Ob novem letu 1889
legel se je starček na postelj, onemogel,  utrujen in =^1   bolan. težko bolan— bolan na smrt. Ob nagubanem čelu spuščali so se mn dolgi, srebrno-beli lasje ia so \   izgubljali v ravno  tako dolgo brado.  Na častitljivem ^   licu se mu je izraževala težka žalost, oko rau je zrlo nepomično, ledeno, tja nekam v steno, a junaške nje-gove  prsi so  se mu  privzdignile le kdaj  in kdaj. Govoril ni,  odprl je  res časi  bledi ustniei,  da bi govoril, a slišati je bilo le zamolkel vzdih, iu stekleno svoje oko je obrnil na štiri črne može, ki so stali ob njegovej postelji — na svoje
pogrebce. . . . Bil je slab, zelo slab.....
V bližnjem zvoniku udarila je ura tri četrt na dvanajst po noči starega leta 1888. Onemogli starček jel je zdaj še hitreje pešati, težko je hrfipel, a časi se inu je prikradel dolg, tožen vzdih iz njegovih onemoglih prsij. Tudi 061, one ledeneoeije zaprl, častit-ljivo lice mu je pokrivala mrtvaska bledost, kvi se mu je ustavljala po žilah . . . Približala se je polunoe. Ko se je začul zamolkli ndarec dvanajste ure po noči, vzdignil sg je starec še jedenkrat, pogledal zadnjič one črne može, globoko vždihnil, padel nazaj na postelj in — umrl jnuaško . . .
Pogrebci so ga položili v črno krsto in ga tilio odnesli brez jokii v temno, mrzlo noč v — brezinejno večnosfc. . . . Ni ga vee leta 1888!
* *            *
Zaplakalo je v sti-anskej sobi ravno o p61unoči novorojeno dete. Kako ne-rairno je kobaealo to malo sitnešee v ližnej zibelH, kako oblastno mahalo z okroglinia, belima ročicaina. Okrogli lieoci svetili sta se tnu v lahkej rudcčici in mali ustuici sta se mu nakreinžili, ko je to sitnešče začelo plakati. Glavico so mu zakroževali krasni zlatenkasti lasci, a pod belim celom se mu je svetilo dvoje rnodrih očesec.  Ni liotelo mirovati to poniglavče . . .
Pri njegovej zibeli pa so šepetale med seboj tri krasne, bele sestrice, z dol-girai, ,,kakor padani sneg" belirai lasmi .... Bile so tri Eojenice In ko razpo-sajenček le ni hotel molčati, vzela ga je jedna izraej njih v naročje in ga tako Ijubko ujfkala, da je neporedni otročičck nioral takoj utiliuiti. Za plačilo ga je se poljubila na ono lepo belo, okroglo Čelo . . .
In kako hitro se razvija in raste to ljubko detetce leto 1889. In kaj se ne bi? saj so ga Eojenice blagoslovile. Zdaj je vže ravno tako veliko, kakor ste vi, čitateljčki inoji, in vam v uovem letu obilo sreče želi. Bodite v uovein letu samo lepo pridni in poslušni, ne bodete se kesali. Leto za letom hitro mine, tudi leto 1889. bode hitro miiuilo, inogoee da prej, nego si marsikdo želi. Ne bode dolgo in položili bodejo tudi to nežno detetce, leto 1889., kakor onemoglega starca leto 1888. v grob — v brczuieiuo večnost. . a vruilo se ne bode uikdar vee . . .

^^^^    Tudi z našim življenjem je tako. Le malo časa prebivamo v tej soiznej dolini,
i       katera je samo priprava na drugo lepšo doraoviuo, katera nam ne otide, ako čas
dobro porabirao in se z dobrimi deli  oskrbimo.   Na delo  torej,  dragi  čitateljčki
tnoji, v novem letu 1889., izvestno se ne bodete kesali.   V zlatih nebesih, kjer
bodemo potem prebivali na veke, povrne nam se naš trud tisočkrat — tisočkrat!
Janko Barle