxford University Press.
UNRISD (1995), Economic Restructuring and Social Policy. Eurosocial, 65/66: 9-17.
P. Vodopivec (1991), Fernand Braudel: Možnosti in meje »totalne« zgodovine. V: F. Braudel, Čas
sveta II. Ljubljana: Studia humanitatis (351-372).
Walter Lorenz
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
Vse od svojih začetkov je bilo socialno delo
usmerjeno hkrati k nacionalnim in inter-
nacionalnim zadevam. Njegova nacionalna
orientacija izhaja iz mnogih povezav, ki jih
ima socialno delo s projektom ustvarjanja
in konsolidacije evropskih nacionalnih
držav. Opravljanje socialnega dela, tako kot
predprofesionalnih prostovoljnih aktiv-
nosti kakor tudi kot plačane zaposlitve v
službi lokalnih oblasti ali v večjih socialnih
organizacij je bilo vedno prežeto s patriotiz-
mom, v smislu, da bo izboljšalo status svoje
družbe. Hkrati je socialno delo nastalo iz
gibanj, zlasti krščanstva, humanizma, femi-
nizma in v omejenem obsegu socializma,
ki so bila v svojem bistvu internacionalna.
V njih si je zagotovilo etične reference za
delovanje, ki so prerasle in relativizirale
nacionalno »stvar«.
V nadaljevanju bodo ti kratki zgodovin-
ski utrinki stregli kot izhodišče za razmislek
o nalogah, s katerimi se socialno delo v
Evropi sooča danes. Temeljno vprašanje, s
katerim se morajo na novo soočiti vsi so-
cialni delavci, ne glede na njihovo nacio-
nalnost, je na eni strani, na katere ideje, kon-
cepte in vrednote lahko zanesljivo oprejo
svoje intervencije, in na drugi strani, na
katere družbene enote se njihova dejanja
in odločitve pravzaprav nanašajo; ali je to
posameznik, družina, skupnost, »skupine
uporabnikov« služb, etnična skupina,
razred, narod... Če je bila slepa vdanost na-
cionalni državi, kot bomo pokazali, vedno
zelo nevarna, enako kot tudi zanašanje na
znanstvene metode, ali je potem mogoče
začeti z dinamiko zelo nasprotujočih si
družbenih in političnih sil, ki trenutno
delujejo v evropskem kontekstu, in socialno
delo kritično povezati s temi procesi?
Trdil bom, da je Evropa danes resnično
tehtna referenčna točka, čeprav le začasno
in tako, da jo je treba kritično predelati, ka-
kor socialno delo nikoli ni kritično predela-
lo (ocenilo) svojega odnosa do nacionalne
države. Socialno delo se je ali popolnoma
podredilo nacionalni državi ali pa je po-
polnoma ignoriralo njen pomen; oboje
kaže na njegovo politično naivnost. Evropa
v tem kritičnem smislu in kot neizogibnost
bi lahko postala metafora za potrebo, da
socialno delo na eni strani prizna mnogo-
terost, raznolikost in iz tega izhajajočo
relativnost kulturnih tradicij, ki obstajajo v
evropskih družbah in skupnostih, na drugi
strani pa pospeši razvoj neodvisnih osebnih
in kolektivnih identitet, ki bodo sposobne
integrirati to raznolikost, ne pa da »poeno-
stavljajo« identiteto in jo reducirajo v navi-
dezne konstrukte stalnosti in »čistosti«. Pri
obravnavanju tega problema mora evrop-
sko socialno delo postati antirasistično
socialno delo, če naj se sooči s svojo druž-
beno in politično odgovornostjo.
Vpletenost socialnega dela v projekt
nacionalnih držav sega v drugo polovico 19.
stoletja. V tem času so se v veliki meri na
novo postavile zunanje meje evropskih
nacionalnih držav in večina »modernih«
evropskih držav je postala vsaj razpoznavna
entiteta na zemljevidu (mnogo pa jih še
vedno ni pridobilo svoje neodvisnosti do
obdobja po koncu 1. svetovne vojne, zlasti
države avstroogrskega imperija in Irska, ki
je bila odvisna od britanskega imperija).
Vendar pa je bilo treba poskrbeti tudi za
notranje meje teh držav; imele so podobne
težave pri odločanju, kdo naj bo vključen
19
WALTER LORENZ
in na katerih principih je mogoče legitimi-
zirati nacionalno enotnost. Industrializacija
in zgodnji kapitalizem sta od delovne sile
zahtevala, da je postala mobilna, povzročila
sta obsežna preseljevanja, ustvarila in
zaostrila revščino, ki je resno ogrozila sta-
bilnost in kohezijo vsake družbe. Revne in
marginalizirane skupine niso imele dobe-
sedno nikakršnega deleža v nacionalni
državi; njihovo nezadovoljstvo so dojemali
kot grožnjo, pa naj bo to v obliki spontanih
izgredov množic in anarhije, ki bi jo to
povzročilo, ali skozi organizirano agitacijo
v delavskem gibanju, ki se je definiralo bolj
skozi razredno kot nacionalno pripadnost
in je bilo zato vedno internacionalno
usmerjeno. Vsa zgodnja prizadevanja za
izboljšanje socialnih problemov s pomočjo
dobrodelnih aktivnostih kot tudi poznejši
ukrepi državnih socialnih politik so težili k
temu, da bi nekako »izvlekli« »prilagodljive«
pripadnike tega obubožanega družbenega
sloja. Obenem pa so bili izključeni vsi, ki
niso bili pripravljeni igrati take vloge v
družbi, kakršna se je od njih pričakovala,
to je deviantnih, lenih, »nezaslužnih« ljudi.
To razporejanje in razlikovanje nista bili
glavna naloga socialnih delavcev; obstajale
so strukture in predpisi, ki so postavljali in
uveljavljali meje med tistim, kar je v družbi
veljalo za sprejemljivo oz. nesprejemljivo
obnašanje in življenski stil, kot npr. pobolj-
ševalnice, sodišča in šole. Socialni delavci
pa so postali strokovnjaki za »individualno
ocenjevanje« mejnih primerov; zagotoviti
so morali, da so bili v narod sprejeti »pravi
ljudje«, taki, ki so se bili pripravljeni prila-
goditi in asimilirati. Če je bilo v ubožnicah,
zaporih in podobnih pozabljenih getih
obubožanih preveč ljudi, ki bi si zaslužili
»boljše življenje«, ki bi jim bilo resnično
treba dati »še eno priložnost«, bi bila pošte-
nost teh razmejitev in legitimnost tistih, ki
so imeli v svojih rokah moč in odgovornost
za postavljanje meja, resno spodkopana. Po
drugi strani pa bi bila pravila družbene
solidarnosti podobno porušena, če bi pre-
veliko število ljudi rešili iz kazenskih
institucij in jih z dodeljevanjem pomoči
odrešili revščine in na ta način nagrajevali
njihovo lenobo. Vzdrževanje tega občutlji-
vega ravnotežja med sprejemljivim in
nesprejemljivim obnašanjem, med skrbjo
in kontrolo, prejemanjem podpore in
prepuščenostjo samemu sebi je postalo
družbeno pooblastilo socialnih delavcev na
strokovnem področju, v katerem so štele
njihove izkušnje in njihovo strokovno
znanje (Wendt 1985). V drugi polovici 19.
in prvi polovici 20. stoletja so postale so-
cialne zadeve v povezavi z izobraževalnim
sistemom in postopno naraščajočimi poli-
tičnimi svoboščinami vedno pomembnejši
instrument pri ustvarjanju nacionalne
solidarnosti. Zakonitost socialnega sistema
je bila v veliki meri odvisna od poštenosti
njegove uporabe.
Ti dejavniki so bili okvir za širše poli-
tično pooblastilo socialnemu delu, niso pa
predpisovali načina za izvedbo teh odloči-
tev. Oblike izvajanja, ki so se razvile, so
temeljile na vrednotah in principih, ki so v
veliki meri presegali nacionalno obzorje. V
Evropi je v drugi polovici 19. stoletja
krščanstvo doživelo močan preporod in je
svojo novo privlačnost opiralo na novo
sprejeto odgovornost za socialne zadeve,
kar je pripeljalo do ustanavljanja številnih
misijonov v mestih, dobrodelnih ustanov
in verskih redov, ki so se posvečali pouče-
vanju, zdravstveni skrbi in pomoči drugim.
Veliko teh organizacijskih struktur se je
razširilo prek nacionalnih meja, npr. fran-
coski in belgijski verski redi, ki so se razširili
še na druge rimskokatoliške dežele, kot so
Irska in Španija (sestre Bon Secours, Seurs
du Bon Pasteur, Wendt 1986), tako kot tudi
ideje in modeli skrbi, ki so jih proučevali
in posnemali v več državah (npr. diakonsko
gibanje nemške protestantske tradicije, ki
se je raširilo še na Skandinavijo in Brita-
nijo). Veliko šol za socialno delo v Evropi
ima korenine v cerkvenih ustanovah; še
danes je zanje značilen poudarjen krščanski
etos; obstajajo v državah, kot so Belgija, Dan-
ska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska,
Norveška, Španija, Švedska in Švica (Brauns,
Kramer 1986) in na ta način skrbno čuvajo
svojo avtonomijo v odnosu do države in
njenih socialnih programov.
Zanimivo je, da humanizem in njegove
pojavne oblike v posvetni filantropiji niso
pripeljale k podobni širitvi izobraževalnih
centrov za socialno delo, čeprav je bil zaradi
20
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
uveljavitve gibanja za izobraževanje odras-
lih njegov vpliv na razvoj postopkov
socialnega dela precejšen. Ta pa so imela
tesne mednarodne povezave; prizadevala
so se za človeško »izboljšanje izobrazbe«, ki
je segalo daleč čez porajajoči se državni
interes za šolanje kot sredstvo za ustvaritev
specifične in enotne nacionalne kulture.
Daleč najpomembnejši vpliv na zgodnje
socialno delo in izobraževanje za socialno
delo je imelo feministično gibanje ali vsaj
tisti del feminističnega gibanja, ki je z upo-
števanjem splošnih družbenih pooblastil
socialnega dela artikuliral interese žensk
srednjega razreda. Ženske so že predstav-
ljale precejšen del krščanskih obnovitvenih
in filantropskih gibanj, socialno delo pa jim
je poleg negovanja bolnikov in poučevanja
ponudilo priložnost za vstop v javno življe-
nje v obliki plačanih služb. V več evropskih
deželah so v zadnjih desetletjih 19. stoletja
vzniknile razne ženske zveze, ki so se
zavzemale za izobraževanje žensk; ženske
so bile tudi tesno povezane med sabo
(Bauer, Ritt 1979). Nekaj teh zvez je
dejansko eksplicitno podpiralo »nacional-
no stvar«; svoje delo za »dobro družbe« so
predstavljale kot ekvivalent vojaški obvez-
nosti za moške. Alice Salomon v Nemčiji,
Beatrice Webb v Veliki Britaniji, Mary Rich-
mond in Jane Addams v ZDA so v začetku
tega stoletja tesno sodelovale med seboj in
branile svojo internacionalno naravnanost
pred močno nacionalistično opozicijo v
dvajsetih letih tega stoletja, ki so ji vodili
moški (Wieler 1989).
Internacionalizem vseh teh gibanj, ki je
vplival na oblikovanje socialnega dela, kljub
temu ni bil v prvi vrsti sredstvo za nasproto-
vanje nacionalnim zadevam in programom;
veliko bolj je šlo za pragmatičen namen
proučevati modele prakse, ki so jih obliko-
vali v različnih delih sveta. Pod različnimi
pogoji so primerjali relevantnost posamez-
nega modela; oblikovali so modele dela, ki
so izpeljevali svojo veljavo in status iz dejav-
nikov, ki so bili povsem neodvisni od
nacionalnih kriterijev. Ženske so morale
posebej trdo delati, da so si pridobile to
avtoriteto, da so lahko vstopile na področje
javnih zaposlitev ne le kot pomočnice
moških uradnikov, pač pa kot samostojne
in z neodvisno pridobljenim znanjem. V
prvih nemških ženskih šolah za socialno
delo so moškim celo onemogočale vpis, iz
strahu, da bi izgubile to avtonomijo na
račun moških, ki bi se hitreje vzpenjali po
lestvici napredovanja in prilagajali birokrat-
skim zahtevam, ne da bi se čutili zavezane
»višjim ciljem«, h katerim so težile socialne
delavke, npr. v socialnem delu uveljavljati
posebne kvalitete žensk kot skrbnic in
mater (Salomon 1919). Internacionalizacija
je bila sredstvo za pridobitev večje avtono-
mije. Prizadevanje za avtonomijo je inspiri-
ralo k iskanju znanstvenih temeljev za
prakso socialnega dela. Osredotočilo se je
okrog dveh pomembnih diskurzev: psiho-
analize in pedagogike.
Kar je psihoanalizo naredilo tako privlač-
no za porajajoč se poklic socialnega dela,
še zlasti v angleško govorečem svetu, je bila
njena obljuba, da bo omogočila dostop do
razumevanja situacij in obnašanja, ki so bili
dotlej »onstran racionalnega razumevanja«
in jih je bilo mogoče konceptualizirati le z
moralnimi termini. Vsi poprejšnji poskusi,
da bi se odmaknili od pokroviteljske (in v
veliki meri neučinkovite) drže viktorijan-
skh filantropov, so bili osredotočeni na
izpopolnjevanje diagnostičnega repertoar-
ja socialnih delavcev in zelo natančnega
ugotavljanja klientovih razmer. »Socialna
diagnoza« Mary Richmond (1917), klasična
referenca za to metodično usmeritev,
podrobno pojasnjuje razumevanje in
aktivnosti, ki izhajajo iz temeljite ocene
posameznika in njegovega ali njenega
socialnega okolja. Njen cilj je bil, da s spre-
membami na obeh frontah in s pametnimi,
racionalnimi ukrepi ponovno uravnovesi
posameznika in okolje. Vendar je imela
malo ponuditi za primere, ko so posamez-
niki vedeli, kaj je treba storiti, imeli na voljo
potrebna sredstva, pa kljub temu niso ukre-
pali. Namesto da bi take primere razglasila
za »nerešljive«, moralno izprijene, jih psiho-
analiza umesti v okvire »rešljivega«; skozi
svojo teorijo obrambnih mehanizmov
poudarja logiko nelogičnega obnašanja in
pomakne tradiconalno, temeljno »vred-
nost« socialnega dela s primerom (case-
work^, to je, »oblikovanje osebnih odno-
sov«, iz sentimentalne na znanstveno raven.
21
WALTER LORENZ
Odnos ni uvod v delo s primerom, postane
sredstvo zanj. Hkrati pa se skrb za »uravno-
teženje« pomakne z ravni osebnega okolja
na dinamiko ono-nadjaz, kljub poznejšemu
vztrajanju v socialnem delu, da »psihoso-
cialni pristop« ne zanemarja socialnega in
materialnega okolja. Res ga ne zanemarja,
vendar pristopa k njemu z notranjih pred-
stav o zunanjih dejavnikih, da bi okrepilo
oblast jaza nad seboj, ne glede na to, ali gre
za notranje ali zunanje konflikte.
Paradoksno je, da je s pridobitvijo statu-
sa in poklicnega ugleda, pridobljenega z
rabo tovrstnih znanstvenih metod, socialno
delo okrepilo svojo pozicijo v odnosu do
nacionalne države. Za državo je bilo bi-
stveno, da »poskrbi za vsakogar« in si tako
pridobi lojalnost in solidarnost v hitro
minljivih in raznolikih strukturah moderne
družbe. Ko so države postopoma priznale
logiko javne blaginje in socialne politike kot
sredstva za stabiliziranje notranjih nape-
tosti v državi, enako kot so mednarodne
pogodbe stabilizirale odnose med različni-
mi državami, je naraščala potreba po preci-
ziranju teh ukrepov. Moderna država si ne
more dovoliti, da bi dopuščala veliko število
brezdomcev, razkrojenih družin, uporniš-
kih mladostnikov, katerih obnašanje ni tako
škandalozno v posamičnem primeru, a je
nesprejemljivo za standarde civiliziranega
obnašanja, ki jih poskuša vzdrževati država.
Nedavno pridobljena znanstvena spozna-
nja socialnih delavcev obljubljajo, da bodo
vsaj pojasnila »smisel« takega obnašanja in
skozi njegovo razumevanje dobila kontrolo
nad njimi ter ga pripeljala nazaj v okvir
»normalnega«. Cena takega ravnanja je, kot
je o seksualnosti, norosti in deviantnosti
nazorno pokazal Foucault, Donzelot pa v
zvezi s socialnim delom z družinami, pove-
čanje moči, ne le profeisonalca, ki aplicira
svoje znanje in spretnosti, pač pa celotnega
»sistema«, ki promovira strokovnost te vrste
(Donzelot 1979; Rojek 1986). Šele v šestde-
setih letih tega stoletja je prišlo do sistema-
tičnih analiz političnih povezav med navi-
dezno nevtralnostjo dela s primerom in
interesi moči, ki so jim stregli. »Radikalno
socialno delo« je problematiziralo socialno
delo s primerom, prav ta povezava pa je
uveljavila socialno delo v družbi.
Alternativna pot do avtonomije in ugle-
da socialnega dela, ki je imelo večji pomen
in ugled v evropskih državah kot v Britaniji
in ZDA, se je mnogo bolj zavedala političnih
programov, s katerimi bi se lahko povezo-
valo ali se jim občasno kritično uprlo. Tu
se je artikuliral alternativni diskurz v obliki
pedagogike, tega tako cenjenega produkta
razsvetljenstva, ki je bil hkrati oseben in
političen projekt. Pedagogika teži k razvija-
nju sposobnosti posameznika, da bi postal
avtonomno in družbeno kompetentno člo-
veško bitje. Kmalu pa je postalo jasno, da je
lahko oblikovanje posameznika z izobraže-
vanjem smiselno samo, če ga spremlja
oblikovanje izobražene in izobraževalne
družbe, torej z družbenim in političnim
programom »splošnega izobraževanja«.
Izobraževanje za skupnost in izobraževanje
skupnosti je moralo iti z roko v roki, saj je
industrializacija postavila pod vprašaj tra-
dicionalne družbene vezi. Ta povezava je
pripeljala do postopnega oblikovanja so-
cialne pedagogike kot koncepta, ki posebej
promovira skupnost (Gemeinschaft v Tö-
niesevem smislu, čigar sociologija je imela
direkten vpliv na konceptulani razvoj). Za
Nartopa, enega vodilnih predstavnikov
socialne pedagogike v Nemčiji pred prvo
svetovno vojno, je mogoče uresničevati
pedagogiko le v družbenih kontekstih, ki
ustrezajo družbenim potrebam učenca;
šola je le eden od takih kontekstov med
številnimi drugimi, ki jih je treba ustvariti
in spodbujati (Konrad 1993).
V dvajsetih letih tega stoletja je v Nemčiji,
po drugi svetovni vojni pa tudi v Franciji,
na Nizozemskem in v skandinavskih dr-
žavah ta pristop odprl možnost ali celo
potrebo po zagotavljanju korelacije med
pedagogiko kot metodo in kot vrsto ukre-
pov socialne politike. Nemčija si je v
obdobju weimarske republike še posebej
prizadevala za eksplicitno mladinsko po-
litiko, ki je razširjala državno »ukvarjanje z
izobraževanjem daleč preko meja šolskega
sistema in težila k zagotavljanji sredstev za
razvijanje vseh njenih potencialov v vseh
vidikih družbenega življenja« (Lorenz
1991). Socialna pedagogika je nato prevzela
tudi »popravno« funkcijo, tako da se je
posvetila specifičnim vzgojnim potrebam
22
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
mladih ljudi, ki zaradi različnih vzrokov
niso mogli izkoristiti priložnosti, ki so bile
na voljo, ali pa je vzgojnim institucijam, pa
tudi njihovim družinam spodletelo oz. so
jih zanemarile (Bäumer 1929). Na tej točki
se očitno srečajo cilji dela s primerom in
socialne pedagogike, čeprav postaja tudi
jasno, da je socialna pedagogika s svojim
izrecnim posvečanjem stanju družbe, ki
potrebuje »vzgojo«, in s svojo odvisnostjo
od ukrepov (državne socialne) politike pri
uresničevanju teh ciljev še bolj vpletena v
program nacionalne države kot socialno
delo. Celo kadar je delo potekalo pod
vodstvom prostovoljnih organizacij — to še
zlasti velja za delo z mladimi (klubi, domovi
za mlade) —, je bilo treba takoj zastaviti
vprašanje, kako se njihov program vključuje
v splošne cilje družbe in jih podpira, ker je
bilo treba mlade ljudi s kakršnim koli
formalnim ali neformalnim izobraževanjem
pripraviti do popolne, aktivne in konstruk-
tivene vključitve v družbo. Hipotetično bi
bilo mogoče to nalogo socialne pedagogike
interpretirati v kritičnem smislu, kot raz-
vijanje alternativne verzije družbe skozi
vzpostavitev alternativnih »celic« skupnega
življenja v domovih in mladinskih organiza-
cijah. Vendar pa so bili ti poskusi, čeprav
močno propagirani v dvajsetih in tridesetih
letih tega stoletja (npr. »otroške republike«
Siegried Bernfeld, 1969, in Janusza Kor-
czaka, 1978) preveč osamljeni, da bi lahko
postali politično učinkoviti.
V Nemčiji je s prihodom nacionalsocia-
listov na oblast v letu 1933 novi režim v
celoti prevzel projekt socialne pedagogike,
kakor tudi druge socialne strukture wei-
marske republike, in ga izkoristil za ideolo-
ške, rasistične in totalitarne cilje režima. Še
danes je predmet akademske razprave,
kako je lahko prišlo do takega prevzema in
koliko so se mu socialni delavci upirali.
Gotovo je ta odpor, ki je bil sčasoma zlom-
ljen, oslabilo dejstvo, da je bilo veliko social-
nih delavcev judovskega porekla skoraj
takoj izrinjenih iz svojih služb, vendar pa je
treba tudi domnevati, da narava socialnega
dela tako glede dela s primerom kot v tradi-
cijah socialne pedagogike z njeno v osnovi
pozitivistično orientacijo, nista ponudila
načinov za odpor. V prizadevanjih, da bi se
povzpeli nad moralistično naravnanost, ki
je vodila zgodnje »obiskovalce« in socialne
delavce pri njihovih odločitvah, in da bi
privzeli objektivne, znanstvene metode, so
bili socialni delavci v veliki meri slepi za ne-
varnost, ki so ji postali s tem izpostavljeni,
to je, da bi se osredotočili le na »tehnične
rešitve«. Tehnične rešitve pa so bile tisto,
kar je bil pripravljen ponuditi in spodbujati
nacistični režim, zlasti na »neozdravljivem«
delu spektra družbenih problemov. Evge-
nika gotovo ni bilo gibanje, ki bi bilo
omejeno le na Nemčijo; njene ideje so našle
privržence med znanstveniki in politiki, ki
so hoteli ugotavljati in eliminirati dedne
bolezni z okrutnimi sredstvi, kot so prepo-
ved poroke in sterilizacija. Vendar pa je
nacistični režim bolj kot katerakoli druga
država podprl te ukrepe z ustrezno zakono-
dajo in sprejetjem ukrepov za sistematično
uresničevanje. Hitrost, s katero so bili vpe-
ljani ti ukrepi, kaže na njihov osrednji ideo-
loški pomen za nacizem, ker celoten pojem
blaginje podrejajo diktatu biološko, znanst-
veno in objektivno izpeljanih kriterijev.
Notranje meje med »vrednimi« in »nevred-
nimi«, med skupinami, ki si zaslužijo solidar-
nost naroda, in »nevrednim preostankom«,
niso bile več določene po preudarku in
»sentimentalnosti«, pač pa z racionalnostjo,
ki ima svojo težo in avtoriteto (Knüppel-
Dähne, Mitrovic 1989). Ali ni bolje, da imajo
prihodnje generacije manj primerov shizo-
frenije, epilepsije in drugih bolezni, ki jih
je moč povezovati z dednimi dejavniki? In
socialni delavci so avtomatično odigrali
svojo vlogo s sistematičnim ocenjevanjem
primerov; informacije so posredovali siste-
mu (katerega diskriminatornih namenov
morda sprva niso razumeli), svetovali
žrtvam (in njihovim družinam) prisilno
sterilizacijo in zapiranje v institucijo.
Seveda so bili dejanski znanstveni dokazi
za dedno osnovo zlasti depresivnih bolezni,
alkoholizma, homoseksualnosti in potepu-
štva šibki ali sploh neobstoječi, toda kdo bi
podvomil v avtoriteto objektivne znanosti,
za katere kredo so si prizadevali socialni
delavci? Skupen cilj teh iniciativ za »javno
higieno« in cilj socialne blaginje je bil
ustvarjanje »zdravega nacionalnega telesa«;
rasizem je poskrbel za nujno potrebno
23
WALTER LORENZ
povezavo med socialnimi in nacističnimi
pojmovanji države kot »etnično čiste skup-
nosti«: socialna država je predstavljala zlasti
sredstvo za zaščito in podporo »močnih«,
in samo tiste skupine šibkih z resničnimi
izgledi, da postanejo »močni«, so si zaslužile
polno podporo; sredstva, porabljena za
druge, so bila dokončno izgubljena (Lorenz
1994).
Tu ni moj namen pripisovati krivdo
socialnim delavcem ali preveč poudarjati
vlogo, ki so jo igrali s podporo sistemu, ki
se je hitro pomikal od sterilizacije k segre-
gaciji v zaprtih institucijah in koncentra-
cijskih taboriščih in proti »končni rešitvi«:
iztrebljanju tisočev ljudi, katerih življenja
so po ogabno izkrivljenih kriterijih rasnega
biologizma obveljala za »nevredna« {un-
lebenswertes Leben). Treba je zaznati ranlji-
vost socialnega dela in njegovo dovzetnost,
da pristaja na racionalistično blaginjo, na
sodelovanje pri postavljanju meja na
temelju dvomljivih kriterijev objektivnosti,
ki imajo vedno rasistične konotacije.
Vprašanja vrednosti so imeli v mislih
zlasti tisti, ki so bili odgovorni za (ponovno)
vzpostavitev socialnih služb po drugi sve-
tovni vojni, ne le v nekdanjih fašističnih
državah, pač pa povsod po svetu. Ni šlo le
za osebno ambicijo mnogih socialnih
delavcev in učiteljev socialnega dela, žrtev
nacističnega preganjanja in izgona, da bi
poklicu povrnili ugled; Magda Kelber,
Gisela Konopka, Herta Kraus, Walter Fried-
länder in Erich Hirsch so imeli vodilno
vlogo pri programih za družbeno prenovo
in prevzgojo v Nemčiji po drugi svetovni
vojni; pri tem so jih podpirale ZDA in
Združeni narodi. Na splošnejši ravni in v
kontekstu zunanje politike ZDA je dobilo
usposabljanje izobraževalnega in zdravstve-
nega osebja ter socialnih delavcev priorite-
to v svetovnem merilu. Tako je npr. Smith-
Mundtov zakon podprl usposabljanje uči-
teljev, zdravnikov, sindikalistov, socialnih
delavcev in voditeljev lokalnih skupnosti v
ZDA, kjer naj bi doživeli »demokracijo v
živo« (Müller 1988). Osrednji vrednoti, ki
so ju posredovali vsi ti programi, sta bili
svoboda in demokracija. Če naj bi že v ko-
reninah zatrli nevarnosti fašizma in totali-
tarizma, morajo biti državljani sposobni
artikulirati svojo potrebo po individualni
svobodi in urejati svoje zadeve z demokra-
tičnimi procesi. Ni bilo dovolj, da bi nekda-
njim fašističnim državam, pa tudi nekdan-
jim kolonijam tretjega sveta, ki so pripadale
tedaj razpadajočim imperijem, dali le demo-
kratične institucije; ta demokratična orodja
bi morali operacionalizirati državljani, ki so
sposobni samoodločanja v vsakodnevnih
situacijah. Gunar Myrdal pravi takole:     i
Glavna vrednostna predpostavka, ki sem jo
predstavil in ki je razmeroma redko jasno
izražena, je, da je sine qua non za razmišljanje
o spremembi kot izboljšanju za družbo
povečanje in ne zmanjševanje človeškega
dostojanstva, ali natančneje, priložnost za
aktivno soudeležbo samega prebivalstva, z
eno besedo, demokracija. (Myrdal 1955:24.)
