144 Vrhniški razgledi Simona Kermavnar IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST Nagrobni spomeniki in pokopališki križi z Vrhniškega kot del evropskega prostora Na najbolj vidnem in izpostavljenem me- stu krščanskega pokopališča je njegov razpoznavni znak – pokopališki križ s Križanim in zvitkom z napisom INRI. Križ je običajno lesen, redkeje litožele- zen, kamnit ali betonski, podobno kor- pus. Navada pa je včasih tudi bila, da so bili na notranji strani pokopališkega zidu v smislu hierarhične ureditve nagrobni spomeniki pomembnejših, vplivnejših in bogatejših družin in posameznikov. Tako je tudi na Vrhniškem. Pričujoči članek je kompilacija in deloma dopolnitev prispevkov o nagrobnih spo- menikih na Vrhniki in v Verdu ter enega v Logatcu, ki so bili objavljeni v Našem časopisu in Logaških novicah ter na spletnem portalu MojaObčina.si. Na obravnavano temo je bila ob Dnevih evropske kulturne dediščine 2020 v Can- karjevem domu na Vrhniki pripravljena tudi razstava Iz preteklosti v večnost. Na začetku sta predstavljena pokopališka kri- ža na pokopališčih na Vrhniki in v Blatni Brezovici. Vrhniško pokopališče1 je bilo sprva okoli župnijske cerkve Spreobrnjenja sv. Pavla in na njem so pokopavali do leta 1836; tega leta je razsajala kolera, na dan so pokopali tudi do dvajset mrličev in posta- lo je premajhno. Za silo so zato ogradili prostor na pobočju južno od cerkve, kjer je pokopališče še danes. Pod dekanom Martinom Šlibarjem (1874–1887) so ga že 1876. širili.2 Po sredini v smeri vzhod–za- hod poteka osrednja pot, sredi katere stoji pokopališki križ, postavljen na podvojen kamnit podstavek. Spodnji del iz temnej- šega kamna je punciran,3 sledi z levjimi šapami v vogalih okrašena baza ter nato kvader s profiliranim okvirjem na vsaki strani. Preko z železnim pasom ojačanega dela in konkavno oblikovanega zaključka prehaja v litoželezni križ s prav takim kor- pusom in napisnim zvitkom. Križ obroblja žlebič, stičišče krakov pa je poudarjeno s koničastimi izrastki. Za odlitek Križanega 1 AMBROŽIČ 2002, str. 21; Sapač 2015, str. 661. 2 AMBROŽIČ 2002, str. 21, op. 50. 3 Nanj se velikokrat dajejo sveče in se vosek cedi po kamnu, kar je seveda nedopustno. 145 Pokopališki križ na vrhniškem pokopališču. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 146 Vrhniški razgledi (v. ok. 80 cm) je značilna elegantna S linija vitkega telesa, ki je na križ pribito s štirimi žeblji, kljub temu da Jezusova desna noga prekriva levo. Kristus glavo nagiba na svo- jo desno stran, lasje mu padajo na ramena. Prt je okoli ledij privezan z vrvjo. Enake od- litke pri nas srečamo npr. na pokopališču v Selu, Čepovanu in Bovcu na Primorskem, pri čemer se ujemajo tudi mere. Iz srednje Evrope omenimo identična korpusa na po- kopališčih v Blanskem in v Dusnoku (hrv. Dušnok) na jugovzhodu Madžarske, kjer je na plinti litoželeznega podstavka ulita letnica 1889 ter pritrjena ploščica graške- ga trgovca Sigmunda Juhásza.4 Tudi zlato bronsirani odlitek Križanega v Čepovanu je časovno sočasen, in sicer v kroniki žu- pnije Čepovan preberemo, da so leta 1887 za glavni križ na pokopališču za 40 kron kupili in blagoslovili »razpelo – Corpus Christi od železa, pozlačen«.5 V vseh ome- njenih primerih gre za identične odlitke, a sam križ je drugačen, ponekod niti ne lito- Detajl z levjo šapo. železen. Povsem enak odlitek tako korpusa kot tudi litoželeznega križa s koničastimi izrastki pa stoji v Biljani pred župnijsko cerkvijo.6 Gre za model št. VII iz kataloga livarne Ferrum Frýdlant nad Ostravicí7 na Moravsko–Šlezijskem, kjer so v 19. in na začetku 20. stoletja v velikem številu izde- lovali litoželezne pokopališke, nagrobne in druge votivne križe. Litoželezen pokopali- ški križ na Vrhniki lahko torej glede na po- vedano najverjetneje datiramo v čas širitve pokopališča v 2. polovici 19. stoletja. Spodnji del pokopališkega križa. 4 Pinczés Sándor, Öntöttvas feszület“ c. alkotás fotói Dusnok településrőlhttps://www.kozter- kep.hu/31101/ontottvas-feszulet#vetito=275125, marec 2021); KERMAVNAR 2020 a, str. 86. 5 ŽA Čepovan, Kronika župnije Čepovan 1876– 1942; KERMAVNAR 2019, str. 12. 6 Torej ne v funkciji pokopališkega križa, a to ni njegova prvotna lokacija. Križ je včasih stal Na križu – odcepu ceste v Biljano (STRES 2015, str. 93). 7 KERMAVNAR 2020 a, str. 85–86. 147 Iz taiste livarne prihaja tudi litoželezen pokopališki križ na pokopališču v Bla- tni Brezovici8 (EŠD 11828), ki stoji na privzdignjenem platoju ob betonski škar- pi na severni strani cerkve pred vhodom vanjo skozi zvonik. Tako križ kot odlitek Kristusovega korpusa sta litoželezna, križ je postavljen na kamnoseško obdelano visoko dvostopenjsko bazo z vklesano le- tnico 18979 na sprednji strani. Monolitno strukturo zaznamujejo žlebiči in izrastki v osrednjem delu. Model za blatnobre- zoviški pokopališki križ je v katalogu iz okoli leta 1915 (predmeti so v njem pred- stavljeni s fotografijami) pod številko 71; poleg višine je navedena tudi teža, 83 kg. Kot je bila pri livarnah precej ustaljena praksa, so prodajno uspešne izdelke izde- lovale tudi po več desetletij. To velja tudi za konkretni model, saj je bil aktualen že sredi 19. stoletja. Zlasti na Češkem in Mo- ravskem (zagotovo tudi v Avstriji) je ohra- njenih več primerkov.10 Skoraj identičen križ (le 2 cm krajši in 3 kg lažji) pa je ime- la v ponudbi tudi češka livarna Rokycany (nem. Rokitzan) v plzenskem okraju. Katalog Akciová společnosti pro průmysl železářský Ferrum, model križa št. 71. 8 Simona Kermavnar, Pokopališki križ v Blatni Brezovici (https://www.mojaobcina.si/vrh- nika/novice/pokopaliski-kriz-v-blatni-bre- zovici.html, marec 2021); v GOSTIŠA 2005 objavljena fotografija križa. 9 V Registru nepremične kulturne dediščine napačno navedena letnica 1891. 10 Na tem mestu omenimo vsaj znamenje v Brnu, ki sta ga dala leta 1868 postaviti Leo- pold in Barbora Stavělov. Pokopališki križ v Blatni Brezovici, 1897. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 148 Vrhniški razgledi Ob zidu na zahodni strani vrhniškega pokopališča stoji odprt mavzolej rodbi- ne Jelovšek–Pollakovih, zgrajen v obliki neorenesančnega paviljona s kvadratno tlorisno ploskvijo, velikimi arkadnimi odprtinami na treh straneh in trikotni- mi strešnimi čeli na vseh štirih fasadah. Štiri dvokapne strehe so krite z bakrom. Jelovški so sodili med najstarejše in hkrati najuglednejše ter najpremožnejše kmečke rodove na Vrhniki.11 Okoli leta 1700 so ob potoku na Vasi zgradili mogočno hišo, o kateri je Ivan Cankar zapisal, da je »za- kleti graščini podobna« (2018. porušena). Mavzolej naj bi bil zgrajen po letu 1884,12 ker je tega leta kot prva med zapisanimi na ploščah umrla Marija Kobal, lahko pa Pogled na Jelovškov mavzolej. 11 Sorodstveno povezani s pomembno novo- meško plemiško družino von Fichtenau, ki je izvirala iz istega vrhniškega rodu (PREIN- FALK 2013, str. 56–72, 220–221). 12 SAPAČ 2015, str. 326. 149 tudi 1887, ko je umrl veleposestnik ter ne- kaj časa tudi vrhniški župan Ignacij Mark Jellouschek, ali 1899, ko je umrla njegova žena Marija, roj. Oblak. Kakorkoli, mav- zolej je bil postavljen v zadnji četrtini 19. stoletja, v zlati dobi gradnje mavzolejev tako pri nas kot drugje v Evropi. Ločne odprtine arhitekture zapira robustna lito- železna ograja;13 še danes lahko mestoma vidimo, da je bila pozlačena, kar je goto- vo dodatno pripomoglo k impozantnemu izgledu grobnice.14 V notranjščini arhitek- ture je potlačen kupolast obok, ki ga kra- si freska z upodobitvijo treh angelcev na oblakih na modrem zvezdnatem ozadju. Gre za delo Starovrhničana Simona Ogri- na (1851–1930). Ta se je v tem času (1884) za stalno naselil na Vrhniki, se poročil in pričel zidati lastno hišo ob Tržaški cesti.15 Iz osemdesetih let izvira tudi njegova naj- boljša figuralika, od devetdesetih let dalje je le-te vedno manj in začne prevladovati ornamentika. Med letoma 1906 in 1907 je z dekoracijo oltarnega zaključka in ladje v žu- pnijski cerkvi na Vrhniki dopolnil fresko v prezbiteriju, delo svojega ljubljanskega uči- telja Janeza Wolfa iz leta 1867. Poslikava je sodila med pomembnejše spomenike sten- skega slikarstva 19. in začetka 20. stoletja na Slovenskem, a nestrokovna obnova leta 1977 jo je močno degradirala.16 Tla grob- nice so pokrita z opečnimi tlakovci pravo- kotne oblike iz ene od številnih vrhniških opekarn (najverjetneje kar iz Jelovškove), na sredi grobno odprtino pokriva kamnita plošča z velikim, kamnoseško lepo obdela- nim križem, kovinska obročka na koncih pokončnega kraka manjkata. V spodnjem delu »oltarne« stene je pas iz temno sivka- stega kamna, razdeljen na pet pravokotnih polj. Stranski sta prazni, v osrednjih treh so zapisana imena pokojnih.17 13 Enaka ograja, le z višjimi palicami in stebriči, se je ohranila tudi ob župnijski cerkvi sv. Ni- kolaja v Dolnjem Logatcu in vzdolž Cankarje- ve ulice v Ljubljani (tu stebriči drugačni). 