OHLADINA
Glasilo narodno'radikalnega dijaštva.
Leto II.
(9
Ljubljana, meseca svečana 1906.
............. d	o	o	c
Štev. 11.
Q>
VSEBINA
Verus: Ob 30-letnici »Triglava«.
J. Glonar: Delo v društvu.
Josip Jurca: Nekaj misli za srednješolce.
Listek.
(S
T*
ID o o C
J)
Omladina izhaja enkrat na mesec ter stane za celo leto K 4'—; za dijake K 2-—; posamezna številka 40 vin. — Dopisi naj se blagovole pošiljati uredništvu najkasneje do 20. vsakega meseca v Ljubljano na Breg št. 12. — Le frankovana pisma se sprejemajo. — Upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani, Breg št. 12.
o o o
Reklamacije so poštnine proste, če imajo na naslovni strani pristavek »reklamacija"
. 1 ' V ==; in če so odprte.	...................——
Zaradi rednega pošiljanja „Omladine“ je natanko naznaniti naslov in bivališče ter vselej vsako izpremembo bivališča.
Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. — Tisk J. Blasnika naslednikov.
Drobiž.
Časniški glasovi o brošuri »Iz naroda za narod“. »Ljubljanski Zvon“
piše: » ... Tej knjižici želimo, da bi se med našo inteligenco kar najbolj razširila. Zlasti starejši rodoljubi naj bi posegli po njej. Iz nje se pouče lahko, kaj je stremljenje naše mladine. Marsikateremu nesporazumljenju bi se izognili, ako bi nas starejših ne bilo sram, približati se onim, ki so poklicani zavzeti kdaj naša mesta. In človek se sam pomladi, ako vidi okrog sebe toliko mladega življenja, in nove moči začuti v sebi in novo veselje do dela ga prešine. Zlasti pa je za nas, ki nismo slepi za vse to, kar se godi okoli nas in ki smo spričo neutajljivih žalostnih razmer že obupavali sami nad seboj in nad bodočnostjo našega naroda, ne malo tolažljivo, če vidimo, kako se naše dijaštvo zavzema za resno delo in s koliko treznostjo in preudarnostjo stremi proti svojemu cilju. Gotovo, samo v vztrajnem, energičnem delu je rešitev našega naroda; ako nas ne reši to, smo izgubljeni! — Zato pa zaslužijo oni- mladi ljudje, ki gredo brez vseh osebnih pretenzij, iz gole idealne ljubezni do svojega naroda v boj za njegov obstanek in napredek, naše najtoplejše simpatije.«
»Domovina** prinaša v dveh podlistkih jako laskavo oceno naše brošure. Posnemamo sledeče odstavke: » .. . Take samozavesti že dolgo nismo slišali in zlasti od mladine ne. Pa kakor je moral dr. Tuma, ki je prišel »tesnim srcem« na shod, »ker mu je izkušnja podala do sedaj samo bridka razočaranja«, ob koncu shoda izraziti svoje veselo razočaranje z Ibsenom: »mladina je povračilo«, tako mine vsakega prijatelja mladine po prečitanju te knjižice prvotna skeptičnost in jo nadomesti tisto čuvstvo, ki se pojavi v človeku le po nekem nepričakovanem ... Velik del knjižice polnijo specifično dijaška predavanja. Zlasti naša inteligenca naj študira tu podatke o življenju, bednem življenju večine našega dijaštva in naj pride do spoznanja, da je podpiranje dijaštva najboljša investicija narodnega kapitala.
Prvikrat čitam tu preumesten in s statistiko podprt razgovor o ekonomični izbiri stanu. So tudi oziri na narod« poleg veselja in praktičnih ozirov!
Vprašanje o ljudski izobrazbi, tej kardinalni točki narodno-radi-kalnega programa, je posvečenih več krasnih in globokih predavanj, iz katerih se vidi, da tu ne gre za fraze brez realnosti, ampak da se je res dijaštvo z vso vnemo in resnobo poprijelo tozadevnega dela. Prvo je seveda, da je dijaštvo samo dovolj izobraženo, drugo, da je zbralo prava sredstva v dosego namena.
O prvi nalogi razpravlja poleg drugih Albert Kramer v duhovitem referatu: »O nalogah naših akademičnih društev«; o sredstvih Breznik: »Ljudsko knjižništvo« in razgovor: »Ferijalna akade-mična društva.« Naj bi ne bilo dijaka, pa tudi izobraženca sploh, kini čital Kramerjeve razprave. Mnogim napačnim in čestokrat naivnim nazorom o naših akademičnih društvih in njihovih nalogah bo konec, pa tudi tiste krive informacije, ki se širijo zlasti z ozirom na narodno-radikalna akade-mična društva, bodo nemogoča. Kramerjeva razprava in sploh vse poročilo o tržaškem zborovanju nanj dajeta merilo, kaj moremo in kaj moramo pričakovati od akademikov in akademičnih društev. Vprašati nam bo v bodoče naše akademike ob prihodu v domovino, koliko so se trudili približevati se temu idealu, in po tej meri bo določiti »sijajnost« sprejema, ne pa po številu let obstanka kakega društva!
OB 30-LETNICI „TRIGLAVA“.
Graški »Triglav« obhaja dne 4. svečana tridesetletnico. Da se ponekod trudijo, veselico in banket v Celju slikati kot občenarodno slavnost in da se piše vznešeno o »Triglavu« kot najbolj narodnem aka-demičnem društvu, to gre sicer malo preko mej lojalne agitacije, a to pripisujemo le znani ekspanzivnosti reklame, ki ima v tem slučaju itak precej težavno nalogo. Kot dijaški list ne smemo prezreti tridesetletnice akademičnega društva. Sine ira, mirno in objektivno se bavimo ž njim.
Trideset let! Oni daljni pretekli časi vstajajo pred nami, ko se celo velik del slovenskih akademikov ni dovolj zavedal svoje narodnosti. Blesteče veselo življenje nemškega dijaštva ga mami, v nemških in takozvanih inter-nacijonalnih burševskih društvih vidi večina ideal dijaškega življenja. Teh se oklepa, če mu dopuščajo gmotne razmere. Nekako žal mu je, da je rojen kot Slovenec. Zaman se trudijo narodni akademiki vzbuditi slovensko dijaštvo iz narodne letargije. Njih visokih stremljenj in obganizatoričnih poskusov masa ne razume. A njih delo je vendar uspešno. Prepričanje, da je narodna zavednost, ponos na svoj slovenski rod, prvi pogoj narodnega delovanja, se širi. Ti navdušeni možje ustanove »Triglav«. »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos«, mu je značilno in tudi umestno geslo. Da v trdih razmerah, v vseobči sovražnosti proti vsemu, kar je slovensko, dijaki ne odpadejo ali ne postanejo indiferentni, to je velika vzgojevalna naloga vseh slovenskih akademičnih društev one dobe. Društveno življenje skušajo idealni snovatelji poglobiti, a masa ni zrela, — kar dolgočasno se ji zdi v takem suhoparnem društvu. Samo dolžnosti, delo, neprilike, to ne vleče. Diplomatični talenti v »Triglavu« se trudijo najti sredstev, da ugode tem željam. Križevački štatuti, sabljanje, salamandri se transponirajo iz nemškega v »Triglav«. To je glavna vez društvu. Pri tem se pa vendar še, če se najdejo zato primerni člani, goji izobraževalno delo in sicer po večini literarno. »Triglav« tudi išče stika z domovino, vrše se izleti. Ž njimi — abstrahirajmo njih senčne strani — se je vzbujal naroden čut.
»Triglav« se pobrati s »Slovenijo«. Kolikor se tedaj sploh more govoriti o centrih, je »Triglav« centrum slovenskega življenja v Gradcu. Da obdrži to osrednje stališče, odkloni društvo zahtevo sabljačev, da se premeni »Triglav« tudi oficijelno v popolnoma sabljaško društvo, odcepi se »Ilirija«; naravno, da tudi odpadejo klerikalni dijaki, — nastane »Zarja«. A društvo ni več zdravo, število članov je vedno razmeroma majhno, društvo očividno
11
ne zadošča več potrebam. Stagnacija vlada v njem, k večjemu sabljači in nesabljači se spopadejo. Razmere so mutatis mutandis iste kot pred
1.	1901 v »Sloveniji«.
Kar je bilo pred 30 ali 20 leti še edino možno napredno delo, to danes ne zadošča več. Meje našemu narodu se danes še krčijo, a notranje naše narodno življenje gre naprej. Prišli smo do spoznanja, da je vzbujanje narodnega čuta sicer predpogoj vsakega narodnega dela, a vendar le jedna stopnja, da treba še več. Zato pa imajo tudi akademična društva nove naloge: Svoje člane vzgajati za socijalno delo v našem narodu, to je težavna naloga narodno-radikalnih akademičnih društev. Govorilo se bo veliko o množici narodnih mož, ki so jih vzgojila akademična društva po stari metodi. Nekaj jih je, a kako da tako primanjkuje zmožnih voditeljev, organizatorjev, povsod manjka delavcev, ne le v politiki, tudi v narodnem gospodarstvu, v ljudskem izobraževanju.
V »Sloveniji« se je najprej pojavila struja, ki je zahtevala, da se društvo modernizira. Beseda program je starokopitneže — pretresla! Izobraževati moramo ljudstvo — smeh, ekonomični klub — nobenega nasprotnika blizu, samo ironiziranje; izobražajmo sebe — pojdite! Tako je bilo vsak dan, dokler nismo s krepkim naskokom zmagali. Vse je prorokovalo: »Slovenija« zdaj propade. A v resnici je tedaj zopet postala voditeljica slovenskega dijaštva.
V Gradcu so bile slične razmere. Ko je na Dunaju zmagala radikalna struja, se je vse vpraševalo, ali bodo v Gradcu živeli kakor Feaki na otoku sredi morja, ali se bodo morda zaprli novim idejam s kitajskim zidom. Na Dunaju sta največ k nasilnemu razdoru pripomogla realizem in cinizem liberalcev, ki so zasmehovali idealizem radikalcev. Isto svojstvo so imeli naši nasprotniki v »Triglavu«. Zato se je boj ostril. »Slovenija« je opozicijo v »Triglavu« podpirala le z ugledom in izgledom. Borila se je sama. Njena sila so bili neustrašeni in idealni prvoletniki iz spodnještajerskih srednješolskih zavodov. Ne maramo ravno danes delati bridkih rekriminacij o »čudnih« sredstvih, kako je večina izsilila opozicijo iz društva. Bila je to za »Triglav« tragična krivda nekaterih »starejših članov« »Triglava«; vsakdo je videl, da »Triglav« zadnja leta sumljivo propada, da niso sposobni voditi društvo slavi tradicij in potrebam novega časa primerno. Vlade-željnost teh članov je bila usodna za društvo. »Triglav« je ostal sam. Zmedenost je njegovih sedanjih članov znamenje. Ne vejo, kaj hočejo, kam hočejo. V današnjih razmerah se društvo ne more več prav najti.
