Štev 29.
Cena edne številke dinar
Poštnina v gotovčini plačana.
20. julia 1924. Leto XI.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena Novin na celo leto je: doma 20., v Ameriko 80	Din.
Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 Din., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden, M List vsaki mesec. Naročniki M. Lista dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno, letos za 5 Din. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali opravništvo Novin v Črensovce, Prekm.
„Vredništvo i opravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din, više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči ¼, ½ ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača opravništvo „NOVIN“.
125 kil soli.
(Na naslov Finančnoga okr. ravnateljstva v Maribori. Ad. št. 5243 z dne 30. VII. 1923.
Fin. kontrola v G. Lendavi.)
Samo kratko pesem v delavnom gvanti, naj ne bo nikše zamere!
Meseca septembra 1922. leta je zagrabo mali posestnik Gjergjek Štefan v Kovačevcih št. 38. dve vreči z Vogrskoga pripelane pšenice; to pšenico je odpelao v Bodonce k trgovci Hahni i kilo pšenice je zameno za kilo soli v grüdi. Zamenjavo sta končala, pšenica je ostala v Bodoncih, naš je pa pripelao 125 kil soli.
Tak je bilo, to trdi g. Gjergjek i tüdi trgovec Hahn. Zdaj pa dale.
24. junija 1923. l. pridejo financi v hižo Gjergjeka, brez kakšega občinskoga poglavara, premečejo celo hižo (hižna preiskava je to, tak se pravi po reči vučenih gospodov!) i najdejo iz — skoro pred ednim letom küplene soli — 37 kil. Ta sol je švercana, je bilo sledi povedano Gjergjeki, zato so to gospodje financi zaplenili. Sol je stala pri župani do konca meseca augusta. Šteri den, šteri den ne, to je ne važno, važno pa je to, da so palik prišli gospodje financi, sol so na „licitaciji“ odali. Kila je šla po 5 dinarih, za 37 kil je bilo plačano 370 rajnški.
  Te peneze so prek odposlali v državno blagajno, Gjergjeki pa povedali, naj plača ne več i ne menje, samo 370 rajnškov štrofa.
Tak je bilo modro sojeno — kak pravim meseca augusta 1923. leta.
Do tec bi v redi bilo vse samo zatem se je začnola nevola.
To je pa tak, kak v naslednjih vrstaj opišem.
G. Gjergjek je lepo, mirno, po domače povedao: „Sol je küplena pri trgovci, potrdi on, potrdijo drügi. On što me je naznano, da sem meo švercano sol — na milo povedano — je gučao po krivici. Dajte mi gospodje priliko, da jaz posvedočim, na šteroj strani je pravica, ali pa posvedočite vi, da vi mate prav i ne jaz. Se zna, kaštige prvle ne plačam“.
Skoro leto dni mine, ali stvar je ešče ne rešena. Štrof je tüdi ne vplačan. Gospodje v G. Lendavi pravijo, da je cela stvar v Maribori numera telko pa telko. Stvar bi lejko ostala v Maribori, samo sol bi jako dobro prišla ubogim kravicam v Kovačevcih. Zato pa, v imeni poštenoga gospoda Gjergjek Štefana prosimo, poskrbite se na pristojnem mesti, da ta pesem naj ne ostane brezi — po človeškom i božjem zakoni pravičnoga konca. Samo telko prosimo. (Naznanimo v Maribor. Prosimo več takših pesmi. Vr.)	   P. D.
NEDELA.
Po Ris. VI. Evang. sv. Marka VIII. 1—9. Jezuši se smili lačna vnožina. Tebi tüdi? Keliki nemajo krüha, odevala, obüvala, na teli, še več jih pa nema na düši, ar ne pozna še Kristuša. Se ti smilijo tej? Ki zapravilja na vživanje svojo vrednost i golim nagim düšam i telom ne privošči pokrivala samoga sebe sleče najlepšega odevala, ljübezni do bližnjega.
