MARIJA JESENKO NARODNA ČITALNICA V ŠKOFJI LOKI 1862—1924 Ustanovitev Narodna čitalnica je bila v Škofji Loki ustanovljena 10. septembra 1862 kot sedma na Slovenskem za tržaško, mariborsko in ljubljansko, ki so delovale že leta 1861, ter celjsko, tolminsko in goriško, ki so zaživele isto leto kot škofjeloška. Deželna vlada v Ljubljani je potrdila njena pravila, ki so se ohra nila pisana v nemščini, 24. oktobra 1862. Čitalnica naj bi organizirala domače meščanstvo in ga prek družabnega življenja navduševala za slovenski jezik in za narodno zavest. Mišljena je kot nadomestilo nemški kazini, ki je obsta jala tudi v Loki in je s svojim životarjenjem čitalnici hotela kljubovati. No vice so poročale,2 da okrajni predstojnik Hoffern ustanovitvi čitalnice ni na sprotoval, ampak jo je pri deželni vladi podpiral; v znak hvaležnosti mu je loško pevsko društvo ob prazniku pripravilo večernico, na kateri so zapeli ne kaj slovenskih pesmi. Iz dopisa tudi razberemo, da se ministrski odlok z dne 15. marca 1862, po katerem mora sodišče s slovenskimi strankami uradovati slovensko, izvršuje in pripisuje zaslugo za to okrajnemu predstojniku Hoffernu in uradniku Kramarju. Iz pravil1 je razvidno, da je čitalnica namenjena čitanju slovenskih in tujih časopisov, prirejanju glasbenih in dramskih predstav ter družabnemu življenju s plesi in razgovori, odpoveduje pa se vsakemu političnemu delovanju. V dru štvo so včlanjeni pravi člani, ki so domači in zunanji, in častni člani, ki jih izvoli odbor. Domači člani plačujejo osem goldinarjev članarine na leto, zunanji polovico manj, oboji pa prispevajo še goldinar vpisnine. Pravice članov so naslednje: čitanje društvenih časopisov in knjig in udeležba pri veselicah, prejemanje časopisov in knjig na dom in uvajanje izobraženih tujcev v dru štvo. Na novo prišli gost sme, potem ko je bil predstavljen enemu odborniku in vpisan v posebno knjigo, 14 dni brezplačno prebirati časopise in knjige in se udeleževati vseh zabav v čitalnici. Vsak član je na občnem zboru lahko izvoljen v odbor, mora pa stanovati v Loki ali najbližji okolici. Člani imajo na občnem zboru pravico predlagati spremembo pravil, za kar je potrebna 2/3 večina zbora. Izredni občni zbor se skliče na zahtevo treh odbornikov ali 10 društvenikov (prvo leto je čitalnica imela 18 članov). O premoženju društva odloča v primeru razpusta občni zbor z dvema tretjinama navzočih čitalničar- jev, ki odločajo z 2/3 večino glasov. — Pristop v društvo je bil precej kompli ciran, članarina pa visoka. Pravila se v nobeni pomembnejši točki ne razlikujejo od pravil, ki so veljala v celjski in ljubljanski čitalnici. Objavljena so bila v Novicah3 in so 98 siužila kot predloga pri snovanju pravil loške čitalnice. Slovenski prevod pravil loške čitalnice nosi datum 1. 1. 18751, ko je bil njen predsednik župan Blaž Mohar. V primerjavi s starejšimi pravili so člani imeli večje pravice, saj je za sklic izrednega občnega zbora zadostovala že zahteva tretjine članov. V primeru razpada društva pa bi premoženje pripadlo: prva tretjina fondu za ustanovitev obrtniške šole v Loki, druga tretjina deški glavni šoli v Loki, zadnja tretjina dekliški šoli v Loki. Ustanovni zbor društva je bil 3. novembra 1862.1 Navzočih je bilo 18 dru- štvenikov: mestni župnik Primož Remic, sodni uradnik Rudolf Naglic, vele posestnik Jurij Guzel, fotograf in učitelj Lovro Sadar, učitelj Lavoslav Cvek, lekarnar C. Fabiani, W. Fabiani, posestnik Ajmanovega gradu Oton Detela, posestnik s Suhe Matija Kalan, vodja glavne loške šole Nace Eržen, lastnik fužine v Železnikih Globočnik, Kadivec, Podobnik, Kane, Legat, Resman in še 99 dva nečitljivo podpisana. Za predsednika so izvolili Otona Detelo, za namest nika Načeta Eržena, za blagajnika Matijo Kalana, tajnik je postal Rudolf Naglic, odbornik pa Lovro Sadar. Čitalnica je začela