Leto J. - Štev. 43.
/Lena za Trst tn Gorico 50 stotink
h -■>/
»Goriški lisi* izioe vsako sredo ii. suboio zjutraj. — Uprava urad- I	,
nišivo v Gorici, Corso Verdi šlev. 47 - Telefon šiev. 292	Oglasi	UOriCa,	30.	Septembra	1944.
se zaračunavajo po ceniku. - R“čun pri Cassa di Risnarmio Gorica.
Za mesto Gorica in list: posamtr.zuu sievdka 0.50 lir, polletna naročnina 26.— lir, celoletna 52.— lir Izven mesta Gorica in Trst: posamezna številka 1.— lira, polletna naročn. 47.— lir celoletna 90.-
Razbito izkrcevališče na Nizozemskem
Srdm boji v zahodni Nizozemski - Nemški oklepniški protinapadi v severni Franciji - fto Donavi odbiti baljševiški napadi - Uspešna obramba v Karpatih - Ueiiki anglnameriške letalska izgube
tal Im Shniai
Kakor smo kratko poročali, je bil preteklo nedeljo v Ljubljani, v unionski dvorani, velik pratiko- j munističm shod v proslavo oblet- j nice obstoja Ljubljanske pokraji- j ne in je bil hkrati predsednik ge- ! neral Leon Rupnik imenovan za generalnega inšpektorja slovenskega domobranstva. Na tem shodu je imel poveljnik nemških čet v Ljubljani general Roesener naslednji govor, ki ga ponatisku-jemo:
SLOVENCI! SPOŠTOVANI GOSPOD PRE-ZIDENT!
Minilo je leto dni, odkar je | nemška vojska zasedla izdajalsko Italijo in pri tem vzela pod svoje varstvo tudi Ljubljansko pokrajino. Znano mi je, da je takrat pretežni del tukajšnjega prebivalstva pričakoval nemške čete s
tu zgodilo? Apelirali smo le na zdrav in dober instinkt prebivalstva. Odzval se je sprva majhen del, pozneje pa so bili vedno večji deli prebivalstva pripravljeni sodelovati v službi reda in miru. Tako je bilo na vseh področjih, v upravi, industriji in poljedelstvu, v umetnosti in znanosti, v skrbstvu /a mladino itd. V tem letu nemško-slovenskega dela je u-stvarjeno mnogo koristnega za dobrobit slovenskega naroda.
Veseli me, ko sem slišal iz ust svojih današnjih predgovornikov, da čutijo potrebo, zahvaliti se f uehrerju Velike Nemčije za podeljeno edinstveno podporo. Ni pa storjeno že vse, če se samo z besedami priznavajo k sodelovanju. Mislim, da govorim v imenu vas vseh, če rečem, da je potrebno dokazati tudi z dejanji pripravljenost za sodelovanje.
Tudi danes se napram svetovnim dogodkom mnogi drže še po strani. Tudi v tej pokrajini mnogi še čakajo, ali bo Nemčija vojno dobila ali ne. K temu bi priponi- : nili le eno — in to ne v propa- i gandistične namene:	moje naj-
globlje notranje prepričanje in moja trdna vera je, da bo Nemčija na koncu zmagovita. Naj odpadejo od nas ti ali oni, naj postanejo ti ali oni izdajalci, eno je gotovo: vsi, ki mislijo, da morajo odpasti, ali pa vsi, ki so že odpadli, doživljajo danes vse strahote boljševizma, bodisi na ju-gozapadu ali pa na skrajnem severu.
Vem, da je slovenski narod v svojem srcu protiboljševiškega prepričanja. Prepričan sem tudi, da se bodo postopno priznavali k nam vedno širši krogi. Nekateri deli tega naroda so že davno spoznali boj proti boljševizmu za brezpogojno potrebo. Zato sem v preteklem letu odredil u-stanovitev Slovenskega domobranstva. Mnogi so v bojih proti oroM boljševizmu in njegovim zaveznikom, poudarjam: in njegovim zaveznikom, padli za svojo domovino in za svoj narod. To mora biti zai nas sveta zveza za večne čase.
Angloameričani ne mislijo napram nobenemu narodu držati, kar so mu obetali. Posebno grenka je v tem pogledu Kalvarija, katero trenutno preživlja mali finski narod. Izdan in prodan od Angležev in Američanov ter izročen boljševizmu, doživlja najstrašnejše dni, ki si jih je mogo-
Po zadnjih vojnih poročilih Fiihrerjevega stana posnemamo, da se je vojna sreča znatno I spremenila. Takozvani zavez-j niki so hoteli v zahodni Nizo-1 zemski prodreti na črti Ant' I werpen-Turnhout. Prekop do 1 preliva. Nemci so prešli v prO' tinapad in so razbili mostišče severno Turnhouta. Ponesrečili so se tudi vsi sovražni poizkusi, da bi se razširilo vdorno I ozemlje med Einhovenom in j Nimwegnom proti zahodu. ! Tudi severnovzhodno in juž-novzhodno Nimwegna so bili močni sovražni napadi, ki so jih podpirale lovska letala, vsi
Blizu Aachna, ob fronti pri | Eiflu in pred Metzom, je pri-i šlo do obojestranskega topniškega obstreljevanja. Blizu Nancya in severno tega mesta so bili odbiti sovražni oklepniški napadi. Nasprotno pa jc> napad nemških oklepnikov znatno napredoval na ozemlju južno Chateau-Salin.
Dne 27. septembra je prišlo do srditih bojev na ozemlju Epinal-Remiremont. Nemška topniška in oklepniška obramba je pripomogla k ponovnemu zavzetju izgubljenega o-zemlja. Boji še trajajo. Vzhodno Lure so bili po menjajoči se bojni sreči opuščeni nekateri manjši kraji.
Na zahodu sc še nadaljuje močan topovski ogenj in letalski napadi na nemška oporišča. Hrabra posadka v Calaisu je odbila več sovražnih napa-dov. Iz La Rochelle in iz trdnjave ob izlivu Gironde poročajo o uspešnih napadih nemških čet.
Na zahodni strani italijanske fronte je poskušal sovražnik z raznimi napadi, ki se niso posrečili, na ozemlju Firenzuo-le pa je nadaljeval z veliko premočjo ves dan svoje napade. Med hudimi obramb*»imt boji se je sovražniku posrečilo zavzeti nekaj vzpetin. Začett pa so že protinapadi. Ob nem-
če predstavljati. Ta primer naj bi vam zadostoval, predvsem pa bi moral zadostovali vsem onim, ki še danes mislijo, da bi Angleži in Američani mogli prinesti svobodo.
S tega mesta se zahvaljujem vam vsem, prav posebno pa Vam, spoštovani gospod prezi-dent. Toplo zahvalo Vam izrekam tudi v imenu Vrhovnega komisarja g. Gauleiterja dr. Rainerja. Bodite prepričani, da vam bomo tudi v bodoče nudili pomoč in podporo povsod, kjer bo to poli ebno. Izdajalcem pa rečem le eno, potrpljenje je sicer naša slabost, če pa se enkrat odločimo udariti, potem udarimo krepko.
Nato se je g. Obergruppen-fuehrer spomnil borcev, ki so junaško, padli v boju za slovenski narod. Pozval je občinstvo, naj se pokloni spominu padlih junakov z enominutnim molkom. Njegovemu pozivu so se odzvali vsi zborovalci.
ški obrambi so se ob jadranski obali razbili močni sovražnikovi napadi, en sovražnikov vdor pa je bil zadušen.
Blizu Železnih vrat ob Donavi se nadaljujejo srditi boji. Južna Ršave so bili odbiti prodirajoči sovražni oddelki, vse sovražne čete, ki so prekoračile Donavo, pa so bile razbite. Na ogrsko - romunski meji, med Segedinom in Velikim Varaždinom so nemške čete na več točkah zavrnile prodirajočega sovražnika.
Na Scdmograškem med Stologradom in vzhodnimi Karpati, so nemške čete v času od 15. do 26. septembra za vrnile napad nad trideset bolj-ševiških in romunskih strelskih divizij in več hitrih zborov. Po ostrih bojih je sovražniku spodletel poizkus vdora. Sovražnik je imel dosti krvavih in gmotnih izgub ter je že od 1. septembra dalje izgu bil 134 okleppikov ter bojnih voz, 112 topov, 51 metalcev granat in nad 550 strojnih pušk. Razen tega so nemške čete zajele nad 100C ujetnikov. Na severnih obronkih Gozdnih Karpatov so bili odbiti številni srditi boljševiški nap;idt.
V	Varšavi je pod premočjo nemškega orožja kapituliral
Nadaljuje obstreljevanje južne južne Anglije z letečimi bombami
Stockholm, 27. sept. Kakor javlja agencija Reuter, so Nemci tudi v noči na nedeljo obstreljevali z »V 1« južnoan-gleške grofije in področje velikega Londona. Nastale so izgube in škoda med prebivalstvom.