V tem širšem političnu kontekstu je
»samoodločanje« dobilo osrednji pomen
pri delu s primerom, ne toliko kot ameriški
izvoz v Evropo, kot se pogosto prikazuje,
pač pa kot poskus ponovnega povezavanja
s principi, ki so bili vsaj latentno navzoči v
evropski pedagoški tradiciji. Svoboda in
demokracija v ozračju hladne vojne pa sta
spet prinesla s sabo neposredno politično
sporočilo, postala sta principa, ki vladata
tržni ekonomiji. V povezavi z delom s pri-
merom sta pospeševala poudarjen indivi-
dualizem, ki je postal znak »modernega
socialnega dela«, kakršno se je uveljavilo,
pogosto s pomočjo ameriških izobraževal-
nih programov, ki so potekali v petdesetih
in šestdesetih letih tega stoletja v večini
evropskih dežel. Ni šlo toliko za to, da so
nacionalne države potrebovale socialno
delo, pač pa da je »zahodni svet« potreboval
socialni sistem, ki bi bil s pomočjo strokov-
no usposobljenega osebja uglašen do take
mere, da bi bilo mogoče obvladovati nape-
tosti in nasprotja, ki so izhajala iz njegovega
ekstremnega individualizma, in da bi se
lahko ohranila legitimnost protikolektivis-
tične, protikomunistične drže Zahoda. Ker
naj bi socialna država v različnih evropskih
verzijah na strukturni ravni skrbela za vse
vse eventualnosti, ki so povzročale socialne
probleme, so se lahko socialni delavci s
»čisto vestjo« omejili na »primere«, ki zaradi
24
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
nevednosti ali duševne patologije niso bili
sposobni izkoristiti ugodnosti in ekonom-
skih možnosti, ki jih je ponujala socialna
država. Dozdevno ni bilo potrebe za razi-
skovanje skupinskih značilnosti in iden-
titete ljudi, ki so postali klienti; prav narobe,
socialno delo je svojo vrednost videlo v di-
ferenciaciji individualnosti vsakega klienta
v nasprotju s široko kategorizacijo, ki jo je
moral uporabljati sistem blaginje kot ad-
ministrativni sistem (»brezdomci«, »revni«,
»neporočene matere«).
»Ponovno odkritje revščine« v številnih
evropskih državah v šestdesetih letih in
neprijetno spoznanje, da obljub socialne
države nikoli ni mogoče popolnoma uresni-
čiti, sta znamenje odločilne krize koncepta
dela s primerom. Pozivi k individualni od-
govornosti so šli še enkrat na roko sistemu,
ki je opravičeval svojo nezadostno skrb za
blaginjo s prelaganjem odgovornosti na
žrtve, češ da so neiniciativne. Ta kriza je
pripeljala do koncaa konsenza o metodah
v socialnem delu, vendar ne do opustitve
principa samoodločitve. V ospredje so pri-
šle »radikalne«, alternativne metode, ki so
poudarjale skupinsko akcijo za družbeno
spremembo prek uveljavljenih ali novih or-
ganizacijskih struktur, skupnosti klientov,
združenj upravičencev, sindikatov, zvez
stanovalcev, uporabniških kolektivov in
drugih. V več deželah se je skupnostno delo
iz metode, vzporedne delu s primerom in
skupinskemu delu, razvilo v alternativo
socialnemu delu, vsaj v svoji radikalni obliki
»družbene akcije«, osredotočene na poten-
ciale za samopomoč ne toliko posamez-
nikov kot manjših akcijskih kolektivov ljudi,
ki so podvrženi enakim družbenim priti-
skom in oblikam zatiranja (Corrigan,
Leonard 1978).
Ta razvoj je pripeljal socialno delo v stik
z gibanjem za državljanske pravice in po-
sledično z zahtevami za polne državljanske
pravice, brez katerih je blaginja vedno pod-
vržena sumničenju, da je le nadomestilo za
pravice, poskus ublažitve, ki ohranja osnov-
no stanje neenakosti nespremenjeno in
nedotaknjeno. Toda kljub vnemi nekaterih
od teh iniciativ v poznih šestdesetih in
sedemdesith letih tega stoletja se je malo
uporabnikov lotilo političnega boja iz
perspektive uporabnikov socialnih služb.
Namesto tega sta dobila večji pomen dva
dogodka, z njunimi posledicami pa se
poskuša socialno delo sprijazniti šele sedaj.
Eden od njiju je »kriza socialne države«,
kot jo predstavlja politična desnica zaradi
finančne nesposobnosti modernih držav,
da zadostijo naraščajočim pričakovanjem
po vseobsegajoči javni socialni varnosti in
skrbi; a kot kažejo analize levice, gre za dosti
globljo krizo zakonitosti državne oblasti
(Offe 1984). Kriza, pa naj bo »avtomatična«
ali »programirana«, je vplivala na vse vrste
socialnih režimov v Evropi in temeljito
spremenila odnos posameznikov do drža-
ve. Ko se vlade po vsej Evropi v vrtincu pri-
vatizacije javnih podjetij in javnih služb
ukvarjajo s prenašanjem svojih odgovor-
nosti, sociala odkriva vso svojo inherentno
negotovost. Osrednja udeležba države v
socialnih ukrepih je bila vedno sporna, ne
le zaradi finančnega bremena, ki ga prenaša
na davkoplačevalce, pač pa tudi zaradi
vsiljevanja družbene kontrole kot cene za
dajanje pomoči. Toda ko ta povezava oslabi,
ni več jasno, na katere družbene entitete je
mogoče preložiti bremena in kakšne učin-
ke bi imela taka sprememba na mehanizme
za zavarovanje nacionalne solidarnosti.
Kandidat je gotovo »trg«, vendar pa je malo
verjetno, da bi bil zainteresiran za prevzem
bremena neprofitnih programov skrbi,
razen če bo država zagotavljala ustrezne
kompenzacije. Velike hvale zaradi svoje
nesebičnosti so deležne družine kot tradi-
cionalna zatočišča za izvajanje skrbi, vendar
so same nahajajo v tako prehodnem stadiju,
da jih ni mogoče sistematično vključevati.
Razkorak med odgovornostjo posamez-
nikov in odgovornostjo države se veča, iz
tega izhajajoča negotovost pa je prispevala
h krizi zaupanja v smislu nestabilnosti, ki
jo hoče skupaj s pomnoženimi ukrepi
indirektne družbene in direktne policijske
kontrole izrabiti nova desnica, ki je prevzela
politično iniciativo v evropskih državah,
kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija,
Italija, Nizozemska in Švedska. Tak scenarij
prispeva k nasprotujočim si zahtevam od
socialnih delavcev, ki se vidijo vse bolj raz-
pete med uravnavanjem meja sprejemlji-
vega in nesprejemljivega obnašanja (zlasti
25
WALTER LORENZ
glede zlorabe otrok) na eni strani in re-
ševanjem žrtev ter popravljanju storilcev na
drugi. Institucionalno bi lahko ta razkol
pripeljal do tega, da bi postale javne social-
ne službe bolj nadzirajoče, tudi z vpeljavo
fiksnega proračuna, ki bi določal obseg
skrbi, s katero bi »upravljal« javni sektor in
socialni delavci, zaposlenimi v njem; pro-
stovoljnemu sektorju pa bi bilo prepuščeno
»pobiranje ostankov«.
Vzporedno s temi spremembami »od
zgoraj« pa je do enako pomembnih dogod-
kov prišlo »spodaj«; ti niso le spremenili
evropske politike, ampak so vplivali tudi na
svetovno. »Izčrpanost tradicionalne podo-
be skupinskega delovanja« (Melucci 1988:
245), nezadovoljstvo velikega dela prebival-
stva z uradno (strankarsko) politiko ter
njihovo samoljubje in ukvarjanje z oblastjo
je povzročilo nastanek vrste novih družbe-
nih gibanj. Take iniciative so pogosto zrasle
iz konkretnih, posamičnih zadev (ekolo-
ških, kršitve državljanskih pravic, diskrimi-
nacija določenih skupin), vendar so vspo-
stavile ohlapno mednarodne mreže in kot
aktivisti tudi ustvarili strukturalne povezave
med projekti. Mirovno gibanje, feminizem,
kampanije proti ekološkim nevarnostim, če
omenimo le najpomembnejše, so utrli pot
ne le novim strategijam politične akcije, pač
pa tudi novim oblikam solidarnosti, ki so
pripeljale do tega, da je »civilna družba«
dobila nov smisel. To se je pokazalo tudi pri
izjemnem porastu števila prostovoljnih
organizacij in še posebno organizacij za
samopomoč povsod po Evropi v zadnjih
desetletjih 20. stoletja, ravno ko so skoraj
postale odpisane kot relikti 19- stoletja
(Lorenz 1994).
Svetovna pomembnost družbenih gibanj
je bila dobro vidna pri njihovi vlogi pri
odpravljanju komunističnih režimov leta
1989 v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se je
pričelo z valom državljanskega nemira,
nezadovoljstva in nasprotovanja. Ti dogodki
in njihove posledice pa so tudi razkrili ran-
ljivost družbenih gibanj: če ne prispevajo
k izgradnji močne, samozavestne in avto-
nomne civilne družbe, če se ne dvignejo
nad posamezne zadeve, če ne pripeljejo do
pogajanj za novo družbeno pogodbo ali
postanejo partner pri tem, jih bodo izkori-
stili interesi moči, postala bodo margina-
lizirana in diskreditirana. Sistematično
odstranjanje vsakršne avtonomne, posre-
dovalne institucije, ki bi pripadala civilni
družbi, značilno za komunistične države, je
povečalo ranljivost teh družb v postkomu-
nističnem obdobju in v nemajhni meri pri-
spevalo k temu, da sta se ponovno pojavila
kriterija nacionalnosti in etničnosti kot ne-
varen Substitut za dogovorno solidarnost.
V svoji temeljni strukturi in obrisu so
dileme, s katerimi se soočajo zahodno-
evropske družbe, zelo podobne tistim iz
nekdanjih komunističnih evropskih držav.
Tradicionalna politična in ideološka stališča
strank in političnih grupacij ne veljajo več
za relevantna glede na vsakdanje skrbi
volivcev, ki doživljajo osupljivo kompleks-
nost različnih, pogosto nasprotujočih si
zahtev. »Naraščajoča fragmentacija družbe-
nih akterjev« (Laclau 1990: 82) poudarja
izrabljenost »politike od zgoraj« in hkrati ve-
like težave pri ponovnem demokratičnem
vzpostavljanju »družbenega« od spodaj.
Videti je, da se ta fragmentacija, pretrganje
s konvencijami in normami ter rahljanje
družbenih vezi, kar se kaže skozi narašča-
jočo pluralnost individualnih slogov življe-
nja in neprestano potrebo po izbiri svoje
identitete (Beck 1992), kompenzira z enako
močnim trendom h globalizaciji. Produkcij-
ski procesi, ki jih vodijo močni ekonomski
interesi, postajajo svetovno prepleteni, na-
vade potrošnikov se usmerjajo h globalnim
trendom, lastništvo medijev in proizvajanje
novic in zabave povezujejo cele kontinente.
Potislovja med obema trendoma ustvarjajo
negotovost ljudi, ki niso prepričani, katero
družbeno in politično entiteto naj si
izberejo za referenčno točko.
V Evropi se začenja ta negotovost kazati
v povezavi s celotnim procesom evropske
integracije. Povečanje Evropske Unije, ne-
koč napovedovano kot organski proces,
temelječ na miru in spravi med nekdanjimi
sovražniki in zavračanju nacionalizma, se
razkriva kot povsem gospodarska potreba
in neizogibnost. Zunanje strukture in
predpisi, ki jih vsiljujejo uradniki Evropske
Unije, a zanje niso neposredno demokra-
tično odgovorni, so spustili z vrvice močne
opozicijske sile; regije in deli evropskih
26
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
nacionalnih držav so začeli izražati želje po
avtonomiji in samoupravi, po ohranitvi
jezika in kulturne dediščine, po odpravlja-
nju centralizacije in koncentracije politične
in ekonomske moči. Podpora tesnejši
evropski centralizaciji na splošno peša in
za najnovejši referendum o novih članicah
in o Enotni evropski listini so se bili ostri
boji, katerih izidi niso bili vedno gotovi.
Evropska unija se trenutno sooča s krizo
zaupanja, ki deloma izhaja iz njenega
vgrajenega demokratskega deficita, deloma
pa iz splošne krize v odnosu do političnih
procesov in zastopanja. Najbolj zaskrbljujoč
vidik takega razvoja je dejstvo, da so mnoge
strategije in koncepti, ki se jih uporablja za
spodbujanje evropske integracije, zelo
podobni tistim, ki so jih uporabljali pri
ustanavljanju evropskih nacionalnih držav.
Sklicujejo se na definicijo in obrambo
zunanjih in notranjih meja, se pravi, na
ustvarjanje skupne identitete z zunanjimi
in — kjer je treba — vsiljenimi kriteriji
skupnosti. Politika in strategije »evropske
trdnjave« streže dvojnemu namenu: obram-
bi vsega »evropskega« tako navzven kot na-
vznoter. Obstajajo za zaščito gospodarskih
interesov, toda ti gospodarski interesi se
skrivajo tudi v splošnejših izrazih, kot so
varnost, družbena stabilnost in demograf-
ska stabilnost, kar pomeni, da se, podobno
kot pri projektu nacionalnih držav, ideolo-
gija nacionalne veličine, skupnih kulturnih
vrednot in višje ravni civilizacije prispeva
k zagotavljanju gospodarskih prednosti za
privilegirano elito.
To pa je točka, na kateri razvoj spet
postane boleč za socialno delo. Socialno
delo je v svojih številnih pojavnih oblikah,
od svetovanja, delovanja v krizah in tera-
pevtskega dela z mladimi, animacije in
skupnostne akcije, že postalo del evropske-
ga programa, saj socialna stabilnost, ki naj
bi jo zagotovilo, nima več le nacionalnega
pomena, pač pa vedno bolj tudi referenčne
točke v Evropi. Veliko socialnih projektov
v središčih mest, na prikrajšanih področjih
podeželja, ženske projekte, projekte za ljudi
s prizadetostmi in nezaposelne direktno
financira Evropska unija po kriterijih, ki so
bili izdelani na nadnacionalni ravni. Social-
ne delavce sedaj zaposlujejo in plačujejo v
okviru projektov, kot so NOW, HORIZON,
LEDA, LEADER, Combat Poverty; svoje delo
morajo opravljati v skladu s cilji teh pro-
gramov. Evropski socialni sklad, ki financira
večino teh programov, je postal korektiv za
nezadostne ukrepe na nacionalnih ravneh
in so si ga željno prisvojile skupine in
iniciative, ki bi bile sicer izključene iz
financiranja. Ti projekti ustvarjajo novo
obliko odvisnosti, saj njihove metode
dodeljevanja sredstev niso direktno podvr-
žene demokratičnim postopkom. Evropska
socialna politika, kolikor sploh obstaja, se
velja za dopolnilo h gospodarski politiki in
je prvenstveno usmerjena k ustvarjanju
mobilne, izkušene in motivirane delovne
sile, ne pa k splošni redistribuciji bogastva
in priložnosti (Leibfried, Pierson 1992).
Revščina v Evropi se povečuje, pa naj bo to
neposreden rezultat evropske integracije
ali produkt demografskih in svetovnih
gospodarskih sprememb; nezaposlenost se
je dramatično povečala in revščina se je
zlasti koncentrirala v nekaterih regijah in
področjih (Townsend 1993). Večina evrop-
skih socialnih programov poudarja potrebo
po »soudeležbi« uporabnikov teh služb, to
pa je nejasen koncept, ki ne pove, do katere
mere lahko »udeleženci« vplivajo na proces
odločanja na politični ravni. Brez te dimen-
zije je udeležba vedno enostranska in pod-
vržena sumu, da priteguje marginalizirane
in izključene skupine le pod pogoji, ki so
zanje že vnaprej določeni. V taki situaciji
bi se morali socialni delavci spomniti svoje
zgodovine, kako so sami na podoben način
prispevali k nacionalni integraciji.
Resničen preskus dejanskega pomena
participacije in vloge zunanjih in notranjih
družbenih in političnih razmejitev je
ravnanje z migranti in begunci, pa tudi s
»prvotnimi« manjšinjskimi prebivalci v
kontekstu evropske integracijske politike.
Priseljevanje velikega števila ljudi tujih
nacionalnosti v zahodnoevropske države ni
nov pojav. Konec druge svetovne vojne je
prinesel s sabo preseljevanje milijonov
ljudi, ki so jim sledila še gibanja beguncev
proti Zahodu zaradi političnih kriz na
Madžarskem in v Češkoslovaški, pa tudi v
drugih delih sveta. Samo Avstrija, država s
7,6 milijoni lastnega prebivalstva, je v času
27
WALTER LORENZ
od 1951 do 1991 dobila nad dva milijona
tujcev (Weh 1987). Poleg beguncev so
zahodne države v poznih šesdesetih in v
začetku sedemdesetih let tega stoletja pri-
vabile še milijone tujcev. Toda s pričetkom
temeljitega industrijskega prestrukturi-
ranja, ki ga je zaznamovala recesija v letu
1974, so v večini držav omejili priseljevanje.
Kot je bilo dogovorjeno s shengenskimi
sporazumi, so sedaj ostre kontrole imigran-
tov in beguncev priznana in enotno izvaja-
na politika Evropske unije (Paul 1991). Toda
celo sedaj si Evropa ne more privoščiti
popolne zapore za priseljence in begunce,
kljub retoričnim in zavajajočim populis-
tičnim metaforam desničarskih političnih
skupin, da je »čoln poln«. Tega si ne more
privoščiti iz gospodarskih razlogov, ker se
še vedno pojavlja pomanjkanje delovne sile
zaradi demografskih sprememb in ker
industrija potrebuje drugače usposbljene
delavce; izračuni kažejo, da bo samo
Nemčija »potrebovala najmanj 300.000
priseljencev letno, da bo zapolnila vrzel na
trgu delovne sile« {Guardian, 4. februar
1992). Privoščiti pa si tega ne more tudi
zaradi etičnih razlogov, ker bi bila v očeh
preostalega sveta kredibilnost Evrope
spodkopana, če ne bi več ponujala svojega
že tako minimalnega prispevka k azilu za
begunce. »Danes manj kot 2% vseh iskalcev
azila išče azil v Evropi« (Loescher 1989).
To pomeni, da se uporabljajo kriteriji in
vsiljujejo pogoji za selekcijo »sprejemljivih«
državljanov, ki ne pripadajo EU. Ti kriteriji
pa niso posledica »poplave priseljencev«,
pač pa prav narobe, pojav priseljencev služi
kot sredstvo za prikaz in ilustracijo princi-
pov in vrednot, ki so nasploh lastni evropski
integraciji. Politični problem imigracije se
izkorišča za dosti širše cilje družbene kon-
trole. Streže za oblikovanje in ponazarjanje
pogojev državljanstva v združeni Evropi, ki
jih vodijo tržna merila; ta merila so priprav-
ljenost za sprejetje paketa »zahodnih vred-
not«, med katerimi ima iniciativa posamez-
nika glede dela osrednjo vlogo, vendar ni
edina. Oblikovanje Združene Evrope ni le
racionalen gospodarski proces; zlasti
kapitalistom je dobro znano, da povsem
neomejena uporaba tržnih načel ne pripe-
lje k družbeni koheziji, pač pa celo uničuje
socialne vezi in zavezništva. Pri selekciji
domnevno »sprejemljivega« se aktivirajo
zlagana stališča o pripadnosti ali vsaj vklap-
Ijanju v »evropsko kulturo«; gre za podaljške
nacionalnih »kulturnih identitet« na evrop-
ski ravni. Evropa postane še ena »imagi-
narna skupnost« (Anderson 1984) in to na
način, ki nikakor ne ovira ponovnega
pojavljanja nacionalizma na državni in
regionalni ravni; verjetno ga celo vzdržuje.
Cilji doseganja kohezije v bistvu niso
kulturni, pač pa politični; tako so lahko
simboli (vrednote in kulturne vsebine), ki
so bili izbrani za uveljavljanje te kohezije,
poljubni in zamenljivi, medtem ko so
politični cilji določeni.
Kot je prikazano zgoraj, se kriza identi-
tete, ki se je izrazila v nezadovoljstvu volil-
cev, ni pojavila samo na evropski ravni;
nacionalna država in z njo druge skupinske
entitete se soočajo z dvomom v svojo legi-
timnost. Kulturna raznolikost, ki je vedno
obstajala, ki pa je bila vedno tudi kontroli-
rana z vsiljevanjem dominantnih kulturnih
norm (npr. uradni jezik, ki je postavljen nad
dialekte), je prepoznana kot destabili-
zirajoč dejavnik. V taki situaciji postane za
vse nosilce moči izziv, da obnovijo enotnost
in skupne vezi s pomočjo »trdnih in hitrih«
kriterijev, npr. variante etničnosti, ki se
sklicuje na biologijo in dedne lastnosti v
tradicionalni rasistični obliki ali na nespre-
menljivo, nekontaminirano kulturno dedi-
ščino v svoji obnovljeni, neonacistični ob-
liki. Kaže, da ti dve konstrukciji ne zahtevata
razpravljanja in se namesto tega sklicujeta
na »zdravorazumske« pojme, kaj da so
»naravni« znaki nacionalne kohezije. Toda
ker je enačenje nacionalne identitete in
etnične identitete ideološki konstrukt, ki se
lahko le dela, da je utemeljen s takimi
»objektivnimi« kriteriji, da prikrije svoje
izključno oblastvene interese, ga je na istih
fiktivnih temeljih zlahka mogoče razširiti
na Evropo (Hali 1992). Združujoča »različ-
nost« kolektivne evropske »etničnosti« je še
bolj očitna v primerjavi z »Neevropejci«
(beri: nezahodnjaki), kajti »mi«, Evropejci,
smo »v glavnem« belci in »oni« (vsaj tisti, o
katerih govorimo, ki predstavljajo »nevar-
nost«), so črnci. Povedano z drugimi be-
sedami, ustvarjanje evropskosti bo bolj
28
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
verjetno operiralo z argumenti, ki temeljijo
na rasizmu, kakor na (re)konstrukciji mej
nacionalnega na etnični osnovi. Pri vseh
poskusih usklajevanja raznolikosti z unifi-
kacijo postaja v večini evropskih družb,
preobremenjenih s svojo nacionalno iden-
titeto, močno ranljiva točka zapostavljanje
tradicij, ki utemeljujejo solidarnost in
kolektivno identiteto na nerasističnih
kriterijih, tradicij, ki poudarjajo politične
in državljanske pravice kot združevalni
kriterij, ki ohranja kulturno raznolikost.
Sistem ocenjevanja, kdo lahko upravi-
čeno zahteva vključitev v to »jedrno Evro-
po«, bo deloval in tudi že deluje; to je sistem,
v katerem ne delajo le uslužbenci za pri-
seljevanje in policija, pač pa tudi socialni
delavci, ki delujejo v okviru projektov za
priseljence in begunce, pomagajo ljudem,
ki prosijo za politični azil, novodošlim, da
se prilagodijo, ljudem, ujetim v sodni
sistem, da se spremenijo, in tistim, ki so
dobili pravni položaj, da »iz tega naredijo
uspeh«. Socialni delavci že sedaj opravljajo
prav to delo v nacionalnih okvirih: poma-
gajo ljudem pri prilagajanju, določajo meje
sprejemljivega obnašanja in s tem implicit-
no določajo »skupne kulturne vezi«. S te
perspektive je videti, da se naloge socialnih
delavcev vključujejo v novo definicijo
»meja«, kar neprijetno spominja na tradicio-
nalno razlikovanje med zaslužnimi in
nezaslužnimi. Še bolj zaskrbljujoče pa je
dejstvo, da je socialno delo očitno precej
slabo pripravljeno na odpor proti temu, da
se ga potisne v tak tok dogodkov. Niti
skrajni individualizem z njegovo klasično
vrednoto, »samoodločanjem klienta«, niti
kritika dela s primerom v obliki radikalnega
socialnega dela in njegovo sklicevanje na
»razredno zavest« se ne moreta ukvarjati z
vprašanjem, kako se osebna in skupinska
identitete oblikujeta v pogojih kompleksne
moderne družbe. V obeh primerih znanje
socialnega dela in teorije nekako že vesta
odgovor, poznata standarde za tisto, kar naj
bi bil rezultat intervencije, »kaj je dobro za
ljudi«. Socialno delo pod poglavjem »opol-
nomočenje« [empowerment] šele pričenja
konceptualizirati pogajanje o določenih
skupinskih interesih uporabnikov social-
nih služb (Ward, Mullender 1991).
V tem kontekstu je za socialno delo
pomembno, da iz razvoja, ki se pojavlja na
širši evropski ravni, ugotovi, kakšen je
njegov položaj, in da o tem razmišlja v
okviru novih pristopov k metodologiji.
Družbena gibanja so izziv oblasti profesio-
nalcev, njihovemu položaju v državnih
sistemih, pa tudi moči, ki izhaja iz njihovega
odnosa do teorije. V razmerju s feminiz-
mom kot družbenim gibanjem je začelo
socialno delo vspostavljati pomembne
povezave, kritično gledati na svoje principe
in tradicije ter iskati nove oblike »akcije v
solidarnosti«; toda pomembno bi bilo, da
bi se v to vključila še cela vrsta drugih druž-
benih gibanj. Ne gre za odvračanje od dela
s primerom in privzemanje alternativ, med
katerimi je zadnja moda »animacija«. Kot
nam kaže zgodovina pedagogike, se vsake-
mu novemu pristopi zlahka zgodi, da ga
absorbira uradni program ter da izgubi svo-
jo naklonjenost do sprememb in do koristi
uporabnikov služb. V okviru tradicije peda-
gogike je še vedno najbolj jasno izražena
naloga oblikovanja identitete in jo je zato
mogoče uporabiti za zbliževanje specifič-
nih lokalnih in širših mednarodnih vpra-
šanj, s katerimi se mora ukvarjati socialno
delo, če naj bo pravično do realnosti multi-
kulturnih družb, s katerimi s srečuje v vseh
delovnih kontekstih.
Toda zaradi tega mora imeti pedagoška
usmerjenost močno in nedvoumno antira-
sistično težišče, če naj ne dovoli skritim,
zunanjim referenčnim točkam identifika-
cije, da prevladajo v njenem delu. Socialno
delo se mora osredotočiti na podpiranje
oblik družbene solidarnosti, ki dovoljujejo
različnim kulturnim tradicijam oblikovati
svoje različne identitete, a jim hkrati ne
dopuščajo, da bi postale fiksne in ekskluziv-
ne. To se lahko zgodi le z zagovarjanjem
enakosti pravic in priložnosti za vse in s
predanostjo uresničevanju človekovih pra-
vic. Če lahko socialno delo ponudi medna-
rodno veljavno strokovno znanje, bo to
prav v zvezi z razvijanjem te moderne
pluralnosti družbenih razmerij, na način,
ki ne bo peljal niti k izolaciji posameznih
udeležencev, ki so svobodni in povsem
neodvisni od družbenih obveznosti, niti k
prisilnemu oblikovanju kolektivov, ki od
29
WALTER LORENZ
svojih članov zahtevajo, da za skupno kul-
turno identiteto žrtvujejo vso individual-
nost. Zgolj vztrajanje pri državljanskih
pravicah, hkrati pa oblikovanje temeljne
platforme za vzpostavitev demokratičnih
struktur, ne zadostujeta za ustvarjanje tr-
dnega občutka pripadnosti; to je ugotovilo
že veliko gibanj za državljanske pravice.
Socialno delo kot interkulturna pedago-
gika ima veliko ponuditi glede veščin, ki so
potrebne za pogajanja o spreminjajočih se
identitetah in pri omejevanju neizogibnih
konfliktov, ki iz tega izvirajo. Hkrati pa se
mora še veliko naučiti iz izkušenj novih dru-
žbenih gibanj, iz bojev zatiranih manjšin pri
artikuliranju svojih identitet. Razpad kultur-
nih in konvencionalnih gotovosti, kritika
nereflektiranega evropskega združevanja
in izzivi uveljavljenim političnim procesom
so znaki globoke krize v evropskih družbah,
ta pa kliče socialno delo, naj prispeva svoje,
tokrat, upajmo, zavedajoč se političnih
implikacij svojih posredovanj. Pogoja za tak
nov razvoj sta kljubovanje rasizmu tako v
izročilu socialnega dela kot tudi v kon-
tekstih, v katerih socialno delo deluje.
Literatura
B. Anderson (1984), Imaginary Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism.
London: Verso.
