^^ Ko vi dvignete roke, vsi utihnemo!
^^ Anton Baloh ^ Osnovna šola Koper
U
Dvig rok v višino srca. Trenutek popolnega miru. 0	Tišina.
C^	Prelet pogledov pripravljenosti.
, ^^	Potop v zamisel, v notranjost.
^H	Zadržan dih.
0	Vzdih.
^F^	Prvi zamah ...
Cd
^	... in odpre se svet v harmonijo zavitih besed, svet Caranja trenut-
kov, slik, zgodb, svet posebnih barv, svet zvoka in glasov. Vonj teles v soustvarjanju, vibracija množice priCakovanj v ospredju in v ozadju, rahla, mehko obCutena energija povezanosti živega in neživega v prostoru vabijo k užitku, k popolnosti, k ekstazi. Gibu rok sledita moC in hitrost. Gibu prstov, izrazu liCnic, položaju ustnic, pogledu oCi sledijo Custva: veselje, žalost, ljubezen, obup, strah. Stoji, telesu in oblikovanim dlanem sledijo ponos, ponižnost, poudarek, odloCnost, prošnja. Ples rok, vrtinec besed, izrazi obrazov, sozvoCje glasov rišejo sliko, zgodbo, ustvarjajo še neustvarjeno.
In ko se vse ujame, je samo to - pred tabo, za tabo in vse naokoli. Takšna doživljanja, ko jih enkrat dosežeš in spoznaš njihovo moC, te nenehno ženejo, da do njih prihajaš ... znova in znova. So kot ljubljenje.
Kaj pravijo drugi
Profesorica slovenšCine, gledališka režiserka, pevka v veC zborih, ki sem jim in jim še dirigiram, je v tekstovnem delu zgošCenke Ženske vokalne skupine Korala Koper zapisala nekoliko nenavadno predstavitev zborovodje:
Poznam ga. Toneta. Visok, mestoma resen, v tihi pozornosti CakajoC na misel trenutka, mestoma tako duhovit, da »padeš dol«. OCe, mož, ravnatelj šole, Clovek s premnogimi funkcijami in zadolžitvami, dirigent uspešnim zborom (od Tržaškega zamejstva do Istre in Krasa), funkcionar v Zvezi pevskih zborov Primorske, nagrajenec Zveze kulturnih Društev
VODENJE l|2010: 99-I08
Mestne obcine Koper za opravljeno delo na kulturnem področju v širšem prostoru, dobitnik občinskega priznanja Mestne občine Koper, dobitnik občinskega priznanja občine Divača, glavni tajnik Univerze na Primorskem, pa spet ravnatelj Osnovne šole Koper. Obrnjen k naravoslovju, eksaktno-sti. Kot zborovodja zaljubljen v lepo, v glasbo, iščoč v besedilih nadpomen izpovedi v globini pete pesmi - in njen izvorni ton, signal za ganotje v srču, za srečo v trenutkih miru, misel na druge.
Kot da s seboj nosi košaro, polno idej, za katere se z otroškim veseljem zavzema tudi mimo mrkosti drugih dvome čih pogledov. Rad bere in knjige so njegova tiha kamriča obredij, v kakršna se utaplja, komur sta iskanje in raziskovanje vtisnjeni v gene. V svojih Kortah (nad Izolo) za hip obmiruje, nato sko či z barko na morje, s h čerjo po šparglje, po gobe, s sinom na tekmovanje, z ženo in h čerjo pet k Ženski vokalni skupini Korala in k Mešanemu pevskemu zboru v Diva čo, sam pa še dirigirat Moškemu pevskemu zboru Tabor v Lokev, pa, oh, k jagrom, Lovskemu pevskemu zboru v Dekane. No ja, saj pesem ne ubija.
Tonetov dan je bistveno daljši od povpre čja. Šteti bi moral še enkrat toliko ur, kot je naravna mera. Dokaz, da kdor gleda s srčem, vidi vsaj za en dan ve č in zmore za enega človeka ve č.
