76    no,  tak nesklad se  tukaj izključuje, i             ker nujno tu je, da ljubezen vlada,
•¦.             a vsak nesklad nje bistvu nasprotuje;
79 zalkaij to k blaženosti bistvu spada: da mej se volje božje tak držimo, da iz vseh se volj le ena volja sklada.
82    Na raznih stopnjah torej če stojimo
kraljestva tega, občanom vsem to ugaja: Kralj! hoče to, to voljo vsi častimo.
85    Iz volje te naš sveti mir izhaja;
v te volje morje s silnimi koraki
hiti, kar stvarja Bog, kar stvarstvo raja.<
88    Bilo mi jasno je: na stopnji vsaki
je Raj, čeprav Bog ne rosi, ne trosi povsodi milosti v meri enaki.
91    Pa, kakor se zgodi, da gost, ko kosi, jedi je ene sit, po drugi gleda, zahvalja se za ono, te še prosi:
94    tak moja je takrat bila beseda,
da izvedel bi od nje, zakaj dotkala s čolničkom platna ni v zatišju reda.
97    »»Popolnost in zasluge«« — je dejala — »»osrečujo tam više gori ženo, ki sosestram 'je šlar in haljo dala,
100    da noč in dan bi mislile na eno,
na Ženina, ki rad sprejme in mara obljubo, iz ljubezni Mu storjeno.
103    Hiteč za njo, sem deklica, let stara dovolj, pustila svet in obljubila slovesno, da odslej me vodi — Klara,
106    A zlobnih mož me roka je ugrabila iz  tihega   ozidja  samostana; sam Bog ve,  kaj potem sem vse prebila.
109   A ta-le luč na desni, nespoznana
dotlej ti, s svitom vsem tega planeta       , ožarjena tako in obsijana,
112    kot jaz bila enako je zadeta;
bila ji — nuni — raz glavo se silo ji šlara senca svetega je vzeta.
115    Pa dasi vrženi nazaj nemilo
u svet, zoper vse pravo in pravico, , srce ji še naprej je šlar nosilo.
118 Konštanco gledaš v luči tej kraljico1: ki vetru Švabov drugemu rodila jie tretji,  da zaključil je trojico.««
121    Zapela je, ko to je izgovorila,
»Ave Marija!« — in zginila izpred oči, kot težka stvar v tolmunu bi vtonila,
124    Moj pogled ji sledil je zginjajoči,
dokler je mogel; ko mi v svitu mine, spet k cilju, k srca želji najbolj vroči,
127    spet k Beatriči pogled se privine; al ta mi v oči bliske je streljala, da izprva nisem nje s trpel bližine
130    iz vpraševanja sla mi je zastala.
PAV V MESEČINI.
šumlja
Vesoljnega   vodometa mesečina šumlja, na bajne pokrajine mojega srca, iz bilke, iz rože, iz vej kipi za vzdihom vzdih, v srebrne daljine liie vsemirske žeje dih.
In ko je bila časa duše polna bisernih je v prostorje tiho zvenečih zlatih zve pav zaklical v noč.-------
snov zvonov
Krik njegov bil je misli suličaste zasmeh:
»Kaj si lažeš opojnost v dveh,
saj si sam,
sam,
in ona odšla je bogvekam.«
Miran Jarc,
151