Ljübézen do bližnjega.*)
Moj Bog, kelko se greši z obreküvanjom! So ljüdje — i dosta jih je! šteri se komaj čakajo, da zvedijo kakši skriven greh bližnjega, zato da ga razglasijo. Ništerno delo jim je ne lübše, nego to raznašati i razglašati v svet. — O, so ljüdje, ki najrajši — kak stvarci — rovajo v blati; ki kak mühe najraj sedajo na gnilobo — ljüdje, šteri so podobni tistim domačim živalim, štere iz mesnic najraj raznašajo čonte i pokvarjeno meso, ljüdje, šterim so stari Rimlani vžgali na čelo slovo C (obreklivec)! — ljüdje, šteri so ne zadovolni s tem, da raznašajo istinske skrite grehe bližnjega, nego šče lažejo, si grehe na bližnjem še izmišlüjejo, ali pa jih povekšavljejo!
Predragi! Vsi tej ljüdje navekše hüdo grešijo. Kak ne? Alí ne žalijo na vso moč lübezni do bližnjega i tak Boga, šteroga zapoved je ta lübezen? Ogovarjalci i ogrizavalci s predrznov rokov posegajo po dobrom imeni bližnjega i njemi kradnejo čast. Ali vam je znano, da je menjša nesreča, stopiti pred bližnjega i ga vdariti s pesnicov v obraz, menša hüdobija, prikrasti se njemi v hišo i vkrasti njemi premoženje; menši greh v tmičnoj noči jemi vužgati streho — nega vzeti ali le oskruniti jemi čast i dobro ime? Peršonska čast i dobro ime sta med najvekšimi kinči človeka. Dobro ime je bolše nego obilno bogastvo, pravi Sv. Pismo. — Se zna. Pa tüdi bolše nego vučenost, nego lepota, zdravje, nego živlenje — bolše je dobro ime! Svetloba oči razveselüje düšo, dobro ime masti čonte, pravi na drügom mesti Sv. Pismo; t. j.: dobro ime je živlenje i moč človekova.
*) Predga dr. M. Opeke stolnoga kanonika v Ljubljani Izdala tiskarna Ničman v Ljubljani.
Glasi.
Slovenska Krajina.
Dijaški Orel v M. Soboti. Katoličanski prekmurski dijaki so letošnje šolsko leto zaklüčili s tem veselim dogodkom, da so ustanovili svoj lastni Orlovski odsek. Na ustanovni občni zbor je prišeo tüdi mariborski bogoslovec g. J. Meško, šteri je predsednik dijaške orlovske srenje. Novomi odseki želemo vnogo uspehov i ga opominjamo, da ostane na poti, po šteroj hodi Orel že telko let. Pokrovitelj dij. orl. odseka je dr. Fr. Sušnik profesor. Kotrig ma z Orliči vred okroglo 50.
D. Bistrica. V nedelo, 6. julija je na Povabilo naše občine D. Bistrica priredo žižkovski orel lepo pošteno zabavo. Začelo se je gibanje, da si tüdi mi Dolnjebistričanci ustanovimo Orla. Celo delo je v rokah g. Korena.
Kak se je vršo cerkveni rop v Črensovcih? Jul. 6. ob polnoči so vdrli v segeštijo. Hüdodelniki so ne poznali razmer, to je najvekša sreča v strašnoj nesreči. Vzeli so iz pokopališča leseni križ, na toga postavili nekši železni rud i s tem zdignoli teške segeštijske hrastove dveri z čepov. Skoz lüknjo so se potegnoli v segeštijo, od tec šli v cerkev, vlomili tabernakl pa odnesli kinč naših düš, telo božega zveličitela v monštranci i v velikom ciboriji. — V segeštiji je bilo vse odpreto, bi lehko odnesli tri kelihe i eden ciborij i ar razmer neso poznali, so tü nikaj ne gledali, nego zraven šli v cerkev i vlomili v tabernakl. Monštrance srednji mali delček, gde se shranjüje bože telo, je bio samo srebrni, a ciborij pa (veliki kelih za prečiščavanje) je bio celi srebrni. Male hoštije so razmetale hüdobne roke po segeštiji i pred segeštijov na prag, veliko so pa vrgli ta na konik, šteri pela od pokopališča črensovskoga do Žižkov, mimo žižkovskoga pokopališča. Bože telo so z velikov žalostjov pobrali vküp domači g. plebanoš. Fara bo za strašen greh bogoskrunstva opravila pobožnost pomirenja na čast Srci Jezušovomi v olt. Svestvi. Pomotoma je dnestjeden javljeno, ka sta dva keliha odnešena, samo eden je i monštranca, to je dve posodi i svioni plašček od ciborija.