Da, Tone, Anton Baloh, je dirigent Ženski vokalni skupini Korala. In »fejst« smo ponosne na to!
Korala je »moj zbor«. Ustanovil sem ga pred šestimi leti. Moj ponos ob prepevanju teh deklet o česu in javnosti ne ostane skrit. Pevke, pretežno u čitelji če, čudovito stkejo svoje glasove in ve č kot uspešno ponašajo vokalno glasbo vseh zvrsti po Sloveniji in širše. Tedensko si matere, žene, u čitelji če, medi činske sestre odrežejo po dve dobri uri svojega drago čenega časa, da z neizmerno energijo in tenko čutnostjo sprejemajo in podajajo poustvarjalne sheme pretežno nežnih »ženskih« skladb, ki jih izbiram prav zanje. Odlikuje jih izredno hitra u čljivost, doživeta interpretativnost, razumevanje in podoživljanje zapetega, čist in prijetno obarvan zvok ..., skratka zbor, kakršnega si ga lahko samo želiš.
A to ni »moj« edini zbor. Tu so še pevke in pevči Mešanega pevskega zbora Diva ča, ki so svojemu županu v juniju 2010 naslovili naslednje besede:
Pod njegovim vodstvom Divaški zbor prepeva od leta 1992.
Skupno delo nas torej druži že 18 let, kar je mogoce šteti že za zrelo polnoletnost. Zbor je s prihodom prof. Antona Ba-loha dobil nov polet. Strokovno je nadgradil naše pevsko znanje na vokalnem in interpretativnem področju. Naucil nas je prave tehnike petja, spodbudil je v nas podoživljanje skladb, navadil nas je ceniti naše delo. Razširil je zborovski program tako, da posegamo na vsa podroCja pevskega poustvarjanja. Njegova strokovnost in delavnost je zbor pripeljala do visokega nivoja. Naš zborovodja je dosleden do sebe in to priCa-kuje tudi od nas pevcev. Iz njega vejejo zagnanost, vztrajnost, strogost, natanCnost, kar zna vedno povezati tudi s sposobnostmi posameznega pevca. Zna poiskati prave priložnosti, ki zboru omogoCajo, da se predstavi. Pod njegovim vodstvom zmoremo s petjem navdušiti še tako zahtevnega pevskega sladokusca, saj zna izvabiti iz nas melodije, ki se dotaknejo slehernega poslušalca. V obdobju skupnega poustvarjanja je zbor praznoval visok jubilej, 115-letnico. Nadaljujemo tradicijo zborovskega petja na Divaškem, ki nam je bila zaupana z željo, da jo ohranjamo, razvijamo in izrocimo prihodnosti. Izdali smo tudi dve zgošcenki, ki še posebej prispevata k prepoznavnosti zbora. Ponosni smo na svoje delo in še toliko bolj veseli, da smo skupaj s prof. A:ntonom Balohom pevsko doživeli Rim, Prago, Kutno Horo, Berlin, Dubrovnik, Dunaj ...
Prof. Anton Baloh je prejemnik vec priznanj na glasbenem področju, saj je glasba pomemben del njegovega življenja, prav tako pa s svojo ustvarjalnostjo sooblikuje zborovsko dogajanje ne samo v Občini Divača, temveč v širšem glasbeno-vokalnem prostoru. Je predsednik Zveze pevskih zborov Primorske, predsednik Zveze kulturnih društev Mestne občine Koper. Je človek, ki bi mu radi v okolju, kjer trdo dela, stisnili roko ob ob činskem prazniku z najvišjim priznanjem, za katero smo prepričani, da si ga zasluži.
