XVIII. tečaj 10. zvezek. z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja I*. Stanislav Škrabec, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina lO zvezka. V novem stoletju......................................................... 289. Mesec oktober. Premišljevanja o življenju sv. Frančiška. Deseti dan. Kako je sv. Frančišek vse stvari ljubil. . . . 290. Življenje blažene Marije Krescencije Kavfbajrenske. XI. pogl. Zadnja bolezen in srečna smert blažene Krescencije . 295. Z vesoljnega shoda tretjega reda v Rimu...................................S02. Nadaljna naznanila iz naših misijonov na Kitajskem . . . 308. Življenje častitljivega Simona Filipoviča, Bošnjaka (Konec). . . 315. Drobtinice................................................................318. Priporočilo v molitev................................................... 319. Zahvala za vslišano molitev.............................................. 320. Odgovor na vprašanje..................................................... 320. V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1901. Izhaja v nedoločenih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov) 150 v. Knjižne novosti. Trinajst torkov v čast sv. Antonu Padavanskeniu. Spisal P. Alj fon z Furlan, raašnik frančiškanskega reda. V Ljubljani, 1900. Katoliška tiskarna v Ljubljani. — Cena v platno vezani knjižici 32 kr., terpežno vezani z erdečo obrezo 38 kr., so zlato obrezo 46 kr., v šagren vezani 63 kr. — To knjižico našega mnogoletnega sotrudnika posebno priporočamo vernim Slovencem, ki se tako radi zatekajo v svojih raznih potrebah k priprošnji slavnega sv. Antona Padovanskega. — A. Janežičeva Slovenska slovnica. Osma, predelana izdaja. (Dalje.) Po vsem povedanem bi vtegnilo biti zadosti jasno poterpež-jjivemu bravcu, kaj se meni zdi, da bi se po pravici smelo pričakovati od srednješolske slovnice, kakeršna bi imela biti. Vse glasove in oblike, ki se v jeziku resnično rabijo, to je mej narodom, ali vsem ali njega večino ali znatno manjšino, govore, ali v slovstvu več ali menj navadno pišejo, bi bilo treba v taki slovnici omeniti in razložiti. V prepornih vprašanjih bi bilo povedati nepristransko, ketere vzroke imajo eni, da govore ali pišejo tako, ketere drugi, da govore ali pišejo drugači. Naravnost ne bi bilo treba razločevati, kaj je edino pravo, razumni učenci bi to leliko sami sprevideli — to se pravi, ako jih niso vže preveč zapeljali krivi preroki. Šola zadnjih 20 ali 30 let žalibog ni bila nasproti starim zakonom naše slovenščine tako konservativna, kaker bi zdaj imela biti po mnenju g. prof. Šketa nasproti novim naukom liberaljne ali celo dekadentske dobe. Seveda ne govorim tu o liberaljni dobi v navadnem političnem ali versko- in šolsko-političnem pomenu, temuč le o liberalizmu v našem jezikoslovnem ali menda bolje rečeno jezikovnem gospodarstvu. Ako terdim, da gospoduje pri nas liberalizem tudi na tem polju, nisem pač menda nič novega povedal; to vedo in priznavajo tudi gospodje konservativne strani, le da se liberalizem mnogim tu zdi nedolžen ali celo koristen in napredek. Po mojem prepričanju je to zmota. Liberalizem je škodljiv, kaker drugod, tako tudi tukaj, in škoda, ki jo dela, bi vtegnila celo veča biti, kaker le jezikovna. Kedor lehkomišljeno zameče in pokončuje, kar so mu zapustili stariši, ta napreduje morebiti na videz, ali v resnici napreduje v pogubo. Moder mož hrani, kar je dobrega podedoval, tudi če je videti nekoliko ostarelo, in gre naprej varnih korakov po poti pravice in resnice. To — resnico namreč in pravico — sem tudi jaz vedno iskal v svojem slovniškem preiskovanju in dotičnem prizadevanju; nihče še ni dokazal, da sem se kedaj potezal za krivico, zmoto ali celo laž. Za svoje prepričanje pa sem upal in skušal pridobiti pred vsemi tiste gospode, ki so mi bratje in bližnji po poklicu in bi imeli torej že po njem terdno stati na strani ljudstva, kaker v drugih, kako tudi v tej reči. Ali drugod je imelo pač nekoliko vspeha moje prizadevanje; naš tako časti vreden in za vse dobro vuet, recimo, xlrjQos pa se je zauje malo menil ali nič, mej tem ko je od liberaljne strani razne nove neumnosti jezikoslovne sprejemal radovoljno, kar brez pomiselka. S tem očitanjem vidim sicer in obžalujem in se bojim, da CVETJE Z VERTOV SVETEGA FRANČIŠKA. XVIII. tečaj. <|§ V Gorici 1901 f|> 10. zvezek. Doživeli smo torej, hvala Bogu, novo, dvajseto stoletje in več ali menj smo obhajali njega nastop povsod primerno resnosti trenotka. Ginljivo je bilo, v temni, tihi noči od vseh strani, od bliže in dalje, slišati slovesno-milo zvonjenje, ko se je pomikala proti koncu poslednja ura starega, devetnajstega stoletja, in čudno je pretresalo serce, ko se je pervi trenotek novega v obilo razsvit-ljeni cerkvi pred izpostavljenim Najsvetejšim zapel častitljivi ,Te D e u m laudamus8 in berž nadalje darovala slovesna velika maša. Da! hvala Ti, Beg, za toliko dobrot in milosti, ki si nam jih izkazal v preteklem stoletju — stoletju našega rojstva, za mnoge izmej nas tudi stoletju večine našega življenja! In zdaj smo nastopili stoletje naše smerti — saj so pač jako redko sejani tisti zdaj še nezavedni otroci, ki jim je namenjeno preživeti konec 20. stoletja. S m e r t torej, to je, kar nam bo prav gotovo prineslo to stoletje, dragi bravci naši, stari in mladi, in po smerti nas čaka na neznanem nam drugem svetu ueskončna večuost — taka, ka-kakeršno si bomo zaslužili tu v morebiti kratkem ostanku našega življenja. — 290 — Kaj nam bo novo stoletje še druzega, ali dobrega ali slabega, prineslo, ne vemo — ali kar koli bo, vse bo men j važno v primeri s tem : V večnost pojdemo v tem stoletju, ali prej alijpozneje ! Najvažniše naše opravilo je torej zdaj, da se na to pot, na pot v večnost, kar le moremo, dobro pripravimo — pripravimo-s tem, da čas, ki nam bo še dan na tem svetu, tako obernemo, kaker nam vest in pamet pravi, da je volja božja. Da se zlasti popolnoma spravimo se svojim Bogom, nam ponuja sveta katoliška cerkev berž v začetku prav posebno vgodno priliko. Sveti oče so napovedali za ves svet, razen Rima, „s v e t o let o“. Popolni svetoletni odpustek, ki ga je bilo vlani večini le v Rimu mogoče dobiti, moremo letos dobiti vsi doma ; poverim pa moremo dobivati spet tudi sami zase (ne le za duše v vicah) vse druge navadne odpustke. In da se bo lahko rešiti tudi še tako obteženim in zapletenim grešnikom, so dovolili sveti oče za svetoletno izpoved vsem spovednikom skoraj čisto vse pravice, ki so sicer le njim prider-žane ; in tako bodo pač tudi škofje dovolili tiste, ki si jih navadno oni prideržujejo. Kako lepa prilika, da vsi popolnoma vredimo in poravnamo svoje račune z Bogom! rSveto leto“ ima trajati skozi šest mescev ter se začeti s tistim dnem, ki ga določijo škofje vsak v svoji škofiji. Oni bodo tudi naznanili natančno, ketera dobra dela razen spovedi in sv. obhajila bo treba opraviti v zadobljenje odpustka. Mesec oktober. ge^ssCšlJ^vmaJ^ pela, vender tako veselo, da so vsi občudovali to vso v terpljenje in ljubezen vtopljeno dušo. Po zgledu Zveličarja je hotela terpeti brez tolažbe in polajšanja. Nobene pomoči in okrepčave ni prosila in celih šest tjednov ni sprejela nobene jedi ne pijače razun na razno prigovarjanje nekoliko pogrete vode in še te tako malo, da si s tem ne le ni potolažila žeje, temuč jo še povečala. Zdravniki si kar niso mogli razlagati, da more tako oslabljeno telo toliko časa brez hrane se vzderžati. Dvorni svetnik in zdravnik kneza opata Kemptenskega je kar naravnost rekel, da to presega vse natorne moči. Zelo so prigovarjali bolnici, naj vender nekoliko zavžije, zapovedati si ji tega niso upali. Ona pa je rekla: , Moja jed je, da storim voljo mojega nebeškega očeta ; to je moja jed in moja moč." Ko so jo sestre pomilovale, da ne more nič vživati, je odgovorila : „Dobri Bog je z menoj tako neskončno dober, da daje meni revnemu červičku to, kar je sam imel na križu. On je terpel tako strašno žejo in jaz njegova vboga sužnja naj bi se pokrepčavala ? O to ne sme biti!" Njena edina hrana za dušo in telo je bil živi kruh, ki ga je do smerti razun veliki petek, vsaki dan v sv. obhajilu vživala. Kaker so bolečine se vsakim dnevom naraščale, tako je tudi rastla njena dušna moč. Nobene tožbe ni bilo slišati iz njenih ust, pač pa je ponavljala v svoji serafinski ljubezni zdihljeje : „Vsi udje in vse kosti mojega telesa poveličujte Gospoda, ki vas je storil zmožne terpeti." Ako so jo vprašali, kako se počuti, je odgovorila: „Prav dobro, ker okušam kapljico iz bridkega keliha mojega Zveličarja in spolnjujem voljo božjo, keteri se za čas in večnost izročam.