delovati pravzaprav s slovesno otvoritvijo 23. novem bra 1862, ki so jo popisale Novice4. Slovesnost se je začela že dopoldne v župni cerkvi, kjer je pel kvartet ljubljanskih pevcev. Sledilo je skupno kosilo Pri kroni. Do šeste ure popoldne, ko se je pričela slovesna prva »beseda«, se je zbralo okoli 150 domačinov in gostov iz Kranja, Ljubljane in Tržiča, mari borska in celjska čitalnica pa sta poslali pozdrave. Dvorana, okrašena z av strijsko in slovensko zastavo, je bila nabito polna. Najprej je čitalničin pred sednik Oton Detela pozdravil vse navzoče, posebej še dr. Janeza Bleivveisa in pesnika Miroslava Vilharja. V svojem govoru je opredelil namen čitalnic in slavil cesarja, ki je dopustil njihov nastanek. K pristopu v društvo je vabil »gospode vseh stanov«: duhovnike, uradnike, meščane, učitelje in posestnike. Pozival je čitalničarje k ljubezni do naroda in do domovine ter k složnosti in simbolično razložil barve slovenske zastave. Za njim je dr. Janez Bleiweis naložil čitalnicam dolžnost spreminjati slovenski »narobe svet« s kazinami v »pravi svet«. V svoji prilagodljivosti kazin ni kritiziral in je zahteval le ne moteno delovanje čitalnic: »Vsak po svoje, brez sovraštva.« V kulturnem programu so loški pevci pozdravili goste s pesmijo, zloženo posebej za to slovesnost, ki jo je uglasbil učitelj Sadar. Ljubljanski zbor je zapel tri pesmi: Zastaveničko, Ne vdajmo se M. Vilharja, Nedvedov Venec slovenskih pesmi, loški pevci Pod oknom in Rojakom, oboji pevci skupaj pa Jenkov Naprej. Sledila je deklamacija Cegnarjevega Graničarja. S hrvaškega je prišel Valentin Zarnik in zabaval poslušalce s šaljivim govorom O sedmih razpolih Kranjca. Za njim je mlad govornik razlagal barve slovenske zastave, Sadar pa je na klavir zaigral fantazijo. Umetniškemu delu je sledil zabavni program s plesom in vmes so se zvrstile mnoge zdravice, najprej cesarju, potem pa vsem za narod vnetim možem. Prostor in inventar Prve prostore je imela čitalnica pri svojem članu, posestniku Juriju Gu- zelju, lastniku današnje stavbe občinske skupnosti (Poljanska cesta 2) in go spodarskih poslopij (sedaj Poljanska cesta 4). Zaradi previsoke najemnine se je 1863 preselila na Plač, v stanovanje hiše Na pošti (danes Mestni trg 36). Čez pet let je za 75 florintov najela zadnji dve sobi v Deisingerjevi hiši (danes samopostrežna trgovina, Mestni trg 9). Tam je ostala do 1873, ko se je z Va lentinom Sušnikom pogodila za stanovanje na Štemarjih (danes Dijaški dom, Titov trg 4), 1879 pa se je z istim lastnikom pogodila za bivališče Pri kroni (danes Mestni trg 32), kjer je ostala do konca prve svetovne voje. Leta 1896 so na to hišo, kjer je društvo 40 let prebivalo v prvem nadstropju, slovesno pritrdili napis »Čitalnica«. Svoje prostore je dvakrat posodila ferijalnemu dru štvu »Sava« za zborovanje in večkrat gasilskemu društvu za prirejanje vese lic. Od leta 1909 pa jih je za 80 kron delila s Sokolom.6 Po vojni je Avgust Sušnik čitalnici odpovedal prostore in obe društvi, Sokol in Čitalnica, sta se znašli na cesti. Sokoli so se odločili graditi lastni dom. Znesek 1515 din je pod pogojem, da dobi v domu svoje prostore, pri- 100 spevala tudi čitalnica.7 V času gradnje sokolskega doma (1919—1922) je čital nica bivala v Brbonovi hiši na Mestnem trgu (danes št. 16). Leta 1922 pa se je zadnjič selila v sobo na sprednjem koncu sokolskega doma (sedaj dom TVD Partizan).8 Popis prvotnega inventarja Narodne čitalnice se je ohranil1 po prizadev nosti tajnika Oroslava (Jurija) Franca. Inventar, ki ga je sestavil marca 1875, obsega imena predmetov, leto nabave, cene in opombe: 1. glasovir, 1874 za 275 f., 2. velika miza, 1862, 3. tri igralne mize, 1862, 3 f., 4. dve mali mizici, 1862, 5. naslonjač, 1862, 6. 26 stolov, 1870, 7. omara 1874, 12 f., 8. ogledalo, 1869, 24 f., 9. ura, 10. svečniki (dva para), 1862, 1869, 4 f. 68.