ANO XIII — NUM. 217 FEBRERO 1946
LETO XII — ŠTEV. 217 FEBRUAR 1946
HA WDÖA ISMDTOM
EVHARISTIČNI KONGRES.

■
Na daljnem jugu, prav na koncu Južne Amerike leži mesto Punta Arenas, ki ima kakih 30.000 prebivalcev. Je to najbolj južno mesto na svetu in prav tam se bo vršil veličasten kongres na čast Jezusu v Sv. Rešnjem Telesu v dneh od 6—10 februarja.
V Punta Arenas, ki leži ob ožini Maga-llanes, je skoro polovica prebivalstva jugoslovanska. Slovenec je tam le redek, največ so Dalmatinci. Tamkaj delujejo tri slovenske usmiljene sestre in P. Martin Maroša, rojak iz Prekmurja, salezijanski duhovnik.
Na kongres bo pohitel tudi č. g. Hladnik in se bodo vršili nekateri posebni akti za naše ljudi. Spotoma se oglasi v B. Blanki 28. jan. in 16. febr. v Comodoro pa 30. januarja.
Alli se dan la mano Argentina y Chile como en ningün otro lugar de su 6000 km largo limite comün. En el lado chileno estd la Capital mas austral del Mundo, Punta Arenas, donde se van a unir junto al alt ar de Jesus Eucaristico los habitantes de las regiones circundantes sin distincičn de nacionalidad.
El Congreso Eucaristico ten-drčc lugar de 6—10 de febrero.affesg Y se calcula con una concu-S rrencia muy numerosa de todas* partes de Argentina y de Chile.
Ognjena zemlja je pač naj-* bolj melanholičen del prostra- *9 ne Argentine. Daleč na jug se- SHH že tamkaj kontinent, tako da je S v poletnem času .noč dolga komaj 5 ur.
Pa vendar mraz tam ni posebno neznosen in raste prav do skrajnega juga skromno drevje in grmičje, v katerem najdejo ovce obilne paše in pomenijo bogastvo dežele, kajti tako izborne volne, kot jo da } ovca tam ni na celem svetu dobiti.
Samotarski prebivalci "Ona", K leni tjulni (foca), ledeniki, ro- jjj mantični kalani in poxevni sončni žarki ter polarna megla nudijo obilno čara in lepote.




TIERRA DE FUEGO
La Tierra de Fuego con sus robles y hayas, con las focas y ballenas, con los maravillosos canales y enigmaticos habitan-tes son un mundo aparte, abundante en hermosura, quizas un tanto melancölica, que en modo especial pone a uno en con-tacto con la eternidad.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Uredništvo: Pasco 431 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48 - 3361	(48 -0095)
Kliči od 11—13 ure in po 8 url zvečer. Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava: Paz Soldčrn 4924 Telefon 59 - 6413
CERKVENI VESTNIK
17. FEBR.: Maša na Paternalu za f Ireno Jekše, obletnica.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za f Alojz Rožič.
Molitve in shod Bratovščine na Avellanedi.
24. FEBR.: Maša na Avellanedi za f Franc Ferletič.
Pri sv. Rozi za f Henrik Kravanja.
Molitve na Paternalu in shod bratovščine.
3. MARC: Maša na Paternalu za •f Franc Cigoj. obl.
Pri sv. Rozi za f Gergolet.
Molitve na Paternalu.
KRŠČEN je bil pri sv. Rozi Hektor Valter Živec.
POROČENI pri sv. Rozi OLGA ŠIROK, doma iz Grgarja in CIRIL PODERŽAJ doma iz Solkana.
BOŽIČ IE ZA NAMI
Zamajal se je veliki zvon . . . Čez razbeljene strehe velemesta je potegnil prijeten vetrič, čigar dobrodejni dih je dahnil tudi skozi odprto okno, kjer so rojaki čakali pri radiju enajste zvečer. Bo ali ne bo? . . . Radio Splendid . . .
Sedaj se bomo pa preselili v junaško jugoslovansko zemljo, tako je prišla beseda iz radija in napovedovalec je razlagal z izbranimi besedami naše božične običaje . . . Svečan molk . . . En prijeten akord je zazvenel iz daljne dalje in zbudil domač spomin in že se je oglasila sladka božična 'Sveta noč, blažena noč", dijem in lepo je prestal svojo prvo pre-Prvič je stal naš mladinski zbor pred ra-skušnjo. Ponosni smo bili na ta njihov prvi nastop, ki je bil v drugi pesmici še bolj posrečen ... Le škoda, da so tiste minute tako hitro minile. Še bi zapeli, saj so imeli še marsikaj pripravljenega, toda že so čakali zadaj drugi nestrpni, da pridejo na red in pokažejo, kakšen je Božič v Švici in drugod po svetu . . .
Toplo so častitali našim pevcem in v umetniško prirejenem zavojčku jim je u-prava radija poklonila izbornih bombonov.
Med tem se je pa že na Paternalu zbrala množica naroda, ki je prihitel v prekrasni noči iz vseh strani, da doživi veličino svete noči ob naši slovenski pesmi in besedi med svojimi znanci in rojako.
Ob 10 uri je bila maša na Avellanedi. Napolnila se je kapela do zadnjega kotička in spet nas je prevzelo toplo čustvo, ko so zadonele tiste nebeško lepe pesmice o skrivnosti božične noči, ki nam tako živo kliče v spomin božjo ljubezen, ko se je Bog sklonil na zemljo, da obriše vernim zemljanom solze, da nas z uboštvom v jaslicah poduči, kako moramo tudi mi sprejemati bridkosti in preskušnje, katere nas vtegnejo obiskati v zmotnjavah te solzne doline.
Še popoldne smo napravili posebno slovesnost s petimi litanijami in prelepim božičnim petjem.
BIRME LETOS ŠE NE BO ker je šele dve leti. ko je bila pač pa imejte v računu, da bo prihodnje leto. Imejte torej stariši to v mislih, da boste pravočasno prijavili otroke.
SE AUSENTARA
el P. Hladnik de Buenos Aires desde el dia 28 de enero hasta 17 de febrero, para participar en el Congreso Eucaristico que se realizarä en Punta Arenas, donde hay un nucleo numeroso de yugoslavos y habra por lo tanto tambien algunos actgs organizados para ellos.
PROCESIJA SV. NEŽE
V nedeljo 27. januarja se vrši slovesna proščenjska procesija sv. Neže na Paternalu, Avalos 250. Rojaki ste povabljeni, da prihitite v obilnem številu, ker se bomo procesije vdeležili z našo zastavo.
Pridite ob 17.30 na Paz Soldčrn 4924, od koder bomo nato skupno odšli k cerkvi.
Prelepa je bila slovesnost prvega sv. Obhajila 16. decembra. Pristopilo je prvič k božji mizi 10 otrok. 8 dečkov in 2 deklici. Nadvse ganljiva je bila slovesnost v cerkvi, kjer je prekrasno zapel mladinski zbor. Nato je bil zajtrk pri sestrah. Za spomin imamo tudi prav lepe fotografije, katere si lahko oskrbe kateri žele.
IZLETA V SAN JUAN NE BO.
Saj smo imeli romanje v Lujän, ki je bilo za to leto tudi izlet. Pa je še drug vzrok. G. kaplanu Hladniku njegova noga ne dopušča izrednih potov, katere nujno nalaga organizacija takega izleta. Kadar bo zato dana možnost bomo poskusili orgnizirati obisk v Ing. Maschwitz. kjer ie nekaj naših rojakov in marsikatera zanimivost, posebno estancija Los Nanduces, kjer goje race "Vicas". INTERNAT ZA FANTKE.
Naše sestre na Paternalu so slednjič le dosegle, da morejo povečati internat za fantke. Zato se daje v vednost rojakom, da tisti, kateri imajo fantke od 5 do 11 leta, jih morejo izročiti sestram kot notranje gojence. Važno je to posebno za rojake iz notranjosti. Otroci dobe tako vsestransko skrbno vzgojo in poduk. Vprašati je na Paz Soldan 4924 (U. T. 59-6431).
IZ UREDNIŠTVA.
Nekateri rojaki radi pozabljajo, kako hitro se časi menjavajo. Pred 2 leti so peli slavo Mihajloviču, danes jih je že sram tega in danes pojo slavo drugemu in ne upoštevajo, da se vtegne kolo spet zasukati in bodo jutri pljuvali na tistega, katerega danes v zvezde kujejo ....
Samo eden je večen: To je Bog, zemljani smo pa vsi majhni podvrženi minljivosti časov.
Zato pa je strašno nesmiselno, kar vidimo v “Pravici", katera menda misli, da je njena naloga v tem, da čim bolj grdi škofa Rožmana in še koga drugega .. . Se vidi da sami sebi ne verjamejo, ali pa jasno vidijo, da se drugi ne dajo prepričati, ker sicer bi ne smatrali za potrebno, da se vračajo vedno na isto ... In bo res malo težko dopovedati pametnim ljudem, da je dr. Rožman izdajalec, ki je že kot drugošolec nezlomljivo prenašal klofute nemškega profesorja, zato ker je branil slovenski jezik; ki je bil eden najbolj agilnih pobornikov za majniško deklaracijo — na Koroškem leta 1917 . . .
Čisto prazno delo je vse napadanje nanj in vse ponatiskovanje izlivov drugih. Dr. Rožman je in ostane velik mož in se pripravlja na povratek v domovino. Trenutno je pa v Celovcu.
Tisti, kateri ga nazivajo za izdajalca, naj pa najpreje dobro razločijo med tem kaj so zdravi slovenski ideali, kateri so našega naroda last in kai so cilji komunistične revolucije . . . Pač jim verjamemo, da ga kot komunisti nimajo nič radi, toda kot Slovenci naj pa sodijo drugače, da ne bodo nekoč ostali globoko osramočeni ....
LA VIDA ESPIRITU AL
Revista mensual.
Direccičn: Pasco 431 U. T. 48 -3361 y 0095
Director: P. Juan Hladnik Administracičn: Pax Soldčrn 4924 U. T. 59-6413
SUSORIPCION ANUAL S 3.—.
EL PROBLEMA MAS DIFICIL del actual momento son los prdfugos. Hay unos 100.000 entre eslovenos, croatas y servios. Algunos de ellos, ciertamente, han tenido alguna coperacičn con el Invasor, especialmente los croatas. pero no ocurrič lo mismo con los servios y eslovenos.
De estos Ultimos, los que quedan to-davia en el exterior, se han retirado por su firme lucha contra el comunismo. Los realmente culpables de cloaboracionis-mo. ya han sido entregados a las auto-ridades yugoeslavas. Los que todavia existen en los campos de refugiados, se-gün la opiničn de los aliados occiden-tales. ya no pueden ser considerados co-mo colaboracionistas.
Los eslovenos estan en unos campos en Carintia (Austria) Spittal. Judenburg. Lienz, Celovec. En esta ultima ciudad se halla actualmente tambien el obispo de Ljubljana, Dr. Rožman.
En Italia se eneuentran los grandes campos de eslovenos en: Forli, Treviso, Riccione, Servigliano. En este ultimo se hallan un hermano y una hermana del P| Juan Hladnik.
Una carta del hermano del P. Juan, eserita el 27/11 especifica: “Alli se nos tiene como traidores, pues asi se opina de todos los aue han debido abandonar la patria . . . Pues, yo digo que si somos “traidores" nosotros, lo somos con orgullo. Tambien la cruz ha sido antes senal de vergiienza, pero luego de haber sido cla-vado en ella el Redentor, rösulto una senal sagrada .... Tambien el termino de “traidor" va a adauirir en cierta forma otro sentido" .... La carta cuenta muchos hechos por los cuales se de-muestra claramente lo infundado de let acusacion de colaboracion con los tan odiados ocupadores, ni siquiera en el ultimo momento, ya aue, como con ellos nunca colaboraba, tampoco con ellos sa-lič del pais . . .
La gran culpa de los patriotas eslovenos procedia del hecho cierto de no querer ser comunistas. Es por tal razön que esperan confiados ese gran dia del regresa a la patria.
Se estan haciendo gestiones para ese objeto.
FUE INTERNADO EN EL SANATORIO San Jose por 10 dias el P. Juan Hladnik, a fin de aplicdrsele el tratamiento con penicilina a la enfermedad de osteo-mielitis en el calcanar, por una lastima-dura del talon sufrida en su iniancia.
AYUDA PARA LOS NECESITADOS
En grandes apuros, particularmente de articulos de vestir y ropa de cama, se hallan las 20.000 eslovenos, miserable-mente aloiados en los campos de jefu-giados. Especialmente encomendamos a la caridad cristiana a los 43 seminaristas.
Nos dirigimos pues a las almas gena-rosas a fin de aue nos monden ropaš Y dinero, para poder soccorrerles.
A la vez agradecemos a los aue ya han respondido a nuestro llamado. En enero hemos despachado 6 paquetes de ropa y 2 paquetes de viveres, lo que im-porto con el costo de flede 1560 $.
Las contribuciones deben enviarse a: P. Juan, Pasco 431.
KOLEDNIKI
Menda je bila po vsej Sloveniji navada, da so hodili po Božiču koledniki. Bila je to stara navada, neke vrste dramatizacija Modrih, katere je k jaslicam pripeljala zvezda iz Jutrovega. S harmoniko an veselo pesmijo, kateri je sledil tudi nedolžen ples, so nosili koledniki okrog predpustno veselje in seveda tudi novice, kje bo ta predpust ženitev ....
Duhovni smisel kolednikov, katerega je treba da se zavemo tudi Slovenci v daljni tujini je izpričati vero v Jezusa Kristusa, katerega so počastili Modri v Betlehemu, kamor jih je pripeljala zvezda.
Koledniki, sc ostali, toda mnogi so pozabili njihov globlji smisel. Tako so se koledniki za premnoge spremenili v “kurenta", komičnega glumca, ki tava po svetu brez cilja in namena ....
Zato pa je prevažno, da dvignemo pogled in poiščemo kje je tista zvezda, katera naj bi kurentom in kolednikm ter lahkomišljencem pokazala na pravo pot.
ZVEZDA SE JE PRIKAZALA MODRIM in jih pozorila: rojen je pričakovani Odrešenik . . . Dvignili so se in na dolgem potu zmagovali ovire, žejo, utrujenost, nevarnosti. Saj so bili prepričani: kadar pridejo v Jeruzalem, bodo bogato nagrajeni za svojo stanovitnost ... Pa so prišli tja in glej . . . vsi jih debelo gledajo in šele podolgem zgledovanju najdejo zapisano, da ima biti rojen v Betlehemu tisti katerega iščejo . . .
A njihova zvestoba je bila nagrajena. Takoj se jim je spet prikazala zvezda, ki jih ni več zapustila in jih vodila prav do iskanega božjega Deteta.
Ista zgodba se ponavlja za vsakega zemljana, kajti vsi smo božja last in vsakdo bo moral nekoč v večnost, da tamkaj prejme nagrado ali kazen po tem, če je bil Bogu v življenju zvest. Toda Bog ne dela stvari na pol in zato poskrbi da vsakdo ima priliko spoznati namen, življenja. Modrim na Jutrovem je pokazal zvezdo; tudi drugim jo pokaže na ta ali drugi način.
Res je, da srečamo v življenju ljudi, kateri z malomarno kretnjo odrinejo vsako misel na Boga in na dušo, češ "farške marnje", . . . Toda tista kretnja je le krinka. Včasih nemara prav dobro prilagodjena obrazu . . . Toda tisti obraz bo nekoč tudi upadel . . . to re pravi: leta, skrbi, nesreče, bolezni bodo zlomile ošabno malomarnost in oglasila se bo negotvost: kaj pa če le ni res tako . . . Kaj pa če je le res kaj tam. onstran . . .
Ne le Modri so videli zvezdo. Tudi mi smo jo, vsak pač na svoj način. A kakor niso iz Jutrovega vsi prišli, temveč premnogi menili, da ni vredno poti, drugi pa še celo podvomili, če je tista zvezda res znanilka božjega rojstva . . . tako pa tudi danes mnogo ljudi malomarno pusti v stran vse tisto, kar jih naj bidvignilo k skrbi za svojo dušo in za božjo čast.
Videli smo zvezdo vsi . . . Ali ne nosiš v spominu resnih besed blage matere in skrbnega očeta: otrok r.e pozabi na Bega ... Ali ni bila to božja luč, katera se še vedno včasih utrne v mraku zmotnjav? . . Bili smo podučeni v veri a ne vsi so razumno doumeli, da je vera zaklad, katerega je treba čuvati, za katerega je treba tudi žrtve dopri-našati ... Pa je prišlo nekaj, kakor oblak, ki zvezde na nebu zastre m naivnež smatra, da je oblak bolj zanesljiv, bolj stalen, kot pa zvezde, katere so ostale skrite za r.'im . . . Seveda! Vidi se samo oblak in onstran njega se ne vidi nič . . .
Ne, niso ugasnile zvezde onstran megle/ Ko se bo ta razpustila ali ko jo bo veter naprej nesel, bodo spet zabliščale zvezde . . .
In kaj je tisti oblak? Kaj je mnogim vzrok nevere?
Zakaj ni Herod pohitel poklekniti pred Jezusa?
Preveč udobno se je počutil r.a prestolu! In da bi se moral odreči svoji kroni? Tega pa že ne!
Mar ni ista zgodba ponovljena v življenju premnogih?
Heroau je bilo mar le za nebesa, ki si jih je zasanjal na zemlji in 9a J1 j ktn nič brigalo za potem . . . Prav ista je zgodba versko brezbrižnih ljudi. Vse njihovo srce je nabasano s samimi posvetnimi skrbmi. Samo posvetne sreče jim je mar. To kar prija telesu, častilakomnosti in nečimernosti, udobnosti in zabavi, kar prinaša denar, s katerim se na svetu vse more kupiti, to je edino, za kar se bore.
Ali mar niso vse te stvari kakor gost oblak, kateri zastrš duši vse obzorje in tako zgubi človek iz vida in iz misli vse, kar je božjega . . .
Sicer večina ne taji nadsvetne resničnosti, toda žive pa vendarle tako, kot da bi bilo nekaj brezpomembnega in tako so kakor tisti, ki po zraku maha v prazen nič ali ki v vodo koplje luknje . . . Vse življenje si beli glavo marsikdo in na večer nima ničesar pokazati. Pred Boga bo prazen stopil . . . Živel je tja v en dan, mesto da bi se dal voditi zvezdi vodnici, to je božjemu nauku, ki nas vodi po pravem potu v večno življenje.
Vsakomur je bila dana luč. Nihče ne bo mogel ob uri sodbe govoriti: nisem vedel . . . Sedaj šele vidim! . . .
NE PRAVI. DA NISI VEDEL! . . .
Res je to da vedeti nisi hotel, kakor tisti otrok, kateri se skuša izmakniti materinemu naročilu in pobegne trenutek prej kot čuti, da bo prišlo nezaželjeno naročilo . . .
Otroku uspe često njegov nelepi načrt, ker mati je le človek, katero je mogoče ukaniti ... in še ne vselej! . . .
Ali meniš, da bo kdo tudi Boga ukanil?
Nič ti ne pomaga zatiskati si oči in ušesa. Zvezda je na nebu, to se pravi klic vesti ie v tvojem srcu in če ga iz-begavaš, če ga hočeš preslišati, če sam sebe slepiš in drugim trdiš ... z željo da bi to laž tudi sam verjel: "Saj ni nič! Saj so si vse le "farji" izmislili! Saj je vse drugače kot “črni" učijo!" . . .
Nič prav nič ti ne pomaga. Prav tako kakor ne ustaviš drvečega vlaka s tem, da zapreš oči in ušesa . . . Neizprosno drvi dalje po svoji poti in prav tako drvi neizprosno tudi tvoja usoda dalje in dalje v . . . večnost, kjer te čaka prav tisti, kateremu si se mislil izogniti s tem ko si samega sebe in druge skušal slepiti z bedasto glumo, katero ti je narekovala poželjivost, lakomnost, požrešnost, nečistost, domišljavost, strah pred ljudmi napuh, zgled izprijene tovarišije, komodnost . . .