“ Sestra Gabrijela pripoveduje: „Ko smo ji enkrat polne sočutja in žalosti povedale, da vedno Boga prosimo, da bi ji nekoliko polajšal hude bolečine, je ona vsa vesela odgovorila: „Vaša molitev se mi sicer dopadc, vender veliko bolj prijetna mi je volja božja, ki mi je te bolečine poslala. Jezus, ki ozdravlja mojo dušo, je bridki kelih terpljenja prej okusil; čemu bi se jaz branila iz njega — 298 — piti ? Ljube sestre, srečen je tisti, ki postane deležen tega keliha ; tudi noge ne bi hotela prestaviti za to, da bi si s tem bolečine polajšala.11 To sem slišala iz njenih ust ter se sč svojimi očmi prepričala o njeni čudoviti poterpežljivosti.11 Vedno veče je prihajalo njeno hrepenenje po terpljenja. Po zgledu Marije Magdalene Paciske je rekla: „Ne vmreti, temuč za te in iz ljubezni do tebe še več terpeti!' Naj se pomnoži moje veselje s terpljenjem in ljubeznijo." V resnici je tudi se zunanjim terpljenjem rastlo notranje veselje. Smehljaje se je govorila: „0, te bolečine niso nič v primeri z onimi, ketere je moj ljubljenec za me terpel; še veče morajo priti čez me. O Bog, pomnoži moje bolečine, pa pomnoži tudi mojo poterpežljivost". Drug krat je rekla sestram: „V popolnosti moramo vedno napredovati, in ako je to volja božja, celo življenje ostati v terpljenju in zdihovanju, njega se vsemi močmi ljubiti in njemu služiti. Zato nas je Bogu ostvaril". Ko se je enkrat sestra Joahima, ketera jo je serčno ljubila ter ji stregla, iz sočutja jokala, ji je prav milo in prijazno rekla: „Ljuba sestra, ali naj se ne spolni nad menoj volja božja? Mi se ne smemo jokati zarad bolečin, ketere mi je poslal ljubi Bog, temuč hvaliti ga moramo. Nevredna sem sicer, vender pripravljena terpeti, koliker je njegova sv. volja. To bi ne bila tolažba za me, ke bi brez bolečin vmerla". Res je hrepenela po Bogu ter govorila s psaljmistom: „Moja duša hrepeni po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu; kedaj bom prišla in se prikazala pred obličje božje?" Ps. 41, 2. 3. Pa tudi to hrepenenje je premagala vdanost v voljo božjo, da je rekla: „Kaker Bog hoče, kar Bog hoče in kaker dolgo Bog hoče; ako morem le spolniti najsvetejšo voljo božjo, ne želim nobene druge tolažbe v tem terpljenju". Huda bolezen sicer tudi pri dobrem človeku razodene njegove slabosti in napake, pri Krescenciji pa so se še le v terpljenju najlepše pokazale njene velike čednosti. Prav posebno in ginljivo se je razodevala njena ponižnost, pokorščina in zaničevanje same sebe. Vse njeno obnašanje in govorjenje je kazalo, da se ima za največo beračico in grešnico. Najmanjše postrežbo je sprejela kot veliko dobroto, ki se skazuje prav nevre lui. Večkrat je poklicala sestre k sebi ter ponižno prosila odpuščenja, za vse slabe zglede in napake, ki jih je storila. Prosila jih je, naj po njeni smerti ne venčajo njene glave — 299 — s cvetlicami, kaker je bila navada, temuč se slamo ter jo pokopljejo v gnoju ali na kakem kraju, ki ne bo noben človek vedel zanj. Do zadnjega dibljeja se je vadila v pokorščini. SUtšala je svojo postrežnico, ketera ji je morala celo zapovedati, kako naj se v postelji vleže, kar ji je moralo, pri njenem ranjenim telesu delati velike bolečine. P. provincijalju je pisala, naj ji pod pokorščino naloži vmreti. Svojega spovednika je prosila, naj ji v smertni uri govori te besede : „0 Bog, rada vmerjem, da te. ne bom mogla več žaliti; o Bog rada vmerjem iz ljubezni do tebe; O Bog, rada vmerjem iz pokorščine, ketero sem dolžna tebi, mojemu stvarniku in očetu." Neprenehoma se je vadila v upanju in ljubezni božji ter zato želela, koliker mogoče sama biti. Razen postrežniee in spovednika ni hotela, da bi jo drugi obiskovali in tolažili. Zadnje tri dni življenja ji je zelo tekla kri iz nosa ter je zarad tega močno oslabela. Čeravno je težko govorila, je vender ljubeznjivo sprejemala sestre in jim dajala najlepše nauke. Precej v začetku bolezni je poklicala k sebi mlajše sestre, da bi jim dala še enkrat in sicer zadnji poduk. Sestre so se močno prestrašile in jokale ; ona pa jih je tolažila in z vnetimi besedami spodbujala spolnovati vodila ter živeti v miru in v čisti ljubezni do Boga. Nato je še vsaki sestri posebej in na tiho povedala, kaj mora storiti, kaj opustiti in v čem se poboljšati; pri tem je tako globoko vsaketeri pogledala v vest in govorila tako odločno, da so se vsaki njene besede globoko vtisnile v serce. Čez nekaj tjednov se je bolezen toliko shujšala, da so se večkrat pokazala znamenja bližnje smerti. Večkrat je omedlela ali se pa zameknila. Ko se je zavedela, je rekla, da njen čas še ni prišel. 27. marca na praznik žalostne Matere božje so bile sestre v velikem strahu, ker je Krescencija bila tako dolgo v nezavesti, da je celo spovednik terdil, da smert ni več daleč. Vender se je zavedela ter povedala, da so se ji prikazali svetniki, keterim se je priporočila za smertno uro, ter ji obljubili zopet priti, ko bo morala vmreti. Trinajsti dan pred smertjo je sama prosila spovednika za sv. olje in sv. popotnico. Z mnogimi solzami se je spovedala in v pričujočnosti vseh sester je z nepopisljivo pobožnostjo prejela sv. zakramente za vmirajoče. Sestra Gabrijela pripoveduje : „Eno uro po tem ko je prejela sv. zakramente se je pred vsemi sestraraj skesano obtožila, da je tako leno živela ; vsako sestro je na to — 300 — posebej prosila odpuščenja zarad slabega zgleda in sitnosti, ke-tero ji je v življenju delala. Serčno se je zahvalila, da so jo hotele imeti v redu kot sestro, ki ni nikedar nič dobrega storila in bila popolnoma nevredna stvar. Opominjala nas je prav ljubeznivo naj zvesto spolnjujemo vodila, se mej seboj ljubimo in priporočamo njeno dušo vsmiljenemu Bogu. Govorila je tako ginljivo, da smo bile vse v solzah, nezmožne le eno besedo spregovoriti*. Od tega časa nadalje je bilo vedno veče njeno hrepenenje po terpljenju in ljubezni božji. Pogosto je zdihovala : O Gospod, ako je tvoja sv. volja, pusti me še več terpeti, da te bom še bolj ljubila". In v resnici je veliki tjeden silno terpela v glavi, po rokah in nogah. Venderje še sama tolažila sestre : »Ljube sestre, hvalite Boga za moje bolečine. Vse moje življenje, moje veselje, moja moč je v terpljenju in ljubezni. Moje želje bi bile spolnjene) ke bi bila s Kristusom pribita na križ, ker to je predokus večnega veselja in paradiž na svetu11. Zadnje tri dni velikega tjedna je bila večinoma zamaknjena, posebno še veliki četertek po sv. obhajilu ; silno prijeten duh je šel od nje, ki se je čutil po vsem samostanu. P. Bonifacij Šmit jo je našel zvečer zopet zamaknjeno. Kaker hitro jo je nagovoril: »Častita mati Krescencija," je prišel ta otrok pokorščine precej k zavesti, in na vprašanje, kje je bila in kaj je videla, je odgovorila: „Moj angelj varih me je peljal na oljisko goro, kjer sem našla mojega ljubljenca v molitvi vsega s kervjo oblitega. Približala sem se mu, ga molila in se ponudila vse zanj terpeti. Moj ljubi mi je rekel: Otrok moj, ti boš z menoj terpela in z menoj vstala.11 Veliki petek je bila vsa iz sebe kaker mertva; njen duh pa je spremljal Zveličarja skozi vse skrivnosti njegovega terpljenja do križanja. Nato se je zopet zavedela. Njen spovednik jo je vprašal, ali je spremljala Zveličarja na Kaljvarijo. Globoko je vzdihnila in rekla: „Oh kaj je to, včlovečenega Boga terpeti in vmreti videti ! Iz sočutja in ljubezni bi bila morala vmreti, ke bi me ne bila vzdeižala njegova vsemogočnost.