14 Danes je v precej slabem stanju, poleg tega, da odpada omet, se je na hrbtni strani od- trgal žleb in voda zamaka in načenja stene; tudi pozlate na litoželeznih palicah in stebri- čih ograje seveda ni več. 15 SUHADOLNIK 2001, str. 18. 16 ŽIGON 1979, str. 211–212, repr. 8–9; ŽIGON 1982, str. 27, 120. 17 Na prvem polju: GABRIJEL JELOVŠEK/ *10. 4. 1858 † 4. 12. 1927./ VALENTINA JELOVŠEK/ *14. 2. 1866 † 2. 9. 1954./ JEAN B. POLLAK/ *28. 7. 1880 † 9. 12. 1968/ EMA POLLAK/ ROJ. JELOVŠEK/ *8. 5. 1890 † 9. 2. 1975/ FRANC POLLAK/*1916 † 1943. Na drugem: MARIE KOBAL JELOVŠEK/ 8. 9. 1856 † 20. 5. 1884./ JGNACIJ MARKA JELO- VŠEK./ *15. 8. 1815 † 30. 7. 1887./ MARIJA JELOVŠEK/ *8. 8. 1834 † 7. 10. 1899./ NAJ V MIRU POČIVAJO!/ Na tretjem: MAKS JE- LOVŠEK/ *12. 10. 1877. † 2. 6. 1903/ FELIKS JELOVŠEK/ *15. 5. 1861 † 3. 7. 1904. Ogrinova obočna poslikava mavzoleja. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 150 Vrhniški razgledi Na sredinski plošči sta zapisana zakonca Ignacij Mark Jellouschek (1815–1887) in žena Marija (1834–1899), s katero je imel sinove: Maksa (1877–1903), Karola Marka (1862–1911) in Srečka (Feliks; 1861–1904) ter hčere, Julijo (poročena Ratter), Fran- čiško in Valentino. Ignacij je posestvo po očetu prevzel leta 1850 in hišo »pri Jelov- škovih« na Vrhniki ter žago in mlin na levi strani Ljubljanice, na Tojnicah pa je zrasla opekarna. Nastopa tudi v romanu Marija- na Marolta Zôri, noč vesela! (1956).18 Prvo- rojeni Maks je umrl mlad, nato je opekarno vodil Karel, ki je leta 1909 dobil naziv c. kr. dvorni založnik, naziv je vklesan tudi na nagrobnem spomeniku, ki stoji takoj de- sno zraven mavzoleja (naziv je po njegovi smrti podedovala žena Ivana). Ignacijeva hčerka Valentina pa se je poročila s soro- dnikom Gabrijelom Viktorjem Jelovškom. Imela sta tri otroke, Emo, Marijo Gabrije- 18 V pogovoru s farovško Metko pravi: »Znano pa vam bo in kako naj bi vam ne bilo znano, da smo Jelovški najstarejša vrhniška rodovina. Za hrabrost v turških vojskah in za druge velike usluge nas je presvetli cesar – kateri je že bil?, no zdaj se ne spomnim imena – povzdignil v plemiški stan. Jelka, od katere imamo ime, ker so bili vsi jelovi gozdovi naši, se pravi nemški Fichte in zato smo postali plemiči Fichtenaui. Ena veja naše rodbine se je pozneje odselila na Dolenjsko in so še sedaj von Fichtenaui. Moj prapraded pa je ostal na Vrhniki. Na Vrhniki je bilo, kot še danes, največ strojarjev in voznikov in takrat tudi čolnarjev; ti pa niso znali izgovar- jati nemškega imena in so nas še naprej klicali Jelovške. Nazadnje so še moji predniki pozabili na vse to in v svoji skromnosti smo spet nava- dni Jelovški […].« (MAROLT 1956, str. 18–18). lo in Franca Leona. Ema se je poročila z Jean-Baptistom Pollakom, sinom Jakoba Karla Pollaka, ki je leta 1875 začel s pro- izvodnjo usnja in je imel tovarni v Kranju in Ljubljani, v času med 1. sv. vojno pa je z dejavnostjo prišel tudi na Vrhniko. Pogreb Karla Jelovška (12. 9. 1862 – 13. 5. 1911). Foto: Tischler, last: MDV (Janez Smrtnik). 151 Gabrijel Jelovšek (vir: https://sl.m.wikipedia. org/wiki/Slika:Gabrijel_Jelov%C5%A1ek.jpg, april 2020) Gabrijel19 se je rodil leta 1858 na Vrhniki in tam 1927. tudi umrl. V začetku osem- desetih (1881) let je bil med ustanovitelji vrhniške Kmetske posojilnice. Ta je med letoma 1903 do 1905 po načrtu češkega arhitekta in stavbenika Karola Holinske- ga ob Tržaški cesti dala zgraditi stavbo, kjer je danes sedež vrhniške občinske uprave; gradilo je podjetje Tönnies. Leta 1889 je bil Jelovšek izvoljen za vrhniškega župana (odstopil je čez slabi desetletji), 1895 pa za predstavnika kmečkih občin v volilnem okraju Ljubljana–Vrhnika na listi Katoliške narodne stranke, poslanski mandat je imel do leta 1901. Leta 1899 je tudi po njegovi zaslugi na Vrhniko pripeljala železnica. Delniška družba Lokalne železnice Ljubljana–Vrh- nika je bila v trgovski register vpisana na Dunaju 4. decembra 1897, tedanji upravni svet je poleg župana Jelovška sestavlja- lo sedem članov, med njimi predsednik baron Josip Švegelj (Josef Schwegel), podpredsednik Ivan Hribar ter podjetnik Josef Lenarčič, 1913–1914 je bil v odboru tudi že Jelovškov zet Jean Pollak. Leta 1904 je bila zgrajena monumentalna stav- ba nove ljudske šole (arhitekt Franz Kau- dela) in delovati je začela mlekarska za- druga (obrat zgrajen 1907), v naslednjih letih je bil dokončan vodovod. Za reali- zacijo vsega omenjenega je bil zaslužen v prvi vrsti župan Jelovšek. Deloval je še v drugih organizacijah in društvih: bil je med ustanovitelji Narodne banke v Ljubljani, Ljubljanske kreditne banke, predsednik Ciril–Metodove druž- be, poverjenik Slovenske matice in Vodni- kove družbe, predsednik Olepševalnega društva na Vrhniki, soustanovitelj ter odbornik (od 1909 tudi podpredsednik) Društva za pospeševanje obdelovanja Lju- bljanskega barja. Še ne star sedemdeset let je umrl leta 1927. Jutro je 7. decembra poročalo:20 »Včeraj popoldne ob 3. se je vršil na Vrh- niki pogreb v nedeljo tako nenadoma umrlega vrhniškega patricija Gabrijela Jelovška. Razen Kotnikovega pač Vrhnika še ni videla takšnega pogreba. Od blizu in daleč so prihiteli prijatelji in znanci, da izkažejo zadnjo čast pokojniku […]«. Po opravljenih obredih je ob odprtem grobu govoril njegov osebni prijatelj, lju- bljanski župan Ivan Hribar. 19 Gl. npr. ČARNI OBLAK 2004, str. 11–18. 20 Pogreb g. Gabrijela Jelovška na Vrhniki, Jutro, 7. 12. 1927, str. 3. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 152 Vrhniški razgledi Nekaj metrov stran je v zahodni del ob- zidja vpet nagrobni spomenik rodbine Kunstelj,21 ki z belino kamna in odlično kiparsko izvedbo osrednjega dela, skupi- ne vstalega Kristusa z dvema angeloma, takoj pritegne pogled mimoidočega.22 Bo- gat vrhniški trgovec Josip (Jožef) Kunstelj (Kunstel; 1859–1936) se je leta 1885 poročil z domačinko Frančiško (Franjo) Dolenc (1862–1949). Njun prvorojenec Jožef (Jo- ško; 1893–1914) je padel kot prostovoljec med 1. svetovno vojno v Karpatih (Ga- licija), sin Vinko (rojen 1898) pa med 2. svetovno vojno v Srbiji. Josip je bogastvo pridobil na več načinov, predvsem je trgo- val z lesom, široko razpredeno trgovsko mrežo je imel v Trstu. Leta 1911 je dal v središču Vrhnike tik ob Tržaški cesti na mestu starejše hiše zgraditi dvonadstro- pno meščansko vilo,23 načrt je pripravil 21 KERMAVNAR 2020 b, str. 10; Nagrobni spomenik Kunstljevih na Vrhniki. (https:// www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/na- grobni-spomenik-kunstljevih-na-vrhniki. html, marec 2021). 22 Levo na plošči od »oltarnega« nastavka so zapisana imena umrlih članov ožje družine Kunstelj: JOSIP * 6. 3. 1859. † 29. 5. 1936./ JOŠKO, PADEL V KARPATIH/ *14. 2. 1893. †/ 21. 11. 1914./ VINKO PADEL V SRBIJI/ *20. 1. 1898 † 14. 4. 1941./ FRANJA * 25. 9./ 1862. † 16. 1. 1949./ SEAN-PETER * 20. 11. 1971 † 16. 5. 2001/ JURIJ, * 24. 4. 1816. † 12. 4. 1899./ MARIJA, * 4. 8. 1829. † 9. 10. 1910. Na desni strani sta zapisani imeni Franjinih staršev: MATIJA DOLENC, * 19. 2. 1821. † 12. 8. 1899./ MARIJA DOLENC, * 13. 6. 1825. † 24. 7. 1897. 23 Za vilo gl. KLOPČAR 2011, str. 212–230; SA- PAČ 2015, str. 661. ljubljanski stavbni mojster Filip Supančič (1850–1928), ki je mdr. sodeloval pri gradnji železnice na Slovenskem, tudi na vrhniški Pogled na nagrobni spomenik Kunstljevih. 153 Izrez angelov na nagrobnem spomeniku Kun- stljevih, kipar Boris Kalin, ok. l. 1936. progi (1898–1899), ki jo je gradilo podjetje Knez & Supančič. Kunstljev sin Vinko je bil (po podatku Gozdarskega vestnika 1968) lastnik kar 570 hektarov gozdov v šestih političnih okrajih Slovenije, ki pa so leta 1945 postali splošno ljudsko premoženje. Osrednji del nagrobnega spomenika je za- snovan v obliki oltarja, ujetega v kamnit pravokoten okvir: sestavljen je iz trape- zaste menze z napisom NAŠA SREČA/ NAŠA BOLEST na sprednji strani, nasta- vek nosi par stebričev s po tremi prstani pod čašastim kapitelom, povezuje ju pro- filirana preklada z napisom iz pozlačenih črk KUNSTELJEVI. Gladko ozadje niše je iz črnega kamna in tvori učinkovito ozad- je figuralni skupini Kristusovega vstaje- nja z angeloma iz belega kamna. Vstali Kristus z desnico blagoslavlja, z levico drži križ, ob njegovih nogah klečeča an- gela pridržujeta pokrov groba. Figuralna skupina je do popolnosti izglajena. Pred tem »oltarnim« delom je na tleh pokrov grobnice, celotni pravokotni grobni plato je ograjen z nizkimi kamnitimi slopi. Ce- loto spomenika sta izvršila kamnoseški mojster Franjo Kunovar ml. in akademski kipar Boris Kalin, ki sta se oba na spome- nik tudi podpisala. Signatura kiparja je na podstavku figuralne skupine: B. KALIN, kamnosek se je podpisal na podstavku ene od dveh vaz, postavljenih na plato: F. KUNOVAR, LJUBLJANA. Še danes delujoče kamnoseško podjetje, katerega tradicija z ustanoviteljem Fra- njem Kunovarjem st. sega na začetek 20. stoletja, je skozi desetletja uspešno delo- valo ob sodelovanju s priznanimi kiparji in arhitekti. Delavnica je bila in je na To- mačevski cesti v neposredni bližini lju- bljanskega pokopališča Sv. Križa, dana- šnjih Žal. (Kunovarjevih nagrobnih spo- menikov je tudi sicer – glede na bližino Ljubljane pričakovano – na vrhniškem po- kopališču precej).24 Sin Franjo ml. (1904– 1985) je moči združil s kiparjem Borisom Kalinom, za katerega je časopis Jutro leta 1938 zapisal, da je uvedel na svetokriškem pokopališču pravi preobrat v zasnovi na- grobnih spomenikov.25 Takrat se je verzi- ral v klesanju nagrobne plastike, nabožnih skulptur, posebno žalujočih figur in podu- hovljenih angelov. 