Romanje za mir 235 IZ PESNITVE PIJANI KURENT France Forstnerič France Forstnerič, rojen leta 1933 v P obrežju pri Ptuju, je bil sprva učitelj, danes je novinar pri kulturni rubriki mariborskega Večera. Prvo pesniško zbirko z naslovom Zelena ječa je izdal leta 1961, se pravi razmeroma pozno, vendar se je njegov resnični osebni pesniški svet v njej še vedno komajda od daleč napovedoval. Zrelost je dosegel šele z drugo zbirko, z Dolgim poletjem (1968), kjer je — v naši poeziji prvič moderno in slikovito tako sugestivno - - izoblikoval svoje osrednje in hkrati dovolj tipično slovensko doživetje: posameznikovo potopljenost v kolektivno podzavest nekega arhaičnega soci-alno-geografskega prostora in časa ter njegovo boleče in nikoli dosledno trganje iz tega prezgodovinskega sna. Novo, še izrazitejšo eksplikacijo iste teme išče Forstnerič v načrtovani zbirki Pijani kurent, iz katere so izbrane tudi pričujoče pesmi. France Forstnerič 236 PRIHOD VODE Zvonci so zvenčali za vasjo, kot da bi gorelo. Redke besede v hiši so bile slovesne kot prižgane sveče, marčni veter je stisnil plamen petrolejke in trepetal na konici prsta kakor metulj. V tisti brezvetrni uri, ko so rezljali papirnate rože debeli in kot kaplje voska topli prsti in pletli suhe vence, je prišla Drava, hreščeč jadrni gozd, ki je požiral ravnino. V tisti soparni uri, ko se je suho gnezdo rahljalo in je vsaka šiba prasketala od čakanja na dolgo zibajočo pot, je prišel z vodo, ki je tisto leto prinesla nenavadno mnogo mrličev in otroka s kilavim trebuhom. Bil je prelahek, da bi potonil na dno v mulj, imel je preveč napihnjen trebušček (napil se je mleka iz močvirskih trav), da bi se vzdignil z gosmi v ledeno noč. Vedeli so, da je to on. Drava ga je izvrgla na prod pod jeklenim mostom, ležal je pred pragom rdeče hiše polne perja, sedel je v travi (jedel je jabolko) poleg trupla vojaka, ki se je zobato smejal, spodili so ga iz veže starca, ki je bil vedno pri oknu kot mračna luna, padel je z voza cigana, ki ni jedel ne pil, samo podil, blodil je po sadovnjaku pobožnega, ki je nekaj zakopal, zbudili so ga na skednju požigalca, ki se je počasi odpravljal na pot, prepoznali so ga v molčečnežu, ki je imel globoke zimske oči meniha in je hodil med njimi in vse pomnil. IZBIRANJE Ta, ki ponoči ne more spati, ki nima ne konja ne žene, ki je sprt z brati, ki ni izpel še nikdar nobene pesmi do konca, ki ponoči po polju kolovrati, ko da se boji sonca, Iz pesnitve Pijani Kurent ki govori besede dvoumne in pridušene in gleda tako kakor iz ječe, ki stoji pred človekom, kakor da bi stal med vrati, ki nikomur ne prižiga sveče, ki ne moli in ne kolne, ki ga teža njegovega molka v zemljo vleče, oblačno čelo pa ga kot meglo nekam žene, ki niti ne gre niti ne more ostati, ki nas njegova navzočnost dela negotove in bolne, ta naj se — sebi v odrešitev ali v pogubo — v kurenta obleče. KLICANJE OGNJA Nocoj so se zaprli vsak v svojo hišo, slutijo, da se zla kurentova senca okrog hiš potika. Tisti, ki že dolgo več ne prisluškuje nočnim vlakom, drži v koščeni roki ovenelo, zdavnaj zadavljeno bilko iz davnega poletja. Leži v veliki prazni hiši z ohlajenim čelom kakor otok daleč v jeseni. Skoz okno vidi kakor z dna studenca, kako zeleno se svetlika jabolko na zvoniku. V nekaj manjši pa še temnejši hiši stoji tista, ki njen molk kot bleda trta rase skozi okno pod brezzvezdni svod neba. Bose noge, stegna, trebuh ji liže tema s plameni hladnimi kot praprot. V majhni hišici kot za čebele spi otrok in mravlje grdih sanj mu lezejo iz ust in v usta, pa se ne zbudi. V koči, ki ni hiša, ampak stara vrba ob vodi, bedi babica in gleda, kako zeleno se svetlika jabolko na zvoniku. Moli hudo kurentsko molitev: NOCOJ BO PRIŠEL OGENJ ZEMLJA JE NEKJE RAZKLANA 2AR ODPRTEGA PEKLA V TIHI SVET POŠEVNO SEVA Nocoj, so