ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 533 Janko Pleterski ZGODOVINSKA MISEL SLOVENSKIH MARKSISTOV V ČASU SPERANSOVE KNJIGE Minilo je štirideset let od izida knjige, kateri je avtor z izbiro psevdo­ nima »Sperans« dal že vnaprej osrčujoč poudarek. Naslov »Razvoj sloven­ skega narodnega vprašanja« je naznanjal tematiko, ki je prizadevala vsa­ kega razmišljajočega Slovenca. Znanstveno suha formulacija naslova pa je odvračala od tradicionalnega čustvenega in moralizirajočega pristopa in navajala k stvarnemu, družboslovnemu obravnavanju. Izid knjige Edvarda Kardelj a-Sper ansa je bil politični dogodek prve vrste, že po kratkem času je postalo jasno, da pomeni tudi veliko dejanje v zgodovinskem razvoju Slovencev. Bila je to poglavitna idejna priprava za vzpon slovenskega naroda do nove ravni zgodovinskega delovanja, do združitve in skrajnega napona vseh njegovih dobrih moči v boju za živ­ ljenje in za uveljavitev pravice odločanja o samem sebi. Ob teh velikih dejstvih pa naj danes povemo še to, da je knjiga bila vrhunec zgodovinsko publicističnega dela slovenskih marksistov tega časa. Leta od 1932. do 1939. lahko označimo kot čas Speransove knjige. Tako zaradi osebne dejavnosti Edvarda Kardelja v teh letih pri preučevanju slovenske zgodovine kot zato, ker je knjiga posebno viden izraz svoje dobe. Takšno poimenovanje ne pomeni, da dotlej sploh ne bi bilo zgodovinskih del, ki bi izhajala iz historično materialističnega pojmovanja naše pretek­ losti. Uredništvo marksistične revije »Književnost« je leta 1934. sicer res zelo odločno zatrdilo — ob članku G.Plehanova o zgodovini — da je »vsa slovenska zgodovina do danes pisana z idealističnega stališča.. л1 že takrat pa je bilo jasno, da ta trditev bolj izraža potrebo po novem naporu priti do marksistične zgodovine kot pa pomeni ugotovitev nekega stanja. Prizadevanja pridobiti si historično materialistični pogled na zgodo­ vino Slovencev spremljajo slovensko delavsko gibanje, odkar je nastopilo. Ta prizadevanja so se v posameznih dosežkih uveljavila tudi v okviru slo­ venskega strokovnega zgodovinarstva. Dovolj je omeniti le nekaj imen starejšega rodu: Albin Prepeluh, Dragotin Lončar, Karel Slane, Henrik Turna. Njim slede imena mlajših, ki se publicistično pojavijo v dvajsetih letih, že povezani z revolucionarnim krilom slovenskega delavskega gibanja, in ki zore nekaj let za tem, že v Speransovem času. Imenujmo le Iva Gra- horja, Dušana Kermavnerja, Vladimira Martelanca. Slovensko strokovno zgodovinopisje je bilo v svojem nastanku idejno in politično vezano na oba meščanska politična tabora. In res je, da je po svoji metodi bilo izvorno naslonjeno na nemško idealistično historiografijo. V okviru te metode je že pred koncem 19. stoletja, pozneje še bolj, doseglo dobre rezultate in dalo znanstvene temelje za slovensko zgodovino, še po­ sebno za njeno prvo, fevdalno dobo. Pa vendar je imelo to zgodovinopisje, ne oziraje se na idejne in metodološke temelje, nekaj lastnosti, ki so iz­ virale iz specifičnosti slovenskega naroda in bile pozneje pomembne tudi za utemeljitev metode historičnega materializma. že samo dejstvo, da gre za zgodovino tkim. nezgodovinskega naroda, da gre za zgodovino naroda, ^ Književnost, II, 1934, 383. 534 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE ki je v 19. stoletju še vedno močan predvsem v temeljnih družbenih pla­ steh, medtem ko se bitka za izoblikovanje slovenskega meščanstva šele raz­ vija, kjer je vsa višja plast, zvezana s fevdalno preteklostjo, tujerodna, že to dejstvo samo odvrača slovenske zgodovinarje od izključnega razisko­ vanja zgodovine vladarjev, držav, vladajočih fevdalnih struktur. Odvrača jih torej od tematike, ki je tipična za idealistično nemško historiografijo, usmerja jih k področjem, ki več povedo o življenju Slovencev, izenačenih s temeljno kmečko ljudsko plastjo. »Kmet — ali kakor bi že skoraj smeli reči Slovenec«, opredeljuje to posebnost socialnega značaja predmeta svo­ jega raziskovanja Milko Kos2 v knjigi, ki nedvomno pomeni vrh zgodovi­ narske sinteze do Speransovega časa. Zato se tudi starejši slovenski zgo­ dovinarji zanimajo za gospodarska in socialna vprašanja, zato tudi oni posvečajo posebno pozornost ne le dinastičnim, temveč tudi socialnim bo­ jem. To zanimanje jim je vcepil že čas slovenske narodne prebuje, ki je ustvaril poseben tip pogleda slovenskega izobraženca na zgodovino svojega naroda, to je tip, ki ga najbolj poznamo iz tolikokrat navedenih vrstic Prešernovega Sonetnega venca, ki vidi kot prvo dejanje slovenske zgodo­ vine, potem ko so predniki izgubili politično samostojnost, krvavi punt in pa ljudske boje proti Turkom. Zgodovinar Peter Radies odkrije že leta 1870 ne samo izvod znamenite pesmi o kranjskih puntarskih kmetih iz leta 1515, temveč napiše tudi razpravico, v kateri uporabi slovensko-hrvaški upor iz leta 1573 kot argument za slovenske državnopolitične zahteve.3 In gotovo je ravno navezanost slovenskega boja na politično uveljavitev temeljnih socialnih plasti bila tista, ki je že v 70. letih vodila Frana šukljeta k zgo­ dovinarskemu zanimanju za izvire demokratizma, k njegovemu ugotav­ ljanju razlik med liberalizmom in demokratizmom iz različnosti socialnega temelja in različnosti socialne pobude. Seveda je marksistično zgodovino­ pisje stalo pred nalogo vključiti v svojo analizo vse to gradivo in dosežke, ki jih je slovensko zgodovinopisje že dalo. Prav značilna je v tem pogledu na videz neznatna polemična praska v letu 1937. Pod psevdonimom Fr. Klemuc je Mirko Košir v Ljubljanskem zvonu z velikim navdušenjem po­ zdravil razpravo Frana Zwittra o prebivalstvu na Slovenskem kot prelom­ nico, ki naznanja preusmeritev slovenske zgodovinarske vede k družbenim vprašanjem. Fran Zwitter se je vse te obilne hvale otresel z ugotovitvijo, da nikakor ni on začetnik gospodarske in socialne zgodovine pri Slovencih, da so o tem že zdavnaj pred njim pisali mnogi drugi avtorji. On sam le uvaja novo, sociološko metodo.4 Tem manj ustrezno je zato še danes ozna­ čevati Speransovo knjigo le s tem, da je »pomembna... zaradi poudarka na gospodarskih in družbenih razmerah, s katerimi je zvezan narodni razvoj.