24 Simona Kermavnar, Kalinov in Kunovarjev prispevek k nagrobnikom na vrhniškem ter obeh logaških pokopališčih (https://www. mojaobcina.si/vrhnika/novice/kalin-kuno- varjeva-in-kunovarjevi-nagrobni-spomeni- ki-na-vrhniskem-ter-obeh-logaskih-pokopa- liscih.html, marec 2021). 25 L. M. 1938, str. 3. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 154 Vrhniški razgledi Kalinova skupina z Vstalim Kristusom. 155 Spomenik spada torej v čas, ko je kipar Boris Kalin delal v Kunovarjevem podje- tju, natančneje verjetno iz časa okoli smr- ti (1936) »patriarha« Kunstljeve rodbine, Jožefa. Kalin se je rodil leta 1905 v Solka- nu in umrl 1975 v Ljubljani. Študiral je na Tehnični srednji šoli v Ljubljani in se je s kiparstvom srečal že tam, pri profesor- ju kiparju Alojzu Repiču. Študij je v letih 1924–1929 nadaljeval na Akademiji za li- kovno umetnost v Zagrebu, zlasti je nanj vplival profesor Frano Kršinić, ob koncu šolanja je bil za kratek čas tudi pri Ivanu Meštroviću, izpopolnjeval se je v Franciji in Italiji. Izoblikoval je lasten, z realizmom zaznamovan slog, ustvarjal je predvsem v marmorju in bronu. Prvo samostojno raz- stavo je pripravil v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani leta 1938; tedaj je pokazal dva metra visokega Splavarja, ki stoji danes ob Blejskem jezeru (kopija v Celju). Naslednje leto je zmagal na natečaju za konjeniški spomenik v Mariboru (spo- menik kralju Aleksandru; skupaj z arhi- tektom Jaroslavom Černigojem), dela na njem pa je preprečila 2. svetovna vojna. Od konca vojne pa do upokojitve leta 1970 je bil prvi redni profesor kiparstva na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Mojstrski so njegovi doprsni portreti, npr. Rajko Nahtigal (1939), Fran Ramovš (1940), portretno poprsje Primoža Tru- barja v Celju (1950) itd. Po vojni je bil zaželen avtor številnih spomenikov NOB (npr. spomenik talcem v Gramozni jami v Ljubljani, 1947; grobnica herojev v Lju- bljani, 1949–1952; Talca v Kamniku, 1946, in v Begunjah, 1951), pri katerih so več- krat sodelovali arhitekti, pri spomeniku z grobnico padlim v NOB na Vrhniki na Drči nad Močilnikom na primer Boris Kobe;26 Kalinov je monumentalen kip partizana na straži, za katerega je prejel Prešernovo nagrado (1950). Kipar je bil tudi Borisov mlajši brat Zdenko Kalin (1911–1990). 26 Gl. npr. ČOPIČ 2000, str. 398–399. Za kip Partizana-stražarja na grobnici na vrh- niški Drči je bil kipar Boris Kalin leta 1950 odlikovan s Prešernovo nagrado. (http://spomeniki.blogspot.com/2011/11/vrhnika. html, marec 2021) Signatura kiparja Kalina na podstavku skulp- ture. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 156 Vrhniški razgledi Ob južni steni obzidja je nagrobni spome- nik Lenarčičevih27 in takoj zraven levo spomenik Czižkovih. Na slednjem je si- gnirana plaketa (ŠTOVIČEK • V •) okro- gle oblike (premer 28,8 cm) z upodobitvijo inženirja strojništva Otmarja Czižka, delo akademskega kiparja Vladimirja Štovička (tudi Stoviček). Po obodu teče napis ING. OTMAR CZIŽEK • 1903–1975, izdelana je bila 1976, torej takoj po njegovi smrti. V muzeju v Krškem hranijo mavčni odli- tek.28 Kiparja je umetnostni zgodovinar Janez Mesesnel29 označil za edinega »či- stega« slovenskega medaljerja. Štoviček se je z Lenarčiči srečal v Šrajbarskem turnu v neposredni bližini Leskovca pri Krškem, tedanjimi lastniki graščine. Rodil se je leta 1896 v bližnjem Boštanju pri Sevni- ci češkima priseljencema Karlu in Vlasti Štoviček, družina pa se je 1900. preselila v Leskovec, kjer je oče dobil delovno me- sto grajskega oskrbnika. Grad je leta 1658 za več kot dve stoletji prešel v roke gospo- dov Turjaških–Auerspergov,30 1903. pa sta ga od grofa Ervina Auersperga kupila posestnika Karel Kotnik iz Verda in Josip 27 KERMAVNAR 2020 e, str. 18–19; Simona Ker- mavnar, Lenarčič–Kotnikovi, Vladimir Štoviček ter Verd in Vrhnika (https://www.mojaobcina. si/vrhnika/novice/lenarcic-kotnikovi-vladimir- -stovicek-ter-verd-in-vrhnika.html, marec 2021). 28 ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998, str. 107, kat. št. 467. 29 MESESNEL 1981, str. [1]. 30 Na gradu je v 19. stoletju ustvarjal lastnik go- spostva, pesnik in politik Anton Aleksander Auersperg, bolj znan kot Anastasius Grün (1806–1876); v neposredni bližini grajske stav- be ob vinogradu stoji tudi njegov (oz. rodbin- ski) mavzolej, zgrajen 1877., leto po Grünovi smrti. Bil je prijatelj pesnika Franceta Prešer- na, pri delu javnosti (npr. pri Janezu Trdini) pa si je pridobil zelo negativne oznake. 31 OBLAK 2003, str. 71. 32 Andrej je bil tudi član gradbenega odbora za nadzidavo župnijskega zvonika leta 1868, ki so ga sestavljali še Fran Kotnik, Mihael Tomšič in Janez Jelovšek. Dela so bila kmalu zaključe- na in zvonik je bil blagoslovljen že naslednje leto, zidarska dela je opravil zidarski mojster Wilhelm Treo (AMBROŽIČ 2004, str. 36). Relief apostola Andreja v luneti nagrobnika Lenarčičevih. (Jožef) Lenarčič z Vrhnike (1856–1939), poročen z Ano Kotnikovo (1863–1958). O njiju dveh bo tekla beseda pri nagrobnem spomeniku Kotnikovih v Verdu. Rodbini je gospodarsko trdnost zagotovil Jurij Kotnik (1775–1836), ki je zapustil po- sest v Verdu sinu Jožefu, tisto na Mirkah pa sinu Jakobu; Jožef je po bratovi smrti od njegove vdove Ane Simon odkupil tudi po- sestvo na Mirkah. Jožef se je poročil kar tri- krat, sinu Franu (Francu) iz prvega zakona je zapustil virsko gospostvo, na mirškem ga je nasledil sin Karel (1848–1908) iz tretjega zakona. Njegova hčerka Marija se je 1901. poročila s Francem Tršarjem, imela sta šti- ri otroke, hčerka Ana Marija (1912–2011) se je poročila z inženirjem Czižkom.31 Na napisni plošči Lenarčičevega spomenika je kot prvi napisan oče zgoraj omenjenega so- lastnika Šrajbarskega turna, Andrej (1802– 1871), doma iz Parij na Krasu.32 157 Nagrobna spomenika rodbin Lenarčič in Czižek. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 158 Vrhniški razgledi Štoviček je svoje likovno izobraževanje za- čel na Umetniško-obrtni šoli v Ljubljani, med letoma 1919 in 1922 je študiral na ume- tnostni akademiji v Pragi, in sicer kiparstvo pri prof. Janu Štursi, pri prof. Otokarju Špa- nielu pa se je izpopolnjeval na specialnem medaljerskem oddelku. Leta 1925 se je prvič javno predstavil slovenskemu občin- stvu na razstavi s someščanom in kolegom s praške akademije Jarom Hilbertom v Ja- kopičevem paviljonu v Ljubljani (čez slaba štiri desetletja je prijatelja obiskal v Egiptu in tam portretiral več egipčanskih kultur- nikov in politikov). Med letoma 1926 in 1931 se je izpopolnjeval v Parizu, 1932. pa se je vrnil v Leskovec in si na gradu Šrajbar- ski turn uredil atelje (občasno je tam bival že prej). Med njegovimi deli omenimo vsaj številne upodobitve znanih Slovencev, npr. Valvasorja, tako plaketo kot spomenik, ki stoji v Krškem pred muzejem ter plakete Cankarja, Plečnika, Trubarja itd. Ob svoji osemdesetletnici (1976) je vsa dela iz za- sebne zbirke in atelje podaril Občini Krško. Umrl je leta 1989 v Krškem. V tem sklopu predstavljamo še nagrobni spomenik družine de Gleria v Dolnjem Logatcu,33 ki ga izdelal Vrhničan Stane Dremelj. Rodil se je leta 1906 na Vrhniki. Kot mladenič je delal v domači rezbarski delavnici Ivana Buha. Ta je v času prezi- dave cerkve sv. Nikolaja v Dolnjem Logat- cu (župnijska je postala šele 1910.) v dvaj- setih letih minulega stoletja dobil večje naročilo za prenovo oltarjev in pomagal mu je tudi Dremelj. Na dvorišču Erkerjeve domačije (prej Hammerlitz) je imel majh- no delavnico, tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo Milico Hammerlitz. Obisko- val je Tehnično srednjo šolo v Ljubljani, kjer se je seznanil z osnovami kiparstva. Medaljerstva se je učil pri Antonu Sever- ju, ki se je posvečal predvsem izdelovanju medalj in plaket. V času svojega bivanja v Logatcu je Dre- melj izdelal tudi renesančno navdahnjen kamnit medaljon z reliefom sv. Boštjana, ki krasi pročelje kapele iz leta 1928, po- svečene med 1. svetovno vojno padlim do- mačinom. Med letoma 1930–1934 je obi- skoval Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, kamor je prišel jeseni 1930 skupaj s poznejšim kiparjem Zdenkom Kalinom. Diplomiral je 1934. pri profesor- ju Franu Kršiniću, specialko za medaljer- stvo je opravil pri profesorju Ivu Kerdiću, čigar delo ga je – poleg renesančne meda- ljerske umetnosti – močno zaznamovalo. Izpopolnjeval se je tudi v Italiji. Leta 1936 se je z družino preselil v Ljubljano. 