Vsakemu ie dana milost, s katero mu Bog skuša odpreti oči. Večini je ta milost njegov rodni dom in dobra mati; drugim je vzgoja pri dobrih ljudeh; tretjim je lepa knjiga, zgledno življenje in plemenito ravnanje kake osebe; četrtim je tista zvezda kak nemil udarec: bolezen, nesreča, bridka zguba, smrt, ali karkoli ....
Človek, kateri ne vidi skozi oblak in ne sluti za njim božje zvezde, kolne tedaj Boga! ... In zakaj ga kolne, če vanj ne veruje? . . . Ali ni prav s tem dokazal, da je v njem vera, le napačno razumeva stvari, ker je slepo navezan samo v ta svet in zato pozablja, da ga dobri Bog prav zato mora zdramiti iz njegove zmote, da se bo zavedel, da hodi po napačnem potu.
Tudi tako gorje kot je vojska z vsemi grozotami, ne morejo vzeti modremu človeku vere, temveč ravno nasprotno, ker tako bolje razumejo, da smo za ta svet ustvarjeni le za kratka leta pre-skušnje in v bistvu preskušnje je prav to, da ostanemo zvesti božji besedi tudi tedaj, kadar nas Bog obišče z bridkostjo. Tedaj šele iskreno dokažemo, da smo Bogu zvesti. Tudi Jezus je šel skozi uboštvo in ponižanje in v sramotno in strašnega trpljenja polno smrt . . .In prav to je bila pot, ki ga je vodila k zmagoslavnemu vstajenju . . .
Nesreča tudi ie v tem, da svoje srce napolnijo s samimi posvetnimi željami.
V takem srcu seveda ni več prostora za Boga in zato tavajo po zmotah in zato
TT©P@S HÄ
Cuando naciö Jesus en Belen, llegaron unos magos a Jerusalen diciendo: idonde estä el rey de los judsos que ha nacido? porque hemos visto su estrella en e! Oriente y ve-nimos a odorarle (Mat 2, 1. 2). El relato evangšlico comple-tado con el antiguo testamenta y la tradicion nos aclara esie acontecimiento asi: Existia en Caldea, Arabia, Persia, India y otros paises la profecia de que habla de aparecer una estrella al nacer en Judea el Gran Rey “el Esperado de las na-ciones".
Eiectivamente aparecio tal fenčmeno. En varios paises lo vieron personas instruidas en las ciencias sagradas y no tar-daron en encaminarse hacia Jerusalen. En esia forma por ol camino, y en Jerusalen, se encontraron varios peregrinos de los paises mäs lejanos que se dirigieren a la corte de Herodes en Jerusalen, creyendo hallcr alli al "Rey recien nacido" anunciado por la estrella, Al llegar causaron una enorme sorpresa.
Los eseribas finalmente hall an en las Escrituras la profecia que anuncia el nacimiento del buseado en Belen.
Aliči se dirigen luego y, he aqui, que reaparece la cono-cida estrella y les conduce directamente al aposento de! nacido Mesias. Con grandisima sorpresa hallan un nino pbre. Pero la fe, que les trajo de tan lejos, aunque tan duramente desilusionada con la ignorancia de Jerusalen, queda suficien-temente reiorzada otra vez con la reaparicion de la estrella. Se arrodillan como los representantes del mundo pagano de-lante del Redentos de toda la humanidad.
La extrana peregrinaeiön de los Reyas Magos es en resumen la travesxa que hemos de hacer todos los hijos de Adčtn para cruzar el valle de 'agrimas y llegar a la Patria Etarna.
APARECE LA ESTRELLA . . .
Terminantes son las palabras de Sar. Pcblo: “Ninguno de nosotros vive para si y ninguno muere para si, Que si vivimos, para el Senor vivimos, si morimos, para el Senor morimos; asi que, vivos o muertos, del Senor somos. (Rcm 14, 7. 8) Cierto que no todos quieren admitir esta verdad en la vida, Nadie podrd sustraersele er la muerte,
Hay ninos, y por cierto no pocos, que al pr.esentir algun er.caigo de su mama, se apresuran a desapare-cer antes de que sea dada la ordert tomida. Lo mas tranquilos fingen luego una čara inocente. No menos frecuentes son tambien enire los grandes aquellas personas, quo buscan como sustraerse a la ley de Dios. Mier.tras a los ninos semajantes artimanas pue-den dar el resultado deseado, no ocurre lo mismo a los que pretenden sustraerse a su elerno desiino; de-masiado profundo iestd grafcado en to do nuestro ser y en la creaciön visible que nos rodea; to do el que obra con sinceridad se ve obligado a dobJ.ar su ro-dilla. No solo a los Magos del Oriente fue dada la gracia de ver la estrella de Jesus, sino a todos, sin excepciöt, alguna, toča la gracia, que ha de con-ducirlo hasta Jesus, la eterna felicidad, a la que el corazčn humano tan incansablemente aspira.
Todos somos propisdad de Dios, a todos llamo El, pava reunirnos algun dia en la časa paterna del Cielo, por consiguiente, ya que Dios nada hace a medias, El se preocupa para invitar a todos con suficien.te claridad.
Un recuerdo de la Primera Comunion de la Colectividad el 16 de diciembre en la Paternal.
Nekaj obrazov iz praznika prvega sv. Obhajila.
Že 9 let je, odkar se prizadevajo Šolske sestre na Paternalu za vzgojo naše mladine. Sedaj so dosegle, da bo nekaj več prostora za internat za fantke.
A los Magos aparecio la estrella. Desde adentro les vino una inspiraeiön que les levanto para encaminarse en busca del Redentor. Para hallarlo les espera-ba un largo camino penoso y lleno de desilusiones. No se acobardaror. ni ante la ineredulidad de Jerusalen; no vacilaron por la pobreza del Nino Jesus, pues Dios quiso reforzar la primera senal, dada en el lejano Oriente, con la reaparicion de la estrella. Pero esta segunda gracia les fue proporcionada ya como mere-cido premio por haber respondido fielmente a la primera. Posiblemente hubo otros viajeros, cuya firmeza se desplomo en Jerusalen; habia por cierto otros que ni siquiera hicieron caso de la espectacular aparicion de la estrella er. el Oriente. Rechazada la primera gracia perdieron el gozo de hallar a Jesucristo y con El su dicha.
La mišma historia se repite para todos.
"NO LA HEMOS VISTO"
dicen algunos, £,La estrella se les pašo desapercibida? iQuier. podrla disculparse asi?
Muchos nacieron en. un hogar cristiano; han teni d o una madre piadosa; las campanas golpeaban sus oidos invitdndoles a la iglesic; hat?, tenido instruc-ciön religiosa; recibieron la primera comunion . . . Sin embargo and an por los caminos del mundo des-orientados. <,Por que? . . .
čAcaso no han ter.ido mayor luz que los Magos al ver la estrella? . . . Solo hubiesen debido tomar con carino lo que les fue ir.merecidamente brindado por ser hijos de padres cristianos . . .
Bien clarita les aparecio la estrella, pero se aco-barderon del penoso camino que conduce a Jesus. No teman en cuenta, que el Reino de Dios es como una semilla que mediante un largo proceso crece y ma dura y que a nadie se da de yapa, sino que hay que trabajar para gandrselo. Asi r.os encarga San Pablo: Cor, temor y temb’ando ten eis que trabajar por vues-tra salud. Y Jesus se expresa: El Reino de Dios ester en lo alto y solo los valientes lo conquistan. Al indicar
sejejo krivice in pehajo v temo sebe in *’idi druge . . . Potem pa kolnejo Boga in pravijo, da Bog, če bi bil, no bi smel dopuščati hudobije .... Kakor tisti, ki je kradel in ropal, potem protestira in robanti ker ga za njegove hudobije postavijo na zatožno klop . .
Vsi smo imeli milost od Boga, da bi pravo resnico spoznali in mogli tako ži-
veti, kot je to v prid resnični časni in večni sreči, toda to milost mnogi odklanjajo, seveda v svojo lastno pogubo!
Bog pa ni dolžan, da klice svoje milosti vedno ponavlja! Le kadar je treba vrže spet kakega Savla iz konja in naredi iz njega Pavla, ali kakega Antona zgrabi za ušesa in ga pošlje v puščavo, da bo dal drugim zgled spokornosti!
Tebe je poklical dovolj glasno in Tvoja korist je da se odzoveš in Tvoja nesreča je, če se skušaš božjemu klicu izogniti.
Zares gre! In prav zelo zares! Zakaj samo enkrat nam je dano življenje in potem pa nič več!
Zvezdo smo videli, božji poziv smo spoznali, vemo kaj je namen življenja. Kdor je pameten že ve kam mu je iti.
el modo de conquistarlo dice: Quien quiere ser mi discipulo, debe tcmar su cruz y seguirme.
No es que no han tenido la gracia de poder conocer la estrella indicadora del camir.o de Dios, sino aue c;n. su infinita pardida, esquivaron la volun-tad de Dios, como los ninos en su picardia sustra-yendose a las drdenes de sus mayores . . .
La gran mayoria de la gente que hallamos indi-ferentes para las cosas de Dios y despreocupados por las salvacičn de su alma, perter.ece a esie grupo. Son los hijos prödigos, a quienes no les gusta la disciplina v la vida ordenada de la časa paterna y vaiiendose de su liberid, que Dios a nadie niaga, abusan de los dones recibidos para aumentar mas todavia el casti-go que pronto ha de llegar. El hijo prödigo del Evan-gelio se dio cuenta todavia con tiempo de su grave error ... iSe puede esperar lo mismo de las pobres ovejas descarriladas, que abardonaron los caminos de Dios. que hicieron caso omiso de lc estrella de Jesus y se empenan en realizar su dicha en las aspira-ciones miserables del placer, riqueza o vanidad mum danas . . . ?
iTropezaron quizäs en su camino con la gente incredula? Como Herodes que se asustö del "recien nacido Rey" por miedo de verse quitar el tron.o? ]Claro que si! . . . Todos los sensuales, los que contrariando a la. para eilos imposible , ley de la castidad cristia-na, de la santidad del matrimonio hcen burla con palabras o hechos al sexto mandamiento, son imita-dores del Herodes que renunciaba al Reino en los Cie. los por el tron.o en la miserable tierra.
Probablemente que es en sste punto, donde el mayor nümero de crisManos desvia al camino de la incredulidad. La cobardia en la lucha contra las pasio-nes l.es tiene tan encadenados que no se atreven a levantar su frente para ver el deber de la lucha contra su čarne. Ciegos se dejan llevar a su eterna ruina.
Son aquellos fanfarrones de barrio. sabios siem-pre cuando han tornado un vasito y cuar.do no hay que inventaron el iniierno y el cielo; que lo que quie-ren los "negros" es tener boba e ignorante y servicial a la gente . . . que los que var. a la Iglesia son los peores" . . . y cosas por estilo son los terminos de cquel vocabulario progresista.
Alquno lleva tambien algun titulo altisonante como el medico: “que no vio nunca todavia el alma" o el ingeniero con "el mundo y el hombre es producto de la evoluciön" o el abogado que truera "contra la esclavitud de la conciencia y por la libertad de mie. do" . . .
Todos ellos manifiestan asi solo su ignorancia por juzgar lo que desconocen, parecidos a aauel burro de la fabula que diö con una flauta; revolviendola con su hocico , por pura casualidad, soplando provoco un sonido v ya se declaro luego un. gran flautista.
Todos esos tipos, que a los cuatro vientos profesan su progresismo con burlarse de las cosas religiosas, demuestran con eso solo su ignorancia y mezquindad. Bastante clarita se les apareciö la estrella de Jesus, pero ya se ve que Le tienen odio y sabido es que no se puede odiar a algo desconocido. Solo que en su r gullo y posiblemente cegados por la sersualidad ta-paron su vinta v su oido para sustraerse a la con.si-guiente obligaciön de doblar la rodilla ante Jesus . . . mäs necios que los picaros chiquillos que se valen de semejante ardid para esquivar los mandatos temidos.
Aquella estrella puede ser tambien un buen libro, un encuentro “casual", un. discurso, una escena con-movedora, la enfermedad. la muerte, un pensamiento y toda la infinita serie de disposicion.es con las cuales Dios puede tocar el alma.
LA HAN DESCONOCIDO . . .
o, mejor dicho, han renegado de la estrella que debia indicarles el camino hasta Jesus, no solo los escribas de Jerusalem que se sentian doloridos por no haber sido ellos los prim.eros en verla, sino toda aquella gran-disima turba de la gente aue no quieren entender la leccion de Jesus en el pesebre y en la cruz ni su invi-tacičn: "aprended de mi que soy manso y humilde de corazov.".
Entre la gente sencilla es generalmente la sensua-lidad la causa principal de su alejmiento de Dios; entre la que posee mayor preparacičn espiritual, fäcil-mente se agrega como causa de la ruina el orgullo y el amor propio ofendido que les oscurece aquella estrella que debia cnducirles hasta Jesus.
“Maldito sea ese populacho iestupido" decian los fariseos, profundamentc doloridos, porque Jesus no habia elegido a ellos y por esa razön se pusieron contra El. Aunque en el fondo de su alma reconocian la misičn. sublime de Jesus, exteriormente estaban contra El.
dAcaso no pasa hoy dia lo mismo? Aquellas per.. sonas que se consideran superiores a los que les rodean, siendo demasiado necios, para poder docu-rnentar su imaginaria superioridad, se expresan con desprecio contra la reliaičn, los sacerdotes y la Iglesia. haciendose asi merecedores de la condena del apostol T idas: “Estos maldicen las cosas que r.o conocen. Y las cosas que naturalmente conocen" se corrompen en ellas como bestias bruias . . . | Av de ellos! Son matr chas en vuestros convites . . „ ärboles marchitos, . . . nubes sin agua, . . . dos veces muertos . . ., fieras ondas del mar que espuman sus mismas abominaciones . . ."
LA COBARDIA Y EL RESPETO HUMANO sor, la causa fundamental que oscurece el cielo a muchos para que no vean o no recenozcan la estrella de Jesus. Su razön metafisica es: la dicha eterna no sera regalada a nadie sino que tendrä que mere-cerse con dura lucha primero contra su propia čarne, luego contra el demonio y finalmen.te, contra el ene-migo mejor disfrazado, el mundo, de cuyo disfraz se preocupa el infierno.
Como la semilla produce el fruto luego de una larga serie de transformaciones, asi tambien en la vida nuestra luego de aceptar la verdad de Jesus hay que seguirle, tratando de imitar su ejemplo en las cir-cunstancias dadas, siempre las cosas materiales sub-ordinardo a las espirituales. nunca dejando engnarse por el atractivo sensual ni de su propio cuerpo ni de ninguna cosa que lo rodea, ya que riinguna le va a llenar aquella sed de dicha, cuyo objeto existe en el Cielo.
Jesus fue pobre en el pesebre y en toda su vida renuncia a todas las comodidades y riquezas; fue hu-millado hasta el extremo de la cruz; perseguido, con-trariado, abofeteado . . . para m.dicarnos con su propio ejemplo que no heroos de acobardarnos en los mucho mas pequenos sacrificios que nos impne la lev divina, aquel camino que lleva suavemente hacia el cielo. Nos impondrä sacrificios, con seguridad, pues no puede ser premiado quien no ha legitimamente luchado, dice San Pablo reproduciendo asi el encargo de Jesus de cargarse čada cual su correspon.diente cruz.
Muchas veces duran'e su camino los Magos fla-queaban, pero lograron sobreponerse a su duda. Ha-llar tamana ignorancia en Jerusalem donde esperaban encontrar todo embanderado, tuvo que desanimarles fatalmente. Han vencido tambien aquella tentaciön e
PRIČAKOVALI sni,j že za'
*■ Gregorčičevo obletnico, toda je bilo zadržkov, tako da smo ravno v božičnih dneh dobili v roke Gregorčičeve poezije.
V	ličnem formatu na 250 straneh je tako stopil pred nas “Goriški Slavček”. 94 njegovih izbranih pesmic prinašajo na 2 50' sraneh.
Ureditev poezij je sprejel Ivan Kacin, ki ie razdelil pesmi na 6 skupin, da si tako bralec lažje ustvari celotno sliko pesnikove duše in da tudi lažje najde pozneie pesmico, katera mu zazveni ob danem spominu.
V	danih razmerah domovina pač ni mogla počastiti 100 letnice z izdajo njegovih poezij, zato je tembolj hvalevredna misel Gregorčičevih ožjih rojakov, da prevzame nalogo domovine argentinsko slovensko izseljenstvo, ker je pač tukaj največ Primorcev,, ki so v prvi vrsti poklicani, da se oddolž,- Gregorčičevemu spominu.
Okrog Franca Kurinčiča, Antona Lazarja in Ivana Kutina se je zbral odbor slovenskih veljavnih mož, kateri so organizirali najprej veličastno stoletno proslavo nato pa odločno vzeli v roke tudi zadevo poezij.
Urednik Kacin je dokazal zares spretno roko tako pri
izberi pesmic kot pri njihovi razporeditvi. V skladu s občinstvom, kateremu ima najprej knjiga priti v roke, je s pravilnim čutom predstavil tudi tiste pesmice, katere imajo poseben smisel za slovenskega izseljenca, kateremu naj še na prav poseben način dramijo ljubezen do domovine. Tudi uvodi k posameznim skupinam so posrečeni.
Življenjepis je s kratkimi besedami verno orisal Albert Dra-šček. Kot priloga pa je na koncu tudi kratko poročilo o slovesni proslavi stoletnice v Buenos Airesu.
Posebno vrednost daio knjigi originalne ilustracije, katere je ustvarila naša mlada umetnica Vanda Čehovinova. Kljub temu, da je Vanda vsa zrastla že v tej deželi, se je znala tako uživehi v našo slovensko domovino, planinsko, gozdno, z rekami in potoki preprečeno s cvetjem postlano, Z jasnim nebom in temnimi oblaki obočeno. . . Je pač prinesla od doma slovensko srce. . . Tako lepo je zamislila motive, s katerimi je ilustrirala poezije, da nas ponese pesmica zares prav tia	v naše planine in	na slovenske
cvetoče livade, ki se resnično in žive odpirajo pred bralcem teh lepih poezij.
Gregorčičeve poezije
inmediatamente se vieron fortalecidos con la reapctri" ciön de la estrella, aue ya no les abandonara mas.
En la mišma forma ha de aferrarse uno a su fe, a pesar de la iqnorancia ajena, del d.ssnrecio o de la incredulidad y hasia contra la persecuciot?.. Jesus quie-re en sus lineas n los valientes, que no se asustan ni de la miseria del oesebre ni de la vergüenza de la cruz ni del Horror de una muerte cruel.
De Dios somos y delante de El algun dia debe-remos presentarnos para dar cuenta de nuestra vida, aue no es otra cosa que una jornada de irabajo en la vina del senor, Muv seductora suena la palabra de la ilbertad v con derecho la reoetimos, pues por cierto somos libres en nuestras relaciones para con el prčjimo; aunaue esta libertad siempre tiene que tener en cuer.ta los derechos ajenos . . . Pero querer emancioarse tambien de Dios es tan fatal abuso de la libertad, como seria para la planta que preten-diera prosoerar sin sol.
La vida es ei tiemno de la siembra. Penoso es ese trabajo y cansador. La esperanza de la cosecha es lo aue anima al labrador y esta esta bastante lejos . . . Tambien en la perseverancia en ei camino de Dios nos sostiene la esperanza del premio final, pues en la vida hemos de ser valientes para enfrentar cuah quiera prixeba de enfermedad, contratiempo. ir.com-orensiön, ingratitud, desnrecio, pobreza, burla . . . todo aauello gue ncdrian llamarse changas en la vina del senor, nero siemore firmemente convencidos, de aue Dios lleva cuentas Äxactas para premiarlo cuando Ilegue el dia de la cuenta,
Jesus reclamaba de 'os suvos fideüdad que ha de comprobarse en las pruebas: "Quien me reconozca de*
lar.’e la gente. Io reconocere Yo tambien delante de mi Padre; pero a aquel que me negare delante la gente, negare yo tambien delante de mi Padre. Por eso el cristianismo intearal irnpore
HEROISMO Y MÄRTIRIO.
Er. nuestro siglo de comodidad v placer y de la "eabiduria humana" la palabra sacrificio y mortifica-ciön narece anacronismo. El cuerpo y el bienestar material se considerar, el bien supremo, e! alma y el cielo quedaron desolazados al segundo termino.
