UMETNOST 1 Mesečnik ------------------- za umetniško kulturo z literarno prilogo ŽIVO NJIVO L. Vlil/1943-44 STEV. 7—9 Spoštovanim naročnikom »Umetnosti"! Danes smo priložili vsem tistim c. naročnikom položnice, ki še nimajo poravnane naročnine za tekoči letnik Umetnosti. Vljudno prosimo, poslužite se položnic, ker moramo poravnati naše obveznosti v tiskarni in klišarni. Izdatki za izdajanje Umetnosti so se med letom znatno povišali — vendar naročnine nismo povišali in ostane še nadalje celoletno Lir 80.—. Po možnosti pa prosimo, spomnite se Tiskovnega sklada za Umetnost. Plemenitim darovalcem se iskreno zahvaljujemo za blagohotna darila — s tem so dali dokaz, da podpirajo našo narodno umetnost. Ob tej priliki prosimo tudi druge ljubitelje slovenske umetnosti, da po svojih močeh podpirajo revijo s prispevki v njen tiskovni sklad, kar bo omogočilo, da bo ta že redki slovenski obzornik še nadalje nemoteno izhajal. PREJELI SMO V OCENO: R. Balsamo-Crivelli: RAFAEL SANTI. Dimitrij Merežkovskij: MICHELANGELO. Založila Ljudska knjigarna v Ljubljani (Naša knjiga 24). Danilo Gorinšek: ZLATA TIČKA, pesmi za mladino. Ilustriral Milko Bambič. Založila Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani. Lojze Zupanc: VKLENJENA MLADOST. Povest za mladino. Ilustriral M. Bambič. Založila Knjigarna Tiskovne zadruge v Ljubljani. izplačuje „a vista vloge“ vsak čas, „navadne“ in „vezane“ po uredbi. Sodno depozitni oddelek, hranilniki, tekoči računi. PUPILARNO VARNA! Za vse vloge in obveze hranilnice jamči MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA ZA TISKOVNI SKLAD »UMETNOSTI« SO DAROVALI: Stane Novak, Ljubljana Milena Sitar, Ljubljana Ivan Lokar, Ljubljana Neimenovani . . . 50.— Lir 50,— Lir 20— Lir 10— Lir Uredništvo in uprava Umetnosti, Ljubljana cDlestna firanifnica fju&fjanska NARODNA TISKARNA D. D. Izvršuje različne moderne tiskovine okusno, solidno in po nizkih cenah LJUBLJANA TELEFON ŠT. 31-22 - 31-56 POŠTNI ČEKOVNI RAČUN V LJUBLJANI ŠTEV. 10.534 j Auguste Rodin / Balzacov spomenik v Parizu Umetniška priloga »Umetnosti« št. 7-9, letnik 8 ZADEVA Z RODINOVIM ..BALZACOM" Konec 19. in v začetku 20. stol. je Francija preživljala eno izmed svojih najsijajnejših dob. Po porazu 1871 si je hitro opomogla, gospodarsko in kulturno je zopet tako lepo uspevala, da je bila še vedno dežela, v katero so se pri vsakem dogodku upirale oči vsega sveta. V Parizu, v novodobnem kulturnem središču, so se zbirali umetniki iz bližnjih in daljnih krajev, kajti ta edinstvena prestolnica je usmerjala vsa moderna umetnostna stremljenja. Številni umetniki, umetnost ljubeče občinstvo in splošno blagostanje, vse je dajalo temu mestu pogoje za uspešno umetniško ustvarjanje. V Parizu je cela vrsta velikih slikarjev ustvarila moderno evropsko slikarstvo,- tam so literati in umetniki vseh strok iskali izraz čustvovanju novega človeka. Tam se je rodil tudi mogoče največji kipar modernega časa, Auguste Rodin, ki je dal človeštvu veliko število neprekosljivih mojstrovin, med njimi spomenik Balzacu, s katerim je povzročil največjo umetnostno »afero« modernega časa. Borba, ki se je sprožila ob tej priliki med Rodinovimi pristaši, ki so kipu priznavali umetniško vrednost, in njegovimi nasprotniki, ki so mu jo odrekali, ni zanimala samo Francije, temveč je odmevala po vsem kulturnem svetu. Dosegla je za kulturni boj nenavadno ostrino,- potegnila je za seboj umetnike, literate in inteligente vseh vrst ter celo politike in vzbudila zanimanje tudi med širšim občinstvom, ki se sicer za umetnost ne briga. Veliko in močno umetniško delo ima pač to lastnost, da vznemiri tudi najbolj brezbrižnega človeka ter vzbudi v njem občudovanje ali odpor, ne pusti ga pa hladnega. Da je temu tako, nam dokazujejo zgodbe iz grške in renesančne zgodovine — pomislimo samo, kakšen odpor je vzbudil Michelangelov David — posebno zgovoren pa je v tem pogledu prav primer z Rodinovim »Balzacom«. Umetnina ima, kakor pravi Rodin, skrivnosten značaj in s svojo skrivnostnostjo vpliva na ljudi. Zato je občinstvo tudi »Balzacu« ohranilo neko spoštovanje, ki ga imamo do kipov božanstev, dasi ga ni razumelo in ga je po večini odklanjalo. Tako vpliva »Balzac« na nas tudi še dandanes. Rodinova elementarna ustvarjajoča umetnost je pomenila v francoskem kiparstvu nekaj novega. Predstavljala je v marsikaterem pogledu odstop ali celo odločno reakcijo na umetnost, ki jo je zastopala francoska umetniška akademija »Ecole des Beuax-Arts«, s katero je imel kipar med svojim dolgoletnim ustvarjanjem nepretrgane boje. Ker je bila sodba akademije odklonilna, je