Ta čas so si radikalci s težavnim delom sezidali svoj »Tabor«. Članov ima že danes daleko več kot »Triglav«. Ne bi tega omenili; saj število ni merodajno, a v teh težavnih razmerah, v tem boju, v tem splošnem nezaupanju, pri teh hudih društvenih davkih, pomeni število mnogo več, kot pri »Triglavu«, ki živi lahko življenje od podpor in dela prednikov. Ves boj je pazno motrila »Slovenija«. To menda vsakdo razvidi, da ni kar z lahkoto pretrgala bratske vezi s »Triglavom« iz obzira do nekdanjih svojih in Triglavovih« članov, ki so bratstvo sklenili. Šele, ko je bilo čisto notorično, da se gre struji, ki je bila ta hip na krmilu, le za vzdržan je vlade,
ne za napredek društva, da tira iz društva ljudi, ki bi ga edini mogli povzdigniti, da pa preostali člani niso zmožni dati društvu nobenih idealov, nobenih načrtov, nobene prave barve, ampak le frazeologijo in cinizem — je odpovedala bratstvo. In ko je mladi »Tabor« pokazal, da je izpolnil preko mere nade največjih optimistov, da razume idejo, da ima krepko inicijativo, mu je »Slovenija« ponudila bratstvo in je lahko nanj ponosna. V Trstu se je to bratstvo le še utrdilo.
To so nekateri spomini, ki jih imamo ob 30-letnici. Tudi mi se spominjamo zaslužnih mož, ki so ustanovili pred leti slovenskim dijakom ognjišče v Gradcu, tudi onih, ki so se trudili za njega napredovanje. Vedno napreden naj bi bil po njih intencijah »Triglav«. V imenu napredka zasnovano in nadaljevano delo — te največje dedščine nima aktivni »Triglav«, ampak nastopili so jo in častno jo upravljajo danes — drugi.
J. GLONAR.
DELO V DRUŠTVU.
Prva in glavna točka našega gibanja je delo; s tem stoji in pade narodno radikalno dijaštvo. S klicom po delu se je organiziralo in stopilo v tesno sklenjene vrste, delo je torej v prvi vrsti faktor, ki daje naši struji pravico do obstanka. Za takšno vsestransko izobraževalno in vzgojevalno delo pa treba natančne in vestne priprave v času, ko je človek najbolj ukaželjen in vsprejemljiv, ko stoji ob viru učenosti in ko mu njegovo idejalno stremljenje in tesna zveza s somišljeniki dajejo poguma in moči, da se z vnemo pripravlja za svoje življensko delo. Taka priprava pa nima nikjer ugodnejših tal, kakor ravno v akademičnem društvu, rectius v izobraževalnem klubu. Zato hočem v naslednjem razviti nekak obširnejši sistem, po katerem bi se naj v naših klubih pripravljali za delo, govoriti hočem o tvarini in smeri naših društvenih predavanj.
1.
Z izobraževalnim delom moramo začeti najprej pri sebi. A ne samo izobraziti, moramo se tudi vzgojiti. Kaj nam pomaga, če smo v vsaki stvari še tako dobro poučeni, če pa nimamo dovolj moči ali značaja, da bi se sami ravnali po tem, kar učimo ali kar zahtevamo od drugih. Zato je v prvi vrsti potrebno, da se poučimo o moči in vzgoji volje, o značaju, da izpre-govorimo kakšno besedo o načelih in idejalih. Ta stran našega društvenega delovanja je najvažnejša. Vedno namreč stremimo in moramo stremiti za tem, da izidejo iz' naših društev celi možje, ne pa z znastvenim balastom preobloženi omahljivci, buržoazijske napolizobrazbe napihnjene ničle.
Ker smo narodni radikalci, si moramo biti v prvi vrsti na jasnem o idejah in ciljih struje, kateri smo se priglasili. Zato je za naše društvo nujno
11*
potrebno predavanje o postanku narodno-radikalnega gibanja sploh in posebej še nekaka stvarna predzgodovina dejstev, ki so privedla do ustanovitve naših najnovejših društev. Naravnost pravilo bi moralo biti, da naj bo prvo predavanje vsako leto izključno programatično. Dalje treba pokazati pomen in namen narodno-radikalnega gibanja, njegove ideje in cilje, da se na tak način prepričamo o upravičenosti našega gibanja in da dobimo v roke prepotrebno orožje, s katerim bomo morali pred slovensko javnostjo braniti našo strujo in naša društva. Potrebno je to tembolj, ker se po časnikarskih vesteh in ob vsakem stiku z »vodilnimi krogi« na Slovenskem prepričamo, kako krivi pojmi vladajo o našem gibanju med občinstvom. Treba globoko in vsestransko preučiti vprašanje, ali je sploh mogoča sloga med slovenskim dijaštvom in koliko bi bila vredna. Marsikateri slovenski »prvak«, ki v domovini dela svojo politiko, toži in tarna po nekdanji slogi med slovenskim dijaštvom. Potrebno je tudi, da si ogledamo vrednost one toliko hvalisane narodne sloge, ki je marsikomu le krinka, da na lahek in varen način krije svojo politično lenobo. Vsi ti vzroki so gotovo močni dovolj, da se stališče naše struje v slovenski javnosti in stališče naših društev med drugimi slovenskimi dijaškimi društvi vsestransko pojasni. Le če se pojmi razjasnijo, se bomo sklenili v trdnejše vrste in ne bo nas družil samo imenik ali celo blagajniška knjiga.
Zraven tega treba posvetiti pozornost demokraškemu vprašanju. Saj trdimo, da stojimo na demokraškem stališču, a marsikdo nima o tem natančnejših pojmov, če jih pa ima, se ne ve izraziti in svojega stališča precizirati proti drugim. Hvaležno bi bilo tudi predavanje o slovanski in slovenski ideji med slovenskim dijaštvom. Ves naš srednješolski pouk je tak, da sistematično ubija slovansko mišljenje. Iz naših srednjih šol prihajajo ljudje, ki se veri v našo bodočnost le bridko smehljajo. Kdo bi jim to zameril!
Naša naloga je, da ubijemo oni moreči pesimizem, ki se dijaštva tako rad polašča in da ga nadomestimo z vero v boljšo bodočnost. Če ne upamo v boljšo bodočnost, potem je vse naše delo prazno, je vse naše navduše-vanje budalost.
V političnih vprašanjih treba najprej preštudirati včdilne struje, da ne rečem — ideje, v slovenski politiki. Potrebno je, da se poučimo o naši politični zgodovini od leta 1848. naprej, o motivih naše politike, o naših političnih neuspehih in vzrokih, ki so jih zakrivili. Oceniti moramo vrednost naše dosedanje politične taktike, da se poučimo, kaj je dobro in kaj ni. Iz • vseh teh vprašanj so potrebna društvena predavanja, ki bodo gotovo vselej izzvala prav živahno diskusijo. Ako spojimo vsa ta vprašanja z zgodovino balkanskih dežel, ki se pri nas tako hudo zanemarja, in z zgodovino jugoslovanske politike, se postavimo na višje stališče. Vprašanje o jugoslovanski vzajemnosti v teoriji in praksi bi prineslo v vse naše politično umevanje nove perspektive, odprlo nova širša pota.
O dnevnih vprašanjih in važnejših dogodkih naj bi se vršila, če ne predavanja, pa vsaj diskusija, da se razloži njihov postanek iz preteklosti in njihov pomen za bodočnost.
Potrebno je tudi, da se navadimo točnih odgovorov na ugovore, s katerimi hočejo naši »Kulturtrager-ji« smešiti slovensko narodno delo in mu odreči sploh vsako upravičenost. Če se to godi v listih, je najboljši odgovor molk. Zasebno bo pač redko prišel slučaj, da branimo naše svetinje pred poštenimi nasprotniki; takrat bodo odgovori lahki. Če pa naletimo na za-grizence, posebno uskoke, imamo jako težko stališče; napolizobražene se pobija z dejstvi, ki so povzeta iz nemških knjig, ki pa jih naši kričači radi zanikajo. Če pa naletimo na surove politične kričače, je najboljši nastop odločnost, najboljše polemično sredstvo ironija.
K politični šoli spada tudi proučevanje našega slovstva, ne toliko letnic in naslovov knjig, pač pa glavnih vodilnih struj. Saj so vendar ravno književniki nekak cvet našega razumništva, razne struje v slovstvu pa odsev naših političnih in socijalnih razmer. Žal, da o tem nimamo posebnih knjig, toda to nič ne škodi. Sami si bomo priborili umevanje teh struj in ta sad nam bo tembolj sladek, ker nam ne bo treba povzemati doktrin naših že itak diskreditiranih slovstvenih zgodovinarjev.
A še neko dobro stran ima proučevanje slovstva za nas. Po napornem delu nam bo tak študij prijetna zabava in koristen počitek. Zanimanje za slovstva in za lepe umetnosti bomo ponesli v življenje in tako nam ne bo največje veselje tečen obed, najslajši duševni užitek — m a r j a š.
Sploh pa nas čaka ravno pri naši politični šoli nebroj vprašanj, ki jih moramo proučiti, da se v tem oziru vsestransko izobrazimo.
Poleg vsega tega si s temeljito strokovno naobrazbo naberemo dovolj snovi, ki jo bomo lahko podajali ljudstvu. Za to pa je, kakor za vsak drug pouk, potrebna nekaka teoretična šola.
JOSIP JURCA:
NEKAJ MISLI ZA SREDNJEŠOLCE.
»"1 J sredi — pri zlati skledi«, se glasi slovenski pregovor. Varnejšega \ / se čuti vojak, če se bojuje v središču in ga krili kolikor toliko \ krijeta pred sovražnim ognjem. Srednji stan ima v zgodovini imenitno ulogo. Še celo tedenska sreda velja za srečen dan. Ni torej čudno, če je bila Horaciju »aurea mediocritas« pravilo. Vselej in povsod brez iz... — ne, zarekel bi se, izjemo dela — slovenski srednješolec.
Da ta stan ni prijeten, ne bom utemeljeval v očigled dejstvu, da se dandanes že skoraj povsod bavijo z gimnazijsko reformo. Neskromno in tudi neplodno bi se mi tudi zdelo spuščati se v problem, kako preustrojiti naše gimnazije, kajti o tem ne bomo odločevali mi, ampak moči, ki so nad nami.
Pač pa se mi zdi potrebno izpregovoriti o neki drugi reformi, ki je morda še važnejša in ki jo je mogoče izvesti, če jo le vsakdo začne hitro izvajati. Gotovo je namreč naša splošna izobrazba neharmonična. Podobni smo onemu Jurčičevemu vozniku, ki ima več voz in poganja z vso silo prvega naprej, mejtem ko mu drugi daleč zaostajajo. Resnica je, da se mora dandanes dijak dvakrat izobražati in da ima rek: »Non scholae, sed vitae discimus« jako malo pomena; kajti oni voz — imenujmo ga za ta slučaj curriculus vitae — smo pustili daleč doli. Izobražati se moramo torej dvakrat, vsakikrat po posebnih načelih, in da iz tega ne more nastati nič enotnega, je jasno. In vendar je za naše življenje potrebna neka enotnost, neko soglasje, sicer se lahko zgodi, da doživi ravno oni, ki je s svojimi študijami najresneje mislil, notranjo razdvojenost in da njegovo življenje ni umotvor. To mi je povod, da podam tu našim srednješolcem nekatere misli vodnice.