Tišina. Prvo sveto mešo so darüvali 6. julija v lepoj našoj Marijinoj cerkvi častiti g. Kühar Janoš novomešnik z Gradišča, brat pokojnoga beltinskoga plebanoša. Novomešnika so s procesijov sprevodili od rojstne hiše v cerkev. Predgo so držali mili g. dr. Fr. Rogač, kanonik iz Sombotela. Lepo predgo je genlivo poslüšalo več jezer lüdi zvüna cerkve. (Predgo objavimo v Marijinom listi. Vr.) Pri sv. meši so novomešnika vodili domači g. pleb. Krantz Jožef, nav-
Fabijola ali
Cerkev v katakombah.
II. Boj.
Od 2000 ne sme biti menje.
„Jaz ti prinesem 4000!“
„Oj, to pa to; odked pa maš to premoženje? Ali si koga vmorila ali vkradla, moja lüba?“ Znaš ka — zakaj bi čakala do jütri. Precej vütro ali pa dnes se vzemiva, če ti je le po voli.“
„Le malo potrpi! Penezi so pošteno zaslüženi, samo nikaj maloga moreš ešče prle včiniti. Prle sem ti pravila, da mam nekši guč, ki še tiče tvojega vjetnika!“
„No, dobro, pa ka ma on opraviti na najnom gostüvanji ?“
„O ešče veliko!“
„Ka denok?“ „O nesme vmreti !“
Oživljenje.
Vesela, da se je vse tak posrečilo, je šla Afra že kesno po noči proti domi od Hifaksa. Bila je lepa, pa malo prehladna zimska noč,
zato se je dobro zasükala v svoj plašč i naglo stopala; kda se je pa približala do tistoga konca casarske palače, kde je Sebeščan meo svojo hišo i kde je stao steber „meta sudans“ imenüvan, je nikelko postala i se zarežala na ves glas, kak da bi jo té kraj spominao na kaj smešnoga. Ravno je štela iti naprej, kda jo naednok zgrabi nekša mrzla roka.
„Ne bi te spoznao, če se ne bi režala“ jo nagovori, „ali tvoj čüden smeh te taki ovadi. Komi si se pa tak režala?“
„Tebi!“ 
„Zakaj meni?“	
„Ravno sem mislila na najni zadnji shod tükar i sem se spomnila, kak si se ti vkano !“ „To je zaistino lepo, Afra, da misliš na mene, čeravno jaz na tebe ne mislim!“
„Oj, le ne guči tak! Jaz več nesam robinja Afra, nego prosta Jübala. — pa za nekaj vör bom — i žena Hifaksa, povelnika mauritanskij strelcov!“
„Gotovo vsega poštüvanja vreden človek! Samo da bi poleg domačega jezika ešče znao kakši drügi jezik. Ta mala vöra nama pa bo zadosta da spraviva svoj poseo vred! Prlé si pravila, da sem se vkano; ti si mi naimre mis-
lila povedati, da me za norca imaš? — Kak lepe reči si mi davala, ali ka mam zdaj od vsega toga? Kde so tvoje oblübe? i kde so moji penezi, štere sem ti zdavao za oblübe?“
„Povej mi, ali zaistino vörješ v moje comprnije?“
„Ka pa te?“ — „Ali so pa samo za vkanjenje i mamilo?
„Ne popolnoma, ve vidiš, da sva se rešila Fabija i da ma zdaj hči celo verstvo v rokaj. To je bilo prvo, ka sva mogla včiniti!“
Korvin pri tej reči skoči na stran, tak se preplaši i ves začüden se pita: ali zaistino misliš, da majo tvoje comprnije moč i da so spravile Fabijana s sveta?
Afra si je to le zmislila, kda je vidila, da so Korvina tak močno pretresle njene reči; te vtis je pa štela obrniti na svoj hasek, zato je nadalüvala: Ka pa drügoga? Na takši način lejko spravim vsakoga s poti, što mi je na poti.