Se ve el brillar de la estrella de Jesus, pero se la isgu.e solo accidentalmente, Cuando el interes material no coincide con el esniritual se renuncia con preferenčna al alma aue al cuerpo. Por cierto que jamäs en la historia fue el hombre tan cobarde frer.te al sacrificio y el heroismo como en este siglo v por esta misma razon. como una consecuencia logica de la aberracion, se volco sobre el la guerra que reclamo a muchos pueblos los saorificios antes negados en una pro-porcion increible . . . iQuien podria apreciar Io hr creible de los sacrificios en comodidad, hambre, pe-ligros, insomr.io, frio y otros con que contribuveron los nueblos y los individuos en estos cinco anos? . . . Pero, oh, dolor, para muchos fue esteril, nues todo lo “metian en una bolsa sin fondo" seqün el termino del nrofeta Aggeo 1, 6. ya gue muchos en todo eso no tenian para nada en cuer.ta los supremos destinos de su existencia, limitändose miserablemente sölo a sus interes'eg temporales.
Fue una lercion durisima a la humanidad, para aue reflexione sobre el valor del sacrificio y asi siguien-do la invifacion de la estrella de Seien alcance la paz er. a tierra y la dicha eterna.
iz Černič žalostna vest poroča:	Iz Sežane je dobila vest Marija	j	Iz Sela na Vipavskem je prišla
f Viktor Slejko, star 37 let	Kocjan por. Kralj, da je umrl brat	spet žalostna vest, da se je za
je padel v bojih pod Sveto Goro	f Jože Kocjan	vedno poslovil
1943, kjer so se več mesecev vr-	Bil je uradnik v Murski Soboti.	j Franc Mihelj, star 46 let.
šile krvave bitke toed Nemci in	Nemci so ga odpeljali in se ni v$č	Bil je z drugimi odpeljan v Nem-
Partizani.	vrnil on, pač pa vest, da ga več	čijo, kjer je postal žrtev vojne. Do-
Zapušča doma v Gojačah ženo	ne bo. Umrl je v januarju. Doma	ma žaluje žena Jožefa, roj. Pišot in
in 2 otroka, ter sestro Marijo,	obžalujeta rajnega brata Franc in	10 letna hčerka Elza, tukaj pa se-
Tukaj žalujeta brat Franc in se-	Anton, ter sestra Karla, tukaj pa	stra Angela, por. Bavčar. Rajni je
sira Matilda por. Cigoj.	Marija por. Kralj.	bil svak Katarine Jekše.
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Colonia Centenario . . . Ime nosi kot spomin letnice svoje ustanovitve: 1910, ko je Argentina praznovala stoletnico samostojnosti (25 maja 1010). Leži na za-padni strani reke Neuquen v Teritoriju Neuquen, ravno nasproti Cinco Saltos, ki leži na vzhodni strani iste reke in spada v Rio Negro.
Dokler ni bil zgrajen, veliki jez v Cordero, je bila reka Neuquen, zelo nestalna. Čez noč je narastla in preplavila daleč naokrog, zato je bilo onemogočeno vsako smoterno obdelovanje žemlje v vsej okolici. Nemogoče je bilo misliti na zasebne namakalne priprave. Šele jez je dal zagotovilo stalnosti in tudi zagotovil potrebno vodo za namakanje. Cinco Saltos, Cipo-letti. Allen. Roča, Villa Regina, In,g. Htiergo in drugi kraji so tedaj pritegnili mnogo kolonistov in tako je v preje popolnoma nerodovitni puščavi zacvetel prekrasen argentinski sadni vrt.
Ker je bila namakalna naprava prvino namenjena le ozemlju vzhodno od reke, je zatorej še precej časa preteklo, predno se je začelo resno zanimanje tudi za zemljo na zajadni strani. Prav ob slovesni stoletnici argentinske republike je pa bil storjen tudi prvi korak za namakanje v ozemlju teritorija Neuquen in je bila uradno ustanovljena Colonia Centenario, ki je od tedaj doživela prav velik napredek posebno v poslednjih 10 letih.
V času ko so se usmerili naši rojaki doli na jug, so kmalu dognali, da obeta zemljišče tamkaj ugodno bodočnost in zato so si začeli kupovati zemljo, iz katere so v nekaj letih ustvarili krasne čakre, ki prinašajo izboren vinski, jabolčni in hrušev pridelek.
Med najstarejšimi in najbolje upeljanimi čakrami je “Švicarjeva",, kakor imenujejo ljudje domačijo v g. Fiichslina, ki leži ravno r.a križišču velike ceste in pota, ki pride od broda (balsa) ki veže Centenario s Cinco Saltos. Ta “Švicar" je bil že od početka svetovalec marsikateremu rojaku in je prav po njegovem prizadevanju Centenario tako uspešno napredoval. Švicarski način življenja, njihove gore in, bregovi, zelene planine in plodne doline so močno podobne naši domovini, zato je pa tudi švicarska nrav zelo podobna naši. Prav nekaj samo posebi umljivega je, da so si v tistih krajih podali roke v skupno delo naši rojaki s Švicarji in tako je tudi prišla Slovenka Mila Čujec na dom g. Fiichslina in iz njega napravila prijazno domačijo po našem slovenskem okusu.
Ljubeznjivo sta me sprejela gospodar in gospodinja in Maks se je veselo zasmejal v pozdrav gori iz strehe, kjer je imel ravno nek opravek. Oba sva se domislila Floride, kjer sem ga tudi nekoč ravno na strehi njegovega doma našel. Že je prihitela tudi Polda in Karlito.
Bila je ura kosila. Malo nevšečno je pasti v hišo ravno tak trenutek, toda gospa Mila je hitro zadevo uredila in nadvse ljubeznjivo postregla. Tako po domače se počuti čolvek med takimi ljudmi in v takem kraju, da bi kar pozabil, da je treba d alje . . . Toda jaz sem moral izrabiti tisti dan, ker bo sicer nemogoče, da vse obiščem. Ponudil mi je g. Fiichslin auto in'tako smo pohiteli na obisk do drugih rojakov, ki žive tamkaj.
bicer so si mislili vsi, da pridem, toda pričakovali so me za naslednji dan. Miza vseeno ni bila prazna. Najprej smo se oglasili pri Kralju, nato smo pohiteli k Misleju. Ludvikova čakra je bila pred 5 leti še skoro gola, ^letos pa je že tako lepo uraščena, da je samo še hiša ohranila isto lice, kot ga je imela ob mojem
zadnjem obisku, okrog nje pa je med tem zrastel cvetoč gaj.
SEDAJLE VAS PA BOMO! mi je z nasmehom zagrozila gospa Ivanka.
O, saj sem že na vse pripravljen. Kar začnite!
Pa je med tem pozabila na vse drugo. Že nas je gostoljubno spravila okrog mize, kjer je bilo vsekaj dobrega na ponudbo. Šele nato smo prišli na tisto, kar nas vse boli, namreč neljubi bratomorni boj v domovini, ki ga je zasejal sovražnik med rodnimi brati. Mi. ki živimo daleč od tam in ne poznamo vsehokolnosti in ne notranjega razvoja dogodkov v domovini, se ne smemo prenagliti v naši sodbi, pač pa moramo imeti veliko srce za vse tiste, kateri trpe. Nimamo pravice, da obdolžimo enega ali drugega, pač pa je pravično, da prisojamo er.im in drugim pri njihovem početju dober namen. Brez strankarske strasti se moramo prizadevati za spoznanje resnice, pa ne bomo do nikogar krivični in bomo na najuspešnejši način tudi lahko sodelovali k izmirjer.ju napetosti, ki je domovino razdelila v dva tabora v nesrečo naših bratov in v pretečo nevarnost, da zaradi tega utrpimo nenadomestljivo narodno škodo na mednarodnem ugledu in na naših zapadi?,ih in južnih mejah, kjer je naša najbolj boleča narodna rana. Vsi bi morali biti kot eden doma in prav tako moramo biti tudi tukaj vsi kot eden, edini v skupni ljubezni do domovine in izogibaje se nepotrebne ločitve v dva tabora. Oni tam doma se bodo že našli v skupnem delu za veliko in slavno domovino, mi tukaj pa se vedno zavedajmo, da so vsi naši bratje in smo zato vsem dolžni ljubezen in pomoč v besedi in dejanju. S tem bomo mnogo več koristili kot z nepotrebno zdražbo med nami.
Res je tako, gospod Janez. Naša dolžnost je da kaj storimo ir, damo za potrebne in tega se mi držimo, tako je nadaljevala gospa Ivanka in mi pokazala sveženj jopic, ki je imela pripravljene za pomoč potrebnim. Znano mi je že bilo, kako zelo delavni so rojaki, posebno naše žene v Rio Negro in Neuquen, kjer je r.e-kaj deseteric ljudi več storilo za pomoč domovini kot v Buenos Airesu tisoči.
Ko smo to zadevo pripeljali do konca sem jaz menil: Pa ste še nekaj pozabila!
Nisem ne! Sedajle pride na vrsto, je menila gospa ivanka. Moramo Vas še zato, ker ste prišli dar.es in ne jutri, kot ste napovedali!
,	^ i® Pa® tako bolje naneslo. Nimam lastnega ko-
nja, ki bi me nosil po mojem okusu. Pa že vidim, da je vseeno vse na mestu.
Le poslužite se! Malo domačega masla, gospod Janez.
Domačega masla? Kje se pa ta beseda sliši in kje se domače maslo dobi? sem začuden pomislil in pogledal! In zares! Prav taka štručka, s tremi urezanimi
križi, kot so doma mati napravili surovo maslo in ga potem tehtali s tisto staro "vipavsko vago" n,a lunte in onče, ko je prišla loška Polona . . . Cela vrsta starih spominov se je vzdignilo iz tisto originalne pinje, katero je napravil Ludovik in iz iste maslene štruce, ki se je tako uslužno ponujala v prigrizek! Pa, če je Ivanka postregla z domačim maslom, je pa Ludovik postavil pred nas domače vino, prav zares “tisto od zida", da bi človek kaj lahko pozabil, da je naš rojstni dom tako strašno daleč.
Pohiteli smo še k sosedom: k Renerju, Srebrniču, pogledali Humarjevo čakro in še nekaterih drugih rojakov. Prav lepo je vse obetalo in menda isti obeti tudi gredo v uresničenje v tem mesecu, ko je trgatev že zrela.
Ponižalo se je sonce in treba je bilo misliti na odhod. Poslovili smo se in pognali. Še slovo od gospe Mile ir, g. Fiichslina in na omnibus, ki me je popeljal v Cordero, kjer me je že spet čakala večerja in postelja. V Centeneario se kapela šele sedaj gradi in zato nisem mogel ostati, da bi imel tam mašo naslednje jutro.
BO ŽE BOG DAL.
Naslednje jutro me je zdramil prijeten hlad. Maša bo šele ob 8 uri, zatorej imam lep čas za mal jutranji sprehod. Vzel sem brevir in pohitel, na most, ki je vrh ogromnega jeza "Dique Cordero". Umazana voda se vrtinči v besnih krogih nad jezom ir, belo peneč vdira skozi luknjo, katero puščajo zatvornice.
Spomini sem se Gregorčiča, ki je zložil krasno pesmico, ko je strmel v peneči jez. Primerjal ga je z življenjem, v katerem vse kipi in vre in se neumorno vrti, dokler se slednjič ne umiri, kot voda katera daleč doli pod jezom zopet mirna hiti naprej . . . Zatorej ni, da bi človek obupaval, kadar ga v življenju kaj težkega zadene, temveč je treba zaupno dvigniti svojo misel kvišku in tako zmagati besneče viharje, kateri ogrožajo žlovekov srčni mir.
Od besnega vodovja sem dvignil pogled v sinje nebo, kjer si je prav tisti hip začelo utirati pot vshaja-joče sonce. V vsem sijaju je zlilo svojo luč čez vrtove in kmalu je zablestelo tudi v razburkanem vodovju. In vse to veličastvo je Gospod Bog dal človeku zastonj! In še mu je človek tako nehvaležen, da ga celo taji in kolne ....
Bila je kar kmalu ura, zato sem stopil in že dobil precej ljudi zbranih v kapeli. Ko sem po maši prevdar-jal, kako naj sedaj pridem do Km 1212, je postal pred mano auto. Voznik me je vprašal kam sem namenjen in kar hitro sva bila oba vesela, ko sva se domenila, da imava isto pot. Pognal je fant, da je bilo kaj in kot bi trenil, sva bila v Km 1212 . . . Toda kje je Vladimir Šinigoj? . . .
Vsak otrok ve zanj, zato sva ga tudi midva hitro našla. Njemu se je mudilo naprej, jaz pa sem nato obiskal še Breščaka, Baskarja, Vincenca, Laha in druge. Nato pa sem jo mahnil v Cine o Saltos. Malo sem še podremal na kantonu ob cesti, pa je pritrobil pul-man„ ki me je v nekaj minutah postavil na željeno mesto, od koder sem imel nekaj kvader do Saksidovih. Tam me je čakal dom za en dan . . . Toda, kako pa naj obiščem sedaj rojake raztresene po Cinco Saltos? . . .
Kmalu smo našli izhod iz zadrege. Ponudili so mi kolo. Zavihal sem si predolgo suknjo, in že sem jo urezal kot nekoč, ko sem gonil kolo čez drn in strn po belokranjskih in gorenjskih cestah. Najprej sem se oglasil v vasi in uredil vse za naslednji dan, 12 okt., ko bo maša v Cinco Saltos, potem sem jo urezal na-
ravnost na čakro eksperimental FCS, kjer živi naš rojak Stanko Tomišič. Ko sem privozil v središče čakre, kjer stoji kopica raznih poslopij, je navalilo name en miljor, psov . . .
Ti pesjan grdi! Sedajle pa bo nekaj nevšečnega. Lajala je ta pasja svojat, kot da je bila v šoli pri tistih podivjanih fantalinih, kateri kriče in k amenje mečejo na mimoidoče in imajo seveda še prav poseben užitek, kadar vidijo črno suknjo. Tedaj kot za stavo preskušajo, kako jim zveni “Cuervo" ali “toča fierro" . . . Prav tako so r.avalila name tista ščeneta in ne vem če bi odnesel srečno hlače, ko bi me njihovi režeči zobje dosegli. Pa je prav tedaj srečno odnekod prišla neka ženska in ustrahovala pasjo svojat. Prav tedaj mi je pa kolo nekaj zavrlo . . . Kaj je?
Zlomile so se vilice. Ti grdoba ti! Izposojen konj si mnogo raje nogo zlomi kot pa v rokah gospodarjevih, to je že stara stvar . . . ICar za ušesom sem se popraskal in pomislil, kaj bo sedaj. Tako Ijuhezr.jivi so bili, da mi posodijo kolo in sedaj pa takale kaša! . . .
Ogledal sem se in videL da sem ravno pred mehanično delavnico čakre. Kar notri sem stopil in jih vprašal, če imajo kako sredstvo za mojega ponesrečenca.
Kako da ne. Kar sem z njim! . . .
In še pot so mi pokazali do Stankota, ki ima hišo komaj lučaj od tam. Veselo smo se pozdravili in m'ed tem ko smo malo posedeli in pokramljali, so mi pripeljali kolo že popravljeno, nakar sem jo ubral naprej do Franca Šinigoja, dalje do Antona Šinigoja, Bitežnika in Terčiča kateri vsi žive tam v bližini. Kar hitro je sonce zlezlo v zaton in pohitel sem, da pridem pred nočjo “domov".	*
TOPOLI ŠUME . . .
Ko je zasinel dan, 12. okt., sem bil kar takoj na nogah. Lahek vetrič je poigraval v vejevju mogočnih topolov ir. rahlo pošumeval čez cvetoče sadovnjake. Vmes se je vpletalo ptičje petje, petelinov klic, vrišča-nje srake, pasji lajež iz dalje, in žuborenje potočka, ki je nesel plodnost po čakri. Prav tisti dan je imel Saksida vodo, katero dobi vsaka čakra po predpisanem poslovniku za natančno odmerjene ure in po določeni količini.
Velika rosa mi je zabranila, da bi krer.il notri po čakri, zato sem stopal le po utrtem kolovozu in občudoval bogastvo božjega blagslova, razlitega čez te razkošne vrtove. Ni čudno, če se človek zaljubi v tisto zemljo, ki tako prijetno de pogledu v času cvetja in sadu, ki tako obilno plača trud z bogatim sadjem, ki rdeči med zelenim listjem v času trgatve, kakor prav-lične slike iz začarane dežele.
Pepe si je po običaju postregel z matem in menil: tudi vas bi pozval, pa ne vem, če se vam taka stvar dopade in tudi vem, da boste imeli mašo in bo treba počakati ....
Nato je razgovor nanesel n.a njegovega brata Ernesta, kateri je v Brazilu in študira pri salezijancih. Prihodnje leto bo imel novo mašo. Ker žive tukaj trije bratje, zato bi bilo najlepše, da pride Ernest sem z novo mašo . . . Saj je menda pol Dornberga v Argentini.
Bomo videli, kaj vse čas prinese. Vsekako bo za vse rojake veselje če bomo mogli napraviti novomašn.o slovesnost v Argentini.
Po svojih opravkih je odšel Pepe, jaz pa spet v prijeten kotiček, za gosto topolovo steno, kjer sem prisluškoval skrivnostnemu šelestenju topolove pesmi, v katero se je vmešalo brnenje čebel, ki so poletavale iz cveta na cvet in pele jutranjo molitev, katero človek
tako lahko pozabi, ker preveč v tla gleda in. premalo v nebo in prav zato tudi tolikokrat doživi razočaranje, katera so čebelici in ptičku prihranjena ....
Ob 9 uri je zabrnel kamijonček in smo se pognali v vas, kjer je v kapeli že čakalo obilo dela, ki se je končalo šele malo pred poldne. To pot ni bilo mogoče misliti na petje med mašo. Ni bila nedelja, ir. tudi nekatere pevke so med tem preložile svoj dom preveč daleč.
Popoldne me je Pepe še potegnil do Šinigoja Antona in do Stankota Tomišiča, pa že je bila ura, ko je vlak odhajal, da me povede v Villo Regino, kjer je bil za tisti večer napovedan moj prihod.
ÜPORNA MRHA
Bila je že noč, ko je prišel vlak na svoj cilj. Gledal sem, če je kje župnik, kateri mi je sporočil, da me gotovo počaka na postaji. Nikjer ga ni . . . Pa kmalu mi ponudi roko mož: "Bog vas sprimi, gospod Janez!" ... Bil je g. Savnik, ki ima tam bicikleterijo. Spremil me je do župnišča in ko sva že sedla je privihral g. župnik:
Oprostite gospod Janez. Auto se mi je uprl in nisem ga mogel spraviti naprej. Ves sem moker, ker sem ga moral porivati" . . .
Prav isto zgodbo bi nama tisti auto počenjal naslednji dan, toda župnik je že izdelal načrt po katerem ga je naslednje jutro ustrahoval. Dal mu je novo baterijo ... Z novimi pljučami nam je konjiček naslednji dan sijajno služil.
Po maši smo najprej pohiteli na pokopališče. Nešteto ljudi je pohitelo z velikim upanjem tja doli in mnogi od njih so našli svoj miren kotiček šele tamkaj v tisti blagosloveljeni božji njivi, kjer čakajo vstajenja. Dva sveža grobova sta pričala, da je tamkaj tudi smrtna žetev obilna.
Dva najboljša farmana sta bila. Kako rad sem ju imel, je potožil župnik, in, si obrisal solzo . . . Ko bi ti ljudje malo več mislili na svojo dušo in ne živeli tako globoko zakopani v svoje čakre, bi bolj srečni živeli in več božjega blagoslova imeli! Saj so dobri ljudje. Vsi me prelepo sprejmejo in tudi za cerkev radi kaj store, toda k maši pa tako malo pridejo ... In pomislite, da imam 100 km dolgo faro in 15 km široko . . . Kaj naj storim sam za vse te ljudi! . . . Zato pa rad pohitim semkaj na pokopališče in tukaj kličem na pomoč duše teh rajnih naj oni podpro mojo molitev ir. moje delo med njihovimi dragimi, da bi se ne zgubili za večnost ti trpini.
Ko je opravljal župnik svoje dolžnosti doma, sem jaz pohitel do Savnika, kjer sem našel kar takoj še več drugih rojakov, ki smo malo pomodrovali in se dogovorili, da se popoldne najdemo pri Fabčiču.