Jasno sliko o življenju dobimo le tedaj, če si je predstavljamo kot sedanjost. Preteklost ni več v naši oblasti, prihodnjost — kdo ve, kaj nam krije? Ne zdijo se mi upravičeni imenitni uvodi onih, ki bi radi veljali za izkušene in začenjajo svoje življenske resnice z besedami: »Ko stopite v življenje...« »Ko se razgrne pred vami svet...« Mladeniča to nekako uspava in mu jemlje smisel za realno življenje. V zadregi bi bil vsakdo, ko bi ga ob tej lepi priliki učenec vprašal, kedaj pride oni slovesni trenutek, ko se odpre pred njim življenje kakor kak veličasten tempelj, v katerega vstopi; ne vedel bi odgovora na vprašanje, kako se razgrne svet pred človekovimi očmi, da se bo v enem trenutku čutil vsega prerojenega in preobraženega, da bo od tistega hipa vedel vse resnice in uganke življenja. To je krasen fantom, resnica se pa glasi drugače. Tiste hipne, veličastne izpremembe ni, ampak človek ostane v bistvu celo življenje isti. Doživi sicer dogodke, ki nekoliko izpremenijo tok njegovega življenja, ki preobrazijo kolikortoliko tudi njegovo mišljenje, ampak le v toliko, kolikor dobijo premoči nad starimi že utrjenimi nazori. Vse življenske izpremembe so mej seboj v vzročni zvezi in namesto onega imenitnega koraka v življenje imamo na eni strani čisto pasiven svet, ki se ne razgrne, ampak si ga moramo razgrinjati sami in na drugi strani neprestan notranji boj.
Življenje je torej vedna sedanjost, trenutek podoben trenutku. Kdor ga sodi po tem, lahko uvidi, da, kakor mu zdaj šola ne nudi vsega, tako mu tudi pozneje ne bo mogla nuditi. Šola ne sme biti dijaku njegov edini vzor, vir vsega znanja in cele izobrazbe. Mnogo, mnogo lahko nudi šola, morda celo preveč, in vendar — ob enem tudi premalo. Ko bi znal kdo vso gimnazijsko tvarino, a druzega nič, mu bi ne bilo s tem v življenju mnogo pomagano. Skoraj vsa ta tvarina se nanaša namreč nekam drugam. Človek se uči tam zgodovinske posameznosti starega in srednjega veka, zgodovina 19. stoletja se često ne obdela, ker primanjkuje časa; in vendar segajo ravno dogodki tega stoletja do nas. Dijak ve govoriti o vseh drugih narodih, le o Slovanih je njegovo znanje borno; zna natančno mejo med severnimi in srednjimi apneniškimi Alpami, a vprašajte ga, kod
gre slovenska jezikovna meja in odgovarjal bo — molče. Govoril vam bo o nekdanjih nemških »Minnesangerjih«, a novejše, morda celo lastno slovensko slovstvo ga spravi v zadrego. Iz vsega tega sledi, da današnja srednja šola ni zavod, pred katerim bi delali komplimente, ampak da nujno rabimo sami komplimentov — dopolnil v lastni, od nje neodvisni izobrazbi. Sicer pa ima tudi gimnazija svojo važnost, in sicer v tem, kar znači že njeno ime: ona je nekaka duševna vadnica. V njej lahko dobi dijak oblike, v katerih naj se vrši njegovo mišljenje, nekake kalupe, v katere naj vlije pozneje plodne misli. A to je ravno premalo.
Omenjal sem dopolnila in to me nujno vodi k nekemu drugemu. Tudi našim srednješolcem bi ne smel biti neznan pojm stanovske organizacije — vsaj v nekoliko prenesenem pomenu. Srednješolsko stanovsko organizacijo si predstavljam kot nekako razširjeno kolegijalnost. Navadno vlada kolegi-jalnost le med dijakom in dijakom, za razmerje med posameznim dijakom in dijaštvom in obratno ni danes na naših srednjih šolah pojma, ni oblike, v kateri bi dijaštvo vzajemno spopolnjevalo šolsko izobrazbo. In vendar bi bila taka oblika, naj bi že bila kakršnakoli, velikega pomena. Na koliko gimnazijah se n. pr. poučuje slovenska stenografija? Slovenski profesorji je ne poučujejo ali zato, ker je to še-le novejša slovenska pridobitev in se je še sami niso naučili, ali pa zato, ker bi jo morali poučevati brezplačno. Spodobilo bi se dalje, da si prisvoji vsak dijak vsaj en slovanski jezik, toda sam ne ve dobro, kako naj se stvari loti. Že sama ta dva slučaja utemeljujeta opravičenost samopomoči. Če bi se dijaštvo v tem smislu zavedalo svoje skupnosti, če bi smeli posamezniki prosto nastopati kot izobraževatelji mlajših tovarišev ali tovarišev, v katerih ni še dovolj razvit čut za večjo izobrazbo, potem mislim, bi izginili oni prazni in moreči pogovori o dvojkah in — profesorjih.
Vsa ta stanovska organizacija bi se, menim, dala deloma izvesti tudi v okviru sedanjega gimnazijskega ustroja. Seveda, kakor hitro bi profesorji videli pri dijaštvu pošteno stremljenje, ne bi smeli biti ozkosrčni. Sicer bi pa dijaštvu rad položil na srce nekaj, brez česa skoraj ni govora o kaki dijaški povzdigi ne o dijaški organizaciji. Dijaštvo ne sme biti namreč podobno ilovici, ki se da stlačiti kamorkoli, ampak v njem mora biti nekaj prožnega, biti mora nekaj — čemu bi pač primerjal človeškega duha — eteričnega kakor plin, ki zavzame ves prostor, ki se mu nudi. Če je kaka važna prireditev, se je ne sme zamuditi, ampak vedno prositi za udeležitev. Posameznika se lahko odkloni, toda odklanjati drugega za drugim, odklanjati dosledno — je težko tudi za one, ki ukazujejo.
Morda se nekoč spomnijo tudi profesorji, zlasti vzornejši med njimi, da pokažejo svojo ljubezen do dijaštva in začnejo s primernimi, špecijelno dijaškimi predavanji. Sicer pa bi jim delali krivico, ko bi hoteli zahtevati vse od njih. Veste, tovariši srednješolci, na koga morate tudi upreti svoj pogled, kdo vam tudi more in mora dati nekaj? To je občinstvo. Mora vam dati: ne samo zaraditega, ker ste cvet bodočega razumništva in mu torej mora biti mnogo na tem, kako da ste vzgojeni, ampak tudi zato, ker
je občinstvo vaš velik dolžnik. Le začnite računati, koliko prinesejo dijaki tekom leta v mesto! Napačno je mnenje, da se meščanstvo že s kako malo podporo popolnoma oddolži, ne, dijaštvo rabi tudi moralne podpore. Dijaštvu samemu mora biti mnogo na tem, da mu občinstvo da to, kar mu more dati: svojo naklonjenost, družabne oblike v občevanju in javno mnenje.
To bi bile nekatere misli za slovensko srednješolsko dijaštvo. Komur ni šolsko znanje alfa in omega vsega njegovega dejanja in nehanja — dasi je kot bistven sestaven del izobrazbe potrebno — kdor čuti, da je neka druga šola, šola življenja vzvišenejša, temu pridejo ta splošna navodila prav. Kdor se pa poti in trudi izključno za rede in za nič druzega, temu ne zavidam njegove slave, prav tako ne, kakor ne zavidam visokih dostojanstvenikov, katerim se blišči vse polno križcev na prsih.
<2=S»
LISTEK.
Izobraževalno delo v akademičnem društvu ..SlovenijiMeseca prosinca so se vršila v društvu sledeča predavanja: iur. Gregor Žerjav: Bodočnost n aro d n o - rad i ka I n ega dijaštva — iur. Josip Jurca: Italijanski narodni preporod (2 predavanji) in agr. Al. Hočevar: O izsuševanju travnikov in močvirij. — 20. m. m. je društvo priredilo poučen izlet v tiskarno »Z e it«. — Pod vodstvom t. Žerjava se je osnoval narodno-gospodarski klub, kije pravkar pričel s predavanji. Prvi je predaval Žerjav o nekaterih temeljnih pojmih narodnega gospodarstva.
Izobraževalna sredstva akademičnega društva ..Slovenije". V slovenijanski čitalnici je članom poleg češkega in nemškega konverzacijskega slovarja na razpolago lil časopisov in revij in sicer: 52 slovenskih, 36 hrvatskih, 6 čeških. 5 srbskih in 12 nemških. - Slovenijanska knjižnica šteje 2709 knjig in sicer: 926 slovenskih, 312 hrvatskih, 180 srbskih, 21 bolgarskih, 72 čeških, 24 poljskih, 290 ruskih, 802 nemških, 31 francoskih, 21 italijanskih in 30 drugih (latinskih, grških, angleških, španskih, portugalskih, rumunskih, hebrejskih). Pomanjkanje gmotnih sredstev onemogočuje, da bi se knjižnica izpopolnjevala tako, kakor se želi; le novoizhajajoče slovenske knjige se dosledno naročajo.
Stritarjevo akademijo priredi, kakor že omenjeno, akademično društvo »Slovenija« dne 8. februarja v dunajskem »Kursalonu«. Slavnostni govor je prevzel starejšina »Slovenije«, g. dr. Ivan Prijatelj.
Akademično tehniško društvo „Tabor“ priredi ciklus socijoloških predavanj. Kot uvod je predaval iur. Albert Kramer: »O pomenu socijologije in njenih metodah.
Iz Prage. Večkrat smo že povdarjali, kolikega pomena bi bil čili razvoj in razširjenje sokolske ideje med našim dijaštvom, ki je gotovo v prvi vrsti poklicano, razširjati to idejo tudi med narodom. Zanimanje za »Sokola« je
med slovenskim dijaštvom vedno večje, od dne do dne jih je več v sokolskih telovadnicah. V Pragi, kjer je zato najboljši teren, se naši. akademiki vedno bolj zanimajo za »Sokolstvo«. Letos jih telovadi nad 20 v različnih sokolskih telovadnicah. Največ jih je v »Sokolu« na Kral. Vinogradih, nekaj tudi v praškem in malostranskem. Želeti je, da bi šli v telovadnice tudi ostali, ki imajo priložnost k temu in gojili na ta način stike s češkim ljudstvom.
Predavanje „Prosvete“. Dne 28. prosinca t. 1. je predaval iur. Ciril Premrl v Vipavi v šolskem poslopju o »mestni in kmetski kulturi.«
Seznam slovenskih knjig za ljudske knjižnice. Ker dohajajo dan za dnevom vprašanja, katere knjige so vporabne za ljudske knjižnice, se je sestavil v »Sloveniji« seznam vseh slovenskih knjig, uporabnih za ljudske knjižnice. Seznam se litografično razmnoži.
Ante Beg: Slovensko-nemška meja na Štajerskem. Do najnovejšega časa se pri nas sploh nismo menili za druzega kot razne strankarske prepire, škandale po farovžih in slične »važne« dogodke. Uganjali smo dosledno le »veliko politiko«, za takozvano drobno delo se ni nihče menil. Kaj se godi ob mejah, kako prodirajo tujci od vseh strani v naše ozemlje, to nam ni bilo mar. Le če je prešla zopet kaka važna narodna postojanka v sovražnikove roke, so zagnali naši časniki velik krik, češ, glejte kako nas je vedno manj, kako prodira vedno dalje tujec in kako nas zatira vlada. Toda ta krik je kmalu potihnil, a nikomur ni prišlo na misel, da treba delati, graditi trdnjave, da zadržimo nadaljno prodiranje sovražnikovo. Niti toliko se nismo ganili, da bi določili, kako daleč sploh še sega naša govorica in naša oblast. V najnovejšem času je potegnil nekoliko svežejši veter — in začeli smo se vsaj nekoliko gibati. Dokaz za to nam je Begova brošura. Toda to je šele mal začetek. Treba nam poznati tudi našo jezikovno mejo na Koroškem, na Goriškem in Istri, treba pa tudi, da poznamo celo naše ozemlje do zadnjega kotička v narodnostnem, kulturnem in gospodarskem oziru. Treba nam vedeti za vsako najmanjše službeno mesto in poznati uradnika, ki jo upravlja. Treba nam skratka popolne narodne statistike. Dokler pa tega nimamo, je vse naše delo takorekoč brezplodno, ali vsaj brez velikega pomena, ker se lovimo le od slučaja do slučaja, brez vsakega premišljenega načrta. Begovo brošuro priporočamo vsem tovaiišem, da jo pazno prečitajo.