njegova umetnost vzbujala odpor tudi pri ofioialnem javnem mnenju in pri nerazumevajočem občinstvu. Na prvo nasprotovanje je naletel, ko ga niso sprejeli v »Ecole des Beaux-Arts«; akademija je po vsej priliki že tedaj slutila, da bi se Rodin ne znal ali ne hotel vključiti v tradicionalno umetnost Davida in Ingresa. Poslej je vsako njegovo večje delo povzročilo odpor med čuvarji oficialnega izročila. Ti so mu namreč oči-tcli, da njegova umetnost nima nobene zveze s preteklostjo. In vendar je bil Rodin prvi tradicionalist, občudoval je umetnost svojih prednikov, ne sicer romantično, temveč gotsko umetnost katedral. To umetniškemu vodstvu razstav tedaj ni bilo jasno,-zato ni hotelo sprejeti v »Salon« njegovega zanimivega doprsnega kipa »L’homme au nez casse«. Ko je hotel razstaviti sijajno moško figuro »Age dairain«, mu kip zopet odklonijo, češ da ga je odlil po živem telesu, kajti niso mogli verjeti, da bi utegnil začetnik tako temeljito poznati človeško telo. Spomenik Bastien-Lepageu je morol celo popravljati, tako močan je bil odpor občinstva; tega se je pozneje kesal. Silno se je moral boriti, da so sprejeli njegove »calaiske meščane«. Kip Victorja Hugoja so postavili na drugo mesto, kot je bilo določeno, ko ga že niso mogli odkloniti; toda naročili so mu, naj napravi drugega. Tudi »Peklenskih vrat« nikdar ni izročil državi, ki jih je naročila, pač pa je rajši vrnil denar, ki so mu ga bili med delom že izplačali. To so bili hudi boji, ki so mu sicer prinesli slavo, ga pa obenem tako izmučili, da se je proti koncu svojega življenja vsakemu sporu izogibal ter se ga naravnost bal. Z umikom iz boja se je končala tudi zadeva z »Balzacom«. Zaradi nje je na smrt zbolel in skoraj izgubil svojo ustvarjalno moč. Umetniki so se morali vodno boriti z ofi-cialno umetnostjo ter z ustaljenim javnim mnenjem, ko so dajali človeštvu nove umetnostne oblike ali nove misli. Take spore že poznamo iz zgodovine in smo ichko prepričani, da se bodo vedno ponavl|ali. Rodinov boj za »Balzaca« je bil pa nekako edinstven: izredno je bil oster ter je pritegnil zonimanje umetnost ljubečega občinstva po vsem svetu. Za stvar je vedela tako Evropa kot Amerika, tako umetniki kot intelektualci ter velik del širokega občinstva. Ta veiika borba za uveljavljenje umetniškega dela nam jasno kaže, kakšne so psihološke osnove takih nasprotij, ter nam lajša razumevanje podobnih dogodkov v daljnji in bližnji preteklosti. Ker so njihovi vzroki navadno zmerom isti, je vredno, da si stvar z Rodinovim »Balzacom« pobliže ogledamo. Literarno društvo (Societe des Gens de Lettresl v Parizu je že I. 1883. mislilo na to, da bi bilo treba Balzacu postaviti spomenik. Ker se je že bližala stoletnica pisateljevega rojstva (18991, je stvar polagoma postala nujna. Dolgo so preudarjali, komu bi delo oddali, dokler ga niso nazadnje zaupali Rcdinu, ki se je obvezal, da bo kip napravil v osemnajstih mesecih. Rodin se je sam zelo potegoval za to naročilo. Balzaca je zelo cenil, bržkone je ludi čutil neko sorodnost med genialnim pisateljem in seboj. Že dve leti prej, preden se je sploh pojavilo vprašanje, da bi delo oddali njemu, je pisal tedanjemu predsedniku društva Emilu Zolaju, da ga je zamikala lepa arhitektura Balzacove rojstne dežele, da je kot po neki predestinaciji obiskal Tours, se dolgo izprehajal ob bregovih Idra, zvečer pa v svoji sobi prebiral roman »Le Lys dans la vallee« in odlomke iz drugih del, ki v njih Balzac opisuje te kraje. Njegovo živo umetniško čustvovanje je kar vzplamtelo ob dotiku z mislijo tega velikega pisatelja. 2e tedaj je mislil, da bi morali podobo nesmrtnega umetnika vliti v bron ali vklesati v marmor. Ko je sedaj dobil naročilo, ki si ga je tako želel, se je lotil dela z velikim navdušenjem. Postopek je bil enak kot pri njegovih prejšnjih delih: bliskovito hitra zasnova ter globoko premišljena izvedba, pri kateri se mojster ni prav nič utrudil, ko je moral vedno znova začenjati svoje delo z namenom, da bi se čimbolj približal zamišljeni idealni po- polnosti. Zato je razumljivo, da je bila februarja 1892. to je manj kot eno leto po naročilu — po vesteh nekega časopisa — maketa že skoraj dovršena in da je bila zelo lepa, delo pa ob dogovorjenem roku kljub temu še ni bilo dogotovijeno. To je bii znak za začetek napadov na Rodina. Ali naj torej mislimo, da Rodin med tem časom ni nič delal? Nasprotno, delal je ves čas, in še zelo, toda po svoje. Eden glavnih problemov celotnega dela je bil, kako izraziti fiziognomijo tega izrednega človeka. Da bi jo pravilno podal, si je nabiral potrebne podatke med Balzacovimi sodobniki. Dobro vodilo so mu bile vrstice, ki jih je bil o genialnem pisatelju napisal Lamartine, posebno znani stavek: »Balzac je bil podoba elementa.