V meni je
In kaj je to, kar me že trideset let vle če v posebne užitke, v poslanstvo zborovodstva, ki bi se mu danes ne mogel odre či? Zagotovo je vsem bral čem tega mojega prispevka znan Bloom in njegova tak-sonomija učnih čiljev! Morda bom skoznjo lahko najbolj nazorno prikazal svoje dirigentsko poslanstvo; sem pa č učitelj po pokliču (učitelj razrednega pouka), kar vedno s ponosom povem! Pa ne zamerite, če se moje razumevanje Blooma v kakšnem delu ne ujame z vašim! Naj živi razli čnost!
Znanje
Izberem skladbo, takšno, ki ustreza meni, moji duši in mnogokrat mojim trenutnim čustvom, morda programu, ki ga v nekem obdobju postavljam zboru, morda namenu (tekmovanju ali tematsko zastavljenemu kon čertnemu programu), morda posebni priložnosti, bodo čemu gostovanju zbora v tujini..., vsekakor pa mora biti skladba primerna sestavu, ki jo bo prepeval. Pregledam besedilo, ga interpretiram, zberem podatke o avtorjih in pripravim njihovo kratko predstavitev za pevke in pevče. Preverim tonske razpone po posameznih glasovih, glasbene posebnosti, harmonijo in me-lodi čne fraze, agogi čne in dinami čne izpeljave, težavne prehode med deli skladbe . . .
Ko na vaji to v govorni in glasbeni predstavitvi pesmi posredujem zboru, moje o či poželjivo opazujejo odziv pevk in pevčev. Mnogokrat se zgodi, da po predstavitvi skladbe, le-te sploh ne pripravljamo, ker zbor že v uvodu spontano sporo ča (najve čkrat ne-verbalno), da jim zgodba ni vše č. CCe pa se »stvar« ujame, se za čne učenje, urjenje, ponavljanje, razlaga posameznih glasbenih in tekstovnih izpeljav, memoriranje ..., delo od note do note, od zloga do zloga, od akorda do akorda - najbolj »te čen« del dirigentskega dela.
Razumevanje
Ko so posamezni deli skladbe naučeni in memorirani, se zacne oblikovanje fraz, razumevanje povezave besedila z glasbeno strukturo, Izpeljava melodičnih lokov, dinamika (z glasnim, tihim in ja-kostno prehajajo čim petjem), hitrost in spreminjanje hitrosti posameznih segmentov pesmi, čemur v glasbenem svetu pravimo agogika, poudarki - ostro, dolgo, kratko, poudarjeno pojemajoče, poudarjeno naraš čajo če petje. Ob tem razkrivam svoja čustva, svoje slike, svoje aso čiačije, svoje razumevanje besedila pesmi, in vse to zelo natan čno, nekako razgaljeno, podrobno in najgloblje. Prav zaradi tega je zveza med zborovodjo in pevči Izredno mo čna, globoka in ob čutljiva, mestoma tudi zelo ranljiva. Pevke in pev če skušam prepri čati v svoje umetniško razumevanje in videnje skladbe ali pa jih zgolj pozvati, da moji viziji sledijo. Razumevanje mojega videnja in moje interpretativne slike skladbe pri pevčih je za nadaljnje uspešno delo ključno. Tu »glasbenik in inštrument« postajamo eno!