Prva slovenska obmejna knjižnica se ustanovi v kratkem za slovensko nemško mejo na Štajerskem. S tem smo zopet pomnožili naša ne baš številna obrambna sredstva. »Sudmarka« uporablja to sredstvo že dalj časa, ki se, kakor kaže ustanavljanje vedno novih knjižnic, mora gotovo dobro obnesti. Mi smo mnenja, da bi tudi naša družba sv. Cirila in Metoda morala nastopiti isto pot in ustanoviti zlasti v onih krajih, kjer ima svoje zavode, javne ljudske knjižnice. S tem bi skrbela tudi še po dovršeni ljudski šoli za nadaljno izobrazbo svojih nekdanjih gojencev in kar je zlasti velike važnosti, jih še nadalje varovati pred nevarnostjo potujčenja. Opozarjamo tudi tovariše iz Bodočnosti ', »Skale« in »Gorotana« na velikanski delokrog, ki se jim odpira ob mejah.
Ljudski javni knjižnici se ustanovita v Velenju na Štajerskem in v Ilirski .Bistrici na Notranjskem.
Prva slovenska ljudska knjižnica na Koroškem. Veliko smo upali, ko so se združili pred dvemi leti slov. visokošolci na Koroškem v ferijalno organizacijo z namenom vzbujati v koroških Slovencih narodno samozavest in jih izobražati. Toda »naš up je šel.po vodi . Po par poskusih v prvih počitnicah, obstoja društvo sedaj le še na papirju. O njegovem delovanju ne slišimo nobenega glasu več. Če vprašate koroškega visokošolca, zakaj »Gorotan« nič ne dela, Vam začne praviti, da je delovanje ferijalnega društva na Koroškem sploh nemogoče, ker so njegovi člani raztreseni po celi deželi in oddaljeni tako daleč drug od drugega, da je vsako društveno delovanje nemogoče. Radi upoštevamo vse to in vemo, da je delovanje na Koroškem veliko težavnejše kot na Kranjskem, ali kljub temu si upamo trditi, da je še vendar mogoče delovati, in sicer uspešno delovati, tudi na Koroškem. Če se že skupno ne more delati, pa naj poskusi vsak sam v svojem kraju. Da pa je to tudi na Koroškem mogoče, priča nam pismo nekega koroškega visokošolca, ki nam pripoveduje, kako je ustanovil v svojem domačem kraju ljudsko knjižnico. Za svojo idejo je pridobil najpreje nekoliko mož in mladeničev, ki so se zavezali, plačevati vsak mesec 20 vin. S temi skromnimi denarnimi sredstvi, s knjigami, ki jih je imel sam in s knjigami, ki so jih darovali razni rodoljubi, je ustanovil knjižnico. Bilo je samo 35 zvezkov, toda za začetek dosti. Da bi privabil kolikor mogoče veliko bralcev, je nosil knjige posameznikom na dom in jim jih tu takorekoč vsilil. Ko pa so te prebrali, jim že ni bilo več treba knjig nositi na dom, marveč so jih prišli že sami iskat. Opozarjal je ljudi na knjižnico povsod, kjer je le mogel: v gostilnah, semnjih, po službi božji, sploh kjer je le prišel s kom v dotiko. Kdor je prišel enkrat ni več izostal. Z malimi doneski, ki se plačujejo za izposojeno knjigo (4 v.), se nakupujejo sedaj nove. Za knjižnično omaro si je izprosil pri enem kmetu deske, a drugi mu jo je brezplačno izgotovil. — Mislimo, da bi tako lahko napravil vsak koroški akademik v svojem okraju. Za tako delo jih ni potreba več skupaj, marveč je izvrši lahko vsak sam. Treba le nekoliko idealnosti in požrtvovalnosti.
Bralno in pevsko društvo „Maribor“ prireja vsako nedeljo poljudna predavanja za kmete in delavce. Tudi v Studencih pri Mariboru so se začeli gibati. Mariborski Slovenci so spoznali, da se treba vreči najprej na predmestja, ki so itak iz večine slovenska. Čaka jih lepo in hvaležno delo, katero so doslej ali pozabili, ali pa prezirali.
„čitalnica v Mariboru1* namerava osnovati javno ljudsko knjižnico. Na to misel so spravili čitalnične voditelje abiturijenti 1. 1904/5, ki so svojo bogato knjižnico podarili v to svrho čitalnici. To knjižnico so nabirali par let; stala jih je gotovo kakih 300—500 K. Žalostno, ali resnično je, da je morala mladina naši zaspani gospodi odpreti oči.
Slovenskim abiturijentom! Piše se nam: »Svojčas so abiturijentje prirejali konceirrsvojih srednješolskih študij — veselice. Bolezen po prirejanju takih reprezentacijskih priredb, se je ponavljala leto za letom. Tudi sedanj*
abiturijenti se ogrevajo po mojem mnenju še nekoliko za take stvari. Zdi se mi pa, da zahteva moderni čas modernih ljudi. Naj bi naši abiturijentje ob svojem izstopu iz srednje šole pokazali svojo izvenšolsko zrelost s tem, da bi zasnovali kako socijalno delo. Lepo bi n. pr. bilo, ko bi tačas ustanovili v kakem kraju ljudsko iavno knjižnico, za katero bi abiturijentje prispevali z denarjem in z nabiranjem knjig med svojci. Svoj čas smo že čitali v »Omla-dini«, da imajo dijaki neke srednje šole skoro v vsakem razredu svojo knjižnico. Kot osmošolci imajo na ta način iep zaklad, ki je njim lahko v ponos, drugim pa v bodrilo. Vsekako je treba pri celi akciji gledati, da se ne zanese nepotrebnega prepira med osnovalce knjižnice. Menim namreč, da bi lahko škodovala ozkosrčnost, pa naj se ista že poraja radi lokalnega patrijotizma, ali pa kakega druzega sicer malenkostnega, med mladino pa vendarle zelo važnega vzroka. Končno si upam nasvetovati, naj bi se to vprašanje rešilo na ta način, da bi vsakoletni abiturijentje koncem svojih študij izročili knjižnico »Prosveti«, ki je pravzaprav snovateljica knjižnic. Kolikor sem se informiral bi »Prosveta«, rade volje sprejela take zbirke in jim dala ime po letniku abiturijentov n. pr.: »Knjižnica Prosvete« abiturijentov I. državne kranjske gimnazije iz leta 1906 itd. Naj moj predlog tovariši abiturijentje upoštevajo in naj začnejo takoj delovati, da se misel še letos lahko uresniči.
K poglavju o podporah. Priznanje in posnemanje zasluži vrli odbor »Podpornega društva za slovenske visokošolce v Gradcu«, ki je uvidel potrebo dijaške kontrole prosilcev v smislu tržaških resolucij. V posameznih dijaških društvih, pri katerih so se vlagale prošnje, so obstajali že prej stalni referenti, ki so prošnje cenzirali in jih oddali odboru podpornega društva. — Da se omogoči še strožja kontrola, stopil je odbor podpornega društva z odborom slovenskih graških akademikov v dogovor. Zadeva se vrši na ta način, da pokliče podporno društvo k svojim mesečnim sejam tudi tri dijaške referente (po enega iz treh obstoječih akademičnih društev). Društvo si obeta od te reforme mnogo vspeha. Čast res naprednim možem, katerim je pravično razdeljevanje podpor tako na srcu!
Žalibog so v tem oziru razmere posebno v domovini še jako žalostne in treba bo še dostikrat povzdigniti glas ter eventualno brez obzira postopati. — Kot ilustracijo naj navedemo tipičen slučaj. Pri mariborski posojilnici se delijo redne podpore »Rapočeve štipendije«. Za eno izmed teh se potegujeta dva prosilca, ki sta sicer enako kvalifikovana, le da je eden izmed njih reven kakor cerkvena miš, drugi pa sin precej dobro situiranega 'obrtnika, ki mu mesečno brez posebnih žrtev lahko pošilja do 40 K, razven tega pa že srečen posestnik 600 K državne štipendije. Zdi se nam nemogoče, da bi zadnji dobil še kako podporo, a resnično je! Zavod odkloni revnega prosilca, že itak premožnemu pa podeli 300 K. Prvi strada po vseučiliškem mestu, drugi pa obeduje v finem restavrantu ter ne more študirati, ker ima preveč denarja kakor pripovedujejo tovariši! — In spričo takih razmer se še nekateri razburjajo, ako včasih povdarjamo: Dovolite podpore pravično! ak.
Goriški deželni odbor je postopal pri razdeljevanju zadnjih dijaških podpor nepravilno. Gotovo je težko doseči popolno objektivnost. Na drugi
strani pa je tudi nedoumno, kako je mogoče koga tako občutno prezreti, kakor se je to zgodilo v nam znanem slučaju, ko je imel prosilec najiz-vrstnejšo kvalifikacijo in se mu vrhu tega gre za biti ali ne biti. Mar treba še kakšnih posebnih tajnih kvalifikacij V To ogorča in zastrupiti bi moralo človeku dušo, ako bi ne imel pred sabo lepših uzorov. Za enkrat nočemo preiskovati vzrokov in hočemo misliti, da se je to zgodilo pomotoma, v bodočnosti pa bomo pač z vso pozornostjo pazili na slične slučaje.
Podporno društvo za koroške visokošolce je za letos razdelilo podpore. Od 11 prošenj je bilo ugodno rešenih 9. Podpiranci so dobili enkratne letne podpore po 20, oziroma 60, 70, 100 K, en dijak je dobil 200 K. Ne vemo sicer, kaki specijelni momenti so pri razdeljevanju podpor odločevali, zdi pa se nam, da podpore bolje služijo svojemu namenu, ako jih dobiva dijak mesečno, seveda če presegajo podporni minimum 10 K in so prosilcu zagotovljene. Pri tej priliki opozarjamo na referate o gmotnem stanju slovenskega dijaštva v naši brošuri »Iz naroda za narod.«
Prošnja za pravico jednoletne prostovoljne vojaške službe. Kdor ima pravico, da služi pri vojakih le jedno leto, mora oddati prošnjo, ki je koleka prosta, najpozneje do konca svečana nabornega leta okrajnemu glavarstvu (v avtonomnih mestih magistratu), v katerem ima domovinsko pravico, ali pa najpozneje naborni komisiji pri glavnem (ne pri naknadnem!) naboru*). V slednjem slučaju mora navesti zadosten vzrok, zakaj ni mogel vposlati prošnje	že v svečanu.	Izročiti mora	prošnjo	pred zdravniško preiskavo.