« Taka slika Balzaca mu je bila nenehno ves čas njegovega dela pred očmi. Imel jo je za pravo, saj mu je potrjevala, kar je sam mislil o njem. Izražala je dobro vse, kar je bilo na Balzacu velikega, vzvišenega in duhovno neprekos-Ijivega. Toda tak intuitivni privid je za umetnost premalo. Umetnost zahteva kol osnovo najtrdnejšo realnost, reprodukcijo natančne morfologije in anatomsko vernost; vsaka podrobnost na kipu mora biti človeški dokument. Rodin si je zato poiskal vso ikonografijo o Balzacu, ki jo je mogel dobiti. Dekorativni, neizraziti kip Davida d'Angers, nekaj litografij in risb po naravi ter oljnata slika Louisa Boulangera so biia edino zanesljiva podlaga njegovi fantaziji. Razen kipa mu seveda vse drugo ni nič pomenilo glede na Balzacovo anatomijo, le s kipom sl je dobil nekaj podatkov o razsežnosti Balzacovega telesa. Ti podatki so pa bili kaj pičli. Da bi jih izpopolnil, se je zatekel — kot vedno v takih težavah — k naravi sami. V veri, da se mora v istem kraju ist tip človeka ponavljati in da daje to ponavljanje prebivalstvu tistega kraja določno značilnost, je šel v pisateljev rojstni kraj, da bi si poiskal model. V avgustu 1891 je odpotoval znova v dolino Indra ter se nastanil v Toursu. Ni se zanimal, kakšni so bili Balzacovi predniki, in najbrže niti ni vedel, da Balzacov rod ne izhaja iz turenške pokrajine. Poiskati si je hotel le tip domačina, ki bi bil podoben velikemu pisatelju. Kmalu je naletel na več takšnih mož ter si po vrsti modeliral njihove obraze. Iskal je še dalje ter dobil ne- 1C6 Augustc Rodin v svojem ateljeju kega trgovskega potnika, kateremu je napravil zelo dobro izdelan doprsni kip z rabelaisovim nasmehom. Tako je nastal mladi Balzac, poln zaupanja v življenje in vase, toda to še ni bil oče »Človeške komedije«. Proti koncu oktobra se je vrnil v Pariz. Se vedno si ni megel ustvariti dokončne podobe svojega kipa. Znova je začel prebirati vse, kar se je nanašalo na njegov model. Prijatelji so mu donašali nove podatke, po večini malopomembne. Eden izmed njih mu je povedal, da živi še Balzacov krojač. Rodin je takoj naročil pri njem hlače in telovnik po meri velikega moža. Krojača je prosil, naj si vse to obleče, nato pa je napravil osnutek. Veliko odkritje pa predstavlja šele posnetek slovite Nadarjeve dagerotipije, ki kaže Balzaca iz zadnjih dni njegovega življenja: ves bolan je in resen, roko si drži na prsih. Ta slika je šele dala Rodinu tisto zadnjo konkretnost, ki je njegovi zamisli Balzaca še manjkala. Sedaj, je imel Balzaca jasno pred očmi; vedel je, da ga mora upodobiti kot suverenega moža, ki mu gleda genialnost iz obraza. Ta problem je bil sedaj rešen, preostalo pa je še dosti drugih. Balzac je bil po telesu podoben plečatemu menihu z debelim trebuhom, ki mu ga kuta ni mogla prikriti. Njegovo telo je bilo torej nemogoče upodobiti golo, kot je Rodin upodobil Victorja Hugoja, čigar telo je bilo še v starosti lepo. Zcradi estetike se je odločil, da ga bo prikazal kot meniha v kuti — Balzac se je pri delu res zavijal v kuti podoben plašč — in tako skril njegovo deformirano telo. Njegove roke, ki bodo spredaj prekrižane, pa bodo izpolnile prostor nad trebuhom. Pri vsem tem gledalec ne bo smel imeti občutka, da je obleka ie neke vrste vreča, v kateri nič ni, temveč bo lahko sledil črto telesa pod plaščem ter v vsakem obrisu čutil, kako ta nesorazmerna telesna gmota diha in trepeče. Da bi to dosegel, se je Rodin lotil študija golega telesa. Poiskal si je robusten model, si po njem izgnetel maketo, ki pred- sfavlja moža z eno nogo izproženo naprej kot pri kipu Victorja Hugoja in pri modelih za »calaiske meščane«. S tem osnutkom pa ni bil zadovoljen, ker je izražal preveč nebrzdane življenjske sile. Balzac ni bil tak. Balzac je bil mislec, ki je okamenel sredi dela in sedaj premišljuje. Zato je Rodin svoj model venomer popravljal; trudil se je, da bi izrazil, kako se Balzacovo telo stara, kako je v napornem delu že popolnoma otrdelo. Polagoma se mu je nakopičilo pet, šest, sedem osnutkov, od katerih je imel vsak drugačno držo in drugačno lice. Kipar mora poznati tudi mesto, na katerem bo spomenik stal. Tudi to vpliva na velikost dela in način izdelave. Zato je Rodin pogostoma hodil na Plače du Palais-Royal ter poskušal z očmi izmeriti, kako velik bi moral biti njegov kip. Kmalu je ugotovil, da bo moral biti Balzac brez podstavka tri metre visok, da bi se med visokimi stavbami ne izgubil. Razen