Uporaba
Pripravljeno novo skladbo prvic uprizorimo na javnem nastopu. Največkrat je to lokalni nastop, pred domaco publiko, takšno, v kateri hitro prepoznamo odzive ob sprejemanju novega, razumevanje in odobravanje ali ne. Pozorno se pripravimo na prvo izvedbo, ponovimo vse dodelane izpeljave v petju, besedno ozavestimo celoto, se dodatno prepričamo o poznavanju interpretacij-skega modela skladbe, o poznavanju vsebine besedila, sporocila in jo koncno prvic zapojemo poslušalcem. Poseben obcutek, v katerem sem najveckrat »paznik«, vzpodbujevalec, popravljavec -skratka niti najmanj sprošcen dirigent. Kar je bilo na vajah predelanega, naucenega in »zvežbanega«, skušamo v najvecji meri uporabiti, uprizoriti, udejanjiti na odru. Vsi smo opazovalci nastajanja novega, rojstva necesa našega, po napornem ucenju zasluženega, a vendar z drobno skepso: »Ali bo sprejeto?«
Analiza
In nato prva vaja po nastopu in po prvic zapeti »novi« skladbi. Posredovana razlicna mnenja poslušalcev, nabrane informacije ob-cinstva, mnenja naših domacih in najbližjih, sorodnikov (kaj je rekel ta, kaj oni...), mnenja in obcutki glasbenikov, ki so spremljali nastop kot poslušalci, in seveda moja, dirigentova, analiza: kje smo se v skladbi pocutili kompetentne, gotove, kje smo pretiravali v interpretacijskih izpeljavah, kako je trema vplivala na izvedbo skladbe, na hitrost, na glasnost, kako so zveneli akordi v akustic-nem ali manj akusticnem prostoru, kako so bile izpeljane fraze, kje je bil poudarek besedila in ali je bil dobro izpeljan, kako je bilo z dikcijo, je bilo besedilo razumljivo, kako smo upravljali s širokimi in ozkimi vokali, kje nismo ujeli ritma in sozvocja, kakšna je bila celostna podoba, kje dirigiranje ni bilo jasno, kaj moram kot dirigent bolj nazorno pokazati...
Sinteza
In ponovno se zacne vaja. Pocasi, intenzivno, ob prepoznanih napakah, pomanjkljivostih, nerodnih izpeljavah in ob spoznanih elementih analize se sestavlja dokoncna slika skladbe, tista, v kateri se znanje, razumevanje in podrobno poznavanje nastajajo-cega prevesijo v sporocilnost, izraženo custvo, v poustvarjeno petje. Neštetokrat ponovljeno veca kompetenco, memorirano omo-goca nadzorovanje drugih drobnih, a pomembnih spremenljivk
petja (izpeljave posameznih akordov, postavljanje vodilnih glasov v harmoniji, barvanje zvoka ...) - in nastane pesem, takšna, kot si jo vsi želimo, naša, bogata s custvi, »lepa«, kot to skromno povedo pevci. Vnovic jo predstavimo poslušalcem, tokrat v izbranem kontekstu celote, ob skrbno pripravljenem koncertu ali pevskem dogodku, in tedaj smo eno! Skupno telo, prepleteno z najtršimi, a hkrati najrahlejšimi, nevidnimi vezmi skupnega poustvarjanja, custvenega doživljanja. Skupek posamicnih energij, glasbenih vedenj in znanj, pevskih sposobnosti posameznikov in posameznih glasovnih skupin, ujetih v celoto. Takrat presegamo sebe z mocjo biti skupaj.
Vrednotenje
S petjem spremljati sveto mašo in po maši izvesti koncert v cerkvi cerkva, v prvi papeževi lateranski baziliki svetega Janeza v Late-ranu (San Giovanni in Laterano) v Rimu, je velicasten obcutek. Pozlacen mogocni centralni oltar, moc zidov, prepojenost objekta z zgodovino in velicasten obred te ponesejo v neskoncnost in v obcutek vesoljnosti, ko se gib in skupni glas zlijeta v vecni prostor, se zboru in dirigentu uresnicijo trenutki, zapisani v uvodu ...
Dvigniti roke v višino srca in oddirigirati sveto mašo in božicni koncert v Plecnikovi cerkvi Srca Jezusovega v središcu Prage v ad-ventnem casu je nepozabno, še zlasti ce sta pokrovitelja koncerta pomembna državnika, takratni predsednik CCeške Vaclav Havel in takratni predsednik Slovenije Milan Kucan.