—, 11. dve tružici (pljuvalni), 12. zastava, 1869, 5 f. 75.—, 13. stojalo za note, 14. tri obešala, 1869, 1 f. 80.—, 15. luster 1863, 11 f., 16. note, 17. podob (5), 1869, 6 f. 90.—, 18. tom bola (igra), 19. šah (igra), 20. velika knjiga, 21. pritožna knjiga, 1874, 22. bukve (poseben izkaz v varstvu tajnika), 23. oder, 1869, 54 f. 20.—, 24. svetilnica (ve lika), 25. dve manjši. Društveno premoženje zajema pohištvo in opremo, ki je bila v začetku skromna in le najpotrebnejša. Klavir in oder so nabavili kasneje, leta 1874, po prvem sporu, pa tudi pritožno knjigo. Že 1862 jim je neki Hojkar iz Loža podaril Janežičev slovensko-nemški slovar v treh zvezkih in hrvaško slovnico. Po vzorcu zastave šišenske čitalnice so si 1882 oskrbeli novo zastavo. Z vlad nim dovoljenjem so smeli 1906 uporabljati hektografični aparat, tj. razmno ževalni stroj za rokopise. Nov oder so oskrbeli 1905, nove kulise pa je 1912 na slikal Janko Potočnik. Podpredsednik Oskar Dev je na občnem zboru 1910 po ročal, da je, kljub deficitu, v blagajni vrednost inventarja čez 2100 kron. Klavir je imel od 1911 v najemu Sokol oziroma različni njegovi člani na svojih domovih. Med vojno ni nihče skrbel za premoženje. Kulise so 1920 posodili Igralnemu društvu v Zabnici, 1922 pa so jih za 12.000 kron prodali Prostovolj nemu gasilskemu društvu v Zabnici. Ob selitvi v sokolski dom so kupili dolgo mizo iz trdega lesa in 12 stolov, knjižnico so preselili v sokolsko pisarno. Leta 1923 so knjižnica, klavir in držaji za časopise dokončno prešli v last Sokola.9 Družabno življenje in prireditve Čitalnica je v družabnem življenju lepo napredovala in opravičila svoj obstoj. Postala je nekakšna učilnica domačega jezika in priprava za javno življenje. Vsak večer so se društveniki zbirali k čitanju časopisov in knjig, igranju kart in razgovorom. Časopisov je imela 1863 naročenih petnajst. Na zunaj je s prirejanjem »besed« pospeševala začetke slovenske dramatike, glas be in petja. Tako so se na drugi besedi 4. januarja 1863 zvrstile deklamacije, petje, govor, tombola in igranje na klavir in piščalko.10 Pomembna je tretja beseda 11. februarja 1863, posvečena spominu Fran ceta Prešerna, ki jo je z veseljem naznanil tudi Levstik v časopisu Naprej.11 To je bil namreč čas, ki Prešernu ni bil naklonjen. Priznanje največjega slo venskega pesnika je žel Koseški in čitalnice so praznovale obletnico Vodniko ve smrti. Zato pomeni črna maša za Prešernom v Kranju in zvečer beseda v Loki uvod v praznovanje, ki se je ohranilo do danes. Prireditve v spomin velikemu pesniku se je udeležilo okoli 60 ljudi, med njimi tudi Lovro Toman.12 Program je bil sestavljen iz deklamacije, petja, igranja in plesa ter predsed nikovega govora o Prešernu. 101 Tamburaški zbor Narodne čitalnice v Skolji Loki leta 1892. Od leve proti desni stojita v zadnji vrsti Friderik Kramer in Ervin Burdvch, sedijo v srednji vrsti Marička Klun. Mila Cerovšek, Fanči Hafner, Celestina Rant in Poldi Ape, spredaj ležita neugotovljenn člana tamburaškega zbora. (Izvirniki v Zgodovinskem arhivu v Skofji Loki). V istem letu je Čitalnica priredila še eno besedo — 10. maja 1863.13 Konec leta so čitalničarji na občnem zboru izvolili nov odbor, pregledali račune, naročili nove časopise in sklenili, da v prihodnjem predpustu prirede vsako drugo nedeljo manjšo veselico.14 V čitalnici je deloval pevski zbor, katerega pa so morali zaradi preselitve nekaterih pevcev nadomestiti z orkestrom. Na Silvestrovo 1863 so priredili glasbeni koncert s tombolo.'"' Naslednje leto so tudi v loški čitalnici praznovali obletnico Vodnikove smrti z besedo 24. januarja 1864.16 Po predsednikovem govoru o Vodniku je igral domači orkester, peli pa so pevci iz Loke in iz Kranja. Z veselico so v čitalnici 2. oktobra 1864 proslavili prvo obletnico ustanovitve Južnega So