* Še mnogo lepega je na to govorila o terpljenju in ljubezni Križanega in Njegove žalostne matere. Veliko soboto je bila cel dan zamaknjena kaker v grobu sč Zveličarjem. Velika nedelja — bila je 5. aprilja — je imel biti zadnji dan njenega življenja. Vsa je bila vtopljena v sv. premišljevanja, vender je odgovorila, ako — 301 — jo je p. provincijalj ali spovednik nagovoril. Po obedu je še enkrat sestre k sebi poklicala. Goreče jih je spodbujala k lepemu redovnemu življenju, svarila jih pred nepotrebnim občevanjem z ljudmi in potem je še vsaki posebej kaj naročila. Te zadnje besede ljubeče, vmirajoče matere so napravile globok vtisek na vse sestre. Zdaj se je popolnoma obernila k Bogu ter odgovarjala spovedniku ali prestojniku le še se znamenji. Zvečer seje iz zamaknjenja zbudila ter vprašala sestro Joahimo Regel, koliko je ura. Ko je ta odgovorila, da je ravnokar odbila sedem, je razločno, da so jo vsi razumeli, rekla: „0 polnoči bom vmerla.“ Na to je odpustila vsem sovražnikom, tudi tistim, ki bodo po njeni smerti hudo zoper njo govorili in molila je za nje ; vernim dušam pa je darovala vse svete maše, molitve in spokorna dela, ki se bodo opravila za njeno dušo. Ob deveti uri ji je mnogo kervi iz nosa steklo in na to se je pričel smertni boj. Vender je ostala vedno pri zavednosti. Vse sestre so hitele v celico vmirajoče, kjer je bil vže p. Pamer ; tudi p. provincijalj in njegov tajnik P. Cezarij Gruber sta kmalu na to prišla. Krescencija je ležala nepremično in tiho. Oči je imela vperte proti nebu ali na križ, zasušena usta so bila na pol od-perta. Keder so ji duhovniki narekavali kratke zdihljeje, je sč znamenji priterjavala, posebno, ako je slišala kaj o ponižnosti. P. provincijalj ji je rekel, naj, keder bo prišla pred božje obličje, moli za katoliško cerkev, za kerščanske vladarje, za serafinski red, za ■samostan, da bi vedno drugim dajal lep izgled. Razločno je priterjevala, da je pripravljena iz pokorščine vse to storiti. Sestram je hotelo v žalosti serce počiti in komaj «o se zderžavale, da niso glasno jokale. Spovednik se je spomnil, kar mu je bila v življenju večkrat povedala, da bo namreč nadangelj Rafaelj njen vodnik proti nebu. Ob polu dvanajstih ji je rekel: »Častita mati, zdaj bo pač sv. Rafaelj kmalu prišel.“ Berž je ona prav razločno odgovorila; „0n je vže tukaj.“ To so bile njene zadnje besede na svetu. Kmalu na to je odperla svoje oči, keterih eno je bilo vže stekleno, ter je zadnjikrat pogledala svojega spovednika, kaker bi se hotela od njega posloviti. Pri tem pogledu je bila njegova duša z neko nenavadno ■nebeško sladkostjo napolnjena, kakeršne ni okusil ne prej ne pozneje. Na to je bolnica zaperla svoje oči za pozemeljsko luč. — 302 — Vsi pričujoči so pretreseni čakali dvanajsto uro. Ležala je-popolnoma mirno. Slednjič začne biti ura v stolpu župnijske cerkve. Pri pervem vdarcu je zadnji krat zdihnila z mirnim, veselim obličjem. Tako se je ločila od telesa ta angeljsko čista, na čednostih in zasluženju tako bogata duša, ki ni nikedar druzega iskala, kot Jezusu v življenju in smerti popolnoma podobna postati. Ob uri njene smerti se je nekaj prav nenavadnega zgodilo, kar se ne da razlagati po natorni poti. Žalost in bridkost, ketera je posebno sestre napolnjevala, se je pri vseh navzočuih spremenila v nebeško sladkost in veselje, v toliki meri, da so bili vsi od nje prevzeti in so vsi priznali, da kaj enacega še nikedar niso občutili. Enako veselje so občutili tudi vsi, ki so bili navzočni pri smerti sv. Roze iz Lime. Skoraj smemo terditi, da je vzrok te prikazni to, da je duša precej, ko se je ločila od telesa, dosegla večno zveličanje in ji je bilo dovoljeno od morja lastnega veselja nekoliko kapljic drugim podeliti. — Ob enem je mertvo truplo bi. Krescencije razširjalo silno prijeten duh, ki je napolnil ves samostan. Blažena devica je tedaj vmerla zadnjo minuto velikonočnega praznika, 5. aprilja 1744, ko je bila stara Gl let in je od teh skoraj 41 let preživela v samostanu. Ozri se, pobožni bravec, na to lepo življenje in dragoceno smert ter prosi Boga: „Vmerje naj moja duša smerti pravičnih in moje poslednje bodi njihovemu enako.“ IV. Mojz. 23, 10. Z VESOLJNEGA SHODA TRETJEGA REDA V RIMU. Frančiškanski časopisi so začeli v poslednjih zvezkih preteklega leta prinašati razne govore, govorjene ua tretjerednem shodu mesca septembra, bodisi v latinskem, ali italijanskem, ali francoskem jeziku Tudi Vi, naši dragi slovenski tretjeredniki, ste najberž nekoliko radovedni na to, kar se je govorilo na tem shodu, in boste radi brali kaj več iz tistih govorov. Vsega Vam seveda ne bomo prestavljali v slovenščino, ker bi bilo treba premnogo prostora ; tudi bi od besede do besede prestavljenega najberž tudi v slovenščini ne razumeli. Kajpametniše se nam je torej, zdelo posneti le glavne misli ter s preprostimi besedami povedati — 303 — kaj je obsegal ta ali oni govor. Za zdaj Vam podamo til izleček pervih dveh, namreč latinskega nagovora kardinalja predsednika Vives y Tuto in italijanskega govora svetovnega tretjerednika grofa Karla Santučija. Izleček vvodnega govora kardinalja predsednika. Hvaljen bodi Jezus Kristus, hvaljena brezmadežna devica Marija! Prev/.orni očetje, prevzvišeni predstojniki, ljubljeni bratje! Sveti Frančišek nas je zbral v tem svetem in častitljivem mestu pri grobu sveta apostolja Petra, da nas skrivna moč, ki iz tega groba prihaja, okrepča in navduši v boju zoper sovražnike svete katoliške cerkve. Ravnati pa se ima naše prizadevanje v tej reči po okrožnicah svetega očeta Leona XIII. Tretjeredniki naj skerbe, da ne bodo za nikomer zaostajali v pokorščini in otroški vdanosti do rimskega papeža; da bodo slušali ne le, kar vkaže, temuč dopolnili tudi, kar svetuje in želi. Posebna milost, ki jo imajo otroci sv. Frančiška, je popolna zvestoba do svetega sedeža in rimske cerkve. Drugo vaše prizadevanje pa bodi se vsemi pripomočki pospeševati pokorščino in spoštovanje do škofov, ker po besedah sv. Ciprijana „ta ni v cerkvi, kedor ni se svojim škofom.“ Sešli smo se, pokrepčani z blagoslovom tistega, ki je ne le naš oče, ampak tudi naš brat, ter se ponaša s tem, da je že davno sprejet v frančiškansko družino.. In on, Leon XIII, se veseli našega shoda; veseli se ga pa tudi rimska cerkev, veseli oče Frančišek sam. Način serafinske pokorščine, ki stavi tretjerednike pod vodstvo pervega reda sv. Frančiška, pa ničeser ne odjemlje škofovski in župniški oblasti; ravno nasproti, tretjeredniki so zavezani tudi drugim zgled biti v pokorščini in spoštovanju do svojih škofov in župnikov. Vsem tretjerednikom, zlasti pa njih predstojnikom so jako primerni očetovski opomini, ki so jih pisali papež Leon XIII. tovarišem velike rimske bratovščine'ran svetega Frančiška. Te opomine, vernivši se v domovino, skušajte, da skerbno v življenje vpeljete, namreč : „To pred vsem priporočamo, da naj bodo vam in vsem vašim tovarišem postave vašega tovarištva svete; red naj se — 304 — vderžuje in edinost duhov ohrani. Če se kedo prederzne motiti red in edinost, naj se kazni po velikosti zadolženja. Prizadevajta si torej, da bo hvala pobožnosti, ki so se po nji do zdaj odlikovali bratje, tudi nadalje svetila kerščankemu ljudstvu. Vi pa, ki vladate, nikar ne prenehajte v svojih skerbeh, tako, da bo-očitno, da je po vaši pridnosti in vašem prizadevanju tovarištvu dobro postreženo." O bratovski ljubezni, o skerbi za vboge, o delavskem vprašanju vam podajajo primerne nauke okrožnice sv. očeta Leona XIII. „Auspicato“ in „Rerum novarum" in konštitucija „Miseri-cors Dei Filius“. Sam sveti oče Frančišek pa je v malo besedah tako obsegel postavo ljubezni: „Blažen človek, ki prenaša svojega bližnjega v njegovi slabosti, kaker bi želel, da bi ta prenašal njega, ko bi bil v podobnem primeru. Blažen služabnik, ki vse dobro vrača in pripisuje Bogu. Zakaj, kedor sam sebi kaj pri-deržuje, ta skriva denar svojega Gospoda, in kar se mu zdi, da ima, se mu bo vse vzelo." Mej obravnavanjem samim naj misli vsaki, da njemu veljajo modre besede svetega očeta Frančiška, ki pravi: „Pred vsem naj pazijo na to, da se bo v vseh njih besedah kazala resnica, dobrota in ponižnost, ker ima človeška beseda izvirati iz resnice,, nadaljevati se v dobroti, zverševati se v ponižnosti, meriti se po kratkosti, ker je kratko besedo govoril Gospod na zemlji." Te in druge reči, ki so napovedane, bomo imeli