Ta dom stoji precej daleč od vasi, toda župnikov auto je hitro premeril tisto daljo. Na potu sva pozdravila še Zoviča, premožnega rojaka iz Istre, ki ima tamkaj krasno vinsko klet s produkcijo 300.000 hi vina
Salieron las poesias de Simon Gregorčič, como complemento de los feste-jos del centenario de esie gran poeta. De las 94 poesias algunas han sido ilustradas por nuestra, javen pintora Vanda Čehovin. La presente ilustra-ci6n acompana la poesia “El mendigo".
David Doktorič:
MARIJA, DAJ NAM JEZUSA!
v zdravje, v moč in v jed, da bo tam v nebesih v večni nam obed.
letno. Kar zadržati so naju hoteli, toda Tončka je že čakala s kosilom, zato je bilo treba naprej. Dohitela sva otroke, ki so šli iz šole. Kar naenkrat sva jih imela poln voz znotraj, zunaj, na strehi ... To je tam menda vsakdanji prizor. Župnik pozna vse otroke in od vsakega je imel kaj zvedeti in vsakemu je imel kaj naročiti. Posebno v tistih dneh, ko se je ravno začela devetdnevndca na čast glavni farni patroni, Roženven-ski Mariji, je bilo mnogokaj treba urediti in se je marsikaj napravilo s tisto potjo.
Bogato je bila obložena miza in Tončka je imela polne roke dela, pa še gospa Savnikova ji je pomagala. Vsega je bilo v izobilju samo časa nam je bilo premalo, da bi si mogli z vsem postreči po želji gospodinje in da bi mogli pokramljati vse, kar ti zapleteni časi zastavljajo vprašanj.
Od Janeza smo stopili še do Frar.ca Fabčiča in potem do Humra, kateri po pravici nosi ime, da je v njegovi podzemni kleti najboljše vino in tudi kaka kapljica čudno uspešnega zdravila. Zato pa seveda ni čudno, če se je kmalu tudi naša pesmica oglasila, da so še sosedje prišli v vas.
Vidite gospod Humar, da v želodcu ni več prostora a v kuferčku ga pa še bo, tako sem menil ir, Humar je moji želji z veseljem ustregel. Pa ni vedel ne on ne jaz, kako prav mi bo prišla tista njegova vinska kapljica na mojem nadaljnem potovanju.
Tebi ni enake, ker je On tvoj sin, ki nam- dan je v hrano z rajskih visočin.
Ti si nam rodila sveto to Telo, ki ga v božjem Kruhu tukaj vživamo.
Jed nam ta premaga vsako bol, slabost,
Kruh je ta v pomoč nam v borbi za krepost.
Daj nam ga, Marija,
Tek življenja je dokončal
-j- Dr. Josip Pavlin
odvetnik v Gorici, star 44 let. Zapušča doma vdovo, hčerko in sina, mater, 3 sestre in 2 brata. V Bs. Airesu sestro Marijo por. Kurinčič.
Smrt je rešila nadaljnega trpljenja bridko preskušenega
f Matijo Šuligoj
starega 65 let, doma iz Solkana. Pred leti že je zgubil eno nogo in mu je bolezen vedno nagajala, dokler ga ni rešila smrt 23. decembra. Umrl je v bolnici Alvear.
V bolnici Alvear je zatisnil oči za vedno 29. decembra
•j- Ivan Leban
star 68 let, doma iz Šempasa (Fevčev). Ponovno vnetje pljuč je že oslabelega moža kljub vsestranskemu prizadevanju sorodnikov spravilo v grob, v katerem je na Čakariti našel svoj poslednji dom.
Zapušča doma ženo, sina in hčer, tukaj pa žaluje za njim sestra Marija- por. Špacapan in več nečakov.
Maša za rajnega bo na Paterna-lu 17. marca.
IZ TRNOVEGA (SEDOVEC) PRI ČEPO-VANU je dobil pismo Franc Rijavec od sestre Marije, ki sporoča, da so njenega moža odpeljali fašisti in ga na vse načine mučili. Vendar je prišel domov, kjer od preslanega gorja kmalu umrl. Mož od druge sestre je bil do Mussolinijevega padca doma, nato pa je bil mobiliziran in je padel v bojih pod Sveto Goro. Hiša doma vsa razbita. Iz Trnovega je ubitih in pogrešanih 40 ljudi. Tudi druge vasi so zelo trpele. V Čepovanu stoje samo še 4 hiše (Vinklerjeva, Nacetova, Bilaj-čeva in Kofolova) ter župnišče.
NEKAJ ZA STARIŠE
Ozrimo se na nekatere pomočke v boju za čednost, ki je označena z belo cvetico lilijo!
Pri samovzgoji za čistost ni posebno na mestu neposredni boj zoper čutne skušnjave; zakaj v stvareh, ki je treba od njih pozornost kolikor možno odvračati, ima indirektni (nenaravnostni) boj prednost pred direktnim. Predvsem je potrebno, da se človek otrese raznih priljubljenih razvad in slabosti, da se zna odpovedati kaki ugodnosti ali prijetnemu miku, da se utrjuje in da premaguje lenobo, da se varuje nereda, skratka: uporabi naj vsako priliko, da se izkaže junaka in zmagovalca nad telesom in njega nagonom. Duh naj gospoduje, narava pa posluša. Vestno je treba odvračati zunanje mike in vse to, kar zbuja in neti neredno čutnost v človeku, n. pr. razdražljive prizore in predstave po glediščih. Isto velja tudi o nasladnem čitanju, ki pripravlja človeka naravnost ali pa počasi za nravstvene poraze.
Da mlad človek ne zabrede v močvirje pregreh, ki jih prepoveduje Bog v šesti zapovedi, da se ne vda razuzdanosti, naj si išče naravnih, zlasti pa nadnaravnih pomočkov. Spolne zablode in mladinski nenravni izgredi se pač najlažje preprečijo z nadnaravnimi pripomočki svete vere. Mladina ae utrdi v dobrem ter zajemlje trajno moč zoper nevarne nagone, ako redno opravlja svoje molitve., ako se vestno udeležuje službe božje (sv. maše in pridige), ako si zmanjšuje hudo nagnjenje s pogostim prejemanjem sv. obhajila, če se z gorečo ljubeznijo oklepa najlepšega vzora — Device Marije.
Neki odličen gospod, ki je prepričan, da se je obvaroval najgrših pregreh samo vsled dobre versivene odgoje, je rekel tako-le: "Vsekakor sem pomiloval vse tiste, ki ne uživajo z nami sreče častitljive katoliške vere, osobilo zato, ker nimajo blagodejne ustanove: svete spovedi, in ker ne poznajo češčenja presvete Device Marije, da ne govorim o drugih pomočkih krepostnega življenja."
Nikakor pa ne gre zametovati naravnih sredstev, ko se borimo za čednost in srčno čistost. Mlad človek
naj se zaveda, da mu vprav nravno zadržanje in premagovanje samega sebe zagotavlja najslajše veselje in zdravje. Skrivni grehi pa uničujejo telesno moč in jakost, zmanjšujejo pa tudi duševne zmožnosti, povzročajo neznačajnost in vnemarnost v verskih zadevah.
V boju zoper mesenost je treba kolikorioliko utrjevati in krepiti telo, da bo odporno, zdravo in čvrsto. Tudi pri hrani se priporoča previdnost. Razdražljivih jedi (mesnin, čaja) bi se kazalo vzdržati zlasti zvečer, ker netijo čutnost. Alkohol in tobak sta že za telesni razvoj škodljiva, pa razplamtujeia tudi grešne nagone in slrasti. Danes je — tako bi pričakoval — malo takih, ki bi jim ne bilo znano, kako nevarnega in nenravnega sovražnika bi redili in pasli v sebi, če bi se vdajali alkoholnim pijačam.
Delo utrjuje zdravje, če r.i prenaporno. Kdor se delu odteguje in lenari, ni več vreden član človeške družbe, hkrati je pa škodljivec lastne poštenosti in čistosti, kajti “lenoba je vseh grdob grdoba", je mati vseh pregreh, zlasti pa razuzdanosti; ta pa koplje prezgodnji grob vsakomur, ki je njen suženj. Po napornem delu človek rad ir, lahko počiva. Tudi počitka si je treba privoščiti, a ob pravem času in v pravi meri. Nepotrebno poležkavanje ob jutranjih urah je povzročilo že mnogo pokončanja.
Obleka naj ne bo pretesna, ne mehkužna, ne razdražljiva; vsekakor pa dostojna, Čedalje več je danes žena in mladenk, ki imajo obleko tako prikrojeno, da jih moramo obsoditi ne le po pravilih olike in človeške bi morali vedeti, kaj se spodobi in kaj ne; in ki jim bi morali vedeti, kaj se spodobi in kaj ne; in i jim ni neznano, kar govori Kristus o pohujšanju in o po-hujšljivcih.
V boju zoper počutnost naj si človek zavaruje domišljijo ter naj odstranja vse, kar podžiga poželjivost. Zato je zelo važno, da ima mlad človek zmeraj kaj opravka, da se mnogo giblje na prostem. Gorje, če pridejo mladenki ali mladeniču v roke nespodobne slike in knjige, sanjave, razburljive, razdražljive in nedostojne vsebine. Da tudi ples razpalja grešne nagone in pripravlja grešno razpoloženje, je bilo omenjeno že na drugem mestu.
Bridko je zadelo ne le stariše temveč vse sorojake slovo nadebudne mladenke, hčerke edinke.
-j- Ivanka Mlečnik ni še dopolnila 15 let, pa jo je odpeljala nemila smrt 6. jan. V cvetu let, v polnosti njene rasti jo je zalotil prehlad iz katerega je prišla meningitis, ki je pokopala priljubljeno mladenko.
Bila je živahno dekle, vedno pripravljena storiti kako uslugo, kar je dokazala posebno na prireditvah Slovenskega Doma, kjer je bila vedno najbolj neumorna prodajalka dobrodelnih stvari.
V San Martinu so si postavili prijeten dom, a je posegla smrt v družino. Starišem in nam vsem pa| je ta bridka zguba spet en klic več, da naj nikar ne iščemo sreče v tej revni solzni dolini, kajti naša domovina, kjer se bomo nekoč srečno vsi zbrali v večnem domu je v nebesih. Tam ne bo ne solzd, ne bolečin in tudi nobenega slovesa ne več.
Oče, Andrej, je doma iz Dorn berga; mati Romana roj. Keber je iz Volčje drage.	______
Sporočamo žalostno vest, da so naš blagi oče
y Viktor Keber
zapustili solzno dolino 1. aprila 1945, prav na Velikonoč, v Bukovici pri Gorici.
Marsikaj hudega so prestali v težkih dneh vojne, ko so bili internirani v Italiji.
Za rajnim očetom žalujejo doma naša mati in bratje Franc in Peter, ter sestre Cilka, 'Rezika in Nežika.
Tukaj pa obžalujemo dobrega očeta Marija por. Pregelj, Cvetko, Edvard in Martin.
V	Trstu je postala žrtev bombe, •j- Alojzija Macarol por. Trebižan
rojena v Križu pri Sežani. Vračala se je iz tržnice in je bila na mestu ubita.
Zapušča 4 drobne otroke (od 4—12 let) in moža.
V	boju pa je padel v Reki živeči
-j- Alojzij Macarol
za katerim žalujejo 3 že odrastli otroci in žena.
Tukaj obžaluje sestro in brata Zofija Macarol por. Chappano.
IZ RADOVIČE pri Metliki (Krašnji vrh) je dobil Marko Golobič pismo od sestre Karline z nekaterimi podrobnimi podatik Dragi brat Marko, sporočam Ti, da bratje Alojz in Franc so še vedno v vojski. Navedem ti tudi nekaj možkih in žensk iz naše vasi, Krašnji vrh, kateri so zapustili to solzno dolino: Jul Stankovič (po domače Gričcn), Ana Režek (Raičeva), Bara Režek (Kraljeva), Marko Režek in njegov sin Janez (Ivančevi), Bara Šavor in jen sin Jure (Krejačevi), Marija Bojič in jen sin Janko (Čuričevi), Jožefa Šavor (Matečava), Martin Bajuk in hči (Jakopavi), Mica Šavor Janžekovič (Guna-jeva), Anton Šavor (Hlepkin), Matija Cesar in sin Martin (Županovi).
Tudi žrtev vojne je postal
f Vojteh Čuk
iz Črnega vrha nad Idrijo (Pahov-čev iz Predgriž). L. 1943 so ga mobilizirali partizani in se je nato boril nekje po Kočevskem.
Za rajnim žalujejo doma stariši, ena sestra in en brat. Tu v Argentini brata Janez in Metod ter sestri Kristina por. Milani in Mici. V Italiji pa so v begunskem taborišču Servigliano sestra Anica in brata Franc in Rafael.
Maša zanj bo 3. februarja.
SV. CIRILU IN METODU
METOD V NEMŠKI JEČI
Ludvikov sin Karlman je medtem s svojo vojsko zasedel Moravsko. Pri tem pohodu so mu pomagali tudi razni nemški škofje, ki so bili v tistih časih bolj vajeni sukati meč nego proučevati in učiti sveto vero. Verjetno jih jc spremljal tudi izdajalski Svetopolk. Zajeli so svetega Metoda in ga postavili pred sodbo nemških škofov. Drugi viri pravijo, da je bil sveti Metod na zborovanju, ki so ga leta 870 sklicali bavarski škofje radi rešitve panonskih cerkvenih zadev.
Z razlogi rimske Stolice je Metod branil svoje pravice do panonsko-moravske nadškofije, ali proti sili in skrivni podpori, ki jo je dajal škofom kralj Ludvik, ni mnogo' opravil. In, žalostno je, poročati o tem, da so tedaj proti njemu uporabili tako odvratno sredstvo, da so mu kratili osebno svobodo in ga držali zaprtega tri leta (870—873) v nekem kraju, ki nam ni znan.
Tako le nam poroča Metodov življenjepiscc o tej sodbi nemških škofov: Očitali so Metodu: “V naših pokrajinah učiš!" On jih je zavrnil: “Ako bi vedel, da spadajo te dežele pod vašo pravico, bi šel od tod, ali to so kraji, ki so neposredno podrejeni sveti Stolici. Vi ste iz oblastnosti in lakomnosti prestopili svoje, meje in branite, učiti božji nauk. Varujte se, da si ne izlijete možganov, ko hočete železno goro prebiti s koščenim temenom!" Srdito so mu rekli: “Slabo se ti bo godilo!" Zopet jim je odgovoril: “Resnično govorim pred cesarji in ni me strah, vi pa delajte z menoj kakor hočete. Nič nisem vrednejši od mučencev, kateri so bili mučeni in so dali svoja življenja radi resnice."
Še mnogo so govorili, a škofje niso bili kos Metodovi modrosti. Tedaj je stopil med nje kralj (najbrž Svetopolk) in je rekel kakor v zasmeh: "Nikar ne nadlegujte mojega Metoda, saj vidite, kar prevroče mu je že in se ves poti, kakor da bi bil pri peči.” Nakar mu je Metod ostro odvrnil: “Modrijan, ki so ga srečali ljudje, vsega potnega, in ga vprašali: Kaj ti je, da se tako potiš? je odgovoril: Z neotesanimi ljudmi sem se moral prerekati.”
Iz vsega, kar vemo o značaju obeh svetih bratov, si lahko mislimo, da je moral biti ves nastop svetega Metoda pred tem lažisodiščem dostojen, možat in odločen, medtem ko z druge strani vemo za gotovo, da so nemški škofje z njim skrajno odurno in kruto postopali. Iz njegovega življenjepisa se da sklepati, da so ga hoteli prisiliti, naj se odpove nadškofiji in naj se umakne. Ali on je ostal neuklonljiv. Morda so upali, da ga bodo v dolgem zaporu uklonili.
Pripovedovanje Metodovega življenjepisca je precej mirno in brez strasti. Metodu, ki je piscu dal vsaj podatke za to delo, ni bilo prijetno pripovedovati podrobno o teh mučnih dogodkih.
Ali mi imamo še druge vire na razpolago, ki nam povedo, kako je bilo postopanje teh nemških škofov neverjetno surovo, ko niso niti imeli pravice, klicati pred svojo sodbo moža, ki je bil papežev posebni odposlanec. Naj se spomnijo hravci pri tej priložnosti poglavja "Ne kakor Nemci", ki smo ga objavili v lanski februarski številki in kjer smo povedali, kakšni so bili takrat nemški duhovniki in škofje, ki so prihajali med naše prednike in druge Slovane.
PAPEŽ REŠI METODA
V odlomkih pisem papeža Ivana VIII., ki so nam še ohranjeni, so podrobno opisane surovosti, kateiim je bil Metod izpostavljen, in sicer takšne, da bi ne verjeli, če hi vir ne bil tako odličen in zanesljiv.
Že papež Hadrian je moral nekaj izvedeti o Metodovi usodi. Gotovo so se Metodovi učenci zato potrudili. Vemo, da je ta papež že to zadevo preiskoval in jo skušal s pismi urediti. Ali njegova prizadevanja so ostala brez uspeha.
Njegov naslednik Ivan VIII. le na šel stvari z vse odločnostjo do dna. V začetku leta 873 sc je po njegovem naročilu pojavil na Nemškem ankonski škof Pavel kot papežev odposlanec s posebnimi navodili, da reši Metoda iz
Vista panorämica de Goricia.
Pogled iz Solkana na Veliko Gorico
ječe in kaznuje z vso strogostjo preganjalce. V teh pismih se imenujejo kot krivci: solnograški nadškof Adalvin, pa-savski škof Hermanrik in brižinski škof Arno. iz istih pisem izvemo, da so ti škofje postopali proti Metodu trinoško in krivično, da so mu dajali zaušnice in ga držali zaprtega v ječi.
Najgrše je ravnal z Metodom Hermanrik. Papež mu piše: "Za objokovanje tvoje hudobije bi komaj zadostoval studenec solza, kakor pravi prerok Jeremija. Tvoja drznost in tvoje zverinsko divjaštvo presega besnost svetnega kneza in trinoga. Našega brata in škofa Metoda si kaznoval z ječo in si ga delj časa v ostri zimi in v nevihtah trpinčil pod milim nebom; v besnosti si se tako daleč spozabil, da bi ga v zboru škofov udaril s konjskim bičem, ako ti tega niso branili drugi."
Papeževa sodba jc bila stroga. Solnograškemu nadškofu Adalvinu in pasavskemu škofu Hermanriku je prepovedal izvrševanje škofovske službe; brižinskega škofa pa je poklical na odgovor v Rim. Vsi so priznali svojo krivdo in so takoj izpustili Metoda.
Nastop teh nemških škofov sc da tolmačiti kot posledica ozkosrčne obrambe salzburške cerkve in njenih koristi. A te koristi so se v borbi proti cerkveni politiki svetega Metoda čudovito krile tudi z nameni ekspanzivne nemške državne politike, kakor smo to že omenili.
Radi tega je bil kralj Ludvik z vsemi sredstvi vplival na papeža, da tako nemške škofe podpre in reši kazni, pa da Metodovo stališče omaje. Ali papež Ivan VIII. ni odnehal. Svojemu odposlancu škofu Pavlu jc dal naročilo, naj brezobzirno zavrne kraljevo spletkarjenje proti Metodu, ker da so vsi protirazlogi, ki jih jc navajal, napačni. V glavnem sc je kralj namreč opiral na domišljene pravne razloge, češ da so si nemški škofje s 75 lenim delovanjem v Panoniji pridobili pravice do teh krajev. Papež je vse to spletkarsko dokazovanje zavrgel kot -neosnovano in s svojo ncodjenljivostjo dosegel zaželjcni uspeh. Kralj je moral popustiti in škofje so se morali podvreči papeževi razsodbi.
Metodova legenda pripoveduje, da je nemške škofe radi njihovih hudobij zadela božja kazen. Zgodovinsko dejstvo jc, da so vsi trije nedolgo za tem umrli, in sicer, nadškof Adalvin 14. maja 873, škof Hermanrik leta 874 in naslednje leto 875 tudi škof Arno.
