TRIJE NEZNANI PRIMERKI BOHORIČEVE SLOVNICE IZ LETA 1584
Sistematično evidenco obstoječih primerkov iprve slovenske slovnice Adama Bohoriča, ki je bila izdana istočasno z »Biblijo« Junija Dalmatina v Wiittenbergu leta 1584, je začeJ Fr. Kidrič v svojih skriiptih' i. 1927. Tam je naštel sedem .bibliotek: Draždane — drž., Dunaj — nac. in univ., Ljubljana — slovanski seminar in štud. (3. pnim.), Mona-kovo — drž., Zagreb — vseuč. Omeajene knjižnice so imele skupaj 9 primerkov tega dragocenega prvotiska.
Razen tega je Kidrič zbral po raznih delih informacije o nadaljnjih sedmih izvodih, katerih kasnejša usoida mu ni bila znana. Zelo važna je informacija, da je 1. 1699 poslal Bohoričevo gramatiko Leibniz Sparwenfeltu (Jagič, 1st. slavj. fil. 62). Vendar je Kidrič prezrf notico o izvodu, ki mu je v uvodu I. snopiča Slovarja poljskega jezika, Varšava 1807, daljši odstavek posvetil Samuel Linde. Poljskii leksikograf je v uvodu omenil 35 slovarjev in slovnic skoraj vseh slovanskih jezikov (razen bolgarskega), ki jih je uporabljal kot vire za primerjalno gradivo pri poljisko-S:lovarLÄh sestavkih.
V tem skoraj kompletnem orisu takratne slavistične literature je omenjenih tudi 8 slovens'kih del. V drugi izdaji Slovarja (Lwöw 1854—^1'861) je izdajatelj August Bielow-sfci na podlagi Lindejevega rokopisnega arhiva besedilo izpopolnil in med drugim dodal deseto delo, namreč Ozvalda Gutsmana Deutsch-windisches Wörterbuch iz leta 1789.
Sioveraistične vire Lindeja je v tomentarju ob svoji objavi Vodmikovega pisma poljskemu leksikografu^ navedel prof. J. Sliziinski. O Bohoriču piše Linde: »Prvi tvorec kranjiske gramatologije je bil ob koncu 16. stoletja Adam Bohorič. Prvi je namreč poudarjal medsebojne odnose kranjskih in latinskih glasov; po zgledu svojega velikega učitelja Filipa Melanchtona, po njegovi grški slovnici, je sestavljal kranjsko gramatiko z naslovom Adami Bohorizii Horulae arcticae.«
Iz navedenega odlomka isledi, da se je Linde s tem besedilom seznanil, saj je opazil njegovo sorodnost z Melanchtonovo grško slovnico^.
Število registriranih primerkov Bohoričeve slovnice se je po pretekli vojni povečalo, kot je dvakrat poročal Mirko Rupel: prim. »Nov izvod Bohoričeve slovnice z avtorjevim posvetilom«* (novi primerek je bil najden septembra 1961 v Knjižnici frančiškanskega samostana na Kostanjevici in je posebej dragocen zaradi lastnoročnega avtorjevega posvetila Goričanu Juriju Sevi — Georgiu Sheu) in »Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja«,^ kjer med 71 deli navaja štiri primerke Zimskih uric (štev. 8, 15, 19 in 67).
Štev. 8 je od leta 1952 znana kot last samostana na Kostanjevici, štev. 15 je nabavila od privatnega lastnika Narodna in ^univerzitetna knjižnica v Ljubljani, štev. 19 pa je 1. 1954 dobil liz Lucerna antikvariat Cankarjeve založbe v Ljubljani. Tako ima Ljiab-Ijana od trinajstih splošno znanih primerkov že 6 izvodov te dragocene knjige. Trinajsti primerek, označen s štev. 67, je spravljen v Štajerski deželni knjiižraici v Gradcu.
Rupel je v svoji objavi na str. 17 pozval slaviste in bibliotekarje srednjeevropskih in sevem'Oevropskih držav k nadaljnjemu iskanju in poročanju o pozitivnih rezultatih. Drago mi je poročati o itreh drugih primerkih »Aroticae horulae«. Dva od teh poznam iz avtopsije, enega pa iz čtiva.
» Fr. Kidrič, Bibliografski uvod v zgodovino reformacijslce književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku. Izdalo in založilo Društvo slušateljev filozofske fakultete v Ljubljani 1927. — Bohoriču je posvečena štev. 83, str. 200—209, bibliografeki podatki so na str. 201.
' Jerzy Šlizinski, Doprinos o slovensko-poljskih kulturnih zvezah v prvi polovici XIX. stoletja. SR XII, 1959/60, str. 258/-263.
' Fr. Kidrič se pod geslom Bohorič Adam (SBL I, str. 50) res sklicuje na latinsko slovnico Melanchtona, vendar to dejstvo ne zmanjšuje Lindejeve zasluge pri ugotavljanju avtorja Bohoričevega prvovzora. Problem tudi sicer zasluži podrobnejšo obravnavo.
* Drugi Trubarjev Zbornik. Ob štiristoletnici slovenske knjige. Uredil Mirko Rupel. Ljubljana 1952, str. 176—177.
' SAZU, razred za filološke in literarne vede, dela 7. Ljubljana 1954.