Angleški tednik »Tribune« ostro napada večne vsevedne-že in vse velike in male preroke ter jim očita, da so se glede »V 1« hudo ušteli. Napovedali so že konec »V 1« ter povzročili s svojim govoričenjem povratek evakuirancev. S tem je nastala velika škoda. »Caval-cade« pravi da občutijo ljudje nemške leteče bombe še toliko hujše, ker je bilo celo uradno objavljeno, da je nevarnost dokončno mimo. Ko so ministri zopet povzdignili svoj svarilni glas, je bilo za mnogo evakuirancev že prepozno. Sedaj pa vedo, da velika nevarnost še traja in da so ljudje v Londonu in južni Angliji še nadalje na bojiščni črti. Kdo pa lahko reče, ali ne bo postalo vse še hujše. Bodočnost in cilj »V 1« se zaenkrat še ne da napovedati.
Vedno zrova „V 1“
Amsterdam, 27. sept. Kakor javlja radio London, so tudi v noči na nedeljo padale na juž-noangleške grofije in na področje velikega Londona leteče bombe, pri čemer so nastale izgube in škoda.
Sicilski separatisti
Bern, 27. sept. Švicarska poročevalska agencija objavlja
zopet nov del mesta, prav tako tudi ostanek upornikov, kt so se zbrali v stari trdnjavi Mokotov. Zajetih je bilo več tisoč ujetnikov, povrh tega pa izseljenih nad pet tisoč civilnih oseb. S tem uspehom upajo Nemci, da bodo kmalu za-dušili vse uporno gibanje. Pri Sadovi so bili brezuspešni vsi krajevni napadi boljševikov.
Med Dvino in Riškim zalivom so se ob ogorčenem odporu nemških čet razbili boljševiški napadi. Na fronti pri Severnem ledenem morju so Sovjeti izgubili v zračnih bojih in spričo talne obrambe 24 letal.
Sovražne letalske jate so teroristično napadle mesta Kassel, Koln, Mainheim, Ludwigs-hafen in Meinz kakor tudi več j drugih krajev na Rensko-| \vestfalskem področju. Med srditimi letalskimi boji so nemška lovska letala zbila na tla 72 letal, med temi 65 4-mo-tornih bombnikov. Talna o-bramba pa je zbila tri letala.
Nad nizozemskim bojiščem je bilo zbitih na tla 18 anglo-ameriških letal.
Preteklo noč je sovražnik odmetal več razstrelilnih bomb na mesto Kaiserslautern.
naslednjo vest iz Rima: Rimski časopis »II Tempo« objavlja manifest »narodnega odbora za neodvisnost Sicilije«. S tem manifestom se postavljajo sicilski separatisti odkrito v o-pozicijo proti Bonomijevi vladi ter objavljajo svojo namero prekiniti vse odnošaje z italijansko državo. Obračajo se na »združene narode«.
Finski narod preti popolnim uničenjem
Stockholm, 27. sept. Kakor javlja agencija TT iz Helsinkov, je finski parlament v soboto soglasno brez debate v tretjem čitanju sprejel zakonski osnutek o veljavnosti premirja med Finsko in Sovjetsko zvezo. Vlada je dobila s tem pooblastilo, da izvrši vse ukrepe, ki so v zvezi z dogovorom
o	premirju. V soglasju s predlogom odbora za zunanje zadeve je potrdil parlament prav tako soglasno in brez debate po enem samem čitanju dogovor o premirju, ki je bil podpisan v Moskvi 19. septembra.
Stockholm, 27. sept. Pred očmi sovjetskih komisij, ki se mudijo v Helsinkih in drugih finskih mestih, kjer nadzorujejo vse javno in zasebno življenje, zalezujejo ljudi in sumljive elemente, jih kratkomalo nn sovjetski način »likvidirajo«, je finski parlament soglasno in brez vsake debate po enem samem čitanju sprejel v Moskvi podpisani diktat premirja. Vlada je s tem prevzela nalogo, da točno izpolni vse določbe diktata, in je za to odgovorna za nadaljnje zasužnje-nje in uničenje finskega naroda.
teli ilih molov
Pestra skupnost evropskih velikih in malih narodov sedaj sočustvuje z usodo nekaterih svojih sosedov, ki so doživeli žalostno tragedijo, namreč, da so prišli pod oblast boljševikov, ki jim diktirajo mirovne pogoje. Prvi narodi, ki so občutili, kaj se pravi strahovlada komunizma, so bili 1. 1939. Poljaki in ime Katin je postalo skoraj simbol, skoraj pojem, za vse tisto, kar pripravljajo boljševiki drugim narodom, bodisi velikim, bodisi malim.
Ne moremo prištevati Poljake med male narode, saj šteje njihovo občestvo po splošni cenitvi okoli 25 milijonov duš, torej jih je vsaj desetkrat več, kakor nas Slovencev. Poljaki so si v zgodovini dosegli priznanje prej, kakor na primer Rusi in prej, kakor Čehi, doživeli pa so seveda žalostne peripetije, predvsem zaradi nemogoče lahkovernosti svojega plemstva in svojih romantičnih vojaških voditeljev. To se je izkazalo pred kratkim tudi v Varšavi, kjer se je romantika upora kaj hitro končala in morajo sedaj Poljaki prositi, da bodo smatrani kot vojni ujetniki in ne kot uporniki. V zadnjem primeru bi bili namreč vsi ti, ki so začeli varšavsko nesrečo, ustrel jeni.
Tudi drugi narod, ki sedaj drvi v katastrofo, namreč Romuni, ni majhen, saj šteje več kot 15 milijonov duš, toda bil je vedno voden od nezmožne bo jarske klike (skupine pleme -nitaških veleposestnikov) in ta narod je vodila celo degenerirana ter k pustolovstvu nagf-njena dinastija. Vsi kralji in kraljice, vsi princi romunske dinastije zadnjih desetletij so imeli čudne afere, da o gospej Lupescu, morganatični, to se pravi, sodno in pravno priznani, toda versko in dinastično drugače smatrani ženi predzadnjega kralja Romunije, Karla niti ne govorimo. Ako je
I	mogel en sam kralj s svojo priležnico korumpirati vse vodilne plasti naroda, kako naj bi se tak narod še držal.
Tako vemo za dejanski potek dogodkov na romunski fronti: kmečki, delavski, na-meščenski vojaki so se dobrO držali, kljub svetovnemu mnenju, da Romun ni dober vojak, so ti sinovi Moldavije, Valahi-je, Transilvanije, Banata in Dobrudže žrtvovali hrabro svoje življenje, zakaj imeli so doma družino, žene, starše, o-trokc, vedeli so, zakaj se bijejo. Romunski narod je bil izdan po svojem plemstvu in po vodilnem meščanstvu, predvsem pa po svoji dinastiji, ki ni vedela, kaj je trpljenje najširših plasti ljudstva.
Ako so padli zaradi svojega nezmožnega vodstva in svojih dinastičnih ali plemenitaških vodstev tako veliki narodi, kakor italijanski, romunski, poljski, zakaj ne bi padel torej tu di kot peta žrtev še finski!
Vsi ti narodi so torej zapisa-di bolgarski in sp mu pridru-ni poginu in sovjeti so že leta 1941. zagrozili, da ne bodo pri-zanašli nobenemu narodu, ki Se jim postavi v bran, najmanj pa ne romunskemu in ne finskemu. O poljskem narodu ni-
strahom in trepetom, bila je lo bojazen, ki je nastala verjetno
pod vplivom sovražne propa- > ti napadi pa so bili odbiti in je gande.	,	bil sovražnik v protinapadu
Kaj pa se je dejansko v tem le- I zavrnjen.
»CrbfcišKI LWt._______________________________
OTROŠKI KOTIČEK :
Iz Alenkine torbice
Dragi malčki!
so govorili, toda za Katin vemo.
Finski narod je majhen, saj šteje komaj okoli treh milijonov duš, torej komaj nekaj več, kakor mi Slovenci, ta narod ni bil nikomur nevaren, ne v svetovnem prometu, ne v strategiji, ne v gospodarstvu, vendar je bil stalno ogrožen od boljševikov. Mirovni pogoji o katerih čita svetovna javnost, so nekaj tako strašnega, da pomenjajo pravzaprav stalno možnost boljševikov, da morejo sleherno uro uničiti finski narod. In ta narod je pokazal v zadnjih 25 letih, pa še poprej, od napoleonskih vojn dalje, ko je dobil avtonomijo pod ruskimi carji, toliko odličnih lastnosti. da bi zasluzil spoštovanje. Že športni uspehi njegovih sinov so bili prepričevalni o kvaliteti tega naroda.
Sedaj stopa na sovjetsko morišče zopet nov narod, namreč Bolgari, ki so nam Sloven- 1 cem zaradi sorodnosti jezika j in krvi zelo ljubi in ki jih je ' prav tako izdala vladajoča kli- ; ka, kakor vse druge. Danes ali jutri pa bodo boljševiki prepe ljali v Sibirijo umirat — ali direktno na morišče — še zad- I
Skrben gospodar in rejec se i poleti, ko je vsega v izobilju, pripravlja na zimo. Od viška, ki mu ga dajeta vrt in livada, rnnožii zalogo za zimsko krmljenje živali. Prav tako lahko izkoristimo poletje in jesen tudi gospodinje, ki nam je naložena skrb za prehrano svojcev, če smo poleti pridno obdelovali gredice, jih poleti o-kopavale, čistile in zatirale plevel, tedaj smo imele vse poletje dovolj zelenjave in jeseni se lahko prav zelo veselimo uspeha svojega dela. Vendar ne smemo držati rok križem, nego se moramo potruditi, da bomo lahko zadovoljne tudi pozimi. V izložbah trgovin še vidimo mikavne zavitke s slikami in vabljivimi napisi.