kola, ki je iz Ljubljane poslal svoj pozdrav." Za naslednja leta ni dosti vesti o loški čitalnici. Videti je, da njeno delo vanje ni bilo tako živahno kot prva leta. Leta 1864 je čitalnica štela 65 članov, od tega 29 domačih in 36 zunanjih.18 Prirejati je začela tudi dramske prire ditve, kar je pomenilo določen napredek, in dobrodelne prireditve. Tako je 1866 pripravila koncert in dramsko prireditev v korist osnovne šole za nabavo harmonija,19 leta 1869 pa igro Bob iz Kranja, katere izkupiček je bil namenjen revnejšim loškim učencem.20 Isto leto je društvo na novo zaživelo, čeprav je štelo le 34 članov. K temu je pripomogla izvolitev Blaža Moharja za predsednika in nov oder.1 Igrali so tri igre: Domači prepir, Bob iz Kranja in Zupanova Micka. V Novicah pa se 102 dopisnik iz Loke pritožuje nad čitalnico, ker še zmeraj ni naročila vseh slo venskih časnikov in časopisov.-'1 Poleg običajnih predpustnih zabav so 3. marca 1872 priredili tombolo za reveže in so čisti dobiček poslali pobudniku akcije, uredništvu Novic.22 Priredili so besedo z Vilharjevo igro Zupan, pred njo in po njej pa so zapeli nekaj pesmi pevci kranjske čitalnice, s katero je loška sodelovala od ustanovitve.23 Da se je čitalnica v tem času odmikala svojim kmečkim članom, pove dopis v Novicah, ki zahteva, da bi čitalničarjem med tednom pošiljali na dom slovenske časnike, v čitalnici pa naj bi »ležal kup nemških časnikov, katere kmetiški udje gospodi privoščijo«.24 Ločitev duhov 1873 Politična trenja med liberalnimi mladoslovenci in klerikalno-konservativ- nimi staroslovenci je opaziti tudi v Loki in je bila pri njih udeležena tudi čitalnica. Liberalni kandidat Valentin Zamik je imel 15. avgusta 1873 volilni shod v Škofji Loki, ki se ga je udeležilo 31 volivcev in mu izreklo vso pod poro.25 Vsaj 12 udeležencev je bilo 1874, ko je ohranjena prva evidenca članov, čitalničarjev, predsedujoči zbor volilnega shoda (Detela, Naglic, Hafner) pa je v celoti pripadal čitalnici. Slovenski narod je poročal, da v Loki klerikalci niso močni, še posebej pri volitvah v deželni oziroma državni zbor ne. O tem, da so se Ločani lahko sami prepričali, ko jih je prišlo 17. avgusta 1873 na volilni shod v čitalnico, kjer naj bi sklenili kaj proti Zamiku, le pet, med njimi tudi kaplan Mandelc.26 V čitalnici so imeli duhovniki vidno vlogo, sicer liberalni časopis ne bi napada na kaplana povezoval s čitalnico. Kaplan Man delc je bil prizadet, zato je v Novicah terjal javno pojasnilo, kdo in kje je sklical volilni shod, o katerem tudi čitalnični predsednik Blaž Mohar ne ve ničesar.27 Politični spor se je 1874 pomiril na škodo liberalcev. V loški čitalnici so duhovniki svoj položaj še okrepili in ga obdržali do začetka devetdesetih let, liberalno usmerjeni člani pa so izstopali: Detela in Porenta že konec 1874. leta, Deisinger konec naslednjega leta. Vendar se je šest udeležncev Zarnikovega volilnega shoda vrnilo v čitalnico v glavnem že v devetdesetih letih (Detela 1892, Naglic 1879, Hafner 1894, Guzelj 1892, Demšar 1897 in Sadar), dva pa sta se celo prvič vpisala v čitalnico 1875 (Gaber in Homan).1 Delovanje do prve svetovne vojne in razpust čitalnice V svoje vrste je čitalnica privabila tudi dijake (študente), ki so prihajali domov v Loko le med počitnicami. Ti so 1. maja 1879 pripravili dijaško besedo.1 V letu 1876 je čitalnica organizirala besedo za logaške pogorelce,28 1879 pa tom bolo za prizadete Italijane.29 Vsako leto je čitalnica prirejala zabave na Silvestrovo, za pustni torek, velikonočno veselico in jesensko zabavo. Za plesne vaje je najela plesnega učitelja iz Kranja.6 Na glasbenih koncertih je igral 1897 na novo ustanovljeni tamburaški orkester Narodne čitalnice, na veselicah je igrala loška godba pod vodstvom učitelja Sadarja, pozneje pa godbe iz Kranja, Kamnika in Ljubljane, gasilska godba iz