33 KERMAVNAR 2014, str. 169; KERMAVNAR 2020 d, str. 29; Simona Kermavnar, Nagrobni spomenik družine de Gleria v Dolnjem Logatcu (https://www.mojaobcina.si/loga- tec/novice/nagrobni-spomenik-druzine-de- -gleria-v-dolnjem-logatcu.html, marec 2021). Vladimir Štoviček, plaketa z upodobitvijo inženirja Otmarja Czižka. 159 Od leta 1946 do upokojitve je poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Razsta- vljal je doma in v tujini, leta 1973 je dobil Prešernovo nagrado Gorenjske. Zadnji de- setletji je živel v Radovljici, kjer je 1992. tudi umrl. Pokopan je v Logatcu, in sicer v grobu Jenčič–Hammerlitz–Erker. Spome- nik ima obliko križa na visokem stopni- častem podstavku. Ob strani podstavka je pritrjen bakren medaljon z umetnikovim reliefnim avtoportretom, po obodu kate- rega teče napis STANE • DREMELJ • KIPAR–MEDALJER •1940.34 Grobni prostor obdaja nizek betonski zi- dec z vdelanimi pravokotnimi stebriči, osrednji del pa zaključuje stena iz grobo klesanega kamna (pripeljan naj bi bil iz Italije),35 pokrita s položnim lesenim dvo- kapnim ostrešjem, ki ga na sredini podpi- ra kos ležečega debla. Na desni polovici stene je v plitvi pravokotni niši zglajena plošča z imeni umrlih,36 na levi pa je pol- krožno zaključena niša z meter visokim kipom Marije iz peščenjaka. Kip stoji na podstavku in je postavljen na prav tako grobo klesan kvader, na sprednji strani katerega je napis MARIJA/ IZPROSI JIM/ VEČNI MIR. 34 KERMAVNAR 2014, str. 169. 35 Ustni vir Dušan de Gleria. 36 Napis: †/ DRUŽINA/ de GLERIA/ ANTON * 27/ 8 1859 † 15/ 6 1934/ MARIJA * 12/ 9 1852 † 28/ 12 1933/ ANTON * 24/ 4 1884 † 7/ 4 1971/ ELIZABETA * 23/ 11 1898 † 7/2 1980/ ALEŠ * 19/ 4 1976 † 27/ 9 1994/ DUŠAN * 9/ 4 1923 † 1/8 2002/ MINKA * 3/10 1928 † 3/3 2008. Stane Dremelj, avtoportret na nagrobnem spomeniku Jenčič–Hammerlitz–Erker na dolnjelogaškem pokopališču, 1940. Stane Dremelj, relief sv. Boštjana v trikotnem čelu spomiske kapele v Dolnjem Logatcu. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 160 Vrhniški razgledi Anton de Gleria (1859–1934) je kot trinaj- stleten deček leta 1872 prišel v Logatec,37 in sicer iz mesteca Paularo v Karniji. Spr- va je kot trgovski vajenec delal v trgovini Toma Tolazzija, ki je v Logatec prav tako prišel s severa Furlanije. Leta 1881 se je de Gleria poročil z vdovo Marijo Babič (prvič poročena Čuk), ki je imela majh- no trgovino; skupaj sta jo povečala in razširila v trgovino z mešanim blagom. Ukvarjal se je tudi z žganjekuho, surovi- ne je večinoma dobival iz Istre, slive iz Bosne, tropine pa s Primorske. Po bri- njevcu je bilo posebej veliko povpraše- vanje na Dunaju, kamor ga je pošiljal v manjših hrastovih sodčkih. Tja je v veli- kih količinah izvažal tudi zobotrebce, ki so jih izdelovali domačini. Poleg tega je odkupoval zdravilna zelišča38 (trgovina z zdravilnimi zelišči je bila prijavljena 1884.) in v sezoni maline in gobe. Za Logatčane, ki so se v 19. stoletju pre- težno ukvarjali z živinorejo, je bilo nabi- ranje zelišč oz. njihova prodaja pomem- ben vir dohodka. Zaradi ugleda, ki ga je užival, je bil de Gleria tudi dolnjelogaški občinski svetnik. Anton in Marija sta ime- la štiri sinove in dve hčeri. Najstarejši sin, Anton ml., je ostal doma na kmetiji. Poro- čil se je z Elizabeto Šemerl iz Sinje Gori- ce (po domače Pr’ Želoc). Imela sta sina Dušana, ki se je poročil z Marijo–Minko Mihevc (po domače Pr’ Maklav). Na plošči na spomeniku je napisan tudi vnuk Aleš. Tri leta po smrti Antona st. (in štiri leta po smrti njegove žene) je bil postavljen nagrobni spomenik, na podstavku kipa je signatura z datacijo ST. DREMELJ 37 – sam spomenik pa je zasnovan pod vpli- vom arhitekta Jožeta Plečnika. Številni naši umetniki so se tako kot Dremelj v tridesetih letih minulega stoletja šolali na zagrebški akademiji. To obdobje je pri nas v prvi vrsti zaznamoval realizem, vendar, kot je opozoril umetnostni zgodovinar Igor Kranjc,39 je bilo skoraj toliko, kolikor je bilo avtorjev, tudi oblik realizma oz. re- alizmov. Konkretno delo bi lahko označi- li kot poetični realizem. Pogled od blizu pokaže prefinjeno izdelavo detajlov (npr. pri draperiji, laseh) in odraža Dremljevo odlično obvladovanje tehnike, kar je še posebej prišlo do izraza pri njegovih reli- efnih portretih in avtoportretih. 37 Ustni vir Dušan de Gleria. Švajncer (ŠVAJNCER 2004, str. 61) torej napačno predvideva, da na nagrobniku »zanesljivo ni napisan tudi prvi Logatčan s tem priimkom« in da se je v Logatec priselil vsaj že njegov oče. Dejstvo je, da je Anton st. v Logatec prišel zelo mlad. 38 Za vse tu zapisane podatke se zahvaljujem gospodu de Gleria. 39 KRANJC 2002, str. 7. Osrednji del de Glerievega nagrobnika s ki- pom Marije. 161 Nagrobni spomenik družine de Gleria na pokopališču v Dolnjem Logatcu, 1937. Družinska fotografija de Glerievih: označen Anton st., na njegovi desni žena Marija (osebni arhiv Dušana de Gleria). IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 162 Vrhniški razgledi ji ob zahodni fasadi cerkve, levo od vhoda. Leta 1850 je dal v središču Vrhnike na te- meljih stare pošte in sosednje hiše, ki ju je kupil, postaviti hotel Črni orel, v katerem so bili gostilna in kavarna ter čitalnica. Kotniki so bili kot izobraženi posestniki in podjetniki znani po svoji dobrodelnosti in meceni domačim slikarjem Jožefu Petkov- šku, Simonu Ogrinu in Mateju Sternenu.46 Naslednja dva nagrobna spomenika in ena grobnica so na obzidanem pokopališču v Verdu (EŠD 11859). Monumentalen ka- mnit nagrobni spomenik, posvečen Franu Kotniku (1828–1890) in njegovi družini, je izdelal hrvaški umetnik Ivan Rendić (1849– 1932),40 na desni konzoli še lahko prebere- mo fragment signature I. RE […] – umetnik se je običajno podpisal I. Rendić, pa tudi I. Rendich. V južno steno v jedru srednje- veške podružnične cerkve sv. Antona Pu- ščavnika je bil vzidan konec 19. stoletja. Rendić je leta 1871 zaključil študij na Ume- tniški akademiji v Benetkah in se kasneje izpopolnjeval tudi v Firencah pri znanem kiparju Giovanniju Duprèju. Velja za ne- storja modernega hrvaškega kiparstva, slovel je kot veliki mojster portretnega kiparstva, specializiral pa se je tudi za grobno arhitekturo in plastiko.41 Med leto- ma 1880–1921 je deloval v Trstu in dobival pomembna naročila bogatih meščanov in širše. Izdelal je številne tržaške in hrva- ške, tudi slovenske nagrobne spomenike in grobnice. Veliko njegovih del lahko vidimo na Reki (veličasten mavzolej viteza Josipa Gorupa pl. Slavinjskega in njegove druži- ne),42 v Zagrebu, Dubrovniku, na Braču ter predvsem v Trstu; tam je na pokopališču sv. Ane njegovih deset nagrobnih spomeni- kov in trije mavzoleji, verjetno najbolj znan je Kalistrov iz leta 1902,43 pri nas omenimo nagrobni spomenik hčerke tržiškega indu- strialca Alice Glanzmann na pokopališču v Tržiču44 s konca 19. in Dejakov mavzolej v Senožečah z začetka 20. stoletja.45 Kot je že bilo omenjeno, začetki Kotniko- ve rodbine v Verdu segajo v 18. stoletje. Leta 1836 je posestvo prevzel Jožef Ko- tnik (1804–1858). Njegov nagrobnik (in prvih dveh od treh žena, Neže Toman in Katarine Stuler, ki je umrla pri porodu) sto- 40 MAROLT 1929, str. 60; KERMAVNAR 2020 f, str. 12–13; Simona Kermavnar, Rendićev spomenik Frana Kotnika v Verdu (https:// www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/kul- tura/rendicev-nagrobni-spomenik-frana- -kotnika-v-verdu.html, marec 2021). Mimo- grede omenimo, da bi Kotnik Rendića lahko spoznal v Trstu, morda leta 1882, ko je na tamkajšnjem mednarodnem industrijskem sejmu (Esposizione austro–ungarica indu- striale e agricola) za svoje okrasne parketne plošče prejel tudi diplomo. 41 KEČKEMET 1969, str. 103, passim. 42 Gorup je bil tudi pomemben in radodaren Rendićev mecen. 43 BUČIĆ 2010, str. 59–72. 44 ŽITKO 1989, str. 79. 45 KERMAVNAR 2021 (v pripravi). 46 Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lenar- čičevega posestva v Verdu ter rodovnik dru- žine Kotnik je pred časom predstavila Nata- ša Oblak Japelj v svojem diplomskem delu in v Vrhniških razgledih (OBLAK 1998; OBLAK 2003, str. 25–75). Simon Ogrin, Domačija Frana Kotnika v Ver- du, o. pl., 1880 (vir: Jože Suhadolnik, Simon Ogrin 1851–1930 slikar, Vrhnika 2001, str. 77). 