KNEZ KOCELJ IZGINE
Kam je šel Metod, ko so ga izpustili iz ječe? Najbrž k svojemu najiskrenejšemu in najzvestejšemu prijatelju, našemu knezu Kocelju. Rastislava ni bilo več na Moravskem, Svetopolk se pa ni izkazal vrednega zaupanja, ko je izdal lastnega strica Nemcem in najbrž ni imel čistih rok niti v Metodovi zadevi. Pri Kocelju pa Metodu ni bilo obstanka. Temu so namreč Nemci takoj zagrozili radi Metoda: “Ako ga boš imel pri sebi, ti ne bo dobro!"
Metod gotovo ni mogel izpostavljati s svojo navzočnostjo svojega prijatelja taki nevarnosti. Zato smemo sklepati, da sc je z njegovega dvora umaknil na Moravsko. Najbrž pa sta ostala v medsebojni zvezi v pričakovanju, da se Koceljevo stališče utrdi in njego vpoložaj izboljša. To je moralo biti pa Nemcem, ki so gotovo na Koceljevem dvoru imeli svoje ovaduhe, dovolj povoda, da so 'izvršili svojo grožnjo. Od leta 874 dalje Kocelj izgine iz zgodovine brez sledu. Kaj se je z njim zgodilo, je uganka.	(Nadaljevanje)
Bojo el Sol Libre
DECIMOSEXTO CAPITULO
Sediento de sangre por el triunfo, el ejercito-quiso salir esa mišma noche, atravesar los desfiladeros y llegar hasta el Danubio. Iztok tuvo el suficiente poder como para impedir ese salvaje paseo, al enardecido torrente. Si bien supo elegir a los mejores guerreros, no se habrian conformado si los jefes no hubieran ordenado al pueblo, ser completamente obediente a Iztok, comandante. Lentamente se aquieto la tropa. Los principales se despidicron y volvieron a .sus po-blados. La multitud, desaparecič en los bosques entre gritos y bailes. Hacia la noche, quedaron en la llanura alrededor de mil guerreros. Los conducia la mano ferrea de los eslovenos que habian seguido los estandartes bizantinos durante largos anos. Iztok ordenč repartirles todos los caballos hunos y antos. Cargaron cuantos escudos y yelmos habia. Se rcunie-ron asi unos doscientos jinetes fuertemente armados. Con el yelmo bien ajustado, seguro de si mismo, Iztok cabalgaba entre las filas. De pronto, sintič un presentimiento, tal como nunca lo habia sentido. Tan clara como nunca se le presentč ante los ojos la meta del futuro.
Se ensanchaba ante čl la llanura, el valle se inundaba de guerreros. Todo brillaba y relucia en afiladas armas. Ya no habia gentuza. Centurias, verdaderas y ordenadas cen-turias, hervian en todos los bosques y se ordenaban en todas las llanuras eslovenas. Al aparecer el, blandiendo la espada, el ejercito se movia y bajo los golpes de los cascos, retumbaba la tierra: se levantč el polvo, sintičse el sordo tintineo del acero, todos partieron hacia el sur, el estaba al frente, con los ojos fijos en la meta. “jA Bizancio!’’, truena a su ah rededor. “jVenganza!”, grita el corazčn, '"jLibertad!”, anhela el alma. Sollozara la tierra liberada cuando beba la sangre de los tiranos, los pueblos esclavos serän liberados y besarän las huellas de sus pasos; el sol de la libertad apa-recerä para el esloveno. Sus rayos tambien iluminaran a Irene.
Iztok sacudič la cabeza, pašo la mano por la frente: “jSuenos, hermosos sueiios!"
Desaparecio el gran ejercito, ante el quedö solo el grupo elegido. En la lejania todavia brillaba confusa, la atrayente meta.
Habič a la tropa con palabras entusiastas y le ordenč descansar.
Cuando la luna se acercö a medianoche, una pequena patrulla cruzč la llanura. Los yelmos no brillaban en la noche, no habia escudos sobre los pechos de los guerreros. Las sombras de los agiles corceles se deslizaban en silencio sobre la hierba.
Rado cabalgaba delante de la patrulla destacada de la tropa principal, en busca del campamento de Tunus.
Desde que habia vuelto de la guerra y sabido del rapto de Liubiniza, no volvič a aclararse su frente. Como un gato salvaje, aguardando en el ärbol el momento de atacar, tem-blaba de coraje y deseos de lanzar a su caballo hacia el Danubio, asaltar el campamento y arrancar al huno la paloma raptada. Cuando Iztok hablaba al enardecido ejercito, cuando elegia a los guerreros, permanecia acurrucado sobre los ba-luartes del castillo, y apretaba los labios con los dientes. Si su fe en Iztok tuviera limites, se habria rebelado contra el, lo habria derribado del caballo, y gritado a la tropa: “jTras mio! jContra los hunos!" Čada hora era una tortura, y un martirio los consejos de los caudillos. Cerraba los ojos para no ver a los jčvenes que levantaban las lanzas pretendiendo partir enseguida. Se tapaba los oidos para no oir los gritos
de: “jContra los hunos! jContra los hunos!"
El dia sc deslizaba como el agua estancada. Y cuando la tropa prendič fogatas y se acostč junto a ellas, hubiera prc-ferido saltar entre ella y golpear con los punos a los soldados dormidos. "j De. pie! jVergüenza a los eslovenos! j La hija del jefe es botin de Tunus y vosotros dormis! jVergüenza! jDe pie, reptiles, levantäos y lavad la mancha! j Tras mio! j A caballo! jContra los hunos!" Apretaba la cabeza con ambas manos, se arrojaba al suelo y arrancaba el pasto verde.
Mientras iban por los oscuros desfiladeros, no era posiblc soltar las riendas y partir al galope. Cuando se ensanchč la llanura, cuando la luna descubrič ante ellos la estepa, se alargaron los cuerpos de los caballos, las figuras de los jinetes se inclinaron hasta las crines, la hierba alcanzaba los flancos de los animales y entre äscuas, desaparecia el suelo bajo las herraduras. El hueco galopar se extendia por la sorda estepa. En algün lugar lejano se dejo oir el jabali, sus congeneres respondieron con un grunir asombrado. Cerca, en un arbusto, se quejö un pajaro con un cantar triste. Entre las hojas, batič las alas un rapaz nocturno y prendič a la dormida pederniz. Rado sintič que le ardia el corazčn. Pa-reda que Liubiniza habia pedido socorro. Azuzč cl caballo y se lanzč en un galope mäs largo.
Cuando empalidecieron en occidente las primeras estrellas, los jinetes vieron delante de ellos, un largo, neblinoso cintu-rčn, del cual salian grises flecos. Delante de ellos habia una corriente de agua. Detuvieron los caballos, que alegremente relincharon en la fresca manana y alargaron los cuellos a la hierba cubierta de rocio.
“4N0 habra embarcaciones del otro lado?", dijo el ancia-fto esloveno, con la cicatriz en la frente. Iztok lo habia en-viado por precaucičn con la patrulla de Rado. Porque temia que Rado se dejara llevar por el deseo de arrojarse sobre el campamento de Tunus.
“jCruzaremos el rio!"
Rado estirč las riendas.
“jjovencito, apaga el fuego con la cordura! j Si mueres, no podräs salvar a Liubiniza!"
"jLos caballos podran pasar a nado!"
“Eso crees tu, huracan! Yo no lo creo, sino se que la mitad se perderian.”
Rado volvič a estirar las bridas, y su yegua huna se volvič aträs. El anciano esloveno callč. En un galope ligero cabalgaban sobre el pasto, cargado de rocio. Antes que apa-reciera el sol, ya se habian hundido en la niebla del Danubio. El suelo se volvia čada vez mas pantanoso, y los caballos se hundian hasta las rodillas y aün mas. Una bandada de pa-jaros acuäticos se elevaba de la costa, los jinetes permanc-cieron en la ribera. Los guerreos bajaron de los caballos, t chapalearon por el barro por entre la niebla, en busca de £ embarcaciones. Revisaron a derecha e izquierda, arriba y abajo toda el agua. Pasč una hora antes de que volvieran a encontrarse, ya sin aliento. No habia embarcaciones. Solo el anciano esloveno hallo entre los juncos pasto hollado. Sc arrastrč hasta el rio. En el barro habia una nueva huella de embarcacičn. Vič huellas humanas y cascos de caballos pro-fundmente mareados que todavia no habian sido cubiertos por el agua.
“Quien caminč por aqui atravesč el rio en una embarcacičn".
Llamč a sus companeros. Se arrodillaron en la tierra v observaron la huella de los cascos.
“jUn huno, un huno!" — Todos juntos dieron esa opinion.
"Tal vez el mismo Tunus", recordč Rado y empalidecič.
“No es Tunus, pues el iba con sus companeros. Su huella estaria ya borrada, cubierta. ^Tal vez un observador?"
“jOh, Radovan, Radovan!", gritč un joven soidado que observaba las huellas humanas.

Todos se acercaron y miraron la menuda marca de un pie desnudo.
‘JMirad el pulgar! jEstä deformado! j Este es Radovan! j Miren el talon! Abatido y gastado. j Es el del mušico! jlo conozco!”
‘‘Entonces el se llevo la embarcacion.”
“j A buscarlo! j Al agua!”, grito Rado arrebatado. “,;Quien iri?”, preguntö el anciano esloveno.
“jYo nadare! jNo solo, sobre el caballo! j Si el caballo alcanza la mitad del rio, yo me encargo de la otra mitad!” “jY cabalgaras despues por la estepa como un brujo! jDerrama precaucion sobre el fuego! jMirad, aqui emerge del barro una gruesa madera! Echaremos suertes. Aquel a quien indiquen los dioses, montara sobre la madera y cruzarä la corriente.”
Todos atendieron el consejo del anciano esloveno, rcunic-ron todas las fuerzas y sacaron de la arena la larga viga, que estaba quemada en la mitad.
“jUna canoa!”, gritaron alegremente y limpiaron el barro, luego echaron suertes; le točo al mas joven soldado. El agil joven salto con ligereza sobre el barco; un resto del puente de Hilbudi, una gruesa madera, le sirvio de remo; habia muchas maderas asi, dispersas entre la espesura. Los companeros se reunieron junto a la madera y todos juntos, con un empujon fuerte, lanzaron a la canoa al agua; se levantaron olas. El remero pronto desaparecio en la niebla, en la mitad de la corriente.
Paso algun tiempo, antes que s6 dejara oir desde rio abajo, la voz del navegante enviado. Los guerreros fueron tras la llamada, llevaron los caballos a la gran embarcacion y par-tieron a travčs del rio.
El sol quemaba la niebla; se derretia, levantaba y caia bajo el aire siempre mas caliente. Cuando aleanzaron la orilla derecha, ya se habia disipado el mar neblinoso. En la lejania aparecian sierras bajaš, alto sobre la llanura volaba el halcon.
‘^Hacia adonde?”, se preguntaron.
El anciano esloveno observö la costa con o jo avizor, hacia uno y otro lado. Alargo el cuello, puso la mano sobre la frente, y guino alegre. Habia visto entre las canas grandes, negras sombras.
‘‘Volvamos en la embarcacion, hacia el ejercito de Iztok.” El corcel de Rado mordia el freno de acero. Su amo lo retenia con fuerza. Lo afligia čada segundo. Lo arrastraba un deseo incontenible hacia la estepa, tras Liubiniza. El an-ciano esloveno lo mirö por sobre sus hombros, y sereno, con voz profunda, le repitio: “jApaga el fuego con la precaucion!”
Insto luego enseguida a que desenvolvieran todas las cuerdas, que llevaban ovilladas sobre las sillas. Ataron la embarcacion. Dos soldados subieron a el la y la sacaron del canaveral. Luego ataron las cuerdas a las sillas y condujeron los caballos por el rio, hacia la costa, al lugar donde habian visto otras balsas. Se acostaron todos en un terreno seco. Descansaron antes de arrastrar las pesadas balsas hasta el agua, desde la orilla. Clavaron unos palos en el suelo y ataron a ellos los caballos. Ellos mismos, con grandes palas, empujaron las balsas hacia el lado esloveno.
El sol ya llegaba a! zenit cuando se ocuparon de la embarcacion mas pequena. El esloveno ordeno navegar hacia las plantas espesas, alli escondieron precavidos las balsas v las cubrieron con canas v ramas. Tambien la canoa la ente-rraron en el barro.
‘V.Adonde?” Volvieron a preguntar los guerreros.
El anciano esloveno montč el caballo. Tras el montaron los jövenes y lo siguieron. Llego al lugar donde estaba la primera embarcacion. Se inclino de la silla y busco huella?.. No tardo mucho en hallar, el acostumbrado soldado, las huellas de los cascos del caballo de Radovan.
' j/ipaga ei luego con la precaucion!" le dijo el anciano
esloveno al impaciente Rado . . .
“jVamos tras el!”, ordeno. “El padrecito sabe muy bien donde estä el campamento de los hunos. jPorque estoy sc-guro, por Svetovit, que fue directamente a el!”
Los jinetes se colocaron en fila y fueron lentamente tras la huella, hasta tanto no se dieron perfecta cucnta de la direc-cion que habia seguido Radovan. Siguieron claramente las pisadas hasta el pie de los olmos bajos, que se alargan hacia el sur. Alli se; perdieron las pisadas. A pesar de ello, estaba n seguros que Radovan habia seguido la hilera de olmos. Lle-varon a los descansados caballos bajo los ärboles, por los montes y bosquecillos. El sol se iba el dia se desvanecia y los observadores debian estar al amanecer a orillas del Danubio con las noticias. Ya no habia tiempo que perder. Rado iba mas veloz que todos sus companeros, encabezando la patrulla. Sus ojos hundia en la lejania y brillaban como los jel lobezno que Va por primera vez a la caceria. Cuando se quejö el avecita sintiö en su corazön como si Liubiniza hubie-ra pedido socorro. Aprctč el caballo y torno las riendas. A lo lejos, creyö sentir algo. “jTunüs!”, pensö rapidamente y su derecha busco el hacha.
Sc acercaba la noche. Las sombras se alargaban por mo-mentos y desaparecian. La cicatriz de la f rente del anciano esloveno brillaba ensangrentada. La piel de sus mejillas estaba arrugada como la corteza del robi e. «Tlegarä la noche, adönde irän despues? Podla prenderlos Tuiius como a los pajaros en una trampa. Debla aprovechar los Ultimos momentos del dia. Tomaron las bridas con mas fuerza, golpearon con los cortos latigos y soltaron luego las riendas, y los corceles se largaron en un galope räpido por la llanura.
De pronto desaparccieron los ärboles, como si los hubie-ran cortado. Hacia el sur se extendia una pequena planicic. Los eslovenos detuvieron los caballos y se miraron. Solo Rado siguiö, como en un sueho, hacia adelante. Pero muy pronto vieron como se levantaba su caballo sobre las patas traseras y volvia junto a ellos.
“j El campamento! j El campamento!”, exclamo Rado. ”jSe levanta humo desde el valle!”
“j Volvamos!”, ordeno el anciano esloveno.
Volvieron lentamente a la espesura y buscaron un rin-con oscuro donde escondieron a los caballos. Alli esperaron la noche.
Cuando oscurecio y aün la luna no habia aparecido, oscu-ras figuras desaparccieron en el sombrio bosque. De dos en dos, los jövenes se arrastraban entre los ärboles. Se distribu-yeron de tal manera, que podrian ver y observar el campamento desde todos lados. Junto a los caballos permanecio solo el esloveno anciano, quien les ordeno severamente que antes de medianoche debian estar todos de vuelta.
Traducciön de DARINKA ČEHOVIN.
Estamos en la temporada de veraneo. Las sierras de Cordoba atraen a unos, otros ailuyen hacia las playas del mar. Relativamente pocos son los que se deciden por lo que Argentina tiene de mäs hermoso, que son los lagos del sur. Pocos saben apreciar su belleza, en donde se Halla el azul de los lagos tan armčnicamente entretejido entre el verdor de los bosques y el blanco de los picos nevados.
Al reierirnos a las hermosuras argentinas £cčmo no hemos de recordar tambien la belleza de nuestra lejana patria de recordar tambien la belleza	de nuestra lejapa patria*
Eslovenia? Claro que alli, en este momenta, no respiran el aire de veraneo, pues hemos de suponer que se extiende por doquier la sobana blanca, el vestido de gala del invierno ....
Pero aqui, tan Uenos de sol, evocamos tambien la temporada de veraneo de allä.
Muchos lugares hermosos tiene Yugoeslavia. Primero las playas maritimas de Dalmacia, Oroacia e Istria, luego en el interior lugares exuberantes de belleza natural que olrecen maravillosas termas de poder muy curativo. Otros lugares en-cantan con la belleza de las aguas del rio o de lagos.
Pero lo mäs encantador que ofrece Yugoeslavia, donde se Halla como concentrada toda la belleza natural que puede brindar un rinečn de la tierra, es Bled. — Un lago časi redondo de 114 Ha. de superficie, con una islita, sobre la cual se yergue un templo; por el lado sur, sobre una roča escarpada, elevada verticalmente sobre la orilla, se levanta un majestuoso castillo medioeval. A los pies de ese cerro, crecič junto al lago, el pueblo de Bled con la magnifica iglesia parroquial en estilo gotico; hacia el este lomas verdes cubiertas de bosques, cam-po Hano hacia las magnificas montanas de las Karavanke; hacia el oeste sierras de formas imponentes y de bosques pc-blados de pinos como en los cuentos de hadas; hacia el norte se eleva el terreno gradualmente para aleanzar en Triglav (2864 m) la cumbre mas grande.
Para apreciar debidamente esta perla hay que verla. Sin ningiin adorno artificial. Ya hace mil anos liamč la aiencičn, atrayendo alli a los amigos de la belleza. Desde tiempos in-memoriales dedicč el pueblo este lugar tan hermoso a la Virgen, construyendole el santuario sobre la isla, al cual afluian luego los peregrinos desde muy lejos.
Las olas azules, los barquitos a vela, las canoas a remo (pues no son admitidas lanchas a motor), los mravillosos re-flejos de la iglesia islena y los circundantes ediiicios, la mole rocosa con el castillo, los reflejos de las montanas nevosas y el aire lleno del periume de ozčn, tan abundante en ese rinečn como en ningün otro lugar, y ademäs la cancičn de los pegrerinos que pueblan el lago ....
Cierto que eso se parece a un paraiso. jCčmo no ha de entusiasmarse uno para acudir allä? j Como suehan los ninos anhelando la excursiön escolar del proximo mes de mayo, aquel mes en que el lago, ademäs de todos sus encantos, ofrece todavia el encanto tan grande de la alegria e inocen-cia de los ninos!
Hace mäs de eien anos que Bled adquiriö la farna del lugar veraniego mäs apreciado. En Austria ocupaba el primer
ŽENINI — NEVESTE — DRUŽI! J
Obrnile ne n»
SLOVENSKO TOVARNO P0HI8T . A STEFAN LIPIČAR
CKTTBH3BBQ 33*0 y ArtU. SAH 1CAXTÖT TeL 60-303«
lugar en el turismo y veraneo, ya que se presta para toda clase de turismo y de deporte de verano e invierno, yofrece banos agradables y saludables a la vez, con el agua mejor templada y admirablemente limpia.
Lästima que todo eso estä tan, tan lejos . . .
LA YUGOSLAVIA DE HOY
Puesto que existe todavia una censura muy rigurosa sobre toda la correspondencia, es lögico, que las cartas que llegan de Yugoslavia no pueden dar un cuadro completo de la situa-cičn real. Sin embargo se sabe que hay muchos detenidos por su actividad contra el comunismo.
Las autoridades hallan gran dificultad en la reconstruccičn de la patria, tan lamentablemente arruinada. Para hallar recursos proceden a la nacionlizcičn de grandes industrias y de latifundios. Tambičn las posesiones eclesiästicas quedan reducidas a un minimum. Gran parte de instituciones religiosas, especialmente los grandes colegios, han sido expropiedos y designados para otros usos.
Ambas cämaras estän trabajando actualmente en la prepa-racičn de la nueva constitucičn de la Repüblica Federal Yugo-eslava.
La carta pastoral del episcopado yugoeslavo, leida el 30 de setiembre, iuvo gran repercusičn. Las autoridades no to-maron ninguna medida contra los firmantes ni contra los sacer-dotes. Parece que influyö positivamente para la normalizacičn de la situacičn. Al principio se presionaba a algunos firmantes para que efectuasen algunas rectificaciones, que no se han producido, luego se procedič a permitir a las religiosas el uso del hzbito, lo que anteriormente fuč prohibido. Acualmente la vida religiosa ya goža de mucha mäs libertad en general.
