Zapustil nas je akademik, profesor dr. Srečko Brodar
Dan njegovega slovesa je bil 27.
april 1987. Kakor je bil v Ljubljani
malo opazen njegov odhod v bližajo-
čih se prvomajskih praznikih, tako je
bil neopazen njegov prihod v istem
mestu leta 1893. V svojih 94 letih živ-
ljenja pa je v slovenski in jugoslovan-
ski znanstveni in kulturni zgodovini
zapustil globoko sled, saj nam je od-
kril doslej neznano paleolitsko in neo-
litsko kulturno dediščino.
Akademik Brodar je študiral na-
ravoslovje na Dunaju, diplomiral v
Zagrebu in leta 1939 doktoriral v
Ljubljani. Najprej je bil gimnazijski
profesor, ki je rad hodil v svojem
prostem času v naravo in iskal zani-
mivosti. Leta 1938 je tako prišel tudi
v Potočko zijalko na Olševi in tam
našel kup kosti jamskih medvedov,
ki jih je nekdo skrivaj odnašal čez
mejo v sosednjo Avstrijo. Ko je zelo
odločno zaščitil to nahajališče in ga
najprej bežno raziskal, je odkril boga-
to zapuščino ledenodobnih lovcev. Lotil se je sistematičnega in poglobljenega
dela in po osmih letih trdih naporov je lahko predstavil svetu Potočko zijalko
kot nahajališče paleolitske kulture — olševiena. Zbral je kosti 1500 jamskih
medvedov in številna orodja ledenodobnega človeka, ki jih je podrobno pre-
učil. O tem velikem delu je nedavno izšla pri SAZU obširna monografija.
Sedaj se je lotil še raziskovanja drugih paleolitskih pa tudi neolitskih po-
staj po Sloveniji. Čeprav so ga v tujini že dobro poznali in ga cenili, pa doma
vse do konca druge svetovne vojne ni dobil za svoje znanstveno delo prave
pomoči in priznanja. Sele leta 1946 je bil izvoljen najprej za izrednega, nato
za rednega profesorja za prazgodovino človeka, kvartarologijp in paleolitik na
ljubljanski univerzi. Ustanovil je Inštitut za prazgodovino človeka, ki so ga
pozneje preimenovali v katedro za kvartarologijo. S sodelavci, ki si jih je
vzgojil, je na široko zaoral ledino pri raziskavah paleolitika in neolitika na
8___Mario Pleničar
slovenskem in pozneje tudi drugod po Jugoslaviji. Odkril je številna bivališča
pračloveka: Njivice pri Radečah, Spehovko pri Zgornjem Doliču, Mornovo zi-
jalko pri Šoštanju, Kostanjevico ob Krki, Jamo pod Herkovimi pečmi na Kozja-
ku in številne paleolitske postaje na Krasu: Betalov spodmol pri Postojni, razne
jame v okolici Pivške kotline; raziskal pa je še druge, dotlej le delno znane
jame. Ker je bil znan po vsej Jugoslaviji, je sodeloval kot tedaj najpomembnej-
ši strokovnjak tudi v drugih republikah.
Za svoje raziskovalno delo je znal navdušiti mlajše sodelavce, ki njegovo
delo danes uspešno nadaljujejo v Sloveniji in zunaj Slovenije.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je že leta 1946 izvolila za svo-
jega dopisnega člana, leta 1953 pa za rednega člana. Tako je dobil za svoje
delo tudi ustrezno priznanje. Leta 1961 je postal častni doktor ljubljanske uni-
verze, deset let pozneje pa njen zaslužni profesor. V letih 1949 in 1960 je pre-
jel Prešernovo in leta 1974 Kidričevo nagrado. Poleg tega je prejel več državnih
odlikovanj: Red dela z rdečo zastavo. Red zaslug za narod z zlato zvezdo, Red
bratstva in enotnosti z zlatim vencem in končno še leta 1974 nagrado AVNOJ-a.
Za svojega dopisnega člana ga je izbrala Jugoslovanska akademija znanosti
in umetnosti, bil je častni član Arheološkega društva Jugoslavije in dopisni
član K. Obermaier Gesselschaft für die Erforschung des Eiszeitalters und
seinen Kulturen (Bonn, Erlangen. Regensburg).
Napisal je 39 razprav in eno monografijo (Potočka zijalka z M. Brodarjem),
47 poljudnoznanstvenih razprav, poročil in ocen ter 16 literarnih prispevkov
(pod psevdonimom Felicijan).
Bil je. prijeten predavatelj, ki je znal podajati snov na privlačen način, saj
je vpletal med strokovno snov še številne anekdote iz časov svojih raziskovanj.
Marsikaj, kar je predaval, je sam odkril in tako smo študentje posebno sloven-
ski paleo- in neolitik spoznavali iz prve roke. Ljubljančani se spominjajo aka-
demika Brodar j a kako je še v svojih poznih letih ubiral vsak dan pot na Rož-
nik, odkoder se je vračal v svoj kabinet na Filozofski fakulteti. V visoki sta-
rosti je obiskal še enkrat tudi Potočko zijalko, kjer je pričel svojo znanstveno
in raziskovalno pot. Tako se je postopno poslovil od narave, od svojega dela
in življenja, mi pa smo mu hvaležni za vse kar nam je dal in prepustil.
Mario Pleničar