Peter Semolič
Pet ljubezenskih pesmi
Na tržnici
Nad mano žužnja dan s klici branjevk, ki prodajajo češnje.
Jezik juga
in govorica severa,
združena,
kot da je Bog ohranil babilonski stolp.
Naj se skrijem v vlažno vežo in vržem na tla karton
in ga
prekrijem s časopisi? Naj te tako pričakam
z vrečko sadja in rečem:
Pajčevine so najin baldahin.
Sprejel te bom med ljudmi.
Obesil ti bom za uhlje češnje,
da se boš smejala in skakala okrog mene
kot otrok.
Uhani se bodo bleščali v soncu
in vem,
s polnimi usti češenj boš zaklicala:
Ulovi me!
Zumurud
Videl sem te na tržnici ljubezni. Tvoje oči so se svetile kot dva diamanta, vdelana v prstan, s katerim sem te hotel kupiti.
Najel sem arabskega pesnika, da je sedel v prah k tvojim nogam in te opeval, Zumurud.
Predrzno si se smejala bogatim kupcem in tvoj posmeh nas je skelel kot pravkar dobljena rana.
Potem si si izbrala dečka, ki ni imel ničesar drugega razen svoje mladosti.
Stopil sem k tvojemu gospodarju in ga vprašal:
Quanto costa questa bambina? Dieci milla bacci.
Vrt
Šel sem skozi goščave solate in gozdove peteršilja, pod rdečimi sonci paradižnika sem te iskal, mon petit chou.
Ne v Borgesovem vrtu - metafori časa, ne v Herbertovem univerzalnem vrtu, ampak v tem resničnem vrtu, domu polžev in žuželk, sem našel odtise tvojih bosih nog.
Poletni dež jih je spreminjal v jezera.
Kamen
O kamenčku,
ki si ga našla na pobočju
Jelovice,
si mislila,
da te bo odrešil
vsaj ene skrbi.
Nemara celo tiste
največje.
Jaz sem ti oporekal s Sartrom
in nesrečnim Roquentinom.
Na dan sem privlekel
vso eksistencialistično
ropotijo,
kar je poznam.
A ti si neomajno verjela
v magično moč
svoje najdbe.
In ko sem te tako gledal,
obsijano s poševnimi
žarki sonca
in presvetljeno
z varljivim upanjem,
sem se čisto resno
vprašal,
kdo ima prav.
Ljubljana
Presunilo me je, da ne vem,
v katero smer teče reka
mojega rojstnega mesta.
Sva sedela na levem
ali na desnem bregu,
ko sem si želel
pridobiti prostor
v tvoji postelji
in hkrati odvezo
za svoje srce?
Ti si to vedela.
Rekla si: "Nobenih igric.
Ljubezen se giblje
v skladu s svojo
naravo. Kot reka."
Ko si odšla,
ti nisem znal
določiti smeri.
Si šla proti izviru,
proti izlivu?
Kje naj te iščem ...
Hočem verjeti,
da je sveta nekje konec
in da tam vse vode grmijo
v brezno,
ki nima dna.