prevdarjati,. in naše delo bo koristno, ako bomo svesti si svoje slabosti Boga prosili pomoči, priporočili svoj shod presvetemu sercu Jezusovemu, Mariji brez madeža spočeti, sv. očetu Frančišku in naposled hvaležni poprosili Boga tudi za svetega očeta Leona XIL., da. ga Bog ohrani in poživi in srečnega naredi na zemlji in ga ne izroči oblasti njegovih sovražnikov. Izleček iz govora grofa Santučija. Prevzorni, prevzvišeni, prečastiti očetje, bratje in sestre v svetem očetu Frančišku! Vesoljnost tretjega reda svetega serafinskega očeta se ni še-nigdar pokazala tako veliko in svetlo, kaker se kaže denes, ko so vsi narodi poslali v Rim v resnično velikem vse pričakovauje presegajočem številu svoje ponižne sinove, da se zbero pod pred-sedništvoin prevzornega kardinalja Frančiškovega reda in njega. — 305 — štirih vesoljnih predstojnikov z namenom, da bi eden drugega vnemali v ljubezni do naše vstanove in v gorečnosti za zverše-vanje vsega, kar je najprimerniše tej vstanovi. Ko je narekoval naš sveti vstanovnik v preproščini svojega serca, polnega ljubezni do vseh stvari božjih, občudovanja vredno pismo do vseh ljudi na svetu, tedaj pač ne bi bil nihče mislil, da se bo čez 700 let ves svet oglasil na njegovo vabilo in poslal neizmerno število vernih vsakega jezika in stanu v to središče katoliške cerkve, da naj poterdijo vpričo Boga in ljudi, da sveta beseda ljubezni ne pozna meja krajev in časa, in vse rodove čudovito brati od stoletja do stoletja. Blagoslovljen bodi sveti oče Frančišek, ki gleda z nebes dopadljivo na tako veliko število tako raznoterih sinov, in hvaljen bodi Bog, ki vas je pripeljal od odkraj morja in od onkraj gora, kaker od vseh krajev Italije, o sinovi sv. očeta Frančiška, da tukaj prejmete odpustek svetega leta, da si okrepčate zvestobo v izpolnjevanju vodila, da spoznate očitno svojo terdno vero in nepremagljivo ljubezen do velikega očeta vernih Leona XIII. ter izprosite naposled dragoceni dar miru na vesoljni svet. In ker je mene zadela ne iskana, temuč skoraj po sili mi naložena čast, da imam za prevzornim kardinaljem pervi spregovoriti k vam, nočem govoriti o ničemer druzem kaker o duhu našega vodila in poklicu, ki ga ima naš red v sredi mej svetom. Ne pričakujte kakih novih naukov ; za učitelja se vam nočem postavljati, saj sem komaj vreden, da sedim mej poslednjimi po-slušavci. Le preprosto vam bom povedal svojo misel, prepričan, da boste lehko sami dostavili, kar bo meni manjkalo, in da boste tudi poterpljenje imeli z meno in mojim govorjenjem. — Naš tretji red, to veste, je pravi red, kaker so mnogokrat izrekli rimski papeži in sam vladajoči sveti oče Leon XIII. Dasi-ravno mnogo nižji od dveh redov, ki jih je pred njim vstanovil sveti Frančišek, je vender tako rekoč tretja struna tiste čudovite harfe, ki sedem stoletji sem poje pred visokim stolom božjim čudovito pesem o vboštvu, ljubezni in pokori. In zato je poglavitni namen našega tretjega reda, kaker vsacega druzega cerkvenega reda, posvečenje svojih udov. Kedor si torej ne prizadeva, lia vso moč, da pride na goro svetosti in popolnosti, ta ni vreden, da nosi pas in obleko svetega očeta Frančiška. Res smo sicer majhini in polni slabosti, in verlni tega nas življenje mej svetom bolj izpostavlja nevarnosti, da se vmažemo — 306 — z njegovim prahom ; vender moramo po zgledu toliko svetih tretjerednikov vsacega stanu, časa in dežele, z milosti ) božjo posnemati vsaj od daleč našega očeta sv. Frančiška in po njegovih stopinjah hoditi za Kristusovem. Vodilo našega reda je sicer kratko in po dobroti svetega očeta, ki nas vodi, jako olajšano ; vender je v njem še vedno tisti duh, ki je postavil na oltarje toliko svetnikov, toliko naših bratov in sester, keterih imena so se zlatimi čerkami zapisana v letnikih tretjega reda. In prav preproščina in lehkota našega vodila priča in kaže, da ima bolj z duhom, ki ga oživlja, kaker s čerko, ki dostikrat mori, naš red povzdigovati k popolnosti ljudi vseh stanov in vsake starosti, vseh krajev in časov. Z duhom žive vere, goreče ljubezni, svete pobožnosti, nevtolažljivega sovraštva čutne pokvarjenosti, stanovitne vaje v ponižnosti in sveti vrejeni delavnosti ima naš red dopolnjevati ne le zapovedi božje in cerkvene, temuč tudi dolžnosti, ki jih vsakemu naklada njegov stan. Tz tega se lehlco sprevidi poklic, ki ga ima naš red mej kristijani in na svetu. „Ko služiš bližnjemu, meni služiš", je rekel Jezus veliki tretjerednici, sv. Marjeti Kortonski. V teh besedah, mislim jaz, da je naj višji nauk za vse tretjerednike, ki žive mej svetom. Kamer jih je Bog postavil, tam naj stoje, tam jih hoče Bog imeti. V temi naj sveti njih luč ; plamen njih ljubezni naj gori, kjer piše najhuje veter samopridnosti ; sladka beseda miru naj se sliši iz njih ust mej hrupom posvetnih prepirov ; zgled njih evangelijskih čednosti naj bo videti mej valovi popačenosti in hudobij ! Velika je torej korist tretjega reda za človeško družbo. Skromni, ponižni delavci v vinogradu Gospodovem se imajo tre-tjeredniki truditi, kar je v njih moči, da izrujejo iz njega suhe štore in plevel, da bodo mogli rasti in zoreti na njem dobri sadovi. Postaviti, vterditi in razširiti kraljestvo Kristusovo na zemlji, to je poklic vseh, ki ljubijo Jezusa. Ali v ta namen je treba truda in vojskovanja zoper mnoge njegove sovražnike. Duh, bistvo in posebni poklic tretjega reda pa je, posvetiti pred vsem same sebe in s pomočjo tega posvečenja in vnanjih del, ki mu morajo slediti, posvečevati druge. Ljudstvo potrebuje ljubezni, ki jo je učil Jezus, ki jo je čudovito zverševal naš serafinski oče, ki so io za njim zverše-vali tako mnogi sveti bratje, tako mnoge svete sestre v teku — 307 — sedmih stoletji. Tista nebeška ljubezen, ki more zazdraviti vsako rano, odpraviti vsaki razpor, izmiti vsaki madež, razpoditi vsako zmoto, preroditi posamezne ljudi in cele narode, tista nebeška ljubezen naj po nas vbozili in ponižnih sinovih sv. Frančiška vnovič pobrati vse ljudi, vse verste človeške družbe, zedini v en sam hlev ovce, ki so se razgubile, vse. In pojdimo k ljudstvu brez predsodkov in strankarstva, po-krepčani z duhom Jezusa Kristusa, ki je duh križa, duh miru, duh ponižnosti in pokorščine. Niso velikanska in hrupna dela, ki jih Bog od nas zahteva. Tisti nemnogi, ki so poklicani delati na višjem mestu, na širjem polju, naj sprejmo ponižno iz božje roke to težavno nalogo, ali brezštevilni mali. ki jim kaj tacega mi dano, naj zato ne bodo brez poguma in marljivosti. Vsem podaja naš red orodje k posvečenju, vse spodbada, vsem pomaga delati dobro. Le nikar se ne odtegujmo in ne vdajajmo počitku, ki ni primeren sinovom sv. Frančiška, njega, ki je sicer ljubil samoto, pa se je vender tako čudovito trudil za korist bližnjega. Poprimimo se torej serčno vsake priložnosti, da bomo služili bližnjemu, cerkvi, Bogu; naredimo iz tretjega reda kaker nekako semenišče mož izurjenih v vsakem delu in pripravljenih k vsaki žertvi za končno zmago našega Gospoda Jezusa Kristusa. Takih mož silno potrebuje cerkev in svet in take može more in mora dajati tretji red, kaker jih je dajal vsaki čas. In ker smo tako srečni, da smo se zbrali v tem svetem letu v svetem mestu pred nogami namestnika Kristusovega pervič združeni na mejnarodnem shodu, položimo svoje želje ponižno k nogam tistega, ki ima od Boga oblast odvezavati in razvezavati, učiti, svariti in posvečevati; on naj sprejme po očetovsko in blagoslovi in rodovitne naredi naše želje in sklepe. Tako bo s tem shodom odpert nov vek, nova doba tretjega reda sv. očeta Frančiška, doba obnovljenega prizadevanja za lastno posvečenje in delavne skerbi za posvečenje drugih. — 308 — jfadaljna naznanila iz naših misijonov na Kitajskem. Iz misijonske škofije v severnem Šan-si je pisal 7. avgusta 1900 p. Barnaba Nanetti patru generaljnemu ministru : Prečastiti pater! Našo misijonsko škofijo je Gospod obiskal na mnoge načine, z lakoto namreč, s kugo in naposled z grozovitim preganjanjem. O lakoti ne bom pravil ničeser. O kugi pa bodi zadosti, da so imeli to bolezen vsi redovniki, učenci v seminariju in služabniki. Kitajci si od straha niso upali streči bolnikom. Na svete Trojice dan, 10. junija, je pervi vmerl p. Bernard iz Bivone, drugo nedeljo je izdihnil p. Egidij iz Saliceta, gvardijan, nazadnje brat Bernardin iz Montegucija, lajik. Dne 26. junija je dal prečastiti p. Gregorij Grassi, apostoljski vikarij, voliti novega gvardijana in volitev je zadela mene.