V njih so razne zelenjadne mešanice za juho in polivke. Pogled na te zbirke nam kaže, kako zelo je napredovala skrb za zdravo in zadovoljivo zimsko prehrano. Raznovrstne zelenjadne zimske mešanice omogočajo, da lahko iudi pozimi pripravljamo zdravo hrano in skrbimo za pestrost v prehrani, kar je prav zelo važno. Le žal, da so že na pogled mikavne mešanice v ličnih kartonih drage in manj dosegljive, zlasti materam obsežnejših družin, ki morajo kuhati za mnogo na~ sitljivih želodčkov. V takih družinah bi porabile gospodinje tudi pri najboljšem poznavanju kuharske umetnosti vse preveč zavitkov in s tem povzročile mnogo previsoke izdatke. Ker pa smo vedno pripravljene, da se učimo in izpopolnjujemo gospodnjstvo, ne bomo kupovale dragih zele-njadnih mešanic v trgovini, mar- I več bomo iznajdljivo živilsko in- ] dustrijo le posnemale in bomo mešanice pripravljale same.
Vsak dan preglejmo svoj zele-njadni vrt in včasih pohitimo tudi ia trg. Mlado zelenjavo, ki je ne bomo potrebovale za dom, poberimo. Kadar opazimo na trgu zdrave gomolje, ki jih morda na vrtu nimamo v zadostni meri, jih nabavimo in vse uporabimo za pripravljanje zelenjadniih mešanic za zimsko kuho. Vse uporabimo v to svrho od korenja, peteršilja — gomolja in zelenja — do kolerabic, cvetače, zelene in paradižnika. Da, iudi paradižnik sušimo, zrezanega na tanke rezine, saj je zlasti za juhe uparab-nejši, pa tudi za zelenjadne mešanice je primernejši.
Poučevanje, kako sestavljamo zelenjadne mešanice, bi bilo odveč, saj je tega polno po časopisju in strokovnih knjigah, da se lahko gospodinja o vsem temeljito pouči. Važno je le, da se pripravljanja zelenjadi za zimo lotimo. Vsak dan narežemo za desko zelenjadi in jo sušimo. Danes
nje ostanke Fincev in sorodnih Estoncev in dveh narodov, ki spadata med najstarejše v Evropi, namreč Latvijcev in Li-tvancev.
Kje je atlantska karta zaveznikov o zaščiti malih narodov? Sedaj jo uveljavijo pri svojem zavezniku Sovjetski zvezi! Kaj naj pričakujemo in česa naj se n a dej amo drugi mali narodi v Evropi, predvsem mi Slovenci, ki smo najmanjši toda organi- I zirani narod v Evropi? Naj ča- j kamo moskovskih boljševikov ali tolovajev iz gora, da nas j bodo vse pregnali v Sibirijo ali na žc kar tukaj pognali na mo- ! rišča?
To je tista usoda, ki jo pri- j pravlja jo moskovski boljševiki in komunisti vsega sveta s pomočjo mednarodnih judov in prostozidarjev (reci angloamc riških velekapitalistov) vsem malim narodom v Evropi, namreč tisto usodo, kakor brezpravnim barvnim ljudstvom, recimo Kitajcem, Indijcem in kakor so jo že pripravi li ameriškim Indijancem in afriškim zamorcem, namreč u-sodo sužnjev in smrtnih kandidatov.
sušimo gomolje, jutri zelenjad, režemo stalno paradižnike, shranjujemo že posušeno in delamo piosior za novo sušenje. Dnevno odbiramo in vsak dan režem,o in sicer čimbolj na drobno in na tenko rezine. Predvsem pri tem n e bodimo nepotrpežljive, kajti čim bolj drobno režemo, tem laže in uspešneje sušimo, hitreje množino svoje mešanice in pozimi se nam bo manj kvarilo.
Gospodinje zanima, ah naj sušimo v peči ali na soncu ali v senci, morda tudi na elektriko v posebnih sušilnicah. Ravnamo tako, kakor je priročneje in ceneje. Dokler imamo lople dni 111 kolikor jih še imamo, sušimo na soncu; zelenjad, ki naj ohrani barvo in naj se ne posuši preveč, pa v senci, po možnosti na prepihu. Dobre uspehe imamo s sušenjem na podstrešju, kjer bomo lahko nadaljevale še v kasno jesen in ob deževnih dneh. Izkoristiti moramo tudi drago kurjavo in sušimo na ali v štedilniku med kuho, ko že itak kurimo. Zelo primer-1 nc je, če s takim sušenjem pospešujemo sušenje na zraku v senci. Nedvomno je sušenje v e-lektričnih sušilnicah prav zelo piaklično, vendar združeno s stroški. Izbrale bomo rajši načine, ki nam stroškov ne povzročajo.
Sušeno zelenjad zlahka hranimo. Iz raznih tkanin — seveda je platno najbolje — sešijemo vrečice in vanje spravimo posušeno zelenjad, ki jo hranimo obešeno na zračnem prostoru. Tudi ponošene obleke so uporabljive. Primerno ukrojimo po dve večji ali manjši krpi in jih sešijemo na treh straneh, lako dobimo vrečico, ki je uporabljiva v poljubni velikosti.
Sedaj bodimo skrbne in marljive, da bo zimska prehrana družine lažja. Vsak dan ko pripravljamo zelenjad za prikuho, narežimo nekaj več, da bomo tudi sušile — Vsak dan preglejmo vit in narežimo nekaj mlade zelenjadi. Ko je vsega dovolj, ne zamudimo nobene prilike
DELOVNA POŽRTVOVALNOST NEMŠKE MLADINE
Šolski otroci in Hitlerjeva mladina so nabrali v preteklem letu 25 milijonov kil divjih sadežev, 20 milijonov kil gob, 2 milijona kil čajnih rastlin in pol milijona kil samoraslega sočivja. V tem letu računajo na podlagi dosedanjih rezultatov na 35 milijonov kil divjih sadežev, 20 miliqonov kil gob, 2 milijona kil čajnih rastlin in en in pol milijona kilogramov samoraslega sočivja.
S. Marino gre v vojno
Nekie blizu Riminija je republika San Marino, ki je žive- \ la od milosti turistov, od pro- ' daje svojih poštnih znamk, katere so kupovali naivni filate- I listi, živela od spominov na svojega slavnega ustanovite-; Ija puščavnika sv. Mariina, do-! ina iz Dalmacije. Živela je od svojega krompirja, koruze in vina. V prejšnji vojni je ta imenitna republika napovedala Avstrooogrski vojno in pos- \ lala svoj izbrani armadnt zbor 40 mož na soško fronto. Celo generalu Cadorni se je to zdelo preneumno in je vso slavno j armado San Marina poslal domov...
V tej vojni pa je neki konzul San Marina v Švici izjavil, da bo San Marino ostal strogo nevtralen in spričo te iz jave so se po vrsti oddahnile Nemčija, Italija, Rusija, Amerika in Anglija.
No, komaj teden dni tega pa se je zgodil zgodovinski preobrat. Angloamerikanci so prišli nekje v bližino te gorske republike in sanmarinska republika je morala napoveda- | ti, vojno Nemčiji. Od tega je že šest dni. Seveda se je Nemčija ustrašila hrabrih sanm.a-, rinskih junakov, Angloameri-I kanci pa so menda mislili, da bo zaradi vstopa San Marina v svetovno vojno potek do godkov na bojiščin zelo spremenjen.
Republika San Marino ni izdala svojega vojnega poročila, toda iz zanesljivih virov vemo, da je neki nemški narednik privedel četo desetih do petnajstih vojakov v to slavno re-publiko in tam razorožil vso sanmarinsko armado.
Sredi tako resnih zadev, kakor je sedanja vojna, mora biti za oddih v vojnih poročilih celo nekaj zabave, pa čeprav so vesti iz San Marina ponolnn m a verodostojne, resnične, da si se nam zdi vse-kljub vsem voinirh Grozotam, kakor nr kakšna šala.
Vesti z visga svata
ŠVICARSKI PARNIK JE
NALETEL NA MINO
Kakor javlja švicarska poročevalska agencija, je naletel parnik »Generoso« v luki v Marseillu na mino, ki je eksplodirala in težko poškodovala ladjo. Kapitan je bil ubit, več članov posadke pa ranjenih. Povzročena je bila velika stvarna škoda, uničene so bile predvsem velike količine jedilnega olja, jajčnega praška in medu.
ORKAN V NEW YORKU
Pred dnevi je razsajal na newyorškem področju silovit orkan, ki je zahteval 55 smrtnih žrtev. 25.000 ljudi je brez strehe.
USTAVLJEN ŠVEDSKI LIST
V Stockholmu bo prenehal izhajati znani dnevnik »Nya Daglight Allehanda«. Stranka, ki je ta list izdajala, je namreč pri zadnjih državnozborskin volitvah ostala v manjšini ter je sklenila izvajati posledice.
METEORI!
Dne 9. in 17. t. m. so v nekaterih krajih Nemčije, zlasti tudi v alpskih pokrajinah, opazovali šareče ognjene krogle. Podatke o takin pojavih zbira astronomski urad na Dunaju.
NA ŠVEDSKEM
je število v kovinski industriji zaposlenih delavcev naraslo od 162.000 n? 204.000. Po vojni pa bo približno J50.000 teh delavcev nepotrebnih, ugotavlja že sedaj ska industrijska zveza.