Škofje Loke in sokolski orkester. V čitalnici so gojili zbo rovsko petje; 1893 je vadil enkrat tedensko moški, ženski in mešani zbor. 103 Glasbeno življenje je poživil prihod Oskarja Deva, ki je bil službeno preme ščen na sodišče v Škofjo Loko in se je 1905 vključil v čitalnico, kjer je deloval do 1911, ko je odšel iz Loke. Z njegovim prizadevanjem je bil ustanovljen salonski orkester in oživljen pevski zbor, ki pa je 1910 razpadel.6 Dramske prireditve so se vrstile v čitalnici od 1869, ko so oskrbeli prvo odrsko opremo. Igrali so same komedije, večinoma enodejanke, zahtevnejših del se niso lotili. Sledi pregled predstav do prve svetovne vojne, ki so jih igrali igralci, imenovani »Loški diletanti«: 1882 so igrali veseloigro v enem dejanju Klobuk in Krelčkovo ljubezen,30 1894 Strup,6 naslednje leto pa igro Mlinar in njegova hči; v 1896. letu so pripravili tri predstave: Popolna žena, Stric Jaka in Lumpaci Vagabund ali Zanikrna trojica, 1898 veseloigro v treh deja njih V Ljubljano jo dajmo in burko enodejanko Nemški ne znajo; na Silvestro- vo so 1903 igrali enodejanki Eno uro doktor in Mesaline; skupaj s Sokolom so 1909 igrali dve igri, združeni igralci pa so v dveh naslednjih letih pripravili tudi Miklavžev večer.6 Podpredsednik Oskar Dev je na občnem zboru 1910 poročal, da za dramske predstave med občinstvom ni zanimanja. Dvorana je bila zasedena le do petine, ostale štiri petine pa so ostale prazne. Med dijaki so opažali neko nasprotovanje čitalnici.8 Dobro pa je bilo obiskanih vseh 16 predavanj. To leto so igrali: Moških ne trpe, skupaj s Sokolom pa Resno že- nitno ponudbo in Dve tašči. Ganglovega Sinu so igrali 1911, 1914 pa igre O pol noči, Ne kliči vraga in Trije tički. Vso svojo pozornost je čitalnica posvetila ljudski knjižnici in prirejanju predavanj. Vsaj od 1894 so na občnem zboru volili odbornika, ki je skrbel za knjige, časnike in časopise in o položaju v knjižnici poročal zboru.6 Med knjiž ničarji izstopa s svojo sposobnostjo uradnik okrajne hranilnice in posojilnice Avgust Nadilo. Izdal je imenik knjig31 in na občnih zborih 1909 in 1910 ob širneje prikazal delovanje knjižnice v preteklem letu.8 Leta 1909 je bila knjiž nica odprta vsako nedeljo in praznik od 9. do 11. ure dopoldne in vsak četrtek od pol enih do dveh popoldne. V 114 poslovnih dneh je izposodila na 288 izkaznic 2.641 knjig. Na vsako izkaznico so izposodili poprečno 9 knjig, vsak poslovni dan 23 knjig. Do tedaj je bilo izdanih 721 izkaznic, od tega v pretek lem letu 161. Bralcev je bilo 230, 114 moških in 116 žensk, in vsak je prebral poprečno 11 knjig. Čeprav je število knjig naraslo, ni bilo mogoče kupiti vseh leposlovnih knjig, ki so na novo izšle v slovenščini. Glavni vzrok pomanjkanju denarja so bili visoki stroški za vezavo knjig in tiskanje imenika v preteklem letu, ki ga je bilo še 2/3 v zalogi. S prizadevanjem loške se je snovala tudi ljudska knjižnica v Zabnici. Naslednje leto (1910) je imela čitalnična knjižnica že 831 knjig in v pri merjavi z letom 1908, ko jih je imela 483, se je njihovo število skoraj podvojilo. Knjižnica je v letu 1910 poslovala 116-krat in je na 259 izkaznic izposodila 2.888 knjig; od 880 izkaznic so jih v tem letu na novo izdali 159. Knjižnica se je znašla v deficitu. Tudi prizadevanja pri ustanavljanju knjižnice v Žabnici niso imela uspeha, ker da se v Zabnici za knjižnico ni nihče trudil. Svojega poslovanja pa loška ljudska knjižnica ni hotela razširiti v Poljansko dolino. Odklonila je prošnjo, da bi izposojala knjige ljudski knjižnici v Poljanah z izgovorom, da bi bilo poslovanje in evidenca za knjižničarja pretežavno, da mora biti knjižnica dobro založena za vedno zahtevnejše domače bralce in da bi se knjige z izposojanjem v Poljane kvarile ali izgubile.8 Leta 1920 so za 500 kron kupili 25 novih knjig, naslednje leto ji je Sokol