123
Izvod, kii ga je rahil Linde, je v Varšavi, v oddelku staropolijskih tiđkov varšavske univerzitetne iknjižnice. Knjiiga je v dzvrstnem istaniju. Nima origiinalnih platnic, pač pa pergamentne; ,na hrbtni strani je nalepka .z vtisnjenim piozlačenim napisom s fakturo Bohor. Na zgorinjo platnico je neznana rolka na,pisala »Liber rarus!«, nekdo drug pa je spoidaj v oklepaju pripisal v ruščini »iezuity ee žgat«. Na naslownem listu beremo »Ex libris Sebasliani Teugnagelij I. V. D. et Bibliothec Caš. Mat.«, vendar se mi tega nekdanjega lastnika ni posrečilo ugotoviti.
Pojasnila zahteva trditev, da je prav ta primerek tisti, ki ga je uporabljal Linde. Opiram se na dejstvo, da je avtor .slovarja deloval v Varšavi v Znanstvenem društvu in večina omenjenih 35 slavističnih del je v isti knjižnici; opremljene so s soisednimi številkami signature. Težko je lačunati zgolj na slučaj in domnevati, da je v Varšavi kdaj obstajal še kak drug izvod, ki bi bil Lindeju na razipolago.
Druga knjižnica, ki ima to redko knjigo, je Biblioteka Karlove univerze v Pragi. Bohoričeva slovnica je spravljena v trezorju v rokopisnem oddelku s signaturo VIII J 233 oziroma Tres. Bf 146. Platnice so originalne, z grbom Kranjske na vrhu, njegova varianta na spodnji platnici pa je zabrisana. Ima zlato obrezo z vtisnjenim zlatim ornamentom. Primerek je defekten; manjka namreč naslovna stran, kii je nadomeščena z listom, na katerem je s črnilom napisan naslov, posnet po Linidejevem »Slovarju« z napakami vred. Razlikuje se izključno po dopolnjenih okrajšavah.
Prof. M. Murko je s isvinčnikom popravil napačni besedni red (Horulae Arcticae Arcticae Horulae), pri besedi Subcisivae pa nad b pripisal c ter v zlogu ci nad i dodal c. Razen tega je na pripetem listku z idokumentacijo, t. i. »fiszcze«, izpapolnU naslov s svinčnikom in ,se podpisal (-) M. Murko.
Na notranji strani zgornje platnice je s črnilom še en napis; »Adami Bohorizh- — Gramatika Carniolana — Witebergae 1584 —• edita.^ De hac Grammatica videatur Kohlii introductio ad histor. et rem liitterar. Slavorum pag. 159. Lam'becii Bibliothec. Vindobo-nens. Tom I. pag. 92. Morkof Polyhist. Tam I. p. 738.« Za podpis je uporabljen prepleten monogram, iz katerega je mogoče razbrati črke ACi.
Tretjega primerka nisem videl, vendar se nedvomno nahaja v Splošni biblioteki v Uppsali, kamor je prišel il. 1722. Je to tisti primerek, o katerem poroča Kidrič, da ga je G, W. Leibniz podaril J. G. Sparwenfel(d)tu, Obvestilo o njegovi usodi je v švedski reviji Acta Literaria Sveoiae, Edita Upsaliae.^V številki »Trimestr Primum Anni MDCC XXII« beremo pt. Nova Literaria. Upsalia: »Munificentia nova vir Generosissimus, Dn. Joh. Gabriel Sparwenfelt, primarius Ceremoniarum antehac Magister Regifus, Upsaliensen Musas šibi quam plirimum abstrinxit, dum Bibliothecam puiblicam insigni apparatu librorum rarissimorum tam MSS. quam impressorum auxit, quorum notiitiam proxime dabimus« (str. 271).
Napoved zadnjega stavka je bila uresničena šele pol leta kasneje v zveziku Tri-mestre tertium Anni MDCC XXII, kjer se na str. 324—327 nahaja po formatih foJio, quarto, octavo, duodecimo urejen »Index Librorum aliquot, quibus hoc anno Bibliothecam publicam auxit Generosissimus D. Johannes Gabriel Sparvenfeldt«.
Za nas je važno, da seznam navaja predvsem slavica, skupaj 36 (iz let 1489—1701). Od teh največ, kar 16, zadeva cerkvenoruskd in ruski jezik, 11 hrvaški, 4 slovenski, 3 poljski in komaj 2, češki.
Omejujem se tu na štiri islovenike.
Siovenike so: 1. (str. 324) Bib Ida S. Venedice, literis latinis, Wiittenbeirg 1584. (v prevodu J. Dalmatina, folio octavo); 2. (str. 326) Adami Bohoritz Arcticae horulae sucoi-sivae de Latino-Carniolana literatura, Wittebergae 1584; 3. Hierom, Megiseri Thesaurus Polyglottus,* Franc. 1603. Vol II.; 4. Ejusdem Dictionarium IV lingvarum, Germanicae, Latine, Illyrice et ItaJice, Graeoii 1592. — Tu omenjene »Arcticae horulae« so dar Leibniza Sparwenfeldtu, toi jih je nadalje izročil ujppsalsfci knjižnici.
t
Przemislaw  Zwolinski (Varšava) Prevedla  Martina Orožen
' Beseda je prelepljena z listkom signature.
¦ Izdaja se je pojavljala v Uppsali v letih 1720—1724 s tekočo numeracijo strani od 1—608.
' Megiserjev slovar več kot tridesetih jezikov upošteva med slovanskimi sistematično štiri jezike: slovenskega, češkega, poljskega in dalmatinskega (kajkavski dialekt srbohrvaščine). Prištevam ga vendar k slovenikam glede na štiri jezični slovar, ki mu sledi v Indeksu, v tem pa je bilo upoštevano ravno slovensko gradivo, vneseno v slovar leta 1603.
124