Ko pozno v poletno noc postaviš zbor na skaline dubrovniškega Straduna, ko te osvetlijo odrske lud in reflektorji, tako da ne opaziš tisoc radovednih obrazov, ki pricakujejo pesem in koncert, ko z osvetljenim proceljem dubrovniške katedrale spojiš slovensko »Že pada mrak v dolino« Petra Jereba, te mora spreleteti tisto najlepše, saj postajaš del neizmerno bogate zgodovine kulture teh stopnic -skalin.
Ko v katedrali svetega Štefana na Dunaju, v najpomembnejšem sakralnem objektu prestolnice svetovne klasicne glasbe, ob ma-ševanju tamkajšnjega škofa dirigiraš mašne stavke ob obredu in za zakljucek oddirigiraš koncert slovenskih sakralnih skladb ter za konec dodaš še Schubertovo »Zum Sanctus« iz njegove vsem znane Deutsche Messe, obcutiš, da je Dunaj kulturni magnet, ki mu ni enakega . . .
Dirigiranje s stisnjeno pestjo in s srcem primorstva ob dnevu upora proti okupatorju v do zadnjega koticka napolnjeni veliki
dvorani Cankarjevega doma, ob navzočnosti predsednika države, predsednika vlade in članov državnega zbora, je posebno doživetje. Partizanske pesmi, »Jutri gremo v napad«, »Domovina naša je svobodna«, »Pesem o svobodi« ..., zapete iz grl združenih primorskih zborov, so nagrajene z aplavzom, ki pritisne, ruši, bodri in opominja ... Nepozaben občutek pripadnosti, predanosti in vztrajnosti.
Petje v stoterih krajih po Sloveniji, koncertiranje v Avstriji, na Madžarskem, v NemCiji, Italiji, GrCiji, Franciji, Kanadi... to so izkušnje, ki se jim ne bi nikoli odrekel, so moje bogastvo, so nekaj, kar me izpolnjuje, mi daje posebno moC in motivacijo, kar me polni.
Kot Primorec vedno znova doživljam neizmerno energijo in ponos ob petju in dirigiranju slovenske zborovske poustvarjalnosti, še zlasti pa ob izvajanju Simonitijeve skladbe »Vstajenje Primorske«, ki smo jo vsi Primorci sprejeli kot svojo himno in ob petju katere se napev sliši tako s strani pevcev kot s strani poslušalcev, starejših, mlajših, vseh. In takrat vsakic najgloblje zacutim domoljubje, ljubezen do naše zemlje, do slovenske besede, zacutim pripadnost, ki preseže besedo. Priložnosti za takšne obcutke je bilo na
državnih in krajevnih prireditvah, na koncertih in družabnostih po njih veliko in vedno je bilo goreCe, nikoli naveliCano.
Pa še tri anekdote (od stotih)
Pred leti mi je na eni od državnih prireditev, na kateri sem dirigiral stoClanskemu združenemu pihalnemu orkestru in velikemu dvestoClanskemu združenemu pevskemu zboru, po prireditvi naproti prišel predsednik države Milan KuCan. Ustavil se je neposredno pred mano! Nekoliko sem zadržal dih in plahoma pozdravil. OdloCno se je postavil predme in dejal: »Tega gospoda pa moram pozdraviti! Vi ste najpomembnejši Clovek! Ko vi dvignete roke, vsi utihnemo!«, mi ponudil roko, se iskrivo nasmejal in odhitel dalje. Od takrat »se poznava«.
Nedolgo tega je moški zbor Tabor iz Lokve v atriju evropskega parlamenta v Strasbourgu odpel krajši koncert. Odpirala so se okna v notranjost velikanskega ovalnega atrija mogoCne stavbe, in zaposleni so prisluhnili prelepi slovenski pesmi. K pojoCemu zboru je prvi med mnogimi pristopil tudi Lojze Peterle, naš tamkajšnji poslanec. Kot pozoren dirigent sem, kljub dirigiranju, opazil, da sije med skladbo »Mojo srCno kri škropite« - poezijo Simona GregorCiCa in glasbo Vinka Vodopivca (oba sta bila duhovnika) rahlo privzdignil oCala in si nežno pomel desno oko. Nekaj se je v njem pred tem zalesketalo. Nikoli nisem izvedel kaj. Nato smo na njegovo željo zapeli še nekaj skladb in pevsko se nam je pridružil!