«5 že na začetku lahko ugotovimo, da je eden izmed pomembnih dosežkov Speransove knjige v tem, da je avtor v njej na nov način, a vendarle organsko upošteval rezultate vsega dotedanjega slovenskega zgodovinar­ skega dela, ga vključil v svojo analizo in mu s svojo sintezo pridobil nov pomen. K rezultatom slovenskega zgodovinarstva ni pristopil zviška in od­ klonilno zaradi svojega različnega idejnega in metodološkega izhodišča, marveč je v teh rezultatih spoštoval človekovo delo. Cenil ga je ne samo po idejni usmerjenosti, temveč tudi po intelektualni zmožnosti, po širini pogleda, po globini spoznanja in po izrazni, komunikativni moči. Naj bo 2 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana, 1933, 237. 3 Peter Radies, Ein .windisches' Reich. V: Die Reform 9 (1870), 1630. 4 Fr. Klemuc, Slovensko zgodovinarstvo na razpotju. Ljubljanski zvon 1937, 52—56 in Fran Zwitter, »Slovensko zgodovinarstvo na razpotju«, Ljubljanski zvon 1937, 164. 5 Zgodovina slovenskega slovstva, VI. knj., Ljubljana 1969, 428. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 .1979-4 535 dovoljeno ob tej priložnosti povedati, da je Edvard Kardelj leta 1970 go­ voril z največjim priznanjem o Ivanu Prijatelju kot slovenskem zgodovi­ narju; po njegovi sodbi ni Prijatelja do tega časa prekosil po izrazni moči in celovitosti pogleda še noben drug avtor, četudi marksist. Po drugi strani ni nobenega dvoma o tem, da je uveljavljen j e metode historičnega materializma v slovenskem zgodovinopisju bilo dejanje šele Speransovega časa. Kolikor je delo Speransa individualna stvaritev, toliko je resnično tudi dejstvo, da v svojem zgodovinopisnem prizadevanju ni bil osamljen in da je značilnost Speransovega časa ravno nastop vrste avtor­ jev, ki se problemov slovenske zgodovine lotevajo kot marksisti. Vse nji­ hovo delovanje stoji v znamenju prepričanja in hotenja, ki ga je v svojem prvem nastopu v »Književnosti« povedal Tone Brodar (Edvard Kardelj), namreč, da stvar filozofov in družboslovcev ni samo razlaganje sveta, mar­ več v tem, da se svet spremeni.6 Ne kažemo pravega razumevanja za de­ janje tega rodu, če ga označujemo predvsem s tem, da so njegovi pripad­ niki »pribijali dialektični materializem, zviška zavračali malomeščansko filozofiranje...' Pregled zgodovinarskega dela te generacije in samega Speransa pelje k prepričanju, da ne njej ne njemu nikoli ni bil prvi na­ men uveljaviti in dokazovati nek nazor, temveč da jim je bilo vselej vodilo prizadevanje poiskati in opredeliti pot, po kateri se morejo sprostiti in k družbenemu dejanju usmeriti temeljne moči v slovenskem narodu, tiste moči, ki morajo po zakonitosti družbenega razvoja svojo osvoboditev ures­ ničevati v naj glob j i humanitarni celovitosti. Danes vemo, da je to bila generacija, ki je ustvarila idejne osnove in ki je potem dejansko vodila slovenski narod v najbolj kritičnih, a tudi največjih dneh njegove zgodo­ vine. Ob uspešnosti dejanja je tem bolj pomembno ugotoviti, da je Spe- ransova generacija uveljavila zgodovinskost kot temeljni metodološki pri­ stop ob preučevanju aktualne problematike slovenske družbe, da je to sto­ rila v prepričanju, da je zgodovinskost edini način, ki vodi k spoznanju vseh notranjih moči slovenske družbe v njihovem medsebojnem odnošaju in spletu, odločujočem o življenju danes in jutri. Zato je Tone Brodar že prav na začetek svojega obravnavanja slovenskega vprašanja postavil tudi poskus z najširšimi črtami orisati slovenski zgodovinski razvoj, ugotoviti, da je v moderni dobi njegovo osrednje vprašanje narodno in da je to vpra­ šanje stvar celotne družbe, da je njegovo jedro socialno in da ga v sodob­ nosti more rešiti le narod, v katerem se kot vodilna moč uveljavi novi družbeni faktor, delavski razred. Pregledati zgodovinarsko delo in misel slovenskih marksistov v Spe- ransovem času je naloga, ki bi ji mogla zadostiti le podrobna študija. Brez posebnega dokazovanja pa je jasno, da gre za družbeno zavzeto, za anga­ žirano zgodovinopisje. Prav to mu je končno dalo njegovo zgodovinsko vrednost, čeprav je bila strokovna, znanstvena kvaliteta prvi pogoj. Zato je umestno pogledati, katera so bila tista vprašanja, ki so pomenila no­ tranji nagib avtorjev, ob katerih se je vnemala njihova delavnost, ob' katerih so se angažirali. Ne gre zdaj za splošne politične cilje in program­ ske orientacije. Gre za vprašanja, ki se odpirajo ob reševanju konkretnih družbenih problemov. Brez trditve, da je seznam popoln, moremo navesti naslednje: Nastanek in obstoj slovenskega naroda, dokaz njegove individualnosti in samostojne odgovornosti do svoje prihodnosti. — Problem revolucionar­ nega slovenskega narodnega programa. — Ugotovitev prelomnih situacij Književnost, 1933, 238. Zgodovina slovenskega slovstva, VI. knj., 325. 