C. Bauer, L. RiTT(ur.) (1919), Free and Enabled: Source Readings in the Development of Victorian
Feminism. Oxford: Pergamon.
G. Bäumer (1929), Die historischen und sozialen Voraussetzungen der Sozialpädagogik und die
Entwicklung ihrer Theorie. V: H. Nohl, L. Pallat (ur.), Handbuch der Pädagogik, Vol 5:
Sozialpädagogik. Berlin, Leipzig: Beltz.
U. Beck (1992),       Soc/efy. London: Sage.
S. Bernfeld (1969), Kinderheim Baumgarten: Bericht über einen ernsthaften Versuch mit neuer
Erziehung. V: S. Bernfeld iut). Antiautoritäre Erziehung und Psychoanalyse. Darmstadt: März.
H.-J. Brauns, D. Kramer (1988), Social Work Education in Europe: A Comprehensive Description
of Social Work Education in 21 European Countries. Frankfurt: Deutscher Verein für
öffentliche und private Fürsorge.
F. CoRRiGAN, P. Leonard (1978), Social Work Practice under Capitalism: A Marxist Approach. London:
Macmillan.
J. Donzelot (1979), The Policing of Families. London: Hutchinson.
E. Gellner (1983), Nations and Nationalism. Oxford: Blackwell.
S. Hall (1992), The West and the Rest. V: S. Hall, B. Gieben (ur.), Formations of Modernity.
Cambridge: Polity (275-331).
H. Knüppel-Däne, E. Mitrovic (1989), Helfen und Dienen — die Arbeit von Fürsorgerinnen im
Hamburger öffentlichen Dienst während des Nationalsozialismus. V: H. U. Otto, H. Sünker
(ur.). Soziale Arbeit und Faschismus. Frankfurt: Suhrkamp.
F.-M. Konrad (1993), Sozialpädagogik — Begriffsgeschichtliche Annäherungen von Adolph
Diesterweg bis Getrud Bäumer. Neue Praxis 23, 4: 292-314.
30
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
31
J. KoRCZAK (1978), Verteidigt die Kinder. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus Gerd Mohn.
E. Laclau (1990), New Reflections on the Revolution of our Time. London: Verso.
S. Leibfried, P. Pierson (1992), Prospects for Social Europe. Politics and Society 20, 3: 333-366.
G. LoESCHER (1989), The European Community and Refugees. International Affairs 65,4:617-636.
W. Lorenz (1991), The new German Children and Young People Act. British journal of Social
Work, 21: ^29-^^9.
— (1994), Social Work in a Changing Europe. London: Routledge.
A. Melucci (1988), Social Movements and the Democratization of Everyday Life. V: J. Keane (ur.).
Civil Society and the State. London: Verso.
C. W. Müller (1988), Wie Helfen zum Berufe wurde — eine Methodengeschichte der Sozialarbeit
1945-1985. Weinheim: Beltz.
C. Offe (1984), Contradictions of the Welfare State. London: Hutchinson.
R. Paul (1991), Black and Third Worid People's Citizenship and 1992. Critical Social Policy 11, 2:
52-64.
M. Richmond (1917), Social Diagnosis. New York: Russell Sage Foundation.
C. Rojek (1986), The »Subject« in Social Work. British fournal of Social Work, 16: 65-77.
A. Salomon (1919), Die deutsche Frau und ihre Aufgaben im neuen Volksstaat. Leipzig, Berlin:
Teubner
P. Townsend (1993), The International Analysis of Poverty. London: Harvester Wheatsheaf
D. Ward, A. Mullender (1991), Empowerment and Oppression: An Indissoluble Pairing for
Contemporary Social Work. Critical Social Policy 11, 2: 21-30.
L. Weh (1987), Recent Tendencies in the Evolution of National Law and Practice in the Field of
Asylum and Refugees. Strasbourg: Council of Europe.
W. R. Wendt (1985), Geschichte der sozialen Arbeit (2. izd). Stuttgart: Ferdinand Enke.
J. Wieler (1989), The Impact of Alice Salomon on Social Work Education. V: Festschrift der
Fachhochschule für Sozialarbeit und Sozialpädagogik: Berlin 60 fahre International
Association of Schools of Social Work. Berlin: FHSS.
Gregor Adlešič
PO VRLINI ALI NAZAJ K NJEJ?
I
Delo Alasdaira Maclntyrea z naslovom »Po
vrlini« (Duclovorth, London 1985,286 str.)
je zagotovo eno izmed temeljnih del tiste
teoretske usmeritve v sodobni moralni
filozofiji, ki jo je strokovna javnost poime-
novala »komunitarizem« (communitaria-
nismus). V grobem bi lahko za komunitaris-
tične socialne teoretike označili vse tiste
moderne moralne filozofe, ki dvomijo v
ustreznost, legitimnost in utemeljnost
modernega razsvetljenskega racionalizma
in njegove individualistične morale. Zavra-
čanje modernega liberalizma razumejo
zlasti kot dvom o institucijah in kulturi
obstoječih demokratičnih držav. Historici-
stično usmerjeni komunitaristični teoretiki
namreč odklanjajo abstraktni univerza-
lizem moderne moralne teorije, saj menijo,
da obstajajo zgolj konkretne historične
kulture (skupnosti) s svojimi specifičnimi
moralnimi tradicijami. Zato si s pomočjo
skupnostno usmerjene aristotelske etike
dobrega prizadevajo »preseči« bolezni
moderne in njene razsvetljenske individua-
listične morale, to preseganje pa pojmujejo
kot (ponovno) vzpostavitev pravega etične-
ga življenja v pravi skupnosti, ki ne bi bila
tako kot moderne družbe zgolj skupek ne-
odvisnih individuov, ampak prava, organ-
sko povezana celota.
11
Moderna (pluralistična) družba, ki je zdru-
žena le s pomočjo formalnih (procedural-
nih) liberalnih načel in norm in v kateri
torej soobstajajo različne moralne tradicije
in moralne vrednote, po menju komuni-
tarističnih teoretikov sploh ni prava družba
(organsko povezana celota). Ravno izniče-
nje nekdanje moralne enotnosti oziroma
tradicije vrlin nas je namreč, po Maclntyre-
ovem mnenju, pripeljalo do tega, da nam
danes vlada politika, ki ni kaj dosti več kot
neka »državljanska vojna z drugimi sred-
stvi«. Barbari se po Maclntyreovem mnenju
ne nahajajo pred našimi mejami, ampak
nam že kar nekaj časa vladajo. Prav za to pa
Maclntyre meni, da je za vse nas najbolj
pomembno ohranjanje lokalnih skupnosti.
Le v njih so se lahko namreč po njegovem
mnenju ohranili civilnost, državljanstvo in
s tem intelektualno in moralno življenje
(Maclntyre 1985: 263).
V popolnem nasprotju z liberalnimi mi-
sleci, za katere je družba zgolj okvir pravic,
svoboščin in dolžnosti, znotraj katerega
lahko posamezniki zasledujejo svoje poseb-
ne cilje, pa so komunitaristi prepričani, da
mora biti družba vodena s pomočjo skup-
nega dobrega. Tako ima pri komunitaristih
v nasprotju z liberalnimi misleci dobro
nesporno prednost pred pravičnim, in če
liberalni misleci vseskozi govorijo o proce-
duralni pravičnosti, govorijo komunataristi
v nasprotju s tem o vsebinsko določenem
skupnem dobrem skupnosti.
Če lahko glavno teoretsko vprašanje
liberalcev strnemo v vprašanje, kateri (for-
malni oziroma proceduralni) principi nam
zagotavljajo pravično družbo, pa se mora-
mo po mnenju komunitaristično usmer-
jenih mislecev vprašati zlasti, kdo in kaj
smo, oziroma, kakšne so naše skupne
vrednote in tradicije. Vprašati se moramo
33
GREGOR ADLEŠIČ
torej, kakšno je naše skupno dobro, ki je tu
pojmovano kot skupen družbeni projekt
oziroma cilj (prim. Kukathas, Pettit 1995:
92-93).
Po mnenju komunitarističnih teoretikov
se naši moralni principi ne morejo konsti-
tuirati brez obstoječih praks, obstoječih
lojalnosti in obveznosti, ampak samo na
njihovi podlagi. Da pa bi take principe
odkrili, se moramo vprašati, kdo smo, kako
smo situirani v skupnosti, in zato tudi, kaj
je naše (skupno) dobro. To pa zahteva od
nas, da se vprašamo, kaj je dobro za skup-
nost, saj smo delno definirani s pomočjo
skupnosti, v kateri prebivamo, in smo torej
implicirani, vpleteni v namene in cilje, ki
so značilni zanjo (prim. ibid.).
Po mnenju komunitarističnih mislecev
torej Jaz posameznika nikakor ni abstrakten
individualni Jaz, ampak je pojmovan kot
družbeno določeni jaz, ki je vedno določen
z obstoječo lokalno skupnostjo. Zato tudi
ne moremo govoriti o univerzalnih princi-
pih morale ali pravičnosti, ki bi jih lahko
odkril razum. Morale namreč po mnenju
komunitarističnih teoretikov ne moremo
utemeljevati s pomočjo zunanjih abstrakt-
nih principov. Te lahko odkrijemo le na ta
način, da se obrnemo v svojo notranjost in
poskušamo odkriti moralne prinicipe v
lastnih tradicijah in praksah.
Za komunitariste je torej morala nekaj,
kar je utemeljeno v praksi, ali natančneje,
praksah obstoječih skupnosti. Tako je zanje
liberalna ideja o odkrivanju neodkritih
abstraktnih principov morale, po katerih bi
vrednotili ali preuredili obstoječe družbe,
zgolj napačno zastavljeno vprašanje.
Cilj ukvarjanja z moralnimi zadevami tu
ni iskanje abstraktnih principov pravično-
sti, ampak je dobro življenje v skupnosti.
Komunitaristični teoretik se ukvarja zlasti
s problemi konkretnih historičnih skupno-
sti, z družbenimi zadevami nasploh. To pa
je prizadevanje, ki nas pelje k dobremu
upravljanju družbenih zadev (polisa) s po-
močjo skupnega družbenega dobra. Ko-
munitaristična utemeljitev morale torej ni
filozofska, ampak v skrajni konsekvenci
politična.
Komunitaristični teoretiki zato tudi ni-
majo posluha za abstraktne argumente
liberalnih teoretikov, amapak poskušajo
izvajati družbeno ureditev iz idealne premi-
se, tj., iz najvišjega dobrega. Prav zato tudi
odklanjajo liberalno idejo, da je lahko
(proceduralna) pravičnost ustrezen temelj
za socialne institucije in da je pravičnost
prva vrhna socialnih institucij (gl. ibid.).
Ill
V svojem delu After Virtue nam A. Macln-
tyre podaja svoje pojmovanje filozofske
zgodovine zahodne moralne teorije, v
kateri je vzpon razsvetljenskega liberalizma
najpomembnejše poglavje dekonstrukcije
racionalne moralne tradicije. Z njegovo
zmago je bila po njegovem mnenju celotna
morala popolnoma spremenjena ter fra-
gmentirana. Še več, deloma je bila celo
opuščena in postavljena na napačno mesto.
Prav iz teh filozofskih pa tudi socialnih
sprememb se zastavlja ključno vprašanje
nove utemeljitve moralnih prepričanj v
razsvetljenski filozofiji, oziroma, natan-
čneje, one so sprožile projekt odkrivanja
neodvisne racionalne utemeljitve morale.
Tri stoletja vladavine liberalnega diskur-
za, meni Maclntyre, so nas pripeljala do
uničenja tradicije evropske moralne teorije,
ki je bila nekoč temelj naših političnih
skupnosti. Izničenje tradicije vrlin nas je s
pomočjo liberalne razsvetljenske filozofije
pripeljalo do racionalnega reševanja spo-
rov. Vendar pa nam kljub vsem naporom
razsvetljenskih filozofov, da bi izpolnili
svojo obljubo in nam priskrbeli nove
temelje za moralno in politično argumen-
tacijo, njihovo delo prej zakriva kot pa od-
kriva dejstvo, da ne obstaja splošen konsenz
o tem, kaj je etični temelj naše prakse (prim.
Kukathas, Pettit 1995: 96).
Maclntyreovo delo se začenja s »škanda-
lozno ugotovitvijo«, da se razsvetljenski
filozofiji kljub tristoletnemu prizadevanju
vse do danes ni posrečilo utemeljiti nove
individualistične morale, ter da je zato
celotni moderni moralni slovar in naše
pojmovanje pravic in skupnega dobrega v
»težkem neredu«. Še več, meni, da smo prav
zato skoraj v celoti izgubili tako teoretsko
kot praktično razumevanje morale (prim.
34
PO VRLINI ALI NAZAJ K NJEJ?
Gutmann 1992:120). Glavnega krivca za to
Maclntyre vidi v razsvetljenstvu, ki je v
silovitem naletu izničilo vse starejše
moralne tradicije, s tem pa seveda tudi
klasično aristotelsko etično tradicijo.
Razsvetljenstvo, nam razkriva Maclntyre v
svojih zares izvrstnih zgodovinskih anali-
zah, je glavni krivec tako za skoraj popolno
izničenje Aristotelove etike vrlin kot za
brezupni moralni relativizem modernih
družb (prim. A. Maclntyre 1985: 36-79).
IV
Pravi vzrok za to moramo po Maclnytre-
ovem mnenju iskati zlasti v dejstvu, da je z
nastopom moderne razsvetljenstvo v
silovitem naletu v celoti izničilo skoraj vse
starejše moralne tradicije. Kot nam zago-
tavlja Maclntyre, so ta nalet preživeli zgolj
posamezni delčki starejših moralnih tra-
dicij, ki pa so izgubile svojo poprejšnjo
celovitost, moralni pojmi pa svoj kontekst,
ki jim je podeljeval tako smisel kot racional-
no utemeljitev. In tako se je po Maclnytre-
ovem mnenju celoten moralni slovar znašel
v popolnem neredu, zaradi njihove frag-
mentarnosti, tj., iztrganosti iz konteksta, pa
tudi njegovih temeljnih pojmov ni bilo več
mogoče racionalno utemeljiti (prim, ibid.;
Horton, Mendus 1994: 1-16).
Fragmentarni ostanki starejših moralnih
tradicij so po Macintyreu zato dodobra
spremenili svoj pomen. Izhajajo iz povsem
različnih moralnih tradicij in torej tudi iz
popolnoma različnih predpostavk. Zato so
med seboj — in tu vpelje Macinyre nov
teoretski termin, ki je hrbtenica njegove
kritike tako razsvetljenske kot tudi moderne
morale — nesoizmerljivi, med seboj nepri-
merljivi. Po njegovem mnenju je vsakršen
dialog med različnimi modernimi moral-
nimi stališči oziroma tradicijami tako rekoč
nemogoč. Iz tega pa nato potegne usodni
sklep, da pravzaprav ni upanja, da bo v
modernih družbah kdaj koli mogoče doseči
kakršnokoli (vrednostno, moralno, politič-
no ali socialno) enotnost.
Vendar pa Maclntyre kot deklarirani ari-
stotelik, ki se zavzema za zgolj eno skupno
dobro, moderni morali začuda ne očita
vrednostnega pluralizma, ampak zgolj vred-
nostni relativizem. Prav to pa nas opozarja
na nenavadno dejstvo, da Macintyreovi
ugovori, ki jih naslavlja tako na razsvet-
ljensko kot tudi na celotno moderno moral-
no filozofijo od Nietzscheja do Rawlsa,
kljub njegovemu nenehnemu sklicevanju
na Aristotela niso ontološke, kot se zdi na
prvi pogled, ampak historicistične narave.
Maclntyre poskuša spodbijati moderni mo-
ralni relativizem s pomočjo svojega histo-
ričnega relativizma; zato njegovi teoretski
ugovori niso kaj dosti več kot slabo uteme-
ljen historicizem (prim. Kelly 1994: 136).
Zato pa imamo lahko tudi samo Macln-
tyreovo filozofijo, čeprav se neprestano
sklicuje na klasično (metafizično) aristotel-
sko filozofsko tradicijo, za postmetafizično
in moderno, saj kljub navidezni navezanosti
na aristotelsko tradicijo ne pozna kategorije
(večne) resnice oziroma absolutnega
dobrega, ampak zgolj relativno, na kontekst
vezano historično resnico (dobro).
V
Macintyreov strogi in togi etični konteks-
tualizem, ki je hrbtenica njegove kritike
domnevnega razsvetljenskega in moder-
nega vrednostnega relativizma, izhaja iz
neizrečene predpostavke, da univerzalna
racionalnost, torej racionalnost, ki bi bila
osvobojena svojega konteksta, sploh ni
mogoča (prim. Habermas 1995: 96).
Po tem pojmovanju so posamezne
»racionalnosti« nujno vezane na določene
historične kulture, tradicije in načine živ-
ljenja. Tako je tudi vsaka od njih notranje
navezana na določeno razumevanje sveta
in je lahko racionalna zgolj znotraj svojega
historičnega in kulturnega okvirja. Po Mac-
lntyreovem mnenju je vsaka od naspro-
tujočih si tradicij, ali pa, če hočete, svetov-
nih in torej tudi etičnih nazorov, globoko
in intimno navezana na določen jezik, lo-
kalne oblike življenja in obstoječo politično
pravičnost, zato je lahko racionalna samo
in izključno znotraj svojega historičnega
konteksta (prim. ibid.^.
Če pa je res, da je tradicija racionalna
zgolj znotraj svojega konteksta, je prav s tem
35
GREGOR ADLEŠIČ
izključena tudi možnost njihove medse-
bojne prevedljivost, saj po Maclntyreovem
mnenju ne obstaja niti minimalna transcen-
dentalna, tj., kontekst presegajoča racional-
nost, ki bi lahko služila kot skupni imenova-
lec in omogočala komunikacijo med tako
rekoč hermetično zaprtimi tradicijami.
Edini mogoči izhod iz situacije, kjer
imamo množico ekskluzivnih, vzajemno se
izključujočih in zato nesoizmerljivih tota-
litet, je transformacija učečih se subjektov
(prim, ibid.: 100). V Maclntyreovem siste-
mu etičnega kontekstualizma se na mestu
teorije resnice nahaja zgolj pedagoška
teorija učnega procesa. Njegov globalni
historicizem se v bistvu nanaša zgolj na učni
proces, v katerem prehod z nižje na višjo
stopnjo znanja pomeni obenem tudi global-
no in kategorično razvrednotenje dotedan-
je tradicije kot veljavnega temelja vredno-
tenja in znanja, kot npr. ob prehodu iz
mitične razlage sveta v monoteistično
oziroma kozmološko, ali pa ob razgradnji
religioznih in metafizičnih svetovnih
nazorov v moderni postmetafizični misli
(prim. ibid.).
VI
Očitki, ki jih Maclntyre naslavlja na celotno
razsvetljensko in celotno sodobno moralo,
so torej resnični le toliko, kolikor so »ve-
ljavne« temeljne predpostavke njegovega
filozofskega sistema, nenavadne zmesi
sodobnega etičnega oziroma kulturnega
kontekstualizma in klasičnega aristotel-
skega, teleološko utemeljenega etičnega
perfekcionizma.
Res je sicer, da je njegov historično-
holistični argument, na podlagi katerega
odreka možnost racionalne utemeljitve
tako rekoč celotni sodobni morali in
družbenim institucijam, do določene mere
upravičen. Razsvetljenstvo je res radikalno,
saj je skoraj v celoti izničilo starejše
moralne in socialne tradicije; in sodobne
liberalne družbe so v določenem smislu res
ahistorične in uniformne kot liberalni
individuum, saj so v njih tradicionalne
družbene vezi izničene. Res je tudi, da so
sodobne liberalne družbe prav zaradi tega
razparcelirane, razdrobljene in fragmen-
tirane, torej pluralistične, kar velja tudi za
njihovo moralo. Res pa je tudi, da prav
zaradi tega v sodobnih pluralnih družbah
morale in družbenih vezi ni več mogoče
utemeljevati substancialno, z etiko skupne-
ga javnega dobrega, kot bi želel Maclntyre.
Vendar pa ni popolnoma res, da je sodobna
morala popolnoma neutemeljena in da se
je sploh ne daveč racionalno utemeljiti, kot
trdi Macintre. Stanje v sodobni moralni
teoriji sploh ni tako črno in brezupno, kot
prikazuje Maclntyre. O tem nam priča
nesluteni razcvet in vzpon moralne teorije
v zadnjih dvajsetih letih.' Res da sodobne
morale ni več mogoče utemeljevati substan-
cialno z etiko dobrega, vendar pa jo je mo-
goče, kot dokazujeta npr. teorija pravičnosti
J. Rawlsa in diskurzivna etika J. Habermasa,
če navedemo samo dva primera, uteme-
ljevati proceduralno.
Vil
Skratka, po Maclntyreovem mnenju je ce-
lotna moderna morala neutemeljena in zato
tudi neracionalna. Moderne moralne vred-
note so izbrane zgolj na podlagi osebnega
izbora posameznikov. Zato po Maclntyre-
ovem mnenju niso kaj dosti več kot zgolj
osebna odločitev posameznika, spodbu-
jena s pomočjo čustev. Zato je Maclntyre
celotno sodobno moralo poimenoval »emo-
tivizem«. Sodobna morala pa je tudi brez
transcedentalnih ciljev in utemeljitve, zato
je popolnoma utilitaristična oziroma prag-
matična. Njene vrednote so zgolj sredstva
za dosego egoističnih ciljev posameznika.
Zato so, kot nam je na ravni moralne
filozofije po Maclntyreovem mnenju prvi
razkril F. Nietzsche, zgolj orodje volje do
moči (prim. Maclntyre 1985: 109-121).
Emotivizem po Maclntyreovem mnenju
v modernih družbah ni zgolj resnica oseb-
ne morale, temveč, kot nam je v sociologiji
razkril M. Weber, celotne družbe in njenih
institucij. Zato ima moderne weberjanske
družbe, kot jih imenuje, za emotivistične,
saj je po njegovem mnenju v njih popolno-
ma prevladal instrumentalni utilitaristični
um (prim, ibid.: 23-36).
36
PO VRLINI ALI NAZAJ K xNJEJ?
Moderni razparcelirani emotivistični
Jaz, ki ni kaj več kot zgolj maska za vsakršno
priložnost, pa tudi ne more več ponuditi
posamezniku potrebne opore za izgradnjo
identitete. Po Macintvreovih besedah je
toliko kot nič. Prav popolni utilitarizem ter
pragmatizem liberalnega individualizma
nas zato sili, da se moramo hočeš nočeš
odločiti za Nietzscheja ali Aristotela (prim.
ibid.), torej bodisi za politiko volje do moči
ali pa v nasprotju s tem, kot predlaga, za
komunalno definirane aristotelske vrline
(prim. Gutmann 1992: 122).
Skratka, po Maclntyreovem mnenju se
moramo končno odločiti, ali ima individual-
no, oziroma, z njegovo besedo, egoistično
dobro posameznika prednost pred družbe-
nim dobrim, kot je že običajno v modernih
družbah, ali pa imajo, kot meni, pravice
družbe kot celote nesporno prednost pred
pravicami oziroma dobrim posmeznika. V
sodobnih družbah je posameznik poj-
movan »atomistično«, kot samozadosten,
avtonomen in racionalen subjekt. S temi
atributi pa pripada individuu tudi svoboda
odločanja, zato naj bi si bil sposoben sam
izbrati svoje cilje, vrednote in način življe-
nja, s tem pa so individualne pravice v
določenem smislu v resnici postavljene nad
pravice družbe kot celote ali, natančneje
rečeno, nad skupno družbeno dobro.
Moderni (liberalni) teoretiki menijo, da
se je človek sposoben sam, torej individual-
no, odločiti, kakšno življenje bo živel in
kakšne bodo njegove vrednote in cilji, prej-
šnja trditev pa pripisujejo posameznikom
sposobnosti, ki jih v resnici nimajo —
sposobnost izbiranja in utemeljevanja svoje
morale. To mnenje spregleda, da posamez-
nikov Jaz ni abstraktna ahistorična identite-
ta, ki bi bila popolnoma ločena od konkret-
ne skupnosti. Posameznikov Jaz je bistveno
določen prav s pomočjo (lokalne) skupno-
sti, v kateri živi, z njenimi navadami, običaji,
tradicijami in praksami, ki jih podeduje iz
preteklosti prek svoje družine, plemena ali
naroda.
Maclntyre se ne strinja z eno izmed te-
meljnih predpostavk sodobnih (liberalnih)
družb, da je skupnost zgolj združba neod-
visnih posameznikov; po njegovem mnenju
predpostavlja organsko zgodovinsko celo-
to, ali pa ni prava skupnost. Posameznik je,
meni MacIntyTC, definiran s svojim mestom
in položajem znotraj svoje skupnosti. Še
več, dobro življenje posameznika je odvis-
no od njegove »socialne identitete« saj ta
po Maclntyreovem mnenju sovpada tako s
»historično« kot tudi z »moralno« identiteto
posameznika. Prav podedovane tradicije,
prakse, vrednote in obveznosti, meni Mac-
lntyre, konstituirajo tako danost posamez-
nikovega življenja kot tudi njegovo moralno
izhodišče (gl. Maclntyre 1985: 221).
VIII
V Maclntyreovem delu »Po vrlini« lahko
zasledimo tri poglavitne ugovore, ki jih
naslavlja na moderne razsvetljenske družbe
in njihovo moralno in politično filozofijo.
Prvega predstavlja odkrito izrečena socio-
loško-historična trditev, da lepilo, ki je
potrebno, da bi se določena skupnost sploh
lahko držala skupaj, in ki nam ga po izni-
čenju tako imenovane klasične moralne
tradicije ponuja razsvetljenstvo, enostavno
rečeno ni niti zadosti močno niti pravo.
Maclntyre, tako kot že pred njim M.
Horkheimer in T. W. Adorno, dvomi, da je
mogoča moralna skupnost v postvarelem
svetu, ki mu vlada instrumentalni um, kajti
po njegovem mnenju toleranca pelje v
pragmatizem, zato je ta neizogiben rezultat
razsvetljenskega racionalizma. Pragma-
tizem sam pa ni dovolj močna filozofija, da
bi lahko omogočil nastanek prave moralne
skupnosti.
Drugi ugovor pa predstavlja moralna
sodba, da je tip človeka, ki ga proizvajajo
liberalne institucije, neustrezen in nezaže-
len. Druga trditev se tako nanaša na social-
na utelešenja emotivističnega jaza in je
naravnost izražena moralna sodba, da pred-
nosti liberalne demokracije ne odtehtajo
slabosti podlega, bednega značaja tako
same liberalne kulture nasploh kot tudi
posameznikov, ki jih proizvaja. Zato Macln-
tyre trdi, da je celotna moderna kultura
reductio ad absurdum razsvetljenskih
filozofskih stališč, ki so jo omogočila.
Tretji ugovor pa je trditev, da moderne
politične institucije »predpostavljajo«
37
GREGOR ADLEŠIČ
nedokazljiv abstraktni in univerzalistični
nauk o človeški naravi in naravnih pravicah
ter da razsvetljenski racionalizem ni
sposoben pojasniti prave historične narave
sebstva oziroma Jaza, ki bi zaobsegla
njegovo zgodovinskost (Rorty 1993: 132).
Zato Maclntyre na sodobne liberalne
moralne teorije naslavlja zlasti dva bistvena
ugovora. Prvi je metodološki, in sicer, da je
predpostavka o popolnoma neodvisnem
modernem individuu kot svobodnem, ra-
cionalnem individuu, ki bi se popolnoma
samostojno, svobodno odločal, napačna.
Po Maclntyreovem pojmovanju je indivi-
duum socialno bitje. Razumeti obnašanje
posameznika in njegove vrednote pomeni
zlasti razumeti socialni, kulturni in zgodo-
vinski kontekst, v katerega je vedno in
povsod vpet. Če hočemo torej analizirati
posameznika, njegovo vedenje in vrednote,
moramo analizirati skupnost, v kateri živi,
in odnose, ki v njej vladajo. Pravičnost zato
ni neka univerzalna kategorija, kot trdijo
liberalni teoretiki, ampak je vedno vezana
na natančno določeno historično skupnost
(prim. Avineri, de-Shalit 1992: 2).
S stališča komunitarističnih teoretikov,
ki menijo, da je Jaz določen s pomočjo
socialnih dejavnikov in da so zato individui
konstituirani šele prek in s pomočjo skup-
nosti, katere del so, je torej individualistična
slika abstraktnega svobodnega Jaza onto-
loško napačna.