Izza dreves in izza hiš, kjer ste se tako radi igrali in skrivali v vročih in lepih poletnih dneh, že kukajo mrzli dnevi. Radi bi se z vami igrali, da bi pregnali svoj dolg čas, a jaz sem trdno prepričana, da jim tega veselja nočete dati. Pre- I več bi vas zeblo v bose nožiče i in gole ročice, ko bi vas pobo- j žal mrzli veter, ki veje s Krasa in z morja in pomete in pretakne prav vse ulice in kote. Mraz! bi se vam v brk smejal, pod vašimi rdečimi noski pa bi j gorele majcene svečke, ki vas j ne bi prav nič varovale pred : strupenim mrazom. Raji se stisnete k toplemu štedelniku in se vi smejite mrzlim dnevom in ne mi vam. Tako je prav! Še jaz sem vesela te vaše porednosti!
Tn da tudi vam ne bi bilo preveč dolgočasno in da bi s svojim zevanjem ne motili mamice, ki plete poleg vas, sem pobrskala v stari omari, ki mi jo je zapustila stara mama in našla v nji veliko torbico. V nji pa sveženj prav lepih pravljic. Na svojem toplem zapečku jih boste kaj radi prebirali. Pri tem se ne boste samo za-I bavali, naučili se boste tudi gladkega branja svoje materin-j ščine in celo pripovedovanja.
| šolsko učenje vam potem nc bo delalo več preglavic. Z veseljem in radostjo se boste odslej lotili vsake šolske naloge. Saj vas bo čakalo po končanem delu prijetno razvedrilo-lepa pravljica.
Pa tudi mamice bodo vesele. Ne bo jim več treba tekati za vami po prašnih cestah in živeti v bojazni, da bi vas povo-zli kolesar ali pa kakšen voz. Saj se še spominjate, kako ste se poleti obešali na kmetiške vozove. Res, prijetna je bila vožnja, a neprijetni in trdi so bili »štruklji«, ki ste jih tu in tam pobrali.
No in zdaj vsega tega ne bo več. Tudi ptičice ne boste več dražili in jih podili. Kot priklenjeni boste sedeli na toplem. Na kolenih bo »Goriški list«, vaše misli in vaša nemirna du šica pa bosta v tisti lepi in mirni pravljični deželi, kjer je polno vil in škratov, čarovnic in zakletih kraljičen, dobrih in hudobnih kraljev, čudnih in čudežnih živali, junaških dečko in deklic, pa šc hudobcev in angeljčkov.
Pravljice, ki ste jih podnevi prebali, boste pa povedali zvečer svojim mlajšim bratcem in sestricam, da bodo tudi oni veseli.
Prav lepo vas pozdravlja Alenka.
Pravi lica
V skriti dolini, med visoka-mi gorami, je ležala majhna vasica. Bele hišice so sc stisk:i-le druga k drugi kot da bi se bale gorskih velikanov. Nedaleč stran od te skupine hišic pa je stala kočica tik ob robu gozda. Ni bila bela kot druge; barve, s katero jo je kočar, ki je v njej prebival, nekoč pobarval, ni bilo več poznati. Izpralo jo je deževje je senskih in pomladanskih dni, pobelilo jo je vroče poletno sonce. Tudi streha ni bila krita s svetlo, rdečo opeko. Pred dežjem so varovali njeno notranjost prepereli kosi desak, pokriti z gnijočo slamo.
Izbica v koči ni bila švetla. V njo je moglo poslati sončece svoje zlate in tople žarke le skozi linico, ki je bila polna pajčevin, v katerih so se gugale ujete muhe in sprehajali požrešni pajki.
Čeprav je bila izbica temna, majhna in neprijazna ter ob
Štev. 43.
deževnem vremenu in zimskem času mrzla, je morala prebivati v nji številna družinica kočarja Mihe. Poleg žene je moral preživljati še šest otročičev. Najstarejši- Petr-ček, je imel devet let, ostali pa so bili vsi mlajši od njega. Najmlajši je bil Tonček, ki je ležal še v zibki in še ni znal poklicati ne ata ne mame.
Kadar so posedli za miso Petrček, Tonček, Spelca, Mojca, in Minca, so bili kot stopničke.
Mama jim je postavila na mizo leseno skledo močnika ali pa žganccv in jim razdelila lesene žlice. Joj. kakšen hrup so tedaj napravili! Vsak je hotel »svojo« žlico.
»Ta ni moja«, je kriknila Mojca, »Petrčkova je! Minca ima mojo!«
Drug drugemu so jemali in pulili žlice iz rok, se prerivali po kloni in pogosto so morali z noskom poljubiti trda tla. Kakšna nesreča! Tz noska je pritekla kri. Najprej ena kapljica, potem pa kar cel potoček.
«Umrla bo«, je nagajal Petrček Mojci.
»Koline bomo napravili kot pri Kovačevih«, se je zasmejal Mihec. Mojca pa v jok. Vlekla je mamo za krilo in jokala:
»Ne mrla, ne!«
Mama jo je totažila, ji obrisala občutljivi nosek in jo znova posedla za mizo lesena žlička, polna žgancev, je Mojco potolažila.
Spomladi, poleti in jeseni so otroci skakali po gozdu. Špel-ca, Mojca in Minca so se igrale s punčkami, ki jim jih je naredila mama iz starih pisanih' krp. Peter in Tinček pa sta tekala po gozdu, lovila veverico in jih nikdar ulovila ter plašila razne gozdne živali. Poznala sta vsako drevo, saj sta plezala po njih vsak dan in stikala v gnezdecih za ptički in malimi jajčeci, ^ila sta res neusmiljena. Njunega trdega srčece ni ganilo niti žalostno čivkanje, niti jezno prhutanje ptic, kate* re sta oropala mladih ptičic. Skrila sta jih za raztrgano srajčico in naglo splezala z drevesa na tla. Tu sta učila ptičice hoditi in letati, a uspeha nista imela. Ptičice so čivkale, in odpirale lačne kljunčke. Nabrala sta črve in jih tlačila v kljunčke lačnih ptičic. Uboge ptičice^ Njih kljunčki so bili še premladi, da bi mogli požreti tako velike črve in morali so ostati lačni. Stara pa sta letala okrog Petrčka in Tinčka, čivkala in prosila, a nič. Šele, ko je prišel njun ata Miha, jih je prisilil, da sta nesla ptičice nazaj v gnezdo. (Dalje prihodnjič.)
»Goriški list"
v vsako našo družino!
GNOJILO ZA CVETICE V LONČNICAH
2e Beijamin Franklin je vedel, kako lepo ozelenijo travniki, ako so potreseni z mavcem. Tudi za cvetice v lončnicah in na vrtnih gredah je mavec izvrstno in ceneno gnojilo. Mavec dobiš v trgovinah z barvami in v drogerijah in to zt mat deanr. Litru vode primešaj jedilno žlico mavca, da postane mlečnata tekočina. Na osem ali štirinajsl dni zalij cvetlice. Pred uporabo stresi ste-kleiico, ker se mavec vsede na dno in se zgosti. S iem cenenim gnojilom boš dosegla razveseljive uspehe.
Gospodinja pripravlja za zimo
:Štev. 43.
»GORIŠKI LIST«
Stran 3.
IN
Nekdanji živinski sejmi v Goric1
Drugi in zadnji četrtek v mesecu sta v kmetovem koledarju navadno zaznamovana z okornim rdečim križcem, znamenjem, da je ta dan semenj v Gorici in sicer živilski. Navadno so si kmetje že na predvečer semanjega dne pripravili potno torbico in s i jo na-polnilii z domačim kruhom in žaltavim pršutom. Po končani kupčiji se je bilo treba pokrepčati v znani krčmi pri dobri kapljici. To je že star običaj in vsak kmet ga mora spoštovati. Sklepanje kupčij, zlasti med trdnimi kmeti, ni igrača. Saj je treba poiskati primernega mešetarja in ga tudi temu primerno plačati! In koliko besed in robatih kletvic pride pri sklepanju kupčije čez navadno molčeča kmetova usta. Kmet pri hvalisanju svoje živine ne sme skopariti z besedami, sicer je ne bo prodal po taki ceni, kot si jo je bil v mislih določil. Nekatere je celo prisilila do prodaje potreba in taki so mortli živino čim višje dražili. V domači skrinji jim je primanjkovalo petič, za polja in družino so porabili veliko denarja, a domača skrinja je bila prazna. Kjer je bil hlev poln, je krnet privezal na vrv živinče in ga peljal v mesto na semeni, da je napolnil denarnico in jo pozneje spraznil, ko je plačal davke in kupil družini to in ono. Poleg lege pa preskrbel še semenje za jesen.