536 EDVARD KARDEU-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE v slovenski zgodovini. — Opredelitev zgodovinske alternative med revo­ lucijo in reakcijo, med svobodoljubjem in fašizmom. — Identifikacija so­ cialnih sil napredka v slovenskem narodnem razvoju. — Dokaz nezmožnosti slovenskega meščanstva rešiti narodno vprašanje. — Obdelati razmerje med proletariatom in njegovo politično organizacijo ter nacionalnim gi­ banjem. — Ugotoviti zgodovinske osnove, ki vodijo k družbeno napredni preorientaci j i katoliških množic. — Ugotovitev razrednih bojev kot temelj­ ne vsebine zgodovine naroda, ki ga sicer gibanje za samoodločbo povezuje v politično celoto. — Ugotavljanje in uveljavljanje interesa proletariata kot interesa naroda. Ni potrebno posebej dokazovati, da je takšno postavljanje vprašanj zgodovini bilo izraz tudi nove stopnje v razvoju subjektivnih sil delavskega gibanja samega, izraz nove kvalitete v revolucionarni koncepciji. Bilo je izraz tistega, čemur v pogovornem političnem jeziku pravimo »novi kurs« v partijski politiki. Preglejmo najpomembnejše pojave tega novega spraševanja zgodovine po novem družbenem faktorju, pripravljajočem se poseči neposredno in odločilno v življenje naroda, še pred nastopom Toneta Brodarja je s tega vidika reagiral na izid znane knjige Josipa Vidmarja »Kulturni problem slovenstva« Ivo Grahor. Z recenzijo v Ljubljanskem zvonu je že opozoril na potrebo znanstvenega obravnavanja narodnega vprašanja, ki ga ni mo­ goče skrčiti samo na kulturni vidik. Z vso vnemo je zahteval obravnavo tega vprašanja v zvezi z življenjem, kar mu pomeni življenje družbe. Pri tem je kritično pripominjal, da neuspeha ni kriv samo avtor, marveč ob­ jektivne ovire, namreč, da socialni problemi niso prav nič obdelani in je torej avtor oral ledino.8 Na vprašanje, ki ga je načel Grahor, je konec istega leta temeljito in argumentirano odgovoril Tone Brodar (Edvard Kardelj) s svojo v naši zgodovinski literaturi velikokrat omenjeno, a doslej še ne ponatisnjeno razpravo »Nacionalno vprašanje kot znanstveno vpra­ šanje«. Izhajala je v nadaljevanjih tja do srede leta 1933.9 Kardelj je z njo sicer zavrnil pojmovanje slovenstva kot kulturnega vprašanja, a s tem ni zanikal njegove kulturne vsebine. Nasprotno, tudi sam je v svojem razisko­ vanju in pisanju v polni meri upošteval kulturno plat narodnega življenja in tudi sam ugotavljal rast slovenske zavesti in njene tvornosti, podobno kot Vidmar, preko osebnosti kulturnega življenja. Imena Trubar — Pre­ šeren — Levstik — Cankar, katerih vrsto je postavil Josip Vidmar, se tudi pri njem postavljajo kot vrhunski izrazi slovenskega življenja, le da bol] družbeno utemeljeni. Znano je, da je v letu 1933. slovensko narodno vprašanje vneto pre­ učevala tudi skupina slovenskih komunistov v emigraciji. V Moskvi tkim. brigada, ki so jo sestavljali Dragotin Gustinčič, Ivan Regent in Karel Hudomalj, v Parizu pa je v pismenem stiku z njimi delal Lovro Kuhar- Prežihov Voranc. Eno izmed osrednjih vprašanj tedanjih diskusij je bila ocena značaja Slovenske ljudske stranke, pri čemer so se mnenja zelo raz­ hajala. Najvidnejši rezultat te dejavnosti je izjava treh komunističnih strank o slovenskem vprašanju konec tega leta.10 Javnosti neznano pa je ostalo gradivo, ki ga je ta krog pripravil. Poleg drugega je treba omeniti rokopis knjige o slovenskem narodnem vprašanju, ki jo je tedaj napisal Dragotin Gustinčič. Besedilo je ohranjeno v večjih odlomkih v arhivu In­ štituta za zgodovino delavskega gibanja. Domnevati moremo, da se je 8 Ljubljanski zvon, 1932, 723—730. Ponatis v: Ivo Grahor, Življenje in smrt, Ljubljana, 1968, 323—334. ' Književnost 1932—1933, 5—9, 48—54, 73—79, 132—137, 163—168 in 236—243. 10 Alenka Nedog, O nastanku izjave treh komunističnih strank o slovenskem narodnem vprašanju. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, 365—383. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 .1979-4 537 Edvard Kardelj, ko je v poznejših letih bival v Sovjetski zvezi, seznanil tudi s tem rokopisom. Iz nekega pisma Ivanu Regentu iz leta 1944 namreč razberemo, da je v času svojega bivanja v Sovjetski zvezi večkrat raz­ pravljal z Gustinčičem in Regentom o slovenskem vprašanju, če pogledamo kazalo h Gustinčičevi knjigi pa vidimo, da je Sperans zasnovan bistveno drugače. Zgodovina je postala Kardeljevo trajno zanimanje in to na zelo de­ javen način. Spomnimo se samo, da je že v letu 1934 izšla njegova knjižica »Potovanje skozi čas«, v kateri je na tako privlačen način približal šolski mladini gospodarsko in družbeno zgodovino človeštva.11 Znano je tudi, da vsebuje njegovo poročilo o položaju v Sloveniji, ki ga je napisal 2. decem­ bra 1934. leta na Dunaju, tudi zgodovinski del, kjer oriše razvoj kapita­ lizma in meščanstva v Sloveniji in analizira razredno strukturo slovenskih meščanskih strank.12 V tem letu so na zgodovinopisnem torišču nastopili že tudi drugi mar­ ksisti. V krščansko socialistični reviji »Beseda o sodobnih vprašanjih« se je z analizo osebnosti Janeza Evangelista Kreka lotil Ivo Grahor ene osrednjih aktualnih tem politične zgodovine. Poudaril je, da ga ne zanima toliko ocenjevanje Krekovega dela samega kot vprašanje, »zakaj nimamo Slovenci od Krekovega kulta več koristi?