Drugi normativni komunitaristični ugo-
vor je, da imajo ravno premise modernega
individualizma v sodobni družbi, zlasti pa
v njeni morali, nezaželene posledice, kot sta
nebrzdani egoizem in moralni relativizem,
ki povzročata pomanjkanje družbene
kooperativnosti in solidarnosti. Prav to
onemogoča vzpostavljanje prave, trdne,
resnične skupnosti (komune), ki ne bi bila
zgolj skupek nepovezanih egoističnih indi-
viduov, ampak prava organska celota. Še
več, menijo, da je prav to pravi vzrok za ne-
enako in zato tudi nepravično porazdelitev
družbenega bogastva.
Po Maclntyreovem mnenju je glavna
napaka modernega emotivizma in subjekti-
vizma ta, da poskuša izvajati moralna
pravila iz abstraktnih principov razuma in
ne iz obstoječih družbenih praks in da prav
zato ne pozna pojma zasluge. Skratka,
glavni očitek, ki ga naslavlja na moderno
liberalno moralno filozofijo, je, da sodobne
teorije pravičnosti (Rawls, Nozick itn.)
sploh ne poznajo pojma zasluge in na njej
utemeljene distributivne pravičnosti.
IX
Potem ko Maclntyre tako razkrinka celotno
moderno moralo kot nevredno svojega
imena, kot le njen »simulaker« oziroma čisti
»emotivizem«, ji kot kritiko in resnico
obenem postavi nasproti tisto, kar po
njegovem mnenju predstavlja pravo mora-
lo, Aristotelovo etiko vrlin.
Maclntyre postavlja nasproti moder-
nemu ahistorično in univerzalistično
pojmovanemu emotivističnemu Jazu svoje
lastno socialno in zgodovinsko, tj., kon-
tekstualno utemeljeno pojmovanje Jaza kot
pripovedi (»narative«). Razparcelirani
emotivistični Jaz, ločen od svoje socialne
vloge, po Maclntyreovem mnenju ne more
biti nosilec aristotelskih vrlin. Tak Jaz je
namreč ločen od svoje socialne vloge, s tem
pa tudi od socialnih odnosov, katerih funk-
cija so vrline.
Z razparceliranjem Jaza postane tok člo-
veških dogodkov zgolj kompleks sekvenc
individualnih akcij. Če naj bodo inteligi-
bilne, zahtevajo zgodovinski kontekst.
Najbolj znan tip konteksta pa je po Macln-
tyreovem mnenju pogovor (konverzacija),
dramsko delo, v katerem udeleženci niso
le igralci, ampak tudi avtorji. Vsak od nas je
glavna oseba svoje lastne drame, hkrati pa
igra stranske, podrejene vloge v dramah
drugih. Zanj sta torej konverzacija (v
posebnem) in človeško delovanje (v sploš-
nem) obliki pripovedi. S tem pa poskuša
nadomestiti moderno pojmovanje Jaza s
historično in kontekstualno utemeljenim in
substancialno pojmovanim Jazom, z znača-
jem, ki je edini lahko nosilec vrlin (prim.
Maclntyre 1985: 204-226).
Nasproti moderni pluralistični procedu-
ralni etiki pravičnosti, njenemu individua-
lističnemu egoizmu in iz njega izvirajo-
čemu vsesplošnemu utilitarizmu, v katerem
moramo iskati pravi vzrok za vsesplošno
38
PO VRLINI ALI NAZAJ K NJEJ?
slabljenje vsakršne družbene solidarnosti,
Maclntyre postavlja svojo interpretacijo
Aristotelove substancionalno utemeljene
etike enega samega skupnega dobrega.
Tako je Maclntyreovo zavzemanje za ponov-
no vzpostavitev etike vrlin zlasti neizprosna
kritika modernega utilitarizma.
X
Moderno razsvetljensko etiko imamo lahko
za revizionistično, ker je izničila vse starejše
moralne sheme in s tem tudi celotno dote-
danjo moralno tradicijo. V nasprotju s tem
pa imamo lahko aristotelsko etiko vrlin za
teorijo tradicije, saj izhaja izključno iz obsto-
ječih in uveljavljenih družbenih praks.
Aristotelova perfekcionistična etika v celoti
izhaja iz danih zgodovinskih družbenih
praks, zato pomeni prizadevati si doseči
vrlino toliko kot prizadevati si za dosego
odličnosti v praksi, kar pa pomeni toliko
kot poskušati preseči standarde odličnosti,
ki so jih vzpostavile dotedanje tradicije te
prakse. Principi teleološke perfekcionistič-
ne etične teorije od družbe zahtevajo, da
uredi svoje institucije in definira dolžnosti
in obveznosti svojih članov tako, da bodo
maksimizirale dosežke človeške odličnosti
v umetnosti in znanosti. Tako moramo
imeti aristotelske vrline za cilje in sredstva
hkrati. Posamezniku omogočajo doseganje
(skupnega) dobrega življenja, ki je defini-
rano že s samim pojmom človekove narave
kot stremeče k odličnosti, razumljeni kot
dobro življenje za človeka. Vrline so torej,
v nasprotju z modernim pojmovanjem, poj-
movane kot samozadostna, zgolj k odlič-
nosti usmerjena dejavnost. Za moderno
moralno teorijo so torej po Maclntyreovem
mnenju zgolj sredstva za doseganje egois-
tičnih ciljev posameznika.
Poleg tega pa Aristotelova etika izhaja iz
pojma arhitektonike vrlin, to pa pomeni, da
morajo biti vse konkretne vrline, utelešene
v seriji praks, med seboj povezane na tak
način, da dobro življenje hkrati pomeni tudi
koherentno življenje. Še več, celo vse
prakse, ki jih neka določena družba izvaja,
morajo biti med seboj v harmoniji, in to od
najnižjih pa vse do najvišjih oblik prakse,
tako da sestavljajo skupnost z nekim splo-
šno sprejetim pojmom dobrega življenja,
znotraj katerega ima prav vsaka vrlina svoje
točno določeno in definirano mesto (gl.
Miller 1994).
Maclntyre postavlja nasproti modernim
moralnim teorijam pravičnosti klasično
aristotelsko etiko dobrega, na vrlinah
utemeljeno pojmovanje (distributivne)
pravičnosti, ki je v radikalnem nasprotju z
modernim pojmovanjem pravičnosti. Te-
meljno institucijo pravičnosti v harmonični
družbi si moramo predstavljati takole: v
vsakem skupnem poskusu, da bi dosegli
dobro, morajo vsi sodelujoči imeti korist
tudi od prispevkov drugih. Ker pa nekateri
prispevajo več, vzajemni dolg med držav-
ljani ni popolnoma recipročen, kajti držav-
ljani so npr. neproporcionalno več dolžni
pogumnim bojevnikom, ki so prevzeli
dodatno tveganje, da so obranili državo. Ker
pa morajo prav vsi državljani deliti skupno
dobro, s čimer ima Aristotel v mislih »ena-
kost«, ki pomeni toliko kot pravičnost, saj
je omenjena delitev po njegovem mnenju
prvi princip vsake asociacije, je jasno, da
smo več dolžni tistim, ki so prispevali več.
Zaslužijo si več kot ostali, in prav to je
Aristotelov princip »proporcionalne« ena-
kosti. Vedeti, kaj je vrlina, pomeni torej
najprej vedeti, kaj so kriterji za zasluge v
neki praksi, po drugi strani pa ne moremo
razumeti, kaj je vrlina, dokler ne dojamemo
njene vloge v vzdrževanju take prakse (gl.
Taylor 1994: 37).
Vsekakor kaže omeniti, da je Macin-
tyreov opis »prave organske skupnosti«, ki
temelji na aristotelskem pojmu distribu-
tivne previčnosti, preveč romantičen in
svojevrstno ideliziranje pojma zasluge.
Zahteve perfekcionizma so namreč v
popolnem nasprotju z moderno (liberalno)
zahtevo po (enakih) svoboščinah in pravi-
cah za vse državljane. Strogo izpeljan per-
fekcionizem lahko v skrajni konsekvenci
pripelje k zmanjševanju tako religioznih kot
tudi drugih svoboščin, če že ne kar do
popolne izgube svobode nasploh. To pa
zlasti s tem, ko si prizadeva za dosego zgolj
enega duhov^nega standarda.
Teleološko vnaprej zastavljen cilj, ali, če
hočete, ideal, je lahko tudi opravičilo za
39
GREGOR ADLEŠIČ
vsakovrstne žrtve in kratenje svoboščin v
imenu doseganja zastavljenega cilja odlič-
nosti. S tem pa je etični perfekcionizem
seveda v temeljnem nasprotju z modernim
vrednostnim pluralizmom in liberalnim
postulatom o enakopravnosti vseh državlja-
nov. Pravzaprav je perfekcionizem proti-
utež idejam egalitarizma.
Delo in s tem zasluge članov družbe res
niso enakovredne. Neko delo je vedno
pomembnejše od drugega in s tem so tudi
zasluge enega večje od zaslug drugega. S
stališča perfekcionizma državljani niso
enakovredni, saj utemeljuje stanje, v
katerem so, vsaj kar zadeva svoboščine in
materialno blagostanje, dopustne tudi
precejšnje razlike med državljani (gl. Rawls
1973: 325).
XI
Z aristotelsko idejo zasluge in na njej ute-
meljeni distributivni pravičnosti Maclntyre
nasprotuje zlasti modernemu liberalnemu
utilitarizmu in njegovi moralni in politični
filozofiji. Prakso definira v terminih za-
sluge, toda hkrati ima pravičnost za nekaj,
kar je konstituirano kot notranje praksam.
Zaslugo moramo torej imeti za povezano s
specifičnimi oblikami zasluge, s katero
posamezna praksa vsak trenutek kores-
pondira s svojim pojmom odličnosti. To
pomeni, da prakse ustvarjajo standarde
tistega, kar je treba doseči, in pravica je
udejanjena takrat, ko se vsak obnaša na tak
način, da tisti, ki so največ dosegli, dobijo
tudi najvišjo nagrado (gl. Miller 1994: 245-
247).
Če hočemo razumeti pravi pomen vrlin
za Maclntyreovo komunitaristično teorijo,
moramo razlikovati med praksami, ki bi jih
lahko imenovali samovsebne, in namenski-
mi praksami. Samovsebne prakse lahko iz-
vedemo le iz notranjosti prakse same, torej
iz zgodovine ali iz obstoječe tradicije praks,
medtem ko tako imenovane namenske
prakse vedno strežejo doseganju zunanjega
cilja, zato je njihov pravi namen kar naj-
učinkoviteje streči temu zunanjemu cilju.
To razlikovanje nam Maclntyre ilustrira
na primeru šaha.
Dobro, ki se sestoji iz prizadevanja
posameznika, da bi dosegel odličnost v
igranju šaha, da bi torej presegel standarde,
ki jih je vzpostavila dotedanja praksa igranja
šaha, je po njegovem mnenju notranje
dobro, denar, ki si ga kdo prisluži s tem, da
postane šahovski šampion, pa je v nasprotju
s prvim zgolj zunanje dobro.
Macintyreva kritika moderne se torej
opira zlasti na njegovo trditev, da moderne
potrošniške družbe, ki so po njegovem
mnenju usmerjene popolnoma utilitari-
stično, sploh niso več sposobne vzdrževati
morale vrlin, ker ne poznajo več praks, ki
bi lahko vrlinam podale njihovo vsebino in
bi bile torej vrlinam notranje. Maclntyre
zato meni, da sodobne posestniške kulture,
ki so proizvod tržnih družb, odvračajo ljudi
od praksam notranjega dobrega ter jih
usmerjajo k pehanju za denarjem, statusom,
skratka, k zunanjemu dobremu, to pa so
pragmatična dobra učinkovitosti in ne
notranja dobra vrlin. Zato ima Maclntyre
moderne družbe za »pokopališče vrlin«
(ibid.: 258). Meni, da v tržnih ekonomijah,
utemeljenih na zadovoljevanju egoističnih
koristi posameznikov, ne more obstajati
pravi dogovor o nagradi po zaslugi. V mo-
dernih pogojih pravičnost seveda ne po-
meni delitve družbenih dobrin po zaslugi,
temveč zgolj formalni skupek pravil, na
podlagi katerih si vsak posameznik sam
prizadeva za zadovoljitev svojih egoističnih
potreb. S tem pa si prizadeva za zunanja
pragmatična dobra. Niti moderne družbe
niti moderne etične teorije ne poznajo poj-
ma zasluge, ampak zgolj egoistično zadovo-
ljevanje egoističnih potreb posameznikov.
Nasprotno pa lahko po Maclntyreovem
mnenju definiramo vrline le s pomočjo
odličnosti in nikakor s pomočjo koristnosti.
Ta kritika modernih potrošniških družb
črpa svojo kritično ostrino ravno iz dejstva,
da Maclntyre ne dela nikakršne razlike med
tako imenovanimi samo-vsebnimi in na-
menskimi praksami. Ne razlikuje med
praksami, katerih raison d'etre sestoji iz-
ključno iz notranjega dobrega, in praksami,
ki strežejo doseganju določenih (socialnih,
osebnih, ekonomskih) ciljev. Prav vse
prakse ter na njih utemeljene vrline, ki jih
definira kot cilje in sredstva obenem, ima
40
PO VRLINI ALI NAZAJ K NJEJ?
kratko malo za samovsebne in meni, da
strežejo izključno doseganju notranjega
dobrega in standardov odličnosti. Vrline pa
v skladu s tem pojmuje kot kvalitete, ki so
so nujno potrebne za dosego notranjega
dobrega, torej dobrega, ki je notranje eni
ali več praks.
Modernim tržnim potrošniškim druž-
bam, ki jih ima za popolnoma utilitaristične,
očita, da sploh ne poznajo več praks, ki bi
bile samo-vsebne. Po njegovem mnenju
prav zavoljo popolne prevlade instrumen-
talnega uma poznajo le še namenske
prakse; zato jih ima za »pokopališče vrlin«.
Opomba
' To nam dokazuje že seznam res najosnovnejših del s področja sodobne moralne filozofije: R. M.
Hare (1963), Freedom and Reason. Oxford University Press; R. Dworkin (1978), Taking Rights
Seriously. London: Duckworth; J. Habermas (1983), Moralbewusstsein und kommumikatives
Handeln. Frankfurt/M: Suhrkamp; R. Nozick 091 A), Anarchy, State, and Utopia. New York: Basic
Books; C. Taylor (1989), The Sources of the Self. Cambridge University Press; M. Sandel (1982),
Liberalism and the Limits of Justice. Cambridge University Press; M. Walzer (1983), Spheres of
justice: A Defence of Pluralism and Equality. Oxford: Blackwell; itn.
Literatura
S. Avineri, A. de-Shalit (1992), Introduction. V: S. Avineri, A. de-Shalit (ur.), Communitarianism and
Individualism. Oxford University Press.
P. Bürger (1983), Zur Kritik der idealistischen Ästhetik. Frankfurt/M.
A. Gutmann (1992), Communitarian critics of liberalism. V: S. Avineri, A. de-Shalit (ur.),
Communitarianism and Individualism. Oxford University Press.
}.YiARmMKS i\995),Justification and Application. VoWtyVrcss.
J. Horton, S. Mendus (1994), After Virtue and After. V: J. Horton, S. Menus (ur.). After Maclntyre.
Polity Press.
P. Kelly (1994), Maclntyre's Critique of Utilitarianism. V: J. Horton, S. Menus (nr). After Maclntyre.
Polity Press.
C. Kukathas, P. Pettit (1995), Rawls, A Theory of Justice and its Critics. Polity Press.
A. MacIntyre (1966), A short History ofEtics. New York: Collier Books.
- (1985), After Virtue. Duckworth.
- (1988), Whose Justice? Which Rationality? Duckworth.
D. Miller (1994), Virtues, Practices and Justice. V: J. Horton, S. Menus (ur.), After Maclntyre, Polity
Press.
J. Rawls (1971), A Theory of Justice. Oxford University Press.
R. Rorty (1993), Prednost demokracije pred filozofijo. Časopis za kritiko znanosti 162-163: 129-
151.
C. Taylor (1994), Justice After Virtue. V: J. Horton, S. Menus (ur), After Maclntyre. Polity Press.
A. Wellmer (1993), Die unversönliche Moderne. Frankfurt/M: Suhrkamp.
41
Tanja Lamovec
O VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA
Socialno delo je aplikativna disciplina vede,
ki še nima splošno sprejetega naziva.
»Boetika« se menda »ni prijela«, kar je še
dobro, saj močno spominja na drugo disci-
plino: bioetiko. Nimam predloga za ustrez-
nejši naziv vede, saj je bolje počakati, da se
o tem izjasni anglosaški svet. Rada pa bi
podala oris modela, ali bolje, temeljne pred-
postavke, iz katerih bi po mojem mnenju
moral izhajati. Pogojno lahko temu modelu
rečemo psihosocalni ali morda antropo-
psihosocialni model. Osebno se zavzemam
za prvo varianto, ker je enostavnejša. Kot
že rečeno, poudarek ni na nazivu, a stvari
je pač treba nekako poimenovati.
Veda, na kateri temelji praksa socialnega
dela, se je razvila na presečišču že uveljav-
ljenih ved. To je v postmodernem svetu zelo
razširjen pojav. Hribar (1991) npr. navaja,
da je katalog nemških visokih šol leta 1980
vseboval že več kot 4.000 nazivov strok oz.
disciplin. Nekaj desetletij prej jih je bilo 30
ali 40. Ena od disciplin, ki je tesno povezana
s teorijo socialnega dela, je psihologija. Tu
je treba stvari jasno razmejiti. Zato moramo
ločevati med materialnim poljem, predmet-
nim vidikom in teoretsko integracijsko
ravnijo. Materialno polje predstavlja izsek
iz primarnega izkustva v svetu vsakdanjega
življenja. Isto materialno polje naravno ob-
ravnava več strok, zato na tej osnovi ni mo-
goče opredeliti disciplinarnosti. Če torej
vzamemo za izhodišče materialno polje
»človek«, so tu najrazličnejše stroke: fiziolo-
gija, anatomija, psihologija, antropologija
itn. Natančnejše razločevanje omogoča
predmetni vidik. Psihologija se npr. ukvarja
z izoliranim posameznikom, anatomija z
večno mrtvim, fiziologija pa z živim. Antro-
pologija se ukvarja z različnimi kulturami.
Šele teoretska integracijska raven omogoči
natančnejšo opredelitev stroke ob pomoči
opisnih in pojasnjevalnih konstruktov.
Psihologija in teorija socialnega dela
vsekakor delita bolj ali manj isto materialno
polje, razlikuje pa se njun predmetni vidik.
Rekla sem že, da je bila psihologija od vsega
začetka zamišljena kot veda o izoliranem
posamezniku. Zanima se zlasti za različne
intrapsihične funkcije in procese. Te potem
razdeli po področjih, kot npr. zaznavanje,
učenje, mišljenje, čustvovanje, motivacija
itn. Vsako od teh področij lahko na podo-
ben način še naprej delimo, kot smo pač
navajeni delati v znanosti. Ko so področja
razmejena, lahko začnemo iskati povezave,
seveda v okviru začrtanih razdelitev. Tako
se npr. lahko sprašujemo, kako vpliva
fiziološko vzburjenje na emocionalne
procese (kot da ne bi bilo že njihov del). S
takimi vprašanji smo se seveda ujeli v past.
Med prvimi, ki je opozoril na nesmisel-
nost takega početja, je bil Jean-Paul Sartre
(1933,1966) v kritiki teorij emocij, ki so le
skrajno absurden primer splošne tendence
v psihologiji. Že pred njim je na to opozarjal
Husserl (po Dragoš 1995). Kritiki se na-
našata na neozaveščeno in nereflektirano
izgrajevanje konstruktov ob zapiranju oči
pred totaliteto, to je človekom v določenem
času in prostoru. Seveda ni nič narobe gra-
diti konstrukte, brez njih pač ne moremo.
Tudi ne gre toliko za raven abstrakcije teh
konstruktov, kot pravilno ugotavlja Dragoš
(1997). Gre za predpostavke, na katerih
abstrahiranje temelji. Tu ne mislim na t. i.
»prizemljene teorije«, temveč na širino
konteksta, ki je osnova predpostavkam.
43
TANJA LAMOVEC
Razmisliti je namreč treba, kaj vzeti kot
temeljno enoto proučevanja. Oglejmo si
primer.
V psihologiji vedno znova slišimo vpra-
šanje, ali je bila psihologija sploh kdaj dobra
ideja. Zgrajena je namreč na predpostavki
o izoliranem posamezniku. Vsem je znano,
da izolirani posameznik ne obstaja, a veda
se je medtem že uveljavila. Proučevanje
ljudi v laboratoriju je približno toliko
smiselno kot proučevanje živali v živalskem
vrtu. Je pa nedvomno lažje kot na terenu.
Sartre je menil, da izoliranega posa-
meznika ni smiselno proučevati. V skladu
z eksistencialističnim pojmovanjem naj bi
bila temeljna enota človek-v-svetu. Ni treba
biti ravno pravoveren eksistencialist, da
vidiš, da je predlagana enota bolj smiselna,
bol)produktivna in da pelje k ustreznejšim
aplikacijam. Tudi spoznavno-teoretske
prednosti so precejšnje. O njih je imel več
povedati Husserl, začetnik fenomenologije.
Poskušal je izgraditi ustreznejšo metodo od
tiste, ki jo ponuja prirodna znanost in je
primerna za odnos subjekt-objekt. Fenome-
nološka metoda upošteva temeljni odnos
intersubjektivnosti, ki se kaže v vsem
znanem dejstvu, da tako raziskovalec kot
preizkušanec sodita v isto vrsto (species)
in torej oba tvorita svoje pomene in imata
lastne intence. Husserl je, kot pravi Dragoš
(1995), šel predaleč in se je skoz druga vrata
vrnil k prirodni znanosti.
Nekaj podobnega se je zgodilo Kurtu
Lewinu, ki je svoje zamisli lepo razvijal, po-
skusi, ki jih je delal, pa so bili na las podob-
ni klasičnim psihološkim eksperimentom.
Veda, na kateri temelji socialno delo, ima
enkratno priložnost, da se izogne tem spo-
drsljajem. Priložnost je dobesedno enkrat-
na, ker, če je ne bo izkoristila zdaj, ko je šele
v nastanku, bo prepozno. Za to ugotovitev
se moramo zahvaliti Sreču Dragošu (jbid.).
Zato ne bo odveč, če citiram nekatere nje-
gove misli:
V kakšnem smislu je lahko fenomenologija
uporabna za socialno delo (in za druge stro-
ke, ki imajo neposredno opraviti z ljudmi)?
[...] Socialno delo (je) pri nas na stopnji,
ko se je končno ločilo od sorodnih strok in
se osamosvojilo [...]
Drugi razlog za premislek o fenome-
nologiji pa je zrelost stroke. Če pomeni
avtonomija stroke možnost, da se to naredi,
pomeni njena zrelost (stopnja razvitosti)
nujnost za tak razmislek.
[...] Če na taka vprašanja nismo pozorni,
se nam lahko zgodi to, kar se je zgodilo z
drugimi sorodnimi strokami, ki šele na
vrhuncu svoje razvitosti opažajo, da so posta-
le predvsem tehnike dela z ljudmi, in so
prisiljene korigirati svoje postopke. Zato
ponavljam: Socialno delo kot tehnika je vse
bolj potrebno, a nezadostno — socialno delo
zgolj kot tehnika pa je nevarno [...] Prav na
to nas opozarja fenomenološka metoda s
svojim napotovanjem k stvarem samim.
Clbid: 34.)
Le v takem okviru je mogoče postavljati
življenjska vprašanja, ki se tičejo preživetja
in razvoja posameznika in skupin znotraj
določenega sistema. Ta okvir ne dovoljuje
več enosmernih vprašanj v slogu, kako do-
ločeno okolje vpliva na osebo. Okolje je že
vsebovano kot temeljno določilo osebe.
Treba je le opisati njeno delovanje in odzive
okolja, onstran vsakršnih diagnostičnih
kategorij. Oziroma ta postopek odložiti vsaj
toliko časa, da se prepričamo, kolikšen del
»diagnoze« lahko pripišemo okolju. Diagno-
za vedno vključuje tako značilnosti osebe
kot okolja, je rezultat njune interakcije, kot
so več kot prepričljivo dokazali Goffman
(I96I), Price (1973) in še mnogi drugi. Le
z uporabo fenomenološke metodologije
bomo že končno prenehali pripisovati
nezaželene vidike obnašanja in doživljanja
posameznikov njim samim, njihovi »subje-
ktivnosti« (katere vpliv je toliko manjši,
kolikor bolj so deprivilegirani, in je tako
močno zožano polje njihovega svobodnega
odločanja), njihovi »osebnosti« ali celo
genom, ki jih bo znanost šele odkrila, mi
pa mu jih za vsak primer pripišemo že zdaj.
Osnovno enoto proučevanja nove vede
torej imamo. Opira se na predpostavko, da
je človek psihosocialno bitje (ne morda
psiho-socialno). To bi rada pojasnila s
prispodobo, saj se trditev morda zdi preveč
samoumevna in ravno samoumevne stvari
kaj radi pozabimo. Pozabimo jih upoštevati
zato, ker to vsi vemo.
44
o VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA i
Zamislimo si torej psihosocialno okolje
kot morje, v katerem plavajo naše človeške
ribice. Morje je znotraj in zunaj njih,
domnevamo lahko, da zajema kakih 90 od-
stotkov njihove »vsebine«. Med neizogib-
nim plavanjem v tem morju ribice razvijejo
kakih 10 odstotkov lastnih vsebin, ki pred-
stavljajo njihovo osebno identiteto, njihov
koralni greben, lahko pa temu rečemo tudi
bistvo. Če gre vse po sreči, so ti koralni
grebeni razmeroma dobro zavarovani pred
vdiranjem morja. V njih je izvor ribje
samoučinkovitosti. Nekaterim ribicam se
ne posreči zgraditi tako trdnih grebenov.
Ali je morda v tistih predelih morje še po-
sebej valovilo ali pa so bile ribice prešibke,
da bi se mu uprle, ni predmet naše vede.
Naša naloga je odkriti, kako ustvariti okolje,
v katerem bodo ribice lahko zgradile svoje
koralne grebene, pač iz materiala, ki je na
razpolago. Kajti če jih ne zgradijo, jih bo
premetavalo in vedno znova nosilo v objem
socialnih služb. Poiskati je torej treba
zametke koralnih grebenov in ustvariti
pogoje, da bodo lahko naprej rastli.
Ribice, ki so povsem potopljene v
socialno sargaško morje, so po eni strani
nezaščitene pred neurji, ki jih niso same
povzročile, hkrati pa je njihova samo-
učinkovitost dokaj nizka. Delati je torej
treba hkrati na dveh ravneh, ki se vseskoz
prepletata. Pri tem se seveda lahko zgodi,
da so nekatere ribice hkrati tudi »pacienti«
kake druge stroke, naročniki Socialnega
dela itn. Močno narobe bi bilo, če bi jih
gledali skoz oči drugih komitentov, kot
nekoliko nespretno predlaga Srečko Dra-
goš (1997). Kajti če vidiš »pacienta«, se ti
kaj lahko zgodi, da spregledaš človeka, ali v
našem primeru, ribico. Razlog, zaradi kate-
rega naj bi jih tako imenovali, namreč, da
jih tako vidijo tudi drugi, pa je ravno razlog,
zakaj jih ne smemo tako imenovati! Sicer
jim bomo dajali le še več istega. Tu smo zato,
da jim damo nekaj drugega.
Ker naša veda nima prave zgodovine,
imamo torej možnost začeti od nič. To je
velika prednost. Brkljamo lahko po psiho-
logiji, fenomenologiji, antropologiji, socio-
logiji, pravu, managementu in še marsikje.
Ponekod si lahko sposodimo spoznanja,
drugod morda metodo. Predpostavke in
cilje moramo izdelati sami. Tako bomo
zgradili s\'ojo teoretsko integracijsko raven,
ki je bistvo vsake stroke. A bojim se, da že
malo prehitevam.
Na temelju predpostavk in ciljev (ki so
bili doslej le metaforično nakazani, kar pa
za trenutno fazo izvajanja zadostuje) torej
začnemo brkljati in izbirati. Pri tem je zelo
pomembno, da ne zamešamo ravni abst-
raktnosti oziroma širine dometa izbranih
»dobrot«. Prav lahko se namreč ujamemo v
pasti, v katerih tičijo te stroke. Kako torej
ločiti zrna od plev?