tega bo moralo biti delo zelo treznih linij, ker se črta okolišnih stavb večkrat neenakomerno pretrga. Balzac bo moral popolnoma obvladovati množico, ki se bo gnetla ob njegovih nogah, množico, iz katere je jemal prvine za svoja dela. Rodin je zopet izpremenil zasnovo celotnega dela. Novi osnutek je bil precej različen od prejšnjih: Balzac ima sedaj noge skupaj, roke spredaj prekrižane, v silnem naporu je telo vzpel ter vrgel glavo nazaj. To bo sedaj morda pravi genialni, epski Balzac ... Rodin se pa še ni dokončno odločil za ta novi osnutek. Da bi presodil umetniško učinkovitost in dognanost vseh osnutkov, so vrgli njegovi pomagači čez vsako maketo platneno haljo ter jo polili z redkoraztoplje- nim mavcem. Potem so pustili, da se je mavec posušil ter platno otrdilo. Te bele fantome si je sedaj Rodin neprenehoma ogledoval, dokler si po dolgem premišljevanju ni izbral definitivnega modela. Težki kiparski problem je bil rešen, za njegovo rešitev je napravil Rodin nič manj kot sedemnajst osnutkov in figur! Tako vestno in resno je ravnal Rodin pri svojem delu. Vsem prijateljem, ki so kiparja poznali, je bilo jasno, da bo moral biti kip, ki bo sad tako osredotočenega in neutrudnega študija, dognana umetnina. Delo se je pa seveda zavleklo, kar je vzbujalo jezo in nerazpoloženje pri tistih, ki Rodina niso mogli ali niso hoteli razumeti. Posebno je bilo vznemirjeno Literarno društvo, ki je bilo zaradi te »neverjetne« počasnosti najbolj prizadeto. Dobavni rok je že davno potekel in nihče ni vedel, kdaj bo kip gotov. Odbor za postavitev spomenika je bil verjetno užaljen že zaradi tega, ker ga Rodin nikoli ni povabil, naj si ogleda kip v njegovi delavnici. Ko ga je julija 1893 končno povabil k sebi, je bil proti njemu že tako nezaupen, da ni našel na kipu nič hvalevrednega. Pač pa so bili odborniki silno razočarani, ker je delo šele tako malo napredovalo. In tedaj se je začel odločni boj proti »Balzacu«. 2e na prvi seji so izbruhnili hudi napadi nanj, da je tedanji predsednik Emile Zola komaj pomiril svoje tovariše, Sam je obiskal Rodina in ta mu je obljubil, da bo maketa čez zimo končana, spomladi bo pa izdelal povečan kip in ga vlil. Odbor se je s tem zagotovilom zadovoljil ter pristal na to, da se dobavni rok podaljša za eno leto. Med letom se je predsedstvo izmenjalo; Zola je opozoril novega predsednika Jeana Aicarda na to nerešeno vprašanje. Ker je Rodina zelo cenil, bi mu rad pomagal. Obenem pa je poznal svoje tovariše v društvu; zato je svetoval Aicardu, noj stopi v stik z Rodinovimi prijatelji in si teko pripravi pot za sporazum. Minila je zima, minila pomlad, pa so se strasti znova razvnele. — Rodin je kip že skoraj dokončal, toda kip odboru ni bil všeč. Na vsaki seji »Literarnega društva« so velikega kiparja ostreje in pogosteje napadali. Sedaj je začel pihati na ogenj tudi Institut, ki je bil Rodinu že dolgo gorak. Odbor za postavitev spomenika je znova obiskal umetnikovo delavnico konec maja in izjavil na prvi seji, da je Rodinov »Balzac« »umetni- Augustc Rodin / Portret kiparja Falguierea ško nezadovoljiv, da je brezlična, brezimna gmota, velikanski zametek«. Nadalje je brezobzirno ugotovil, da je kipar tako bolan, da bo moral z delom začasno prenehati in kip bo gotov bogve kdaj. Rodin |e bil tedaj res slabega zdravja, toda še vedno je delal kip z najboljšim namenom, da ga čimprej dovrši. Literarno društvo se seveda še zdaleč ni balo za umetnikovo zdravje, saj mu kiparja ni bilo dosti mar. Toda ali bo kip dogotovljen za stoletnico pisateljevega rojstva, ko ga nameravajo odkriti z velikimi slavnostmi, s katerimi se hoče odbor postaviti? Odbor, ki mu je bilo v mislih samo to, da bo spomenik pravočasno pripravljen, v tem času še ni mislil kipa odkloniti. Nasprotno, hote! ga je čimprej dobiti. V tem hotenju pa so prestopili nekateri odborniki v odnosih do mojstra meje najosnovnejše obzirnosti. Nekdo je predlagal, naj se Rodinu pošlje strogo pismo z zahtevo, naj izroči delo ali pa odpove pogodbo. Predsednik in nekateri odborniki so proti takemu načinu ogorčeno protestirali, češ, umetniku je treba pustiti časa, da delo dovrši, ne da bi ga pri tem kdo omejeval. Razen tega bi moral biti odbor do kiparja zoradi njegove telesne oslabelosti sedaj ob-zirnejši kot prej, ne pa narobe. Vse te besede pa so bile bob ob steno. Predsednik je dosegel samo odlog za nekaj dni. Toda že konec oktobra je odbor soglasno sprejel predlog, da je treba zahtevati od Rodina izročitev kipa v štiriindvajsetih urah, sicer se mu bo pogodba preklicala, on pa bo moral vrniti deset tisoč frankov, ki so mu jih