«14 V letu 1934. je pomemben še začetek izhajanja »Pripomb k naši pre­ vratni dobi« Albina Prepeluha v »Sodobnosti«. Pozneje so bile važno gra­ divo Speransu in spodbuda Dušanu Kermavnerju za študijo o idejnem raz­ voju slovenskih socialistov pred prvo svetovno vojno.15 Od leta 1935 naprej je revija »Sodobnost« postala poglavitno torišče objavljanja zgodovinskih prispevkov slovenskih marksistov, že v tem letu je priobčil Joža Vilfan članek o Tivolski resoluciji, zasnovan polemično proti njenemu proslavljanju v slovenskem social-demokratskem krogu.16 Avtor ni le načelno zavrnil Tivolsko resolucijo samo, marveč je označil tudi zgodovinsko nezadostnost slovenske socialne demokracije v prelomnem času prve svetovne vojne, ko se ni postavila na čelo narodnostnih bojev v korist proletariata in ko je ob propadu Avstroogrske podlegla vplivom radikalnega meščanstva. V istem letniku »Sodobnosti« je izšel tudi prvi obeh za marksistično pojmovanje slovenske zgodovine tako pomembnih prispevkov Vladimirja Martelanca, napisanih v Sovjetski zvezi. V študiji z naslovom »Nekaj misli o slovenskem narodnem in slovstvenem razvoju« je Martelanc izrazil namen orisati z marksističnega stališča osnovna raz­ dobja slovenske narodne zgodovine.17 Analizo je začel z reformacijo in kmečkimi punti kot socialno prelomno dobo, v kateri se začenja formira­ nje slovenskega naroda. Obravnaval je dobo prosvetljenega absolutizma in slovenskega razsvetljenstva, opozoril na ljudski pomen Kopitarjevega, Čopovega in Prešernovega dela in sploh na socialno in humanistično vse­ bino slovenske romantike. Z mnogimi zanimivimi in izvirnimi oznakami je sledil slovenskemu razvoju 19. stoletja. Ob letu 1848. je opozoril na obstoj tudi naprednega toka v slovenski politiki, obenem pa pojasnil Marxove 11 Janko Svetina, Pot marksistične misli med mlade ljudi. Delo, 15. februar 1979, 15. 12 Janko Pleterski, Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ-KPS. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1967, 303—304. » Ivo Grahor, Dr. J. Ev. Krek. V: Beseda o sodobnih vprašanjih, 1934, 25—27, 52—55, 73—77, 105— 110, 121—127 in 140-145. 14 Ivo Grahor, Odgovor g. Josipu Gostinčarju, Krekovemu sodelavcu. V: Beseda o sodobnih vpra­ šanjih, 1934, 112. „ . „ 15 Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana, 1938. Dušan Kermauner, Albin Fre- peluh-Abditus. Njegov idejni razvoj in delo. 16 Joža Vilfan. Tivolska resolucija. Sodobnost, 1935, 245—249. 17 V. A., Nekaj misli o slovenskem narodnem in slovstvenem razvoju. Sodobnost, 1935, 502—515. 538 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE ocene politike avstrijskih Slovanov, da bi jih ostro ločil od negativnih vred­ notenj Slovanov v nacistični argumentaciji! Poglavitno dejstvo zanj je na­ stop slovenskega osvobojenega kmeta, v boju za katerega pa liberalizem, spričo šibkega razvoja meščanstva, ki izgubi zvezo z naprednimi tokovi v Evropi, obnemore in olajša zmago klerikalizmu. Za prelomno obdobje sve­ tovne vojne ugotavlja Martelanc odsotnost jasne zavesti o povezanosti med potjo k socialni in nacionalni osvoboditvi in ugotavlja tudi politične učinke dejstva, da je z valom jugoslovanstva po letu 1917 demokratično, nacio­ nalno osvobodilno in socialno pobarvani Krekov katolicizem skoro neome­ jeno zavladal v slovenskem življenju! Iz leta 1936 je treba omeniti dva prispevka Joža Vilfana in sicer raz­ pravljanja ob knjigi Rude Jurčeca o Kreku18 in ob knjigi Frana Zwittra o razvoju prebivalstva na Slovenskem.19 Lahko bi rekli, da je Vilfan iz Jur- čecovega dela iztisnil dosti več kot pa avtor sam. Recenzija pomeni osnutek prve marksistične analize klerikalizma na Slovenskem v njegovi zgodovin­ skosti in funkciji, analizo, ki ugotavlja konflikt ne v Kreku, marveč v se­ danji generaciji tega tabora. Z vsem priznanjem piše Vilfan o Zwittrovi knjigi, ki odpira ne samo pogled v razvoj temeljnega socialnega faktorja slovenskega obstoja, temveč omogoča tudi razmišljanje o pomenu propa­ danja pokrajinskih gospodarstev in njihovega vključevanja v vseobsežna državna gospodarstva v primeru, ko je na pokrajinsko gospodarstvo vezan obstoj posebnega naroda. Odklanja trditev, da je skupna država Slovencev, Hrvatov in Srbov zgodovinska paralela k nemškemu zedinjenju, kajti gre za obstoj Slovencev kot naroda. Zwittrovo ugotovitev, da vprašanje, koliko more neka dežela preživljati prebivalstva, ni odvisno le od narave, marveč tudi od sistema, uporabi za sklep o pravici in nujnosti, da se Slovenci bore za socialistični sistem. V letu 1937 so nastopili še novi avtorji. Njihovo zgodovinarsko delova­ nje je bilo pomembno tudi zato, ker je seglo v praznino, na katero so prav tedaj opozorili študentje zgodovinarji v boju za utrditev položaja slovenske univerze. »Historični klub DSFF«, je rečeno v njihovi izjavi, »smatra za svojo dolžnost, da opozori akademsko mladino in po njej vso slovensko javnost na to, kako se na slovenski univerzi slovenska zgodovina predava oziroma kako se z njo ravna! ...« Da imamo univerzo in sicer edino slo­ vensko, da pa se na nji ne predava slovenska zgodovina! Kar izve študent o njej, izve pri eni tedenski uri, ki jo prostovoljno dodaja svojemu delu profesor, ki ima dekret za drugo stolico.. .20 Sposobnost slovenske zgodo­ vinske znanosti govoriti tudi o najaktualnejših vprašanjih narodnega ob­ stoja in to po poti globoke družbene analize, je v tem letniku dokazal izid razprave Frana Zwittra o koroškem vprašanju.21 Poleg krajše študije Dra- gotina Lončarja o Franu škuljetu in študije o Majniški deklaraciji Vlada Vodopivca, je iz tega letnika Sodobnosti treba omeniti predvsem zadnji Martelančev prispevek iz Sovjetske zveze.22 Naslovil ga je »Slovenski poli­ tični razvoj in problem sodobne politične orientacije«. Dušan Kermavner pravi, da je v tem sestavku »pisec iz tolikšne časovne in prostorne daljave pokazal takšno vživetost v spreminjajoče se slovenske razmere, kakor da bi bil ves čas živel sredi njih«. Ta pripomba se seveda nanaša na aktualno misel v sestavku, medtem ko je bila Martelančeva zgodovinska misel izraz " Sodobnost, 1936, 235—239. 