Ne kaže nam drugega kot pomagati si s
cilji. Z njimi si seveda ne moremo pomagati,
dokler nam niso kristalno jasni. Torej jih
moramo opredeliti. Verjetno se boste strin-
jali, da cilji vede in njene aplikacije niso le
odkrivanje in mašenje lukenj v družbenem
sistemu, skoz katere nekateri segmenti
populacije popadajo ven. Prav tako ni njen
namen odkrivanje poplavljenih predelov in
metanje vode ven. Že res, da je morda so-
cialno delo v svojih začetkih tako potekalo,
a to nas v ničemer ne zavezuje. Kot utemelji-
telji nove vede se moramo vrniti k »stvarem
samim«.
In kakšne so »stvari same«? So tele. Po-
vsem jasno je, da »nevtralni« ne moremo
biti. Kot cilj si torej lahko izberemo le dvoje:
opolnomočenje uporabnikov ali »strokov-
no« zatiranje. Ved, ki so se specializirale za
»strokovno« zatiranje, imamo več kot dovolj
in ni razloga, da bi jim dodali še eno. Torej
smo »obsojeni« na emancipatorno usmeri-
tev. To ni ideološko vprašanje, kot se morda
zdi v prvem hipu, to je stvar logike. A o tem
pozneje. Do tega sklepa pridemo celo, če
popolnoma zanemarimo vse humanitarne,
etične in druge dušebrižniške razloge.
Smo namreč na potapljajoči se ladji, ki ji
lahko damo ime Slovenija ali pa kar Zahod-
na Civilizacija. Nesporno dejstvo je, da je
vedno več ljudi »odveč«. Odveč so sistemu,
ki je pozabil, da ni samemu sebi namen, in
odveč so samim sebi, ker so pač odveč
sistemu. Vse več je ljudi, ki delajo 10 ali celo
12 ur na dan, srečamo pa tudi take, ki delajo
20 ur. Otroci in mladostniki so zato, če upo-
števamo količino in kvaliteto časa, ki jim ga
posvetimo, zvečine prav tako odveč. Odveč
so vsi, ki ne spadajo ravno v storilnostni vrh.
45
TANJA LAMOVEC
Odveč SO nezaposleni, nezaposljivi, težje
zaposljivi in upokojeni. Večina ljudi je torej
že odveč. Odvečni ljudi so tipični uporab-
niki uslug socialnega dela. Ne bo šlo druga-
če, kot da jih po zgledu starega kitajskega
pregovora začnemo učiti loviti ribe. Že res,
da se morda zdi bolj enostavno dovažati po-
šiljke zmrznjenih rib, še zlasti, če jih sistem
nima kje prodati. A dolgoročna rešitev to
ni. Nova veda bo morala iskati rešitve tudi
za te probleme. Morala bo, da si sposodim
psihiatrično terminologijo, reševati sistem
pred njim samim. Sociologija je v tem po-
gledu odpovedala, ker je prezrla posamez-
nika. Tudi ekonomija tem zagatam ne bo
kos.
Nova veda mora biti angažirana, če hoče
dajati sistemu koristne povratne informa-
cije. Največjo korist od nje bodo imeli prav
politiki, čeprav ji ta hip morda še niso pri-
pravljeni prisluhniti. A ko bo v ladjo vdrlo
dovolj vode, bodo morali tudi oni začeti
plavati. Tudi oni so potopljeni v morju širše
družbe in ta je potopljena v morju globalne
ekonomije, po načelu ruskih babušk. Nihče
ne bo ostal suh.
Tudi med samimi strokovnjaki si danes
mnogi še ne upajo izreči misli o angažira-
nem, k opolnomočenju usmerjenem social-
nem delu. To jim zveni kot nekaj prevratniš-
kega. Pozabljajo, da danes prevratništvo
sploh ni več mogoče. Socialno delo, ki ne
dela drugega, kot maši luknje in odmetava
vodo, ne služi ničemur in ne pelje nikamor.
Slepo rine v pogubo, skupaj z vladajočimi
strukturami. A te se bodo že rešile.
To pomeni, da mora biti socialno delo
inovativno, ustvarjati mora nove možnosti.
Ni tako pomembno, ali se to dogaja na ravni
državnih struktur in ustanov ali v okviru ne-
vladnih organizacij. Posameznikom mora
omogočati več manevrskega prostora, da
bodo lahko delovali v skladu s svojimi potre-
bami. Hkrati pa mora spodbujati in dajati
oporo procesom notranjega opolnomo-
čenja, na načine, ki so v dani situaciji naj-
primernejši. Šablonske rešitve se ne bodo
obnesle. Odpraviti bo treba anahronizme,
kot je plačevanje ustanov iz proračunskega
denarja po glavi uporabnika samo zato, ker
obstajajo. Tako kot nevladne organizacije
bi morale tudi ustanove ponuditi progra-
me, namesto da se utapljajo v apatiji in jo
prenašajo na uporabnike. Ne mislim, da
lahko to dosežemo čez noč, pomembno pa
je, da med tem ne izgubimo izpred oči cil-
jev. Prav tako ne mislim, da je mogoče kar
koli radikalno spremeniti čez noč, a zato še
ni treba, da si zatiskamo oči in se branimo
vsake vizije.
Ciljev si ne izbiramo. Vsaj ne poljubno.
Cilji izhajajo iz stvarnosti, ki je pred nami,
in tiste, ki prihaja. Ko smo si enkrat na
jasnem s cilji, seveda pogledamo, katere me-
tode in spoznanja od koder koli nam lahko
pomagajo pri njihovem uresničevanju. Tudi
to ni le tehnična zadeva. Izbrati moramo
metode, ki so skladne z našimi cilji, to je
tiste, pri katerih uporabnik lahko igra aktiv-
no vlogo in odloča o temeljnih vprašanjih
v svojem življenju. Ta vprašanja je zelo lepo
prikazala Jelka Škerjanec (1996):
• Kje bom živel(a)?
• Kaj bom delal(a)?
• Kdo me bo pri tem podpiral?
Ta vprašanja so videti na moč preprosta,
a vedno več je ljudi, ki jim je odvzet glas, da
bi odločali o sebi. Prebivalstvo se stara in
takih bo še več (Cafuta 1997). Za večino
ljudi prav gotovo ni najpomembnejši vidik
demokracije sprostitev možnosti za nalož-
be kapitala. V imenu svobode ekonomskih
vlaganj ne smemo žrtvovati drugih, mnogo
pomembnejših pridobitev demokracije,
sicer se bo sprevrgla v svoje nasprotje. Tudi
to je stvar stroke, katere aplikacija je social-
no delo. Če to ni tisto socialno delo, kakr-
šnega poznamo in smo ga vajeni, se bomo
pač morali sprijazniti z dejstvom, da se časi
spreminjajo. Če se s tem ne bomo sprijaz-
nili, se bomo pač priključili množici ne-
zaposlenih, nezaposljivih in upokojenih.
Skupaj s temi spremembami se nujno
spreminja tudi lik strokovnjaka (Adams
1993, po Flaker 1996). Novega strokovnjaka
odlikuje predvsem znanje, družbena moč
stopa v ozadje. Povsem jasno je, da opolno-
močenje uporabnikov vključuje zmanjšanje
moči strokovnjakov. Ti naj bi z uporabniki
delili ne le moči, temveč tudi znanje, in jih
podpirali v njihovih prizadevanjih. Dokler
tega ne bodo podprle tudi vodilne državne
strukture, se seveda ne bo veliko spreme-
nilo. V tujini se je že začelo premikati.
46
o VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA;
Pri nas pa še vedno velja, da državne
strukture rade podeljujejo preveliko moč
strokovnjakom. Ti lahko odločajo, ali se
mora starejša oseba preseliti v dom, ali naj
družini odvzamejo otroka, ali mora uporab-
nik na neprostovoljno pridržanje v duševno
bolnišnico. Oseba, za katere življenje gre,
pri tem nima nobene besede, celo če bi bile
mogoče manj drastične, alternativne re-
šitve. Tudi to je stvar stroke.
Na koncu bi želela poudariti še to, da
nova veda nikakor ne more biti le kombi-
nacija drugih ved, kot meni Dragoš (1997).
Kdor dela, dela tudi napake. Omenjeni av-
tor je namreč praktično edini, ki se ukvarja
tudi s temeljnimi vprašanji socialnega dela
in ne le s statusom šole. Trdim, da mora
nova veda integrirati spoznanja in meto-
dologijo drugih ved, izhajajoč iz lastnih
predpostavk in ciljev. Šele z izgradnjo teo-
retsko integracijske ravni bo zares postala
samostojna veda. Hkrati bi to pomenilo
protiutež vse večji fragmentaciji znanja, da
ne rečem informacij, ki je značilno za
sodobne družbene vede.
Namerno sem se sprehodila po člankih
Socialnega dela, saj ugotavljam, da ostajajo
brez vsakega odmeva. Bo že res, kot je rekel
nekdo, da slovenski intelektualci pišejo
sami sebi. Rada bi tudi opozorila na članke
Sreča Dragoša, ki so nedvomno vredni
pozornosti, saj se ukvarjajo s temeljnimi
vprašanji. Tem pa se naše socialno delo še
vedno zelo rado izogne.
Nimam se za kakšno posebno strokov-
njakinjo socialnega dela in sem na to po-
dročje »padla« bolj ali manj naključno, kot
stranski učinek različnih »kontingenc«, kot
bi rekel Goffman (1961). Nisem prebrala
veliko knjig o socialnem delu, kar utegne
biti prednost. Veselilo bi me, če bi pričujoči
članek zbudil kakšen odmev. Pa čeprav le
nekaj vrstic, saj človeku ob opravljanju šte-
vilnih tretjerazrednih nalog komaj ostane
še kaj časa za razmišljanje, kaj šele za
pisanje. Še zlasti pa me razveseli, če mi kdo
dokaže, da nimamm prav. Drugače pa naj
psi kar lajajo, karavana bo šla dalje, pa
čeprav v prepad.
Literatura
1. J. Cafuta (1997), Starost in starostniki v domovih za stare. Sociatno delo 36, 2.
S. Dragoš (1995), Kako. Socialno delo 34, 1.
- (1996), Teorija in praksa VŠSD. Socialno delo 35, 5.
— (1997), Socialno delo in terminologija. Socialno delo 36, 4.
V. Flaker (1996), Robert Adams (1996), Social work and empowernment. Socialno delo 35, 6.
E. Goffman (1961), Asylums. London: Penguin.
T. Hribar (1991), Teorija znanosti in organizacija raziskovanja. Ljubljana: FSPN.
T. Lamovec (1994), Fenomenologija in duševno zdravje. Socialno delo 33, 3.
R. H. Price, B. Denner (1973), The Making of a Mental Patient. New York: Holt, Rinehart and
Winston.
J.-P. Sartre (1966), Poskus teorije emocij. Problemi 37/38, 40/41.
J. Škerjanec (1996) Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo 35, 4.
47
Tanja Velkov, Alja Klobučar, Lorena Pahovič
(Komentarji: Blaž Mesec)
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST
IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV.....
Ideja za projekt se je porodila v šolskem letu
1995/96 v okviru prakse v tretjem letniku.
Želele smo se čimbolj poglobiti v izvajanje
socialnih iger in preskusiti njihov učinek,
tako da bi tudi statistično prikazale njihov
vpliv na otrokov razvoj, na delovanje in
potrebe skupine otrok. To je pomenilo, da
smo morale sistematično, redno, vsaj eno
šolsko leto izvajati interakcijske igre in spro-
ti zbirati podatke. V raziskavi smo poskuša-
le ugotoviti, kako vplivajo interakcijske igre:
na povezanost razreda in na morebitne
spremembe strukture in klime v skupini;
na morebitno vključevanje posameznih
osamljenih učencev v razred; na povezavo
med pozitivnim medsebojnim ocenje-
vanjem učencev in druženjem in na razliko
med ocenjevanjem učiteljic in učencev.
PREGLED PROBLEMATIKE
'   POMEN INTERAKCIJSKIH IGER
Naš projekt je potekal na izobraževalnem
zavodu, kjer so vedenjske težave v ospredju
in se izražajo na več načinov. Nekateri
učenci so sramežljivi in se ne vključujejo v
razredno komunikacijo, spet drugi so
agresivni in se pogosto zapletajo v prepire
in spore. So tudi taki, ki svojo osamljenost
in negotovost izražajo z nenavadnim
vedenjem, kršit\'ijo pravil, ali kažejo druge
oblike socialne neuspešnosti. Nekateri se
izogibajo šole in vsega, kar je z njo pove-
zano, bodisi ker jih sošolci izzivajo, ali pa
ker v šolski razred niso vključeni tako, kot
bi si želeli.
Delo poteka v obliki »delavnic«, kar po-
meni, da se v majhni skupini otrok izvajajo
socialne igre, ki udeležence čustveno in
intelektualno pritegnejo in jim omogočijo
(pač odvisno od njihove motivacije) dožive-
ti zabavne in koristne izkušnje. Ne gre za
kakšne »izdelane odgovore«, pač pa za sa-
mostojno vključevanje in odkrivanje, spo-
znavanje sebe in drugih. Na dogajanje v
skupini vpliva vsak posameznik, ne le vodje,
iz česar sledi, da naj bi bila kakovost in
obsežnost dogajanja odvisna od stopnje
prizadevnosti in zanimanja vseh članov. Če
kdo ni pripravljen sodelovati, mu ni treba
pojasnjevati, zakaj. Vsak član sodeluje,
kolikor je pripravljen. Temelj dela je zlasti
poslušanje, podpora, razumevanje in do-
puščanje individualnih razlik, sprejemanje
edinstvenosti in drugačnosti posameznika.
Pri izvajanju delavnic se svobodno in spro-
ščeno poigravamo z idejami, pogledi in
mnenji o življenju ter jih delimo z drugimi
udeleženci skupine.
Raziskave kažejo, da svetovalni delavci
zelo uspešno uporabljajo socialne igre pri
delu z malo skupino.
Posebno primerne so tudi pri delu z ve-
denjsko težavnejšimi učenci in pri delu z
Avtorice, študentke 4. letnika Visoke šole za socialno delo (1996/97), se za pomoč zahvaljujejo
Josipu Šerbetarju in Diani Cimprič. Iz\'edbo raziskave sta finančno podprla Mestna občina Ljubljana
in Urad za preprečevanje zasvojenosti Ministrstva za šolstvo in šport. — Besedilo je popravil, priredil
in mu dodal kritični komentar Blaž Mesec. Pripombe prirejevalca so v oglatih oklepajih.
49
TANJA VELKOV, ALJA KLOBUČAR, LORENA PAHOVIČ
razrednimi skupnostmi, kjer imajo učenci
pogosto probleme. Zelo uporabne so za
učence sedmih in osmih razredov (kjer bi
jim lahko rekli »skupine osebnostne rasti«),
ker prispevajo k razbremenjevanju cele vrste
stisk in iskanju odgovorov na številna vpra-
šanja, značilna za to obdobje. (Virk-Rode,
Belak-Ožbolt.)
Vsi skupaj smo se učili socialnih veščin.
Te namreč omogočajo primerno socialno
sporazumevanje ob hkratnem upoštevanju
lastnih potreb in potreb ljudi, ki nas ob-
krožajo. Ne učijo nas zgolj dejstev in ne
poudarjajo znanja, temveč sodijo na podro-
čje socialnega v najširšem pomenu (na ko-
munikacijsko, odnosno področje). Posa-
mezniku omogočajo vstopati v zadovoljive
socialne odnose. Obvladanje socialnih
veščin omogoča, da posameznik učinkovito
zadovoljuje svoje socialne potrebe, pri tem
pa se ne okorišča z ljudmi, ki ga obkrožajo,
temveč jih razume in spoštuje. Po mnenju
Alenke Kobolt so postale socialne igre v
zadnjih letih nepogrešljiva metoda, ki
koristi razvoju posameznika in hkrati
spodbuja primerno razredno klimo. Temelj-
ne principe lepo ponazorita H. McGrath in
S. Francey v knjigi Prijazni učenci - prijazni
razredi (1996y.
1. Socialne veščine so povezane z vsemi
vidiki vedenja v šoli (številni učenci, ki ne
dosegajo dobrega učnega uspeha, nimajo
radi šole, kršijo pravila in izstopajo z ve-
denjem, v šoli se ne počutijo sprejeti. Če
jih poskusimo naučiti, kako naj se bolje
sporazumejo z drugimi, bo to zmanjšalo
njihovo osamljenost, omililo ali odpravilo
bo njihove vedenjske posebnosti in jih pri-
pravilo, da bodo več energije namenili delu
v šoh.
2. Z učenjem socialnih veščin pridobijo
vsi učenci, ne le tisti, ki imajo težave. Uspeh
na vseh področjih življenja je povezan s
samozaupanjem in socialno kompetenco.
Učenci, ki obvladajo socialne veščine, so
kratko malo uspešnejši. To hkrati pomeni,
da imajo od učenja socialnih veščin korist
vsi učenci v razredu.
3. Učenci s posebnimi potrebami se
bodo uspešneje vključili v razred, če se
bodo učili tudi socialnih veščin (učencem
s posebnimi potrebami in ovirami v razvoju
lahko učinkovito pomagamo pri vključe-
vanju v razred in jih podpiramo pri šolskem
delu, če jim zagotovimo tudi učenje social-
nih veščin).
4. Samozaupanje se razvije na podlagi
ugotovitve, da so nas drugi sprejeli, da spre-
jemamo sami sebe, imamo prijetne izkušnje
in smo pripravljeni tvegati (učitelj mora
pomagati vsem učencem pri pridobivanju
zaupanja na vseh področjih šolskega življe-
nja; to je mogoče dosegati s krepitvijo samo-
zavesti na podlagi primernih izkušenj, ki
jim bodo pomagale, da se bodo upali tvegati
in se preskušali v zanje novih okoliščinah).
5. Učenje je najbolj učinkovito, kadar ga
spremljata veselje in sproščenost in kadar
imajo učenci možnost praktično preskusiti
naučeno (učenci pri učenju socialnih spret-
nosti vedno uživajo; praktično izvajanje je
pomemben del učnega procesa, zato naj bo
čimbolj prijetno.
6. Socialnih veščin se lahko učimo v
razredu, na igrišču in še kje.
Klaus W. Vopel je v uvodu svoje knjige
Interakcijske igre za otroke (1996) takole
povzel ugotovitve o interakcijskih igrah:
• interakcijske igre notranje motivirajo
otroke za učenje, zbujajo njihovo rado-
vednost in veselje do učenja z izkušnjami;
• s spodbujanjem pasivnih otrok lahko
pripomorejo k izenačitvi dominantnih in
manj aktivnih otrok;
• olajšajo osvajanje norm komuniciranja
in vedenja, ki se jih v vsakdanjem okolju
morda izogibamo;
• pomagajo otroku, da bolj celostno vidi
sebe in druge;
• spodbujajo otroke, da se vadijo v psiho-
socialnih spretnostih: diferencirano spoz-
navati, odkrito komunicirati, postavljati
zahteve, odločati, pomagati drugim, sodelo-
vati, iskati pomoč, razvijati odpornost in
osebno odgovornost;
• v ugodnem trenutku lahko spremenijo
tudi stališča otrok, da npr. postanejo tole-
rantnejši do mnenj in vrednostnih predstav
drugih; zvedo, da se lahko lažje in uspešneje
učijo in k temu sami pomembno pripo-
morejo;
• interakcijske igre razbremenijo učen-
ce sicer običajnih obrambnih mehanizmov,
50
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV
saj postanejo zaradi strukture igre in danih
navodil upravičene tudi težje oblike rav-
nanja;
• uporabiti jih je mogoče tudi pri večjih
skupinah, kjer omogočajo druge oblike
učenja in ne le informativne procese;
• interakcijske igre zmanjšujejo (zlasti v
začetni fazi nastajanja skupine) strah otrok
in omogočajo oblikovanje kohezivne
skupine.
DELOVANJE IN NAČIN IZVAJANJA PROJEKTA
Projekt smo izvedle v zavodu, kjer poteka
vzgojni in učni proces otrok, ki so ob
napotitvi na OŠ opredeljeni kot otroci s
»funkcionalno mejnimi intelektualnimi
sposobnostmi«. Praksa in testi sposobnosti
kažejo, da ti otroci na navadni OŠ ne
funkcionirajo, ne zaradi zmanjšanih pri-
marnih sposobnosti, temveč iz drugih vzro-
kov. Med temi so najpogostejši neurejene
družinske razmere, nizko vrednotenje izo-
brazbe v družini, socialno-kulturna prikraj-
šanost, subkulturno okolje in čustvene in
vedenjske motnje, ki so lahko posledica
neurejenih razmer doma ali prevelikih
zahtev v šoli.
Osnovno šolo in vsaka svojo skupino
smo obiskovale enkrat tedensko, eno šolsko
uro, celo šolsko leto. V skupinah vodimo
delavnice oziroma interakcijske igre. V
socialnih igrah se razvija intelektualna,
emocionalna in socialna plat otrokove
osebnosti in spodbuja ustvarjalnost. Po
mnenju Koboltove so »interakcijske igre
pripomoček pri vzgoji, ker so pomembne
pri oblikovanju lastne identitete, izboljšajo
komunikacijo s samim sabo in drugimi«.
Vsaka izmed nas je imela svoj individualni
pristop, ker se univerzalni, glede na poseb-
nost in različnost vsake posamezne skupi-
ne, kakor tudi zaradi starostne stopnje, ni
obnesel.
Način izvajanja projekta po posameznih
razredih:
a) 3.b razred (Lorena): Na začetku je
pripravljala delavnice glede na področja, ki
jih je hotela obdelati. Začela je s področjem
BITI POZITIVEN, v okviru katerega je izved-
la več delavnic (tema meseca), nadaljevala
pa s področjem ZNATI ZMAGATI - PRENE-
STI PORAZ. Sčasoma pa je ugotovila, da je
bolje, če se ne osredotoči na določeno po-
dročje, ampak naj bi delavnice predstavljale
skup več področij. Z igrami, ki jih izvaja v
skupini, utrjuje stare veščine in spoznava
nove. Glede na tekoče dogajanje v skupini
se odloča, kako delovati naprej. Pri pripravi
delavnic poskuša biti fleksibilna in se pri-
lagajati željam in potrebam skupine.
b)7.b razred (Tanja): Kot vse izvajalke
projekta je tudi Tanja izbirala igre s pod-
ročja BITI POZITIVEN (5 delavnic). De-
lavnice je prilagajala željam učencev na
podlagi svojih opažanj. Ko v razredu ni bilo
več odziva na to področje, je prešla na pod-
ročje ODNOSI MED LJUDMI (4 delavnice),
vmes je dodala še delavnice, ki so sovpadale
s tekočimi problemi v razredu. Njena
odločitev je bila v največji meri odvisna od
otrok samih in od idej, ki jih je dobivala od
prijateljev in sodelavcev. Obdelano je bilo
še naslednje: OPAZOVANJE, KOMUNI-
KACIJA, TELO, ZAUPANJE. Med letom je,
zahvaljujoč boljšemu poznavanju razreda,
lažje izbirala delavnice, ki so bile koristne
in uspešno izvedene. Prebirala je ocene
opravljenih delavnic ostalih izvajalcev in
tudi odtod črpala ideje in gradivo za svoje
delavnice.
c) 8.a razred (Alja): Njeno delo je pote-
kalo v skupini, ki jo ima sama za zelo uskla-
jeno in zainteresirano. Eden izmed njenih
glavnih namenov delovanja je ta, da ima
vsak izmed udeležencev priložnost, da se
izraža kot individualno bitje, kakor tudi, da
se nauči povezovati in delovati znotraj
skupine. Največji poudarek pri izbiranju
delavnic je posvetila temu, da je poslušala
skupino in izbirala v skladu s tem, posve-
tovala pa se je tudi z mentorjem in kolegi-
cama izvajalkama. Svoje delo je razdelila na
naslednja področja: BITI POZITIVEN,
ZASVOJENOSTI, SPOLNA VZGOJA, KREA-
TIVNOST, SPROSTITVENE delavnice (vse
leto). V maju je obdelala področje DRUŽBA,
v juniju pa PRIHODNOST, planirani pa so
tudi razni OBISKI (atelje akademskega
slikarja, kino idr.). Poleg vseh teh področij
pa se je (hote ali nehote) dotaknila še
mnogo drugih: čustev, intuicije, zavedanja,
sprejemanja odločitev, soočanja s konflikti.
51
TANJA VELKOV, ALJA KLOBUČAR, LORENA PAHOVIČ
sodelovanja znotraj skupine, sklopa zmaga-
poraz, pozornosti, načinov učenja idr. Po
opravljenih delavnicah je imela prijeten ob-
čutek uspešnosti, razvedrila, sproščenosti,
iskrenosti, skratka, lepega sodelovanja.
PROBLEM IN HIPOTEZE
Z raziskavo smo želele ugotoviti, ali inter-
akcijske igre vplivajo na udeležene otroke,
in če vplivajo, kako in na katere značilnosti
njihovega doživljanja, vedenja in položaja.
Naše hipoteze so:
1. hipoteza: Interakcijske igre vplivajo na
socialno sprejetost učencev v razredu, tako
da je sprejetost v tistih razredih, kjer so se
učenci udeleževali interakcijskih iger (ob-
ravnavani razredi), po enem letu sodelo-
vanja pri igrah boljša kot pred tem, pri
čemer je ta razlika večja kot v razredih, kjer
se učenci niso udeleževali iger (kontrolni
razredi).
2. hipoteza: Interakcijske igre vplivajo na
vrednotenje sošolcev, tako da je število
pozitivnih vrednotenj pri obravnavanih
razredih po obravnavi večje kot pred njo,
pri čemer je ta razlika večja kot pri kontrol-
nih razredih.
3. hipoteza: Interakcijske igre vplivajo na
vključevanje osamljenih učencev v razred,
tako da se zmanjša število učencev, ki jih
drugi zaznavajo kot osamljene; zmanjša se
tudi povprečna ocena osamljenosti.
4. hipoteza: (a) Obstaja statistično po-
membna razlika med višino učiteljičinih
ocen socialne sprejetosti in vrednotenja
učencev in med višino ocen učencev samih;
(b) obstaja korelacija med ocenami učen-
cev in učiteljic pri ocenjevanju socialne
sprejetosti in pri vrednotenju učencev; (c)
obstaja korelacija med ocenami socialne
sprejetosti in vrednotenja posameznikov, ki
jih dajejo učenci.
METODA
VRSTA RAZISKAVE, MODEL RAZISKAVE
Raziskava je kvalitativna in kvantitativna,
(a) Kvalitativna analiza je narejena po
pregledu priprav in opazovanj, video
posnetkov in analiz izvajalcev. Kvalitativna
analiza posameznih delavnic je bila za-
pisana sproti v formular, na katerem so bile
napisane priprave.
(b) Kvantitativno raziskavo smo izvedli
po modelu eksperimenta z eksperimen-
talno (obravnavano) in kontrolno (neo-
bravnavano) skupino in opazovanjem pred
obravnavo in po njej. Obravnavane in
neobravnavane skupine niso bile sestav-
ljene po naključnem izboru, ampak smo
prevzeli obstoječo delitev učencev na raz-
rede. Kljub temu so bile obravnavane in
neobravnavane skupine strukturno ize-
načene po nekaj relevantnih neodvisnih
spremenljivkah.
Obravnavani razredi: 3.b, 4.b, 7.b, 8.a
Kontrolni razredi: 3-a, 4.a, 7.a, 8.b
Zaradi lažjega izvajanja interakcijskih
iger smo se odločili, da ne bomo sestavili
posebnih eksperimentalnih skupin, temveč
bomo za osnovno skupino vzeli razred kot
celoto in za eksperimentalno skupino pa-
ralelni razred. Za tak način smo se odločili
po začetnem testiranju razredov, kjer smo
ugotovili, da večjih razlik med razredi ni.
Priročno nam je bilo tudi število učencev v
posameznih razredih, ki se giblje od 7 do
največ 14, kar je idealno število male sku-
pine za izvajanje interakcijskih iger.
j;f SPREMENLJIVKE
" KVALITATIVNA ANALIZA ■
Po vsaki delavnici smo izpolnjevale Ocen-
jevalni list za opis poteka delavnice. Oce-
njevalni list vsebuje naziv in področje
delavnice, številko delavnice, datum, cilje,
opis izvedbe delavnice, pripomočke pri
izvedbi ter potek in opažanja in kvalitativno
oceno delavnice. Ocenjevalni listi so nam
pomagali pri kvalitativni analizi. Primer
ocenjevalnega lista za opis poteka delav-
nice je v prilogi.
