Ogled po svetu. Kristijani v Turcii. Spisal Matija Maj ar. Poslednja vojska med Rusom i Turkom je bila za voljo kristjanov v Turcii, Tako se je v obče govorilo i pisalo. Turki so namreč po svoji stari turški navadi vgnetavali i mučili kristjane tako neusmiljeno, da so se morali smiliti vsakemu v serce, kdor je še serce imel, ali da mu ni bilo serce kamenito. Široko i podolgoma razlagati Slovencem ni potreba, kako sirovi i divji so okrutni Turki. To vsi vemo. To ne vejo samo tisti, ki novine i časnike čitajo, temoč to dobro vejo že od nekdaj naši priprosti ljudi. Minulo je že blizo 150 let, kar so Turki zadnikrat razsajali i žurili po slovenskih okrajnah, i naši ljudi še sadaj z grozo pripovedujejo, kako strahovito so po deželah divjali, ropali i plenili, požigali i palili, sramotili zversko device i žene kristjanske, ubijali staro i mlado, odpeljevali mnogo odtetega i poropanega blaga i vlekli veliko tisuč kristjanov obojega spola, kakor vjeto živino, v težko robstvo i sužnost v Turčijo globoko. Tato je še pregovor, da se reče od posebno hudobnoga človeka: „Je hud ko Turk". Več ko 400 let prebivajo Turki že v Evropi, vsaki narod je med tem napredoval več ali manj po svojih okol-nostih: Turčin je pak ostal okruten divjak; kakoršen je bil tadaj, tak je se sadaj. On se ni spremenil za dlako. Večkrat v poprejšnih letih , posebno rezno leto 1853, so terjali pravoslavni Rusi od Turka, da ima s kristjani v svoji deželi prebivajočimi ravnati po ljudsko, pa ne kakor s živino, da bi bilo kristjanom vsaj za živeti. Al tega Turk še obljubiti ni hotel, koliko manje storiti. Sadaj so se vzdignuli Rusi vneti za sveto vero z veliko vojsko nad Turka in vnela se je leta 1854 strašna i kervava vojska, na jedni strani Rusi, na drugi Turki. Francozi, Angleži i Sardinci — vsi sami koreniti kristjani so pomagali — bi skoro ne verjel pa je gotovo resnica — so pomagali Turku. Vojskovalo se je razjareno v mnogih od sebe verlo oddaljenih krajih i deželah, namreč v predelih morja černega i belega, azovskega i baltiškega, v mali Azii pri Karsu i celo na reki Amuru na severo-vihodni strani Kitaja. Groza ljudi se je vojskovalo, groza vojakov poginulo, pa tudi groza denarja se potrosilo. Spočital je nekdo, da je samo okolo jedinega mesta sebastopoljskega se vojskovalo 1 mil. 800.000 vojakov. Pravijo, da je vojska samo okolo tega mesta prišla vsak den Rusom na 4 mil. 800.000 frankov, Turkom na 1 mil. 488.000, Francozom na 3 milijone i Angležem tudi na 3 mil. frankov, — to bi bilo na den samo okolo Sebastopolja nekaj več od 12 milijonov frankov. Koliko bi to le kaj izneslo v našem denarju? — Ako bi imel kdo te denarje v naših dvajseticah, bi moral najeti 15 težkih voznarskih voz i vpreči v vsakega po četiri močne konje i naložiti za vsakega konja 20 centov, to je po voz-narsko na voz po 80 centov dvajsetic i tadaj bi spelal denar, kojega je na jeden den požerla vojska samo okolo Sebastopolja. Koliko je ljudi v ti vojski poginulo, to nikdo rad ne izgovori, je pregrozno. Samo velika sreča, da ni se vpletlo tudi naše cesarstvo v to nesrečno vojsko. Letos 30. marca se je sklenil mir v Parizu i ta huda vojska je henjala i prestala. Ta vojska se je počela za voljo kristjanov v Turcii. To mora biti nekaj neizrečeno važnega v tej stvari, da se je vozila zavoljo teh kristjanov vojska tako rameno draga na denarjih i na kervi človečji. To mora biti v obče gotovo vredno, obširneje i dokladneje nekaj pregovoriti od teh kristjanov, že zato ker so kristjani, i to kristjani tako sta- 264 novitni v veri, da se more vse kristjanstvo v njih vgledati i jih občudovati. Več ko 400 let že terpe rod za rodom vsakdanje zversko nasilje turško zavoljo vere; oni so zgubili rajši svojo svobodo, svoje premoženje svojo popred njim vlastno deržavo, vse človečje prava, rajši kakor da bi se svoje svete vere odrekli. Vse