Goriški živinski trg je nudil ob takih dneh prav pestro sliko. 2e "v prvih jutranjih urah so hiteli po lepih cestah in poteh proti meslu kmetje iri kmetice, peš in s kolesi, z vozovi pa tudi s tovornimi avtomobili. S seboj so privedli /drago živinico; nekateri na povodcih, drugi na močnih vrveh, nekateri na vozu ali na avtomobilu, mnogi celo v lastnem naročju. Ubožni kmetje, ponajveč najemniki ali »koloni«, si niso mogli preskrbeti voza, da bi jih pripeljal notri v Gorico. Govedo so privezali na konopec, prašičke pa so deli v'vrečo, jo zadeli v naročje in se odpravili peš, pogosto celo bosi, proti Gorici. V temnem in tako čudnem »hlevcu« so prašički glasno cvilili in s cviljenjem privabili na> cesto ne le o-troke, pač pa iudi kupce iz obcestnih krčem. To so bili navadno taki kupci, ki so že zgodaj prepričali o ceni živine na semnju in tu hoteli z znižanimi ponudbami nekolikv opehtriti prodajalce S takim kupovanjem pa so se otresli tudi mešetarjev. Se pogostejši pa so bili taki kupci prekupčevalci, ki so na tak način kupili živino prav poceni in pri prodaji veliko zaslužit:
Kupec in prodajalec, oba sta
Narte Velikonja :
prehodila trg najmanj desetkrat, da sta se prepričala o kvaliteti in o ceni posamezne živine. Najbolj živahni in zgovorni, a obenem resni, so bili mešetarji. Poznali so prav vse načine, kako bi pretentali i kupce i prodajalca. Pri tem poslu niso poznali težav, saj so že skoraj prav vsi prekupčevali v mirnih časih s konji, zlasti hrvaškimi, in tako so poznali ves zaklad tujk, s katerimi so se dali kmetje najhitreje ukaniti in preslepiti.
Pri kupčiji prašičev je šlo na-ivadno /brez mešetarja, drugače pa je bilo pri prodaji goveje živine in konj. Kupec si je prav dobro ogledal vsako kravo in že po njeni zunanjosti presojal njeno mlečnost. Mnogi so poskusili celo z molžo, kajti prebrisani kmetje so navadno pripeljali na semenj kravo, ki je na predvečer niso pomolzli. Se bolj prebrisani kupec pa je poznal tudi ta trik in se ni dal speljali na led.
Najživahnejše so bile kupčije konj. Pri teh je bilo treta preizkusiti tek in moč, pa tudi vztrajnost, trmo in plašljivost.
Mešetar je konja zahajal ali pa ga vpregel v težak voz in ga o-krenil po lepi cesti Giustiniani proti splošni bolnici, proti »Casa Rossa«. Prodajalec in kupec pa sta ga opazovala. Prodajalec si 1 je mencat roke, prepričan da ni 1 boljšega konja za tek kot je njegov. Kupec pa ga je motril s kri- 1 ličnim očesom veščega poznavalca konj. Težave so delali pri kupčiji trmasti in plašljivi konji, j Marsikaterega konja je prodajalec skrivaj prav pošteno ošvrknil, ker se je pri preizkušanju kar na lepem ustavil sredi ceste kot kak isirjanski osel; ali pa se je splašil pri hupanju avtomobila. Po skle- j njeni kupčiji sta si kupec in prodajalec krepko udarila v roke, j da je močno tlesknilo in so se bližni nji ozrli z radovenostjo in zanimanjem, kako je bila sklenjena kupčija. Kupec se je radosten odpravil domov, vesel dobre kupčije in radoveden, kako bo s kupljeno živino. Prodajalec pa je povabil mešetarja in prijatelje na »en glažek ali dva«. Pri božji kapljici se jim je jezik šele raz- j vezal in v živahnem razgovoru ' so rešetali vaške zadeve.
Na semenj so prav rade prišle tudi žene in nekatera dekleta. Mnoge so morale nadomestiti bolnega moža ali očeta, nekatere so bile vdove in torej same odločale tudi v gospodarstvu, marsikatera pa je zamenjala vlogo gospodinje z vlogo gospodarja. Mož je kuhal, žena pa je sklepala kupčije.
Semenj bi ne bil semenj, če bi
ga ne obiskali tudi otrdci. Z bleščečimi očmi strme v živino in kupce, poslušajo razgovor in sklepanje kupčij z bdprtimi usti. Kako radi bi zlezli na svetel hrbet iskrega konjai in zdrveli z njim po lepi cesti! Radii so se mudili tudi pri kozah in ovcah, božali njih mehko volno in jih vlekli za roge, da so se zaletavali vanje.
Danes semnji niso več tako živahni. Kmetje pripeljejo le nekaj majnih prašičkov, katerih kupna cena Je precej visoka. Velikih prašičev, kot so bili nekdaj, pa ni.
O	govedu in o konjih ni niti govora. Tu in tam se le spominjajo vsot, s katerimi so lahko kupili nekdaj konja, danes pa ne zadostuje niti za kozo.
Desetletnica škofovanja
Moris. Margotti-ja
V	svoji skromnosti je Prev-zvišeni želel, da bi šla neopaženo mimo, a budni njegov sodelavec tega ni hotel prezreti in je organiziral po nadškofiji dneve molitve in zbirke za pomoč ubogemu ljudstvu. Dne 23. septembra popodlne jo Prevzvišenemu v škofijskem dvorcu častital ob polnoštevilni vdeležbi zastopnikov ccle škofije g. mons. stolni prošt zahvaljujoč se mu za vso njegovo pastirsko skrb, ki jo je kazal skozi 10 let na vseh poljih, zlasti pa glede vzgoje duhovnega naraščaja v obeh škofijskih semeniščih, za njegovo plemenito srce, ki' je dušne in gmotne dobrote delilo z razsipno roko vsem potrebnim. Dvakrat je prepotoval škofijo na svojih nadpaštirskih obiskih od Loga pod Mangartom do Gradežke lagune, svojim duhovnikom je oskrbel škofijski zakonik na sinodi v 1. 1936, ki je bila sploh prva sinoda v tej nadškofiji. S rem je izpolnil srčno željo svojega velikega prednika, pok. nadškofa Mons. Sedej-a, kateremu so nesrečne razmere prve svetovne vojske in povojskine homa-trie preprečile ta načrt.
Prevzvišeni se je v svojem odgovoru zahvalil za čestitke in je rekel, da mu je v veliko veselje to poznavanje pred vsem in edinole zato, ker se je ob tej priliki zopet pokazala v vsej svoji veličini krščanska ljubezen njemu izročene Gospodove črede, ki je zbrala erez 150 tisoč lir v pomoč od vojne prizadetim vernikom, ki
jih bodo deloma gg. župniki, deloma on sam razdelil potrebnim. Kolikor našega Pre-vzvišenega poznamo, mislimo, da je že vse zbrano šlo po isti poti, ki jo je naznačil naš O-drešenik: na j levica ne ve kaj dela desnica. To je najznačilnejša poteza na značaju naše^ ga nadškofa — velikodušna dobrodelnost.
Po slovesnem sprejemu so se Prevzvišenmu poklonila zastopstva verskih družb, Katoliške akcije, Marijinih družb, itd., dan poprej pa je sprejel poklone in voščila redovnic.
V	nedeljo, 24. 9. je Prevzvi-J šeni daroval v natrpano polni j stolnici slovesno pontifikalno j sv. mašo in zapel s svo jimi duhovniki zahvalni Te Deum. Celo letalskega alarma tisto jutro nismo imeli, tako. da sr je veličastna liturgična slavnost mogla dokončati brez vse motnje.
Za kmete
Kmetje iz okolice Krom-berga, namreč od Sv. Katerine do ceste »Tiro a segno« ki jim je bilo poškodovano sadje zaradi tamošnjega dela morajo predstaviti odnosno prošnjo na Kmctčkem Uradu - Gorica, Korzo E. Muti, št. 5 - v teku 5. oktobra 1944 z označbo imena, priimka, očetovstva, vas s številko od hiše tudi če porušena, številka in vrste plodnih trt in s količino v kg poškodovanega grozdja.
Za koruzo se bo moralo o-značiti del obdelane zemlje in škodo v kg.
V	podlagi tega javljanja iz-brani pregledovalci bodo poslani na mesto za ugotovitev.
Ponovne prošnje morajo biti dostavljene do 5. oktobra.
Oklici: Spanger Lucijan, učitelj -Cainnizzaro Marija, uradnica; Bassi Bruno, letalec - Visintin Venerandi, gospodinja; Jug Vladimir, trg. pomoč nik - Zavadlav Silveria, delavka; .lan Rafael, natnkar - Birsa Alberta, frizerka.
Poroke: Ussai Lionello, . taj/lnik -Zaeroni Erna, gospodinja: Patina Joa-Kin, poštni sel - Ledri JoJa. gospodinja; Oapellari I ulij, pek - ' m m:	Adela,
gospodinja. Bala.ben IVuiio. učitelj -'.'oncion Amalija, giepodinja. Sturm lian. fotograf	UršiiS Felicita, gospo-
dinja; Scaldavilla Gaietan, /.iiar Vi-tale Frančiška, gospodinja; širok Pavle, sedlar • Lapanje Ludmila, gospodinja.
Zatemnitev v Gorici
je od 19.52 ure zvečer
lin 7 irP zjutraj
Ljudsko gibanj«* v Gorici
Goriški mogistrat javlja:
Rorili so se: Sirk Bruno, Pintar Nada, Komiic Florjan, D’ Angelo Frančiška, Bassimii Dušan, Visintin Lucijan, PU strin Ivan Franc, Bi«aj Morindo, Jakin Jole, Giusepsina Aurora, Bratuž Ga-briijela.