Vsakdo	najboljše stori,	da opravi vse	v svečanu, da pozneje nima sitnosti,
kajti v	slučaju zamude ne pomaga	nobena	prošnja, niti na cesarja! —
Prošnja	se lahko glasi	takole: C. kr. okrajno	glavarstvo (oz. slavni mestni
magistrat) v N.! Podpisanec prosi za pravico jednoletne prostovoljne vojaške službe na državne (oz. na lastne) stroške z nastopom prezenčne službe v
(pehotnem, topničarskem ...) polku št v N. z dnem 1. vinotoka 19...
(oz. pri medicincih: 1. malega travna 19..; in prilaga: 1. Spričevalo iz zavoda, ki mu da sploh pravico do jednoletništva, torej: ali potrdilo fre-kventacije iz visoke šole, ki ga dobi tamkaj, ali maturitetno spričevalo, ali spričevalo iz zadnjega razreda višje srednje šole). 2. Vstopni list (izdan od okrajnega glavarstva oz. magistrata). 3. Krstni list. — Poleg tega; a) za prosilce na državne stroške: 4. ubožni list (da ga pristojna občina, potrdi župnik; potrebna je klavzula, da prosilec ne zmore vplačati zneska 348 K). 5. Rodbinski popis (Familenausvveis, formularji se dobe po 2 h pri Kleinu v Ljubljani; potrdi ga župnik). — b) za prosilce na lastne stroške: 4. Revers (potrdilo očeta oz. varuha, da bo sin služil na svoje stroške). Kdor prosi za jednoletništvo pred 21. letom, mora imeti tudi dovoljenje očetovo, da sme vstopiti k vojakom. Prošnje se morejo vlagati slovenski, torej naj vsakdo napravi slovensko prošnjo ter jo vpošlje re ko m a n d o v a n o, da pride zanesljivo pravočasno.
*) Komur se je dovolilo, da gre k naboru drugje, ne v domačem kraju, mora kljub temu oddati prošnjo pri domačem okrajnem glavarstvu (oz. magistratu), nikakor pa ne pri naborni komisiji!
„Svaz českoslovanskeho studenstva“ v Pragi je dokončal prvo leto svojega obstanka in s tem tudi prvo svojo epoho. Naravno je, da se tako ogromna korporacija (imel je prvo leto nad 2000 članov) ni mogla že takoj v prvem letu razviti tako, kakor so si to predstavljali ustanovitelji. Nikakor nočem reči s tem, da prvo leto ni bilo povoljno; narobe: »Svaz« je lahko zadovoljen ž njim. Priboril si je med češkim občinstvom in dijaštvom avtoriteto kot središče in eksekutiva čeških akademikov. Da je bilo tako središče potrebno, se je pokazalo prav letos neštetokrat: ko bi »Svaza« ne bilo, letos bi moral nastati. Tako je razdeljeno v sekcije, med kterimi zavzema glavno ulogo socijalna sekcija. Ne samo s teoretičnimi debatami, ampak v prvi vrsti s praktičnim reševanjem socijalnih vprašanj dijaških skuša zboljšati žalostno materijelno stanje češkega dijaštva. Cena in zdrava stanovanja, cena kurjava, cenejša vožnja na cestni železnici itd, to so poleg reguliranja podporne akcije glavne točke sedanjega dela v socijalnem odseku.
Srednješolski odsek še ni mogel razviti tako obširnega delovanja, ker se mu stavlja na pot neštevilno zaprek. Informacije iz srednje šole se morajo omejiti na privatno občevanje, zato so pomanjkljive in nepopolne. In vendar bi ravno one morale tvoriti podlago vsemu odsekovemu delu. Akcija s sistematičnimi vprašalnimi polami, ki naj bi prinesle odseku materijala, da ga predela, se je ponesrečila: vprašalne pole niso bile dosti srečno sestavljene, pa se tudi niso mogle, radi razmer na srednjih šolah, izpolnjevati. Srednješolski odsek se za sedaj omejuje na zbiranje materijala in prirejanje sestankov in krožkov srednješolskih tovarišev.
Od ostalih odsekov je najvažnejši arhivalni. Zbira materijal, ki je važen za zgodovino češkega dijaštva; pridobljeni materijal uredi in razstavi v stalnem dijaškem muzeju.
Omenim naj še, da »Svaz« izdaja svoj tednik »Studentsky Vestnik« z beletristično — literarno prilogo. Pravkar prinaša referat o tržaškem shodu; resolucije in informačne članke o slovenskem dijaštvu je bil objavil že preje.
Klub „Antonin Čižek“ v Pragi, ki združuje češke radikalno-napredne akademike, spada pač med najagilnejša češka dijaška društva. V zadnjem času je spet stopil na dan s takozvanim »političnim seminarjem«, stvarjo, ki obeta prinesti dobrih uspehov, ker je postavljena na reelno podlago. Znana stvar je, da nam gimnazija za življenje, pred vsem za politično življenje ne podaja skoro prav ničesar; tudi na visoki šoli ni mnogo boljše; tehnika in medicinska fakulteta ne storita v tem oziru ničesar, boljše je na juridični in na filozofični fakulteti. Zato mora dijak za svojo politično izobrazbo skrbeti sam. Knjige so mnogokrat jako enostransko sredstvo, posebno za začetnika. Treba je poleg njih živega predavanja in pred vsem debate. To zadnjo nalogo ima omenjeni politični seminar. Vršili se bodo v njem razgovori o glavnih političnih smereh (liberalizem, anarhizem, radikalizem itd.). Ker imajo v seminar gostje pristop, bi bilo želeti, da ga tudi praški slovenski visoko-šolci pridno posečajo, posebno, ker je spričo žalostnih razmer v »Iliriji« kaj takega tam nemogoče.
Svaz o svetovy. Te dni se je konstituirala v Pragi centralna organizacija vseh činiteljev za ljudsko izobraževanje na Češkem. — Svaz osvetovy. Predsednikom je izvoljen vseučiliški profesor dr. Fr ant. Pastrnek, podpredsednik gimnazijski profesor Bo h umil Bauš, podpredsednica pisateljica Renata Tyršova. Sliko razsežnosti te nove, na ideji narodne in kulturne avtonomije sloneče organizacije daje sestava odbora, v katerem bodo zastopane: Češka akademija, Vseučiliška ekstenza, Srednješolska eks-tenza, Mestni svet praški, Ceska obec sokolska, Češko narodnogospodarsko društvo, Ceškoslovanska zveza, Zgodovinarski klub, Zveza trgovskih gremijev kraljevine češke, Zveza avtonomnih občinskih in okrajnih uradnikov čeških, Zveza učiteljic; Zveza upodabljajočih umetnikov, Klub državnih uradnikov, Narodna jednota severočeška in Narodna jednota pošumavska, Narodopisno društvo českoslovansko, Zveza pravnikov, Društvo arhitektov in inženerjev v kraljevini češki, Društvo pisateljev »Maj«, Društvo čeških žurnalistov, Umelecka beseda, Osrednje gospodarsko društvo, Osrednja Matica šolska, Osrednje društvo učiteljstva čeških meščanskih šol, Osrednje društvo čeških žen, Osrednje društvo čeških profesorjev, Osrednja zveza učiteljskih društev, Osrednja delavska šola, Deželno gasilno društvo, Deželna zveza rokodelskih in obrtnih zadrug, Deželna zveza privatnih uradnikov, Zenski klub češki, Društvo čeških zdravnikov, Svaz českoslovanskeho studentstva in Zveza čeških olepševalnih društev. Za zastopstvo so prosili tudi Zveza vojaških veteranov in Zveza čeških strelcev!
Gmotne razmere črnogorskega dijaštva slika zadnji »Omladinski Glasnik« z najtemnejšimi barvami. Ker ima Crna gora poleg ene stotine ljudskih šol le eno nižjo gimnazijo in eno višjo dekliško šolo, (ki jo vzdržujejo Rusi) morajo mladi Črnogorci, ki se hočejo posvetiti višji izobrazbi, v tujino, kjer ponajveč trpe hudo pomanjkanje. Nek belegrajski dnevnik je prinesel letos sledeče, skoraj neverjetne podatke: v Belemgradu samem je 173 črnogorskih dijakov; 3 od teh vzdržuje knez črnogorski, 5 jih vzdržujejo starši, 7 je štipendistov in 158 (!!) se jih preživlja samih v različnih, navadno zelo napornih službah. Neprimerno veliko jih vsled bede leže v prerani grob. Clankar pravi, da sta od sedmih dijakov, ki so šli 1. 1900 iz jedne vasi študirat v Belgrad, danes živa le dva!! Slične razmere vladajo tudi drugod. Dijaštvo se v teh okoliščinah pač ne more razvijati niti fizično, niti psihično. Tudi v moralnem oziru upliva tolika beda na črnogorsko dijaštvo najneugodnejše. — Člankar je mnenja, da od 100 črnogorskih dijakov, ki gredo v tujino študirat, največji del pomrje vsled bede, nekaj jih izvrši par gimnazijskih razredov, precejšen del jih propade moralno in le kakih 2—3u/0 v resnici zvrši ugodno svoje študije! Odpomoči se da tem žalostnim razmeram pač le s tem, da se omogoči črnogorski mladini študiranje doma in se v to svrho ustanove v zadostnem številu srednje in strokovne šole!
Statistika srbskega visokošolskega dijaštva na Dunaju. »Omladinski Glasnik« prinaša zanimivo statistiko srbskega dijaštva na Dunaju: juristov je 54, medicincev 100, filozofov 27, tehnikov 37, agronomov 19, veterinarcev 17,
eksportna akademika 2, in 5 farmacevtov. Skupaj študira na dunajskih visokih šolah 261 srbskih dijakov.
Statistiko primorskega uradništvaizdeljuje g. dr. Otokar Rybar. Prinesemo jo v prihodnji številki.
Vohunstvo na naših srednjih šolah. Nezdravo in nemoralno je za naše srednje šole vohunstvo ali takozvano »špiceljstvo«. Razni profesorji in ravnatelji, katerim ni toliko mar za vzgojo svojih učencev, kakor pa za zatiranje in šikaniranje, so si vzgojili med učenci na razne načine celo vrsto vohunov, ki pazijo na vsak korak in na vsako besedo tovarišev in jo zopet sporoče svojim »mandantom«. Že to samo na sebi je nekaj, kar mora slabo vplivati na razvoj ■ značajev. To mora roditi neznačajnost, hinavstvo in potuhnjenost. Kolikokrat pa se poleg tega še zgodi, da dijak-vohun nalašč ne poroča resnice, ampak iz trte izvito laž zbog tega, ker hoče svojemu tovarišu, s katerim se je morda kaj sporekel, namenoma škodovati. Profesorju, ki morda ni imel slabih namenov pri teh poizvedovanjih o učencih, pa morajo te vesti, dostikrat neresnične, roditi le razne predsodke. Jako pogosto igrajo ulogo vohunov tudi dijaške gospodinje. Vse, kar le vidijo in slišijo pri svojih stanovalcih, nesejo na nos raznim profesorjem in celo stvar še veliko povečajo. Pedagog-učitelj takim vestem nikdar ne verjame in jih sploh ne posluša, ker ve, da si more jasno sliko o dijaku napraviti samo na podlagi svojih opazovanj. Dijaka, ki bo hotel tožiti svojega tovariša, bo odločno zavrnil in opozoril, da tega ne trpi, gospodinjam pa, ki bodo prišle tožit svoje stanovalce pa pokazal vrata. — Značilno je, da gojijo vohunstvo zlasti klerikalni profesorji.