19 Joža Vilfan, Problem naše maloštevilnosti. Sodobnost, 1935, 562—567. 20 Fran Petre, Državni proračun in univerza, Sodobnost, 1937, 135. 21 Fran Zwitter, Koroško vprašanje, Sodobnost, 1937, 145—153, 218—223 in 320—330. 22 Dragotin Lončar, Fran Suklje kot politik, Sodobnost, 1937, 93—96. Vlado Vodopivec, Majniška deklaracija, prav tam, 374—381. A. V., Slovenski politični razvoj in problem sodobne politične orientacije, prav tam, 193—207. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 4 539 globokega proučevanja in življenjsko zrele sodbe. Le bežno omenimo, da vidi Martelanc začetek slovenske narodne zgodovine v kmečkih puntih in reformaciji, brez katerih bi Slovenci kot narod izginili, se asimilirali. Po­ sebnost njegovega pogleda na slovensko zgodovino je, da vidi poleg že omenjenega začetnega obdobja in poleg dogajanja v dobi imperializma kot osrednjo periodo sklenjen ves čas od razsvetljenstva in narodnoosvobodilne romantike do taborov oziroma leta 1871. V vsej osrednji dobi vzdržuje slo­ venski razvoj po njegovem mnenju zvezo z naprednimi tokovi v Evropi. V letu 1848 je zanj predvsem pomemben nastop poglavitnega slovenskega faktorja kmeta in njegova osvoboditev. Razumljivo, da ga v imperialistič­ nem obdobju prav posebej zanima problem odnosa delavskega in narod­ nega gibanja. Pregleda različne koncepcije in tokove v slovenski social­ demokratski stranki in kot največjo vrednoto poudari stališča Ivana Can­ karja, že v dobi balkanskih vojn je Cankar intuitivno dojel nujno potre­ bo, da se boj za narodno osvoboditev spoji z bojem za socializem. Tudi v odločilnih dogodkih let 1917—1918, piše Martelanc, je bil Cankar tisti, ki je s svojim globokim in daljnovidnim razumevanjem potreb in nalog sloven­ skega ljudstva in posebej slovenskega proletariata, naj glob j e posegel v stvarnost dogajanja. S posebnim zaupanjem v pozitiven razplet obravnava Martelanc tudi problem diferenciacije v slovenskem klerikalnem taboru. Njegovo zaupanje ni preprost optimizem, marveč reultat preučevanja zgo­ dovine notranjih tokov v tem taboru samem. Do kraja odklanja možnost, da bi mogel klerikalni tabor imeti še naprej vodilno vlogo v slovenskem političnem življenju, vendar pristavlja: »To pa nikakor ne sme pomeniti, naj se omalovažujejo oziroma podcenjujejo notranji procesi radikalizacije in idejno politične polarizacije... SLS je stranka, ki združuje v svojih vrstah ogromne množice slovenskega delovnega ljudstva. Politična vzgoja, ki jo je dala tem množicam v slovenskem narodnem duhu in v duhu de­ mokratičnih, deloma socialistično pobarvanih načel, je stvar, ki je ni mo­ goče kar tako izbrisati. Prepričani smo, da je tudi med osnovnimi kadri SLS mnogo ljudi, ki jim je bila omenjena politična vzgoja veliko več kot preprosta taktična poteza. Vemo, da so se ti ljudje vzgajali v duhu narod­ nega svobodoljubja in ljubezni do ljudstva, v duhu krščanskega humaniz­ ma in političnega demokratizma, ki se je često zelo težko dal vezati z reak­ cionarnim duhom...« Poglavitno znanstveno publicistično dejanje tega leta je bil izid knjige spominov Henrika Tume z dopolnilnimi razpravljanji Dušana Kermav- nerja.23 S to knjigo se je slovenski zgodovinski zavesti predstavila osebnost najbolj profiliranega in v najširše družbene razsežnosti vpetega politika na Slovenskem v dobi prve velike krize imperializma. Z njego-im spomi­ njanjem in še posebej z urednikovimi dopolnili sta v zgodovinskem raz­ pravljanju zasedli svoje pravo mesto tako Primorska s Trstom na eni stra­ ni, kot tudi vprašanje slovenskih orientacij v prelomnih letih 1917—1920. Aktualnost in dinamičnost te problematike je knjigi zagotovila prodoren uspeh in trajen pomen, vse do današnjega dne. Manj opaženo je tedaj ostalo, da nakazuje knjiga tudi alternativni koncept slovenske zgodovinske poti po letu 1917, drugačen od Cankarjevega in drugačen od tistega, ki je Cankarja vključil v svojo revolucionarno akcijo. Leto 1938 je že leto pisanja Speransove knjige. Za to leto je značilen bogat in dinamičen nastop novega avtorja, Borisa Ziherla. Tu gre za raz­ prave »Dve razdobji fašizma na Slovenskem«, »Iz poglavja o narodnih tra- 23 Henrik Turna, Iz mojega življenja. Spomini, misli in izpovedi. Knjigo uredil D. K., Ljubljana, 1937. 540 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE _^ dici j ah«, »Temelji rasne teorije«, »Vloga slovanstva v preteklosti in seda­ njosti« in pa »Za Masarykovo dediščino«.24 Ziherlove študije so bile večkrat ponatisnjene in jih zato bolje poznamo tudi danes. V svojih razpravljanjih o aktualnih vprašanjih je Ziherl zgodovinar, ki zelo uspešno in bistrovidno išče vse tisto v slovenski preteklosti, kar je slovenski družbeni in demokra­ tični razvoj bodisi pospeševalo, bodisi zaviralo. Zelo globoko prodira z ana­ lizo socialnih faktorjev in njihovega dialektičnega razvoja, slovensko do­ gajanje uspešno povezuje z evropskim. Učinkovito povzdigne vse tisto, kar bi pripomoglo k napredni usmeritvi slovenskega človeka v času, ko piše. Njegovo prvo zanimanje je problem oživitve puntarske tradicije slovenskih kmetov, ki čakajo kot Matjaž, da