bili že izplačali, in to z obiestmi vred. Predsednik Aicard je le z največjo muko dosegel, da se je izvršitev tega sklepa odložila. Medtem je Rodin izvedel, da se odbor bcji, da bi bil ta znesek zanj izgubljen, če bi on umrl. Zato je sporočil predsedniku, da bo vložil protivrednost predplačila v banko, kjer bo odboru na razpolago, če bi se pogodba ne izvršila. Sedaj se je odbor pomiril ter kiparju odobril eno leto odloga. S tem bi bila stvar urejena, če ne bi Rodi-novi sovražniki izrabili te ugodne prilike, da uničijo umetniku sloves ter ga tudi telesno docela izčrpajo — morda za vedno. Zoradi neke formalne ovire banka pod takimi pogoji ni mogla sprejeti denarja v depozit. Zato je Rodin vložil denar pri svojem notarju. Toda ta previdnost mu ni nič po-rncgala, nezaupanje do njega je bilo tako veliko, da so nekateri odborniki zlahka prepričali večino o nujnosti ostrejših ukrepov. Tako je odbor proti predsednikovi volji sklenil, da je treba poklicati k seji društvene sodne izvedence in Rodinovega odvetnika. Predsednik Aicard se je dobro zavedal, da s takim ravnanjem ne žalijo samo umetnikove časti, marveč tudi njegovo, saj on predstavlja društvo v javnosti. Čutil se je prizadetega v svojem predsedniškem dostojanstvu, zato je na seji dne 26. novembra nenavadno ostro protestiral proti tistim, ki so zaradi nerazumevanja umetnosti ravnali z Rodinom kot z obrtnikom ter bi mu radi ncložili celo nekakšno globo, češ, da ni kipa pravočasno napravil. Menil je, da Rodin gotovo stremi za tem, da bi bil njegov kip čim popolnejši, kajti le popolno delo je resnična umetnina. Kdaj bo dosegel to po- polnost, pa ne more reči niti kipar sam. Zato naj bi odbor rajši občudoval umetnikovo vestnost, ne pa da ga brezobzirno napada. Ker je odbor drugačnega mnenja kot on, odlaga predsedniško čast. Med siinim začudenjem je zapustil Aicard dvorano. Z njim je odšlo še šest odbornikov, med njimi Marcel Prevost. S tem nepričakovanim dogodkom je vsa stvar nenadoma dobila kulturnobojni značaj ter prodrla v javnost. Občinstvo je instinktivno začutilo, da ne gre več samo za Rodina ali proti njemu, temveč za borbo dveh različnih naziranj o umetnosti. Aicarda so začeli napadati časopisi, ta pa se je branil v dnevniku »Le Figaro«. Njegove jasne besede so postavile problem na širšo osnovo v poudarjanju absolutne svobode umetnika v njegovem delu, ki je tako individualno, da ga ni mogoče utesnjevati v neka pravila ali go kakor koli omejevati. Sedaj je bil odbor v veliki zadregi in ni hotel sprejeti predsednikove ostavke. Toda skoraj vsi odborniki so s predsednikom vred vztrajali pri svoji odločitvi. Težavni položaj je rešil Aurelien Scholl, ker je sprejel predsedniško mesto. V pogovoru, ki ga je imel z Rodinom, se je obvezal, da bo vse stroške za spomenik plačal iz svojega žepa, če bi društvo ne hotelo poravnati svojih obveznosti. Stvar se je zopet nekako poravnala in med društvom in Rodinom je zavladal mir, toda le mir pred viharjem, ki je izbruhnil z vso silo prihodnje leto 1898. V javnosti pa Rodin ni imel miru. Stvar z njegovim »Balzacom« je presiopila meje »Literarnega društva« ter postala predmet čcsopisov, ki so se takoj razdelili v dva tabora. Število časopisov, ki so to stvar obravnavali, je bilo zelo veliko in zanimanje javnosti velikansko. Niti Dreyfusova afera, ki je vznemirjala javno mnenje tega časa, je ni zatemnila. Kulturno občinstvo je zaslutilo, da gre za uveljavljenje nove umetnostne smeri proti tradicionainemu kiparstvu, da gre za boj, ki ga je moral izbojevati že marsikateri umetnik na francoskih tleh pa tudi drugod — saj se je spominjalo bc-ja za impresionizem — ter se strastno udeleževalo razpravljanja. Ves ta trušč je postavljal kiparjevo ime in delo v sredo splošnega zanimanja. Rodin je bolj in bolj slovel. Obiski v njegovi delavnici so se množili, njegov nabiralnik je bil zmerom poln časopisnih odrezkov, Michelangelo / Snemanje s kriza ki so govorili o njem, najrazličnejši ljudje so ga izpraševali za mnenje o umetnostnih in drugih problemih. Prav tedaj so odkriii tudi spomenik calaiskim meščanom in Clau-du Lorrainu. Toda kipar je od vsega tega zelo trpel, kajti pri delu ni imel več tistega miru, ki si ga je želel pri resnem ustvarjanju. Silno se je izčrpal in bil živčno tako razrvan, da je končno resno zbolel. Ni mogel spati, imel je hude notranje bolečine in zbolel za močno influenco. Najbolj ga je pa mučila misel, tako lastna vsem ustvarjalcem, ali je njegova umetniška pot prava ali ni morebiti v zmoti?... Vsi ti dvomi pa so prenehali takoj, ko je odpotoval na deželo, kjer je užival zaželeni