En las obras de la reconstruccičn estä ocupado gran nii-mero de alemanes, pues todos los que apresaron los yugoesla-vos en los momentos del derrumbe estän detenidos para repa-rar el dano causado.
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
Iz psalma 118 v Gregorčičevem prevodu.
Molitev in modrost je to, v kateri človek najde pravec življenja in temelj sreče ter miru.
Svetilo mojim je nogäm
Tvoja postava,
luč jasna mojim je stezäm.
Obljubil sem Ti, se zaklčL
da Tvoja prava
do veka čuval bom vesel.
Obljuba prosto dana zdaj,
naj bo Ti draga, —
k zvršitvi luč in moč mi daj!
Ponižan, glej, in poteptan
sem od sovraga,
Ti spet me dvigni, čuvaj ran. Življenju zmčr preti pogin; postavi Tvoji
pa vedno hranim zvest spomin Sovragi v zanjke me lovč, koraki moji
pa poti Tvoje ne pustč.
Saj kje je dražja dedna last od Tvojih rčkov?
Ti duši so največja slast! Zatč vršilo pa sreč jih bo do vekov, — saj srečo stalno pridobč!
Sovražim iz sreä krivico,
Tvoj zakon pa vršim vešči; v obet Tvoj upam, saj zatč me branil boš, otčl.
Rad Tvoje premišljujem pčti in zlih se rad ogibljem cest; zatč mi näd ne osramoti, naj reši Tvoj občt me zvest. Tvoj sladki uk mi je v misli •zatč pač Ti pomoč mi daš; a komur pot krivic je v čisli, in pot laži, — ger poteptaš. Zametaš zle ko zgorke rude; zato pa zakon Tvoj vršim.
ker strah mi Tvoj prešinja ude in sodeb Tvojih se bojim.
Tvoj uk. Gospod, je čudovit, zato ga duša preiskuje;
Tvoj govor nam prižiga svit, um maloumnim podeljuje. Odprtih ust ... ne dihnem jaz, ker Tvojo rad bi čul postavo; Tvoj näme milo zri obräz, razkrij ljubilcu Svoje pravo.
Tvoj rek naj vodi moj koräk, krivica naj mi ga ne vodi; da rešiš suženjskih me tlak, po poti präv naj noga hodi. Obräz nad hlapcem zjasni Svo; vsa prava živo mi predoči; — oh, ko se žali zakon Tvoj, okč studence solz mi tččL
OPÄZOVÄLEC
PRIDITE PO PISMA OD SVOJCEV Iz begunskih taborišč v Italiji (Forli, Riccione in Servigliano) je prišlo več pisem, vsa oddana koncem novembra. Poslal jih je v Sev. Ameriko vojni kurat č. Baznik. Večino pisem sem že razposlal za sledeča pa ne poznam naslovov, zato naj se interesirani oglasijo:
Turk Martin (iz Hruševja) mu piše nečakinja Cvetka Šerek. — Gizela Reja de Scalesciani (iz Kozane) piše Reja Frančiška. — Obreza Anton iz Dobca (Cerknica) piše brat Jakob. — Voglar Rezika iz Kostanjevice na Dolenjsčem, piše Černe Rezka roj. Cimerman. — Mihelj Pavla por. Černe (že 30 let v Argentini, doma iz Rihenberka) piše brat Mihelj Jože — Jožef Stariha, piše sin Jožo, akademik. — Mici Grdanc (Lepšinatova iz Dob pri Kostanjevici, Dolenjsko, v Argentini že 28 let) piše Cimerman Rezika (Mihletova).
IZ SV. KRIŽA PRI TRSTU sporočajo, da so Nemci v febr. 1944 odpeljali 250 mož in fantov in so jih razgnali notem po Nemčiii po raznih delih. Kdo ve koliko se jih nikdar več ne vrne.
RAVNE PRI ŠTJAKU (SEŽANA)
Ana Počkor, Dock Sud, je prejela več pisem od doma iz katerih zvemo sledeče: Trgovca Nandeta v Štorjah so fašisti obdolžili zveze s partizani in so ga z groznim mučenjem usmrtili, doma je bil iz Dutovelj. Živemu so kožo rezali in ga z bajonetom zbadali. Ubita sta bila tudi njegova svaka Jožef Hrib v Sežani in Kristjan Hrib (pri Hribovih). 12 občinskih mož iz Štjaka so odpeljali s kamijonom neznano kam in so zginili za vedno. Požgane so vasi Ravne. Selo in Gradišče. Nam je vse zgorelo 16. maja 1943.
Ljudje so se skrivali vsepovsod tudi v Postojnsko jamo so šli.
Ludvika Hrib (zeta) so odpeljali fašisti s hčerjo nekam v Italijo, sta so vrnila.
Meja med obema conama je potok Roša. Šola je slovenska. Vas Štjak je ostala cela.	- ■*>'
Doma nam je vse pogorelo, zato smo si napravili za silo streho iz slame. Sedaj že nismo več lačni, manjka nam pa cu-ker, žajfa, olje, cviren, kar vse se dobi le za strašno drage denarje.
Od naše družine smo še vsi živi. Ludvik je v bolnici v Kopru. Ivana nismo videli 3 leta. Je pri partizanih nekje na madžarski meji.
Nemci ki so nas preje tako strašno stra hovali, so sedaj krotka jagnjeta in mo rajo spravljati proč groblje, katere so oni napravili na naših porušenih in požganih domovih.
IZ LJUBLJANE
Prejela je g. Jančič od brata Rudolfa Puc. Pisano 8. avg. 1946. Umrl je brat Franc. Sinova Ciril in Metod sta bila oba partizana. Metod je 1943 padel v Pohorju na Štajerskem. Ciril se je vrnil kot komandant bataljona. Ravno 9. maja je prišel in narel mamo na smrtni postelji. Umrla je 14. junija. Hčerka Dali je bila od Nemcev internirana 16 mesecev. Dela je v fabriki (bila je učiteljica) . . . Posrečilo se ji ie uiti in priti domov, ko so jih Nemci vlekli proč na begu pred Rusi. Le malo se jih je rešilo od 1400. ki jih je bilo tam.
Ljubljana je bila večkrat bombardirana. Posebno glavni kolodvor. Tudi na Mirju je bilo več hiš porušenih.
Mesa med vojno ni bilo po več mesecev niti videti. Če smo ga dobili po
10 dg tedensko na osebo smo bili srečni.
Nemci so poklali po deželi vso živino, zato je še sedaj težko za meso in živež. Naše ljudi je Nemec hotel vničiti, ker to je bil njegov "Lebensraum". Zaprti smo bili v Ljubljani, da nisem tri leta mogel k Sveti Katarini, kamor sem preje tako rad zahajal ....
Komunizem pusti vero pri miru, njegova naloga pa je, da izboljša stanje delovnega ljudstva na račun bogatašev . . .
ŠENPETER PRI NOVEM MESTU
Večje število domačinov je v dneh preloma zapustilo svoje domove in so pobegnili v tujino. Med temi je tudi Marija Žitnik, njen sin Zvone in Majda Jelena. So v Servigliano v Italiji.
RIHENBERK
Piše sestri Pavli, (tukaj že 30 let), njen brat Mihelj Jože, ki je bil poštar v Metliki, potem pa v Ljubljani kontrolor na glavni pošti. Ob zlomu je z ženo in sinčkom našel cez Koroško pot v Servigliano, kjer je veliko begunsko taborišče. Ri-henberk je domala ves požgan.
IZ ČRNEGA VRHA NAD IDRIJO
Pismo poroča o groznem pokolju 1. sept. 1944, ko so na prvi petek partizani napadli fante, ki so šli k maši in je bila groza naslednjo nedeljo ko je morala za pogreb mati kopati jamo sinu, hči očetu, sestra bratu . . . Takrat so bili ubiti iz Predgriz Mile Kovačev, Mohorjev Kor el, Tinče iz fabrilce, Lovrenčkov Maksel, Ka-lišer, Kopinčkov Kori, Žgavcev iz Griž, Polde in mož od Micke, Šuštarjev Polde, Nagodetov Francel in Šemerlov Francelj. Iz Lomov Kučerjev Ivan, Barakerjev Jule, Rejen Martin, Kartun Francelj, Hodnikov“ dva, Grumov Janez in še kateri. Iz Črnega vrha pa Taučič ajnez. Poštarjev Jokel, Mikužev Ivan, Čukov Lojze, Vrčevi iz Trebč vsi trije, Šemerlove Johane Kori, Domine in Jakopove Tone Stanko. Pirc Ivan, Novakove Tone Stanko in še drugi. Radi tega groznega dogodka je dobil Črni vrh naziv Primorski Turjak (V Turjaku je bil najokrutnejši dogodek boja med partizani in domobranci).
Isti dan je bila požgana cerkev in ves doljni konec vasi v gornji vasi pa pri Mikužu, Hodniku, Vidmarju in pri Korenču ter Dopolavoro. Prvi petek v novembru so spet prišli in odpeljali več ljudi.
V	Serviglano v Italiji so našli začasno bivališče sedaj Pahovčevi Anica. Francelj in Rafael; družina Janeza Šemuno-vega iz aZdloga, Jule Korla Povževga, Vitezov Jele z Novega Sveta. Veliko je pa fantov in deklet iz Hotedršice. Več Pod-krajcev je v Tarviso,
IZ HRUŠEVJA PRI POSTOJNI Poroča Šerek Marija stricu Turk Martin, kako je bilo najprej 1941 po Srbiji, nato so bili v Borovnici. Elči je bil obdolžen, da je komunist, a je vseeno odnese! živo kožo. Nato so šli v Višnjo goro in tedaj so je sprožil grozotni boj med brati. Brat Milči je stopil v domobranske vrste in so sledili tedaj strašni dogodki v Turjaku in Grčaricah.
V	maju pa smo bežali. Tudi ata in Elči sta prišla sem, kjer nas je 1500 Slovencev.
V	Riccione v Italiji je v begunstvu tudi Škamperle Marija.
Strahotna so poročila, ki izzvene iz teh pisem, ki jih je prišla kopica. Prav
koristno branje bi bila tistim, kateri menijo, da imajo pravico metati kamenje na dr. Rožmana, ljubljanskega škofa. Nočemo naroda vznemirjati, a kdor želi spoznati nekaj več resnice naj se kar pozanima, pa mu bomo postregli s podatki, ki mu bodo pokazali na pismih, ki jih ni nihče izumetničil, kaj se je tamkaj doma godilo pod imenom osvobodilnega boja.
RAZDEJANA DOLENJSKA
Theodore Andrica, ki poroča v list “Cleveland Press" o svojih obiskih po raznih krajih v Sloveniji, pripoveduje zdaj, kako se je peljal z avtomobilom iz Ljubljane skozi Lašče in Ribnico v Kočevje, nazaj pa po drugi cesti, to je skozi Žužemberk in Grosuplje. Predvsem je. kolikor je bilo mimogrede mogoče, iskal stika s tistimi družinami, ki imajo sorodnike v Clevelandu. Tu objavljamo samo nekaj splošnih Andricovih pripomb o nekaterih krajih na Dolenjskem, skozi katere ie šel.
Rašica. — Izmed 48 hiš v vasi so jih Italijani sest popolnoma požgali, nekaj pa jih je delno razdejanih.
Velike Lašče. — Andrica poroča od tu samo par osebnih novic.
Ribnica — je hudo razdejana. Mnogo hiš je bilo poškodovanih od topniškega ognja. Cerkev je skoro porušena, in sedaj so na delu, da jo rešijo popolnega razpada. V Ribnici je mnogo nemških ujetnikov, ki popravljajo porušene stavbe.
Kočevje. — Tu ie bilo nekoč središče kočevskih Nemcev, ki so bili poslani v Slovenijo kot kolonisti pred več kot 600 leti. Mesto samo je popolnoma razdejano. Danes v Kočevju samem in okoliških vaseh sploh ni nobenih Nemcev več. V Kočevju nihče ne biva, razen oddelka vojakov in slovenskih civilistov.
Stari log. — Od 125 hiš v Starem logu ne stoji danes niti ena. Vas je popolnoma zapuščena, z izjemo sedmih družin, ki so se nedavno vrnile iz suženjskih taborišč v Nemčiji in bivajo sedaj v podzemskih luknjah blizu vasi. Vsi prebivalci Starega loga so izginili v italijanska in nemška koncentracijska taborišča. Nemci in Italijani so postrelili 37 moških prebivalcev, ker so sumili, da je vas dajala zavetišče partizanom.
Dvor, Stranska vas, Žužemberk, Zagra-dsc. — O teh krajih pravi Andrica, da kljub mnogim bojem niso bili znatno prizadeti.
Višnja gora — ie ostala nepoškodovana.
O SODRAŽICI POROČA “Nobeno običajno poročilo o moritvah, mučenju, lakoti, trpljenju in ponižanjih, ki so jih razni narodi Evrope okusili od strani Nemcev in Italijanov, ne more nikoli podati polne resnice zadnjih šestih let na tem nesrečnem kontinentu.
‘Ko sem se oglašal pri raznih sloven skih družinah in poslušal, kaj vse so prestali ljudje tekom minulih šestih let, sem prihajal bolj in bolj do spoznajo, da Arne-rikanci enostavno ne bodo nikdar verjeli, kar se je tukaj v resnici dogajalo.
Pisatelj scenarijev za hollyoodske filme si ne morejo v trenotku najbolj raz-plojene domišljije niti približno predstavljati grozotnih, brutalnih in povsem nečloveških izkušenj, skozi katere je šla na milijone Slovencev in drugih Jugoslovanov pod Hitlerjem in Mussolinijem.
“Moj obisk v malem, nekoč prijaznem
ZASTAVO 30 ““ ™ SV' NEH ,ÄVÄLOS 250) SLOVESNA PROCESIJA, KATERE
trgu Sodražica, me je prepričal, da Nemci in Italijani ne morejo nikoli odplačati gorja, ki so ga prizadejali Slovencem.
“Napisati bi se morala debela knjiga, ako bi se hotelo povedait vse, kar sc doživeli prebivalci Sodražice. V tem poročilu ne morem drugega kot podati zgodbo Sodražice v glavnih obrisih.
“Podrobnosti nisem zvedel iz člankov ali od vladnih uradnikov, temveč od ljudi samih. Mnogo Clevelandčanov me je prosilo, da obiščem Sodražico in našel sem tam mnogo družin, ki imajo svojce v Clevelandu.
Sodražica je domala zbrisana z zemeljskega površja.
Pred vojno je bilo v Sodražici okrog 170 hiš. V trgu je bilo večje število ličnih malih prodajaln in običajnih gostiln.
Danes ne stoji več kot 20 hiš in celo te niso vse nepoškodovane. Nemci in Italijani so najprej hiše temeljito izropali, potem pa kraj 25 do 32 krat bombardirali. Prebivalci niso edini glede števila bombardiranj, kajti bilo jih je toliko, da so ljudje postali zmedeni.
Vzrok za združeno nemško italijansko besnost je bil, ker je znatno število prebivalcev odšlo v partizane, in ker se na-cifašisti niso mogli drugače maščevati, so kraj zopet in zopet neusmiljeno bombardirali. Poleg tega so ustrelili ,še kakšnih 40 talcev.
Nekaj ljudi je prišlo nazaj v Sodražico Nekoč premožni gostilničarji imajo na sebi obleke, na katerih se krpa drži krpe, velika večina prebivalcev krvavo potrebuje oblačil. Obleke se ne da dobiti niti na svobodnem niti na črnem trgu. Na kratko povedano, obleke sploh ni. Kaj bodo ti ljudje počeli, kadar nastopi zima — in zime tukaj so mrzle — ne vem in si ne morem predstavljati.
AMNESTIJA V LJUBLJANI je dala svobodo 450 jetnikom, katerih velik del je pa potem "izginil", nekateri pa so bili snet zaprti. V ljubljanski ječi je preminul 79 letni upokojeni davčni kontrolor Vinko Prenk, ter Anton Meiač, starosta Sokola, oba iz Vrhnike.
Veletrgovec Jurij Verovšek je bil obsojen na 5 let prisilnega dela, niena sestra nor. Rustia tudi na 5 let, brat Jože pa na )5 let. Zaplenili so jim tudi vse imetje. (Znana veletrgovina strojev).
Nova oblast je odpustila večino prejšnjega uredništva:	na njihova mesta so
imenovane novel osebe, zaslužne v boiu OF.
Generalov je sedaj cela vrsta. Med njimi je tudi Ivan Maček, ki ie bil preje tesarski delavec. Sedaj načelnik tajne policije OZNA.
Oblast ie Uršulinkam vzela njihov internat. slovito samostansko šolo, in ie nastanila v njem IV realno gimnazijo. Redovnice nekaj časa niso smele nositi redovne obleke, sedaj jim je pa spet dovoljeno.
Slovenska vlada je dala 2 miliona Din podpore češkim komunistom.
ŠENTPETER pri Novem mestu. Zelo delaven v borbi proti komunizmu je bil N. Rifelj, katerega so partizani koncem avgusta brez sodbe justificirali.
V LAŠKEM na Štajerskem je bilo v juliju v treh nočeh pobitih 300 liudi v Hudi lami pa v istem času 200. Ob cesti od Rimskih Toplic do Šmarja je čez 800 grobov.
ŠKOFOVSKO PASTIRSKO PISMO je oblasti nekoliko vznemirilo, toda oblast je
El cerro de Krn, el pueblo de Kobarid y la ilor “monta-nesa" — una sintesis del “Paraiso serrano" de Gregorčič.
Gregorčičeve poezije so na razpolago, Naročite jih še danes na naslov:	Fr. Ku-
rinčič, Garay 3810. Cap. Lahko tudi na naše uredništvo: Pasco 431. Knjiga bo ostala lep spomin in je lep da:.
sprevidela, da bo treba bolj zlepa in zato ni bil menda nihče zaprt radi tistega.
ŠKOFOVSKA GIMNAZIJA V ŠENT VIDU nad Ljubljano bo po načrtu nove vlade spremenjena v bolnico. S tem ie odvzet škofiji največji slovenski vzgojni zavod.
LJUBLJANSKO VELIKO SEMENIŠČE, katero so zgradili škof Rožman na nekdanjem ozemlju pokopališča sv. Krištofa, je trpelo zelo veliko škodo ob priliki grozne eksplozije 10. junija v Ljubljani na postaji, ko je bilo mnogo hiš porušenih in pobita skora vsa stekla. Tedaj ie eksplodiralo 300 vagonov municije.
n nnifiiimimnn'
NOVE UREDBE O GIMNAZIJAH V SLOVENIJI
Dne 3, septembra je dr. Ferdo Kozak, minister za prosveto v slovenski federalni vladi, objavil nov zakon o pre-uredbi sistema višiih državnih šol.
Odprle so se začetne gimnazije v vseh važnejših mestih in trgih Slovenije. Država bo nudila ubožnim dijakom vso možno oskrbo.
Novi zakon v glavnem določa, da se ukinejo in združijo z drugimi gimnazijami vse dosedanje zasebne gimnazije, vse dosedanje državne in zasebne meščanske šole. Uradno šolsko leto se prične 15. oktobra. Diiaki se morajo vpisati na gimnaziji, ki je njihovemu stalnemu bivališču najbližja.
Ohraniio se naslednje gimnazije:
V	okrožju Novo mesto: Črnomelj, mešana gimnazija s prvimi štirimi razredi; Metlika, mešana nepopolna gimnazija s prvim in drugim razredom.
V	Ljubljanskem okrožju: Stori trg pri Ložu, mešana nepopolna gimnazija, dva razreda,
Obnovljene so naslednje gimnazije: v okrožju mesta Ljubljane: klasična gimnazija, Gaieva ulica, osem razredov. S to gimanzijo se združijo klasične vzporednice prve ženske realne gimnazije; prva moška g:mna.zija, Vegova ulica, osem razredov; druga moška gimnazija, dose-daj na Rakovniku, se prenese v poslopje prve meščanske šole (Prule) in se s to šolo združi, osem razredov; tretja moška gimnazija, Bežigrad, osem razredov: četrta moška gimnazija, osem razredov, v poslopju tretje moške gimnazije; prva ženska gimnazija v starem poslopju ncr Poljanah, osem razredov; druga ženska gimnazija, v novem gimnazijskem poslopju uršulinskega samostana, osem razredov.