163 V rojstnem kraju je Kotnik ustanovil par- ketno tovarno s furnirnico – ornamental- ni parket »Franc Kotnik« je bil poznan po vsem svetu, z njim je bila 1888. opremlje- na tudi 1885. zgrajena palača Kranjske- ga deželnega muzeja (Rudolfinum, zdaj Narodni muzej Slovenije),47 leta 1900 je parketarna na svetovni razstavi v Parizu dobila Grand Prix – in opekarno, imel pa je tudi pomembne politične funkcije (de- želni poslanec idr.).48 Leta 1888 je dal čez Ljubljanico med vrh- niškim Bregom in Verdom postaviti nov litoželezen most, imenovan most »Franc Jožef«, ki ga je naročil pri neki dunajski livarni in je bil za Čevljarskim oz. Hra- deckega/Radeckega mostom v Ljubljani, izdelanim v Auerspergovi livarni na Dvo- ru pri Žužemberku in postavljenim leta 1867, verjetno drugi litoželezni most v Slo- veniji. Ivanu Cankarju je služil kot model za 1901. napisano in naslednje leto izdano dramo Kralj na Betajnovi.49 Ob smrti je v oporoki zapustil znatno vsoto denarja v dobrodelne in narodne namene. 47 DEŽMAN 1888, str. 16. 48 Gl. npr. KREFT 1992, str. 7, 9; GRANDA 2017, str. 13, 15. 49 DOBROVOLJC 1972, str. 242. Ivan Rendić, doprsni reliefni portret Frana Kotnika. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 164 Vrhniški razgledi Nagrobni spomenik Frana Kotnika in ožjega sorodstva na pokopališču v Verdu. 165 Spomenik je v obliki iz več kosov sesta- vljenega, proti vrhu zožujočega se arhi- tekturnega nastavka z osrednjo tristrano zaključeno nišo, celota počiva na dveh konzolah. V duhu nagrobne simbolike je spomenik okrašen s številnimi upodobi- tvami predmetov in rastlin. V plitvem reliefu je na plošči med konzo- lama upodobljeni kerikej - dve okoli palice oviti kači s krili na vrhu, simbol boga Her- mesa (rim. Merkur), glasnika bogov in vo- dnika mrtvih ter tudi zavetnika trgovcev in podjetnikov. Kerikej obdaja poljedelsko orodje: kosa, pšenični snop, kramp, srp, plug, vile, kangla, slamnik, grablje in lo- pata. Na podstavku nastavka so v sredini upodobljeni predmeti, ki namigujejo na Franovo tehnično izobrazbo (tudi na isto- vrstno izobrazbo več drugih moških čla- nov družine), saj je leta 1858 končal Inže- nirsko šolo cesarsko-kraljeve Tehnične vi- soke šole na Dunaju. Vrhniški poslovneži nasploh so imeli izjemno pozitiven odnos do šolstva in šolanja.50 Vidimo trikotnik, ravnilo, zvitek in zobato kolo kot pomem- ben element v delovanju strojev; levo in desno od navedenih predmetov izraščata lovorjeva oziroma lipova vejica. Pilastra ob strani spodnje napisne plošče sta okrašena z inkrustacijo stiliziranega pšeničnega klasa. Nad tem se dviga zgor- nji del nagrobnika, ki ga nosi par kratkih čokatih polstebrov, na sredini okrašenih z inkrustacijo križa. V niši je plošča z napisom, ki jo na vrhu nad vogali krasita makova in lovorjeva vejica, v sredini pa se dviga s profiliranim okvirjem obdan oku- lus z realističnim marmornim doprsnim reliefom Frana Kotnika. Glede na to, da je upodobljenec umrl že leta 1890, si je kipar pri modeliranju portreta gotovo pomagal s fotografijo. Zaključek s križem v sredi- ni je trikoten, obrobljen s pasom rozetk. Zgornji del spomenika flankirata vege- tabilno okrašeni krili, levo je okrašeno s spominčicami, desno z lovorjem, čisto ob strani sta stebriča z obročem na sredi in plamenom na vrhu. Vegetacija ima po- leg dekorativnega tudi simbolni pomen, lovor, mak in nežne spominčice sim- bolizirajo smrt in onstransko življenje, lovor kot vse zimzelene rastline tudi ne- smrtnost, lipa je mdr. simbol slovanstva, žitno klasje predstavlja rast in ponovno rojstvo. Plamen je sestavni del številnih nagrobnih spomenikov.51 Imenoma obeh zakoncev z letnicami sledi verz iz pesmi Na grobih Frana Cegnarja.52 V zakonu se jima je rodilo osem otrok, šest deklic (od teh so bile kar tri z imenom Marija Frančiška, ker sta prvi dve umrli kot otroka) in dva dečka: Ana Agnes, Marija Frančiška, Ema Jožefina, Matilda Gabrijela, Marija Frančiška, Franc Jurij, Marija Frančiška, Karl Jožef. Na spodnji plošči vidimo v levem stolpcu zapisanih večino njihovih imen. 50 GRANDA 2016, str. 15. 51 V zgornjem delu virski spomenik nekoliko spominja na arhitekturne in dekorativne rešitve pri Rendićevem mavzoleju za rod- bino Copaitich (Kopaitić)–Battagliarini na reškem pokopališču Kozala iz sredine devetdesetih let ali pa spomenik družine Stavraka na tržaškem grško-pravoslavnem pokopališču, kjer se romansko-bizantinski slog meša z dekorativnimi vložki, tako kot na Kotnikovem spomeniku. 52 Napis: FRAN KOTNIK/ *25. SEPT. 1828. † 15. AOGUSTA 1890./ MARIJA KOTNIK ROJ. MERTLIČ./ NAD ZVEZDAMI ZDAJ DUŠA TVOJA BIVA/ KO V GROB NAM ŽALOST BRITKE SOLZE ZLIVA/ NIKJER, NIKJER TOLAŽBE SRCU NI!/ LE KRIŽ NAM SVETI GOVORI,/ DA ZOPET VIDMO SE NAD ZVEZDAMI./ * 8. DEC. 1835. † 14. APRILA 1900. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 166 Vrhniški razgledi Ana se je poročila z Josipom Lenarčičem, ki je pozneje prevzel vodenje opekarne in parketarne in se nasploh uveljavil tako v gospodarskem kot političnem življenju Vrhnike. Poleg ljubljanskega župana Iva- na Hribarja je bil zaslužen za železniško povezavo Vrhnike z Ljubljano (1899), na Dunaju pa je bil član industrijskega in železniškega državnega sveta. Sin Milan je bil priznan strojni inženir. Drugi dve Kotnikovi hčerki, ki sta dočakali odraslo dobo, sta se poročili z vojaškima častniko- ma: Ema Jožefina z Ludomirjem vitezom pl. Zadurowiczem, ki naj bi bil po rodu Rus ali Ukrajinec, Marija Frančiška, kate- re prvi mož je bil baron Evgen Baselli, pa s cesarsko-kraljevim majorjem Henrikom Uffenheimerjem, ki je padel na začetku 1. svetovne vojne na severnem bojišču.53 Ko je leta 1910 umrl sin Karel, je z njim izumrla moška veja virskih Kotnikov. Pred smrtjo je kot rečeno prodal posestvo in obe tovarni (parketarno in opekarno) sva- ku Josipu Lenarčiču, večino svojega premo- ženja pa zapustil Družbi sv. Cirila in Meto- da. Leta 1908 je Josip v Josipdolu pri Ribnici sredi Pohorja kupil steklarno (glažuto), a jo je že leto kasneje zaradi predrage proizvo- dnje in zastarelosti tehnologije zaprl in za- čel pospešeno razvijati kamnoseštvo. 53 Zapisani: MARIJA F. KOTNIK/ * 11. 6. 1864 † 4. 6. 1868/ MARIJA F. KOTNIK/ * 11. 8. 1869 † 20. 10. 1870/ FRAN J. KOTNIK/ * 6. 4. 1871 † 2. 8. 1891/ KAROL J. KOTNIK/ * 30.9.1875 † 28.2.1910/ JOSIP LENARČIČ/ * 22.2.1856 †26.5.1939/ LUDOMIR vitez pl. ZADUROWICZ/ * 13.6.1857 † 5.10. 1940/ MILOŠ LENARČIČ/ * 31.5.1920 † 11.9.1942/ ing. MILAN LENARČIČ/ * 29.3.1884 † 17.9.1949/ EMA pl. ZADUROWICZ, roj. KOTNIK/ * 2.6.1866 † 18.12.1955/ ANA LENARČIČ, roj. KOTNIK/ * 4.1.1863 † 14.2.1958/ MARIJA UFFENHEIMER, roj. KOTNIK/ * 3.4.1873 † 28.3.1964. Vladimir Štoviček, Josip Lenarčič, plaketa, mavec, 30,1 x 23,7 x 3,7 cm, inv. št. MMK; VŠ-891, foto: fototeka Mestnega muzeja Krško. Vladimir Štoviček, Ana Lenarčič, plaketa, mavec, 30,4 x 23,7 x 3,5 cm, inv. št. MMK; VŠ-848, foto: fototeka Mestnega muzeja Krško. 167 Znan je bil ne le po bogastvu, ampak tudi po naprednosti in po tem, da je bil tudi dober obrtnik, zaradi svojih strogih načel pa med delavci ne preveč priljubljen. Omenimo še, da je imel tudi bogato umetniško zbirko.54 Imetje je leta 1913 predal sinu Milanu (1884–1949).55 Ta je večji del časa živel v Josipdolu. Na Pohorju je dal postaviti tudi hidroelektrarno in 1923. zgraditi oz- kotirno železnico Brezno–Josipdol, ki je granitne kocke in druge podobne izdelke prevažala do postaje v Podvelki v Dravski dolini (le-ti so nato potovali vse do Egip- ta, Turčije in drugam) ter bil daleč najbolj zaslužen za razvoj kraja. Leta 1941 so ga Nemci pregnali iz Josipdola in preselil se je v Italijo. Njegova posest v Preganziolu pri Trevisu (t. i. Vila miru)56 je bila tudi kraj za okrevanje za ranjence in od pomladi 1945 zatočišče mnogim Slovencem, ki so zbeža- li iz matične domovine, da bi se preselili v ZDA, ko so čakali na pridobitev vizuma. Najverjetneje že leta 1943, po smrti sina Miloša, ki je umrl star komaj dvaindvajset let, je napisal oporoko, v kateri je vse svoje premoženje zapustil skladu, ki naj bi skr- bel za štipendije mladim nadarjenim Slo- vencem (podeljuje Univerza v Ljubljani). Umrl je leta 1949 v avtomobilski nesreči, pri kateri ne gre izključiti načrtne usmr- titve s strani jugoslovanske tajne službe OZNE.57 54 MAROLT 1929, str. 61–63. 55 Gl. diplomsko delo Mihe Krambergerja (KRAMBERGER 2017). 56 Gl. JEVNIKAR 2020, str. 42–47. 