52
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV
KVANTITATIVNA ANALIZA
(EKSPERIMENTALNI MODEL)
Neodvisne spremenljivke so:
• starost,
• spol,
• intelektualne sposobnosti.
Obravnavane skupine so po strukturi
izenačene z neobravnavanimi po teh
spremenljivkah.
Odvisne spremenljivke so:
• socialna sprejetost: število točk na
modificirani lestvici »S kom se igraš?«
(McGrath, Francey 1996),
• vrednotenje sošolca: število točk na
modificirani lestvici »Kdo je kdo?« (prav
tam),
• ocena osamljenosti: število točk v
rubriki »večkrat je sam« na lestvici »Kdo je
kdo«.
MERSKI INSTRUMENT
(a) Instrument za merjenje socialne spre-
jetosti: modificirana lestvica »S kom se
igraš« (McGrath, Francey 1996). Učenec
prejme list papirja, na katerem so imena
njegovih sošolcev in navodilo: »S kljukico
označi v predalčku, kako rad se igraš s po-
sameznim sošolcem ali sošolko. Prepričaj
se, da si pri vsakem označil le en predalček.«
Vsak učenec je dobil svoj vprašalnik, nanj
je napisal svoje ime in priimek in datum.
Svoje ime na seznamu je učenec prečrtal
in v to kategorijo ni napisal nič, saj sebe ni
ocenjeval. Predalčki s pripadajočimi toč-
kami so:
Postavka_Točke
Zelo rad se igram z njim/njo 2
Z njim/njo se rad igram le včasih 1
Z njim/njo se ne igram rad O
Avtorici navajata naslednje možne inter-
pretacije:
• nizka povprečna ocena socialne spre-
jetosti za celoten razred je eden izmed
znakov, da se člani razredne skupnosti med
seboj ne razumejo kaj preveč;
• učence, ki so dosegli rezultat socialne
sprejetosti, nižji od razrednega povprečja.
sošolci slabo sprejemajo; nekateri, ki se
nahajajo precej pod povprečjem razred-
nega povprečja, potrebujejo še dodatno
pomoč pri učenju socialnih veščin, saj so
»posebno ogroženi«;
• ne smemo pozabiti, da se v številnih
primerih od prvega do šestega razreda kaj
lahko zgodi, da dečki zelo slabo ocenjujejo
deklice in narobe; to lahko umetno zniža
ali zviša rezultate.
(b) Instrument za merjenje vrednotenja
sošolca: modificirana lestvica »Kdo je kdo«.
Učenec prejme list z naslovom »Kdo je kdo«
in navodilom: »Naštej učence, za katere
veljajo naslednji opisi: rad pomaga (spodaj
je prostor za vpis imen); je prijazen; pogo-
sto se prepira; pogosto se pretepa; pogosto
je sam; med igro se krega. Učencu, ki je
pripisan ob kakšnem od teh opisov, pripade
po ena točka za vsak pripis; seveda se prvi
dve značilnosti vrednotita pozitivno, na-
slednje štiri pa negativno.
Avtorici takole razlagata rezultate:
• zavedati se moramo, da so odgovori
podani le kot subjektivno doživljanje
posameznika in niso objektivna dejstva;
čim več pa je vpisov v posamezni kategoriji,
tem bolj zanesljivo lahko sklepamo, da se
učenec res pogosto tako vede;
• oblikuje se lahko tudi slika o tem,
kateri pozitivni ali negativni vedenjski opisi
lahko vplivajo na priljubljenost posamez-
nega učenca;
• stvari niso tako preproste, saj določeno
vedenje še ne pomeni priljubljenosti ali
nepriljubljenosti posameznega učenca;
toda čim več je opisov negativnega vedenja,
tem bolj verjetno je, da tudi to vpliva na
raven sprejetosti posameznega učenca;
• pri delu z majhno skupino lahko ob
pomoči te lestvice izberete učence, ki jih
boste pridružili tistim, ki najbolj potre-
bujejo vadbo socialnih spretnosti (prijaz-
nost, rad pomaga).
Obe lestvici smo priredili za učence, in
sicer tako, da smo izbrali le najbolj splošne
kategorije, ker smo predvidevali, da bi pre-
veliko število podatkov zmedlo otroke in
jim otežilo razumevanje preskušenj. Hoteli
pa smo tudi narediti enako preskušnjo za
nižje in višje razrede, zato smo morali paziti,
da bo enako razumljiva za vse učence.
53
TANJA VELKOV, ALJA KLOBUČAR, LORENA PAHOVIČ!
(c) Instrument za merjenje osamlje-
nosti: postavka »pogosto je sam« na lestvici
Kdo je kdo.
ZBIRANJE PODATKOV, TESTIRANJE
Učenci so bili obravnavani od oktobra 1996
do konca šolskega leta 1997. V obdobju, ko
je bila izvedena vmesna raziskava, je bilo v
eksperimentalnih razredih opravljenih 17-
20 delavnic.
Zbiranje podatkov je potekalo na začet-
ku šolskega leta, pred začetkom izvajanja
interakcijskih iger, 26. in 27. septembra
1996. Testiranje je v 4 obravnavanih in 4
kontrolnih skupinah izvedel mentor na
učni bazi. Za vmesno raziskavo smo zbirale
podatke aprila (15. in 16. 4.1997). Vmesne
podatke smo zbirale Lorena, Alja in Tanja,
in sicer vsaka v svojem eksperimentalnem
razredu, pa še v kontrolnih razredih. Zbi-
ranje podatkov je potekalo na enak način
kot na začetku šolskega leta. Podatkov
nismo zbrale za 4.a in 4.b razred. Testiranje
smo ponovile na koncu šolskega leta, ko
smo izvajanje interakcijskih iger končali.
Preskušnje (vprašalnike) je na začetku
apliciral psiholog. Vprašalnike so otroci
izpolnjevali v svojih razredih, na razrednih
urah. Prisostvovala je tudi razredničarka, ki
ji je bil pojasnjen način izpolnjevanja
vprašalnikov, ki so jih izpolnjevali učenci,
ter vprašalnikov, ki jih je izpolnjevala sama.
Učenci so izpolnili oba vprašalnika hkrati.
Pred začetkom izpolnjevanja smo jim
pojasnili pravila izpolnjevanja. Skupaj z
učenci smo preverili vsako kategorijo pose-
bej in se pri tem prepričali, da so razumlji-
ve. Skupaj smo opravili tudi nekaj primerov
za boljše razumevanje.
Prosili smo jih, naj lestvico izpolnijo vsak
zase in se prepričajo:
• ali so napisali svoja imena na liste;
• ali je vsak učenec ocenil vse druge v
razredu, tudi tiste, ki so tisti dan manjkali;
• ali smo pomagali učencem, ki so imeli
težave z branjem ali razumevanjem navodil
pri izpolnjevanju.
Liste smo zbrali tako, da so rezultati
ostali skriti. Učenci, ki so manjkali, so
lestvico izpolnili pozneje.
Preskušnji »S kom se igraš« in »Kdo je
kdo« so izpolnile tudi učiteljice za svoj
razred.
POPULACIJA
Preskušanci so biU učenci 3-, 4., 7. in 8.
razredov. V nadaljevanju prikazujemo samo
rezultate obdelave podatkov za 7. in 8.
razred (v tretjih razredih je bilo malo
učencev, v četrtih nismo zbirale podatkov).
OBDELAVA IN ANALIZA PODATKOV
Zbrane podatke smo obdelale kvantitativno
in kvalitativno.
(a) Pri kvalitativni obdelavi smo iz
Ocenjevalnih listov izpisale bistvene
odgovore in opažanja.
(b) Kvantitativna obdelava. Zbrane
podatke smo vnesle v tabele oz. zbirne liste.
Kvantitativna obdelava je bila ročna in
računalniška. Pri računalniški obdelavi smo
uporabile računalniški program Microsoft
EXCELL. Od statističnih postopkov smo
uporabili:
• Pearsonov koeficient korelacije r (fun-
kcija PEARSON) med ocenami učencev.
• Spearmanov koeficient korelacije ran-
ga R med ocenami učencev in ocenami
učiteljev. Range smo izračunali ročno,
končni izračun pa je bil z računalnikom
(funkcija PEARSON, ki avtomatsko upošte-
va korelacijo zaradi vezanih rangov).
• Pomembnost koeficientov smo raču-
nali s t-testom. Za t-test smo vnesli formulo:
t = r(SQRT((N-2)/(l-r*r))) - (glej Petz,
1985). Na katerem nivoju je koeficient
korelacije pomemben, smo dobili s funk-
cijo TDIST (dvostransko testiranje).
• Pomembnost razlik med prvim in
drugim testiranjem smo računali s t-testom
in sicer s funkcijo TTEST, ki direktno izra-
čuna nivo, na katerem je razlika pomembna
(dvostransko testiranje). Prav tako smo
računali tudi razlike med aritmetičnimi
sredinami ES in KS, s tem da smo pri prvem
primeru upoštevali, da gre za male odvisne
vzorce, pri drugem pa, da gre za male
neodvisne vzorce.
54
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV
REZULTATI IN RAZPRAVA
REZULTATI KVALITATIVNE ANALIZE
Kratek povzetek analize je naslednji: Po
analizi opazovanj ugotavljamo, da so se
učenci na delavnice dobro odzvali, zlasti v
8.a razredu. Izvajalci so večino delavnic
ocenili kot uspešne ali zelo uspešne. Interes
za delavnice je bil velik, izjema so bili
nekateri učenci, ki se nekajkrat niso odzvali
na ponujene teme. V 7.b razredu so se naj-
bolj obnesle delavnice v sklopu Odnosi
med spoloma in delavnice, ki so potekale
zunaj šole (kino, železniška postaja, policij-
ska postaja). Največja ovira za učinkovitejše
vodenje delavnice so bile vzgojne posebno-
sti, zlasti težnja k iskanju pozornosti nekate-
rih učencev ne glede na trenutek in interes
ostalih v skupini. Na učinkovitost delavnic
je pozitivno vplivala varianta vodenja v
paru, ki smo jo vpeljali ob polletju zaradi
zahtevnosti skupine. Po mnenju izvajalke
in pomočnika so, kljub temu da je razred
veljal za najbolj težavnega na šoli, vsi učenci
našli svoje mesto vsaj pri nekaterih delavni-
cah. V tej skupini je redko uspela diskusija
na koncu delavnice. Vzgojno zahtevnejši
učenci so se na splošno bolje odzivali na
dinamične delavnice z več gibanja in na
tekmovalne igre. Posebnost tega razreda je
bila, da se je dogajalo veliko sprememb:
odhod dveh učencev in učiteljice. Po od-
hodu učiteljice so se mesec dni učiteljice
menjavale, takoj zatem je prišla nova, ki je
ostala do konca leta, a učenci so potrebovali
prav veliko časa, da so se navadili nanjo.
Tudi o tem smo, na njihovo željo, debatirali
na delavnicah. To dokazuje, da so delavnice
doživljali tudi kot prostor, v katerem lahko
izrazijo aktualne zadeve.
Nekatere delavnice so pri izvedbi delova-
le zelo konfuzno. Eno od takih smo snemali
in zanimivo je, da je ob analizi posnetka
videti, da delavnica teče kar kontinuirano.
Ugotovili smo, da so bile motnje manj inten-
zivne, kot se nam je zdelo med izvedbo, ter
da učenci nanje niso intenzivno reagirali.
Delavnice v 8.a razredu so bile praviloma
ocenjene kot zelo uspešne. Potekale so v
zelo sproščenem vzdušju in atmosferi
medsebojnega sodelovanja. Učenci so sami
predlagali določene teme, ki smo jih ob-
ravnavali, dokler je obstajal interes. Zlasti
dobro so se odzvali na teme o zasvojenosti,
ki jim je bilo namenjeno namesto predvide-
nih štirih delavnic kar šest. Naravnanost
izvajalke v tem razredu ni bila storilnostna,
izhajala je iz interesov udeležencev in jih
je poskušala motivirati na pozitivne načine.
Učenci so jo dobro sprejeli in radi so
sodelovali.
Delo s tem razredom se je pokazalo kot
nasprotje stereotipnega mnenja o učencih
šole s prilagojenim programom:
• veliko so debatirali o različnih temah;
• uspešno in z interesom so opravljali
»pedagoške« obveznosti (vprašalniki,
delovni listi);
• argumentirano so zagovarjali svoje
mnenje;
• nepričakovano dobro so se odzvali na
temo kreativnost (izvedene 4 delavnice);
• dokazali so, da se znajo družiti brez
konfliktov in umetnih stimulansov.
Naš namen je bil delati z vzgojno težav-
nejšimi razredi, ker po našem mnenju
najbolj potrebujejo pomoč pri razvijanju
medsebojnih odnosov. Učenci osmega
razreda so se pokazali kot dovolj zreli in
zainteresirani za nove izkušnje in poglede.
Nekateri učenci sedmega razreda pa so
velikokrat ozko gledali le svoje trenutne
interese. Kljub vsemu menimo, da so eni
in drugi pridobili nekaj izkušenj, vpogle-
dov ali znanja o temah, ki smo jih obravna-
vali. Na nekatera odstopanja posameznikov
smo reagirali tako, da smo se z njimi
individualno pogovarjali, k sodelovanju pa
smo pritegnili tudi starše.
REZULTATI KVANTITATIVNE ANALIZE
1. hipoteza: Interakcijske igre vplivajo na
socialno sprejetost učencev v razredu, tako
da je sprejetost v tistih razredih, kjer so se
učenci udeleževali interakcijskih iger (ob-
ravnavani razredi), po enem letu sodelo-
vanja pri igrah boljša kot pred tem, pri
čemer je ta razlika večja kot v razredih, kjer
se učenci niso udeleževali iger (kontrolni
razredi).
55
TANJA VELKOV, ALJA KLOBUČAR, LORENA PAHOVIČ
* Tabelirane vrednosti T-TEST P pomenijo verjetnost, povezano z danim t, to je proporc v t-
distribuciji nad dobljeno vrednostjo t (ki je v tabeli ne navajamo) ali verjetnost, da se pojavi t s
tako vrednostjo.
** Tako so označene verjetnosti napake pri zavračanju ničelne hipoteze, ki so manjše od
dogovorjene verjetnosti tveganja 0,05. Te razlike so statistično pomebne pri stopnji 0,05.
Ugotavljale smo, ali interakcijske igre
vplivajo na večjo socialno sprejetost v raz-
redih. Primerjale smo povprečno število
točk, ki so jih dobili učenci pri preizkušnji
»S kom se igraš?« na začetku leta in na koncu
leta.
V obravnavani skupini sedmega razreda
(7.b) je bilo v začetku obravnave dane
povprečno 14,4 točke, na koncu leta pa 13,3
točke. Razlika je z vidika namena raziskave
negativna (zmanjšanje socialne sprejetosti),
a ni statistično pomembna. V kontrolni
skupini sedmega razreda (7.a) pa je bilo v
povprečju dane 15,7 točk na začetku leta
in 14 na koncu leta, kar je tudi zmanjšanje
(nekoliko večje kot v obravnavani skupini
in statistično pomembno). V obravnavani
skupini osmega razreda (8.a) je bilo v
začetku leta dane 17,9 točke in 15,1 na
koncu leta, kar je statistično pomembna
razlika. V kontrolni skupini (8.b) je bilo na
začetku leta dane 13,5 točke, na koncu pa
11,7, kar je tudi pomembna razlika. V vseh
skupinah je torej prišlo do zmanjšanja
socialne sprejetosti. V eni obravnavani
skupini (»težji« 7.b razred) zmanjšanje ni
statistično pomembno; v drugi (»sproščeni«
8.a razred) je znižanje večje in pomembno.
Velja torej: V eni obravnavani in v dveh
kontrolnih skupinah lahko z manj kot 5 %
tveganjem, da se motimo, zavrnemo ničel-
no hipotezo, ki trdi, da ni razlik v socialni
sprejetosti učencev v začetku leta in na
koncu. Razlike so in kažejo na poslabšanje
socialne sprejetosti. Toda teh razlik v
obravnavani skupini ne moremo pripisati
le vplivu interakcijskih iger, saj je do po-
slabšanja prišlo tudi v kontrolnih skupinah.
2. hipoteza: Interakcijske igre vplivajo na
vrednotenje sošolcev, tako da je število
pozitivnih vrednotenj pri obravnavanih
razredih po obravnavi večje kot pred njo,
pri čemer je ta razlika večja kot pri kontrol-
nih razredih.
56
Tabela 1. Preglednica rezultatov za »S kom se družiš«
(V debelo občrtanem delu tabele so navedene povprečne vrednosti točk,
ki so jih dobili učenci na tej preskušnji)
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV
[V poročilu ni ugotovitev, ki bi se
nanašale na to hipotezo, iz osnovnih tabel,
ki tu niso priložene, pa lahko ugotovimo
naslednje.]
Pri obravnavani skupini sedmega raz-
reda (7.b) je povprečno število pozitivnih
točk pri vrednotenju sošolcev na koncu leta
večje (v začetku 3,09, na koncu 4,45).
Hkrati pa je večje tudi število negativnih
točk (v začetku 5,18, na koncu 7,73), tako
da je skupni učinek najbrž zanemarljiv. Pri
neobravnavani skupini sedmega razreda
(7.a) je položaj smiselno enak. IZaradi
nerodnega sistema točkovanja se zdi, da
učenci pripisujejo sošolcem več negativnih
kot pozitivnih točk, a to je posledica dejstva,
da sta med vnaprej navedenimi le dve
pozitivni lastnosti in štiri negativne. Ob
ustrezni korekciji bi se izkazalo, da pripisu-
jejo manj negativnih kot pozitivnih točk.]
Pri obravnavani skupini osmega razreda
(8.a) je pri drugem testiranju malenkost
nižje povprečje pozitivnih točk kot pri
prvem, pa višje število negativnih. Pri kon-
trolni skupini pa je pri drugem testiranju
povprečje obojih vrst točk višje. Vse te
razlike niso statistično pomembne.
Izidi so torej v sedmem razredu usmer-
jeni delno nasprotno izidom v osmem;
splošna slika je neskladna, razlike pa so tako
ali tako nepomembne.
Sklenemo lahko: Ne moremo zavreči
hipoteze, da je vrednotenje sošolcev v
obravnavanih skupinah enako kot v neob-
ravnavanih.
3. hipoteza: Interakcijske igre vplivajo na
vključevanje osamljenih učencev v rsizred,
tako da se zmanjša število učencev, ki jih
drugi zaznavajo kot osamljene; zniža se tudi
povprečna ocena osamljenosti.
Če iz vprašalnika »Kdo je kdo« obdelamo
le odgovore »pogosto je sam«, dobimo
tabelo 2.
Ugotovile smo, da je v sedmem razredu
prišlo do razlik v eksperimentalni in kon-
trolni skupini. Statistične pomembnosti teh
razlik nismo preskušale.V eksperimentalni
skupini je bilo v začetnem testiranju večje
število učencev, za katere so sošolci ocenili,
da so osamljeni, to število se je zmanjšalo
za 2 učenca; v kontrolni skupini pa se je
število učencev, ki so bili ocenjeni kot
osamljeni, povečalo. V osmem razredu v
eksperimentalni skupini razlik med testi-
ranji ni, v kontrolni pa je na koncu leta en
osamljen učenec več. Povprečna ocena
osamljenosti pa se je povečala v obeh
obravnavanih skupinah. To oboje skupaj
pomeni, da se je povečala skladnost ocen
več učencev glede tega, kdo je osamljen. V
kontrolnih skupinah pa ni enotnega trenda:
v sedmem razredu se je povprečna ocena
osamljenosti nekoliko povečala, v osmem
pa nekoliko zmanjšala.
Lahko bi torej sklenili: Hipotezo, da
interakcijske igre ne vplivajo na število
osamljenih v skupini, lahko v splošnem
obdržimo. Kaže pa, da igre vplivajo na
Tabela 2. Povprečno število ocen osamljenoti v skupini
57
TANJA VELKOV, ALJA KLOBUČAR, LORENA PAHOVIČ
skladnost presoj učencev o tem, kdo je
osamljen.
4. hipoteza: (a) Obstaja statistično
pomembna razlika med višino učiteljičinih
ocen socialne sprejetosti in vrednotenja
učencev in med višino ocen učencev samih;
(b) obstaja korelacija med ocenami učen-
cev in učiteljic pri ocenjevanju socialne
sprejetosti in pri vrednotenju učencev; (c)
obstaja korelacija med ocenami socialne
sprejetosti in vrednotenja posameznikov, ki
jih dajejo učenci.
Glede na to, da ta hipoteza ni v središču
naše pozornosti, tabel korelacij ne navaja-
mo. Ugotovitve pa so:
(a) Povprečne ocene učencev in učiteljic
po razredih se pri socialni sprejetosti bist-
veno ne razlikujejo. Učiteljice praviloma
dajejo nekoliko nižje ocene kot učenci sami.
Pri vrednotenju učencev povprečna
ocena učiteljice v 7.a (kontrolna skupina)
bistveno odstopa navzgor glede na vse
druge ocene, kar je presenetljivo, saj imajo
učenci v tem razredu po medsebojni oceni
najmanj pozitivnih točk. Povprečne ocene
učiteljev in učencev so najbolj podobne v
7.b in 8.a (obravnavane skupine). Najmanj
pozitivnih točk daje učiteljica v S.b. Glede
negativnih točk je podobna situacija: Ocena
učiteljice v 7.a bistveno odstopa navzgor,
učenci pa so si dali najmanj pozitivnih točk
po medsebojni oceni. Povprečne ocene
učiteljev in učencev so najbolj podobne v
7.b in 8.a in so, kot smo že prej povedali, v
korelaciji. Najmanj negativnih točk daje
učiteljica v S.b. Torej so odstopanja, ki so
opazna pri oceni pozitivnih točk, enaka pri
ocenah negativnih točk. To velja za učence
in učitelje.
(b) Na temelju preskusov, ki so bili
narejeni na začetku šolskega leta, smo
izračunali korelacije med ocenami učencev
in učitelja posameznega razreda socialno
sprejetost in vrednotenje učencev. Zanima-
lo nas je, koliko se ujemajo njihove ocene
glede tega, kateri učenci so bolj priljubljeni,
ter ali pripisujejo istim učencem pozitivne
oziroma negativne lastnosti. Korelacije so
v glavnem statistično nepomembne. Naj-
večje ujemanje je glede negativnih točk.
Pomembna korelacija na nivoju 5% je v 7.b
(R=0,82) in 8.a. (R=0,68), temu se še
približuje korelacija v 8.b (R=0,53). Naj-
večje ujemanje med učenci in učiteljem je
v 7.b, kjer je še pomembna korelacija med
pozitivnimi točkami, kar pa je verjetno
posledica tega, da so v razredu učenci, ki
izrazito odstopajo glede negativnih oz.
pozitivnih lastnosti (dve učenki).
Majhno ujemanje med ocenami je verjet-
no posledica različnega gledanja učencev
in učiteljice na obnašanje učencev oz. na
njihovo priljubljenost. Do objektivnih
kriterijev, kako so učinkovite delavnice v
socialnem smislu, je težko priti, ker, kot
vidimo, učenci in učitelji različno gledajo
na nekatere osnovne elemente socialnega
delovanja — pozitivnega in negativnega.
(c) Na temelju omenjenih preskusov
smo izračunali še korelacije med rezultati
učencev na lestvici socialne sprejetosti in
pozitivnih točkah na lestvici vrednotenja
lastnosti. Nepomembna korelacija je le v 7.a.
Učenci višjih razredov očitno že izbirajo
prijatelje po pozitivnih lastnostih — da je
povezava v to smer, trdimo zato, ker so tudi
učitelji dajali več pozitivnih točk istim
učencem. Korelacije med pozitivnimi
točkami, ki so jih dali učenci in učitelji, pa
ni, ker so učitelji le dali največ točk mirnim
učencem.
Sklenemo lahko: (a) Hipoteze, da se
ocene učencev in učiteljic glede socialne
sprejetosti ne razlikujejo, ne moremo
zavreči. Prav tako v splošnem ne moremo
zavreči hipoteze, da se ne razlikujejo ocene
učencev in učiteljic glede vrednotenja
posameznikov, (b) Ne moremo zavreči
domneve, da ni korekcije med ocenami
učencev in učiteljic glede socialne spreje-
tosti in vrednotenja posameznikov, (c)
Zavrnemo lahko hipotezo, da ni korelacije
med ocenami socialne sprejetosti in oce-
nami lastnosti posameznikov, ki so jih dali
učenci.
SKLEPI
Ničelnih hipotez torej v splošnem nismo
mogli zavrniti. To pa ne pomeni, da inter-
akcijske igre nimajo učinka, ampak le, da
ga z uporabljenimi postopki nismo mogli
ugotoviti.
58
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV
1. Obravnavane in kontrolne skupine
niso bile popolnoma izenačene po vseh
kriterijih. Obravnavana skupina 8.a se
razlikuje od kontrolne skupine 8.b glede
števila točk na lestvici »S kom se družiš?«
2. Razlike med rezultati na začetku (prvo
testiranje) in na koncu (drugo testiranje)
vendarle kažejo določene trende: Splošni
trend je zmanjšanje števila točk na lestvici
»S kom se družiš?« v obeh vrstah skupin. To
je verjetno posledica tega, da so se v
razredih formirale trdnejše vezi v parih in
manjših podskupinah (bi bilo treba kontro-
lirati s sociogrami). Na naši preskušnji se
to kaže kot padec števila izbir v stolpcu »z
njim se rad družim«. Ker je bila ta izbira
točkovana z dvema točkama, je končni
seštevek pri drugem testiranju zaradi tega
nižji. Razlike med 1. in 2. testiranjem so
statistično pomembne na nivoju 5% v
kontrolnih skupinah in eni obravnavani
skupini (8.a); v drugi kontrolni skupini
(7.b) je razlika pomembna na nivoju 10%.
Manjšo razliko v obravnavani skupini 7.b
pa verjetno ne moremo pripisati samemu
učinku delavnic, temveč tudi spremembam
v strukturi razreda in zamenjavi učiteljice.
3. Glede števila pozitivnih točk pri
ocenjevanju lastnosti ni opazen noben
trend. Vse razlike so tudi statistično
nepomembne. Opazen je trend zvišanja
števila negativnih točk v vseh skupinah.
Razlika je statistično pomembna le v
kontrolni skupini 7.a. V obravnavani
skupini 8.a je število negativnih točk
najmanj poraslo. Število pozitivnih točk pa
se je najbolj povečalo v obravnavani
skupini 7.b, kar je gotovo posledica že
omenjenih sprememb v sestavi razreda in
zamenjavi učiteljice. Če upoštevamo vse tri
nakazane spremembe v obravnavanih
skupinah, lahko sklepamo, da je le šlo za
vpliv delavnic na medsebojne odnose v ES.
4. Preskušnje »S kom se igraš?« in »Kdo
je kdo?« so se pokazale dovolj diskri-
minativne, saj so vidni določeni trendi.
Korelacije med rezultati prvega in drugega
testiranja so visoke in statistično pomem-
bne, kar tudi kaže na zanesljivost presku-
šenj. To velja za 7.a, 7.b, 8.a in 8.b, ki so
opravili enake preskušnje.
5. Razloge za to, da ničelnih hipotez ni
mogoče zavrniti, razen v nekaterih prime-
rih, vidimo v tem,
• da je projekt trajal le eno šolsko leto,
navade in medsebojni odnosi pa se spre-
minjajo bolj dolgoročno;
• da so bili učenci osmih razredov
skupaj že drugo šolsko leto in so zaradi tega
odnosi v razredu bolj utrjeni;
• da je bilo merjenje preveč posredno.
Delavnice so bile naravnane na širino in se
večinoma niso neposredno ukvarjale z
odnosi v samem razredu.
Literatura
Z. Maksimović (1991), Mladinska delavnica. Ljubljana: Sekcija za preventivno delo pri Društvu
psihologov Slovenije.
H. McGrath, S. Francey (1996), Prijazni učenci, prijazni razredi. Ljubljana: DZS.
B. Petz (1985), Osnovne statističke metode za nematematičare. Zagreb: SNL.
J. ViRK-RoDE, J. Belak-OŽbolt (1991), Razred kot socialna skupina in socialne igre. Ljubljana: Zavod
za šolstvo.