V	Ljubljani je torej sedem gimngzij,
poleg naslednjih novih:	tretja ženska
gimnazija, osem razredov v novem poslopju pri Uršulinskah; četrta ženska gimnazija v poslopju bivše druge deške me-
ščanske šole za Bežigradom, osem razredov. Ljubljana-Vič, mešana gimnazija, osem razredov.
Ljubljana-Moste, mešana gimnazija, šti. rirazredna.
Ljubljana-Zgornja Šiška, mešana nižja gimnazija, štiri-razredna.
Št. Vid nad Ljubljano, mešana nižja gimnrzija, prvi štirje razredi, v poslopju dosedanje meščanske šole.
Kranj, mešana gimnazija, osem razredov.
Jesenice, mešana gimnazija, pet razredov, s pravico do odpiranja višjih razredov.
Kamnik, mešana nižja gimnazija, štirje razredi,
Domžale, mešana nižja gimnazija, štirje razredi,
Škofja loka, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Žiri, mešana nepopolna gimnazija, prvi razred.
Bohinjska Bistrica, mešana nepopolna gimnazija, prvi razred.
Tržič, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Logatec, mešana nižja gimnazijci, štirje razredi,
Litija, mešana nižja gimnazija, štirje razredi,
Stična, mešana nepopolna gimnazija, prvi razred.
Novo mesto, mešana gimnazija, pet razredov, s pravico do odpiranja višjih razredov.
Kočevje, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Celje, prva in druga mešana gimnazija, vsaka po osem razredov. Moška nižja gimnazija, vsaka po štiri razrede.
Rogaška Slatina, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Krško, mešana nižja gimnazija, štirje razredi,
Radeče, mešana nepopolna nižja gimnazija, prvi razred.
Trbovlje, mešana gimnazija, pet razredov, s pravico do odpiranja višjih razredov.
Zagorje, mešana nepopolna nižja gimnazija, štirje razredi.
Žalec, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Šoštanj, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Mozirje, mešana nepopolna nižja gimnazija, štirje razredi.
Konjice, mešana nižja gimnazija, štirje razredi,
Vojnik, mešana nižja gimnazija, trije razredi.
Slovenji Gradec, mešana gimnazija, štirje razredi.
Maribor, mešana gimnazija, osem razredov; klasična gimnazija, osem razre-
dov, prva in druga nižja moška gimnazija, štiri razrede vsaka; prva in druga ženska nižja gimnazija, štiri razrede vsaka.
Ptuj, mešana gimnazija, osem razredov.
Murska Sobota, mešana gimnazija, osem razredov.
Dolnja Lendava, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Sv. Lenart v Slovenskih goricah, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Ormož, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Ljutomer, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Slovenska Bistrica, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Ruše, mešana nepopolna nižja gimnazija, trije razredi.
Brežice, mešana gimnazija, pet razredov, s pravico odpiranja višjih razredov.
Ribnica, mešana nižja gimnazija, štirje razredi.
Na ozemlju federalne Slovenije bosta v šolskem letu 1945-46 odprti dve učiteljišči, in sicer mešano učiteljišče v Ljubljani, od prvega do petega letnika, ter prvi letnik učiteljišča v Mariboru, s pravico postopnega odpiranja višjih razredov.
Ukinjena so vsa privatna učiteljišča. Učenci teh se smejo vpisati v odgovarjajoče razrede državnih učiteljišč.
Na ljubljanski univerzi je odprta poleg prejšnjih tudi tehnična fakulteta z pododdelkom za arhitekturo.
Ta uredba ne krije ozemlja v Jugoslovanski okupacijski coni v Istri in Slovenskem Primorju. V teh krajih so šole podvržene jugoslovanski vojaški okupacijski oblasti, dokler ni definitivno odločeno pod katero državo bodo te pokrajine spadale. Krajevni osvobodilni odbori pa so sami organizirali slovenske šole, ki dobivajo moralno in materialno podporo od slovenskih in jugoslovanskih oblasti.
SLOVENSKI SENATORJI JUGOSLAVIJE in njih namestniki izbrani 11. novembra:
(Kratice:	SNOS (Slovenski narodni
osvobodilni svet), IOOF (Izvršni odbor osvobodilne fronte), AVNOJ (Anitfašistič-no viječe narodnega osvobojenja Jugoslavije), PNOO (Primorski narodno osvobodilni odbor), GOOF (Glavni odbor osvobodilne fronte), OOF (Osvobodilni odbor osvobdilne fronte), GORK (Glavni odbor Rdečega križa), NVS (Narodna vlada Slovenije), GO (Glavni odbornik), ZMS (Zveza mladine Slovenije), AFŽ (Antifašistična žena).
Vidmar JOSIP, književnik, predsednik SNOS-a in predsednik IOOF. KOCBEK EDVARD, prof. minister za Slovenijo v Zvezni vladi, podpredsednik IOOF. RUS JOSIP, sodnik, predsednik AVNOJ-a, podpredsednik IOOF. ŽUPANČIČ OTON. pesnik, član IOOF. BEVK FRANCE, pisatelj, član IOOF, predsednik PNOO za Slovensko Primorje. VIDMAR TONE. podpolkovnik, POLAK BOJAN, podpolkovnik. KOTNIK BENO, kmet in član GOOF, član OOF. Prevalje. LUNAČEK dr. PAVEL, zdravnik, član IOOF. MLAKAR ALOJZ, kmet, član IOOF, tajnik OOF. Novo mesto. NOVAK IVAN, čevljar in član GOOF. POGLAJEN FRANC, podpolkovnik. HAFNER TONE, kmet in član OOF Ljubljana. ŽUMER SREČKO, delavec. BAEBIiER dr. ALEŠ, pravnik, član IOOF. JERAS JOSIP, profesor, član IOOF član GORK Jugoslavije. CAJNKAR dr. STANKO, duhovnik. AMBROŽIČ VLADO, general, član IOOF. KARDELJ PEPCA, delavka, članica GOOF. KAVČIČ STANE delavec. KRAIGHER dr. ALOJZ, zdravnik, pisatelj. LEVIČNIK KA-
ROL, general. KOVAČ STANEč grafik, načelnik odseka za izgradnjo narodne oblasti, član IOOF. LEVSTIK JOŽE, inženir, pomočnik ministra za kmetijstvo pri NVS. JAKAC1 BOŽIDAR, akad. slikar. TOMAN TONE, delavec, pomočnik ministra za so-cijalno politiko pri NVS. MALEŠIČ MA-
KRMELJ MAKS. kmet in GENEn .ZIFČ, T1JA, tehnik, major. KRMELJ MAKS, kmet in član IOOF, predsednik GO Zveze slovenskih zadrug. MAČEK POLDE, tesar in član GOOF. VIPOTNIK JANEZ, podpolkovnik. OCEPEK ANGELCA, delavka, predsednik gl. odbora AFŽ. ŠENTJURC LIDIJA, profesor, član IOOF. SNOJ FRANC, minister NVS. LUBEJ FRANC, učitelj, tajnik SNOS-a član IOOF. DOLINŠEK TONE, delavec, član GOOF. KLANJŠEK JOŽE. podpolkovnik, SVETINA IVO, učitelj. OBRAČUNČ dr. RUDOLF, zdravnik, šef kabineta socialnega ministrstva NVS. JORDAN MARIJA, delavka, članica OOF Maribor. MAHNIČ ANGELCA, študentka, tajnik GO' AFŽ. ŠUŠTERŠIČ TONE. železničar. član nadzorne komisije IOOF. ŠVARA DUŠAN, podpolkovnik. ŠILIH NIKO, podpolkovnik. RUPENA MARA, učiteljica, članica GO AFŽ. LOKOVŠEK IVAN, podpolkovnik, komandant mesta Ljubljana. RAVNIHAR - ZUPANČIČ dr. BOŽENA, zdravnik in maior. ZLATNAR MIRKO, podpolkovnik. TURNHER EDMUND, učitelj, tajnik nadzorne komisije IOOF. POTOČNIK dr. MIHA, pravnik. JANKO RUDOLF, podpolkovnik.
Prejela gospa Pepca Furlan od sina Brankota. Med drugim piše:
Gorica, 17 10. 1945.
Naj Vam najprvo povem kaj o sebi. Živim v Gorici, saj doma na Brjah bi itak ne mogel ostati, ker nimam nobene ugodnosti ne prostora za učenje. Od 1942 sem živel skoro neprenehoma v Gorici, če izvzamemo 20 mesecev ko sem bil v internaciji v Nemčiji (gotovo ste slišali o "Dachau" tega sem tudi poskusil, dobro da ne dolgo. Drugače moje življenje sedaj je postalo precej normalno, samo učiti se bom moral zelo mnogo. V 2 letih bom moral napraviti za 4 leta. Študiram naprej na univerzi v Trstu, kakor sem Vam že povedal, študiram pravo. Upam da bom konča! v 2 eltih — malo trda bo — pa upam da bo le šlo. Saj je že čas da že enkrat končam, drugače ostanem večen študent. Bratec Rado se ima kot navadno: je vedno korajžen, ima boljši značaj kot jaz. Zaenkrat se nahaja doma na Brjah in šiva pa ne mnogo (krojač). Vinko od nunca je v Franciji, menda se bo kmalu vrnil. Nune (brat od Lojzeta Furlan na Paternalu) ga nestrpno čaka. Saj ga ni videl že 3 leta. Ostali so vsi zdravi. Nun-cu kakor sem Vam že pisal je Nemec požgal dom in vse kar je imel notri, le štala in klet mu je še ostalo, mnogo stvari je tudi meni zgorelo pri nuncu. Nam so zažgali sobo in klet zraven hiše. Nune z družino stanuje v naši hiši, bo pa menda kmalu začel graditi svojo.
Sprejmite najlepše pozdrave od Vašega sina Brankota
IZ ROBA PRI VEL. LAŠČAH
Rob je sama razvalina. Krvava peč, Za-potok, Rute, ni ostal kamen na kamnu. Vas Tomazini je požgana, pač pa je bila vsa izropana.
KRKA NA DOLENJSKEM
Prebivalstvo so odpeljali v Nemčijo in so se 8 avgusta so nekateri vrnili in
našli vse opustošeno. Hiše brez oken in vrat. Franc Rupar počiva na Raki, Jurman je umrl v Nemčiji.
IZ DAN PRI LOŽU
Ustreljeni so bili:	Malenška Angela.
Kandarov (zdolajni) fant, Hlepova dva fanta. Kotna Ančka in Ferdo, Jakopeto-va Ivanka in Jože, Andretova gospodinja in dva fanta. Albin in žena, Paternoštove Pavle mož Korle, Mlakarjev Lojze iz Škrilj, Špeharjev. Lojze iz Skrilj, Kovačev iz Dan.
V internaciji pa so umrli na Rabu v Dalmaciji: Malnarjev Tone in Nace, Starmanov Jože, Kordišev en fant, Kandarov Miha, Lojze in Feliks. To je približna Statistika iz Ran. Interniranih je bilo še veliko drugih, a so se srečno vrnili.
IZ ŠENTJERNEJA NA DOLENJSKEM
Iz Do lPrekope je dobila Antonija Slokar pismo od sestre, ki pove med drugim tole: Prekopa je pogorela 10. febr. 1944.
Najstrašnejši dan je bil na sv. Uršule dan, leta 1943. Takrat je šla nemška ofenziva skozi našo vas. Takrat je pri 18 gospodarjih gorelo in 14 ljudi je bilo ubi-ubitih. Tudi Mickin mož in Ivan in Jože in naš France ter še nekaj drugih so že postavili na koncu naše hiše v vrsto, da jih bodo postrelili. aP je vendar prišel nek častnik in ukazal, da ne streljajo. Potem so jim pa naložili municijo in so morali z njimi v gozd. Nič nismo vedeli, kaj se bo ž njimi zgodilo. Drugi dan so pa vendar prišli zdravi nazaj.
Med ubitimi je Goltez Karol, Lojze, Na-cek, ki je imel Pavlenčevo Francko, Pav-lenčkov Polde in sin Polde, Zgončev Jože in štatistika iz Dan. Interniranih je bilo še sin. Zagorc in sin Jože, Zagorčev Janez, Kuharjev Lojze, Škodatov Tončk, pa en begunec. Gorela je pa skoro vsa vas,
VAČE PRI LITIJI. Vače so ena sama razvailna. Samo cerkev še stoji. Piše Mariji Line njen bratranec iz Ljubljane.
PODOBA MARIJE POMAGAJ je bila pred nemškim navalom odpeljana v Ljubljano in je še sedaj v Ljubljanski stolnici.
BOŽAKOVO PRI METLIKI.
Prijela Marija por. Belomarič od sestre Katke Nemanič. Med drugim piše:
Naznanjam Ti, da smo dobili Tvoje pismo z dne 1. julija t. 1. in Ti odgovorim sledeče: Hvala Bogu živi smo, ali slabo. Oče je mrtvouden na postelji že 10 mesecev. Jože in France so zmiraj v vojski. Tone je umrl v internaciji v Italiji in sicer v Reki v bolnici. Tone je padel v vojski.
Metlika je bila požgana od nemških belogardistov. Prišli so iz Hrvatskega k nam čez Vivodino in se ustavili v Dra-šičih. Od tam so hodili ropat po ostalih vaseh. Pri nas so bili 3-krat; to so vse prevrnili in pobrali kar je bilo zanje.
Kozjana so ustrelili na njegovem dvo-riščurišču. V Drašičah je bil ubit Bajuk in njegov zet Matjaš. Na Krmačini je bil ubit Reze Mikolinec mož. Veliko so požgali po Drašičih; tam so imeli postojanko 8 dni. Imeli so namen iti proti Ljubljani čez Gorenjsko v Nemčijo, pa so jih partizani ustavili in pognali nazaj na Hrvaško.
Za njih bivanja v Drašičih smo mi na Božakovem vse zmetali na voze in odpeljali v lože. Tam je bila 8 dni in 8 noči živina, obleka in sploh vse, kar je bilo kake vrednosti. Dosti živine so pobrali po Drašičih in na Rožakovem in odšli po 8 dnevih.
MATA J EV MATIJA
MATAJ POBEGNE
Tedaj pa se dogodi nekaj takega, da se začudita obadva, zdvajajoči Mataj in našemljeni Andraž, Nad križempot pri-prha črna pošast z žarečimi očmi, po-, šastna, velika — sova.
"To je drugi hudič!" se zdrzne Mataj in takoj upogne glavo, ko zagleda peklensko strašilo. “Tepla se bosta za mojo ubogo dušo! Bog mi pomagaj in ti, sveti Matija!"
Popusti svoj koš v risu in se nemudoma zadrvi po gozdu doli, kar ga neso noge. Tako dirja po loži, da ne ve, ali leti po glavi ali po nogah. Vrhu lesne drče počene in se kar po hlačah jadrno popelje v dolino.
Globok vzdihljaj se mu izvije iz izmučenih prsi, ko prisopiha na Matajevo. Skoči v bajto, se zaklene, prižge lojen-ko, poklekne in jame zvesto moliti na glas.
Dobre pol ure pozneje je potrkal na okence berač, zdaj zopet umit, brez kožuha, brez rogov in repa. Nanovo se je zganil Mataj; vendar je šel odpirat takoj, ko je spoznal glas Hudopiskov.
"Jaz te iščem po gozdu, da bi ti pomagal nositi koš, ti pa čepiš doma!" je godrnjal Andraž. "Kje imaš cekine?"
"Nikjer", je klavrno zajavkal Mataj. "Pomisli — dva hudobca sta silila proti mojemu risu, kar dva! Tako so se mi ježili lasje, da mi je klobuk padel z glave! Oh, strah me je bilo pa že tako, da se mi še zdaj tresejo hlače: Bal sem se, da ne pride še tretji zlodej nad me ali pa kar pol pekla — in pobrisal sem jo, pa še prav srečno."
'Tako?" je zarentačil berač. "Saj sem si precej mislil, da ne bo nič, strahopetec! Zdaj se pa le obriši za gospoda in župana! In pa! sram te bodi, sram! Lahko bi bil dobil zlata — od obeh!"
“Nič za to, Andražek, ne bodi no tako hud," mu je prigovarjal Mataj, odpravljate se spat. "Jutri, v četrtek, pojdem pa v Ljubljano. in prinesem tudi tebi kaj lepeaa s sabo!"
"Lahko noč. bojazljivec!" se mu ie rogal prosiak. “Ležat grem v seno, da ne bom poslušal tvojega hrkanja!”
Mataj je zaklenil za njim, upihnil svečo, zlezel v posteljo in si mislil: "Jezi se ali ne jezi, meni vseeno! Le hvala Bogu in mojemu preljubemu patronu. da sem o pravem času odnesel uboge dušo v zdravi koži, he he! Ali bi se bila jokala Anka — če bi me bil vzel hudič!"
7.
Uhajač.
"Velik dan je že!" je budil drugo jutro Andraž Malaja in ga miketal za ramo. “Lepo vreme je. Če res hočeš danes v Ljubljano, le pokoncu, zaspane!"
Mataj je zazehal, si m el oči. se dvignil v škripajoči postelji in zagotavljal prijazno: "Kajpada poidem in takoj vstanem če tudi bi rajši spal do opoldne. Kaj bi vedno pustoval tukaj? V Ljubljano moram, vsaj kaj sveta vidim in izkusim!
Bosopetil je v vežo, si prinesel vedrico vode iz potoka in se jel umivati. Obrisal se ie v posteljno rjuho in sel kurit, da bi skuhal mlečne kaše. Andraž mu je po-
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 5021 Telef. 51-5184.
magal pri ognjišču, on pa si je poiskal izpod postelje svtoje nakovane škornje, odrgnil letošnje in lansko blato s trsko z njih in jih namazal z janjčevim lojem.
"Počesati se moram tudi malo, kajne, Andražek, saj se nisem že Bog ve kako dolgo ne", je dejal, vzel iz miznice počeno ogledalce in se čohal z glavnikom, ki mu je upadla malone polovica zob. Dvakrat si je naredil prečo, pa vselej se mu je zdela preveč postrani; trdi rdeči lasje, dasi dobro omočeni, so mu lezli vedno zopet vsaksebi in se dvigali, kakor močna trava za stopajočo nogo. Pomagal si je s ščetjo za obleko in naposled se mu je posrečilo težavno in kočljivo delo. Zadovoljno se je ogledoval v zrcalcu in se nasmehnil; jako povšeči je bil sam sebi. Šel se je kazat beraču v vežo.
"Ali nisem prav čeden in brhak fant, he he?" se je muzal veselo, pričakovaje obilo pohvale.
"Prav tak si, kakor bi te bila oblizala Dimka", je priznal Andraž.
Pohvaljeni Mataj se je vrnil v sobico in privlekel iz omare pražnjo obleko, rjavkasto kamižolo, višnjevkast telovnik z renastimi bulci in irhaste hlače. Ko se je oblekel, si je zavezal rdečo bašg okoli vratu in obul škornje.
Pri zajtrku mu je Hudopisk razlagal na dolgo in široko, kod in kako naj potuje peš in na vlaku, Mataj pa je zvesto poslušal svojega mnogovednega učitelja.
"Andraž, kdaj pa pridem v Ljubljano?" je vprašal, obliznil leseno žlico in jo položil poleg izpraznjene sklede.
"Popoldne. Železni konj leti naglo, Matija! Toda, Ljubljana je velika, dosti večja od Zaplane. Če se ne boš vedel kam obrniti; pa pobaraj katerega izmed tistih možakov, ki imajo sabljo ob bedru in luno pod vratom."
"Komaj že čakam, da bi bil tam!" se ie radoval Mataj. "Ampak, Andraž, Dimke mi ne pozabi mlesti in pasti in napajati. Kadar utegneš, pa pojdi v mlin in povej Anki, da sem odpotoval^v Ljubljano in da ji prinesem nailepšo novo ruto iz velikega mesta! Boš?"
"Bom."
"Pa malo pohvali me tudi Anki, he he!"