Akademična podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Gradcu. — Mesto da bi podružnični odbor v začetku leta 1906 — sklical redni občni zbor ter poročal o svojem delovanju in odredil volitev novega odbora, vršil se je 16. januarja izvenredni	občni zbor, na	katerega	dnevnem redu so bile
nadomestne volitve. — Za predsednika je bil izvoljen med. Tajnšek, kot namestnik je vstopil v odbor techn. lurnšek. — Pri slučajnostih se je razpravljalo o predpustni prireditvi akademične podružnice. — Nekteri člani so. bili mnenja, da bi akademični podružnici bolj pristojala piireditev kake lepe narodne	igre, kakor	pa predpustna	veselica.	Konečno se je odboru
poverila naloga, naj študira podane nasvete in sestavi proračun, povdarjalo se je pa, da mora biti dobiček zasiguran, ker je brezvestno pokrivati eventualni deficit s članarino, ki je last centralne družbe. — Na drugem izven-rednem občnem zboru dne 21. januarja sklenilo se je prirediti dne 11. marca t. 1. popolnoma neprisiljeno domačo zabavo s koncertom in plesom, ter se je volil poseben veselični odsek, ki skupno z odborom ukreni potrebno. —■ Jasno je, da	posluje stari odbor, ki vodi	priprave	za veselico, vsaj še do
srede marca.	V tem času	pa že odhajajo akademiki	na velikonočne počitnice
in nemogoče bo sklicati redni občni zbor za leto 1906. Stvar se zavleče do majnika in akademična podružnica se zopet, kakor že večkrat, skrega s pravili družbe sv. Cirila in Metoda.
Magistrat deželnega stolnega mesta Ljubljane nam piše: Slavno uredništvo! Ze predlanskim je bil razposlal podpisani ljubljanski magistrat na
uredništva vseh slovenskih časnikov uljudno prošnjo, da bi sporazumno s svojimi administracijami pošiljala po jeden eksemplar svojih novin za vseslovensko knjižnico na ljubljanskem magistratu.
Temu pozivu se je odzvala večina slovenskih časopisov vendar pa ne vsi. Podpisani mestni magistrat ponavlja toraj svojo prošnjo ter dovoljuje opozoriti slavno uredništvo na svojo tedanjo okrožnico, v kateri je bil razložil pomen te vseslovenske časniške biblioteke v Ljubljani. Drugi Slovani poznajo Ljubljano kot duševno in kulturno središče vsega slovenskega naroda, zato prihajajo semkaj vsako leto razni slovanski učenjaki in žurnalisti, ki bi se radi informovali o slovenski žurnalistiki in našem javnem življenju sploh. Cesto se potrebujejo tudi za bibliografijo razni slovenski časniki, da jih literati pregledajo in poročajo o njih, kajti jasno je, da niti drugi slovanski učenjaki niti domači literati ne morejo obhoditi vseh tistih krajev, koder izhajajo posamezni slovenski časopisi.
Takšna vseslovenska evidenčna knjižnica je torej splošnega narodnega in literarno-znanstvenega pomena, zatorej podpisani mestni magistrat pričakuje, da njegovi želji ustrežejo vsa tista uredništva, oziroma upravništva, katera dosedaj še niso pošiljala svojih izdaj za našo vseslovensko knjižnico.
Ivan Hribar, župan.
Pristavek uredništva: To lepo idejo iskreno pozdravljamo!
Tiskovna pomota. Na platnicah 9. številke, str. 2, vrsta 13 čitaj: begati nepoučene; vrsta 9 od spodaj čitaj: novemu društvu; vrsta 3 od spodaj čitaj: 90; str. 130, vrsta 9 čitaj: glavni element; vrsta 20 čitaj: bodočnost naroda; str. 139, vrsta 13 čitaj: z Dunaja; str. 142, vrsta 13 čitaj: Phil. Murn. — Na isti strani se po besedah v 4. vrsti od spodaj: »zanesljivi dovolj.« začenja nov odstavek. Str. 151, vrsta 1 čitaj: združevala; str. 152 čitaj v obrazcu: izposojen, mesto: izposodil; str. 155, vrsta 17 čitaj: dr. Sagadin; str. 158, vrsta 5 čitaj: sam, mesto: samo; str. 158, vrsta 7 čitaj: naravoslovja; str. 158, vrsta 10 čitaj: Žalostno! Tudi deželni odbor naj bi itd.
LISTNICA UPRAVNIŠTVA.
Po raznih ovinkih prihajajo sempatam na upravništvo reklamacije. Opozarjamo cenjene naročnike, da je naslavljati vse pritožbe edinole na naslov: Upravništvo »O mlad in e«, Ljubljana.« Sicer pa nujno prosimo čislane dijaške naročnike, da nam naznanijo spremembe stanovanj. Popolnoma nemogoče je namreč, da bi upravništvo vedelo tudi za naslove onih dijakov, ki se vedno selijo kot lastavice. Škodo od tega nereda nimajo le dijaki sami, ampak tudi upravništvo. Po več »Omladin« prihaja pri vsaki pošiljatvi nazaj, češ, da je naslovljenec odšel, da je neznan itd. Prosimo torej, da skrbi tudi dijaštvo za red, ako hoče, da more upravništvo delovati redno. — Prosimo vse prijatelje, da nam v kratkem sporoče imena onih znancev, katerim naj bi poslali prvo številko novega letnika »Oinladine«.
Oblastem odgovoren Mihael Božanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. Tisk J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani.
Priloga ,Omladini'
št. 11.
J
IZ POEZIJ f IVANA BAŠA.*)
V JESENI.
List rumeni in sad žari, cvetlice mro in tiče so v tujino že davno odšle . . .
In spela sva čez to ravan jesenskega mirnega dne in zrla sva drug od drugega vstran in nisva držala se za roke . . .
Vse tiho je bilo,
vse mrtvo in hladno . . .
AH, VI KODRI, VOLJNI KODRI . . .
Ah vi kodri, voljni kodri, vi ste me vklenili!
V nežne mreže moje srce, revčka, ste vlovili!
Ko bi mogel zanjke mehke tihoma razdreti, kakor prosti tiček v zraku radostno zapeti!
Pa se zanjke, pa se mreža bolj, bolj zateguje, pa se krasna nastavljalka bolj, bolj približuje ...
*) Sedmošolec v Mariboru, umrl 10. O njem in njegovi slovstveni zapuščini še
OJ JASNA JE NOČ.
Oj jasna je noč in zvezde migljajo, po listju otožno zefir šelesti . ..
Oj jasna je noč in nocoj zamižal bi vekomaj, zasnival bi vekomaj, in srce bi našlo pokoj!
Saj v hladni zemljici takoj pozabil bi tvoje oči in ogenj, ki v njih plameni, in tvojih poljubov nebroj!
ROŽMARIN.
»Na oknu vene mi rožmarin in ljubemu v dalji preti pogin . . .
Skrbim, zalivam ga s hladnoj vodoj, a vendarle vene, mre za Teboj . . .
Ah, jaz pa pojdem čez sinjo goro, pojoča pesem si žalostno .. .
Da tamkaj poiščem gomilo Ti,
kjer s Tvojim naj moje srce zaspi!«
septembra 1905 v Sp. Gorčah pri Braslovčah, izpregovorimo.
NA LEVI, NA DESNI PROPAST
Na levi, na desni propast . . .
Nazaj zagradila mi pot je strast.
A ko silna se stena dviguje pred mano čast...
Ni naprej, ni nazaj se ne da.
A z leve strani in z desne žarita oglja dva . . .
In nad mano glasi se prešerno »Kra, kra
ŽENICE SO REKLE ...
Zenice so rekle, da moje dekle najlepše je vseh deklet. . . Ženice, ženice vedo, ker vedno za nama vro . . .
IZ „NARODNIH“.
i.
Pa sem imel dekle, ki me ljubilo je, ki me ljubilo je s celega srca ...
II.
Kak zašumel je log, kak se raztužil je! Ljubice — tičice v daljo so šle ...
Pa je jesen prišla, padla je slanica, padla je slanica, cvetke požgala je ...
Klinček zvenel ji je, srce shladilo se, srce shladilo se, škoda ga je!
Oj, le ne tuguj nikar! Saj se povrnejo, saj zapojo ti spet pesem glasno!
Ljubica moja pa me zapustila je ...
In ne povrne se nikdar nazaj!
M. P.
IZ „KRESNIC“.
i.
Dosti enakih kratkih črtic, odsevov svojega dušnega življenja, sem že napisal, ali tebe se še nisem spomnil, lepa Marica!
In vendar si ti edina, katero ljubim že od tedaj, ko je zasanjala moja duša svoje prve sladke sanje...
 Za Pohorjem je še žarela večerna zarja; živordeča njena boja se
je počasi prelivala v oranžno in vijolično ter bledela bolj in bolj...
Po prašni poljski cesti smo hodili, ob detelji in pšenici, v kateri so cvetele plavice in rdeč mak ...
Ti in on, prijatelj moj, sta hodila skupaj; jaz pa sem hodil sam, z žalostjo in jezo v srcu ...
Ne 1 Nisem bil radi tega jezen, ker je hodil on s teboj, saj je tvoj sorodnik in ima — večje pravice do tebe... Toda žalostilo in jezilo meje dejstvo, da z menoj nisi hotela... In vendar sem hrepenel dolge dneve, tedne in mesece, da bi te videl, da bi govoril s teboj na samem, od srca k srcu ...
Ali si se bala kakor nekdaj?
... Kakor bi zopet stala tam zadaj za pristavo in bi ti zopet trgala marjeticam listek za listekom ter me gledala vprašujoče in hrepeneče... mene, ki sem te tedaj molil kakor boginjo in ti nisem ne zdaleka upal povedati, da te ljubim ... Roke so mi trepetale in skoraj bi glasno, frenetično zaklical: ljubim te, ljubim ... moja si! In bal sem se te — bala si se mene ... Ker si bila še čisto nedolžna in sveta, a jaz sem bil petošolec ...
Kaj bi se sedaj goljufala?
Starejša sva, pametnejša in — izkušenejša.
Mislim, da se me nisi več — bala, ko smo hodili po tisti prašni cesti.. Kaj pa je bilo?
Pred dvema mescema sem ti pisal, ker si postala tako — čudna... Nisi imela zame več ljubeznjive besede ...
In tvoje bele roke — ah, kako razkošno mehke in tople so tiste roke! — so raztrgale pismo in ga vrgle v koš. Tvoja rdeča ustna so se zategnila k veselemu smehu in lažje ti je bilo... Drugi dan pa je bil pri kavi zanimiv tema...
Vidiš, moja, rekel bom, nekdanja ljuba, tako je. Če ti tudi trdiš, da so ti moja pisma sveta in ljuba in da me spoštuješ...
Spominjam se, da si mi pravila nekoč, da si zelo prozajična in da ne maraš pesnikov-sanjačev; škoda samo, da nisi pristavila, da ne maraš nikogar, kdor ne pride s polnim — žepom. Seveda, če nikdo ne pride, naj ima staro, izžeto — citrono pesnik idealist. Zato mi tudi še nisi — odpovedala.