„Lejko noč, lejko noč“ ponavla Korvin i ves preplašen beži domov.
„Počakaj, počakaj ešče malo!“
(Dale.)
2
NOVINE
20. julia 1924.
zoči so pa bili ešče sledeči g. duhovniki: Slepec Ivan kanonik, Vadovič Rudolf, Čačič Jožef, Horvat Jožef plebanošje, Klekl Jožef vp. pleb. i narodni poslanec, Hauko Jožef, Kreps August, kaplana, Jerič Ivan i Herman Ferdinand novomešnika i Kolenc Franc bogoslovec. Po cerkvenoj božoj slüžbi, pri šteroj je novomešnik prečisto očo i rod — mati je že pokojna, — je dao neštetoj vnožini svoj prvomešniški blagoslov. Za tem je pa pogostio dühovščino, rod i poznance z dostojnim i mirnim, lepim obredom pa večerjov. Pri obedi je domači g. pleb. pozdravo novomešnika i dr. Rogača, šteri se je toplo zahvalo za pozdrav i za lübezniv sprejem na Tišini na tišinskom farofi, na šteroga ga veže telko lepih i žalostnih spominov, posebno spomin na pokojnoga dr. Fr. Ivanocija, kanonika, svojega velikoga dobrotnika. (Pokojni so spravili dr. Rogoča v šolo. Vr.)
Na „Martinišče“ nabrao Frenčak Jožef, glavni nabirač v Gomilici 326 Din. Ütroša Bara z G. Bistrice pri svojoj Roži Marijinoj z radosti 24 Din. Bog plati! O le naprej!
Pri Sv. Jüriji smo dobili novo poštarico Gospodi Horvati, bivšemi notari, so odvzeli pošto zavoljo nekše malenkostne nerednosti, ki se je pripetila na pošti. Tak ravno je odstavljen tüdi bivši pismonoša. Poštni urad se zdaj nahaja v Rafflovoj gostilni. Domačinom, ki so prejšnjega poštara, g. Horvata tožili, se zdaj cilo dobro godi. Uradniki so 1. ga julija še ne dobili svoje plače, ker na pošti ne bilo denarja. Še dogodilo se je, da niti 8. ga ne dobo plače en penzionist. Na pošti se zdaj tüdi zahteva, da drž. uradniki nakaznico, po šteroj dobi peneze more tüdi župan podpisati, po denar mora priti vsaki osebno, drügači ga ne dobi. — Dne 8. ga toga meseca je obiskao mariborski veliki župan g. Pirkmayer tüdi Gornje Prekmurje, bio je na Cankovi, v Gornjoj Lendavi i pri Sv. Jüriji. Vsepovsod so ga sprejemali občinski županje.
Gostje iz Ljubljane. Preminoči tjeden so obiskali našo Krajino, naše Prekmurje igralci od gledališča „Drama“ iz Ljubljane. Predstavljali so dve igri: „Vrag“ i „Tat“. Bili so v Soboti i v Lendavi. Kakor so sami pravili, nej so oni prišli k nam, da bi tü kaj zaslüžili, nego prišli so, da pokažejo kakša je slovenska umetnost, itak pa so kak najbole zadovoljni i so šli od nas z najbolšim vtisom. Mi se našim umetnikom prav iz srca zahvaljüjemo na njihovom obiski, mi smo se veselili njihovoga prihoda i tembolj smo spradoščeni zdaj, kda so nam i našim Madjarom tüdi pokazali našo slovensko umetnost, štera se lehko primerja s šterovte drügih narodov. Te njihov obisk je velki korak naprej v našem nacionalnem življenji, zato jih mi vabimo da nas večkrat obiščejo, da s tem dosta pripomorejo še boljšoj bodočnosti našega naroda v düševnom življenji. 
Uradna naznanila.