mir. Vse bolezni so čudežno hitro izginile, saj so bile le posledica silnih telesnih in duševnih naporov; Rodin pa je bil zdravega rodu in bolezni do tedaj skoraj ni poznal. V njegovi odsotnosti polemika ni prav nič ponehala, temveč se je še bo^j razbesnela. Kiparji tretje in četrte vrste — nek novinar jih je imenoval »sculptiers« — so zaslutili, da bo Literarno društvo kip odklonilo, ali pa mislili, da bo Rodin umrl in kip ne bo dovršen, ter se začeli na skrivaj sramežljivo ponujati, da bodo izvršili delo po naročnikovih željah. »Taki kiparji«, je pisal Jean Aicard, »komaj čakajo, da lahko postavijo svoj kip na kakšen javen trg. Ponujajo se, da bodo dobavili svoje blago v osem in štiridesetih urah.« Res je bil med temi kiparji eden, ki ga je bilo še manj sram kot druge ter se je celo v časopisih ponujal, da izvrši Balzacov kip v najkrajšem času. V »Salonu« 1896 je že razstavil svoj mavčni osnutek, toda s svojim neznanjem je vzbujal le pomilovalen posmeh. Ne vemo, kakšen vtis so napravljali na Rodina vsi ti članki, od katerih so bili nekateri zelo ostro pisani, ker nanje nikoli ni odgovarjal. »Če sem izrazil v svojih delih nekaj čustev,« je dejal nekoč pozneje, *je popolnoma brez smisla, da jih nadrobno razlagam z besedami, kajti jaz nisem pesnik, temveč kipar,- ljudje morajo ta čustva na mojih skulpturah razbrati, saj bi sicer to pomenilo, kot da jih nisem občutil.« Vsekakor člankov ni dosti čital, saj za marsikaterega sploh ni vedel. Je pa gotovo zelo trpel, dasi tega ni kazal. Tako je minilo leto ter napočilo 1897., kip pa še vedno ni bil končan. Odbor se je znova začel vznemirjati, tokrat že malo upravičeno. Društveni predsednik je bil Henri Houssaye. Alfred Duquet, največji Rodinov nasprotnik v odboru, je zopet predlagal judirični postopek. Znova je grozila nevernost, da bo ta predlog sprejet, ko je sporočil Rodin, da je kip izgotovljen in da ga bo razstavil v »Salonu« 1898. Sedaj je bil odbor potolažen,- menda je mislil, da bo sedaj kip bolj popoln, kot je bil tedaj, ko so ga zadnjič videli. Obenem je bilo tudi že precej gotovo, da bodo kip lahko odkrili ob stoletnici Balzacovega rojstva, in to je bilo glavno. Kip je postal že slaven, dasi ga ni prav za prav še nihče videl, radovednost občinstva pa zelo velika. Zanimanje za »Salon« je bilo to lelo vprav nenavadno. O njem je govorilo tudi široko občinstvo, ki je že slutilo, da se bo iz vsega izcimil škandal. Rodinovi nasprotniki pa so molčali v pričakovanju razstave ter upali, da bosta občinstvo in uradna kritika umetnikov kip odklonila. Rodin je medtem svoj kip še vedno izpopolnjeval, izvrševal pa tudi druga dela. Nekega aprilskega dne 1898 je ukazal prenest; dovršeni kip iz delavnice na prosto, da bi si ga še enkrat ogledal, preden ga odpošlje na razstavo. Judith Cladel nam popisuje, kako je dobila tedaj Rodina na velikem dvorišču pred njegovo delavnico v Rue de l'Universite. »Bil je proti svoji navadi nebrižen za lepi dan in pomladno zelenje ter je ostro motril svoje delo. Vedel je, da je to za kip huda preizkušnja, saj se zdi vsak kip na prostem nenavadno dosti manjši kot v zaprtem prostoru, kajti močna svetloba vzame telesu plastičnost. Ali bo prenesel kip neusmiljeno svetlobo dneva? Rodin je plašno gledal na svojo stvaritev, o kateri se je lahko že tedaj sodilo, da bo vzbujala silne proteste. Bil je že star, obraz je imel razrvan in veke so mu bile rdeče. Sel si je z roko preko čela, kakor da bi si hotel pregnati to silno moro, ki ga je težila deset let...« »Iztrgali mi bodo moje delo,« je tožeče zamrmral. »Kiparstvo zahteva mnogo časa,- umetnik mora že pozabiti na svoje delo, cele mesece ga ne sme videti, da ga lahko potem sodi kot delo tujega človeka. Toda kako naj bi to razumeli birokrati...!« Dan razstave se bliža. Prijatelji, ki kip poznajo, vedo, da ne bo šlo brez boja. Zato se še bolj strnejo okoli Rodina. Njim se pridruži na dan pred odprtjem razstave še Emile Zola, ki počasti umetnika na vprav ganljiv način. Zola je bil Rodinu vedno naklonjen ter mu je, kot smo videli, že prej pomagal. Sedaj ko ve, da gre morebiti za najodločilnejšo bitko v kiparjevi umetniški poti, hoče zastaviti v njegov prid sloves svojega imena ter pošlje delegatu Literarnega društva naslednje pismo: p, . , •- | 25. aprila 1898. Dragi tovariš! r Ko sem pred osmimi leti v časopisu »Le Figaro« zahteval, da se postavi Balzacu spomenik, sem rekel, da bom dai v ta namen 1000 frankov. To vsoto vam danes pošiljam. Prisrčno pozdravljeni. , . 