Oprosti, tudi jaz znam biti — prozajičen —----------------
Do križa smo prišli sredi polja. Odnekod je donelo veselo fantovsko petje in se razlivalo tja čez poljane... Hribi so se jeli zavijati v siv plašč, polje je zginjalo v večernem mraku... Gozdovi so šumeli; tiho, otožno je donela njih jednolična pesem k nam.
Nemo smo stali pri križu, vsak s svojimi mislimi...
Pot se je razcepila in bilo mi je, da moram oditi po jedni, dočim gre ona po drugi... In — ali bi mi dala roko v slovo? Kajti čutila sva oba, da se ločiva za vse dolgo življenje. Čutil sem neko posebno trpko bridkost v srcu, ki jo zapuščajo grenke prevare v življenju... Še več: stal sem ob grobu svoje mladosti, tistega lepega idealizma, ki ga človek tako težko sleče in za katerim poteče marsikatera jadka solza... Ti pa, ti lepa Marica, si se smejala pri tem pogrebu — in tega ti ne odpustim, četudi si bila moja oboževana — platonska ljubica!
II.
Rahlo, rahlo je šuštelo v vrhovih laških kostanjev...
Megle so visele nizko na nebesu in v daljavi se je včasi zabliskalo.
Sedel sem na klopi in zrl v tvoje okno, lepa Savinjčanka!
Pela je nemško pesem, kakor to delajo vse, tudi »zavedne« mlade Slovenke...
Ne ljubim nemških pesmi, zlasti, ako jih pojejo slovenska usta, in še celo tako lepo zaokrožena, kakor so tvoja,	Vladka!
Slišal bi raje slovensko pesem, rahlo	in polno hrepenenja,	polno	tihe
tožbe, resignacije in tiste posebne melanholije, ki je lastna slovenski pesmi... Kakor odmev trpljenja in težkih dnevov	je ta melanholija, ki	ne	zapusti
slovenske pesmi niti tedaj, ko se poje pod	ljubičinim oknom ...
Bodisi, da si pela nemško pesem, jaz sem te vendar rad poslušal — ljubezen in umetnost sta mednarodni — in čudna čustva so se mi valovila v duši... Kakor vsakemu človeku, ki se takole, perijodično, zagleda v kako dekle... Oba vesta, kako stoje stvari... a vendar se oba opajata včasi nad razkošnolepimi trenutki tudi take perijodične ljubezni...
Sicer pa — ne vem, če nisem ravnokar lagal! Zdelo se mi je, da sem zaljubljen vanjo in to je govorila tudi ona, ali vsaj njena pisma. Vladka piše čudovito lepo in to je jedino lepo pri — takih ljubeznih... Drugod — pa ni dobro mnogo o ljubezni govoriti; denar, ki gre iz roke v roko, se hitro obrabi...
Naglo je pela	pesem; glasovi so ji doneli vriskajoče in	veselo iz grla;
neka	prešernost se	je je lotila in lotevala se je tudi mene!
Mislil sem na jedini najin sestanek, lepa Vladka! Škoda, da jih ni bilo več; vsaj dvoje ali troje; pa to je morda dekorum za takšen flirt...
V vrtu je bilo, za hišo, kjer si stanovala. Hvala Bogu, da sem telovadil svoje čase; kajti drugače bi ne mogel preko zidu...
Sedel sem v uto in čakal...
Bil je temen, precej nemiren večer; drevje je od časa do časa vztrepetalo v močnem pišu, kakor bi se bližala nevihta... Uprav take večere najbolj ljubim; v takih večerih sem najraje blizu proste prirode, da se divini silovitim elementom, kadar divjajo... Bil sem isti večer tudi sam čudno nemiren; to sicer ni navada pri — starih grešnikih...
Nekaj belega je prihitelo po stezi; bila si ti, Vladka!
Poljubil sem	ti — roko in sedla si k meni. Bog vedi, da	nisem bil
tisto	noč posebno	duhovit; pa tudi tebi se ni ljubilo, kaj ne	da V	Ali pa si
se sramovala? Saj si tako sedela pri meni, kakor bi hotela za poskušnjo izvedeti, kako daleč sega tvoja oblast... Zdelo se mi je, da sedim poleg ognja, katerega je treba samo razpihati in gorel bo z velikim plamenom ... da bi naposled zgubil srce, glavo in pamet... To sem itak, kakor vsak pošten mladenič današnjih dni, zaprl v zadnji kotiček svojih možgan in le redkokedaj pustim k besedi...
A kako je bilo, tega natanko še danes ne vem. Vem le, da je bilo malo — nerodno... Nadalje le še vem, da je prišlo na koncu do žarkega poljuba, po katerem se mi je izvila iz rok kakor megla in izginila.
Sedel sem še dolgo časa v uti in brumno premišljeval, ali sem igral smešno ali neumno ulogo — —
Pesem je utihnila. Dekle je prišlo in zaprlo okno. Stala je za trenutek pri oknu; luč električne obločnice je za trenutek razsvetila njen pravilen, bled obraz... To je bil takšen obraz, katerega ljubijo mnogi in ki je navajen mnogih zmag...
No, »ljubila'' sva se še štirinajst dni in	se	potem mirno	ločila.	Kot
pošten in nesebičen slovenski dijak sem pri	slovesu natihoma	voščil	na-
sledniku več — pameti in poguma.
111.
Komaj se je prikazal na obzorju prvi svetel pas jutranje zarje, je za-pregel kmet Miha par težkih konjev k visoko naloženemu vozu in naredivši z bičem križ pred konjema zavil iz dvorišča. Peljal je v bližnje mesto.
Po vasi je še vladal globok mir; le posamno so peli petelini ali zalajali psi, katere je kdo motil v jutranjem spancu.
Ko je pripeljal iz ozkega klanca, ki drži	od	vaške ceste k	njegovemu
domu, se je zavihtel na voz in udobno sedel	na	breme sena.
Nekaj bridkega je ležalo na obrazu starega kmeta. Drugače je sicer težko čitati na obrazih naših ljudi, kaj se jim godi v duši; le če jih more posebno težke skrbi, se zgostijo gube na čelu in krog ust in oko se skali.
V marcu je bilo in peljal je večji del svojega žita v mesto k'Židu, da ga proda za mal denar. Doma je ostalo le malo; Bog ve, če bo zadostovalo do tedaj, ko zazori na njivah zlato klasje .. .
Nikoli se še	to ni zgodilo v njegovi stari	hiši,	nikoli .. . Veljal je
zmiraj za kmetskega veljaka; sedaj je drugače .. .
Sin mu je šel	v tujino; proti njegovi volji je	šel.	Ne	najde sreče tam
preko morja; teži ga kletev očetova .. .
Hoj, kako ga je grizlo in peklo ono megleno jutro, ko je odhajal dorasli, krepki sin v neznan svet . . .
Ali v oko mu ni prišla solza, le roka se je skrčila v trdo	pest, da	bi
kaznoval neposlušnega otroka ... In šel je, od tedaj pa še	ni	dobil glasu
od njega ...
»Kaj neki škripljejo danes ojesa tako čudno?« je zamrmral. Nehote se je	spomnil joka ženinega in hčerinega pri sinovem slovesu .	..	Spomnil	se
je	tudi lastnega trdega joka, ko je pokopal ženo . . .
»Vse gre od	nas« je govoril sam s seboj. »Vse	gre	od	nas v tujino
ali pa pod zemljo. Pod zemljo — to mora biti, ali tje v svet, v Ameriko ... Vse, kar je zdravo in čilo, nas zapušča; doma ostajajo starčki in onemogle ženske, da ginejo pod težkim delom in izročajo rodno zemljo lačnim tujcem ...
Prekleto! Nikdar še nisem prodajal žita grabežljivemu židu, da bi plačal cesarski gosposki svoj davek ... Kar sem pridelal v svojem potu in trudu, od tega ima žid dobiček... Moje delo pa je zastonj, zastonj ...«
Voz je škripal v določnih presledkih ječe, žalostno . . . čvrsti konji so ga vlekli neprenehoma naprej, naprej po beli cesti v mesto, v tujino, v prid tujim ljudem . . .
Glejte, ali se ne porniče tudi voz našega naroda navzdol? Počasno sicer in turobno je to pomikanje, a trdno, stalno ... To usodno, a v naših razmerah nezadržljivo hrepenenje v tujino vleče naš narod v pogubo, to je njegov pogreb ... A nikdo mu ne poje glasno pogrebne pesmi; morda le vzdihi in tugovanje starcev.
IZ GLOBIN.
Ko so sanjale zvezde polnočne in je brezoblačno bilo nebo, vstalo z noči je skrivnostne in se vame uprlo oko ...
Jasno oko, sanjavo, kot morje, tak globoko, brezmejno, širno — in razlilo mladostne je sanje kakor valove čez zemljo večerno ...
1.
Vstalo v duši je hrepenenje, vstale v srcu so svete, čiste želje, v daljni daljavi obraz je vstal tvoj, v daljni daljavi je vstalo veselje,
moje mladosti... No bilo je daleč tam, daleč... Da bi bil zopet nad nama majski čas, pa bi se k tebi sklonil, Mirjam, v sreči bi ti poljubljal obraz...
Pa ničesar mi ni tako žal, kakor blestečih, mladih dni, kakor ljubečih tvojih besed, kakor sanjavih tvojih oči...
Pa ničesar mi ni tako žal, kakor tvojih usten rdečih, v pričakovanju radostnem drhtečih, po razkošju ljubezni hlepečih...
11.
Pa ničesar mi ni tako žal, kakor mladostnih idealov, pokopanih, zgubljenih v valovih črnih, temnih žalov ...
Daleč vse to je za mano ...
Blesk je ugasnil v žarečih očeh, morje zalilo je plamen srca, srečen na ustih zamrl je smeh ...
Včasih se dvigne iz črne teme in zakliče v molčečo noč z daljne daljave zamolkel glas in za goro zatone plakajoč ...
Vabi me, vabi... Tam za gorami, tam nekje je solnčno žarenje, tam nekje so blesteči dnevi, tiho in srečno življenje...
III.
Včasih šum zaveje čez nemi les in vzšelestijo skrivnostno gozdovi, včasih nad morjem vzdrhti zefir in vzbudijo iz sanj se valovi,
včasih se v dušo vrne nemir in nazaj si želijo prejšnji dnevi... Pridejo, plakajo, v dalji gubijo se prešlosti moje tihi odmevi...
Kličejo, mičejo sence že vse obledele, vabijo dušo iz mračnih poljan v solnčne višine, iz sivih megla
v jasen, blesteč, kristalen dan ...	Spitignjev.
LIST IZ DNEVNIKA UMRLEGA PRIJATELJA.
SPISAL SPITIGNJEV.
Sedaj, ko to pišem, je zunaj blesteč pomladen dan. Večer se že bliža, senca onih gor tam se daljša, objela je že skoraj vso dolino, kmalu pride noč. In jaz se tako bojim noči! Tesno mi je, kadar leže na zemljo tema in umolkne ves svet, kadar je vse tiho okoli mene. Takrat se čutim samega, osamljenega!
Kadar ležem v posteljo, je nemo vse, le ura niha počasi na steni, tišino pretrga tupatam le moj suh kašelj.
Bolan sem. Vem, ne bom več dolgo živel! Moje ure so štete. Vselej, kadar me posili oni morilni kašelj, me zbode nekaj pri srcu, v dušo mi stopi bojazen pred smrtjo, mrzel pot me obliva. In pred mojimi očmi vstajajo spomini...