57 KRAMBERGER 2017, str. 34. Mihi Kramber- gerju se na tem mestu zahvaljujem za posre- dovane skenirane fotografije Lenarčičevih, ki jih je pridobil v Josipdolu pri g. Danijelu Cvetku. Vladimir Štoviček, Milan Lenarčič, 1932, pla- keta, mavec, 12,3 x 9,7 x 1,2 cm, inv. št. MMK; VŠ-378/2, foto: fototeka Mestnega muzeja Krško. Josip in Ana Lenarčič v poznih zrelih letih (fo- tografiji iz osebnega arhiva Danijela Cvetka, di- gitalna posnetka posredoval Miha Kramberger). IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 168 Vrhniški razgledi Sprva je grobno polje obdajala železna ograja.58 Kot lahko vidimo na fotografiji, posneti pred dobrima desetletjema in ob- javljeni v diplomskem delu Nataše Oblak,59 sta bili pod spomenikom pritrjeni tudi dve pravokotni bronasti plaketi pokončne oblike. Na njiju je kipar Vladimir Štoviček upodobil Ano in Josipa Lenarčiča. Veljata za »izgubljeni«, hranijo pa v Mestnem mu- zeju Krško mavčna odlitka. V katalogu re- trospektivne razstave iz leta 1998, za kate- rega sta tekste prispevali dr. Špelca Čopič in Jožica Vrtačnik Lorber (Oži Lorber), je plaketa z Josipovo doprsno upodobitvijo (30,1 x 23,7 cm) datirana okoli leta 1925,60 Anina (30,4 x 23,7 cm)61 pa je navedena med časovno neopredeljenimi medaljer- jevimi deli. Kot je opozorila Čopičeva, je v Štovičkovem kiparstvu precej težavno kronološko razporejanje nedatiranih del, ker so formalne razlike lahko zelo majh- ne.62 Glede na to, da je velikost obeh plaket skoraj enaka in sta tudi sicer identično za- snovani, Ana pa kaže videz približno šest- desetletne ženske, je upravičen sklep, da sta nastali istočasno. Štoviček je čez nekaj let naredil tudi plaketi v mavcu njunega sina Milana63 in njegove druge žene, Min- ke/Ninke (roj. Stare),64 ki sta enakih mer (12,3 x 9,7 cm), obe signirani in tudi dati- rani zgoraj s pripisom kraja: 19 JOSIPDOL 32.65 Hrani ju krški muzej. 58 To so bile pravzaprav okenske železne mre- že s Stražišarjeve hiše v Verdu, iz njih pa so Kotniki naredili ograjo, ki je obkrožala vrtno uto v parku ob njihovi hiši; po razlastitvi je park začel propadati, ograja pa je bila prene- sena na skupni grob Kotnikov in Lenarčičev. 59 OBLAK 1998, sl. 39. 60 ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998, str. 83 (kat. št. 40). 61 ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998, str. 117 (kat. št. 690). 62 ČOPIČ 1998, str. 11 (v: ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998). 63 ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998, str. 85 (kat. št. 84). Štoviček je naredil tudi večjo ver- zijo z Milanovo upodobitvijo (34 x 26,8 cm). 64 ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998, str. 85 (kat. št. 85). 65 Iz kataloga sicer ni razvidno, da gre za za- konca. Stanje Kotnikovega nagrobnega spomenika pred letom 2000 (vir: OBLAK 1998). 169 Levo od Kotnik–Lenarčičevega je ob južno fasado virske cerkve prislonjen nagrobni spomenik Žitko–Petrič–Maroltovih.66 Po- sestniki Žitko so v Verdu gospodarili več stoletij. Sprva so bila poslopja njihovega posestva severno od cerkve sv. Antona Pu- ščavnika, po velikem požaru, v katerem je pogorelo pol vasi, pa so v 1. polovici 19. sto- letja zgradili gostilno, žago in mlin južno od cerkve, ob Ljubljanici. Novogradnjo in preselitev je opisal tudi Marijan Marolt v že omenjenem romanu Zôri, noč vesela!.67 Takrat je bil gospodar Tomaž Žitko (1793– 1852), poročen z Lizo Pirnat (1795–1847). Nasledil ju je sin Jože (1819–1865). Dve leti po njegovi smrti se je vdova Marija (1843– 1913) poročila z bogatim posestnikom Ja- kobom Petričem z Loga (1837–1884), ki je tako postal še gospodar Žitkovega grunta in opekarne, 1911. je posestvo prevzel zet Janko Marolt. Več stavb sestavljajočo celoto je okoli leta 1880 upodobil Simon Ogrin. Slika je signirana z napisom PO- SESTVO M. PETRIČ. VERD/PINXIT S. OGRIN.68 Leta 1946 je posest zasedla Fe- derativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), kmalu zatem je postalo splošno ljudsko premoženje.69 Hiša (Verd 94) je do pred kratkim ohranila bistvene elemente prvotne stavbe z značilnimi historicistič- nimi detajli, v zadnjih nekaj letih pa so jo novi lastniki preoblikovali do nerazpo- znavnosti in je od nje ostala praktično le še tlorisna zasnova. Nagrobni spomenik je zasnovan v neoro- mansko-neogotskem slogu. Okvirni na- stavek s trikotnim ogredjem s psevdoro- manskim frizom nosi par pilastrov, ki ju flankirata pristrešena slopa. V osrednjem delu je neogotsko zašiljena niša, v spodnji polovici s poslikavo razdeljena v dva ši- lasto zaključena dela. Zgoraj je naslikan gotski štirilist z upodobitvijo Kristusa vladarja. Kamnoseško obdelani plošči z imeni umrlih, stoječi na pristrešenih ba- zah, se z obliko prilagajata naslikani arhi- tekturni členitvi. Vsako ploščo obdaja par pilastrov, povezanih s polkrožnim lokom, pod katerim je vklesano z žarki obdano božje oko v trikotniku. Pri vrhu plošči krasi relief križa v krogu, obdan s po dve- ma romboma. Detajli so bili včasih po- barvani, na rombih še lahko vidimo sledi pozlate. V štirilistu je upodobljen dopasni Kristus, ki z desnico blagoslavlja, v levici pa drži odprto knjigo s črkama alfa ( ) in omega (Ω). Freska (kopija) blagoslavljajočega Kristusa na nagrobnem spomeniku Žitko–Petrič–Marolt. 66 KERMAVNAR 2020 g, str. 9–10; Simona Kermavnar, Nagrobni spomenik rodbine Žitko–Petrič–Marolt v Verdu (https://www. mojaobcina.si/vrhnika/novice/nagrobni- -spomenik-rodbine-zitkopetricmarolt-v-ver- du.html, marec 2021). 67 MAROLT 1956, str. 34–36, 268, passim. 68 SUHADOLNIK 2001, str. 17. 69 OBLAK MILČINSKI 2005, str. 55. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 170 Vrhniški razgledi Nagrobni spomenik Žitko–Petrič–Maroltovih na pokopališču v Verdu. 171 Prvotno fresko je naslikal Simon Ogrin, ki se je zgledoval pri renesančnih in na- zarenskih delih, za katera sta značilni idealizacija in umirjenost, kar se kaže tudi tu. Leta 1997 je bila njegova freska odstranjena in prenesena na ploščo, fragment (91 x 71 cm) hrani Cankarje- va knjižnica Vrhnika, podarila ji ga je vnukinja Marijana Marolta Silva Penko. Na spomenik je bila naslikana replika/ kopija. Wolfov učenec Ogrin ni prispeval le slikarskega okrasa nagrobnega spo- menika, pač pa je njegova najverjetneje celotna zasnova. Skoraj identično je med letoma 1885–1886 z naslikanimi neo- gotskimi loki s trilistom razdelil stene prezbiterija v frančiškanski cerkvi v No- vem mestu. Omenimo še, da je v osem- desetih letih v Verdu poslikal tudi Petri- čevo kapelico ter na Mirkah Kotnikovo.70 Na dveh ploščah in njunih bazah so zapi- sana imena z letnicami rojstva in smrti.71 Fragment originalne Ogrinove poslikave (hrani Cankarjeva knjižnica Vrhnika). 70 SUHADOLNIK 2001, str. 42. 71 Meseci so večinoma zapisani z današnjim poimenovanjem, ponekod s starimi sloven- skimi imeni, pri nekaterih je številčni zapis. Leva stran: Tukaj počivajo/ Jakob Petrič/ po- sestnik/ roj. 18. julija 1837/ umr. 12. decem- bra 1884/ Frančiška Petrič/ roj. 9. aprila 1869/ umr. 25./ novembra 1869/ Leopoldina Petrič/ roj. 19. kimovca 1876/ umr. 27. grudna 1892/ JVKO MAROLT/ *21./5. 1895 † 11.3/ 1896/ Bog jim večni/ pokoj daj,/ Večna luč jim sveti naj!/ V miru naj počivajo/ Sveti raj uživajo./ VILKO MAROLT/ *7/7. 1897 † 17/2. 1898/ MARIJA MAROLT/ *31/12/ 1870 † 28/11 1931/ DANA MAROLT/ *6.7. 1896 † 24. 2. 1964. Desna stran: Tukaj počivajo/ Jože Žitko/ pose- stnik,/ r. 20. jan. 1819 u. 6. jul. 1865/ in starši njegovi/ Tomaž Žitko/ r. 10. dec. 1793 u. 12. maj/ 1852/ Liza Pirnat/ r. 12. nov. 1795 u. 21. aug. 1847/ Kratki so dnevi na svetu za nas/ Urno nam mine odločeni čas;/ Blagor pa njim ki v Gospodu zaspe/ V slavi nebeški se tam prebude./ MARIJA PETRIČ/ *9./1. 1843 † 17./IV. 1913/ Dr. JANKO MAROLT/ *24/8 1862 † 7/11 1936/ JELICA HREN/ *13/1 1893 † 23/1 1958/ MOJCA KRAJNC/ roj. Marolt/ *27.5.1932 † 14. 9. 1959. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 172 Vrhniški razgledi Med zapisanimi imeni izpostavimo dr. Janka Marolta.72 Rodil se je leta 1862 kot peti otrok očetu Blažu iz Šiške v Ljubljani (bil je tudi c.-kr. cestni nadzornik v Grča- revcu pri Logatcu) in materi Marijani, ro- jeni Potočnik, iz Šentvida pri Ljubljani.73 Po končanem študiju medicine na Dunaju je bil kot zdravnik iz Ljubljane poslan na Vrhniko, kjer je bil več kot štiri desetletja okrožni zdravnik ter dolgoleten župan. V času županovanja je dal sezidati šest šol v vaseh obširne občine, kupil je hišo in jo preuredil v občinsko ubožnico, ustanovil je občinsko hranilnico. V njegovem man- datu so na Vrhniki postavili tudi bronast spomenik Ivanu Cankarju (1930), ki ga je izdelal akademski kipar Ivan Jurkovič. Njegov sin je bil umetnostni zgodovinar in advokat Marijan Marolt (1902–1972), ki je zapustil izredno dragoceno delo, ume- tnostnozgodovinsko topografijo vrhniške dekanije. Knjigo je leta 1929 založilo in izdalo Umetnostno-zgodovinsko društvo v Ljubljani.74 Leta 1934 se je na osnovah arheoloških izkopavanj Walterja Schmi- da (Franc Šmid; 1875–1951) porodila tudi ideja o ustanovitvi Muzejskega društva na Vrhniki, katerega primarna naloga bi bila ureditev krajevnega muzeja, ki bi poleg arheološke zbirke vseboval tudi etnograf- sko, prirodoslovno itd. Marolt je skupaj s Schmidom uredil arheološko zbirko.75 Po koncu 2. svetovne vojne so razmere zanj v domovini postale nevzdržne in je emigri- ral v Argentino, kjer pa mu je bilo življenje kot humanistično izobraženemu intelek- tualcu vse prej kot lahko. Tam je napisal in leta 1956 v Buenos Airesu pri Slovenski kulturni akciji izdal že nekajkrat omenjen roman Zôri, noč vesela! Jedro dogajanja je postavljeno na Vrhniško v sredino 19. sto- letja, ko je tam kar vrelo od ustvarjalnosti, tako podjetniške kot kulturniške. V žu- pnijski cerkvi sv. Pavla je slikal Wolf, v me- stu je bil inž. Stampetta, ki je skonstruiral železniški viadukt med Verdom in Logat- cem (t. i. Štampetov most), Fran Kotnik je v Verdu ustanovil svetovno znano parketno tovarno itd. V romanu izvemo tudi veliko o Žitkovi rodbini. Dr. Janko Marolt (fotografijo hrani Cankarje- va knjižnica Vrhnika). Umetnostni zgodovinar Marijan Marolt (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marijan_ Marolt#/media/Slika:Marjan_Marolt_1930s. jpg, februar 2020). 