Umrli so: Larenti Lidija, 32 let, služkinja; Kuamalj Alojz, 18 let, dijak. Oaligaris Marija roj. M ose tič, 56 let gospodinja; Savšek Mairijai roj. Val‘rič, 78 let, gospodinja; Boškim Franc, 93 let, posestnik; Semprini Jožef, 62 let, vpokojenec; Resen Eugenija, 79 let, gospodinja; Spizzo Maifaida, 35 let, gospodinja; Morsolin Albert, 22 let, delavec; Paaletič Andrej, 73 let, vpokojenec; Istiinič Štefan, 48 let, trgovec: Zorzenon Alojz, 2k let, delavec; Kulot Ivan, 31 let, železničar; Akdorfer Terezija, 85 let, vpokojenka; Tinta Florjan, 10 mesecev; Sigmond Andrej, 80 IH, mastni ubožec.
NAŠA POT
Goričani. Naša borba za pravico in resnico gre krepko naprej po začrtani poti. Dvignimo ponosno naše glave, kajti naša borba je sveta. Mi vst zavedni Goričani ljubimo svo-\ jo domovino in smo pripravljeni vse žrtvovati za njeno boljšo bodočnost. Borba je huda in težka, a kadar gre za do~ brobit naroda, nič nas ne pla-
1	ši. V naših prsih klije zdrava moč in ljubav do vsega kar je dobrega in plemenitega v našem narodnem življenju. Malo nas je, a kar nas je, smo trdno uverjeni, da bo zmagala raz-sodnost in jasnost zdravih na-čel. Mi smo borci za pravo svobodo. Ta je beseda svobo-da zlata vredna — vemo vsi; toda mi nočemo svobode pod pritiskom terorja, pač pa take, da si bode lahko vsak posameznik ustvaril svoje duševno mišljenje brez bojazni, če isto izrazi — da ga čaka pogin. Naše mišljenje se mora čistiti poštenim potom in to v borbi z umom. Goričani, naša preteklost na Goriškem je. polna lepih in bridkih spominov —-j in danes, ko se naše narodno j življenje spet obnavlja stopimo vsi pravo misleči na plan ter povežimo skupaj vse naše duševne sile in začnimo orati vo naši opustošeni zemlji, iz katere že klije nova in zdrava ;:avest, globoka miselnost, ki rtas vodi v mirno zavet je. Mi ne bomo odnehali, borih' -e bomo do skrajnosti za naš obstoj in naše svetinje. Zdrava miselnost in delovanje je vedno zmagala nad krivico, tudi tokrat bo zmagala pravica in obeta se našemu narodu nov o socialno življenje — in da se bo to izvršilo o Bog pomozi!
Goričan.
.•(r-rvrrr- -tftvgr.r-
CO e sete zgodbe z Goriške
Ne zna slovenščine
Notaija l.okarja v Ajdovščini 50 med bivšo svetovno vojno o-vadili, češ da je Lokar v gostilni pri sosedni mizi govoril veleiz-dajniške stvari. Pred sodiščem je notar Lokar trdil, da je pač govoril s prijatelji, toda slovensko, ovaditelj pa da slovenščine ne zna in torej ni mogel vedeti, kaj je Lokar govoril. Ovaditelj pa je nasprotno trdil, da zna slovensko.
Nato Lokar: »No, naj pa pre-ve tale stavek v italijanščino!« Lokar je napisal: »Iz šuplje peči curi vir po strmi ježi v temačno tesen«.
Ovaditelj je čital in citat in končno povedal v svoji materinščini:
»Piše, da ena od tistih živali, ki bodejo (jež) kuri (curi) v neko peč, ki je ozka, pa močna«.
Lokar se je zasmejal, sodnik nasmehnil in Lokar je bil oproščen.
Ušesa in aha
Dr. Avgust Žigon je bil profesor na gimnaziji v Gorici. Razlagal je razliko med ušesi in uhi.
Vprašal je dijaka za razliko, a fant je jecljal in ni vedel nič.
se oglasi nekdo iz l(i«px
»Reci: škof ima ušesa, škaf pa uha!«
»Paglavec ven in stat! Ce si prav povedal, ti je bilo prepovedano povedati, če pa ne bi prav povedal, pa ne bi smel povedati!«
Vedež
Rezijan Katrica je sedel sredi Serpenice in vezal lonce.
Nabrale so se ženske okoli njega in silile vanj z lonci in skledami, silile vanj in klepetale.
Vse so hotele vedeli od njega. Koliko je star, dasi jim je že stokrat povdal, koliko ime otrok kod je hodil, da ga toliko časa m bilo, ali je žena še živa, kaj delajo njegovi otroči? Če je porabil vse mleko, ki so mu ga dali na Zagi, in nazadnje, če je zadnjič prepetnajstil financarje, ki so stikali za tobakom, ko se je vračal?
Katrica, dober mož in ljubezniv, jih ni mogel odgnati kar tako, kajti lonce so le one nosile in ni kazalo zameriti se.
Nazdnje mu je bilo tega vsega preveč:
»Veste kaj, jaz pa vem, kaj zdaj mislite?«
Zenske v vrišž in smeh:
»To pa ni mogoče!« so zare-gliale.
»Pa vem!« je zatrdil in vstal od loncev. »Zdaj mislite, kako morem jaz vedeti, kaj mislimi« se je razkošatil. «1o vem; vem pa še več: Ce smem povedati, bom pa o vsaki razkril, kaj je v
svojih mladih letih delala. Če je
ntyi.. .
pa mlada, pa lahko povem, kaj zdaj dela!«
»Meni se mudi... meni se tudi mudi... Oh, sem se zaklepetala, doma pa toliko dela...«
In so šle.
Katrica je nemoteno vezal lonce sredi vasi
Steber
■ V Gorici je bil silni Kumar policaj. Strah in trepet vseh gori-ških branjevk in goriške mularije.
Bila je na Travniku velika parada; ne vem, kakšen nadvojvoda se je peljal mimo in hotel videti hrabre vojake.
Zato je bila na Travniku tudi gneča. Pred kasarno je stal na trgu steber s svetim Ignacijem. Ljudje so se zgrinjali. Kumar se je potil in vpil nad množico, delal red in pehal vsiljivce nazaj. Ljudje so mislili, da bodo najbolje videli blizu stebra. Bogve kaj so pričakovali.
Kumar pa je zariplo vpil:
»Nazaj, nazaj!«
ljudje so nejevoljno odgovorili:
«Kam nazaj? Zadaj je sveti Ignacij?«
«Torej sveti Ignacij nazaj!«
«Kako?« so se začudili ljudje. «Saj je na stebru!«
»Tako? Tako? Na stebru? Torej tudi steber nazaj!«
Pozabljivost
Profesor L., dobričina, da mu nisi našel para, je pripovedoval pri svoji prirodopisni uri tudi o svojih lovih.
Bil je doma is Šempetra pri Gorici.
Začel je o lovskili pustolovščinah ob reki Vipavi.
»In sem lovil zajce in sloke. Megla je padla in Vipava je začela naraščati. Nazadnje sem se izgubil in nisem vedel več ne kod ne kam. Da sem se rešil pred vodo, sem splezal na drevo in počakal zore.
Zjutraj sem videl, kie sem. Bil sem pri Korneuburgu in mi ni preostajalo drugo, kakor da sem se peljal na Dunaj!«
Pozabil je bil, kako je začel.
5tran 4.
GORIŠKI LIST«
Štev. 43.
Vesti iz Trsta in
lice
TRŽAŠKI OBČINSKI PODPORNI ZAVOD
je podelil v letošnjem avgustu 5030 prisenljencem in oškodovancem zaradi bombnih napadov razne podpore v denarju, živilih in oblačilih v skupni vrednosti 1,558.550 lir. V tržaški vojni kuhinji pa je bilo v letošnjem avgustu razdeljenih 125.189 porcij hrane.
RAZDELJEVANJE SIRA V TRŽAŠKI POKRAJINI
Tržaško prehranjevalno ravnateljstvo sporoča, da prejmejo potrošniki na odrezke 95 in 96 živilske nakaznice predpisano količino sira. To velja za potrošnike občin Mil je, Dolina, Tržič z okolišem, Gradež in Postojna.
UMRLI SO:
Josipina Lenardon roj. Kovačič, Marija Rosi roj. Fisulič, Josip Jus, Olga Sinkovič roj. Masapust, Marjeta Čufarin roj. Mavrič, Gvido Padovan, Antoniqa Štefe roj. Vata, Roza Kolar roj. Buchbinedr, Ernest Kanavc.
PROMETNE NESREČE
V četrtek dopoldne okrog desetih je vozil po cesti iz Trsta v Videm Dominik Ca-stelli tovorni avtomobil, na katerem so bili naloženi sodi z nafto. Cesta je vijugasta in včasih tudi precej ozka. Ca-stclli je vozil na skrajni desni in morda še preveč, ker ni niti opazil, da je mimo privozila kolesarka, ki ga je hotela prehiteti. Zaslišal je le krik in ustavil voz ter skočil na cesto, da bi videl, kaj se je zgodilo. Ko je videl na cesti kolesarko, ki je imela seboj tudi otroka, je obe brž naložil na avtomobil in ju odpeljal v Videm. Kolesarka — Ana Tioli iz Vidma je dobila pri padcu le lažje poškodbe, medtem ko je štinlct na Lilijana Crotti, ki jo je ime la seboj, umrla, čim so jo prepeljali v Videm, ker ji ic prt padcu počila lobanja.