odstopil 80 knjig, 25 mladinskih in 55 knjig za odrasle. Tudi knjižničarja sta bila takrat dva: 104 za mladino in za odrasle. Knjižnica je 1922 povečala fond za 20 knjig, 1923 pa še za 27 leposlovnih del, tako da je ob razpustu čitalnice pripadlo Sokol- skemu društvu 850 knjig.8 Čitalnica je uspevala tudi s prirejanjem predavanj. V letu ustanovitve Sokolskega društva (1906) je dr. Ravnikar za društvo »Nada« predaval o so- kolstvu in o telovadbi, fotograf Rozman pa je pripravil projekcijski večer. Vseh 16 predavanj v letu 1910 npr. je bilo dobro obiskanih. Naslednje leto so naprosili za predavanje Zvezo izobraževalnih društev iz Ljubljane, o časopisju pa je predaval Pavle Miklavčič. Leta 1914 so želeli obnoviti glasbena preda vanja in so za posredovanje prosili prof. Ilešiča iz Ljubljane.8 Čitalnica je bila najstarejše slovensko društvo v Škofji Loki in je svoj namen izpolnila že v prvem obdobju svojega delovanja. Razmere, v katerih Tamburaški zbor Škofjeloške čitalnice 'vabi Vaše blagorodje najuljudneje k PRVIMI K0ICS1TU rtojesra priredi v necMjo, dne 21. sušca 1897. L v svojih prostorili. VZPORED: 1.1 IVagner. Pod dvoglavim orlom. 2.] Barki: Venec vojaSkih narodnih pesnij. S.I M.pl. Farkal: Santa Lucia. 4.1 Mascagni: .Intermezzo" iz opere »Cavallerin rustieana1*. o. 1 J. V. Allstnm: Valse elegante. -. Odmor. • (j> M.pl. FarkoS: Sretan imendan. 7.1 Bartcl: Danici. 8.) J-.Zeller: „Sei nicht bose". 9.1 Bariel: Domovini. 10.) M.pl. Farkal: KrataTc potpouri hrv. narod, pjesma. Začetek ob 8. uri zvečer. Vstopnina : za neude 40 kr.; za ude 20 kr. K obilni udeležbi v;ibi najuljudneje ODBOR. Vabili na koncert in veselico Narodne čitalnice v Škofji Loki iz leta 1897 in 1898. (Izvirnika v Zgodovinskem arhivu v Škofji Loki.) VZPORED: I. Tamburanje: a) A. Webcr: Koračnica ie opere Prodana neveata. b) V, G. Btot; U spomin Tomialavu. t) • Na idravice- mornarafa. d) M. pl. Ftrkai; Polka tr.mblanka. H. V Ljubljano jo dajmo! Veseloigra » ttth dejanjih. OSEBE: Gašper Srebrin, vinski trgorve. Muko Sfloj, doktor pravoalovja. Konja, njegov« Uoa. Ncia, dekla pri Srebrin«. Malica, njuna lici. Pavle, hlapce pri Srcbrioa. S vaije. Začetek točno ob 8. uri zvečer. Vilopnlna udom SO kr., ntudom 30 kr. V obilno uddeiilev a.juijodrcje »»bi odbor. 105 Vabilo na čitalniški plesni venček li. februarja 1902. (Izvirnik v Zgodovinskem arhivu v Skorji Loki.) je bila ustanovljena, so se z leti spremenile, zato je 1893 tudi čitalnica pripra vila spremembo pravil, s katero je uvedla brezplačne člane.1 Ponovna zahteva po reorganizaciji se je pojavila 1910, in sicer naj bi preosnovali društvo na bolj demokratični podlagi. Nova pravila je sestavil pravnik dr. Janko Leskovec, vendar po krivdi odbora do sprejetja pravil ni prišlo.8 Medtem je bilo 1906 v Skorji Loki ustanovljeno Sokolsko društvo, ki je uspešno prevzelo nekatera delovna področja čitalnice. Ze 1912 so v čitalnici predlagali združitev s Sokolom, kar pa je ostalo brez odmeva. Finančni polo žaj pa je bil vedno bolj pereč problem. Za sanacijo so naprosili okrajno hra nilnico in posojilnico za 200 kron. Zaradi balkanskih vojn 50-letnice ustano vitve čitalnice niso praznovali, 60-letnica, ki so se je udeležili tudi predstavniki kranjske čitalnice, pa je slabo uspela. V upravni odbor so v vedno večjem številu prihajali čitalničarji-sokoli. Leta 1923 je na Slovenskem životarilo že 8 izmed nekdanjih 63 čitalnic. Med njimi je bila tudi loška, ki je že isto leto na občnem zboru oddala klavir in knjižnico Sokolskemu društvu, naslednje leto pa so se člani prostovoljno razšli.8 Sestava članstva Od ustanovitve do leta 1911 je bilo vpisanih v čitalnico 377 članov.6,8 V letu 1874 med 58 člani prevladujejo posestniki, katerih je dobra tretjina (18); veliko je izobražencev.6 duhovnik, 2 učitelja, po en notar, zdravnik in apo- 106 Zapisnik občnega