Cvetje s polja modroslovskega.
(Spisal dr. Fr. L.) (Dalje).
18. Človeške duše vir in življenje.
Uospeli smo, potuje po modroslovskem polju, do mesta, kjer se nam ponuja velika obilica resnic in naukov. Zatorej moramo ravnati skromno pa umno, da si izberemo le najimenitnejše nauke za svoje preiskovanje.
Tu se nam vriva najprej vprašanje:  Od kod izvira naša duša,  ali:   kakšen  je njen začetek? Odgovorov imamo  več na izber:   materijalisti, pol-materijalisti, Pitagorejci in Platonci,   verske   ločine — vsakateri ima svoj  odgovor in svoj nauk. Seveda ne moremo tukaj poštevati vseh, ampak samo dva nam bodeta v premislek:
i. Ali ne izvira morda duša od starišev kakor naše telo? 2. Ali ni duša od Stvarnika samega.''
Mnogi so učili in Še uce, da je naša duša ravno tako od naših roditeljev kakor naše telo. Mislijo pa nekateri, da izvira duša otrok iz d u š očeta in matere, drugi pa pravijo, da se otrokova duša nekam tako začenja, kakor se prižge sveča, ako jo pritakneš k plamenu.
1.   Pomislimo, ali more res po taki poti nastati duša ?
i. Ko bi bila otrokova duša iz duše roditeljev, morala bi se dati Človeška duša tako razdeliti ali  razkosati
kakor razna telesa, kamen, les, voda, zrak. A kako naj se duša deli, ker nima delov! Ker je duša netelesna, ne da se deliti ; duša je vedno iir povsod vsa ali cela, kjer je: zato pa tudi sta-riši ne morejo dati otrokom dela ali kosa svoje duše.
2.   Ko bi pa kdo le trdil, da dado stariši otrokom dušo, pomisli naj to-le: Duša otrok bi bila tako sestavljena, kakor n. pr. če zliješ iz dveh posod vodo v jedno   posodo.   Potem
»Dom in svet"  1897, št. 9.
Prirodoslovec. (S. Robič.)
bi morali otroci imeti od starišev ne samo dušo, ampak tudi njih znanje; učen oče bi dal svojim otrokom učeno dušo, da bi se ne bilo njim nič več tega učiti, kar oče že zna. Otrok bi moral vedeti, da je bila njegova duša nekdaj del ali kos očetove duše. — Take in podobne stvari bi moral trditi oni, ki uči, da je otrokova duša od starišev.
II.   Ako   pa   si   kdo   misli    izvir   duše   po
drugem načinu,  da namreč duša nastane tako,
kakor se sveča   prižge   ob
plamenu,   tudi   ni   nič   na
boljšem
1. Vsakdo ve, da plamen ne preide od sveče do sveče, marveč goreča sveča razgreje drugo toliko, da more (druga) goreti. Kdor tako misli, misli tudi, da je naša duša samo neko delovanje ali gibanje, neki plamen našega telesa in nič drugega. Taka duša ni prav nič različna od telesa samega: v malem telesu bi bila majhna, v velikem pa velika duša. Da bi taka duša mogla voditi in uravnavati telo, da bi taka duša mogla ustavljati se poželenju naše nižje narave, da bi se človek s tako dušo mogel radovoljno zatajevati, kakor: postiti se, krotiti  jezo,  poželjivost--------
to ni možno. In vendar imamo tako dušo, ki se radovoljno zatajuje in vodi naše telo. Taka duša pač ni podobna plamenu vrh sveče, pa tudi ne more nastati kakor plamen.
Potemtakem je ta razlaga piškava. Sploh se znanstvu jako malo pomore s takimi lahkimi primeri, ki sicer na prvi hip iznenadijo, a ob natančnem preiskovanju se pokažejo, da so iz domišljije, ne pa iz treznega preudarka. 2. Živalska duša pač nastaja ob jednem s telesom. A živalska duša nima nič višjega, kakor ima telo:  živalska duša je vir življenja, Čutenja,
17