*) Ali že drugi dan je vstalo preganjanje, najprej zoper protestante, potem pa tudi zoper katoličane. Dne 28. junija je razposlal namestili kralj množico vporni-kov, ki jih imenujeje „I-Huo-Kiven“, ropat in požigat hiše in morit kristijane. Prav ta dan je šel prečastiti p. Frančišek Fogolla, pomožni škof, naravnost k namestnemu kralju prosit varstva, pa mu je odgovoril terdo: „Nikaker, spravi se od tod!“ Zvečer so skušale moja sestra in neka druga redovnica z neketerimi deklicami sirotami, da bi zbežale iz mesta. Ker so bile ženske in neznane, so mogle ujti, dasiravno je bilo vkazano vojakom, ki so stražili mestna vrata, da nimajo nobenega kristi-jana mimo pustiti. Patra Elija Fakkini so spoznali, ko je prišel da vrat; prijeli so ga in pred sodbo peljali. Vprašan, ali hoče zatajiti vero, je odgovoril pogumno: „Moja vera je železna, ne vpognem se!“ Oblastnik je vkazal, naj ga peljejo nazaj v misijonsko hišo. *) V tej misijonski škofiji je bil, ni davno, vstanovljen samostan, kjer «o mogli kitajski kleriki opraviti novicijat in narediti redovne obljube. — 309 — Podobno so prijeli pri mestnih vratih sedem seminaristov; nevsmiljeno so jih zvezali za vrat, za roke in za noge in tako so ostali cel dan, ker so odrekli odpad. Na to je prišlo več vojaških oblastnikov z rabeljnom in mnogimi vozovi k misijonski hiši in so se latili oba škofa (Grassi in Fogolla) se žuganjem pripraviti, da bi zatajila vero ; ali oba, kaker tudi p. Elija, so serčno povedali, da niso zapustili domovine in preši ali toliko daljnega pota, da bi se vdali brezbožnemu žuganju. Ta stanovitnost je premagala oblastnike, da so se odpravili. Na večer je poslal vladavec upornike, da bi cerkev z ognjem pokončali; ali „Tao-tei“ in drugi oblastnik, ki nam je bil dober, je prišel vmes in nevarnost se je, ne brez težave, odstranila. 60 mož vojakov je postavil za stražo misijonski hiši. Tako je ostalo skozi osem dni. Ali zastran varniše straže je vkazal namestili kralj v neko oblastniško hišo peljati sedem sester frančiškanek, patra Elija Fakkini, p. Teodorika Balat, fratra Andreja, lajika, kitajske device in služabnike. V teh okoliščinah, ko je vedno veča nevarnost pretila, je škof Grassi mene postavil za začasnega namestnega vikarja škofije. V resnici, čez dva dni je pod pretvezo nekakega pisma namestni kralj vse pred se poklical in pomoriti vkazal. Perva sta bila škofa z mečem vmorjena, potem vsi drugi. Sestre so, kaker se pripoveduje, zaslišavši smertno sodbo, začele peti „Te Deum laudamus“. Da bi kristijani ne vzeli teles vmorjenih, se pripoveduje, da so jih sežgali. Drugi patri niso bili vmorjeni pri tej moritvi, ker so jih ta dan pred sv. Petrom po verveh spustili z obzidja mesta in so tako vbežali. P. Dominik iz Greča se je skril, hudo bolan, na nekem kraju, kamer so se derva skladala, z dvema drugima mašnikoma vred. Drugi misijonarji so po naznanili potih skušali priti čez reko z neketerimi kristijani; ali bati se je zelo, da so tudi oni zgubili življenje. O enem mašniku vemo, da je bežal v deželo Šen-si, pa so ga tam prijeli in živega v ogeuj vergli. Iz mesta Sai iuen-fu se je razširilo preganjanje po vseh krajih te dežele. Ajdom je dana vsa oblast silo delati kristija-nom posebno gospodarjem, ki jim ne ostaja razen odpad ali pa .smert. — 310 — O gmotni škodi ne govorim; od škofovske hiše do poslednje molitevnice je vse poderto in porušeno. Oprostite, prosim, prečastiti pater, ker potert od dolzega pota komaj morem pisati. V Mongolijo sem prišel k misijonarjem iz Beljgije, s patrom Kajem Rostelli, dijakonom Edvardom Menini in drugim kitajskim mašuikom. Pa tudi tukaj ni varnosti. O priložnosti bom spet pisal ; mej tem prosim serafinskega blagoslova in prosim, prečastiti oče, da naznanite ta žalostna sporočila predstojnikom moje »krajine. Sia-čao-pan v Mongoliji, dne 7. avgusta 1900 Fr. Barnaba iz Kolonije, reda manjših bratov, začasni namestili vikarij. Temu v stiski preganjanja in bega naglo pisanemu pismu naj dostavimo sporočila povzeta iz pisma prečastitega gospoda A mata Panjučija, misijonskega škofa severnega Sen-si. Njemu je tudi pater Barnaba poslal pismo po uekem kerščanskem obhodniku in kar mu je pisal p. Barnaba in kar je od omenjenega obliodnika zvedel, je pisal 18. avgusta p. generalnemu ministru. Mej drugim pravi: „VJadavec šansijski, zloglasni Ju-hsien, je vkazal oba škofa (Grassi in Fogolla) prijeti prav v škofiji in z rokami na lierbtu vklenjenimi, skupaj z drugimi duhovniki fn seminaristi, ravno tako zvezanimi, pripeljati pred svoj sudnji stol. Berž ko so prišli, vladavec ali namestui kralj sam, divji kaker včlovečen satan, napade prečastitega gospoda Gregorija Grassija in na pervi mali 1 je j z mečem pade častitljivega škofa glava na tla. Precej na to plane nad prečastitega Frančiška Fogolla, keteremu še le z drugim mahljejem z mečem odseka glavo. Zveršivši to dvo jno moritev vkaže vojakom, da ostale misijonarje, 12 ali 14 seminaristov in služabnike hitro pomore. Nato planejo, kaker nad nedolžne golobice, nad sestre, device in sirote. Vprašajo jih, kaker se pripoveduje, ali se hočejo odpovedati veri in v zakon stopiti; ali ko vse zaterdijo, da rajši vmerjo, kaker da bi se oskrunile in Gospodu Jezusu odpovedale, vojaki z divjim krikom kaker levi nad nje planejo in vse do poslednje pokoljejo. Mašnikov in kristijanov se ceni, da je bilo pomorjenih vseli — 311 — vkupaj okoli 200 in po verlm okolu 60 protestantov, moških in ženskih, ki so bili pribežali v mesto, (la bi našli varstvo . . . Kaj bo pa z nami ? Dasiravno smo obdani se sovražniki, vender se nam do zdaj še ni sila delala. Vladavee dežele varuje škofijo in je neketere vodnike vpornikov k smerti obsodil. Pa zato je sovražnikom vskipela jeza in preti nevarnost . . . Naposled v drugem pismu, pisanem 14. septembra 1900 po-teijuje prečastiti gospod Panjnči doveršeno vničenje misijonskih škofij v Severnem San-si in v Južni Mongoliji, kamer je bil bežal p. Barnaba Nanetti. Naznanja, da se p. Angelj Mongardino, misijonar severnega Sen-si, s p. Barnabom, dijakonom Maninijem in kakimi deset misijonarji skupščine ueomadežanega serca blažene device Marije iz Beljgije, na nekem hribu junaško branijo, pa če ne bodo v kratkem rešeni, misli, da bodo poginili od lakote in mraza. Škof Panjuči je pisal dobremu vladavcu šensijskemu, ki je obleganim tisoč vojakov poslal na pomoč; ali dasiravno je bilo upati na rešitev, vender še ni bilo do 14. septembra nika-kega gotovega naznanila. — Verliu tega naznanja naš redovni list, da so neki mašnik, ki je bežal iz severnega Šensija z dvema kristijanoma in neko devico, ko so nekoliko jedli, v neki kerščanski hiši zasačeni od vpornikov v zažgani hiši zgoreli. To je menda mašnik, ki ga omenja p. Barnaba proti koncu pisma. — Toliko o naši misijonski škofiji v severnem Šansiju. O dogodkih v južnem Hunanu smo našli v francoskem „Glasu sv. Antona" ginljivo pismo frančiškana patra Jeremija Pedro-nija na vzornega kardinalja predstojnika svete skupščine za razširjevanje vere. Dasiravno so ti dogodki po večem iz prejšnjih pisem vže znani, vender je v tem pismu tudi mariskaj novega, zato se uam prav zdi, da tudi to podamo poslovenjeno našim bravcem. Tako je : P r e v z o r ni gospod! Z očmi polnimi solz in sercem prepolnim strahu naznanjam Vaši prevzornosti popolno vničenje naše ljube misijonske škofije v južnem Hunana. Žalostni dogodek se je zveršil 4. dan julija. Poldne je zvonilo. Po kratkem obiskanju presvetega Rešnega Telesa sta šla pater namestili vikarij in pater Cezidij iz Fose h kosilu. Ali komaj sta prišla v obednico, pa so se vsuli oboroženi kitajci s palicami in sekirami v škofijo. Patra sta bežala, da se skrijeta v neko malo kambrico v gorenjem nadstropju. Tu sta si — 312 — dala eden drugemu sveto odvezo in tropa divjakov ju je zalotila, ko sta eden drugemu dajala pogum z besedami