zbora Narodne čitalnice v Skofji Loki dne 29. marca 1924. (Izvirnik v Zgodovinskem arhivu v Skofji Loki.) 107 tekar; nadalje 2 trgovca ter po en krojač, poštar in trafikantka. Leta 1894 je bila četrtina čitalničarjev iz vrst davčnih, sodnih, poštnih ali železniških urad nikov — med 56 člani jih je bilo 14; posestnikov je bilo 9, trgovcev 10, 4 uči telji, zdravnik, notar, sodnik, odvetnik in lekarnar, 2 župana, deželni glavar (Detela) in deželni poslanec (Tavčar), 2 mesarja, 2 gostilničarja, kavarnar, mli nar, pivovar, poštar, brivec in hči sodnijskega sluge. Leta 1911 je bilo v čital nici več kot četrtina članov trgovcev (18 med 68), posestnikov je bilo 5, dva člana sta bila gostilničarja in eden pek, 5 zasebnikov, 8 uradnikov, 2 sodnika in 3 odvetniki, nadalje notar, zdravnik, živinozdravnik, lekarnar, dva učitelja, deželni glavar (Detela), dva pivovarja, en tovarnar (Krener), zidarski pod jetnik, urar, krojač, brivec, poštar, čevljar in dijak. Vidimo, da so v članstvu čitalnice prevladovali posestniki, izobraženci in uradniki. Med izobraženci je največ učiteljev (15) in duhovnikov (13), po letu 1894, ko se je na Slovenskem izvršil dokončni razcep med klerikalci in libe ralci, pa ni vpisan niti en duhovnik več. Obrtnikov je malo, ker so bili večinoma včlanjeni v Bralno društvo, ki se je 1894 preimenovalo v Katoliško izobraževalno društvo. Zastopani pa so med čitalničarji prvi loški industrialci. Izmed vpisanih članov sta v loški občini prebivala 302 čitalničarja. Tretji na zunanjih članov je bila iz bližnje loške okolice: 13 jih je bilo iz starološke občine, med njimi so bili 3 Zabničani (učitelja in župnik), po en Svetoduhar in posestnik s Trate, iz Poljan je bilo 6 posestnikov in dva duhovnika, dva čitalničarja sta bila iz Selc in eden iz Železnikov. Iz Ljubljane je bilo 11 zu nanjih članov, iz Goričan pa dva uradnika, ki sta bila zaposlena v tovarni papirja. Iz Trsta je bil član škofjeloški rojak in urednik Edinosti Ivan Dolinar. Po enega člana je imela loška čitalnica iz Kranja, Radovljice, Podbrezij, Stran ske vasi, Mengša in Šoštanja. Loka je bila že takrat letoviški kraj in poleti so v čitalnico zahajali turisti, med katerimi je bilo največ Tržačanov. Kot zu nanji član z Dunaja je bil 1897 vpisan botanik Franc Jesenko. V čitalnico niso bili vključeni samo Slovenci, ampak tudi priseljenci, npr. družina Caleari iz Trsta ali pa čevljar Teodor Faul s Češkega. Med čitalničarji slovenskega porekla so bili tudi taki, ki so ob popisih pre bivalstva navedli kot občevalni jezik nemščino32 in s tem pokazali svoj dvojni značaj v narodnostnem pogledu; v čitalnici so se navduševali za slovenski jezik, ob popisu prebivalstva pa so se izdajali za Nemce. Tako so 1880 navedli zase in za svoje družine nemščino kot pogovorni jezik in bili istočasno vpisani v čitalnico: uradnika Rajmund Karlinger in Benjamin Potočnik, posestnik Oroslav Deisinger, zdravnik Avgust Sežun, notar Janez Triler. Za nemščino se je 1890 odločil trgovec Koceli, 1900 pa posestnica Rozina Daneu. Število članov čitalnice se je gibalo od 18 v prvem letu do 111 v letu 1923. Največkrat je čitalnica štela od 60 do 70 stalnih članov, kar je bilo za mesto z nekaj nad 2.000 prebivalci malo.6'8 Kot pomembni člani izstopajo: prvi pred sednik in deželni glavar Oton Detela, zdravnik Anton Gerbec, slikar Ivan Gro har, skladatelj Oskar Dev, botanik Franc Jesenko; med zunanjimi člani pa dr. Ivan Tavčar, Ivan Dolinar in vodja obrtne šole v Ljubljani Ivan Šubic. Kot podporni član je bil med drugimi vpisan posestnik starološkega gradu Strahl. Viri in literatura ZAL, oddelek v Skofji Loki, fondi Narodna čitalnica v Skofji Loki 1862—1924, Sokolsko društvo v Skofji Loki 1906—1941 in Popis prebivalstva 1880, 1890 in 1900. — Imenik knjig ljudske knjižnice »Narodne čitalnice« v Skofji Loki, dokončan 10. juli- ia 1908. Založila ljudska knjižnica v Skofji Loki. — Koledar slovenski za navadno leto 1865. Ljubljana, Slovenska matica 1864. — Novice, gospodarske, obrtniške in narodne, Ljubljana 1862—1882. — Slovenski narod, Ljubljana 1873. — I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848—1895, II., Ljubljana 1956.