2
Posavske povesti.
I. Terzinov Janez.
^^^^3akrat še ni bilo svetovne vojne, šc davno ne, liiiiili         Terzinov Janez je čez teden kopal in
illljislll sipal gramoz v predmestni jami, čez nedeljo je pa počival. Počival? No, da, od hlapčevskih del, siccr pa tudi v nedeljo in praznik ni bil nikoli brcz opravka, Niso mu tega dopustili — otroci, mislitc? — o ne! — ptiči.
Terzinov Janez je bil spreten ptičar. Uboge pti-čicc! gotovo jih je lovil in mučil. Po sebi sodite? Ter-zinov Janez ni bil tak. Poznal je ptice in ptice so poznale njega, pa ne od slabe, marveč od dobre strani. Na Terzinovem vrtu so se ptice zbirale vsak dan; v nedeljah pa, ko je bil Janez doma, so imele celo gostijo. Ob hišnem zidu proti vrtu je Janez na-vadno cbesil dve kletki z dvema vabnikoma. Vabnik, vabnik, pomišljatc, kaj pa je to? Ptič pevec, ki s pttjem vabi in privabi še druge ptiče. Janezova vab-n;ka — čižek in zelenček — sta jih privabila veliko.
Ob takih prilikah so se na vrtu pri Terzinovem Janezu shajali tudi otroci.
Ptice se živahnih otrok niso bale, saj je bil med njimi Janez, ki je čuval, da se nobeni ptici ni smelo zgoditi kaj žalega.
»Janez, kako se pa temu pravi?« so izpraševali otroci o novem ptiču, ki je priletel na vrt.
»Ta je pa redka prikazen na vaškem vrtu,«
»Menda ga res še nismo videli.«
»Čmo kapico nosi.«
»Pa res! Kdo je?«
»Črnoglavka.«
>Je pevka?«
»Je, je. Pa še kakšna!«
»Kako poje?«
»Kakor kos in še lepše.«
Črnoglavka na veji pa se ni brigala za te po-govcre. Zletela je v odprto ptičjo utico, pogledat, če bi se dobilo kaj primernega tudi za njen želodček.
3
Ptice so bile Janezu hvaležne za njegove do-brete. Vso pomlad in vse poletje so mu hodile obirat mrčes s sadnih dreves, tako da je bil v delavnikih, ko ni bilo Janeza doma, tudi za ptice pravi delavnik na vrtu. Jeseni pa so bile jablane in slive tako lcpo obložene s sadovi, da so se še ptice težko poslavljale s Terzinovega vrta. No, in vse se tudi niso poslovile, Rumenokljuni kos se je trikrat premislil in ostal je v bližini Terzinovega vrta tudi čez zimo. Ni mu bilo dclgčas. Terzinov Janez je imel v zimskih dneh ravnotako goste na svojem vrtu kakor spomladi; le s to izjemo, da so mu pozimi malodane pri oknu udrli v sobo. Če je bilo malo okence le nekoliko odprto, že se je sukala med oknom sinica.
»Cicifuj! Cicifuj!«
»Seveda!« jo je ustavljal Janez, »ti moraš imeti vcdno kaj posebnega.« Nataknil je na leseno žbico nckoliko slanine in jo zasadil v špranjo med okno.
Sinica je pikala in se Janezu vdano priklanjala.
Drugič je bilo pa okno zaprto. Bilo je o božiču.
Janez je sedel ob oknu za mizo in rezal pastirce in ovčice za jaslice. Pomagali so mu tudi otroci iz bližnjih hiš. Sinici se je pri zaprtem oknu menda za-zdelo, da so izrezljani papirnati izrczki same bučne peške.
Trkala in trkala je na okno vedno močneje in vedno nevoljneje, češ, to pa ne bo v redu, po tleh se usipJjejo peške, pa nikogar ni, da bi jih pobiral.
»Janez, odpri!« To je pomenilo siničino trkanje.
»Janez, ali odpremo?« so prašali otroci.
