Vilko Mazi:
¦v
Žalne rože.
Poklonil gospodični Gizeli S.
Prišla je smrt.
i  rišla je smrt,
ko so še rože cvele
v avgustu in dehtele
čez vrt,
čez žolta polja in čez modri les
tja do nebes . . .
\
Gorje! —
prišla je smrt
in je razlila grozo
čez vrt,
čez žolta polja in čez modro ložo,
v srce! —
In v žalni pajčolan te je odela, ko dragega očeta ti je vzela . . .
In meni je dolgčas v teh pustih dneh . . .
C^esedena kri trohni po tleh
in iz nje poganja spokornik podlesek,
v vijolčastem plašču spokornik podlesek . . .
In meni je dolgčas v teh pustih dneh . . .
O, kaj bi dal zdaj, ljubica,
ti davna moja ljubica,
za en sam prisrčkan tvoj nasmeh,
za en sam plamenček v tvojih očeh! —
•
O, kaj bi dal zdaj, ljubica,
da bi pozabil, ljubica,
mladost — življenja smrtni greh,
da bi pregnal ta pusti čas
in žalost, ki hodi k srcu v vas! —
»Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 11.                                                                                  41
562
Vilko Mazi: Žalne rože . . .
Skoz aleje .pod jesen.
Dledih senc procesija blodi skoz aleje. Hu ! to je mrtvaški vzduh, ki za njimi veje . . .
Oh, kaj vidim! — To mladost moja je, ki blodi skoz aleje pod jesen . . . Duša, tiho bodi! —
Kmalu bo moja svatba . . .
i\malu bo moja svatba, godci že piskajo: moja bolna pljuča suhi kašlji stiskajo. —
Bliža se mi nevesta, bleda in sključena, v koso se opira trudna in izmučena. —
--------—¦ •«------------
Pred zrcalom.
1  okazalo si mi veliko laž, zrcalo, gnusno laž mladosti moje, ko v tvojem dnu se je topilo dvoje obrazov „nerazdružnih" — moj in Vaš,
gospica, pardon! zdaj ste „milostiva." — No! kakšen se Vam zdi zakonski stan? — Lepo, lepo, kaj ne! — Vsak dober dan Vam vošči in se Vam do tal odkriva . . .
Kaj ne, kaj ne budalost — ideal
in poezija! To je poglavitno:
soprog z briljantno službo. Imenitno! —
Vse drugo bo že Bog počasi dal! . . .