Razglas. Po obvestili generalne direkcije je odločo g. minister za finance v pitanji, ali morajo imeti pridelüvalci vina za točenje lastivnoga pova osebno obrtno pravico kak tüdi pravico za točenje, tak le: 1. Goričanci, šterim se po predpisaj dopüsti točenje vina lastivnoga pova, štero pa ne sme trpeti duže nego tri mesece, so zavezani, plačati takso po 62. t postavki; plačati pa morajo najnižjo takso po broji prebivalcov v kraji, v šterom točijo. 2. Či tej goričanci ne točijo na leto več kak tri mesece, so ne dužni plačati takse do 63. tar, postavki: Če pa točijo duže, morajo meti osebno pravico i či zahteva narava točenja, tüdi krčmarsko pravico. Točenje lastivnoga pova teda ne sme trpeti duže kak tri meseca. (Uradni list, St. 59.)
Politične drobnije.
„Szabadság“ (27. št. napada „Slovenca“ ka je prej te list pisao, da v Prekmurji vsi županje kradnejo: Nadale se zažené v ljubljansko občinsko poglavarstvo, ka je prej to vlada zato razpüstila, ka je slabo gospodarilo. Ne edno, ni drügo ne je istina. „Slovenec“ toga ne je pisao, da naši županje kradnejo, nego pisao je že večkrat, zakaj ne ga občinskih volitev pri nas, kak vsi zahtevamo. A ka teh nega, zato so ravno neredi pri občinah. I to je sveta istina. Prvi nered pri vsakoj občini je to, ka njej ne dajo stare pravice, ka bi si volila za župana, koga bi si štela; i da ne županov, tüdi nega v vnogih mestaj rednih občinskih računov. To vsi znamo. Ljubljansko poglavarstvo je pa vlada ne zato razpüstila, ar je to slabo gospodarilo — ešče prav dobro je, — nego zato, ar so nej vodili občine demokratje, kak bi radi. Šlo se je za oblast i za peneze gotovim gospodom demokratske stranke.
Država.
Smrt finančnoga stražnika. Na vrhi Golice pri austrijskoj meji je švercar Lederer z nožom smekno stražnika Brinška. Po hüdodel-
stvi je Lederer zbežao prek meje. Ranjenoga stražnika so spravili v kučo, gde je naskori vmro.
Smrt salezijanskoga klerika. V soboto 5. julija jo Müra pa poželela človeški aldov. V svoje valove je pokopala mlado življenja častitoga g. Sivca, klerika v Veržeji. Te se je šo z ednim drügim tovarišom kopat. Prišeo je v veliko globočino i ar je plavati ne znao, ga je voda potegnola na dno i se je več ne pokazao. — Pokojni je doma v Ljubljani i je bio edini matere dovica. — Priporočimo ga srci Jezušovomi, rav tak tüdi njegovo mater, da jo potolaži v njenoj velkoj žalosti. Sveti njemi naj večna svetlosti
Trije letalci so se bujli v Gruži v Dalmaciji.
Uboj v Ljubljani. Od Sobote na nedelo noč je pa tekla krv v beloj Ljubljani. Spoprijeli so se komunisti in Žerjavovi Orjunaši. Kak vsikdar, so tüdi tü izzivali Orjunaši, da je prišlo do streljanja. Mrtev je eden dečko, šteroga se ne ve k šteroj stranki pripada, eden pa je ranjeni v obe nogi. Tak teče pri nas v Sloveniji bratovska krv po nedužnom in to ne pomeni za naš narod nikaj dobroga.
Svet.
Velka automobilska nesreča. Iz Düsseldorfa poročajo, da je vlak zdrobo automobil, v šterom so je pelao herceg Salm-Reiferschied s svojov drüžinov. Herceg i šofer sta bila na mesti mrtviva, njegove tri hčere pa so prepelali teško ranjene v špitao.
Šalamonska sodba. Dva biciklista sta povozila gosko. Kmetica je zahtevala za njo 400 kron. Biciklista sta joj ponüvala 300 kron, i sta pravila, da več nemata. Ona je ne štela meti. Te sta njoj pravila naj vzeme 300 kron i pa gosko. Ne je štela. Pozvali so župana. Vzeme gosko, jo zvaga i pravi biciklistoma, naj njemi data 300 kron. Vzeme bankaš, da šče 100 kron zraven, zroči 400 kron kmetici i ide z goskov lepo domo.
Domača politika.
Pašičova vlada je v ostavki. Drži se vlasti kak klešč, naj v zadnjih vöraj reši še tisto, ka njoj je navao.