K. Vopel (1996), Interakcijske igre za otroke. Piran: Center za socialno delo.
59
KOMENTAR
Splošno. Raziskava je ena prvih pri nas
opravljenih evalvacij prostovoljnega dela na
področju socialnega dela z otroki in
mladino v osnovni šoli, izvedena po modelu
eksperimenta z eksperimentalno (obravna-
vano) in kontrolno skupino. Priporočili
smo jo za objavo, zato da bi pokazali, da je
evalvacija po tem modelu v praksi mogoča
in smiselna ne le na tem področju, ampak
tudi na drugih področjih socialnega dela;
da bi pokazali, kako se jo da izvesti; pa tudi,
da bi opozorili na metodološke pasti, ki se
jim v veliki meri lahko izognemo z boljšim
načrtovanjem raziskave.
Načrt. Načrt raziskave sledi modelu
eksperimenta z eksperimentalno (obrav-
navano) in kontrolno skupino in merjen-
jem odvisnih spremenljivk pred obravnavo
in po njej. Če zanemarimo del raziskave, ki
je bil opravljen na učencih nižje stopnje
(tretji in četrti razred) in ki se v poročilu le
omenja, izidi pa niso navedeni in analizira-
ni, se celotna raziskava zvede na primerjavo
dveh obravnavanih skupin z dvema kontrol-
nima v sedmem in osmem razredu. V vseh
skupinah je bilo merjenje izvedeno po
začetku dela, po začetku drugega polletja
in ob koncu šolskega leta. Obravnavani
skupini sta bili s kontrolnimi v grobem
strukturno izenačeni po spolu, starosti in
intelektualnih sposobnostih. Preskušanci
niso bili razporejeni v skupine na naključen
način (skupine niso randomizirane), zato
bi bilo bolj primerno, ko bi kontrolni
skupini imenovah primerjalni skupini.
Dva podatka pričata o tem, da obravna-
vani skupini nista bili popolnoma izenačeni
s kontrolnima oziroma primerjalnima.
Avtorice omenijo, da so v obravnavo
vključile težavnejše razrede. 7.b razred je
celo »veljal za najbolj težavnega na šoli«.
Pravijo: »Naš namen je bil, da delamo z
vzgojno težavnejšimi razredi, ker po našem
mnenju najbolj potrebujejo pomoč pri
razvijanju medsebojnih odnosov.« To
pomeni, da so bile v obravnavo namerno
vzete težavnejše skupine, kar pomeni, da
obravnavane skupine niso bile izenačene
s kontrolnimi glede na začetno stanje na
odvisnih variablah. Na uporabljenih merah
se to niti ne odrazi, kar pomeni, da imamo
poleg problema s sestavo skupin tudi
problem konceptualizacije in merjenja.
Konceptualizacija. Osnovna težava te
raziskave je v izboru odvisnih spremenljivk,
njihovi konceptualizaciji in merjenju. Od-
visni spremenljivki sta socialna sprejetost
in vrednotenje sošolca. (Tema spremenljiv-
kama se nato pridruži še osamljenost, o
kateri v začetku ni govora.) Zdi se, da sta ti
spremenljivki le precej posredno povezani
z deklariranimi smotri interakcijskih iger
in vsebino iger, ki so jih izvajali. Če so se
otroci igrali igro opazovanja, bi uspeh igre
merili s preskušnjo njihovega opazovanja
in zaznavanja doživljanja drugih. Če so se
igrali igro o komuniciranju, bi uspeh te igre
merili s preskušnjo komuniciranja. Če so
se pogovarjali o spolnosti, bi uspeh tega
pogovora merili s pridobljenim znanjem o
spolnosti in spremembo stališč do spol-
nosti. Če so se učili namerno sproščati
napetost, bi uspeh tega učenja merili s
preskušnjo zmožnosti sproščanja. Itn.
Če so se učili »diferencirano spoznavati,
odkrito komunicirati, postavljati zahteve,
Tabela 3- Stanje na odvisnih spremenljivkah
pri obravnavanih in kontrolnih skupinah ob začetku obravnave
60
odločati, pomagati drugim, sodelovati,
iskati pomoč, razvijati odpornost in osebno
odgovornost«, bi morali meriti te značilno-
sti. Nekje v prepleteni shemi odnosov med
vsemi temi in drugimi variablami, ki jih
nismo omenili, ima gotovo svoje mesto tudi
sociometrični status (kar je ustreznejši
naziv za spremenljivko »socialna spreje-
tost«, saj gre za število prejetih pozitivnih
izborov, kot pri klasični sociometrični
anketi), kakor tudi zaznavanje značilnih
vedenj drugega (vrednotenje sošolca) in na
koncu samozavest, učni uspeh ipd. Name-
sto sedanje preskušnje »Kdo je kdo« bi bilo
bolje, ko bi otroke prosili, naj navedejo, česa
si npr. njihov sošolec najbolj želi ali česa se
najbolj boji. Tako bi ugotavljali, ali so
drugega kaj bolje spoznali, ali so se naučili
vživljanja v položaj drugega.
Interakcijske igre so usposabljanje v
socialnih veščinah, spretnostih. Veščine je
mogoče meriti, preskusiti in zabeležiti, do
katere mere otrok obvlada veščino, npr.
veščino prijaznega pozdravljanja z »Dober
dan« ali veščino verbaliziranja jeze. Pomanj-
kljivost te raziskave je, da v teoretskem
uvodu ni ekspliciran hipotetični model
povezav med ključnimi odvisnimi spremen-
ljivkami, bolj neposrednimi domnevnimi
učinki posameznih iger, bolj posrednimi
učinki iger in skupinskega dogajanja in
končnimi učinki, kot so socialna vključe-
nost ali sprejetost, samozavest, zadovoljstvo,
učni uspeh.
Merjenje. K merjenju socialne sprejetosti
nimam pripomb, saj gre za preprosto
točkovanje, podobno sociometrični anketi.
Pač pa je prav nerodno formulirano merilo
vrednotenja sošolca »Kdo je kdo«, saj sta
otrokom na razpolago dve pozitivni last-
nosti za opisovanje sošolcev (pomaga,
prijazen) in kar štiri negativne (se prepira,
pretepa, je sam, krega se). Tako ni čudno,
da je toliko negativnih točk. Poskusimo to
neravnotežje med pozitivnimi in negativ-
nimi lastnostmi odpraviti preprosto tako,
da bomo upoštevali, kot da so učenci lahko
navedli poleg dveh pozitivnih le še dve
negativni lastnosti. Torej bomo število
negativnih točk delili z 2 in tako dobljeno
število odšteli od pozitivnih točk. Tako
bomo dobili eno samo neto mero vredno-
tenja sošolca. Da bi se izognili možni
negativni vsoti točk, bomo najnižjo vsoto
izravnali na O in ostalim vsotam prišteli
razliko med O in najnižjo (negativno) vsoto.
Primer: Muslim je dobil 2 pozitivni točki
in 20 negativnih, ko ga je ocenjevalo 13
sošolcev. Popravek zaradi dvakrat večjega
števila vnaprej navedenih negativnih
lastnosti: 20 deljeno z 2 je 10. Popravljeno
število točk: 2 minus 10 je minus 8. Če se
hočemo izogniti negativni številki in
napišemo sedaj, da ima Muslim O točk,
moramo vsem ostalim prišteti k njihovemu
popravljenemu rezultatu 8 točk. Arnim, ki
bi imel 8 - (2 : 2) = 7 točk, bo sedaj imel 7 +
8 = 15 točk. Tako bo ohranil pravo razdaljo
do Muslima (tabela 3).
Vidimo, da je v obeh obravnavanih sku-
pinah prišlo do poslabšanja vrednotenja
sošolcev (razlika je v eni skupini, sprošče-
nem in lepo sodelujočem 8.a razredu,
statistično pomembna). Isti trend opazimo
v eni od kontrolnih skupin, a razlika ni
statistično pomembna. Pri tej spremenljivki
se ponovi podobna situacija kot pri socialni
sprejetosti: velika razlika v povprečnem
številu točk v prid obravnavani skupini
osmega razreda v primerjavi s kontrolno
skupino istega razreda tako ob začetku
obravnave kot na koncu. Ugotovili pa smo
že, da je obravnavana skupina osmega raz-
reda v teku leta poslabšala svoje rezultate.
Prikazi. Ko poročamo o raziskavi, se ve-
lja potruditi in množico podatkov na koncu
vendarle zvesti na nekaj preprostih in
razumljivih številk. Če na papirju združimo
obe obravnavani skupini (7.b in 8.a razred)
na eni strani, na drugi pa obe kontrolni in
izračunamo tehtano aritmetično sredino
rezultatov, dobimo naslednje vrednosti
(tabela 4).
Mera kaže, da se je socialna sprejetost pri
obravnavanih skupinah znižala; ker se je
znižala tudi v kontrolnih, je neto znižanje,
to je znižanje, ki ga — opirajoč se na logiko
eksperimentalnega modela—lahko pripiše-
mo učinku interakcijskih iger, -0,36 točke.
Mera vrednotenja sošolcev pa kaže znižanje
v obravnavanih skupinah in zvišanje v
kontrolnih. Neto razlika — razlika med
»naravnim« gibanjem v kontrolni skupini in
»umetno povzročenim« v obravnavani
61
Tabela 4. Preglednica rezultatov za »Kdo je kdo«
(V debelo občrtanem delu tabele so navedene povprečne transformirane vrednosti točk,
ki so jih dobili učenci na tej preskušnji)
* Tabelirane vrednosti T-TEST P pomenijo verjetnost, povezano z danim t, to je proporc v t-
distribuciji nad dobljeno vrednostjo t (ki je v tabeli ne navajamo) ali verjetnost, da se pojavi t s
tako vrednostjo.
** Tako so označene verjetnosti napake pri zavračanju ničelne hipoteze, ki so manjše od
dogovorjene verjetnosti tveganja 0,05. Te razlike so statistično pomebne pri stopnji 0,05.
Tabela 5. Tehtane aritmetične sredine rezultatov obravnavanih in kontrolnih skupin
na merah socialne sprejetosti in vrednotenja sošolcev
62
skupini - je torej -3,45 točke. Prišlo je torej
do splošnega znižanja socialne sprejetosti
tako v obravnavanih skupinah kot v kontrol-
nih, zato je neto znižanje »zaradi obravnave«
le malenkostno: za -0,36 točke. Pri vredno-
tenju sošolcev je razlika skoraj desetkrat
večja kot pri socialni sprejetosti, saj se je v
eksperimentalnih skupinah vrednotenje
poslabšalo, v kontrolnih pa izboljšalo.
Koliko je to, izraženo relativno? Lestvica
socialne sprejetosti je omogočala točkova-
nje na razponu od O do 2 točki. Če bi torej
vsak učenec dal vsakemu drugemu (n -1)
najvišjo oceno 2 točki, bi vsak dobil 2 * (n -
1) točk. V skupini 11 članov (7.b razred) bi
bilo največje možno število točk torej 2 *
(11 -1) = 20 točk. Aleksandra iz 7.b razreda,
ki je dobila 19 točk na preskušnji druženja,
je torej dobila (19 * 100)/20 = 95 % možnih
točk. Naše skupine štejejo v povprečju 12,5
članov. Največje možno število točk v taki
skupini bi bilo: 2 * (12,5 -1) = 2 * 11,5 = 23
točk. Povprečnih 16,4 točke na lestvici
druženja v obravnavanih skupinah pomeni
(16,4 * 100)/23 = 71,3% točk. Neto razlika
0,36 točke pomeni torej 1,56% točke —
komaj dober odstotek.
Lestvica vrednotenja sošolcev je —
potem ko smo jo z računsko operacijo ko-
rigirali — prav tako omogočala doseči od O
do 2 pozitivni točki. Vsakdo je lahko
drugega ocenil z največ dvema pozitivnima
točkama in z največ dvema negativnima
točkama, pri čemer smo negativne točke
odštevali, nato pa največjo negativno
razliko v skupini prištevali vsem ocenam.
Aleksandra iz 7.b je tako dosegla 17,5 točke
ali (17,5 * 100)/20 = 87,5 % točk. V najugod-
nejšem primeru, ko bi kdo dobil od vsakega
drugega samo po dve pozitivni točki in nič
negativnih, bi dobil (v povprečno veliki
skupini) 23 točk. Razlika -3,45 točke
pomeni torej 15% najvišjega možnega
števila točk, kar še vedno ni veliko. Vemo
pa, da gre to znižanje na račun znižanja
samo v eni od dveh obravnavanih skupin.
Pri osamljenosti, ki je v nasprotju s prej
omenjenimi negativna lastnost, pomeni
pozitivna razlika povečanje osamljenosti. V
obeh vrstah skupin se je osamljenost
povečala (upoštevaje povprečno število
ocen osamljenosti in ne števila osamljenih
otrok), a ne vemo, ali je to povečanje
statistično pomembno. Neto razlika je -0,01,
kar pomeni, da se je v obravnavanih sku-
pinah osamljenost nekoliko manj povečala
kot v kontrolnih. Vendar je razlika tako
majhna, da lahko rečemo, da ni razlik med
obravnavanimi in kontrolnimi skupinami.
Sklep. Ugotovitve te analize so protislov-
ne. Kvalitativna analiza kaže, da potekajo
igre v splošno zadovoljstvo učencev, izva-
jalk in učiteljic. Iz opisov vedenja učencev
sklepamo, da igre pomembno prispevajo k
njihovemu zorenju. Kvantitativna analiza
pa, nasprotno, kaže, da je pod vplivom iger
prišlo do malenkostnega »neto« poslabšanja
socialne sprejetosti (v splošnem trendu
poslabšanja v obeh vrstah skupin); do re-
lativnega poslabšanja vrednotenja učencev,
v glavnem zaradi poslabšanja v enem od
obravnavanih razredov, in do splošnega, a
malenkostnega povečanja povprečne osam-
ljenosti v vseh skupinah oziroma do pojava
»koncentrirane« osamljenosti v nasprotju z
»razpršeno«. Za to protislovje sta morda dva
razloga. Prvi razlog so zelo posredne mere
učinka iger, kar omenjajo tudi avtorice.
Drugi razlog pa je ocenjevanje pod vplivom
konteksta. Domnevamo, da so se učenci na
koncu leta, spomladi, ocenjevali bolj spro-
ščeno kot pred obravnavo. Med letom (in
med obravnavao) se je tudi bolj pokazal
celoten razpon posameznikovega vedenja;
več agresivnosti in drugih neprijetnih po-
tez. V začetku leta pa so ocenjevali bolj »pri-
dno« in tudi bolj prizanesljivo, »vljudno«.
Iz vsega tega ne izhaja, da interakcijske
igre nimajo nikakršnega učinka, sploh pa
ne ugodnega, ampak le, da se bo treba še
malo truditi, da bi ga prepričljivo dokazali
tudi tistim, ki niso neposredno udeleženi.
Epilog: o pomenu raziskovanja. Raziska-
va, v katero je bilo vloženega precej truda
in znanja, je v svojem »tršem«, kvantitativ-
nem delu, ki se ne opira le na samoocene
izvajalk o uspehu posameznih iger in o
njihovem končnem zadovoljstvu in dobrem
vtisu, dala torej nične rezultate. Ohranitev
ničelne hipoteze sicer ne bi smela veljati
za ničen rezultat, saj je pri raziskovanju te
vrste negativen rezultat prav toliko vreden
kot pozitiven. Pa vendar si marsikdo misli:
Čemu toliko truda, da na koncu ugotoviš,
63
da tvoje delo ni imelo nobenega učinka, ali
vsaj, da nisi mogel dokazati, da ga je imelo?
Mar ne bi bilo bolje, ko bi dekleta preprosto
verjela svojim pozitivnim vtisom, namesto
da so si šla pokvarit dober občutek s pre-
verjanjem? Vsekakor je mogoče ohraniti
dober občutek tako, da si zatisneš oči pred
stvarnostjo. Pred stvarnostjo? Zakaj naj bi
bili tisti t-testi stvarnost, dobri občutki
izvajalk pa ne? Pomislek sprejet. Oboje je
enako stvarno, vendar protislovno. Pro-
tislovja pa težko prenašamo. Kličejo po
razrešitvi, uskladitvi, neprotislovnem od-
govoru. To je notranji motiv za nadaljnje
raziskovanje. Je pa tudi zunanji motiv.
Lepega dne bo kdo rekel: Lepo, da ste zado-
voljne, a mene zanima, kakšen je učinek
vsega tega. Vem, da vsak trgovec svoje blago
hvali, zato ne zaupam vaši samohvali, ampak
bi rad, da me prepričate o pozitivnih učin-
kih, drugače ne vidim potrebe, da bi vas še
spustil v šolo. Trdo, a prav mogoče. Raziska-
va, ki smo jo spoznali, je prvi korak v pravi
smeri; naj mu sledi drugi.
Blaž Mesec
64
POROČILO
SOCIALNO DELO V DELOVNIH ORGANIZACIJAH
PRIMER IRSKE RADIOTELEVIZIJE
Ob koncu evropskega seminarja šol za so-
cialno delo, ki je bil v Dublinu zadnji teden
avgusta letos (1997), smo udeleženci in
udeleženke imeli priložnost obiskati usta-
nove, v katerih izvajajo socialno delo. Edina
sem se prijavila za ^occupational social
works socialno delo v delovnih organiza-
cijah. Gostitelji so mi omogočili razgovor z
gospo Moiro Higgins, socialno delavko na
Irski RTV. Časa ni bilo veliko, zato nisem
mogla vprašati vsega, kar me je zanimalo.
Izvedela pa sem veliko praktičnih podrob-
nosti, ki bi utegnile koristiti tistim, ki se
ukvarjajo s socialnim delom za zaposlene.
Sogovornica je najprej poudarila razliko
med poklicnim socialnim delom v delovnih
organizacijah (occupational social work)
in programi pomoči zaposlenim (employee
assistance programs), ki jih uvajajo nekate-
ra podjetja po ameriškem vzorcu. Tovrstne
programe so razvili najprej za prepreče-
vanje in zdravljenje alkoholizma, nato pa so
jih razširili na pomoč delavcem, ki zaradi
osebnih ali družinskih težav ne dosegajo
pričakovanih delovnih rezultatov. Delavca
po pomoč napoti neposredno nadrejeni.
Glavni namen je ugotoviti težavo in delavca
poslati na pravi naslov: k zdravniku, psiho-
logu, pravniku... Pogosto je taka pomoč
ponujena kot altenativa pred uvedbo disci-
plinskega postopka.
Socialno delo v delovnih organizacijah
je sogovornica opredelila kot zagotavljanje
virov pomoči zaposlenim (providing help-
full resources for employees) ob različnih
stiskah in težavah, za katere ni nujno, da so
v zvezi z delom. Zaposleni se na svojo željo
oglasijo pri socialni delavki, ki jim svetuje
ali posreduje, da dobijo pomoč od drugod.
Gospa Higginsova je svoje delo razdelila
na tri sklope: informiranje, svetovanje in
napotitve k drugim strokovnjakom.
Zanimivo je, da se največ ukvarja z in-
formiranjem. Zaposleni se zanimajo za
pravice iz delovnega razmerja, socialne var-
nosti, zdravstvene storitve, otroško varstvo,
nego ostarelih staršev. V internem časopisu
gospa Higginsova piše o zadevah s social-
nega področja, o spremembah v pokojnin-
skem sistemu, obvešča o novih socialnih
službah in programih.
Za delavce pred upokojitvijo pripravlja
sestanke, na katere so vabljeni tudi družin-
ski člani. Upokojitev namreč povzroči
spremembo za vso družino. Obravnavajo
psihološke in praktične zadeve, kakršne so
vloga za pokojnino, oporoka. Zaposleni ob
upokojitvi prejmejo precejšnjo odpravnino
(višina je odvisna od delovnega mesta in
trajanja zaposlitve). Socialna delavka v
pripravo na upokojitev vključi finančnega
strokovnjaka, ki pomaga najti čim bolj varen
in čim manj obdavčen način za naložbo
odpravnine.
Socialna delavka sodeluje pri vpelje-
vanju novo sprejetih delavcev. Seznani jih s
svojim delom, poudari zaupnost in pove, v
kakšnih zadevah jim lahko svetuje. Zani-
mivo je opozarjanje na prepoved spolnega
nadlegovanja sodelavk in sodelavcev. Novo
zaposlenim pojasni, kaj v njihovi ustanovi
velja za spolno nadlegovanje. To je vsako
ravnanje v delovnem okolju, ki ga druga
oseba občuti kot neprijetno, ogrožujoče,
nezaželeno in enostransko. S primeri ilu-
strira, kaj bi veljalo za spolno nadlegovanje,
npr. dotikanje, verbalno nadlegovanje, pa
tudi neprimerni plakati. Novo sprejetim
svetujejo, naj primere morebitnega spolne-
ga nadlegovanja zabeležijo, naj storilca
posvarijo, povedo jim tudi, na koga se lahko
obrnejo v primerih spolnega nadlegovanja.
To je socialna delavka ali kdo drug, vendar
ne neposredno nadrejeni, ker je prav med
65
POROČILO
njimi precej kršiteljev. Za morebitne
storilce je pomembno, da vedo, da je spolno
nadlegovanje sankcionirano. Sankcije so
premestitev na drugo delovno mesto
(vedno je premeščen storilec, ne žrtev),
odstranitev z delovnega mesta za določen
čas brez plače, odpust. Delodajalec je
odgovoren za ravnanje zaposlenih, če se
utemeljeno predpostavlja, da je zanj vedel.
Na novo zaposleni so seznanjeni tudi s
postopki ustanove v primeru alkoholizma.
Informacija o postopkih in samoumevna
doslednost pri izvajanju sta dobra preven-
tiva nedovoljenega ravnanja v delovnem
okolju.
Sogovornica je poudarila, da poleg spol-
nega nadlegovanja obstajajo druge oblike
neprimernega vedenja v delovnem okolju:
kričanje, grožnje, nespoštljivo tavanje, kar
je prav tako treba preprečevati. Za tako rav-
nanje se je v angleščini uveljavil izraz »bully-
ing« (mučenje, zatiranje, strahovanje).
Nestrpnost, stres, negotovost in podobni
občutki pri zaposlenih so zaradi hude
konkurence v tržnem sistemu posledice
pritiskov na podjetja in druge organizacije.
Strokovno svetovanje socialne delavke se
nanaša na problem alkoholizma pri zaposle-
nih oz. v njihovih družinah. Narava dela je
namreč taka, da so nekateri zaposleni po-
gosto v situacijah, ko se pije. Uživanja trdih
drog pri zaposlenih še ni opaziti, svetuje pa
tistim, katerih otroci uživajo drogo. Pomaga
tudi ob smrti in žalovanju, če umre zaposle-
ni ali družinski član.
Socialna delavka razpolaga z določeno
vsoto denarja, da lahko zaposlene, ki nimajo
dovolj lastnih sredstev, napoti po ustrezno
pomoč k drugim strokovnjakom, npr. k
družinskemu terapevtu ali terapevtki.
Po mnenju sogovornice je vloga social-
nih delavcev in delavk v kadrovskih službah
pomembna tudi zaradi tega, ker so bolj
nagnjeni in bolje usposobljeni za reševanje
problemov s pogajanjem namesto s konflik-
tom. Do zaposlenih imajo bolj pozitiven
odnos kot drugi strokovnjaki v kadrovski
službi.
Gospo Higginsovo sem vprašala tudi o
varstvu podatkov. To vprašanje se je namreč
pojavilo na seminarju, a je ostalo brez zado-
voljivega odgovora. Rekla je, da managerji
upoštevajo naravo socialnega dela, vendar
nekateri preveč kontrolirajo podrejene in
se počutijo ogroženi, če opazijo, da se je
zaposleni oglasil pri njej. Praviloma gre za
osebne zadeve, redko za delovne spore ali
industrijska razmerja. Uporabnikom vedno
pove, da brez njihovega soglasja ne bo
dajala o njih nobenih podatkov. Nikoli ne
intervenira pri managerju brez izrecnega
soglasja prizadetega zaposlenega. Ne dela
nepotrebnih zapiskov. Dokumentacija pri-
pada podjetju. Nujne podatke o nekaterih
najbolj občutljivih zadevah hrani doma, ker
ne ve, kaj bi se s podatki zgodilo npr. v
primeru njene nenadne smrti.
Izrecne pravne podlage za socialno delo
v organizacijah na Irskem ni. Imajo zakon
o zdravju in varnosti pri delu, ki obravnava
zlasti fizično zdravje in varnost, a se upo-
raba vedno bolj širi na stres pri delu in
podobne težave zaposlenih.
Koliko socialnih delavcev je na Irskem
zaposlenih v podjetjih in drugih organiza-
cijah, nisem izvedela. Organizatorji obiska
so omenjali, da socialne delavce zaposluje
legendarni Guinness, da delajo v banki, v
nekaterih drugih podjetjih in v irski vojski.
Dobila sem vtis, da socialno delo v delovnih
organizacijah ni zelo razširjeno; obstaja zla-
sti tam, kjer se vodstvo zaveda odgovornosti
do zaposlenih in pomena njihovega pri-
spevka k uspehu organizacije. Dejstvo, da
je bil occupational social work« razpisan
kot ponudba za obisk udeležencev evrop-
skega seminarja, pa kaže, da ima svoje
mesto med drugimi področji socialnega
dela.
Andreja Kavar Vidmar
66
NEKROLOG
LJUDEM V STISKI JE POMAGAL ŽIVETI DRUGAČE
OB SMRTI DR. JANEZA KLOBUČARJA (1933-1997) IN IZIDU ALMANAHA
UČILI SMO SE ŽIVETI DRUGAČE. LJUBLJANA: KZA TABOR-STARA LJUBLJANA 1997, 268 STRANI.
H    v ^ Pustite me oditi samega,
' kot sem prišel.
; i        Pustite me oditi tihega,
: ' r i     ( kot sem živel
Pustite me oditi srečnega,
kot sem vse kratke dni vesel
prebrodil svoj čas in hitel
zajeti duh in moč srca človeškega.
(Janez Klobučar)
V najhujši julijski vročini letošnjega poletja
se je sredi počitniškega miru zbrala na
ljubljanskih Žalah tisočglava množica, da bi
se v zbranem molku poslovila od človeka,
kakršnih je malo: od dr. Janeza Klobučarja.
Dan prej, ko je bila v časopisu osmrtnica,
so pri njegovih kolegih zvonili telefoni, ko
smo drug drugega spraševali: »Pa menda to
ni osmrtnica za našim Janezom!?« Zvonilo
je res njemu; umrl je nenadoma, sredi dela,
27. julija 1997, v nas pa odzvanja praznina
izgube in obenem polnost njegovega boga-
tega življenja. Koliko »zlatih zrn« — tak je
naslov zbirke njegovih aforizmov — je rodil
njegov duh! Svojim pesmim, kjer si podajata
roko živahen nemir ustvarjalca in spokojni
mir modreca, pa je dal značilen naslov
»Nemir snovi«. Kako posrečena oznaka za
njegovo življenje in delo.
Prijatelji, ki smo ga poznali, smo od
nekdaj občudovali njegove vsestranske
zmožnosti. Sleherno delo, ki ga je poprijel,
mu je uspevalo: klavir ali harmonika sta mu
ubrano pela, beseda se mu je zlivala v
pesem in modrostni rek, v smeh in nasvet,
barve in materiali v umetniško sliko ali kip,
pogovor z vsakim človekom v harmonijo
medsebojnega sožitja. Na pot v življenje mu
je bilo dano res mnogo talentov in od ma-
lega naprej jih je dobro razvijal.
Najbolj smo spoštovali njegovo pošte-
nost. Ta ni nikomur dana. Janez Klobučar
je sebe od začetka oblikoval v pokončnega
človeka, ponosnega in srčno dobrega, v po-
štenjaka. V tem je bil vsakomur, ki ga je
poznal, neprekosljiv vzor. Živel je v časih,
ki so ga velikokrat postavljali pred razpotje
med pošteno pokončnostjo in zunanjim
dobičkom, udobjem, ugledom... Vedno se
je brez oklevanja odločil za pošteno pokon-
čnost. Zato je bilo njegovo življenje napor-
no in skromno v ozadju, pred ljudmi, ki so
prišli z njim v stik, pa je vedno bil in ostaja
modrec in poštenjak.
Človek se sprašuje, kje je skrivnost za
tako lepo in bogato človeško življenje, za
tako uspelo strokovno delo z ljudmi v stiski.
Je odgovor v morda v genih in značaju? Ali
v okoliščinah, v katerih je živel? Morda v
njegovi volji do učenja?