polnimi vere in upanja. Pater vikarij, Kvirin Henfling, je bil ranjen na glavo; hvala vdanosti neketerih pogumnih kristijanov pa je ven-der ušel smerti. Ni bilo tako pa z ljubim patrom Cezidijem ; njega so prijeli, zvezali in s kamenjem pobili. Mej tem ko je vmiral so ga še s petrolejem polili in zažgali. Vničenje misijona je popolno. Sirotišnico svetega detinstva so požgali. Kar je bilo večih mej našimi otroci so vbežali; mnogo jih je zgorelo živih ; kakih 40 so prodali v sužnost, po 9 frankov vsacega. Jaz sem bil tisti dan 15 kilometrov dalje od škofije. Kristijani so mi prinesli žalostno naznanilo te nesreče; prosili so me, naj bežim, ker se divjaki bližajo z namenom, da pokončajo vse. »Volja božja naj se zgodi“ sem sam pri sebi rekel ter tekel k tabernakeljnu, da povžijem sveto rešno telo. Nekaj minut na to sta mi prinesla dva krepka kitajca patra namestnega vikarja vsega kervavega. Ljubi sveti redovnik je stiskal z desnico majhin kipec presvetega serca. Zagledavši me se nasmeje. To je bil ua-smehljej popolne vdanosti in jaz sem padel pred njim na kolena in poljubljal jokaje njegove kervave roke. Moji kristijani so imeli polno posla, da rešijo moje in cerkvene reči, pa vsi v strahu in vsi zmešani so tekali sem ter tja. V sredi te zmešnjave se mi je, hvala Bogu, posrečilo, da sem skril patra vikanja. Na večer pride šest seminaristov in pater Bazi lij Kadovič, ki je bil na pol nag. Tudi njemu so preskerbeli moji kristijani varno skrivališče. Mej tem me je silil pater vikarij, podelivši mi sveto odvezo, naj se odpravim. Ali kam ? Ostal sem tam še do srede noči. Kitajci so vas oblegli in, da se rešim, sem se moral preobleči v berača. Tako preoblečen pridem k neki stari ajdinji, ki šteje lepo število kristijanov v svoji družini. Ta me je skrila v neko kišto ali kašto v kašči, v sredi svojega riža. Tam sem prebil šest dni! . . . Vaša prevzoruost si lehko misli, kaj sem tu terpel. Mej tem so kitajci nadaljevali svoje satansko delo. Dne 5. so požgali mojo cerkev in misijonsko hišo ter pokradli vse, kar se jim je zdelo kaj vredno. Potem, po kosilu, SO' — 313 — požgali tudi hiše mojih kristijanov ter napravili iz vasi kup razvalin. Po noči so prišli kristijani k meni pogledat; jokali so, vsi obupani. In kerščanske vasi v okolici so bile vse v enakem stanu. Neketerim redovnikom frančiškanom se je vender posrečilo, da so ušli. Patra Štefana Sette so bili deli v mertvaško trugo in osem kitajcev ga je neslo kaker merliča tja proti Kantonu. Patra Mihael Džulitta in Bonaventura iz šalmone sta tudi bežala proti Kantonu, pa do zdaj nimamo o njiju nobenega naznanila. Na 8. julija se je zveršila marterniška smert našega častitljivega škofa, gospoda Antona Fantozatija in mojega ljubega patra Jožefa Gambara. Izvedevši o divjaštvih, ki so se veršila, je škof poklical k sebi p. Jožefa, ki je bil na obisku; najela sta barko in v poldrugem dnevi sta se pripeljala v Hen-čeu-fu. Približavši se mestu je škof odposlal svojega katekista, da nese njegovo karto vladavcu. Ta je imel upanje, ko ga je sprejel; ali vladavec, izvedevši o prihodu škofovem, pošlje nekega mladega kitajca s poveljem, naj gre na obrežje reke in kliče vsem, da sta dva evropejca skrita v tisti barki. Nasledek se je berž pokazal, na stotine bark je obsulo škofovo. Gospodar te barke in njegovi ljudje so pobegnili. Zdivjana drulial je gospodarila sama. Potegnivši k sebi svoji dve žertvi so ju slekli do nazega in z neverjetno surovostjo izderli škofu Fantozatiju obe oči, patru Jožefu so steknili eno. Tipaje je iskal pastir tovariša svojih bolečin in združena sta eden druzega spodbujala k stanovitnosti mej tem ko niso prenehali padati na nja vdarci palic in kamenja. Po dveh urah terpljenja je izdihnil pater Jožef na rokah škofa Fantotazija; ta pa je terpel več ko štiri ure svoje grozovito marterništvo. Neki kristijani, ki so bili priče njiju smerti, so mi pravili, da skozi ves čas, kar je terpela njiju martra, nigdar nista od-perla ust, da bi tožila, se sklenjenimi rokami sta družila svojo voljo z božjo. Ta novica mi je bila prinesena, ko sem bil še skrit. In poterla me je popolnoma. Tudi jaz sem rekel z aposteljnom: »Razrešiti se želim in pri Kristusu biti.“ Priče so mi terdile, da je bil ob smerti škofovi in drugih — 314 — misijonarjev videti bel oblak, ki je prišel od nebes in se vzdignil nazaj gori in človeška podoba je plavala na tem oblaku. Vernimo se k moji vbogi in nekoristni osebi. Sest dni je lilo, kar sem bil v svojem skrivališču, iskali sn me povsod, da me vmore. Pa moja stara ajdiuja je bila še ne-mirniša in nesrečniša od mene. Nekega dne so piišli ajdje in jo vprašali, če ve, kje sem. Na to vprašanje je postala starka kaker tigrinja; strašno jih je oštela in tako dobro je govorila, da so se kitajci vmeknili, ne da bi si bili upali še kaj je izpraševati. Prav presenečen sem bil ; zakaj, dasiravno zavit v svoji kašti, sem se vender bal. da mej najdejo. Ali niso me, kaker se vidi. Vender moje skrivališče ni bilo več jako varno; vročina je bila neznosna in hrane je manjkalo. Moji kristijani so mi svetovali, da bi bežal proti Šautongu. Postrigel sem si brado, nase del. spet beraško obleko in 12. julija ob 9. zvečer sem se odpravil na pot se štirimi kristijani. Ob 10. sem prišel do mojega sela. Kak pogled! Vse poderto in porušeno povsod. V sredi razvalin cerkve in misijonske hiše je kakih 60 kristijanov iskalo pribežališče. Ko so me zagledali, pokleknejo, da bi jim dal blagoslov; na to me popeljejo na kraj, kjer sem vsako jutro opravljal sveto mašo... Jaz sem se vergel na te razvaline in jokal! Vsi kristijani so jokali z meno. Neki mladenič šestnajstih let, ki mi je vsak dan stregel pri sveti maši, me objame večkrat in omedli v mojih rokah. Treba je bilo končati, to je bil edini pomoček. Poljubil sem jih vse na čelo in oni so se stiskali v me in. me prosili, naj se vernem, naj jih ne zapustim za zmirom. Sam Bog ve, kaj sem terpel ta čas. Da, v resnici so me ljubili moji vbogi kitajci in jaz od svoje strani, sem storil, kar mi je bilo mogoče, da bi jim vstrege). Odpravil sem se in po hoji dveh dni in ene noči sem najel barko, ki me je pripeljala v Io-Kui. Tam je angleška mitnice. Ravnatelj mi je podaril obleko in me oskerbel se vsem potrebnim, da sem mogel priti v Han-kov,. kjer sem zdaj. — 315 — 1 iošnj nliii, mašnike pervega reda sv. Frančiška. P. H. R XXI. POGLAVJE. O njegovem daru preroštva iu čudežev. Bog je veliko svetost čast. Filipoviča poveličaval z darovi preroštva in čudežev. Proti koncu 18. stoletja se je vse treslo pred Napoleonom I in njegovo armado. Tudi Italija, kaker sploh cela Evropa, je čutila železno roko strašnega korsičana. Ko je imel planiti na njo, so si ljudje prizadevali skrivati kar so mogli; mnogi redovniki so zapustili samostane ter se vmeknili vsak na svoj dom. Tudi v Ripatransoni se jim je svetovalo poskriti se pri svojih stariših, daljnim pa verniti se v domovino. Naš Filipovič pa ni hotel o tem slišati, ter se vpiral temu svetu, rekoč, da je star, da ne zapusti samostana. Ker se mu je pa reklo, da ni drugači, in so ga silili, je naposled rekel: „M a t i b o ž j a j e r e k 1 a, d a b o m tukaj vmerl.* Na to so odjenjali in ga pustili v miru. In glej, ko je dne 31. maja 1799 prišla francoska druhal v Ripotransone, ter mesto jako poškodovala, se napoti tudi v „ritir“, kjer so bili domači brambovci skrili dosti orožja, strelnega praha i. t. d. Videč, da se bližajo, hoteli so ti bežati, ali p. Simon jih ni pustil, govoreč, da se jim ne bo nič hudega zgodilo. Iu res, neki vojak francoski, hoteč vkrasti ciborij se sv. hostijami, je ostal omamljen brez moči, ko mu ga je neki frančiškan iz rok iztergal. Drugi trikat hoteč odsekati glavo častitljivemu Filipoviču, ki je kleče molil in se pripravljal na smert, si ni upal vmoriti svetega redovnika, odšel je preslavljajoč njegovo čednostno življenje. Na ta način se je zgodilo, kar je Filipovič prerokoval. Kar se tiče čudežev, jih navaja pisatelj njegovega življenja — 316 — 53, mej keterimi jih je nekaj prav izrednih, tako da se je leliko začela obravnava za njegovo beatifikacijo. XXII. POGLAVJE. Zadnja bolezen in smert Čast. Filipoviča. Dne 2. marcija leta 1802 je našega Filipoviča popadla merz-lica, tako da se je tresel ko šiba. Neki redovnik je mislil, da mu je le mraz, zato mu je rekel, da naj gre k ognju. Na to mu on v slabi laščini odgovori : „Brat, mi je slabo ; molite za me; se bom vlegel in ne več vstal.