Proti Orjuni je dao odredbo minister notrašnji zadev Srškič. Že davno bi trebelo, a hvala Bogi, da je bar zdaj včinjeni te stopaj. Morilci i razbijači naj se kaštigajo.
Protivladne stranke so po svojih zastopnikaj mele spravišče v Beogradi i naznanile javnosti, da ščejo delati, ne trebe volitev. Kralj je tüdi za delavno vlado.
Pogajanja med Madjarskov i našov državov so se v prvom deli dokončale v Beogradi. Protokoli so podpisani. Pogajanja do se nadaljavala v jesen.
Poslanci v Belgradi. Za minočo sredo so vsi poslanci bili pozvani v Belgrad. Kak se vidi se v našoj notranjoj politiki začne novo življenje.
Svetovna politika.
Brazilija. Revolucija ide proti konci, vlada je upornike premagala.
Zahvala.
Za mnogobrojno izraženo sočütje ob smrti naše nepozabne matere, Viktorije Baller roj. Lenarič izrekamo vsem najiskrenejšo zahvalo. Posebno pa se zahvaljüjemo vsem tistim, ki so drago pokojnico spremili na zadnjem potu.
Družina Baller in vdova Gomboši.
Köszönetnyilvánítás.
Mindazoknak, kik forrón szeretett, drága jó anyánknak elsunyta ajkamával a temetésen meg-jelenni szívesek voltak és ezzel mély fájdalmunkat enyhítették, ez utón mondunk köszönetet.
Baller család és özv. Gombosiné.
MALI OGLASI
V najbolšem stanji se nahajajoči motorbicikli znamke „Puch“ 3 HP. se za polovično ceno oda pri FRANCI SERŠEN v Ljutomeri (pri cerkvi).
K odaji je nova hiša, funduš 350 kl2, tri sobe, kühinja, shramba, klet, štala i trije svinjski hlevi. Več pove Franc Novak, zidarski podjetnik M. Sobota.	
Les za rušt i gotov rušt ma k odaji Brgles Janoš, tesar v Šalamoncih p. Puconci.
Krojaški (sabolski) vajenec (inaš) se
sprejme pri Franci Jančar krojači v Gornjoj Radgoni. 
Zagrebečka borza
 dne 17. julia 1924.
Amerikanski dolar, 1 dolar	K    334.—
Austrijska krona, 100 K	K      —.48
Čeho-Slov. krona, 1 K	K     9.72
20 kronski zlat	K   1180.—
Francoski frank 1 frank	K	16 80
Madjar. K 100 (nova em.)	K	—.40
Švic. fran., 1 fr.	K	60.—
Talijanske lire, 1 lira	K	14.20
Zürich:
Dinar 100 Din.	Šv. frcs 6.35
Oglasi.
I. Jako dobro, močno vino, lastnoga pridelka oda v vsakoj vnožini od 150 litrov naprej
po 17 kron liter
Franc Seršen v Ljutomeri. Krčmari dobijo tam tüdi drüga vina bole falo kak indri.
Proda se
po zelo ugodnoj ceni aparat za izdelovanje sodavice s 500 steklenicami: Poizve se pri bivšem notarju v Gornji Lendavi.
je najbolši škrilj (pala)
za pokrivanje strehe je bolši od vseh drügih materialov, lehki nezgorljivi, dugo drži i je tüdi najfalejši.
Dela se po staroj Hatschekovoj formi „ETERNIT“ Za pokrivanje strehe se da večletna garancija. Izdelavle se v Solini pri Spliti v zalogi je pri
Čeh & Gašpar-i,
trgovina z mešanim blagom, železninov, polskimi pridelki.
MURSKA SOBOTA, Prekmurje.
Naprodaj je 56 plügov
njiv i travnikov i več trg. hiž v Dolnjoj Lendavi — na Bistrici pa 70 plügov travnika. Küpci interesenti naj se zglasijo pri dr. VILJEMI NÉMETHY, odvetniki v Dolnjoj Lendavi.
SLOVENSKA BANKA
podružnica Dolnja Lendava plača najbolje
dolarje in zlate peneze.
Tisk: ERNEST BALKÁNYI Dolnja Lendava.