Njegov življenjepis ne da odgovora. Po-
kaže pa nam dejstva, seveda če bi pogledali
v podrobnostih, kakšen človek in strokov-
njak je bil Klobučar. Ali — kar je še bolj v
Klobučarjevem duhu — spodbudi nas lahko,
da vprašanje zastavimo sami zase in nanj
odgovarjamo. Preletimo vsaj bežno njegovo
življenje.
Janez Klobučar se je rodil 21. 2. 1933 v
vasi Veliki Nerajec pri Dragatušu v Beli
Krajini. Kmečko poreklo mu je ostalo v krvi
in vse življenje je ubrano resoniral z naravo.
V rodni družini je podedoval visoko kulturo
medčloveškega sožitja, trda vojna leta v
otroštvu so mu odstirala zavese človeške
tragike ter ga učila iznajdljive resnosti in
stvarnega gledanja na vsako situacijo. Bil je
vedrega značaja — že kot otrok je s svojo
harmoniko zabaval svate na porokah. Imel
je izjemen energetski potencial in potrpe-
žljivo vztrajnost v prizadevanju za zastav-
ljene cilje. V rodno Belo Krajino se je vse
življenje rad vračal.
67
NEKROLOG
Po vojni se je 1. 1949 vpisal na vojaško
medicinsko šolo in jo 1953 končal kot
najboljši dijak. To mu je v vojski odprlo vsa
vrata in v prvo službo so ga poslali na vo-
jaško medicinsko akademijo v Beogradu.
Toda bil je preveč pokončen in samostojen
človek, da bi se prilagajal trenutnemu vetru
časa. Po enem letu se je vrnil v Ljubljano in
delal kot vojaški zobotehnik. Kljub silni želji
po študiju mu tega niso dovolili. Šele leta
i960 se je lahko vpisal na stomatološki od-
delek Medicinske fakultete in v najkrajšem
možnem roku doštudiral. Zanimanje za
psihologijo osebnosti ga je gnalo, da je
končal tudi štiri semestre psihologije.
Njegova glavna šola pa je bila »trinajsta
šola pod mostom« (Cankar), učenje iz živ-
ljenjske prakse, zlasti pri delu z ljudmi v
stiskah: svetovalnem, terapevtskem in
organizacijskem. Že od začetka je veliko
delal pri Rdečem križu. Po invalidski upo-
kojitvi 1. 1970 zaradi okvare vida pa si je
poiskal več kakor polno zaposlitev v social-
nem urejanju zasvojencev in njihovih dru-
žin. Prva leta je imel svetovalno ordinacijo,
terapevtske skupine alkoholikov in njihovih
družinskih članov ter klube zdravljenih
alkoholikov pri dr. Janezu Ruglju na Bohori-
čevi v Ljubljani, pozneje se je preselil v
Zdravstvni dom Center. Zadnja leta je
poprijel tudi na področju drog, bil je pravi
učitelj in svetovalec staršem, ki se združu-
jejo v društvu Up. Svoj drugi dom, ki si ga
je zgradil za stara leta v miru narave pri
Polhovem Gradcu, je preuredil v center za
ljudi v stiski, ki so se »učili živeti drugače«;
poimenoval ga je z značilnim imenom
Vedrina. Pri kavi po kosilu je sredi dela na
Vedrini nenadoma omahnil mrtev ženi v
naročje.
Komaj dober mesec prej, 6. junija, je
njegov klub zdravljenih alkoholikov Tabor
praznoval 20-letnico. V glasbeni šoli Trnovo
so pred polno dvorano družinski člani klu-
ba v glasbi in besedi predstavili prekrasno
kulturno doživetje: to je bila resnična
lepota in bogastvo vsakdanjega človeškega
življenja in sožitja, doživljanja narave in
kulture, daleč stran od vsakega terapevt-
skega ozračja.
Klobučarjev klub Tabor ima edinstveno
izkušnjo družinskega socialnega urejanja.
Po prvih letih osnovne terapije so skupaj s
Klobučarjem delali »osemletko življenja«.
Nato jih je terapevt pustil eno leto povsem
same; češ, če želite, se lahko srečujete sami,
dovolj ste zreli za življenje. Kakor je obljubil,
se je po enem letu vrnil v skupino na obisk.
In dogovorili so se, da se bodo sestajali
naprej kot prijatelji in se izpopolnjevaU
zlasti v medčloveških odnosih in v kultur-
nem bogatenju. Eden od njihovih vidnih
rezultatov je skladovnica revije Taborci, ki
so jo izdajali zase in za svoje prijatelje.
Ob 20-letnici so izdali almanah Učili smo
se živeti drugače, s podnaslovom »Izbrani
prispevki članov kluba zdravljenih alkoho-
likov Tabor-Stara Ljubljana«. To je razkošna,
krasno opremljena, 268 strani obsežna
knjiga. Je dokument, ki kaže, kako visoko
lahko pridejo ljudje, ki so bili povsem na
tleh, če poteka njihovo socialno učenje v
pravo smer in na pravi način. Almanah ima
sistematično razporejene prispevke, tako
da bralec spremlja socialni in človeški
napredek avtorjev — teh je več deset — od
začetka do dvajsete obletnice skupnega
socialnega učenja v skupini za samopomoč.
Prispevski si sledijo po naslednjih »po-
glavjih«, ki jim je Klobučar napisal kratke
uvodne besede: odločitev, težave, učenje in
spreminjanje, družinska ura, spoznanja,
smisel, razpoloženja, spomini na otroštvo,
odraščali so z nami, žena-mati, pisma
(partnerki/ju), portreti, zaključne naloge,
in memoriam (umrlim članom), potopisi,
kaj mi polepša dan, humor.
Menim, da v prihodnje specializiran
socialni delavec za področje zasvojenosti ne
bo mogel mimo izziva te knjige. Kakor tudi
ne mimo drugih Klobučarjevih izvirnih
prispevkov naši stroki, na primer družinski
uri kot sredstvu za urejanje partnerske in
družinske komunikacije.
Ob koncu naj poudarim, da je pokojni
kolega dobro poznal tudi pomen nevsiljive,
toda trdne medsebojne povezanosti stro-
kovnih delavk in delavcev. Brez nje ni
napredka stroke. Socialnim delavkam in
delavcem, ki delajo z zasvojenci in nji-
hovimi svojci, pa je nujna tudi za lastno
poklicno higieno. Janez Klobučar je bil v
našem poklicnem združenju. Socialnem
forumu za zas\ ojenosti in omame, do smrti
68
LJUDEM V STISKI JE POMAGAL ŽIVETI DRUGAČE
Član izvršnega odbora. Strokovni tovariši in
prijatelji ga bomo zelo pogrešali; za njim je
ostala vrzel, ki nam je nihče ne bo mogel
zapolniti, kakor je ne more njegovi dragi
ženi, hčerki, sinu in vnukom.
»Grobe stvari prijemaj nežno,« je eden
od Klobučarjev izrekov, ki se mu je utrnil
ob dolgoletnem delu z zasvojenimi ljudmi
in z njihovimi družinami. Tako je delal sam
in neštete ljudi obogatil, mnogim rešil
življenje, vrnil družinsko srečo. Veliko
kolegic in kolegov se je pri njem učilo
svojega poklicnega dela z ljudmi v stiski. Za
vse te in mnoge druge prijatelje ostaja to,
kar je bil: strokovni prijatelj — vzornik in
slovenski poštenjak, kakor ga je opisoval
Trstenjak.
Jože Ramovš
69
OBJAVV SOCIALNEM DELU V L, 1997 (LETNIK 36)
Ellen Bass, Laura Davis: Pomoč za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v
otroštvu (Odlomek iz knjige) 5-6: 427-448 [branje]
Silke Bercht: "Ker nisem mogel najti jedi, ki bi mi dišala" (O izgubi neke svobode) 5-6: 363-374
Viktorija Bevc: Priprava zakoncev na nadomestno starševstvo v programu preventivne pomoči
otrokom 3: 229-238
Andreja Čufer: Ženske v razmerju do prostora in družbe 5-6: 347-362 I ;    :.
Srečo Dragoš: Politična zgodovina revščine na Slovenskem (I. del) 2:125-124
—: Politična zgodovina revščine na Slovenskem (II. del) 3:181-194
—: S. Čandek, V. Leskošek, J. Bras (1996), Ko u Lublan te stiska stiska 1: 75-76 [recenzija]
—: Socialno delo in terminologija 4: 259-274
Vito Flaker: Paolo Freire 3: 239-242 [in memoriam]
—: Stanovanjske skupine in druge oblike skupnostnega rezindenčnega varstva ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi stiskami (Okrogla miza) 2:153-158 [poročilo]
—: Timi kot način interdisciplinarnega sodelovanja 1: 3-12 '
Vera Grebene, Jelka Zorn: Prva poletna mednarodna šola socialnega dela v Berlinu (junij 1996) 2:
159-166 [poročilo]
Stanija Ivajnšič: Model in vpliv prostovoljnega socialnega dela srednješolcev v domu upokojencev
2:147-152
Ivan Janko Cafuta: Starost in starostniki v domovih za stare 2: l4l-l46
Diana Jerman: Primer iz prakse ženske svetovalnice 5-6: 399-406
Zoran Kanduč: Nekaj pripomb v zvezi z domnevno krizo družine 4: 275-288        .,
Andreja Kavar Vidmar: Nicolaus Mills (ur.) (1994), Debating Affirmative Action 2: 167-170
[recenzija]
—: Peti evropski kongres za delovno pravo in socialno varnost 3: 243-246 [poročilo]
Damjan Korošec: Poklicna skrivnost v slovenski kazenski zakonodaji (Med prepovedjo in dolžnostjo
izdaje podatka) 3:195-204
Danijela Kukovec: Trening na temo svetovanje tistim, ki so preživele zlorabe 5-6: 411-414
Tanja Lamovec: Cilji in dejavnosti evropskih organizacij uporabnikov psihiatrije 3: 205-214
—: Raz\'Oj zagovorništva za uporabnike psihiatrije v Sloveniji 1: 53-60 [esej]
Vesna Leskošek: Teorija in praksa na področju spolnih zlorab 5-6: 375-382
Bogdan Lešnik: Epistemološke težave z vsakdanjim življenjem 4: 309-321
Nataša Magister: Refleksija s strokovne ekskurzije in srečanja Alpen-Rhein FICE regional na
Nizozemskem 3: 247-249 [poročilo]
71
INDEKS OBJAV V SOCIALNEM DELU V L. 1997 (LETNIK 36)
72
Blaž Mesec: Nega na domu: razvoj in inovacije (mednarodna konferenca, Jeruzalem, 13.-15. maja
1996) 1: 61-72 [poročilo]
Zorica Mrševič: Posledice spolne zlorabe otrok incestnega tipa 1: 23-34
Magdalena Paleczny-Zapp: Tranzicija in položaj žensk na Poljskem 2:135-140
Brigita Peršak: Spraševali so me, zakaj ne odidem, nihče pa ni povedal, kam naj grem... (Ob prvi
obletnici delovanja varne hiše) 5-6: 409-410
Francka Premzel: Ena od mnogih 5-6: 407-408 [razmišljanja]
Prešernove nagrade Visoke šole za socialno delo 2:171-172 [dokumenti]
Jože Ramovš: Ob smrti Vladimirja Hudolina 1: 73-74 [nekrolog]
Peter Stefanoski: Razmišljanja o strokovnih izhodiščih za delo z uživalci drog na centru za socialno
delo 3: 215-228
Lea Šugman Bohinc: Epistemologija socialnega dela 4: 289-308
Vesna Švab: Analiza uspešnosti skupnostnih služb na območju mesta Ljubljana (Poročilo o
raziskavi) 2:111-124     > ^
Učenje veščin za delo z ženskami in otroci, ki preživljajo nasilje (Izbrano gradivo s seminarja
Moire Walker) 5-6: 415-426 [seminar]
Mojca Urek: Od feministične socialne akcije k feminističnemu socialnemu delu 5-6: 383-398
Cveto Uršič: Zaposlovanje invalidov v invalidskih podjetjih 1: 35-42
Jože Valenčič: Kje smo po štirih letih 1: 81-87 [dokumenti]
Darja Zaviršek: Birgit Rommelspacher (1995), Dominanzkultur: Texte zu Fremdheit und Macht
1: 77-80 [recenzija]
—: Diskurzi o nasilju in pomoči 5-6: 329-346
—: Krizni tim kot oblika preprečevanja psihiatrične hospitalizacije 2:101-110
—: Socialno delo v Sloveniji (V objemu globalizacijskih konceptualnih premikov) 1: 43-52
Sonja Žorga: Odprte dileme ob izvajanju profesionalne supervizije (Funkcije supervizije in kako
jo izvajati) 1:13-22 '      • '
POVZETKI
Srečo Dragoš
PRAVIČNOST V TRANZICIJI
Sociolog dr. Srečo Dragoš je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
Utemeljitev pravičnosti ni isto kot njena operacionalizacija. Zato so pomembne različne vrste
realizacije pravičnosti, od katerih je odvisno učinkovanje tega splošnega načela na strukturo
družbenih razmerij. Med posameznimi vrstami sta najpomembnejši menjalna in socialna
pravičnost, še zlasti pa razmerje med njima. O tem se je prvič pri nas začelo govoriti po zaslugi
socialne doktrine katoliške cerkve. Zaradi nedorečenosti te doktrine pa se je zgodovina socialne
in menjalne pravičnosti na Slovenskem sprevrgla v zgodovino sporov med katoliškimi akterji, kar
je predmet tega prispevka. Iz primerjave pravičnosti, kakor so jo razumeli predvojni oficialni
predstavniki katoliške cerkve in kakor je bila aplicirana v povojnem socializmu, je razvidno, da
gre za iste predpostavke, ki so bile povsem nefunkcionalne. Zato imata glede realizacije pravičnosti
Kardelj in Ušeničnik, čeprav ideološko nasprotna, več skupnega kot npr. Ušeničnik in Gosar, ki
sta izhajala iz istega nazora. Zakaj je ta vidik zgodovine še danes pomemben, pojasnjuje avtor v
petih točkah, podanih v uvodu.
Walter Lorenz
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE
Dr. Walter Lorenz je profesor na oddelku za uporabne družbene vede, Univerza Cork, Irska.
Socialno delo je v obliki pomoči pri stabiliziranju meja družbene solidarnosti odigralo pomembno
vlogo pri oblikovanju evropskih nacionalnih držav. Procesi evropskega združevanja bodo z
odločanjem o tem, kdo upravičeno pripada bolj integrirani Evropi in koga je mogoče izključiti iz
družbene varnosti, verjetno reaktivirali to njegovo tradicionalno vlogo. Socialno delo se mora
kritično ozreti na svojo zgodovino, kako je zagotovilo orodja za razlikovanje med »zaslužnimi« in
»nezaslužnimi«, in se naučiti kljubovati potencialno rasističnim implikacijam politike »evropske
trdnjave«. Socialno delo je pred izzivom, da se polno zave kritičnega potenciala, ki ga vsebujejo
njegove intelektualne in ideološke tradicije, in da zagotovi državljanske in socialne pravice
klientom, ne glede na njihovo nacionalno državljanstvo. To bi pomenilo sodelovanje pri krepitvi
evropske civilne družbe, ki priznava različnost, se je sposobna pogajati o neizključujočih
kolektivnih identitetah in zagovarjati enakost možnosti in pravic.
Gregor Adlešič
POVRLINI ALI NAZAJ K NJEJ?
Filozof mag. Gregor Adlešič se ukvarja s filozofijo morale in etike na VŠSD.
Tekst je prikaz in poskus kritike osnovnih predpostavk Macintyreove komunitaristične kritike
sodobnega liberalnega »moralnega škandala« oziroma njegove historične analize vzrokov za
breztemeljnost in nezmožnost razsvetljenske utemeljitve sodobne nihilistične »emotivistične«
morale, v katerem vidi glavnega krivca za izginotje aristotelske etike vrlin oziroma morale skupnega
družbenega dobrega. Ob tem prikazu kontroverze med vsebinsko aristotelsko etiko skupnega
dobrega in proceduralno individualistično liberalno moralo pravičnosti pa se zastavlja tudi
vprašanje, ali je dandanes res še mogoče imeti vrednote za proizvod družbenih praks, utemeljevati
moralo substancialno s pomočjo uniformnega skupnega dobrega in identiteto Qaz) posameznika
s skupnostjo kot celoto, socialno pravičnost pa z arhaičnim aristotelskim pojmom zasluge, kot to
počne Maclntyre. Zdi se, namreč, da je njegov prikaz tako imenovanih samovsebnih praks in na
73
POVZETKI
74
njih utemeljenem pojmu odličnosti, ki mu služi za neizprosno kritko sodobnega utilitarizma,
pragmatizma in egoizma, nedopustna idealizacija, njihova utemeljitev pa ne kaj dosti več kot slabo
utemeljen historicizem.
Tanja Lamovec
O VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA
Psihologinja dr. Tanja Lamovecje redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek
za psihologijo, in predsednica društva uporabnikov duševnega zdravja Paradox.
Članek poskuša orisati nekatere temeljne predpostavke in cilje vede, na kateri temelji praksa
socialnega dela. Primerja jo s predmetnim vidikom psihologije ter opozori na razliko v teoretski
integrativni ravni. S fenomenološko metodo poskuša opredeliti temeljno enoto proučevanja in
opozarja na previdnost pri ustvarjanju konstruktov. Veda je šele na začetku in ni potrebno, da
ponavlja napake že uveljavljenih družbenih ved. Okvirno sta začrtana domet nove vede in potreba
po anagažiranem pristopu. Ob tem se avtorica navezuje na različne članke, ki so izšli v reviji Socialno
delo v zadnjih letih, in se zavzema za večji odmev na temeljna vprašanja teorije in prakse.
Tanja Velkov, Alja Klobučar, Lorena Pahovič (& Blaž Mesec)
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV
Avtorice so absolventke Visoke šole za socialno delo (mentor dr. Blaž Mesec je izredni profesor
za metodologijo na Visoki šoli za socialno delo).
Avtorice so preverjale učinek interakcijskih iger (ali usposabljanja v socialnih veščinah), izvajanih
med šolskim letom z učenci dveh zaključnih razredov osnovne šole, po modelu eksperimenta s
primerjavo eksperimentalnih (obravnavanih) in kontrolnih skupin, ki so bile izenačene v sestavi
po spolu, starosti in inteligentnosti. Na vseh treh odvisnih variablah, socialni sprejetosti
(sociometričnem statusu), ocenjevanju lastnosti sošolcev in percepciji osamljenosti sošolcev, so
ocene ob koncu leta nižje, to je, manj ugodne kot v začetku (v glavnem statistično pomembno),
čeprav je neto znižanje po odštetju razlik v kontrolnih skupinah relativno zelo majhno (od 1,5 do
15% možnih točk) in praktično nepomembno. Ti rezultati, ki so v nasprotju s pričakovanji, so v
nasprotju tudi z ugotovitvami kvalitativne analize poročil voditeljic skupin, ki so opazile pozitivne
spremembe in ki poročajo, da so učenci, učiteljice in one same zelo zadovoljni s potekom iger in
njihovimi učinki. Možni razlog za to protislovje so preveč posredne mere odvisnih spremenljivk
in spremembe v kontekstu merjenja od pretesta do posttesta.
Editor's Notes
The present issue is dedicated to the subject of equity. This is certainly a very para-
doxical concept, for we can quickly show its ideological nature, while at the same time,
without it we cannot even conceive a society worth living in. Srečo Dragoš discusses
the concept as it was developed in Slovenia by Catholic authors; it seems to have been
treated so »politically« that it became useless. Though Walter Lorenz in his paper (writ-
ten for the international issue of this journal) does not deal with the subject itself, it
does concern one of the main issues of European Union, which is not only how to »unify«
considerable differences in the conceptions of justice from one country to another, but
also how to make it operativefor anti-discriminative social work. From the philosophi-
cal point of view — through a critique of its idealisation — the subject of equity is ap-
proached by Gregor Adlešič.
The issue is further elaborated by Tanja Lamovec in her reflection of the place occu-
pied by social work in the general dispositive of sciences, referring to several papers
published in this journal One of its most important characteristics, in her view, is its
political engagement or commitment which is usually not considered a necessary con-
dition in science, but often as a rather disturbing one.
The final paper is to a great extent an innovation; it is not the first time a research
conducted by students (Tanja Velkov, Alja Klobučar, Lorena Pahovič^, but what seems
useful is the addition by Blaž Mesec, in which he points out some typical methodologi-
cal errors.
75
ABSTRACTS
Srečo Dragoš c.
EQUITY IN TRANSITION
Dr. Srečo Dragoš is assistant lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social
Work.
The substantiation of equity is not the same as its operationalisation. Thus, what is important are
the different types of the realisation of equity, upon which depend the effects of this general
principle on the structure of social relations. Among those types, the most significant are ex-
change and social equity, and in particular the relation between them. This has become the pub-
lic topic in Slovenia due to the social doctrine of the Catholic Church. But because of its nebulos-
ity the history of social and exchange equity has turned into the history of arguments among
Catholic actors, which is the subject of this paper. It is evident from the comparison of how
equity was understood by the official representatives of the Church before WW II and how it was
applied by socialism after war that the assumptions are the same, both completely dysfunctional.
Therefore with regard to the realisation of equity, Kardelj (the ideologist of the Communist Party)
and Ušeničnik (a Catholic philosopher), even though ideologically apart, have more in common
than, say, Ušeničnik and Gosar (a Catholic sociologist) who belonged to the same ideological
camp. Why this aspect of history still carries weight is explained in the introductory part of the
paper
Walter Lorenz
SOCIAL WORK AND THE POLITICS OF EUROPEAN INTEGRATION
Dr. Walter Lorenz is Professor at Department of Applied Social Studies, University College, Cork,
Ireland
Social work played an important role in the formation of European nation states by helping to
stabilise the boundaries of social solidarity. European unification processes are likely to reacti-
vate this traditional role in deciding who can rightly belong to a more integrated Europe and
who can be excluded from social and political protection. Social work has to look critically at its
own history, how it provided the tools for distinguishing »the deserving* from »the undeserving*,
and learn to challenge the potentially racist implications of a »Fortress Europe« policy. Social
work is being challenged to fully realise the critical potential contained in its various intellectual
and ideological traditions which aims at insuring the civil and social rights of clients irrespective
of their national citizenship. This would mean participating in the strengthening of a European
civil society which recognises the value of diversity and is capable of negotiating non-exclusive
collective identities while advocating equality of opportunities and rights.
Gregor Adlešič
AFTER OR BACK TO VIRTUE?
Gregor Adlešič, M. A., is working on philosophy of morals and ethics at the University of Ljubljana
School of Social Work.
The paper surveys and criticises the basic assumptions of Maclntyre's communitarian critique of
contemporary liberal »moral scandal«, that is, his historical analysis of the causes of the lack of
foundations and the rationalist incapacity to substantiate the modern nihilist »emotivist« morals
which is seen as bearing the chief responsibility for the vanishing of Aristotelian ethics of virtue
or the morals of the common good. In view of the controversy between the latter and the proce-
dural individualist liberal morals of equity the question may be raised as to whether it is indeed
76
ABSTRACTS
77
possible today to take values as the product of social practices, to substantiate the morals on a
uniform common good, the individual's identity (Ego) on community as a v^hole, and social eq-
uity on the archaic Aristotelian concept of merit, as Maclntyre does. His presentation of the so-
called self-contained practices and of the concept of excellence based upon them, which serves
him for his merciless critique of modern utilitarianism, pragmatism and egotism, would namely
seem an unacceptable idealisation, and his argument not more than badly founded historicism.
Tanja Lamovec
ON THE SCIENCE WHOSE NAME IS NOT GOOD ENOUGH
Dr. Tanja Lamovec is professor at University of Ljubljana Faculty of Art, Department of Psychol-
ogy, and Chair of Paradox, an association of mental health users.
The objective of this paper is to elucidate some basic assumptions and goals of the new discipline
on which social work is based. A comparison is made between the theory of social work and
psychology^, and some differences in their respective theoretical integrative level are pointed out.
Phenomenological method is used to define the basic unit of observation and caution in the
formation of constructions is recommended. The discipline is still new and there is no need to
repeat the mistakes of other branches of social science. The scope of activities is briefly outlined
and the need for the empowering approach is explained. Several articles that have appeared in
the present journal in the last few years are reviewed and appeal is made for the readers to join
the discussion on basic issues of theory and practice of social work.
Tanja Velkov, Alja Klobučar, Lorena Pahovič (& Blaž Mesec)
THE IMPACT OF INTERACTION GAMES ON ACCEPTANCE AND MUTUAL EVALUATION OF PUPILS
The authors are senior students of University of Ljubljana School of Social Woriz (their tutor. Dr.
Blaž Mesec, is associate professor and Dean of the School).
The effects of social skills training, performed during the school year in two final classes of an
elementary school in Ljubljana were tested using the comparison of experimental (treated) and
control (untreated) groups, equalised in structure by gender, age and intelligence. At the end of
the school year on all the three dependent variables, social acceptance (sociometric status), class-
mates' behaviour rating and perception of classmates' isolation, the ratings are lower, i. e., less
favourable as at the beginning (the differences are mostly statistically significant). But after the
subtraction of the differences in control groups, the pure lowering is very small (from 1,5 % to 15
% of highest possible number of points) and practically unimportant. These results are in contra-
diction with the expectations concerning the effect of the »games«, and in contradiction with the
results of the qualitative analysis of the self-reports of the leaders of the groups, who stress the
positive changes and the satisfaction of children, teachers and themselves. The possible reason
of the contradiction is to be seen in the too indirect measures of the effects and in the changes in
the context of measurement from pretest to posttest.
Na zalogi:
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2500 SIT
i       Traudi Mihalič, Milan Ambrož
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT
Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela |
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(novo, popravljena navodila!)
• Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
• Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih
programov za DOS ali Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic).
• Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
• Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
• Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
• Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
• Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
• Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju):
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
PsychoanaLAssn., 39: 399415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60.
Didier-Weil   o/. (1988), £/o6/e/orfe/«rte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A.Miller(1992),/)ram«^e&i7io/roife.Ljubljana:Tangram. '      '
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
• Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil etat. 1988)..,, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja aU urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ihid.) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit.«, npr.:... {op. cit.: 121)...
• Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra \play]..., s tem zaznamujte tudi
neizrečen ali izpuščen del citata, npr.:»... [družina] ima funkcijo...«,»... [...]...«.
• Posebna datoteka naj \?,e\ivi]tpovzetek v 10-15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
• Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva sociahiih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
• Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol. 37, February 1998, Part 1
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Board
Vika Bevc
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Deputy Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tlie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
Editorial Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
contents
Srečo Dragoš
EQUITY IN TRANSITION 3
Walter Lorenz
SOCIAL WORK AND THE POLITICS OF EUROPEAN INTEGRATION 19
Gregor Adlešič
AFTER OR BACK TO VIRTUE? 33
Tanja Lamovec
ON THE SCIENCE WHOSE NAME IS NOT GOOD ENOUGH 43
Tanja Velkov, Alja Klobučar, Lorena Pahovič (& Blaž IVlesec)
THE IMPACT OF INTERACTION GAMES ON ACCEPTANCE
AND MUTUAL EVALUATION OF PUPILS 49
EDITOR'S NOTES & ENGLISH ABSTRACTS 73
Published in six issues per year
socialno delo 37 (1998), 1
članki
Srečo Dragoš
PRAVIČNOST V TRANZICIJI 3
Walter Lorenz
SOCIALNO DELO IN POLITIKA EVROPSKE INTEGRACIJE 19
Gregor Adlešič
PO VRLINI ALI NAZAJ K NJEJ? ■ 33
Tanja Lamovec
O VEDI, KI NIMA DOVOLJ DOBREGA IMENA 43
Tanja Velkov, Alja Klobučar, Lorena Pahovič (& Blaž IViesec)
VPLIV INTERAKCIJSKIH IGER NA SPREJETOST IN MEDSEBOJNO VREDNOTENJE UČENCEV   49
poročilo
SOCIALNO DELO V DELOVNIH ORGANIZACIJAH: PRIMER IRSKE RADIO TELEVIZIJE
• Andreja Kavar Vidmar 65
nel(rolog
LJUDEM V STISKI JE POMAGAL ŽIVETI DRUGAČE: OB SMRTI DR, JANEZA KLOBUČARJA
(1933-1997) IN IZIDU ALMANAHA UČILI SMO SE ŽIVETI DRUGAČE • Jože Ramovš 67
dokumenti
INDEKS OBJAV V SOCIALNEM DELU V L. 1997 (LETNIK 36) 71
povzetki
SLOVENSKI 73
ANGLEŠKI • 75
ISSN 0352-7956 UDK 304+36