— »=    245    ¦<- -
PAVEL STRMŠEK:
Nebeška vodica.
Po hrvatski narodni pesmi.
imrlo je mamici dete in odhitelo pred rajska vrata-tarn je zaklicalo svetcga Petra, naj mu odpre, saj je še angelček brez areha. Ali raiski vratar ga vendar ni hotel spustiti v tiebesa; dal mu je okovano vedro in rekel: »Pcleti zopet na svet ter nam prinesi vo-dice; a vodica ne sme biti ric iz neba ne iz zemlje črne, d.a bo mogla biti za rajsko dečico!«
Detece je vzelo vedro, poletelo v goro ter iskalo nebeške vodice med Rrmoviem in skaloviem; ali vse zainan, ni je našlo; scdlo je na k,amen in milo zajo-calo.
Slišala ga je vila-planinka, milo se ji je storilo in prihitela je k detecu: »Zakaj jckaš, detece milo?« In detece ji je poto- ( žilo, da ne more najti vodice za rajsko dečico.
Gorska vila pa mu je odgovorila: »Ubogo dete, dete mak>! Poleti še rnalo naprej k mamici svoii nesrečni! Glej, mamica tvoja se joka, po licu ji tečejo solze. Naberi te solze v vedro okovano ter jih ponesi sve-temu Petru! Ni vcdica ne iz ncba, ne iz zemlje črne; to je vodica za rajsko dečico!«
In detece je odletclo k mamici, nabralo vedro polno solz ter odhitelo nazaj pred rajska vrata. Zopet je klicalo svetega Petra: »Sveti Peter, rajski vratar, odpri mi vrata, angelček scm brez greha!« Toda svetnik molči, kakor da ne sliši. Zopet se oglasi detece: »Sveti Peter, odpri mi vrata. Težko je vedro, slabe so ročicc. Odtrgati se mi hočeio v ramenu.« Vrata so se odprla, in detece ie zletelo v nebesa.