postanejo spet samostojni činitelj v slo­ venskem življenju v zvezi z delavstvom. Proti fašizmu, ki se sklicuje celo na samoodločbo narodov, poudarja nelcčljivo povezanost boja za nacio­ nalno svobodo vseh narodov z bojem za demokracijo, vsak napredek v de­ mokraciji pa je uspeh ljudskega boja, katerega ne zastopa nihče drugi kot ljudstvo samo. Iz starejšega gradiva je Dušan Kermavner objavil odlomek iz Tumove študije o slovenskem narodnem razvoju, napisane še med svetovno vojno.25 Celoto socialističnega idejnega razvoja od začetka stoletja do svetovne vojne pa je sistematično obdelal v drugem svojem velikem delu, v spremni študiji k Prepeluhovim pripombam k naši prevratni dobi, izdanim zdaj v knjižni obliki.15 še danes je to temeljno delo za zgodovino socialne demo­ kracije na Slovenskem pred prvo svetovno vojno, posebej pa še za delo­ vanje tistih izobražencev, ki so se ji pridružili. Iz te tematike je Kermavner v »Sodobnosti« še posebej obravnaval svetovni nazor Ivana Cankarja. Za­ nimiva opažanja o Tumi kot politiku je objavil Joža Vilfan.26 Zadel je v jedro Tumovega problema, opozoril je na zev, ki je ostala odprta med njim in svetom. Iz dela zgodovinarjev je v »Sodobnosti« to leto izšla razprava Frana Zwittra o Nemcih na Slovenskem, tu so tudi odlomki iz dela Frana Petreta o ilirizmu na slovenskem.263 Vsa ta dejavnost je ustvarila že novo občutje. Izrazil ga je Dušan Ker- maver, ko je ugotovil: »Danes si utira pot krepka težnja po glob j i kritični analizi naše preteklosti, kar izpričujejo vse številnejši, dotlej žal le splošni poskusi.«27 Tudi Joža Vilfan je zapisal, »kako nam manjka sintetična slika naše zgodovine zadnjega pol stoletja.«28 Globalno zgodovinsko samospo- znanje Slovencev, ki so videli, da stoje neposredno pred novim prelomom, je postala pereča družbena naloga. Trenutek je našel svojega človeka. V začetku leta 1939 je izšla Speransova knjiga. S tem smo pri poglavitnem povodu današnjega zborovanja, čeprav smo se zbrali, da bi izrazili svoje priznanje njenemu zgodovinskemu in zgo­ dovinopisnemu pomenu, vemo, da je tukaj ne moremo izčrpno zgodovinar­ sko razčleniti. Deloma je to storil ob izidu tretje izdaje Bogo Grafenauer.29 Prepričan pa sem, da bomo tudi potem, ko bo takšna delovna razčlemba opravljena do kraja, knjigo vedno jemali v roke predvsem zato, da bi se iz nje kot celote kaj naučili. " Sodobnost 1938, 42—52; 97—103 in 143—153; 214—220; 318—329 in 431—441; 528—533. 25 K. D., Neobjavljena Tumova študija o našem narodnem razvoju. Sodobnost, 1938, 195—202 in 253—262. 26 Joža Vilfan, Politik ali vzgojitelj. Sodobnost, 1938, 79—83. 26a Fran Zwitter, Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938, 483—497. Fran Petre, Vrazovo pojmovanje ilirizma, prav tam, 33—40, 123—128 in 170—176. 2' Sodobnost, 1933, 195. 28 Sodobnost, 1933, 79. 2' Zgodovinski časopis, XXIV, 1970, 312—333. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 • 4 541 Ni naš namen ponoviti vsega, kar je Edvard Kardelj o svojem delu in njegovem značaju sam povedal. Naj opozorimo na pri nas najmanj znani in menda še ne prevedeni uvod, ki ga je napisal za nemško izdajo v letu 1971.30 Tu pravi med drugim, da ni bil njegov namen raziskovati v prvi vrsti zgodovino slovenskega naroda, pač pa to zgodovino politično teoretično tol­ mačiti, kar naj bi bilo v tistem času prispevek k odločitvi slovenske na­ rodne politike na zgodovinskem razpotju. Ob tem pa je treba opozoriti še na druge odlike knjige. Kardelj je iz­ delal samostojen koncept slovenskega zgodovinskega razvoja in ga je tudi prvi, če odštejemo popularne poskuse in enciklopedične članke, izdelal za celo časovno obdobje slovenske zgodovinu, od začetkov, do dni, ko je knjigo pisal. Izpolnil je ravno tisto nalogo, ki je specifična za zgodovinsko vedo, ki jo ta vedno kot takšna mora in more opraviti, namreč, obseči celoto dogajanja tako časovno kot tudi po področjih človekovega delovanja, zdru­ žiti v svojem sintetičnem zajemanju vse vidike družboslovja, od gospodar­ stva, politike, sociologije in prava, do jezikoslovja, literarne vede in kultur­ ne zgodovine. Izpolnitvi te naloge zgodovinopisja se je Kardelj v svoji knji­ gi najbolj približal. Knjiga je sinteza, ki v svoji celotnosti daje celovit od­ govor na zastavljeno vprašanje. Pri tem dosežku so. nedvomno enako po­ membne vse tri lastnosti dela: poglobitev v snov, metoda historičnega ma- terializma, ustvarjalnost duha. V današnjem času lahko marsikdaj in marsikaj beremo o krizi zgodo­ vine kot znanosti. Pisci ponujajo različne izhode. Nedvomno je zelo tehten tisti, ki ga je nedavno priporočil Edvard H. Carr, znani angleški zgodovinar sovjetske revolucije, ki se sam politično gotovo ne prišteva k revolucionar­ nemu socializmu. A kot človek in zgodovinar zahteva od zgodovinopisja na­ slednje: »Zgodovina mora govoriti ljudem, da bi jim pomagala postati boljši, biti jim mora orožje v bojih današnjega dne in orodje za izgradnjo prihodnosti«.31 Tej zahtevi, izrečeni dandanes, gotovo lahko pritrdimo. Sperans pa je njen smisel v celoti in častno izpolnil že v letu 1939. S tem svojim dejanjem je postavil slovensko zgodovinsko znanost v tisti družbeni položaj, na ka­ terem nikoli ni mogla zapasti občutku jalovosti, postavil jo je v položaj dejavnega soustvarjalca našega življenja. Treba je omeniti, da je Sperans že v svojem času presegel tudi pojmo­ vanje nalog zgodovine, kakršno je takrat uveljavljala sovjetska doktrina. Presegel je tisti ožji, utilitarni smisel, ki