"Treba bo iti!" ga je opomnil Hudopisk. Mataj ie vstal, stikal po skrinji in sU dejal krhljev, sira in kruha v višnjevka-sto ruto, ozaljšano z debelimi, rumenirm pikami.
"Na jasno nebo in sit trebuh se zanašati", je modroval, vzel svojo močno palico in veliki rdeči dežnik izza rašne peči, nataknil zavozlano culo nani^ in ga zadel na ramo. Poveznil si je klobuk na alavo in počasi hacal v hlev.
"Moram te zapustiti,, prijateljica!" se je poslavljal od Dimke. "Le potolažena
KPOJAČNICA e
Franc Melinc
Najboli vestno boste postreženi!
Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 69-1356
"ČASA JUSTO"
MARMOLERIA Construccion de Monumentos en los Cementerios PLAČAŠ DE BRONCE
JUSTIN MARUŠIČ Garmendia 4947 U. T. 59-4318 La Paternal
bodi, saj se vrnem še ta teden! Pridna bodi in nobene izkušnjave naj ti ne dela Micina berivka! Nikar ne glej tako debelo! Odpravljam se v Ljubljano, veš, zato sem tako lep!"
Božal jo je po plečih; buša pa je porabila ugodno priliko, mu iztrebila kos ajdovca iz cule in ga jela slastno uživati.
"Pazi no, sneda goveja ti požre vse brašno!" ga je opozoril Hudopisk.
'T, naj ga pa! Sdj ji privoščim, kruha imam še dosti. Zdaj pa grem, Dimka, le zdrava ostani!"
“Pojdi no, če misliš res kam!" ga je silil Andraž čemerno.
"Že grem, že grem, Andražek, ne bodi hud! Brinovčka je še polna steklenica v skrinji. Le dobro se imej pri meni, pa —"
"Ali še ne bo konec nepotrebnega klobasanja?"
"Težko je človeku, ko odhaja z doma."
"Saj ne romaš v Ameriko! Zdaj pa pojdi ali pa kar doma ostani!"
"No, pa z Bogom, Andražek, pa nič ne zameri!"	_	|(
"Z Bogom! Srečno pot do prve jame!
Z rosnimi očmi jo je zavil navzdol proti potoku.
"Oha. jokal se pa ne bom, četudi grem tako daleč kakor še nikoli," je mrmral in jel žvižgati okroglo narodno, da bi se otresel slovesne žalosti.
Andraža je takoj vleklo k skrinji. Krepčal se je do site voli e, da bi lažje prenašal samoto. Oglaril je okoli bajte, po vrtu in se obrnil k hlevu. Pravkar ie ugibal, kje bi utegnil ze biti Mataj, ko se je ta primaial nazaj in kričal na vso saco:	"Stoj, Andraž, poslušaj me^ Po-
zabil sem te opomniti, da Dimko —"
"Prijatelj božji čudne pameti!" se je srdito nasmehnil Hudopisk in majal gla-vo.
"— da Dimko vselej čvrsto privežeš okoli roke, kadar jo ženeš past!
"Ojej, zavoljo tega se vračaš!" je za-revskal razjarjeni Hudopisk. Mene je pa res treba opominjati kaj takega! Izgubi se no, izgubi!"
ROJAKI IZ NOTRANJOSTI!
Kadar imate opravka v Buenos Airesu, se ustavite v
HOTELU
“ P A CIFIC 0
kjer boste ceno in dobro postreženi.
CHARCAS 769 - BUENOS AIRES Lastnik:
ANTON BOJANOVI č
FRANC KLAJNŠEK
KONSTRUKTOR
Izdeluje načrte in proračune — vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. HABANA 4 3 2 1 Bs. Aires. — U. T. 50 - 0277. Villa D e v o t o
VSA STAVBENA DELA
Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
KRŠČANSKA SOCIJALNA NAČELA
VSI NA DELO: DELAVSKO VPRAŠANJE JE TUDI VERSKO VPRAŠANJE.
Veste, spoštovani bratje, kdo se ima in na kak način posvetiti temu težavnem vprašanju.
Lotiti se pa mora vsak v svojem okolišu in sicer zelo hitro, da ne bo tako težka škoda postala sc bolj neozdravljiva Z odlašanjem pomožnih sredstev. S zakoni in naredbami naj skrbe tisti, ki vladajo države, spominjajo naj sc svojih dolžnosti bogatini in gospodarji, s preudarkom naj se za to trudijo proletarci, za katerih stvar gre. Ker pa more, kakor smo rekli s početka, vera sama popolnoma odstraniti zlo, zato naj pomislijo vsi, da je treba najprej prenoviti krščansko nravnost, brez katere bo celo boj z razumom, ki se smatra za najbolj primeren, imel le malo vpliva na ozdravljenje.
Kar se tiče cerkve, ne bo nikdar in na noben način pustila, da bi se pogrešala njena pomoč, donesla ho toliko več pomoči, kolikor večjo svobodo bo dosegla v delovanju, in to naj' zlasti pomnijo tisti, katerih naloga je skrbeti za javno blaginjo. Duhovniki — katerim boste prednjačili vi, spošto vani bratje z avtoriteto in zgledom — naj napnejo vse moči duha in vztrajnosti in naj ne nehajo zabičevati ljudem iz vsakega stanu življenske resnice vzete iz evangelija. Z vso močjo, ki jo zmorejo, naj se trudijo za blagor narodov, zlasti naj sc prizadevajo, da ohranijo v. sebi in zbude v drugih, pri najvišjih prav tako kakor pri najnižjih, vseh čednosti gospo in kraljico, ljubezen. Zaželjeno blaginjo namreč moremo pričakovati predvsem iz velikega izliva ljubezni, — mislimo na krščansko ljubezen ki na kratko obsega postavo celega evangelija, in ki je vedno pripravljena samo sebe žrtvovati za korist drugih; ki je najgotovejši protistrup proti drznosti in prekomerni ljubezni do samega sebe, katere čednosti dela in božji oris je apost Pavel s temi besedami izrazil: “Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva, ne išče svojega ;vse opraviči, vse prenaša." (1 Kor. 13, 4—7.)
Kot dovodnika božjih milosti in pričo naše dobrohotnosti vam vsakemu posameznemu, spoštovani bratje ter vašemu duhovništvu in ljudsvu v Gospodu iz srca ptodclimo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu pri sv. Petru, dne 15. maja leta 1891. v štirinajstem letu našega papeštva.
Leon XIII., papež.
V teh zadnjih odstavkih papež razblinja zadnje predsodke, ki bi jih kdo utegnil imeti. Vse in vsakega poziva na delo za čimprejšno rešitev socialnega vprašanja.
Na prvi pogled se morda čudno zdi, kako da se papež, to je cerkev, vtika v socialno vprašanje. Cerkev pa skrbi v resnici v prvi vrsti za vero in versko preroditev narodov, za zveličanje vesoljnega sveta, toda papež jasno pokaže, da je socialno, delavsko vprašanje tudi versko vprašanje.
RESNA ZADEVA Pamet razsodna zahteva, da se resno obravnava resna zadeva!
Ves svet danes govori proti veri.
Mnogo se iih radi tega veri izneveri.
Ali je naša vera zares nekaj nezdravega, ali nas naša vera uči zares kai slabega?
Par misli: premislite jih s pruedarkom
[iskrenim.
kakor vam jih povem z namenom
[poštenim.
Papež dobro ve, da sama njegova okrožnica še nikakor ne bo rešila socialnega vprašanja, ampak da je tu treba sodelovanja vseh. zato poziva na delo tiste, ki vladajo države, poziva na delo delodajalce in delavce. poziva na delo tudi škofe in. duhovnike.
Papež se zaveda, da jih je mnogo, ki se za njegovo okrožnico ne bodo zmenili nič, ve tudi. da bi bilo čakanje na to. da se svet prenovi v veri in nravnosti in prostovoljno da delavcu, kar mu gre, predolgotrajno, papež ve. da lahko med tem delavec shira na telesu in tudi na duši, zato poziva socialno zakonodajo, poziva jih k pravičnosti, ki zahteva od njih, da zaščitijo delavčevo osebo in njegovo lastnino, plačilo za delo.
Papež ve dobro, da so vsi zakoni in vse odredbe odveč, če ni ljudi, ki bi jih izvrševali, on ve dobro, da so vse naredbe in zakoni, ki jih napravijo le nepopolni. da se zakoni lahko obidejo, da se lahko zlorabljajo, z eno besedo, da so vsi zakoni in naredbe odveč, če ni v ljudeh ljubezni. Zato zabičuje vsem brez izjeme, delodajavcem in delavcem, naj imajo med seboj ljubezen, ki je gospa in kraljica vseh čednosti.
Papež se zaveda, da je pravičnost ena glavnih krščanskih čednosti, zaveda se, da je ljubezen sploh prva krščanska čednost, "na kateri stoji vsa postava in preroki." (Mt. 22, 40), ir. ve tudi. da tam, kjer ni pravičnosti in ljubezni tudi ni vere. Kako resnična je ta trditev, nam kažejo ooročila vseh dežel na katoli-ško-socialni konferenci v Anversu, ki vsa soglašajo v tem. da je v teku razkristjanjenje industrijskih delavcev in da je večina teh katoličanov danes zgubljena in izven katoliškega življenja. Ta položaj je bistveno isti v vseh deželah, tudi med Slovenci, razlika je kvečjemu v obliki in hitrici, kako se to vrši.
Socialno vprašanje torej ni zgolj gospodarsko, ampak tudi izrazito versko vprašanje. Prav zato papež poziva vse škofe in duhovnike, naj napno vse sile duha ter naj vztrajno delajo, s tem, da oznanjujejo pravičnost in ljubezen vsem ljudem brez razlike, bogatim in ubož-nim. mogočnim in odvisnim. Stati morajo na strani zatiranih, da tako ščitijo pravičnost. Poudarjati moral jo ljubezen, če bi se pravica zlorabljala. Pravičnost in ljubezen sta dve veliki gibali, ki dajeta socialnemu razvoju pravo smer, da ne nastane v družbi socialni razdor in boj. Ljubezen je dopolnjenje pravičnosti in obenem njeno najboljše jamstvo. Vendar pa je pravičnost v družbi prva. Družba, ki bi slonela le na ljubezni vseh, je le ideal po katerem stremimo.
Če se torej poudarja ljubezen, nikakor ni smisel ta, da ni treba pravičnosti, ampak le ljubezni, da se reši socialno vprašanji, taka ljubezen, bi bila lažnjiva in krivična. "Ne miloščine, ampak pravico!" je opravičen klic krivično zatiranih. Najprej socialna pravičnost, potem ljubezen! Najvišje pa je socialna pravičnost in ljubezen!
in za svoje življenje si bolj brez skrbi, kjer Jezus nas s Križa ljubezen uči.
Nikar mi ne skušajte dopovedati, da se naide več plemenitosti, kjer vlada mesenost razbrzdanih strasti, nego kjer kraljuje duhovnost nedolžnosti. Niti ni bolje jemati, nego potrebnim dajati.
In slednjič: koliko bi bilo na svetu več
T složnosti,
če bi se ljudje manj opravljali?
Vse to nas uči deset božjih zapovedi, o katerih nam sveta vera tako lepo
I govori.
Kdor pa drugače uči, ali je nor, ali človeštvo slepi in temelje družbe izpodkopuje, največ pa sam sebi in svojim škoduje.
KMETOVA PESEM
Moje telo pretepeno poglejte, lica otekla,
usta nabrekla, moje dlani krvaveče, moje oči plameneče!
Bil sem zemljak, vsak svoj korak svoji sem zemlji podaril. . .
Pa so prišli ti prekleti hudiči, koder so šli, so za njimi mrliči, meni so mater in sina ubili ženo so... kaj naj bi z ženo storili? Nisem več vzdržal, v meni je tlelo, v pesti skelelo, pa sem udaril!
Zdaj me bijo kakor črno živino moje oči plameneče poglejte, tovariši, in mi povejte, če vidite v njih domovino?
Več zla prepreči med nami iskrena
[pobožnost
nego sodobna bahaška brezbožnost.
Nič ni boljši, kdor preklinja Boga, od njega, ki radi Boga se varuje zla. Kdor hodi k maši, menda le manj greši nego tisti, ki cele noči prenori.
Kjer se red po družinah neguje, se tudi javna oblast bolj spoštuje
"SLOVENSKA KRAJINA"
20. jan. se je vršil redni občni zbor, na katerem so bili podani letni računi, iz katerih je razvidno, da društvo svojo nalogo dobro vrši.
Članov ima 180 možkih in ženskih. To leto je bilo danih 480 $ podpor. Društvo je izdalo tudi žepni koledarček, kateri prinaša razne koristne podatke tako pravila, zakone o delavski zaščiti, kroistne naslove, navodila za pomoč v nezgodi in še nebroj raznih koristnih stvari.
Po poročilih predsednika, tajnika, blagajnika in socijalnega odseka pje spregovoril Bela Preininger v imenu nadzornega odbora:
Včakali smo se že šestletnog obstoja našega driištva. In to je že sedmi redni občni zbor, z šterim začnemo sedmo poslovno leto štero viipamo, je tiidi kakor vse ova leta, dobro vö spravimo. Vsem nam je znano, da je nej malo posla in skrbi dalo, da se je driištvo tak odtrdilo da ešče gnes obstoji. Hvala ide vsem tistim odločilnim možem in odbornikom šteri so se že od začetka leta 40-ga pa do gnes tak trdno in odločno borili in se borijo za obstoj našega skromnoga slovenskega driištva “Slovenska Krajina". Tiidi hvala našemi vörnomi član-stvi, štero je tiidi pomagalo, na ta ali na oni način, za povzdig našega driištva. Dosta pa se ešče moremo boriti in skrbeti, či ščemo da dosegnemo zaželjeni in tiidi potreben društveni dom. Zato bodimo vsi složno zdriiženi. Naj nas nikaj ne moti, se smo že vajeni driigih praznih gučov. Odločno se postavimo za naše, a driige pa piistimo primeri, kak tiidi driigi nas naj piistijo in tak smo si nadalje prijatelji. Zdaj se pa lipo zahvalim v imeni nadzorstva celomi odbori za vse triide in skrbi za driištvo štero ste pošteno in vörno vodili, da smo pri pregledanju knjig vse našli v najlepšem redi, za štero vam nadzorni odbor da abso-lutorij in vas priporoča vnaprej zborovalcem. Hvala lepa!
V nadaljni točki je bilo sklenjeno, da se da za 2 meseca, to je do 20. mrca prilika za pristop novih članov brez pristopnine.
Nadalje je bila sprememba pravil. Točka 23 se črta.
Sledile so volitve. Predložene so bile štiri liste. Lista 3 je dobila od 36 navzočih 18 glasov. Ker pa nekateri predlagani niso niso sprejeli, je nato sledila dopolnitev in je novi odbor sestavljen takole:
Predsednik: Bela Preininger Tajnik: Martin Kustec Podpredsednik: Karel Sapač Podtajnik: Jože Korpič_________
AM A R O
MONTE CUDINE
A Z A r * A N
MONTE CUDINE
CALIDAD Y BENDMIENTO
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
Capital 1,000.000 $.	BELOB ANO 2S3C
“DUHOVNO ŽIVLJENJE”
“LA VIDA E S P IßIT U A L”
Pasco 431, Buenos Aires, Argentina
CORREO ARGENTINO	TARIFA REDUCIDA
Sucursal 13	Concesičn 2560
Za 4 S, — prav gotovo neznaten znesek za odlično knjigo, ki bo vreden okrasek mize in knjižnice in tudi prav lep dar — si lahko vsakdo nabavi Gregorčičeve poezije. Kdor jih želi po pošti, naj naroči na naslov: Franc Kurinčič, Garay 3910, Capital. Poštnina znaša 0.30 S.
Natiskanih je bilo 1000 izvodov. Zato rojaki kar pridno sezite po knjigi in pošljite jo rojakom domov in drugam po svetu.
Čisti dobiček je namenjen obnovi Gregorčičevega spomenika.
Blagajnik: Štefan Črnko SOCIJALNI ODSEK: Lovrenc Bočkor, Piicko Franc, Štefan Berden.
SODIŠČE: Ludvik Berden, Ivan Balažič, Franc Mekiša.
Podblagajnik: Andrej Gomboc
REVIZOR: Leon Lah.
NADZORNI ODBOR: Štefan Časar, Luis Šeruga, Janez Hladnik.
JUAN B0GANI
Buoesor de BOGANI HN08. IMPOBTADOB DE TEJIDOB
1923 — ALBINA — 1926
Ü. T. 47, Cuyo 6894
Buenos Aires
Recreo “EUROPA”
RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevez s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli S !•	,
otroci $ 0.50.
U. T. 749 - 0589 — TIGRE — FCCA.
POROČILO O POLOŽAJU SLOVEN-VENSKIH BEGUNCEV Nardni Odbor slovenskih beguncev nam je poslal naslednje poročilo, ki nosi datum 29. oktobra 1945.
Uspela nam je organizacija dela v taboriščih in prinaša lepe sadove povsod, kamor so Slovenci prišli.
Za šolsko in kulturno zaposlitev so hvalevredno poskrbeli naši profesorji in učitelji obojega spola. Slovenska begunska gimnazija v Lienzu na Tirolskem v najtežjih materialnih razmerah uživa sloves odličnega srednje-šolskega zavoda. Enako lepih pohval je bila deležna naša gimnazija v taborišču Monigo. Sedaj se organizira nova gimnazija v taboriščih Semigallia in Servigliano, ker je Monigo razpuščen. Osnovne šole z velikim pridom delujejo v vseh taboriščih, kjer imajo zadostno število šoloobveznih otrok. Naša skrb bo, da noben otrok, ki živi v sklopu naših begunskih kolonij, ne bo izgubil šolskega leta.
Kmetske in gospodinjske nadaljevalne šole ter obrtni tečaji lepo dopolnujejo izobrazbo našega mladega kmetskega in obrtnega naraščaja.
Več taborišč je organiziralo prvovrstne in prav dobre pevske zbore, ki so že na raznih koncertih podajali slovensko narodno in umetno pesem ter pri Zaveznikih in domačem prebivalstvu utrdili sloves naše visoke pevske kulture.
Pomen športa in telesnih vaj so naši telovadci in športniki zaeno s svojimi učitelji in vaditelji pravilno razumeli. Tako-rekoč iz nič so ustvarili zadovoljive pogoje za stalno vežbanje in priredili celo vrsto lepo uspelih tekem in drugih manifestacij, ki so pokazale tujemu svetu našo telesno kulturo, izvežbanost in organizacijo mladine. Beguncem samim so pa nudile duševno razvedrilo in okrepčilo.
Skoro v vseh taboriščih, ki jih vodijo Slovenci, stalno delujejo tečaji za učenje tujih jezikov, zlasti angleščine in francoščine. Isottako kulturni delavci po teure o aktualnih problemih kulturnega boriščih prirejajo predavanja in debatne življenja. Skoro vsa taborišča imajo svoje lastne časopise, ki obveščajo begunce o dogodkih doma in po svetu. Imajo tudi revije, ki se v njih z vso resnobo razpravljajo kulturni in socialni problemi.
Versko življenje po vseh taboriščih je
zelo razvito in daje izredno tolažbo v teh dneh težke preizkušnje.
Slovenski bogoslovci so si s pomočjo svjih profesorjev organizirali bogoslovno učilišče v kraju Praglia blizu Padove. Tam dosti redno nadaljujejo svoje prekinjene bogoslovne nauke.
Težko pa nam je priznati, da doslej nismo mogli najti sredstev za zadovoljivo rešitve visokošolskega vprašanja za naše svetne akademike. Imamo okoli 300 akademikov med seboj, pa jim še ni bi*0 mogoče poskrbeti za nadaljevanje njihovega študija. Ker nimamo sredstev, jih ne moremo spraviti v take kraje, kjer so univerze. Vendar temu vprašanju posvečamo vso našo pozornost. Žal, doslej brez uspeha.
Kljub zelo pomanjkljivi obleki in obutv, kljub slabim stanovanjskim pogojem, so slovenske taboriščine doslej nudile sliko zdravih, redoljubnih in snažnih ljudi, ki cenijo osebno higijeno in red. Neprecenljive zasluge imajo pri tem naši zdravniki in njihovi pomočniki ter pomočnice.
Dve taborišči imata tudi svoje zadruge za medsebojno ekonomsko pomoč.