MANUFAKTURNO TRGOVINO
SO OBISKALI TATOVI
Policijska straža je napravila svoj navaden obhod in ko je prišla v ulico Madonnina. je opazila, da je ključavnica železnega zastora trgovine v hiši št. 15 odstranjena in ne daleč od tam je ležala na tleh. Poklicali so lastnika Gennara Maz-za, ki stanuje v ulici sv. Servo-la št. 1, ki je takoj prišel v oplenjeno trgovino. Ugotovil je, da so mu tatovi odnesli za 70.000 lir raznega blaga in si-
cer: 399 metrov blaga za ženske obleke, 4 pare moških volnenih hlač, 4 klopčiče volne, 100 parov ženskih in moških nogavic, 12 pižam, 12 odej iz kamelje dlake in še drugo drobno blago.
ZBLAZNEL JE OB MRTVI HČERKI
Tragičen dogodek se je primeril v ulici Piccardi 49. lOlet-na Bruna Zucchi se je igrala v mizarski delavnici svojega oče ta. Pri tem jo je zajelo trasmi-sijsko jermenje in jo ubilo. Ko je njen oče Vladimir prihitel na hčerkine smrtne krike na pomoč, se mu je ob pogledu na mrtvo hčerko omračil um. Nikogar ni pustil k svoji mrtvi hčerki. Priti so morali organi kvesture in gasilci, da so lahko odpeljali truplo nesrečne deklice.
GRMIČEVJE JE GORELO
med Opčinami in Repenta-brom. Požar je zajel površino več sto kvadratnih metrov. Prihiteli so gasilci, ki so po šti-riurnem gašenju preprečili nevarnost, da bi se ogeni razširil.
KMETIJSTVO
Sunčnlcs - izvrstne oljarice
Zatemnitev v Trstu
je od 20 ure zvežsr do 6 Ufe zjutfgj
Gospodarske vesli
97 ODSTOTKOV VSEGA BLAGA
ki so ga dobavile Združene države Sev. Amerike po zakonu o posoji in zakupu, je šlo v Veliko Britanijo, Sovjetsko unijo in čun-kinško Kitajsko. Vse druge države so se morale zadovoljiti s 3 odstotki. Na vse južno ameriške države se je dobavilo po tem zakonu blaga samo za 172 milijonov dolarjev, od česar pa je dobila Brazilija več ko polovico.
V BERLINU
so se začela ) -gaiama med zastopniki nemškega ministrstva za delo in hrvatskega ministrstva za zdravslvo in korporacije zaradi ureditve socialnega zavarovanja za hrvatske delavce, ki delajo v Nemčiji.
NEMŠKE VISOKOŠOLKE
z južnih visokih šol so se prostovoljno prijavile za delo na železnici. Železniška direkcija v Stuttgartu je priredila za te dijakinje posebne tečaje, da se v najkrajšem času izuče za železniško službo. Med prijavljenimi dijakinjami so slušateljice vseh fakultet.
Tudi sončnice že dozorevajo. Od setve do želve rabi sončnica v naših razmerah nekaj nad 4 mesece časa. V aprilu sejane dozorevajo okrog srede septembra.
Še bolj kot pri bučah je pri sončnicah važno zadeli pravi čas želve. Prezgodaj požele sončnice dajo manjši odstotek olja pa tudi mlačev je težavnejša in sušenje teče počasneje. Preveč zrele sončnice pa rade izpadejo. Zunanji znaki, po katerih določamo čas žetve, so naslednji: Doljni listi semenske glave porumenijo. Porumeni tudi gornji del stebla. Semenska glava se ne da zvijali in se pri tem krha. Zrna otrdijo toliko, da jih z nohtom ne moremo predreli. Najkasneje dozore zrna v sredini glave. Ostanki cvetov na glavi odpadejo sami od sebe ali se dajo z lahkoto od-siraniti. Dobro zrela zrna se rada luščijo.
Navedeni znaki nam določijo čas želve. Glave režemo zaradi lažjega spravljanja tako, da o-stane pri njih nekaj stebla. V slučaju, da sončnice ne dozorevajo istočasno, je potrebna žetev v o-brokih. Nasade je Ireba večkrat pogledati in požeti le dozorele glave.
Po žetvi je treba glave dobro posušiti. Najboljši način sušenja ie gotovo na zračnih skednjih, na podstrešjih, podih itd. Ponekod napno vrvice v teh prostorih in nanje nataknejo sončnične glave, drugod spet napravijo iz desk široke police, da dobijo dovolj prostora za razstavljanje in sušenje.
Suhe sončnične glave lahko o-inlatimo na navadni mlatilnici. Mlalilnico je treba dovolj odpreti, podobno kol za mlačev fižola. Glave je treba pred tem zdrobiti sli razrezati na manjše kose. Lahko jih tudi oluščimo na robkarju za koruzo. Tudi za ta način mla-čve je glave treba razrezati, da jih robkar more požirati.
Najbolj bo pri nas prišlo v poštev ročno luščenje. Sončnične glave udarjamo in tarerno drugo ob drugo, ali pa jih ročno omla-timo s palicami.
Izluščeno seme moramo prerešetati, prevejati in očistili, da iz njega odstranimo vse mesnate delce semenskih glav, prazna zrna in druge primesi.
Očiščeno seme je razprostreti v zračnih prostorih 5—10 cm na debelo. V višje plasti zrnja ne smemo nasipati, ker je nevarnost, da splesni. Sončnice lahko sušimo na derah, kakor jih imajo ponekod za sušenje prosa. Zelo pripravne so lese z dnom iz viter. Zrak lažje kroži, vsled česar se seme na takih lesah hitreje suši in tudi lahko v debelejših plasteh.
Med sušenjem, posebno prve dni, je sončnice treba pridno mešati in obračati. Čim bolj na debelo leži seme, tem večkrat na dan ga je treba premešati. Seme j je suho, ko se jedrca popolnoma odloči od luščine. Sončnično seme lahko sušimo tudi v sadnih sušilnicah ali na peči. Vendar seme ne sme priti v slik z dimom, ker rado prevzame duh po njem. Duh po dimu se pozna tudi potem na olju.
V vreče smemo spraviti le popolnoma suho seme, ker se sicer zelo hitro pokvari. Vreče je hranili na suhem, zračnem prostoru.
1 udi prevažanje v vlažnem vremenu je semenu škodljivo, ker se rado navleče vlage.
PRIPRAVIMO SI DOBRO SEME
2e jeseni je treba misliti na novo tesev buč in sončnic. Pripraviti je treba zemljo in se oskrbeti z dobrim in najboljšim semenom. Kakor pri drugih kmetijskih rastlinah je tudi pri bučah in sončnicah odbira semena za setev silno važna. Da bomo doma pridelali neoporečno seme polnega jedra in najboljše kakovosti z največjo možno vsebino olja, moramo že med rasljo poiskati najlepše rastline, najbolj zdrave, ki nam bodo dale največ pridelka. Tako odbiramo najlepše buče in sončnice zaznamujemo, pustimo da res popolnoma dozore in jih posebej spravljamo. Seme buč iztrebimo, sončnice omlatimo, kakor smo navajali spredaj. Pri tem pridelku, ki smo ga določili za bodoče seme, moramo še posebno pazili, da ga ne sušimo pri višji vročini, in da ga hranimo na suhem. Seme, sušeno pri višji temperaturi, rado izgubi kali-vost; najboljše je sušenje na soncu. Tudi vsaka plesnivost, ki se pojavlja na ne popolnoma suhem semenu ali vlažnih shrambah, I kaj hitro uniči kalivost.
Za buče in sončnice je bilo letos kar primerno vreme in so ponekod dobro uspele. Kjer imajo letos slabe skušnje s temi oljnimi rastlinami, je znak, da jim podnebje ne ugaja. V takih krajih naj se v bodoče bolj oprimejo setve oljne repice. Bučam in sončnicam naj se pridruži v čim večji površini le oljna repica kot tretja važna oskrbovalka z domačim oljem.
DOPISNIK NEKEGA ŠVEDSKEGA USTA POROČA 17. RIMA,
da v Rimu zelo primanjkuje živil in kuriva a tudi glede razsvetljave so težkoče. Vse se boji bližnje zime. Ljudje se tudi boje, da bo zaradi inflacije narasla brezposelnost.
Maša domače! iekarna
Vsaka gospodinja mora biti turi' pripravljena, da nudi prvo pomoč, kadar se kdo izmed domačih kai poškoduje ali če nenadoma oboli. Zato mora biti v hiši domača lekarna, v kateri naj bodo najpotrebnejši pomočki in nekatera splošna zdravila, ki se smejo uporabljati brez zdravnikove odredbe. Seveda mora ime^ ti to lekarno zmeraj v redu, potem ne bo nikdar izgubila glave, če se komu kaj pripeti in potrebuje njene pomoči. Poudarimo pa naj, da moramo pri vseh resnejših poškodbah in boleznih vselej lakoj poklicati zdravnika, sami pa smemo, dokler zdravnika ni, ukreniti le listo, kar je res nujno in o čemer smo prepričani, da bolniku ali ponesrečencu ne bo škodovalo.
V domači lekarni naj bodo nekako tale zdravila in pomočki, seveda, v kolikor se pač danes dobijo v zadostni množini v lekarnah:
Aspirin, ki ga užijemo, kadar nas boli glara, kadar nas trese mrzlica ali pa kadar se hočemo spotiti.