ga je ta doktrina zgodovini vsi­ ljevala, ko je od nje zahtevala, naj bo veda o politiki, ki poučuje množice o boju za oblast in njeno ohranitev.32 V Speransovi uresničitvi je zgodo­ vina veda o poteh k osvoboditvi človeka. Svoj osebni odnos do zgodovine kot vede je Sperans izrazil, ko je opo­ zoril na zanimivo dejstvo, da je bil — poleg jezikovnega — prvi teren de­ lovanja narodno se prebujajoče slovenske inteligence — zgodovina. Zgodo­ vina naj bi po Linhartovem namenu dokazala, da je tudi za slovenski na­ rod mesto pod soncem. In čisto »linhartovska« je Speransova ogorčena obramba zgodovinske zasluge slovenskega naroda, ko pravi: »če jih danes neki zapadno-evropski rasistični ideologi imenujejo 'zgodovinski gnoj', te­ daj pozabljajo, da so Slovenci s svojimi telesi 300 let branili tisto kulturo, 30 Edvard Kardelj, Die Vierteilung. Nationale Frage der Slowenen. Europa Verlag. Wien—Frank­ furt—Zürich, 1971, 7—8. 31 Geschichte. Objektivität und Parteinahme in der Geschichtsschreibung. Von José Fontana und Edward H. Carr als Interview-partner. Rowohlt. Reinbek bei Hamburg, 1979, 115. 32 Pravda, 27. januar 1936. Cit. po S. Dornik (Boris Ziherl), Sovjetsko zgodovinopisje na novih po­ tih? Ljubljanski zvon, 1938, 93—96. 542 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE s katero se oni danes ponašajo... Ko so po taborih branili slovenski tla- čani svoje življenje in evropsko kulturo, so nemški cesarji in njih plemstvo zasledovali z vojnimi pohodi svoje lastne dinastične in razredne cilje... Vsi ti pohodi pa so napravili teren za dobičkonosne kupčije tujih trgovcev in bankirjev. Takšna je bila vloga tujih »kulturträgerjev« na naširi tleh.«33 Nedvomno je posebnega pomena, da je Kardelj svojo knjigo zasnoval upoštevajoč celotno slovensko zgodovino, da je vključil vanjo tudi fevdalno dobo. Pritegnil jo je ne samo zato, ker je potrebna za razumevanje sloven­ skega narodnega gibanja, ker je potrebno poznanje gospodarskih in kul­ turnih razmer slovenskega ljudstva ob vstopu v epoho kapitalizma. V tej dobi je našel tudi začetke samostojnega družbenega razvoja Slovencev, prve boje za obrambo te samostojnosti v razvoju, našel je v njej dokazov za svojo temeljno tezo: »Revolucionarni nastopi, tudi če se končajo s po­ razom, so vselej dokaz žive sile naroda. Narod, ki molče trpi zatiranje, je obsojen na pogin.«34 Sperans je periodizacijo slovenske zgodovine zasnoval samostojno. Raz­ likuje se tudi od Martelančeve. Slovenskega zgodovinskega razvoja ni loče­ val od velikih evropskih tokov, a hkrati se je oprl na faze avtonomnega dogajanja v slovenski družbi. Temeljna črta, ki jo zasleduje, je vloga in subjektivizacija družbenih razredov v njihovem antagonističnem in dia­ lektičnem razmerju. Vsi družbeni subjekti, vse zgodovinske osebe nasto­ pajo pri njem v dialektični razvojnosti, nenehno jih vidi v delovanju na­ sprotij v njih samih in v okolju, v vsakem kulturnem in političnem pojavu išče in najde tisto, kar vodi naprej, in to izloči od onega, kar se veže na preživelo. V vsem vidi življenje, ne okostenelih formul in figur. Kot primer takega dialektičnega obravnavanja lahko navedemo njegova opozorila na tisto pozitivno in novo, kar je mogoče ugotoviti v sicer tako negativno oce­ njenem protagonistu protireformacije na Slovenskem, Tomažu Hrenu. Kar je pri Speransovem delu stalnica, to je interes za proces člove­ škega uveljavljanja temeljnih ljudskih plasti in razredov. Od njihovega položaja meri smer in pomen gibanj drugih dejavnikov v družbi. Druga stalnica je zanj revolucija. Ne kot sredstvo osvojitve oblasti, marveč kot način svobodnega bivanja človeka. Ključnega pomena v njegovem delu je razčlemba in negativna presoja ravnanja slovenske narodne politike v marčni revoluciji leta 1848. Boj za slovenske narodne pravice je zgodovin­ sko upravičen in učinkovit le s pozicij revolucije. V moderni fazi slovenske zgodovine ga zanima vprašanje boja razre­ dov za vodilno vlogo v narodu, boja, ki se prekriva z vprašanjem domina­ cije družbenega interesa razreda kot interesa naroda. V koncepciji rešitve slovenskega narodnega in socialnega vprašanja povzdigne Ivana Cankarja ne le kot zgodovinsko osebnost, marveč kot opredelitev. Zelo jasno zavrne koncepcijo čakanja na tujo revolucijo v letih 1917—1918, organsko poveže jugoslovansko osamosvojitev z bojem za družbeni napredek in s tem zavrne utvaro nadnacionalno poj movane revolucije. V tej svoji zgodovinski usme­ ritve sega že v probleme, ki jih je odprla šele doba po drugi svetovni vojni, ko iz dneva v dan doživljamo dokaze, da dozdevna nadnacionalnost v res­ nici pomeni le novo obliko dominacije. V knjigi spregovori Sperans tudi bralcu neposredno. Poglavitni sklep, ki mu ga namenja, je napoved: »Prav sedaj, ko se zdi, da je triumf reak­ cije nad napredkom najpopolnejši, je reakcija najbliže svojemu polomu!«35 33 Sperans (Edvard Kardelj), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana, 1939, 59—60. 34 Sperans, o. c, 62. 35 Sperans, o. c, 254. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 - 4 543 Danes vemo, da je ta napoved bila v celoti upravičena in pravilna, če pa se vprašamo, ali ima zgodovinar nalogo in pravico dajati takšne napovedi za prihodnost, potem moramo reči, da je to, posredno ali neposredno, celo njegova dolžnost. Dolžnost prav marksističnega zgodovinopisja, saj zanj še posebno velja, naj ne bo le eksplikativno, marveč tudi prognostično, ker to je le način izražanja usmeritve k spreminjanju ne pa zgolj razla­ ganja sveta. Razumljivo je, da je po izidu Kardeljeve knjige notranja nuja sloven­ skih revolucionarjev po zgodovinskem pisanju popustila. Delo pa se je ven­ dar nadaljevalo, že v začetku poletja leta 1939 je izšla študija Borisa Zi- herla »Smotri francoske revolucije v bojih slovenskih kmetov«.36 Bila je to pomembna »dodelava« Speransa, ki je v marksistično analizo slovenskih kmečkih puntov v večji meri vključila dogajanja iz slovenskega razvoja. Cela številka »Sodobnosti« je bila posvečena 150. obletnici francoske revo­ lucije. Bilo je očitno, da želi uredništvo utrditi splošno usmeritev k iskanju revolucionarnega izhoda iz aktualnega položaja, kakršno je svetoval Spe- rans. S prispevki v tej številki so sodelovali Boris Furlan (Racionalizem in revolucija), Dušan Kermavner (Socialna vsebina francoske revolucije), France Mesesnel (Umetnost in revolucija), Fran Zwitter (Francoska revo­ lucija v sodbi poznejših dob) in Filip Kalan (O francoski pisariji).37 Spremenjeni mednarodni in notranji položaj po sklenitvi sovjetsko- nemške pogodbe o nenapadanju in po začetku druge svetovne vojne je za kratek čas odvrnil pozornost od preučevanja slovenske zgodovine, še pred temi svetovnimi dogodki začeto polemično razpravljanje Dušana Kermav­ ner j a z naslovom »Legenda o Simonu Gregorčiču in legenda o Henriku Turni« se je raztegnilo do konca leta.38 čeprav je bilo izprva videti, da gre za polemiko proti pisanju dr. Antona Breclja o Tumi in Gregorčiču in za vprašanja politične zgodovine Goriške, se je končno moglo razbrati, da avtor pravzaprav preklicu j e tisto, kar je sam preveč priznavalnega napisal o Tumovem konceptu revolucije. Zdaj izjavlja, da je vprašanje poti k re­ voluciji dobro razumel in izrazil Ivan Cankar, šlo je za nekakšno prilago­ ditev Speransovemu konceptu. Levičarsko odklanjanje narodnoosvobodil­ nega boja v letih 1917—1918 je kot koncepcijo revolucije zavrnil kmalu za­ tem tudi Boris Kidrič. Razprava Borisa Kidriča »Evropske krize in slovenski narod« je zadnje zgodovinopisno dejanje tega kroga pred fašističnim napadom na Jugosla­ vijo.39 Začela je izhajati v septembru 1940, ko je vojna že pokazala novo smer in ko je Slovencem znova zagrozila nevarnost fašistične agresije. Kidričevo razpravljanje ni dokončano, a tudi takšno, kakršno je izšlo, je pomenilo novo analizo aktualnega trenutka na zgodovinski poti Slovencev. V žarišče razčlembe je postavljeno eno samo vprašanje, zvezano z enim samim klicem: V tretji evropski krizi mora biti pot slovenskega naroda usmerjena napredno, revolucionarno, brezpogojno mora biti zvezana z no­ vim svetom, ki že živi in gigantsko snuje! Kidričeva razprava je zasnovana in uresničena kot usmerjena analiza obnašanja političnih subjektov slovenskega naroda na ozadju ugotavljanja stopnje njegove socialne razvitosti in to v dveh evropskih krizah, v času marčne revolucije 1848 in v času ob koncu prve svetovne vojne. Vse raz- .i a banje preveva hotenje preprečiti, da bi se napačne usmeritve in zmote 36 Sodobnost, 1939, 302—312. 3' Sodobnost, 1939, 262—276, 276—287, 288—292, 292—299 299—302 3« Sodobnost, 1939, 385—404, 490—500, 537—546 in 609—619 490_499A' JaVOr (BoriS Kidrič)' Evr°Pske krize in slovenski narod. Sodobnost, 1940, 385—390, 440-^152 in 544 EDVARD KARDELJ-SPERANS IN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE subjektov ne ponovile. To ne velja le za tiste iz vrst meščanstva. Gre tudi za zrelost pogleda političnih sil delavskega razreda na vprašanja nacional­ ne in socialne revolucije. V istem duhu je Boris Kidrič polemično nastopil tudi s kritiko »Staro- slovencev« Ivana Prijatelja, v tem okviru pa tudi proti Bratku Kreftu, ki je uveljavljal mnenje, da je bilo za protirevolucionarno ravnanje Hrvatov in Slovakov v letu 1848. krivo nerazumevanje, ki ga je pokazala madžarska revolucija za njihove narodne težnje in potrebe.40 V nadaljevanju polemi­ ke, ki je dobila širši odmev z odprtim pismom Joke žigona v »Sloveniji« v obrambo Ivana Prijatelja, je Boris Kidrič, ob vsem priznanju celotnemu delu Prijatelja, še enkrat izrekel svoje opozorilo: »Reakcionarni videz na­ cionalnih koristi se je prej ali pozneje, vendar zmeraj razkril kot kruta resnica o dostikrat pogubni nacionalni škodi. Zato življenjski interes ma­ lega naroda naravnost terja, da njegovi sinovi izrujejo iz ljudske zavesti tradicijo reakcionarnega ravnanja iz 'nacionalnih razlogov'.«41 Ker je bilo jasno, da pomeni beseda o odnosu do marčne revolucije predvsem način opredeljevanja odnosa do Sovjetske zveze in da je reak­ cionarno uveljavljanje 'nacionalnih koristi' predvsem pomenilo povezova­ nje z nemškim in italijanskim fašizmom, odločitev poštenih Slovencev ni bila težka. Slovenska zgodovinska zavest je bila v bistvu demokratična in svobodoljubna, slovansko čustvovanje pa njen trajen element. V eni svojih zadnjih izjav je Edvard Kardelj ugotovil, da je akcija re­ volucionarjev v letu 1941. bila uspešna, ker so znali upoštevali stopnjo zgo­ dovinske zavesti slovenskega človeka. Dodajmo k tej ugotovitvi še eno: Sperans in zgodovinska misel slovenskih marksistov v njegovem času sta tudi sama pripomogla k oblikovanju slovenske zgodovinske zavesti v smislu, da je mogla biti tvorna v odločilnem boju za obstanek naroda in za nje­ govo notranjo osvoboditev. *> A. Javor (Boris Kidrič), Pripombe k slovenski literarni zgodovini, Sodobnost, 1940, 314—516 in 556—561. n A. Javor (Boris Kidrič), Nekaj besed v odgovor. Sodobnost, 1941, 85—87.