72 VIDOVIČ MIKLAVČIČ 2007, str. 37. 73 Ustni vir Silva Penko. 74 Napisal je tudi umetnostno topografijo De- kanija Celje, 1931, 1932. 75 VIDOVIČ MIKLAVČIČ 2007, str. 35. 173 Končajmo ta »sprehod« pri grobnici rodbi- ne Galle v jugozahodnem vogalu virskega pokopališča.76 Galletovi so bili od leta 1826 do konca 2. svetovne vojne lastniki nek- danje kartuzije Bistra, kjer danes domuje Tehniški muzej Slovenije. Marijan Marolt v svojem topografskem opisu kot avtorja načrta za grobnico navaja arhitekta Fritza Schmidingerja in Hinka Engelsbergerja;77 robbiane Mati božja z Detetom, ki krasi osrednji del spomenika, iz zaenkrat še ne- ugotovljenega razloga ni omenil.78 Do pravokotnega, s škarpo ograjenega pla- toja vodi pet betonskih stopnic. Spomenik ima obliko preprostega oltarnega nastav- ka s parom čokatih, z rombastim vzorcem okrašenih stebričev brez baz in kapitelov, ki nosita trikotno čelo s križem, obdanim s krogom. Na sprednji strani »menze« je napis.79 Arhitekturo kot stranski krili flankirata konkavno oblikovana betonska zidca, obrobljena z girlando iz umetnega kamna iz raznih sadežev in cvetlic, npr. vinske trte in makovih glavic, ki so jih že stari Egipčani polagali v grobove in sim- bolizirajo mir, globok spanec, večni poči- tek, uteho, pozabo in smrt. Betonska stre- ha je dvokapna in na levi strani počena. V sredini je podoba Marije z Detetom na prestolu, ki ju spremljata krilati angelski glavici, napol skriti pod gubami Marijine- ga oblačila. Figuralni del je v celoti pobar- van belo, ozadje je sinje modro. Jezušček stoji na materinem levem kolenu, z desni- co blagoslavlja, v levici drži ptička, verje- tno liščka, ki simbolizira njegovo kasnej- še trpljenje. Polkrožno zaključen format z vazo lilij na temenu (v. skupaj z vazo 161 cm, š. 87 cm) obdaja pisana girlanda trte z grozdi, kostanji, kutinami, češarki črnega borovca in limonami. Rastlinje ima poleg Robbiana Marija z Detetom. 76 Simona Kermavnar, Relief Marije z Detetom z grobnice Galletovih na Verdu (https:// www.mojaobcina.si/vrhnika/novice/relief- -marije-z-detetom-z-grobnice-galletovih-na- -verdu.html, marec 2021). 77 V dvajsetih letih sta sodelovala z arhi- tektom Josipom Costaperariem pri pa- lači Ljubljanskega dvora na vogalu med Kolodvorsko in Pražakovo ulico, pri notranji opremi pa sta sodelovala tudi Tone Kralj in Lojze Dolinar. 78 MAROLT 1929, str. 60. 79 FAMILIE GALLE/ KARL GALLE/ *30. I. 1835 † 1. V. 1890/ OTTO GALLE/ *12. IV. 1904. † 10. V. 1904/ MARIE GALLE/ GEB. MAYR/ *14. IV. 1835. † 3. VIII. 1913/ FRANZ GALLE/ *26. 1. 1862 † 9. VII. 1932. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 174 Vrhniški razgledi Grobnica Galletovih na pokopališču v Verdu. 175 okrasne funkcije tudi simbolni pomen. Vinska trta označuje božje kraljestvo in je podoba drevesa življenja, zimzeleni listi li- monovca simbolizirajo nesmrtnost, redka lastnost, da hkrati cveti in nosi zrele plo- dove, pa se je antičnim piscem zdela živa prispodoba plodnosti in izobilja; borovi storži s trajnimi iglicami so simbol nesmr- tnosti in predstavljajo tudi večno vračanje življenja, podobno kutine. Lilija simboli- zira čistost in neminljivo lepoto, v okviru krščanske ikonografije je daleč najbolj priljubljena kot Marijina cvetlica. Celotna leva polovica girlande je odpadla, spodaj vidimo žico, s katero so bili posamezni deli spojeni. Razlog odpadanja je menda poškodovana streha, vendar se ob tem za- stavlja tudi vprašanje, kje so potem manj- kajoči deli. Manjši delci glazure so odpadli tudi z obrazov matere in otroka ter z nje- govih ročic, večji kos pa z ozadja na levi. Gre za izdelek pološčene oz. posteklje- ne terakote (it. terracotta invetriata, ang. enamelled terracotta ), ki je dovo- ljevala ne samo barvanje reliefov temveč je predvsem zagotavljala njihovo trajno zaščito pred vremenskimi spremembami, kar je omogočalo njihovo uporabo tudi na zunanjščinah stavb in spomenikov.80 Teh- niko posteklitve (it. invetriatura) je okoli leta 1440 odkril Firenčan in eden vodil- nih renesančnih kiparjev Luca della Rob- bia (1399/1400–1482), nadaljeval pa jo je njegov nečak in naslednik Andrea (1435– 1525). Za tovrstne izdelke, t. i. robbiane, v glavnem reliefe, je značilno, da ne kažejo teženj po iluzionizmu in perspektivi, bar- ve glazure so običajno omejene na sinje modro za ozadje (t. i. modrina della Rob- bia) in belo za figuralni del, večbarvnost je namenjena le dekorativnim obrobam iz sadežev in cvetlic (kasneje so tudi pri figuralnih delih uporabljali večbarvnost). Posamezni deli celote so bili nazadnje na mestu, za katerega so bili predvideni, se- stavljeni po principu puzzle. Pomemben moment izredne priljubljenosti robbian je bila njihova dostopnost, saj so bile zaradi serijske izdelave s pomočjo kalupov seve- da cenejše od npr. marmornih izdelkov.81 Detajl girlande na Galletovi grobnici. 80 V osnovi gre za odvod tehnike majolike, ki se je iz arabskega sveta že v 14. stoletju razširila po italijanskih mestih (npr. Faenza) in za ka- tero je v nasprotju s tu obravnavanim primer- kom in njemu podobnimi značilna uporaba široke palete barv. 81 Italijanski slikar, arhitekt, pisatelj in ume- tnostni zgodovinar Giorgio Vasari je v delu Vite (Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov), prvič objavljenem leta 1550, o izdelkih družine della Robbia zapisal, da niso preplavili samo Italije, pač pa kar celo Evropo, za kar so poskrbeli firenški trgovci. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 176 Vrhniški razgledi Izdelki po robbievskih zgledih so postali zelo priljubljeni spet v 2. polovici 19. in začetku 20. stoletja, in sicer ne samo v Evropi, pač pa tudi v Ameriki. V Angliji (izpostavimo tovarni Minton in Birken- head pri Liverpoolu) so bile robbiane po- pularne zlasti med prerafaeliti, ki so bili močno pod vplivom italijanske zgodnje renesanse, predvsem tudi Sandra Botti- cellija, sodobnika Andree della Robbie, več tovrstnih delavnic je bilo tudi v Itali- ji, npr. Ginori di Doccia, Lelli, Cantagalli, Montelupo.82 Tehnično dovršen relief Marije z Jezušč- kom je natančna kopija in hkrati redukci- ja pale Andrea della Robbia (s pomočniki) v kapeli Medici (del Noviziato) v cerkvi Santa Croce v Firencah iz zadnjih let 15. stoletja.83 Celota je tam nekoliko podol- žnega pravokotnega formata, osrednja protagonista pa spremlja še šest svetni- kov, po trije in trije ob straneh (tip sacra conversazione), lebdeča angela pa pola- gata Mariji na glavo krono. Glede na to, da so bili Galletovi zelo premožni in ume- tnostno razgledani (v Bistri so imeli po- membno slikarsko zbirko),84 bi lahko šlo tudi za originalen renesančni primerek, vendar je v Marijinem milem obrazu, ki sicer sledi lepotnemu tipu Andrea della Robbia ali Botticellija (tanki in gosti dolgi lasje, široko visoko čelo, majhna usta z ne pretankimi in ne predebelimi ustnicami, zaobljena brada z jamico na sredini, dolgi prsti na rokah brez vidnih žil), zaslediti pridih findesièclovskih in (pozno)naza- renskih lepotnih prvin. Z veliko verjetno- stjo gre za industrijsko keramiko, in sicer izdelek pomembne italijanske manufak- ture Cantagalli. Kopijo po taisti podobi v Santa Croce (identičen kalup) srečamo tudi v mavzoleju te družine (arhitekt 82 Npr. GENTILINI 2019, str. 55–64; gl. tudi KOS 2009, str. 9–10, 13. 83 Enciclopedis Treccani. Della Robbia, Andrea (https://www.treccani.it/enciclopedia/an- drea-della-robbia_%28Dizionario-Biografi- co%29/, marec 2021). 84 Nekaj del iz zbirke Franceta Galleta hranita tudi Mestni muzej Ljubljana in Tehniški mu- zej Slovenije. 85 GENTILINI 2019, str. 61 (sl. 8); Catalogo generale dei Beni Culturali (https:// c a t a l o g o . b e n i c u l t u r a l i . i t /d e t a i l / (HistoricOrArtisticProperty/0900305002-0, marec 2021). Corinto Corinti) iz leta 1905 na pokopali- šču sv. Lucije v kraju Galluzzo pri Firen- cah,85 kar tudi časovno sovpada z Galleto- vim reliefom. Cimitero di S. Lucia al Galluzzo, pala Marija z Detetom v kapeli Cantagalli, delavnica Can- tagalli, začetek 20. stoletja. (https://catalogo. beniculturali.it/detail/HistoricOrArtisticProp erty/0900305004#lg=1&slide=0, marec 2021). 