Solsko in Ijudsko izobraženje. CDalje.) Pojmo sedaj šolskemu vprašanju bližeje, in pečajmo se s šolo! Boljše ljudsko izobraženje razločuje se od sedanjega tudi po boljši šolski oiniki. Ko pa odgovarjanio na to vprašanje, ruoramo potruditi se zopet prav med ljudi ia si v spomin poklicati, kar smo opazili med kmečkim in mestnim narodom in prebivalstvom. To bo naj boljši pripomoček, varovati se krivih potov po močvirjib pedagogične teorije, ktera je tako blizo tega vprašanja in bomo iz svojega zgolj praktičnega stajališča kmali zapazili razloček od nekdaj in sedaj. . Ljudje sploh govore: Včasih niso Ijudje znali brati in pisati, pa je bilo boljše na svetu, kakor sedaj, ko vse zna brati, pisati in računiti. Kako je vendar to? Tedaj branje in pisanje nič ne koristi, ker Ijudje, ki brati in pisati ne znajo, so dostikrat bolj znajdeni in premeteni, bolj časteni, kakor tisti, ki pisati znajo. Večkrat se tudi prigod/ na kmetih, da si v župane volijo može, ki ne znajo brati in pisati. Navedem pa to le zategavoljo, ker se mehaničnemu branju in pisanju pripisuje preveč veljave. Ali ne merijo povsod vednosti Ijudstva po tem, kolfko jih zna brati in pisati. Nekterim je zadosti, da šole nauče le brati in pisati. To se veliko veliko preveč obrajta. Vsa čast pred branjem, pisanjem in računstvom; pa med branjem in branjem, pisanjetn in pisanjem je velik razloček. Pojmo tedaj zopet v življenje! Nekdo zna dobro brati, pa bere cel odstavek, pa ne ve povedati, kaj je bral. Dajtno mu pisino v roke, morda je kakšna čerka tako zamazana, da se ne more brati, mož je ne more uganiti iz pomena; mož si inisli, da znu dobro brati, pa vendar Ie ne zna. In kaj pa bere takšen? večjidel druzega ne, kakor evangelij ali pa iz svojih molitevskih bukvic. In ko bi iz teh ne bral, pa bi bil že branje pozabil. V šoli se je učil računov velikih in malih, pa je pozabil, kako se postavljajo, navoda iz glave poštevati se ne ve več spomniti, kar sedaj zna rajtati, ga je življenje priučilo. Pa zakaj to vse pripovedujem. S tem hočem povedati, da mebanično branje, pisanje in številjenje ima čisto malo vrednosti za življcnje. Dokazati smo hotli, da vednosti, ktere otrok v šoli dobiva, se davno skade, preden jih v življenji potrebuje. Tudi na to hočcm opomniti, da je mož, od kterega sem pripovedoval s svojo bistroumnostjo, s svojim presojevanjem ostal tam, kakor je iz šole prišel. In namesto, da bi se bil več naučil od časa svojega šolanja, je skoraj pozabil vse, kar so v šoli vanj silili in rau v glavo trobili, to je proč vergel — da bi pa sam mislil, prevdarjal in sodil, in nadalje se izobraževal, tega se naš mož ni naučil. Kar bi mu imelo biti naj blažje veselje, da bi se sam dalje učil, tcga ga je strah in to še od tega časa, ko je v šolo hodil. Veliko tega je pa krivo mehanično branje, pisanje.in številjcnje. To mu je vzelo duševno čverstost, to je motilo naravno duševno razvijanje; perve kali rastočih dušnih zmožnosli je zagradilo v mertve ojnice, duševno oko nategnilo na prazne oblike, nežne duševne rastlike poparilo z ledeno sapo. Xaš mož še danes vse brezniiselno gleda, kakor je nekdaj gledal v čerke, še sedaj ravno tako djanje in nehanje mehanično posnema, kakor je nekdaj prepise nialal iz table, še ravno sedaj dela s takošno zavestjo, kakor je nekdaj pri računstvu dana vodila brez razuma in zavcdnosti rabil. In ravno ta poduk, kterega ni prebavil in kterega so uiu bili le vsilili, je pri njeni rodil nezmožnost, dalje se izobraževati, pa tudi stud, nasprotovalno voljo do vsakega podučevanja. Otročji duh ni mertva stena, na ktero bi se dalo, kakor na presni zid malati in obraniti za poznejšo rabo. Havno taka nespamet bi bila otroku vse v glavo vtepsti, kar bo nekdaj v življenju potreboval, kakor da bi mlademu drevescu hotli debele veje vcepiti, na kterih bo v desetih letih sadje dozorelo. Popači se latiko s takim ravnanjem, koristilo pa ne bo riikdar nič. Kedaj bo svet v tej reči se zmodril? Vzemimo, otrok se je učil v šoli zemljepisja, zgodovine, naravoslovja, sadjereje. Prašajmo ga, koliko še tega ve. To, bo rekel, to seni že davno pozabil, in vendar mu je v teh rečeh pri spraševanju jezik prav gladko tekel. Splošne natorne postave Ijudje malo poznajo, dasiravno se v šoli uče naravoslovja, pa to se je vse skadilo. Naravo, ktero bi iineli poznati, ktere nioči bi inieli opazovati, je pred njimi kakor zapečatene bukve. Vse, kar delajo, je le posnemanje. Ni mogoce vsega posamesnega našteti; pojdimo se- daj zopet na potovanje, na lastno opazovanje! Če pogledamo našo mladino, ktera je pred nekoliko leti v šolo liodila; ne bomo veliko veselejšega najdeli, ter poznali, da je šolsko podučevanje malo koristilo za življenje. Tukaj govorim od šole sploli, vendar ni tukaj brez izjemkov. Spominjamo sezopet na tega, kar smo opazovali med ljudstvom. Primerimo pa sedaj šolo, ktero snio opisovali s tirjatvanii, ktere izpeljujemo iz svojega opazovanja. Tista šola, ktere poglavitni namen je, učiti branje, pisanje in številjenje kar mehanično, šola, v kteri se zemljepisje kar iz glave uči, šola, v kleri se nauk le tuliko zadobiva, da traja za čas šolskega podučevanja, potem se pa kar skadi, tista šola bo nialo hasnila, ter bo javalne kmeta napeljala v boljše kmetovanje. Taka šola ne bo ljudi spodbadala, da bi bili bolj pametni in previdni v svojem življenji. Ali bo mar Ijudi odgojila, kfcri bi v deržavi in soseski spolnovati svoje mesto znali? Ali bo mar obertnikom podpora pri današnjem stanu obertnije, ko se je kupčija tuliko povzdignila? Ali bo ozdravila vse gnjile rane v druščinskem življenji? (Daije prih.)