“ In res, vlegel se je v posteljo, in merzlica je zmirom huja postajala, take, da mu ni hasnilo več nobeno zdravilo ; njegovo življenje je hitro teklo proti koncu. Akoravno je strašne bolečine čutil, se vender ni nič tožil. Neki sobrat ga je miloval rekoč: „Vam je prav slabo, p. Simon, kaj ne?“ Na to je on odgovoril: „Malum est in corpore, in cor-pore!“ (Bolezen je v telesu, v telesu), s čemer je hotel reči, da terpi na telesu, ali se veseli v duhu, ker se bliža njegovo združenje z Bogom. Ves vdan v voljo božjo, je zmirom mislil na Boga, malo ali nič govoril, in kazal, da najde tolažbo le v molitvi sv. rožnega venca. P. gvardijan je pošiljal zdaj enega zdaj drugega klerika ga obiskat, da se bi nad njim zgledovali; in vsak je poveličaval svetost božjega služabnika. Dne 6. maja se je njegovo stanje tako pohujšalo, da so ga, spravili z Bogom. Ko so redovniki o polnoči vstali za kor, se je čutil nekaj boljega ; poklical je svojega spovednika. Due 9. maja so ga deli v sv. olje. Na to se je bolezen o-bernila na huje; prosil je sv. rožnivenec, s keterim v rokah je vmerl prav mirno ob polu osmih zvečer, v 70. letu svoje starosti, 50. letu redovnega življenja in 20. življenja v „ritiru.“ Njegovi sobratje. keteri so bili pričujoči pri njegovi presrečni smerti, so jako žalovali za ranjcim, ki jim je bil zgled najlepših čednosti. Komaj se je zvedelo v mestu o njegovi smerti, je vse vrelo gledat ga in vsak si je želel kako svetinjo od njega. Prišlo je tako daleč, da so mu vso redovno zgornjo obleko po koščekib — 317 — izrezali, tako da so ga morali v drugo obleci, in postaviti okolu njega stražnike. Drugi dan po smerti, je bil slaven pogreb, h keteremu je prišlo brez števila ljudstva. Preden so ga pa pokopali, ga je neki Jožef Gramači na platno naslikal. Naposled so ga položili v smrekovo trugo in noter položili svinčeno cev, v keteri je bilo na kratko opisano njegovo življenje. XXIII. POGLAVJE. O sluhu svetosti čast. Filipoviča. Akoravuo je naš Filipovič na vsak način si prizadeval skrivati pred svetom svoje čednosti in izredne božje darove, se mu pa vender ni posrečilo, da ga ne bi bili vsi častili ko svetnika. V vsacem društvu so ga imeli v mislih, so govorili o njegovi angeljski čistosti, o njegovem duhu molitve, o njegovih zatajevanjih, o njegovi pobožnosti do Matere božje, o zvestem spolnjevanju sv. pravila manjših bratov i. t. d. Ako je kam šel, se je nanj oziralo vse; posebno matere so ga otrokom kazale ko zgled vseh čednosti. Imenitne osebe so ga hodile obiskavat, se mu priporočale v molitev, se ž njim posvetovale o dušnih zadevah. Z eno besedo, čast. Filipovič je ko živ imel glas svetuika. Kaj pa še le po smerti! Vsaki dan so hodili na njegov grob se mu priporočat ali pa se zahvaljevat za kako milost. Koliko jih je tam našlo zgubljeno zdravje! Zavoljo zado-bljenih milosti na njegovem grobu, se je zmirom bolj razširjal sluh njegove svetosti, in od mnogih krajev so prosili kak ostanek njegove obleke, plajšča, pasa in sploh naj si že bode keterekoli stvari, samo da je bila v kaki dotiki ž njim. V tolažbo mnogim, so dali napraviti podobico in spisalo se je tudi njegovo življenje, ni se pa tiskalo, najberž vsled političnih homatij. Kesneje se je tudi v Rimu napravila lepa njegova slika, kjer je bilo napisano, kako da je vmerl v sluhu svetosti. Dne 5. februarju 1805 so slovesno preložili njegove ostanke na drugo mesto v redovni cerkvi. Leta 1822 so pa prenesli te ostanke v farno cerkev ripa-transonsko, kjer še zdaj počivajo. — 318 — Na njegovem grobu se užigajo sveže, in pobožni verni se k -služabniku božjemu v vsaki sili se zaupan jim zatekajo. (Glej »Cenili sulla vita del Servo di Dio P. Simone Filipovič M. O. dettati dal pievano Romualdo Veccia. Ripatransone 1870. Leta 1875 je bil priznan za »častitljivegaBog daj, da bi mu v kratkem sv. Cerkev dala čast „blaženih“ in s tem neizrečeno razveselila naš red in posebno naše brate Hervate. DUOBTINICE. Korenike našega serca. »Ljubezen do samega sebe, cenitev samega sebe in slepa prostost našega duha, to so korenike, ki jih ni moči tako leliko izriti iz človeškega serca. Oprečiti moremo samo njih sad, namreč grehe, ker njih mladike, namreč njih pervotne kali ne moremo popolnoma oprečiti, dokler smo na tem svetu, akoravno moremo vladati in zmanjšati njih število in moč z vajo njim nasprotujočih čednosti in posebno z ljubeznijo do Boga.“ (Sv. Fran. Sal.) Skrivnostne čebele. »Čebele so nemirne in neprenehoma letajo po zraku, dokler nimajo kraljice ; ko se pa ona rodi, se mirno okolu nje zberejo. Tako se godi tudi našim dušam, keder si Boga izvolijo za svojega kralja in Gospoda. Njih moči se potolažijo, in ko skrivnostne čebele se zbero okolu njega; od tam se ne vmaknejo, kaker keder jim vkaže kralj iti na biro vaj ljubezni do bližnjega — tedaj namreč one zapustijo skrivnostno občevanje z Bogom, keder je treba storiti bližnjemu kako dobroto11. (Sv. Fran. SalJ Resen opomin. »Ti, o kristjan, se misliš meščevati nad svojim sovražnikom, keteri ti je morda kaj krivega storil; kipiš, razsajaš, goriš maščevanja : glej tje na Kristusa, zdravnika tvoje bolezni, glej tje na Odrešenika tvoje duše ! Zaradi tebe je visel na križu, in še nisi meščevau ? Hočeš se meščevati, in ne tacega, tako popolnega učitelja posnemati ? Zato je hotel terpeti, da ti da zgled poter-pežljivosti. Glej, kako visi in tebi bolnemu in hirajočemu iz svoje — 319 — svete kervi zdravilo pripravlja. Glej, kako visi in s križa ko-so d njega stola zapoveduje. Poslušaj, kako moli; „0 č e, pravi, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.11 (Sv. Avguštin serm. II. de san.) Naše sidro. „ Presveta Gospa, ti si sidro, na ketero smo privezali vse upanje svoje sem in tje plavajoče ladje". (Sv. Jan. Damasc.) Ne sodi krivo. „Gdor ui sam hudoben, ne sodi lehko slabo o družili; hudoben človek pa rad veruje, da so drugi njemu enaki11. (Sv-Krizostom). P. H. E. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda skupščine go riške: Marjeta (Elizabeta) Hava iz Gorice, Katarina (Serafina) Cej iz Gorice; kobaridske: Valentin (Frančišek) Maligoj iz Starega sela; d rež n iške: Marija (Klara) Kanalec, Marjeta (Brigita) Gregorič; idrijske: Barbara Modrijan, Ivana Hladnik; č e r n i š k e: Angela (Katariua) Kosovel z Kaven, Marija (Rozalija) Ušaj iz Batuj; v Veržeju: Anton Kralj, Katreja Čuk in Terezija Puščenjak. Dalje priporočajo v molitev: neka gospodinja v Kobilji glavi svojega moža za spreobernjenje ; o. M. nekega mladeniča za poboljšanje; A. S. v J. neko osebo za terdniše zdravje; J. C. v B. sebe in svojo hčer za ozdravljenje, tudi vso svojo družino, da bi živela po božjih zapovedih in da bi se odpravila nevera iz tistega kraja in obrekovanje duhovnikov; neka oseba iz D. sebe in vse vmerle brate in sestre, posebno stariše; neka vboga žena (G. K. G.) sebe in svojih pet vbogili otrok; A. K. da bi stanovitno pienašal nadloge in bi Bog blagoslovil njegovo delo ; T. D. priporoča v molitev svojo snaho za ljubo zdravje in svoje otroke za dušno in telesno zdravje, svojega sina, da bi prestal srečno maturo, kaker tudi za ljubi mir in zastopuost v dveh hišah ; neka tretjerednica iz Kozjega priporoča sebe v dušnih in telesnih zadevah in vso domačo hišo za sveti blagoslov in vse dobre kristijane svojega kraja, da bi srečno zmagali nad sovražniki svete vere ; M. P. priporoča sama sebe za dar pravega spo- — 320 — znanja in goreče ljubezni do Boga, tudi več svojih tovarišic, ki živijo v sovraštvu, da bi se spravile mej seboj, in več oseb, da bi raztergale grešna znanja ter se poboljšale. Zahvalo za vslišano molitev naznanjajo : I. F. naR. sv. Antonu za pomoč v neki sitni pravdi, ki se je zanj vgodno zveršila ; J. C. v B. za ozdravljenje lOletne deklice, ki je imela bolezen v nosu; T. M. v G. za ozdravljenje svoje hčere; A. M. v R. za ozdravljenje materino