7 . V »Salonu« je Rodin razstavljal »Balzaca« v kotu glavne dvorane, nasproti pa je postavil skulpturo »Poljub«, eno izmed svojih najboljših mlajših del. Ta skupina je bila »Balzacu« pravo nasprotje. »Poljub« se naslanja še na francosko tradicijo ter je po svoji izvedbi popolnoma nekaj drugega kot »Balzac«, ki predstavlja po svoji stilizaciji in izredno močni izraznosti zaključek dolge poti. Zdelo se je vprav neverjetno, da je oba kipa ustvaril isti umetnik. Tak učinek je najbrž hotel doseči mojster, ki je rad povzročal pri občinstvu začudenje ali celo zgražanje. Na tej razstavi je bilo res obojega dovolj. Rodinov kip se je dvigal kot duh pet metrov visoko ob visoki stekleni steni v svoji brezmadežni obleki iz mavca. Nad silnim telesom se je močno odražala njegova sijajna, a žalostna glava, njegova usta so izražala ironijo in usmiljenje, njegove oči, »ki so iskale sonca in jih je že zagrnila tema,« so presunljivo zrle množico pred seboj. Vsa ta izredna osebnost, tako silna v svoji izrazni moči, tako presenetljiva v svoji stilizaciji in tako drzna v izvedbi, je bila zc: občinstvo nekaj povsem novega. Pri večini gledalcev je vzbujala začudenje, pri mnogih posmeh in le pri redkih občudovanje. Niso razumeli, da je hotel izraziti Rodin v »Balzacu« neprimerno več kot zgolj pisateljevo podobo. Navdušil ga je silni duh ustvarjanja te mogočne osebnosti, njena genialnost. Presunila ga je moč tega duha, ki je brezobzirno ukazoval telesu in ga tri pod seboj, dokler ga ni popolnoma uničil. Želel je prikazati heroizem zmage duha nad telesom; iz Balzaca je nastal heroj. Osnova Rodinovega Balzaca je postala mnogo širša. Ni mu zadostoval osnutek, ki je bil po pričanju očividcev tako zelo podoben velikemu pisatelju. Začel je poudarjati črte, ki so izražale genialnost in heroizem ter napravil tako bolj stiliziran kip, ki ]e ohranil podobo velikega pisatelja, postal pa hkrati nekakšna samostojna tvorba, neodvisna od osebe, ki jo predstavlja. Ljudje so kar onemeli pred to fantastično podobo, čutili so, da izhaja iz nje neka skrivnostna moč, toda razumel ni tedaj mojstrovine skoraj nihče. Bili so seveda tudi Police za male« ne bodo zdrknile vsaj z ravni šestega zvezka, ampak se bodo počasi dvignile tudi v ilustrativnem ter sploh grafičnem oziru do višine resničnih umetniških stvaritev. M. S. Slovenski dnevniki in umetnost. V svojem poročilu o 4.—6. zvezkem »Umetnosti« je g. recenzent »Jutra« pripomnil k omembi mojega eseja, »Položaj umetnosti in umetnika v družbi«, sledeče: »Pisec se večkrat ozre na naše domače razmere in se brez utemeljene potrebe obregne ob slovenske dnevnike, ki baje premalo store za umetnost in nje popularizacijo med ljudstvom. Nočemo reči, da so slovenski listi dosegli pri tem zaželeno, idealno postavljeno višino. Toda pisec bi moral dobro vedeti, kaj in koliko so pisali slovenski dnevniki o umetnosti, literaturi itd. pred prvo svetovno vojno in kaj so kljub vsemu storili \ tem pogledu v razdobju med dvema vojnama.« Prostor mi ne dovoljuje, da bi do- kumentarično dokazoval, na kaj sem oprl svoje trditve v omenjenem eseju, kajti v tem primeru bi moral napisati zelo zelo obsežno razpravo, zato se moram omejiti le na dvoje, troje bežnih ugotovitev. O tem, kaj so pisali slovenski listi o umetnosti med dvema vojnama, vem dobro, sai nisem pustil neprebrane niti ene same njihove kulturne rubrike, in lagal bi, če bi hotel kakor koli zanikati ogromni napredek tega časa v primeri z onim pred prvo svetovno vojno tako v kvantitativnem kakor kvalitativnem oziru. Seveda, drugo je vprašanje, če je bila kulturna politika naših dnevnikov vedno pravilna in predvsem taka, da je res v vsem in brezpogojno sopomagala na eni strani rasti naše umetnosti, na drugi pa njeni popularizaciji. Na to bi nam mogla odgovoriti šele podrobna analiza in ocena te politike. Toda pri pisanju omenjenega eseja v »Umetnosti« nisem mislil toliko na delo urednikov kulturnih rubrik in na te rubrike same, kolikor na splošno mesto, ki ga je kultura zavzemala v dnevnem tisku. To je bilo tako razločno povedano, da o tem ne more biti dvoma. Saj je bil moj glavni namen pokazati prav na nesorazmerje, ki je vladalo n. pr. med prostorom in pomenom, ki so ga listi prepuščali kulturi na eni, športu na drugi strani. Menda ne bo g. recenzent »Jutra« hotel trditi, da je imel kdaj v svojem dnevniku na razpolago toliko stolpcev’ za razstave upodabljajoče umetnosti, gledališče, literaturo itd., kakor jih je ime! njegov tovariš športni urednik? Iz nedeljskih številk je bila kultura sploh izključena, enako iz ponedeljskih. Ocene posameznih nogometnih tekem so bile včasih več ko dvakrat daljše od ocen gledaliških predstav, razstav itd. O