hiše suhe in vnetljive 237 France Forstnerič 238 kakor temne grmade iz dolgega poletja, nocoj je kurent blizu in podtika ogenj, da bo planil pod napušč, pod trhli tram na stropu, scvrl bo tolste črve v vzdihujoči mizi, plesnive molje bo upepelil, netopirji bodo padali v dim zadušeni, v krempljih bo odnesel streho ognjeni petelin na polje, v pekel se bo pod ugreznil, tramovi bodo plavali po Dravi. PESMI O KURENTOVIH ZVONCIH I. Ilovnata plat zvona v nevihti, ki razsaja v krvi. Krut ko vran in grd ko čuk, mil kot pav in navček za pogrebom v dežju. Rodi ga velik težek sluh. Je njegov najtrše brušen zvok. Prebudi se v globoki zimi kakor z zemljo zadušeni pok, a vzpne se v zvenenje kakor dolg, razlegajoč se krik. Odtrga se in ni mu več poti nazaj v usta, ki so ga izgovorila, v zemljo, ki ga je spovila. II. Angelsko cingljava srajčka dečka, ki je pristopical iz vode. Rekli so mu »solza mamina« in kaplja jutranja je stekla po cvetu lilije. Strupenem. Tu je ležala glavica. V mulju jamica se je skalila, štorklja se je vzdignila (otrok na svet nikdar več ne bo nosila). Za piščeti je izgubljeno pomladne dolge dni hodila črna koklja žalosti. III. Srednjega pa ni, a vsemu da napev: slišiš ga, ko ne poslušaš, saj ni jutrnji klic ne večerni opomin. Še zadnji vzdih mu ne reci ponoči. Mar slišijo drveči na razpetih konjih, Iz pesnitve Pijani Kurent 239 veter v sulici morda, neznaten zven, in nož je tih kot mesečina, ko se s slastjo v meso zadira. Preden privrši dejanje v krošnjo glave, se skriti ptič v vejah pritaji (njegovo petje je bilo tako samo prisluh). Zdaj se ozri, glej, poldne je, čeprav se zvon iz lin ne oglasi. PIJANOST I Izza katerega potuhnjenega hriba se privleče tak kalen, opijsko zelen popoldan, malo pohabljen z vrbami na robu? Ali se je poginjanje v očeh tako zavleklo, ali je kaj bolj neizrekljivega? Hitro zaide svetli krog strmečih oči za njivami in on obsedi v tem krogu, ki ga ni več, s kruhom in gosenicami. Včasih reče kaj odmevajočega KOPITA SNEGA BIJEJO ZA GORO IN SVET JE TIH IN VOTEL ali pa se vrne v jesen in reče kaj poslovilnega recimo VINOGRADI SO OBRANI LANENI PRTI SO OPRANI CEZ POLJE LETIJO ČRNI VRANI Včasih gre še dalje nazaj in se spomni česa sončnega na primer PO PLAVICI PO PŠENICI PO PLENICI PO ROČICI GRE ZELENA GOSENICA Navadno pa je vse veliko tišje in manj obarvano, še najbolj podobno kalni vodi, ki odteka, obotavljivemu pomenkovanju z razumom, ki ga počasi brez preplaha zapušča, da zazeha KAJ SEM ŠE HOTEL RECI in zadremlje nihajoč nad vodo. France Forstnerič 240 JUTRO (Epilog) Zdaj je čas vrnitve, ura, ko se nebo osiplje. Noč je v steblu globoko pod vodo nalomljena. Najbolj so trudni speči, preden se zbudijo. Brezvoljni, slečeni in topli so prepuščeni omahljivosti in vsakršni lagodnosti, ko jih sanje zapustijo sredi polja kakor kurenta, iztreznjenega, razoglavega v pozni mesečini. Za sabo vleče pijano kapo, za edini še vedno trmasti rog jo vleče crknjeno, že ohlajeno. Ohripele zvonce in v smrti nasršen kožuh je zakopal, mrhovino, do triindvajsete pomladi, dokler spet kdaj ne zrase rjoveči grm iz steptanega poletja. Za vrtovi se vrača sinočnji požigalec in zadnje mačke mu huškajo spod nog kot strahi v mračne kote. Vlačugarski psi ga srečajo, s studom ovohavajo, a ne izdajo. Blodenj polna hiša iz praproti, ki je ponoči pogorela, se še kadi, a prvi petelini vzkrikajo že nezadovoljni z dnevom, ki prihaja, kriče se nanj jezijo, po nebu praskajo, lice prebudijo, da vzidejo čez rob polja obrazi umiti od trohnenja. Nič ne rečejo, ne čudijo se tej vrnitvi, tej složno zamolčani kurentski prevari. Le gledajo ga, kako zdaj zgodaj prebujeni deček potuhnjen bosopeti za ljudmi, ki grejo delat, pozni, nejevoljni in zaspani. V njegove zakotne oči se niti ne ozrejo, on pa s kanglico zvoni po mleko. (1964—1969)