Ko sem z zamejskim Mešanim pevskim zborom Primorsko iz MaCkolj pri Trstu, ki sem ga vodil osemnajst let, nastopil v grškem mestu Larisi na tamkajšnjem pomembnem zborovskem tekmovanju, katerega posebni in povabljeni gostje iz Italije smo bili ravno in samo mi, sem se poCutil neizmerno »majhnega«. Ogromni in številCni grški zbori - petdeset in veCClanski, vsi z izvedbami skladb ob spremljavi ogromnega koncertnega klavirja sredi odra, so zveneli veliCastno, mogoCno, odliCno. Nato se prikažemo mi ... petindvajsetClanski mešani »zborCek« iz vasi s tristo prebivalci in dvema zboroma, s programom a capella (brez instrumentalne spremljave), s slovenskimi umetnimi in ljudskimi skladbami, ki jih tam vsebinsko nihCe ni razumel, na odru po poti z letalom in avtobusom, po prebedeni noCi in ... smo zapeli. Po mojem skromnem mnenju neverjetno dobro! MoCan aplavz! Naslednje jutro pa preseneCenje! Lokalni Casopis objavi o nas celo stran. Škoda, da nisem znal prebrati niti ene grške Crke. SporoCilna, da gre za nas, sta bila le moje ime »Anton Baloh«, edino sredi popi-
sanega časopisnega lista napisano v latiniči, in fotografija našega zbora! Pevke, pev či, spremljevalči in jaz kot dirigent smo rekli oziroma smo se zmenili, da o nas piše vse dobro in odlično ...! Ponosno smo pokupili nekaj izvodov tega časopisa, kljub temu da grške pisave ni znal brati nih če med nami. Prevod, ki je nastal po nekaj tednih, že doma, je našo domnevo potrdil ... To je bilo smeha in veselja!
Zdržati ali popustiti
Mnogi so me v tridesetih letih dela v kulturi zaskrbljeno povprašali: »Kako zmoreš toliko zborov, pa šolo, pa dom in delo v kulturi?« Odgovor je sila enostaven: Ko zve čer ležem k po čitku (no ja, resda tam nekje okoli pol enih), zaspim z mislijo na petje, na družabnost v zboru, na nadaljnje dejavnosti zborov, na skladbe in ... zaspim v lepem, v optimistično pozitivnem. Kaj je boljšega kot to?
Zjutraj pa? Nov dan, šola, učitelji in otro či, neusmiljeno zahtevni starši, menedžment, reševanje sprotnega in na črtovanega, lokalna skupnost, skrb za kar najbolj kakovostno vzgojno-izobra-ževalno delo, inšpek čijski pregledi, investičijska vzdrževanja, ministrstvo, projekti, Pedagoška fakulteta, Zavod za šolstvo, Center za so čialno delo ..., vse, kar je slehernemu ravnatelju dobro znano, pri nas za 110 zaposlenih in 730 u čen čev, v povsem novi stavbi s »posebnim« statusom novega v Mestni ob čini Koper, s Svetovalnim čentrom za otroke, mladostnike in starše kot storitvijo za širšo regijo, s pomembno ve čnamensko športno dvorano, ki obratuje sedemnajst ur dnevno, z Glasbeno šolo Koper v šolskih prostorih ...
In zve čer? Vaje! Ustvarjanje, družabnost, smeh ... Upam, da še dolgo!
Po praviči povedano, izkušnje s podro čja dirigiranja in glasbe mi v ravnateljevanju velikokrat pridejo prav! In obratno!