in svoje; A. K. za ozdravljenje ; neka tretjerednica za pomoč v veliki zadregi; tretjerednik A. H. za ozdravljenje terganja v glavi ; dijak A. K. za veliko milost ; Mihael Detiček, tretjerednik, naznanja, da je 20. novembra 1900 nesel precej velik znesek denarja v hranilnico, kjer so mu pa 100 kron premalo zapisali, in dasiravno je imel pričo, mu vender niso hoteli verjeti; ko je pa opravil devetdnevni«) k Materi božji, sv. Jožefu, sv. Antonu Padovanskemu in sv. Frančišku Ksaveriju in spet šel v hranilnico, so mu takoj in brez vseh prič dali njegov denar nazaj, za kar se serčno zahvaljuje Mariji Devici in drugim svetnikom; M. Ilija izreka po obljubi očitno zahvalo za vslišanje prošnje v imenitni zadevi po priprošnji sv. Antona Padovanskega; M. K. se zahvaljuje Devici Mariji in svetemu Antonu Padovanskemu ter sv. Frančišku Se-rafinskemu za brezštevilne milosti, ki jih je po njih priprošnji od ljubega Boga prejela; neka oseba sv. Jožefu za hitro vslišanje; J. K. Lurški Materi božji za ozdravljenje oči; neka tretjerednica trojiške skupščine presv. Sercu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Jožefu, sv. Frančišku Asiškemu, sv. Antonu Padovanskemu in sv. Alojziju za večkratno pomoč v dušnih stiskah in tudi za vgodno rešitev neke časne zadeve svojega očeta; tretjerednica J. K. Mariji devici, sv. Jožefu in sv. Antonu za ozdravljenje vdarca v glavo po obljubi razglašenja vslišanja v „Cvetju“. Odgovor na vprašanje. M. D, pri Sv. Jerneju pri Konjicah: V zadobljenje odpustkov, za ketere je predpisano obiskanje redovne cerkve, zadostuje tretjered-nikom, ako redovne cerkve ni blizu, obiskanje domače farne cerkve. — Kar ste obljubili v čast sv. Antona za kruh vbozim, Vam ni treba sem pošiljati; razdelite sami vbozim svojega kraja. se bom zameril mnogim, vender sem moral nad vse ceniti resnico ter naposled povedati naravnost, kar mi je že davno bilo na jeziku. Res pa, da bi tega morda tudi zdaj še ne bil izustil, da me niso prisilile neke opazke objavljene konec preteklega leta v vabilu k naročevanju na nekedaj tako konservativno ljubo „Zgodnjo Danico". Sedanji mnogozaslužni gospod urednik tega častitljivega cerkvenega lista, profesor mons. T. Z u p a n, ki ga imenujem s posebnim spoštovanjem, piše namreč tam tudi o nekih jezikoslovnih nazorih, ki se jih hoče deržati nadalje „Zgodnja Danica" ; mej drugim pravi zlasti : „a pred vsim pa jej bo mar jezikovi izoliki velepomembne ,1-ov e“ č i s 16 b e to povdarjaj č, da jo danes trde prav vsi oni peresniki, ki jim je res mar častite prihodnosti našega slovenskega narečij a. — Le glede črk ,,v“ in „u:l pripusti zana-prej pisalcem veče prostosti ne držeč se ob tem preveč poljubne fonetične pisave, kot jo uporablja sicer slovnični prvak o. Stanislav Škrabec in s cela tudi ne tiste etimologične, kot jo je uvel v spis „Slovenski pravopis11 prof. Levec'1.... Prepričan sem, da čislani monsinjor ni imel nikakeršuega napačnega namena, ko me je počastil s pridevkom ,,slovnični prvak", in jaz bi ga bil vesel, tega pridevka, kaker otrok pisane suknjiče, ke bi le videl, da se vjema z resnico, ke bi videl namreč množice slovenskih „peresnikov“ okoli sebe priterjujočih mojim nazorom in vestno izveršujočih moje predpise. Ali tega ne vidim, in čislani monsinjor se tudi sam, kar je y njegovi moči, trudi, da se niti v prihodnje kaj takega ne bi zgodilo. Po njegovi sodbi je moja fonetična pisava čerk u in« „p o-ljub n a". — Mogoče! Ke bi se mi ne bilo poljubilo pisati fonetično, bi bil pisal lehko etimologično in s pomočjo Miklošičevega staroslovenskega slovarja bi bil zadel morda večinoma pravo etimologijo. V tem pomenu je moja fonetična pisava res „poljubna“. Pa, če „Danica“ glede v in u svojim pisavcem več prostosti da. kaker so je do zdaj imeli, potem bi vtegnila nje pisava še p o-1 j u b n i š a biti od moje, ker si moremo prostost v tej kaker vsaki drugi reči le tako misliti, da sme človek storiti ali to ali ono, kaker se mu poljubi. Moja fonetična pisava pa ne daje take prostosti; kedor se je hoče deržati, mora pisati v, kjer govori naše ljudstvo v (prav za prav dvoustnični tv ali soglasni u), in mora pisati m, kjer govori naše ljudstvo u (t. j. samo-glasni u ali vu). Enkrat sprejeta torej moja fonetična pisava ni poljubna uiti v najmanjši meri. Dajo je pa tudi v resnici treba sprejeti, to sem skušal dokazati v 11. zv. VIII. t. Tam sem zavernil Marnove ali prav za prav Meteljkove etimologične zahteve, ki jih je Janežič povzel v svojo slovnico. Obžalujem, da profesorja Pleteršnik in Levec nista sprejela tistega mojega dokazovanja ter se dala rajši premotiti etimologiziranju, ki vme-talno oživlja, kar je natorno davno mertvo, Le pomislimo malo, kaj bi rekli Hervatje, ke bi jih hotel učiti kak etimolog, kedaj naj pišejo u, kedaj v\ Seveda Hervatje spoštujejo svoj jezik, ka-keršen je, mi pa svojega zaničujemo. Vzrok je po Boduenovi sodbi, kaker je znano, ta, ker so Hervatje od nekedaj več ali menj sloboden narod, mi pa sinovi nemških vsužnjencev ip zato serviljni, zaničevavci svojega in smešni posnemavci tujstva. Ali to mimogrede! Vernimo se zdaj h tvarini, ki smo jo vže obravnavali glede na slabosti nove izdaje Janežičeve slovnice, ki jo pa tudi prof. mons. Zupan v že navedenih besedali pred vsem povdarja. Govorimo torej še enkrat, ne vem keteri krat bo to že, o ljubi „l-ovi čistosti". Slovenski, ali recimo slovanski, l je trojen : t, 1 in 1’, in vsi trije, bi dejal jaz, da so čisti, ako se z dobrim, zdravim organom prav izgovore, kaker se imajo glasiti. Srednjega l večina Slovenov (Rusi in Poljaki) dandanašnji več ne govore, ali vsaj ne ločijo od topljenega P. Čehi in južni Sloveni pa smo do malega zgubili stari terdi i, ter ga nadomeščamo pred samoglasniki (lažen starega polglasnika) se srednjim l (kar se pa zdi menda Poljakom in Rusom napačna, „nečista“ izreka), pred starim polglasnikom, pred soglasniki (razen j) in na koncu pa se soglasnim m, o ali (dialektično) a. Sprememba končnega 1 v soglasni u ali o je dobro slovanska obča do 40 milijonom Slovenov — in mej njimi so tudi plemeniti ljudje, celo kuezi in kralji, torej ta izreka ni nikakeršna surovost, gerdoba ali „nečistoba“. „Neči-stoba" je nasprotno, izreka končnega 1 za srednji l, ali celo, kar se skoraj da po naših šolah tudi sliši, za l'. Ni nemogoče sicer, da bi se bila taka izreka v resnici sama po sebi razvila brez tuje pomoči, kaker misli jako čislani prof. dr. Štrekelj ; ali pri nas se vpeljuje zdaj očitno po tujem vplivu, bodi si nemškem, bodisi češkem ali keterem si že bodi. Vender mislim jaz še vedno, da je tam, kjer je ni še le šolska mehanika vpeljala, taka izreka v resnici vender le tudi po tujem vplivu prišla v navado. Na jezičnih mejah in sploh, kjer se v enem kraju govorita dva jezika in se tudi kervno mešata dva naroda, tam tudi dandanašnji leliko opazimo, da glasovi enega jezika spodrivajo podobne glasove dru-zega. Izobraženiši jezik zmaguje. V hervaškem primorju govore Hervatje italijanski „nečisti;‘ s. Prekmurci imajo svoj 6 brez dvojbe iz mažarščine. Kočevarji so od Ribničanov in Belih Kranjcev sprejeli terdi 1 ter ga zdaj navadno, kaker mi, spreminjajo v soglasni w. Nasproti so v čeških in hervaških mestih zmagali Nemci se svojim srednjim l. Po večini našega naroda pa se je končni t prej spremenil v soglasni u, še le potem se je predsa-moglasniški 1 zenačil z l. Za razločevanje t. j. različno spremembo končnega in predsamoglasniškega l imamo mi na svoji strani ne le vse hervaške in serbske štokavce, teniuč tudi vse mnoge milijone Malih in Belih Rusov. Tudi v poltavski guberniji (ker se nanjo sklicuje prof. dr. Ilešič v podporo svojega, žal, mojemu nasprotnega prizadevanja) govore, kaker mi prijazno piše prof. L j a p u n o v, po njegovi misli (sam ni imel prilike opaževati te reči) za končni I, kaker vsi Mali Rusi, soglasni w, le za predsa-moglasniški 1 se sliši po nekih krajih te in drugih sosednjih gubernij nekak srednji l, morda blizu tak kaker pri nas. — Komer je torej mari za slovansko ,,1-ovo čistobo", ta naj izgovarja l tako, kaker ga izgovarja večina našega vbozega naroda. _____________________ (Dalje prih.)