Baldrijanove kapljice za po-mirjenje živcev in srca.
Borova vazelina in laneno olje za opekline.
Borovnice (suhe), ki ustavijo drisko, če jih jemo suhe ali pa če pijemo čaj iz njih.
Bljuvna sol, pomoček za bljuvanje.
čaji:
baldrijanov čaj za pomirjenje
živcev;
bezgov in lipov čaj za potenje;
čaj iz kadulje in čaj iz poprove mete zoper trebušne in želodčne krče;
kamilčni čaj za izpiranje ustne dupline, kadar si damo izdreti zob, za obkladke in za izpiranje oči; blaži tudi bolečine v trebuhu.
Dvojni ogljikovi kisli natron (soda bikarbona) zoper zgago in neprijetno želodčno kislino.
Galun, s katerim ustavimo kri; ž njim odpravljamo tudi ozebline.
Gaza, sterilna, za obvezovanje ran.
Glicerin za razpokano kožo. Kadar smo hripavi, grgramo lahko glicerin, razredčen z vodo.
Irrigator za klistiranje.
Jodova tinktura, s katero namažemo samo manjše rane. Kapljica joda v mleku ali v vodi prepreči nabod.
Octovokisla glina, tablete »Bu-row« ali pa »Slatin« za hladilne obkladke.
Piramidon, ki blaži bolečine in-mrzlico.
Ricinovo olje je zanesljivo odvajalno sredstvo. Použijemo ga najlažje s toplo črno kavo ali pa s toplim mlekom.
Salmiakov cvet zoper mrčesjit pik.
Odgovorni urednik : I>r. Milan Komar - Gori«
Jerzy Žula^ski:
43
Jta
sre6rni o6li
Vzplamtel je v svetel, rdeč zubelj, foi sva zrla va/nj kakor v plamenico pred vrati novega življenja.
Pohiteli!« sva' nai vrat na nos k Marti s svojo veliko novico.
Odkritje vrelci« nafte je bilo za nsa neprecenljivega pomena. Zdaj smo mogli dalje prodi jugu ali pa ostati tu, ne da bi: se nam bilo bati mrzlih noči ali skrbeti, da ostanemo brez kuhane hra ne. Precej časa sva porabila, da sva oskrbela kar se da veliko zalogo blagoslovljene tekočine. Izkopala sra še nekaj globokih jam in zajemal® m njih olje v naše posode, ddkler se je le dalo. Do poldneva so bile polne.
Posvetovali smo se, kaj sedaj. Najbolj previdno bi biilo ostati tu v bližini petrolejskih vrelcev, vendar nas je preveč vabilo na jug, kjer je moralo biti morje', in po naših mislih ne posebno daleč. Za to ni govorila samo maša radovednost, marveč tudi verjetnost, da podnebje na obrežju ni tako spremenljivo, čeprav je bliže ravniku, ker nanj deluje morje. Konec koncev pa smo imeli tako bogato zalogo goriva, da smo lahko tvegali tudi poskusno
potovanje; če bi bile tam na jugu za življenje mepriiikladne razmere, bi se pač vrnili nazaj k petrolejskim vrelcem, ki bi j/ih brez težave našli, vračajoč se ob potoku.
Naslednjo noč ali bolje »zimo« smo preživela Se v Dolini jezer, kakor smo krstili .našo ravnino. Odložili smo odhod na drugi dan, ker smo menili, da je ugodneje imeti pred sabo vseh tri slo ur, med katerimi naim ne bo treba prekinjati potovanja zaradi noči in mraiz. Zato pa smo krenili na pot ob prvem svitu, ne da bi čakali sončnega vzhoda.
Juitmje, ali bolje, pomladne povodnji so nas ulovile kakih sto kilometrov od fnestai, kjer smo se bili' mudili dobrih šest tednov. Sneg je hitro kopnel in tla so se tako razmehčala, da je bilo potovanje domala nemogoče. Se o pravem času pa smo se domislili, da se voz lahko spremeni v čoln, če se' mu pritrdil krmilo in zamenjajo kolesa z lopatami. Tako se nam ni bilo bati povodnji, nasprotno, prepustili smo se valovom naraslega potoka in potovali, ne da bi nam bilo treba trošiti kurivo
Ves dolgi dan smo preživeli: na va-ltviih. Na breg smo stopili le od časa do Sasa, da bi si odpočil in ogledal zanimivo okolico. Preden je povodenj minila:, smo pripluli že tako daleč, da se je potok spremenil v veliko reko, ki je bila s svojim globokim koritom že malice nevarna našemu čolniču.
Pokrajina oi rekli se je venomer spreminjala. Nekaj časa smo pluli mimo prostrane, kolikor smo mogli presodite, precej suhe stepe1, ki jo je pokrivalo drobno, pritlikavo zelišče, kar nič podobno bohotnemu, listnatemu grmičju ob zgornjem' toku reke. V enoličnosti te pokrajine je bilo nekaj neizrečeno žalostnega. Reka se je razlivala šitroko, tskla počasi, zato smo pognali, motor, ki je obračal lopate, da bi potovali hitreje.	i
Sonce se jeJSe nagibalo globoko, ko smo ®e približali, skalnatemu gorovju, ki je zapiralo stepo od juga. Reka je zavila skozi ozko sotesko, polno kleči, tako da je postalo potovan je silno nevarno. Vsak trenutek je naiš čoln zašel v brzice in buital ob čeri. Edino močniih stenam projektila, ki smo ga izpreme niili najprej v voz in zdaj v čoln, se imamo zahvaliti, da smo jo unesli.
Iz tesni se je reka izlivala v veliko jezero, ki je bilo s svojimi bregovi, polnimi bujnih rastlin, in svojimi neštetimi zalivi- ena najlepših podob, ki smo jih videli na Luni.
Še nismo prepluli jezera, ko se je nebo, dotorej čisto Im vedro, iznenada prevleklo z oblakj. Skraja nam je bilo to ljubo, ker mas je že jela mučiti huda pripeka, potem pa smo se na moč vznemirili, kajti vse je kazalo na nevihto. Slišati'je bilo daljno, zamolklo grmenje, na jugu se je nebo krvavo . -T2'-
svello v nepretrganih bliskih. Tolik> da smo zavili vstran in poiskali majhen zaliv v zavetju vilsokih pečin, kt se je viiihira dodobra razbesnela1.
Na Zemlji sem doživel strahovite viharje tropskih dežel, kaj tako pekle n sitega pa nisem videl še nikoli. _ Rohnenje, treskam j e, grmenje je bilo en sam nepretrgan pošasten krohot, med nebom in zemljo so bile napete strele kakor strune ognjene harfe. Dež — ne! To ni bil več dež. Hudourniki vode, slapovi iz oblakov so spre/menili vse ozračje v eno samo viseče jezero, ki so ga trgale divje vihre. To jezero in pravo jezero sta se pomešali med sabo v neznansko, razpenjeno, bučečo zmedo. Zrak je bil tako nasičen z elektriko, da se je pobliskavaJ sam od sebe. Pred nami .je vstala veliičastnai, peklenska podoba: pod krvavordečimi oblaki so skozi prosojno ognjeno zaveso padale kakor raztopljena ruda kaplje, debele kakor past.
, Včasih je vihar za hip utihnil. Oblaki so se razgrnili kakor zavesa n* dvoje kril in odprli pogled v sonce in sinje nebo, a toliko da smo se oddahnili, že se je temma zavesa znova zagrnila —- znova je pridrvel orkan od juga in jel sesipati strele in slapove1 vode ... Vse to pia se je ponavljalo s premori vred celih štirideset ur. Utrujeni, prestrašeni a!n omamljeni smo gledali to satansko igto ognja in vode. Svoj voz ali čoln smo privezali % vrvmi na
nekakšne korenine, štrleče iz brega, ker smo se bali, da bi nas od zaliva, ki se je zvijal pod nami kakor besna zver, Vrglo na plamo v plen viharjem im valovom.
Naposled je vse potihnilo ... Nebo se je Bvedriio, gladina jezera umirila, le narasli potoki, iki so bučali z bregov, so jo še penili.
Vode so sSlno narasle. Več ko dvanajst ur smo še uorali čakati, preden so toliko upadle, da simo mogli nadalje* vati svojo pot. Zdaj smo pluli dokaj hitreje, ker je bila hitrost vodne struje, ki nas je nosila s seboj, večja, Povsod ob poti smo gledati sledove strašnega opustošenja: voda' je trgala velike iaiviine zemlje; ogromne, prečudne rastline, ki so tvorile cele gozdove zveriženih listov im mesnatih stebel, je vihar razcefral im razmetal naokoli.. Iz sleherne razpoke so bruhali slapovi motne vode, po ravninah so ležale plitve kaluže, ki- so po njih gomazele pošastne, kačam podobne živali.
Danes, ko smo se že dodobra udomačili tu na Luni', vemo, da se podobne nevihte ponavljajo vsak dan — seveda vsak Lunin dan. Nastajajo zaradi nezaslišane vročine v popoldanskem času, za ta svet so pa navzlic vsej svoji grozoti prava; sreča, saij osvežujejo ozračje in presušena tla, Brez njih bi bilo življenje tu nemogoče.
{Nadaljevanje sledi.)