177 Arhivski viri - ŽA Čepovan, Kronika župnije Čepovan 1876–1942. Časopisni viri - Pogreb g. Gabrijela Jelovška na Vrhniki, Ju- tro, 7. 12. 1927, str. 3. - L. M. 1938: L. M., »Tisoč tankov za eno do- bro plastiko.« Otvoritev kolektivne razsta- ve akademskega kiparja Borisa Kalina se je razvila v velikopotezno manifestacijo za umetnost in kulturo, Jutro, 19. 9. 1938, str. 3. Ustni viri Aleksander Czižek, Dušan de Gleria, Nata- ša Japelj Oblak, Silva Penko. Spletni viri - Catalogo generale dei Beni Culturali (https://catalogo.beniculturali.it/detail/ HistoricOrArtisticProperty/0900305002-0, marec 2021). - Enciclopedia Treccani. Della Robbia, An- drea (https://www.treccani.it/enciclope- dia/andrea-della-robbia_%28Dizionario- -Biografico%29/, marec 2021). - Simona Kermavnar, Relief Marije z De- tetom z grobnice Galletovih na Verdu (https://www.mojaobcina.si/vrhnika/ novice/relief-marije-z-detetom-z-grobnice- -galletovih-na-verdu.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Nagrobni spomenik Kunstljevih na Vrhniki (https://www.mo- jaobcina.si/vrhnika/novice/nagrobni-spo- menik-kunstljevih-na-vrhniki.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Nagrobni spome- nik družine de Gleria v Dolnjem Logatcu (https://www.mojaobcina.si/logatec/novi- ce/nagrobni-spomenik-druzine-de-gleria- -v-dolnjem-logatcu.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Lenarčič-Kotniko- vi, Vladimir Štoviček ter Verd in Vrhnika (https://www.mojaobcina.si/vrhnika/no- vice/lenarcic-kotnikovi-vladimir-stovicek- -ter-verd-in-vrhnika.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Rendićev spomenik Frana Kotnika v Verdu (https://www.mo- jaobcina.si/vrhnika/novice/kultura/ren- dicev-nagrobni-spomenik-frana-kotnika-v- -verdu.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Nagrobni spome- nik rodbine Žitko–Petrič–Marolt v Verdu (https://www.mojaobcina.si/vrhnika/no- vice/nagrobni-spomenik-rodbine-zitkope- tricmarolt-v-verdu.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Kalinov in Kunovarjev prispevek k nagrobnikom na vrhniškem ter obeh logaških pokopališčih (https://www. mojaobcina.si/vrhnika/novice/kalin-ku- novarjeva-in-kunovarjevi-nagrobni-spo- meniki-na-vrhniskem-ter-obeh-logaskih- -pokopaliscih.html, marec 2021). - Simona Kermavnar, Pokopališki križ v Bla- tni Brezovici (https://www.mojaobcina.si/ vrhnika/novice/pokopaliski-kriz-v-blatni- -brezovici.html, marec 2021). Literatura AMBROŽIČ 2002: Matjaž AMBROŽIČ, Župnij- ska cerkev Spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Vrhnika 2002. BUČIĆ 2010: Vesna BUČIĆ, Janez Nepomuk Kalister in Franc Kalister v Trstu – portret, pa- lača, mavzolej, Kronika, 58, 2010, str. 59–72. ČOPIČ, VRTAČNIK LORBER 1998: Špelca ČO- PIČ, Jožica VRTAČNIK LORBER, Vladimir Štoviček 1896–1989 (retrospektivna razstava), Brežice 1998. ČOPIČ 2000: Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stole- tja, Ljubljana 2000. DEŽMAN 1888: Karl DEŽMAN, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach, Laibach 1888. DOBROVOLJC 1972: France Dobrovoljc, Can- karjev album, Maribor 1972. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST 178 Vrhniški razgledi GENTILINI 2019: Giancarlo GENTILINI, »A imitazione di Luca della Robbia.« La rinascita della scultura in terracotta invetriata e la for- tuna robbiana nelle manifatture di maioliche artisctiche, v: Di Tutti i colori. Racconti di ce- ramica a Montelupo dalla »fabbrica di Firen- ze« all‘ industria e al design (ur. Alessandro Mandolesi, Marina Vignozzi Paszkowski), 2019, str. 55–64 (Collana della Fondazione Museo Montelupo, 1) GOSTIŠA 2005: Leon GOSTIŠA, Sv. Jakob. Bla- tna Brezovica, Blatna Brezovica 2005. GRANDA 2016: Stanko GRANDA, Akumulaci- ja kapitala na Vrhniki, Vrhniški razgledi, 17, 2016, str. 9–34. JEVNIKAR 2020: Ivo JEVNIKAR, »Angel iz Moniga« in drugi pomočniki, Mladika, 5, 2020, str. 42–47. KEČKEMET 1969: Duško KEČKEMET, Ivan Rendić. Život i djelo, Supetar–Zagreb, 1969. KERMAVNAR 2014: Simona KERMAVNAR, Pokopališče Dolnji Logatec, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, str. 168–169 (Umetnostna to- pografija Slovenije, 5). KERMAVNAR 2019: Simona KERMAVNAR, Čepovan: Pokopališki križ in nagrobni angel na pokopališču v Čepovanu. Stoječi angel je prava redkost, Goriška, 13. 11. 2019, str. 12. KERMAVNAR 2020 a: Simona KERMAVNAR, Litoželezna dediščina 2. polovice 19. in prvega desetletja 20. stoletja na Vrhniki in Stari Vrh- niki, Vrhniški razgledi, 19, 2020, str. 74–93. KERMAVNAR 2020 b: Nagrobni spomenik Kunstljevih, Naš časopis, 24. 4. 2020, str. 10. KERMAVNAR 2020 c: Simona KERMAVNAR, Vrhniški Jelovški in njihov mavzolej na do- mačem pokopališču, Naš časopis, 25. 5. 2020, str. 16–17. KERMAVNAR 2020 d: Simona KERMAVNAR, Nagrobni spomenik družine De Gleria v Dol- njem Logatcu, Logaške novice, junij 2020, str. 29. KERMAVNAR 2020 e: Simona KERMAV- NAR, Lenarčič–Kotnikovi, Vladimir Štoviček ter Verd in Vrhnika, Naš časopis, 28. 9. 2020, str. 18–19. KERMAVNAR 2020 f: Simona KERMAVNAR, Rendićev spomenik Frana Kotnika v Verdu, Naš časopis, 27. 1. 2020, str. 12–13. KERMAVNAR 2020 g: Simona KERMAVNAR, Nagrobni spomenik rodbine Žitko–Petrič–Ma- rolt v Verdu, Naš časopis, 30. 3. 2020, str. 9–10. KERMAVNAR 2021: Simona KERMAVNAR, Dejakova nagrobna spomenika in mavzolej na pokopališču v Senožečah, v: Dolenčev zbor- nik 2021 (v pripravi). KLOPČAR 2011: Nives KLOPČAR, Kunstlje- va vila, Vrhniški razgledi, 12, 2011, str. 212–230. KOS 2009: Mateja KOS, Industrijska majolika v srednji Evropi, v: Mavrični svet Schützove ke- ramike (katalog razstave), Celje 2009, str. 9–13. KRAMBERGER 2017: Miha KRAMBERGER, Mi- lan Lenarčič (diplomsko delo), Ljubljana 2017. KRANJC 2002: Igor KRANJC, Resničnost in mit umetnosti tridesetih let, v: Trideseta leta 20. stoletja v slovenski likovni umetnosti (ur. Milena Kožuh), Ljubljana 2002, str. 5–34. KREFT 1992: Mitja KREFT, 120 let parketarne Verd, Vrhnika 1992. MAROLT 1929: Marijan MAROLT, Dekanija Vrhnika: topografski opis, Ljubljana 1929. MAROLT 1956: Marijan MAROLT, Zôri, noč vesela!, Buenos Aires 1956. MESESNEL 1981: Janez MESESEL, Spremna be- seda, v: Vladimir Štoviček. Slovenski medaljer in kipar. Razstava ob umetnikovi 85-letnici (ka- talog razstave, uvodna beseda Janez Mesesnel, beseda o herojih Stane Mikuž), Krško 1981. 179 OBLAK 1998: Nataša OBLAK, Prenova Ko- tnik-Lenarčičevega posestva v Verdu pri Vrhniki, diplomsko delo (tipkopis), Ljubljana 1998. OBLAK 2003: Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik–Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrh- niški razgledi, 4, 2003, str. 25–75. OBLAK ČARNI 2004: Marija OBLAK ČARNI, Gabrijel Jelovšek: vrhniški župan v letih 1889– 1908, Vrhniški razgledi, 5, 2004, str. 11–18. OBLAK MILČINSKI 2005: Tatjana OBLAK MILČINSKI, Vrata v Verdu. Oblikovni in sim- bolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgle- di, 6, 2005, str. 93–224: 155. PREINFALK 2013: Miha PREINFALK, Jellou- schek pl. Fichtenau, v: Plemiške rodbine na Slovenskem, 18. stoletje: 1, Od Andriolija do Zorna, Ljubljana 2013, str. 56–72, 220–221 (Zbirka Blagoslovljeni in prekleti). SAPAČ 2015: Igor SAPAČ (s sodelovanjem Francija Lazarinija), Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015. STRES 2015: Peter STRES, Biljana. Oris prete- klosti župnije in občine Biljana ter naselij Bi- ljana in Zali Breg–Šlomberk od prve omembe vasi Biljana leta 1205 do priključitve k Jugosla- viji septembra 1947, Gorica 2015. SUHADOLNIK 2001: Jože SUHADOLNIK; Si- mon Ogrin. 1851–1930. Slikar, Vrhnika 2001. ŠVAJNCER 2004: Janez J. ŠVAJNCER, Logatec v zgodovini, Logatec 2004. VIDOVIČ MIKLAVČIČ 2007: Anka VIDOVIČ MIKLAVČIČ, Iz mozaika preteklosti občine Vrhnika v letih 1929–1941, Vrhniški razgledi, 8, 2007, str. 32–69. ŽIGON 1979: Andreja ŽIGON, Obnavljanje in ohranjevanje stenskih slikarij druge polovice in poznega 19. stoletja, Varstvo spomenikov, 22, 1979, str. 205–214. ŽIGON 1982: Andreja ŽIGON, Cerkveno sten- sko slikarstvo poznega XIX. stoletja na Sloven- skem, Celje 1982. ŽITKO 1989: Sonja ŽITKO, Historizem v ki- parstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989. Razstava Simone Kermavnar Iz preteklosti v večnost; nagrobni spomeniki in pokopališki križi z Vrhniškega kot del evropskega prostora je bila v avli Cankarjevega doma na Vrhniki odprta 29. septembra 2020. Projekt so v okrilju Dnevov evropske kulturne dediščine 2020 pripravili Muzej- sko društvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. Razsta- vo je oblikovala Milena Oblak Erznožnik, plakate pa je tiskal Partner graf d. o. o. iz Grosuplja. IZ PRETEKLOSTI V VEČNOST Avtorica uporablja v raziskavi obliko pridevnika domačinov Verda - virski.