»Če se boste po sinici ozirali, kdaj bodo jaslice gotove? Nocoj pride sveti večer.« Janez je bil resen in je delal dalje.
»Saj je že skoro vse izrezljano,«
»Drevesca tudi?«
»So že.«
>Betlehem?«
¦AeU-
>Pokažite!« Brž so mu pokazali skupino hiš, ki so predstavljale Davidovo mesto. En pogled in Jane-zova sodba je bila izrečena: »Kaj pa okna? Še niso
4
izrezana. So še zaprta. Torcj tudi sinici okna ne boste odpirali.«
Deca je pričela rezati in odpirati okna v Betle-hcmu. Ali predcn so bila ta okna otvorjcna, jim je sinica zbežala izpred oči, naveličala se je trkati.
»Janez, sedaj je ne bo več.«
^Prav, da je ne bo več. Učite se od sinice: pu-stiti ljudi v miru, kadar so pri delu. Ptičica je videla, da delalc, pa vas ni marala več nadlegovati.«
Terzinov Janez je bil vesel, da so ga otroci tako radi poslušali pa tudi ubogali.
»Ti, Miznikov Nejko!« je zapovedal sosedovemu sinku, »ti moraš takoj domov. Nočem, da bi morali spet raati hoditi potc. Mah za vaše jaslice imaš še vedno pri nas. Alo — pojdi!«
Nejko je šel. Pa kako tcžko. Med vrati se je ozrl po tovariših, ki so še smeli ostati pri Janezu.
»Ne obotavljaj se!« rau je zaklical Janez. »Tudi ti-lc pojdejo kmalu za tcboj.«
Otroci so se ustrašili te besede. Pri Terzinovem Janezu je tako prijetno. Vedno kaj novega vidijo, vedno kaj novega slišijo in — Janez ima tudi orehe, rožiče in včasih celo piškotc. Pa kdo, povejte, je hodii k Janezu samo zavoljo sladkega grižljaja? Samo ptice, da, samo ptice, otroci pa nikoli niso k njemu prišli samo zavoljo tega.
Terzinov Jancz je znal tako ljubo pogledati, da so otroci takoj vedeli: Ta nas ima rad. Nasmejal se jim fc tako prijazno, da nibče ni mogcl dvomiti o nje-govt ljudomilosti. In kadar jim je govoril: 0! to je bilo zanje. Pogovarjal sc je. z njimi kakor enak z ena-kimi, čeprav je bil Janez velik in moder, njegovi o)b-iskovalci pa majhni in nevcdni.
»Otroci, koliko luči ima sveta noč!« jih je prašal Terzinov Janez tistikrat, ko so mu pomagali graditi božične jaslice.
»Koliko luči?« se je zamislil Praznikov Stanko, »koliko luči? Tega ni mogoče vedeti.«
»A da ne?« se jim je nasmcjal Janez. »To mora nocoj vsakdo vedeti, vsakdo, pravim, samo da ve, zakaj se nocojšnja noč imenuje sveta noč.«
Posumi.
6
»To že vemo!« se je pohvalil Tinkov Andrejec.
»Če to veste, morate tudi vedeti, koliko luči ima sveta noč.«
Terzinov Janez je pač vedel, da otroci tega sami od sebe ne bodo uganili, le to je hotel reči: če vam povem, boste takoj vedeli, zakaj mora biti tako, ka-kor vam povem.
rTorej koliko luči?« so radovedni otroci čakali na odgovor.
>-Sveta noč ima samo eno luč — samo eno zve-zdo,« je odgovoril Janez.
^Samo cno? Katero?« so se čudili malčki.
»Ali nismo včeraj peli o tej zvezdi:
Marija je rodila Jezusa, presvetlo luč vsega sveta, ta luč nam sveti prelepo po ceiem svetu.«
Dcci so se zaiskrile vesele oči. Razumeli so Ja-nezovo besedo in pesem: Sveta noč ima samo eno luč.
Šli so domov. Pa tudi doma, pri božičnih jaslicah, so še vedno mislili na to, kar so videli in slišali pri Terzinovem Janezu.                                     Kancijan.