nogometnih tekmah so listi objavljali često tudi slike, o gledaliških predstavah, razstavah itd. navadno nikoli. Slike in karikature golmanov, krilcev itd. so v več ali manj rednih presledkih kazale občinstvu te osebnosti, ki so poznale svoj narod navadno le tako dolgo, da so postale »slavne«, nakar so se vdinjale kjer koli jim je bolje kazalo. In če bi imel na razpolago dovolj prostora, bi mogel z imeni našteti dolgo dolgo vrsto slovenskih umetnikov, od katerih je bil tudi najneznatnejši za naš narod vsaj tako pomemben, kakor najslavnejši nogometni vratar ali najimenitnejši »dolgoletni naročnik«, ki pa ob svojih petdesetletnicah, šestdesetletnicah itd. niso našli v naših dnevnikih prostora za kratek člančič ali skromno sliko. Mogel bi imenoma navesti pisatelje, slikarje, glasbenike itd., ki so bili ob smrti odpravljeni dosti bolj kratko, kakor brezštevilni docela nepomembni ljudje. Predvsem pa tudi v tej dobi, ki je stala glede kulturnih rubrik visoko nad ono pred prvo svetovno vojno, ni bilo smotrne propagande za to, da je umetnost (in sploh kultura) najvišji izraz in cilj naroda, in nikdar tudi ne resnega protesta proti pretiranemu kultu tvarne telesnosti. Znanstveno je ugotovljeno, da se ravna 90% ljudi po sugestijah od zunaj, zato je treba tej ogromni večinski množici, ki ne živi od svojih lastnih sodb in presoj, s propagandno sugestijo kazati pot, ne pa ji z ugotavljanjem njene nezainteresiranosti za umetnost dajati odvezo. To sem mislil pri pisanju omenjenega članka, in moje obregovanje je bilo vse prej ko brez utemeljene potrebe. M. Skalan. NAŠIM NAROČNIKOM PRIPOROČAMO SLEDEČE KNJIGE, PRI KATERIH U2IVAJO POSEBNE UGODNOSTI (DO PREKLICA): IVAN CANKAR V RISBI. Uredil in uvod napisal Miha Maleš. Bibliofilska izdaja. V knjigi so zbrane vse risbe Ivana Cankarja, ki nam ga kažejo tudi kot genialnega risarja-umetnika. Miha Maleš ga v uvodu primerja z risbami A. S. Puškina. Poleg Puškinovih risb (primerjava) in uvodnega besedila so v knjigi zbrane najlepše misli Ivana Cankarja o umetnosti. Na posebnih prilogah so risbe Ivana Cankarja, potem še neobjavljene fotografije in risbe delane po naravi, ki so ga ustvarili njegovi prijatelji: H. Smrekar (barvasta), I. Vavpotič, M. Gaspari in F. Podrekar. Cena 125.— Lir (za naročnike »Umetnosti«, če jo naroče pri upravi pa 100.— Lir in lahko na štiri obroke po 25.— Lir. SLOVENSKI LESOREZ uredil Miha Maleš, uvod napisal France Stele, zunanja oprema Maksima Sedeja. — Vezano v celo platno. Bibliofilska izdaja. V knjigi so zbrani vsi pomembni lesorezi vseh slovenskih lesorezcev-umetnikov. Vsebuje 140 lesorezov, ki so po večini odtisnjeni po izvirnih ploščah; 32 je odtisnjenih na posebnih umetniških prilogah in še izvirne priloge (petbarvni signirani lesorezi: šantel, Smrekar, Maleš, Sedej). Velikost knjige je 34 x 25cm. — Cena za naročnike »Umetnosti« Lir 250.— (plačljivo lahko tudi v obrokih), za ostale Lir 350.—. UMETNIŠKI ZBORNIK. Uredil Miha Maleš. Ljubljana, 1943. — Oprema Riharda Jakopiča. Zbornik predstavlja prerez sodobne slovenske upodabljajoče umetnosti. Poleg razprav, esejev, aforizmov itd. vsebuje preko 400 reprodukcij del 109 sodobnih slovenskih umetnikov v enem in večbarvnem tisku. »To je torej revija naših umetnikov in njihovih del, kakršne nam ne bi mogla prikazati nobena, še tako velika razstava. Kar je pa še več vredno, da je revija v obliki Zbornika trajna in dostopna vsakomur ter v vsakem trenutku. Tako popolen pregled naše umetnosti v podobi in besedi, kakor je v Umetniškem zborniku, do sedaj Slovenci še nismo imeli.« (»Jutro«.) Cena za naročnike »Umetnosti« Lir 150,— (lahko plačljivo tudi v obrokih), za ostale Lir 170.—. MODERNA ŠPANSKA LIRIKA. Prevedel Alojz Gradnik, ilustriral Miha Maleš, uvodni esej napisal Božidar Borko. Je to edini izbor modernih španskih pesnikov pri nas. Cena celo platno vezani izvod za naročnike »Umetnosti« Lir 60.—, za ostale Lir 75.—. Herausgeber — Izdaja: Bibliofilska založba, Ljubljana, Pod turnom 5. — Schriftleiter Urejuje: Miha Maleš. — Administration — Uprava: Ljubljana, Pod turnom 5. — Telefon 22-88. — Celoletna naročnina Lir 80.—. — Druck — Tisk: Narodna tiskarna, d. d. (Fran Jeran), Ljubljana V PREHODU NEBOTIČNIKA NAJVEČJA IZBIRA UMETNIN VSEH SLOVEN* SKIH UMETNIKOV / VELIKA IZBIRA DEL SLOVENSKIH MOJSTROV IMPRESIONISTOV / STALNA RAZSTAVA V SALONU V PASAŽI OKVIRI / ANTIKVITETE / CENE ZMERNE HRANILNICA LJUBLJANSKE POKRAJINE PREJ HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE ustanovljena leta 1820 Sprejema vloge na hranilne knjižice in tekoče račune, opravlja vse bančne posle.