Janko Glaser: V album samotarju.
351
Oče ji položi roko na glavo.
Mačeha izpije vodo in postavi kozarec trdo na mizo. In žvižgali so ji, da mi še sedaj zveni po ušesih. In kričali so — kaj, kričali — tulili in rjuli. Kakor v peklu je bilo. Ona pa je stala na odru kakor tnalo. Glupo kakor vedno. S tistimi srepimi očmi. . . No, kako ti prija to, veliki umetnik, ki si jo izučil? In kaj praviš ti, velika umetnica?   He?
Oče umakne roko s hčerine glave in se sesede v naslanjač; pobito.   Helena — ti — ti nisi pela?
Mačeha šine s stola in vihra po stanici; naposled se ustavi tik očeta in hčere. Pela! Bog nebeški! Jaz bi bila bolje! Zavesa pa na oder ... Ta sramota! (Zopet stopi nekaj korakov in sede k mizi.) Zakaj je nisem potegnila za lase, da bi jo bila poteptala v prah, to gadno stvar!
Hči vstane; ledeno mirno. V prah me teptate že od nekdaj.
Mačeha šine pokonci. Kaj? Sedaj sičeš? Tukaj, v tem beraštvu, ti raste greben. Tamkaj pa ga nisi imela poguma. Zato, ker si rojena za beraštvo. (Očetu.) Zvrtelo se ji je vpričo ljudi. In padla je — v tej novi obleki. (Stopi k hčeri in jo strese za rame.) Starec, v tej novi obleki, za katero smo hranili mesece in mesece. Vsa prašna je, vsa zamazana. Seve, kakor nalašč zanjo — te povaljane cunje!
Hči se opoteče k mizi, sede in se z glavo nasloni nanjo.
(Konec prihodnjič.)
Janko Glaser:
V album samotarju.
Lenemu duša je mrka;
drug brezskrbno srka
si razkošja povsod.
Kaj si med prve krenil?
Raje bi šel in naplenil
polno si dušo lepot!                 f^X^
'/T-'1>1