Grobovi in šola. Vsako leto prihajajo prcd Vsemi svetimt na šole okrožnice s prošnjami raznih invalidskih in vojniških udruženj, da naj šolski otroci popravijo in okrase zapuščene vojaške grobove. Gotovo bo tudi letos kaj takega prišlo. In to jc popolnoma v redu. Narod, ki ne spoštuje svojih mrtvih, ni vredcn, da živi. Ne gre pa nr: v glavo, zakaj morajo biti grobovi samo za Vse svete lepi in okrašeni. Zakaj pa se ne skrbi za zapuščene grobovc vse leto, kakor to skrbi večina ljudi za grobove svojcev. Zakaj se iih okrasi le enkrat na leto in še to v pozni jeseni, ko bo itak sneg kmalu vsc zakril in izenačil vse gomile, tako bogatašev, kakor beračev. Ali se ne bi dalo to ukreniti drugače? Seveda sc da! Treba je le delo organizirati, treba jc le sistematično urediti okrasitev grobov. Tako-Ie si mislim: Vsak otrok — ali pa po več skupaj — si naj izbere zapuščen grob in naj skrbi vse leto zanj. Saj ni treba vsak dan na njem delati. Zadostuje enkrat v pol meseca ali morda celo samo ertkrat na mesec, da se zemlja nekoliko prekoplje, da se izruje plcvel, da se poravna, pesek okrog gomile. Sem in tja sc vsadi na grob lahko tudi cvetlicc, ki ]fa vžgoje doma ali pa na šolskem vrtu. Ali ne bo tak grob potem vse leto čeden in Iepo oskrbovan? Ali ne bo otrok ponosen, da ima nekaj, kar je v njegovi oSkrbi? Ali ne bo z veseljem oskrboval groba, ob katerem bo tablica z napisom: »Ta grob oskrbuje Ivan Vrh iz šolc na Bregu«. Gotovo bi se dalo kaj takcga izvesti! To bi bila zopet enkrat vzgoja za življenje. Otrok, ki sicer živi ko božji volek tja v ljubi dan, bi dobil s to stvarjo neko dolžnost, ne*ko stalno dolžnost, ki b; jo moral izvrševati, s katero bi moral računati. Ako bi to izvrševal rad — in to je odvisno od učitelja — tedaj bo v življenju prcvzel in vestno 'zvrševal še marsikatero drugo dclo. od katerega bo več zaviselo, nego od lepo oskrbovanega groba. Tovariši, poizkusimo! Upeljali bomo s tem prav lepo navado. Koder ni vojaških grobov, sc gotovo najde kaj drugih zapuščenih, na vsakem pokopališču j:h je dovolj! Nečesa pa pri vsem tem ne smemo pozabiti: Ne zahtevajmo od otrofc preveč, sicer bodo kmalu izgubili veselje. —or.