To je čudno — kadar je človek že blizu groba, ko ni zanj nobene pomoči več, ga začenja nekaj zopet vabiti v svet, v življenje in miče ga, miče in ne more se iznebiti teh misli in še hoče živeti, živeti...
V duši vstaja hrepenenje, ki ne pozna nobene meje, človek si želi nazaj nekdanjih časov in hrepeni po mladosti... Pa saj sem jaz tudi še mladi... Ne, kdor je smrtnobolan, ni več mlad, komur obliva čelo smrten pot, ne more več uživati mladosti... Nekdaj, da, nekdaj sem bil mlad, pa to je že dolgo ...
Takrat je bila pomlad zunaj, pomlad je bila tudi v moji duši... Prinesla si mi jo ti, Elvira...
Bog vedi, kako je potem vse to prišlo! Nikoli te ne kolnem, Elvira, radi	tvojega	greha, bilo mi je pač tako usojeno. Ko sem te	zgubil, sem
mislil, da ne	prenesem tega udarca, pa prenesel sem	ga; toda	kako, kako!
Takrat se je začelo pri meni življenje, ki ni bilo več življenje, bilo je tavanje brez ciljev, brez upov... Ne, vendar sem imel en cilj — in dosegel sem ga: Pomlad je tam zunaj, a jaz ležim tu smrtnobolan...
Še se spominjam onega dne.
Žareč večer je bil, nebo je bilo jasno, trepetal je večerni vzduh, bilo je vse tako lepo, tako veselo, kakor da bi se smejalo same sreče... Jaz sem	bil tudi	vesel in moje srce je bild radostno...
Slonela	sva pri oknu, molčala sva. Roko sem ti	bil položil okoli vratu
in tako sva slonela zamišljena dolgo, dolgo... Sanjala sva o svoji sreči, o svoji bodočnosti.
Naenkrat si se zganila, približala si mi svojo glavo in me poljubila strastno, vroče!...
»Ti moj, moj!...« si vsa drhtela v radosti...
»Elvira!... Ljubica!... in znova so se vjela najina usta...
Stopila si h klavirju.
Zatrepetali so ti prsti, vzdrhtele so tipke in akordi so zapluli ven v globoki, brezdanji večer. In takrat se mi je zdelo, da so se sklonile akacije tam doli na vrtu, da se je stresel ves vzduh, da se je nasmehnil ves lepi večer...
Zapela si s svojim visokim lepim glasom.
Pela si in duša mi je drgetala in sanjala...
In znova sem te objemal in poljubljal in tisti večer si mi obljubila večno zvestobo.
Dolgo je že od,takrat, mnogo večerov je preteklo, a ob vseh je bila pri meni tvoja romanca, povsod je šla z mano tvoja obljuba...
Ti si jo pozabila... Zakaj je nisem mogel tudi jaz?...
Glej, tam zunaj diha pomlad in jaz bi rad živel — ne, kaj neki mislim!... Brez tebe zame ni življenja, zato umiram ... Odpuščam ti, Elvira, da si bila nezvesta, oproščam ti, da si mi umorila mojo pomlad, mojo mladost...
Da, moja mladost je umrla ... Kakor uvene roža pod slano, je ovenela vsled tvoje izgube moja mladost, moje moči ginejo, roke se mi tresejo, slab sem .
Temni se že, kmalu pride noč... Bog ve, morda je to zame že zadnja noč, morda bo jutri moj obraz še bledejši kot danes, morda že prestane moj kašelj...
In takrat ne bom več hrepenel po mladosti, morda se ne bom več zavedal tvoje obljube, ki si jo pozabila tam v razkošni vesni, Elvira...
Leposlovna priloga „0mladine“ se je ustanovila samo radi Vas; na Vas je tedaj tudi, da jo vzdržite... in se številno oglašate. Ker je sedaj delo pri listu razdeljeno, se bo Vašim pošiljatvam posvečevalo mnogo več pozornosti.
»Na ustih tvoj poljub mi še drhti, sanjave tvoje vame zro oči...
Veš, vedno spremlja me ta tvoj pogled in tvoj obraz ... Zakaj tako je bled ? ...
V
V
TOVARIŠI SREDNJEŠOLCI!
Politični del knjižice, ki vsebuje govor dr. Ravniharja >0 slovenskem šolstvu« in dr. Smodlake »Trst in Dalmacija- ter odlomke nagovorov s komerza, je velezanimiv in vreden največje pozornosti . . . Sklepam torej: Poleg krasno urejevanega glasila narodno-radikalnega dijaštva Omla-dine-< ima knjižica »Iz naroda za narod« nalogo, da seznani slovensko javnost z radikalnim gibanjem. Naj si ne prisvaja nikdo sodbe o njem, kdor je ni čital. In kdor jo je prečital s tisto pazljivostjo, ki jo zahteva vsak pojav naše mladine in mu še ni minila vsa ljubezen do mladih vzorov, bo rad pritrdil Grošljevim besedam: »Iz idealnega dijaka je nastalo idealno dijaštvo, porodila se je narodno-radikalna struja,. .. vrlo disciplinirana četa, klanjajoč se idealom in etiškim načelom, ki jih je za vodnika in čuvaja vstvarila sebi in potomcem! Naj se množi in razvijal-
Tudi »Edinost ocenjuje našo brošuro jako simpatično in prinaša ponatise nekaterih člankov, tako predvsem C. Premrlovega referata »O slovenskem vseučilišču.
Vsedijaški shod. Zadnja Zora« zopet nekaj govoriči o lanskih dogovorih glede všedijaškega shoda. Mi bi klerikalcem prijateljsko svetovali, da naj bodo pametni in — zasledujoč svojo običajno taktiko — molče o tem Daničarje tako kompromitujočem poglavju. Častne izjave štirih udeležnikov dotičnih sestankov, ki to, kar smo pisali v tej zadevi, v bistvu in v vseh detajlih potrjujejo, so nam dovolj tehtne, da vzdržujemo prav do zadnjega vse svoje tozadevne trditve. Če klerikalna delegata trdovratno ostajata pri svojih 'neresničnih trditvah tudi potem, ko sta imela priliko, se o njih neresničnosti prepričati, naj to sama s seboj opravita. Spričevala resnicoljubnosti jima zato pač ne moremo dati.
Daničarska podjetnost. Moderna tehnika napreduje. Za stvari, ki se pišejo mnogokrat v isti obliki, ne rabimo več peresa, ampak moderna razmnožila: litografijo, tisk, hektograf, štampilije. Da so si že tudi Daničarji prisvojili ta napredek moderne tehnike, o tem nas je prepričal listek, ki nam je prišel pred oči, na katerem je bilo na ta moderni način napisano: »Stanovanje plača ak»ad etnično društvo »Danica«. Mi smo bili prijetno iznenadeni, ko smo našli pri Daničarjih toliko smisla za praktičnost. Čestitamo jim k njihovi podjetnosti in upamo, da se gotovo uporaba tega razmnožila prav dobro izplača! Mi radikalci pač v tem ž njimi ne moremo konkurirati. — Sicer pa je akademično društvo »Danica« sv tem našlo nov način reševanja gmotnega vprašanja slovenskega dijaštva. Če je pri tem tudi skrbljeno za agitacijo za »Danico-, kaj zato! — Zdaj šele razumemo, kako to, da so se svoj čas Daničarji tako trdovratno branili izpolniti enketne pole o gmotnem stanju slovenskega dijaštva, zatrjajoč, da je to privatna zadeva posameznikov.
Visoki zavezniki „Danice“. Znana ljubljanska nemška grofica je svoj čas povabila abiturijenta k sebi, češ da mu hoče dati nasvetov, kako bi si v gmotnem oziru omogočil bivanje v vseučiliškem mestu. V to svrho mu je nasvetovala, da vstopi v katoliško društvo »Danico«, kjer so tudi sicer »ganz anstSndige Burschen«. Z neverjetno preciznostjo se je pojavil neki Daničar — isti, ki je svoj čas kot predsednik »Danice« izustil krilate besede, da bodo prej vsa druga akademična društva sprejela katoliško firmo, kot jo bo »Danica« opustila — že par dnij po tem pri omenjenem abitu-rijentu, da bi izpopolnil agitatorsko delo grofice. — Prebito morajo imeti gospodje svoje vrvi visoko napeljane, da se tako visokorojene dame zavzemajo zanje. Kaj pravi k temu »neomadeževano« daničarsko načelo demokratizma in slovenstva?
Še enkrat o „Smoli“. Zadnjič smo jur. Smoli iz Novega Mesta prav uljudno svetovali, naj si morda prebere našo brošuro. Hudoval se je namreč,
da smo priobčili njegovo mnenje o nalogi dolenjskega ferijalnega društva. Črno na belem nam priznava v daljšem 'dopisu«, da naj društvo nima zveze z narodom in da naj ne bo narodno-izobraževalno. To priznanje nam je zadoščalo. Mož se je sedaj zatekel nadlegovat »Slov. Narod« z dopisom, v katerem toži, da nismo priobčili njegove klobase, (ki bi jo morali najprej dati absolventu kake normalke, da jo malo popravi, sicer bi delala novomeški gimnaziji preveč nečasti). Poznamo moža akademične »izobrazbe«, ki še danes verjame, da se solnce vrti krog zemlje. Po kakšnih duševnih procesih sta si vstvarila on in g. Smola svoji sumljivo samostojni mnenji, prvi o solncu, drugi o ferijalnih društvih, utegne zanimati koga drugega kot naše čitalce. Samostojnost in neumnost namreč nista isto!
„Cvetje“ z vrtov sv. Agitatorja. — V domovini v mestu P. agitira gospod profesor proti Taborjanom na ta le skromen način: Taborjana ni primerjati s Triglavanom, »ker manjkajo prvemu vsi pojmi olikanosti in finese«. — Odrekate nam te neprecenljive lastnosti, gospod profesor; dobro. Veseli nas le, da nam tako potrebne prebrisanosti ne odrekate, ki je sicer v Vaših očeh le hinavska potuhnjenost, ker pripovedujete: V kavarni sedijo pri eni mizi Triglavani pri drugi Taboriti. Prvi pijejo s fineso baterijo za baterijo, drugi pa hinavsko sedijo pri črni kavi, ter kujejo naklepe, štejejo prav nesramno tucate steklenic, ki stojijo na Triglavanski mizi ter se celo norčujejo. Komaj pa so Triglavani zapustili lokal, začnejo se orgije Taboritov,
steklenica za steklenico se prazni, mož za možem pada -« Odkod
imate gospod profesor te »interesantne« vseskozi »resnične« podatke? Iz Gradca, kaj ne? Osramotili ste nas, razkrinkali nas pred domovino — v
naših srcih pa ste vzbudili vest-----------------Obljubljamo Vam, da se kaj
takšnega ne zgodi nikoli več, ter Vam naznanjamo, da smo 1. v dosego »prave finosti« se vpisali v šolo za oliko in estetično izobrazbo, 2. si naročili »Piščalko« v 70 eksemplarjih. — Oboje priporočamo tudi Vam, gospod profesor.	Zgrevatii	Taborjani.
Cena brošure „Iz naroda za narod44
je K 1*50, s poštnino K 1*60, za dijake X K, s poštnino K 1-10.
Dijaški naročniki dobe za io K enajst izvodov.
Naroča se pri upravništvu „0mladine“ v Ljubljani.
Dobiva se tudi v knjigarnah 5chwentner v Ljubljani in Gaberšček v Gorici.