— B. Berčič, Razvoj in delo Mestne ljudske knjižnice, LR 1/1954, str. 174—176. —• J. Jamar-Legat, Loško šolstvo v drugi polovici 19. stoletja, LR XVIII/197l, str. 80—86. — Fr. Planina, Škofja Loka z okolico, Ljubljana 1962. Opombe 1 ZAL, Oddelek v Sk. Loki, fond Narodna čitalnica v Skofji Loki, Pravila in imenik članov 1862—1894. — 2 Novice, 29. 10. 1862, str. 371. — 3 Novice 1861, pri logi. — 4 Novice, 26. 11. 1862, str. 403; Novice, 3. 12. 1862, str. 410. — 5 Novice, 108 2. 12. 1863. — 6 ZAL, Oddelek v Sk. Loki. fond Narodna čitalnica 1862—1924, Pravila in Imenik članov 1862—1894, Beležnica tajništva (1894—1923). — 7 ZAL, Oddelek v Šk. Loki, fond Sokolsko društvo v Škofji Loki 1906—1941, Spominski spis Sokol- skega društva, str. 73. — 8 ZAL, Oddelek v Sk. Loki, fond Narodna čitalnica 1862— 1924, Zapisnik sej in občnih zborov 28. 11. 1909—29. 3. 1924. — 9 ZAL, Oddelek v Sk. Loki, fond Narodna čitalnica 1862—1942, Pravila in imenik članov 1862—1894, Beležnica tajništva (1894—1923), Zapisnik zborov in sej 28. 11. 1909—29. 3. 1924. — 10 Novice, 14. 1. 1863, str. 15. — 11 Naprej, 3. 2. 1863, str. 85. — 12 Novice, 25. 2. 1863, str. 63. — 13 Novice, 6. 5. 1863, str. 144. — 14 Novice, 2. 12. 1863, str. 589. — 15 Novice. 23. 12. 1863, str. 413. — 16 Novice, 3. 2. 1864, str. 39. — 37 ZAL, Oddelek v Sk. Loki, fond Narodna čitalnica 1862-—1924, Plesni red za veselico k obletnici »Južnega So kola« 2. 10. 1864. — 18 Štirinajst slovenskih sestric, njihov brat in njihova mati, Koledar slovenski za navadno leto 1865, str. 102. — 19 J. Jamar-hegat, Loško šolstvo v drugi polovici 19. stoletja, LR XV11V1911, str. 80—86. — 20 Novice, 20. 1. 1869, str. 21. — 21 Novice, 20. 1. 1869, str. 21—22. — 22 Novice, 13. 3. 1872, str. 89. — 23 Novice, 17. 4. 1872, str. 128. — 24 Novice, 27. 3. 1872 str. 103. — 25 Slovenski Narod, 17. 8. 1873. — 26 Slovenski Narod, 24. 8. 1873. — 27 Novice, 27. 8. 1873, str. 285. — 28 ZAL, Oddelek v Sk. Loki, fond Narodna čitalnica 1862—1924, Vabilo na besedo v korist logaških pogorelcev 3. 9. 1876. — 29 Novice, 31. 12. 1879, str. 428. — 30 No vice, 8. 2. 1882, str. 46—47; Novice, 12. 4. 1882, str. 119. — 31 Imenik knjig ljudske knjižnice »Narodne čitalnice« v Skofji Loki. Izdala Ljudska knjižnica v Skofji Loki 1908. — 32 ZAL, Oddelek v Sk. Loki, Popis prebivalstva 1880, 1890 in 1900. Svoje gradivo o popisu prebivalstva mi je dal prijazno na razpolago višji arhivar France Stukl. Resume LA SOCIETE DE LECTURE NATIONALE A SKOFJA LOKA DE 1862 A 1924 La Societe de lecture est 1'association slovene la plus ancienne de Skofja Loka. Elle fut fondee aux temps du renouveau national en echange du casino allemand, et avec le but d'enthousiasmer pour la langue slovene la bourgeoisie pas encore alignee dans sa nationalite. Cest elle qui posa les fondements aux activites musicales et dramatiques a Skofja Loka. Dans ses activites, elle n'attira que les couches superieures de la bourgeoisie, surtout les grands proprietaires, les intellectuels et les emploves. Tout de meme, au recensement, plusieurs d'entre ces patriotes decla- rerent la langue allemande comme leur langue maternelle. En s'abonnant aux journaux allemands au lieu de ceux slovenes, elle s'aliena de la population pay- sanne. Les artisants et la petite bourgeoisie s'organiserent au Cercle de lecture. Pourtant, la Societe de lecture guidait avec succes les activites de la bibliotheque municipale. Ce fut de cette societe qu'est issue la section de Skofja Loka de VAsso- ciation de Faucon. 109