P/ej je rekvirira! žtvino in žito..Doba, ko se je med svetovno vojno slovenskeniu lonetu po rekvizitorjih odvzemala živina, je bila ena najhujših v zgodovini našcga naroda. Nočemo znova opisovati vseh težav in težkih ur, ki jih je tedaj moral prestati slovenski krnet in delavec. Od ust so neusmiljeni vodje rekvizicijskih čet odtrgavali starim ljudem in otrokom grižljaj kruha. Nobena prošnja osirotelib žen, ki so same gospodarile na kmetijah, ni pomagala. Trdosrčni vodje rekvizicije na Slovenskem štajerskem so bili neizprosni. Opozarjamo samo na slučaj v Forminu blizu Ptuja, kjer so razdraženc kmetice, njih hčerke in delavke same v togoti nad brezsrčnim odvzemanjem ži-vil in živine napravile obupen <Jin. Prišlo je do krvavega dogodka. Vsega tega so več ali manj bili sokrivi oni, ki so hoteli z rekvizicijami čimveč dobiti za nadaljevanje vojne. Na Slov. Štajerskem je vodil več časa rekvizicije nek nemški oficir. Bil je neusmiljen, kakor kamen na ce sti. Iz Gelja ven je vodil pohode v kmetske hiše v spremstvu orožnikov in vojakov. Kot pomočnik mu je stal ob strani oficir-Slovenec imenom Sancin. Ko je Nemec (menda se je zval Erhardt) bil radi prevelikega odiranja naših ljudi vendarle odstavljen, je avstrijska vlada imenovala za njegovega naslednika oficirja Sancina. Spoznala je, da se je pri nemškem predniku dovolj naučil, kako se mora slovenskemu kmetu in bajtarju odvzemati čim več živine, žita, moke krompirja in masti. aHauplmann« Sancin je res vodil zadnjo, najhujšo dobo svetovne vojne vse rekvizicijcna Slovenskem Štajerskem. Nemška, avstrijska vlada ga je za ta rabeljskr posel smatrala kot najsposobnejšega. Nobene pritožbe j proti odvzemanju najpotrebnejših stvari niso izdale nič. Njegovi rekvizitorji so odgovarjali: «če hočemo, da se vojna srečno naaaijuje in konča, moramo imeti za vojaštvo meso in kruh.« In zaman so bile prošnje, pritožbe in solze ubogih gospodinj in starčkov. Nikogar niso vprašali, kar vzeli so . . . . Vprašarno vas ljudje iz tiste dobe: Ali ni bilo tako? Za pričo kličemo ljudi iz Formina in vseh občin na Slov. Šlajerskem!  In glejte! Tisti, ki je zadnja leta svetovne vojne iz Celja ven komandiral rckvizicije, je že par let od Puclja postavljen k vodja oddelka kmetijskega ministrstva v Ljubljani. Pucelj in Sancin delila podpore za kmetijstvo v Sloveniji, nastavljata živinozdravnike in potovalne učitelje. To oddeljenje, kojega vodijo do malega sami Pucljevi samostojneži, prepoveduje živinske sejme in jih dovoljuje, kakor hoče. V finančnem odboru državnega zbora v Beogradn se sedaj razpravlja o državnem gospodarstvu in upravi. V imenu slovenskih poslancev je poslanec g. Franjo Žebot dne 26. novembra med drugim, kakor poroča «Slovenec«, povedal radikalnim srbskim ministrom v brk, kake ljudi ima vlada v Sloveniji postavljene na čelu državne uprave. Med drugim je izrekel tudi te besede: «Na čelu odseka za kmetijslvo v Sloveniji stoji mož (Sancin), ki je kot avstrijski oiicir vodil za časa vojne rekvizicijo živine in živil na Slov. Štajerskem.« Naš poslancc je hotel s tem samo očitati scdanji beograjski vladi, da še celo daje nagrade (v obliki visoke plače) ljudem, ki so ppmagali podaljševati vojno. Ker je naš poslanec razkrinkal vse to, je Pucljev «Kmetiški list« v zadnji številki napadel g. zebota. A čujmo: Niti z eno besedo Sancin v «Kmet. listu« ne upa odgovoriti, kako je vodil rekvizicijo. Slaba vest! Take ljudi je spravil Pucelj na visoko mesto. Svojega zeta ŠLiblerja in rekvizitorja Sancina je djal h koritu. Srbska radikalna vlada pa še naprej drži Pucljeve rekvizitorje. Pod enim klobiikom igrajo Pašič in Pucljevi samostojneži!