so zgubili, pa svojo sveto i svoj častiti značaj slavenski so vendar začuvali i ohranili. Za nas Slovence je še zvlaste zanimivo nekaj obširneje slišati i brati od teh kristjanov, ker njih večji del so nam brati po kervi, namreč Horvati, Serbi i Bulgari; tudi so oni nam naj bližnji sosedi, ne samo, da slovenske krajine gra-ničijo na Bosno i Istrijo, kjer Serbi prebivajo, temoč 40.000 Serbov stanuje prav pri nas Slovencih, namreč v krajnski deželi nad Kulpo okolo Metlike i Černomelja i se imenujejo Uskoki. Tak narod je nam gotovo dosta blizo, ako ne prebiva samo v naj bližnjej deželi, temoč njih nekoliko tisuč prav pri nas doma. (Dalje sledi.) 272 Ogled po svetu. Kristijani v Turčii. (Dalje) Spisal Matija Majar. Da pa moremo progovoriti od stanja kristijanov v Tarčii dokladneje, se moramo ozreti na vse dežele poluotoka balkanskega i na povestnico narodov tam prebivajočih. Ta poluotok imenujejo nekteri poluotok Slaveno-helenski, nekteri ilirski; pa to poslednje ime nekako ne dopade Serbom, zato ga tudi nočemo tako imenovati, temoč ga imenujemo najprikladneje od njegovega naj večjega pogorja Balkana poluotok balkanski. Tudi Hišpanija in Portu-galija se imenujete od pogorja pirenejskega poluotok pirenejski. Balkanski poluotok obsega vso zemljo i otoke na jugu od Donave i Save med morjem černim i belim (Mar-mora), egejskim, sredozemnim i jadranskim. Podnebje je na celem poluotoku verlo prijetno i ugodno, akoravno ni povsod tako gorko, kakor na poluotoku italijanskem, ker je mnogo visokih gor, tako visokih, da na njih verhih i kernih celo drago leto sneg ne skopni. Še same ravnine, planjave i doline vsred visokih gor leže dosta visoko nad gladino morsko. Na teh gorah je zrak ojster i zima dosta huda. V obče pozimi sneg ne pade, temoč se vleže samo megla i dežuje pogosteje; v južnih stranah poluotoka cveti pa večna spomlad. Zrak je verlo čist in zdrav zvunaj nekterih blat i močalov na iztoku Donave. Ako se je nekada izlegla ovde kuga i morija , tega ni bilo krivo podnebje, ktero je verlo prijetno i zdravo, ampak gerda ne-snažnost i nečistota turška. Zemlja je zelo rodovitna — še rodovitneja , kakor v Italii, pa v obče slabo obdelana; zvunaj v predelih, kteri so se srečno otresli jarma turškega, kakor v kneževini Serbii in v kraljestvu helenskem (grškem), kjer se radostno povzdiguje poljedelstvo, živinoreja i se veselo širi prosveta. Nižji hribi i berda so ozalšani z večno zelenjavo, više rastejo kostanji i dobi, še više bukve i jedli, zatim rastline planinske i črez te stermi škerbasto skalovje, goli holmi i skalnati kerni pogorja heiensko-sla-veuskega. Jugo-zapadne višine i doline na Gerškem, v Epiru i Tesalii so okrašene s prijetno dišečim cvetjem i iz-verstnim drevjem, tam rastejo: vino, pomeranče, olive, citrone, pavola, tabak i ostale plodine i rastline južnega podnebja. Severne krajine rode obilno vsakoverstnega žita i gore, v kterih se znajdejo razne rude, so pokrite z dobrovami i gvozdi, v kterih biva mnogo zverine: medvedov, volkov i risov. Pa tudi domača živina se dobro plodi i redi. Dežele so ugodne i prijetne, zdrave i prav rajske, kakor v paradižu ali raji — samo človek je tukaj zavoljo turške div-josti i okrutnosti zdivjan i pravi terplenik. Naj davnejši i pervobitni prebivavci poluotoka balkanskega so bili na jugu Traki ali P e laz g i i Heleni (Gerki) na Gerškem, Moreji, Livadii i v gerškem otočji ^arhipelagu); na severu Iliri, kteri so bili po vsej podobnosti Sla veni, ako ravno se nekterim učenim to še ne zdi dosta jasno dokazano. Stari Heleni so bili tadaj naj prosvetlenejsi narod, od njih se je pozneje razširila učenost i prosveta se le k narodom zapadnirn v Evropi. Macedonski kralj Aleksander, imenovan Veliki, je ustanovil ogromno deržavo, pozdeje so Rimljani ovladali ta poluotok i rimski cesar Konstantin je prenesel cesarski prestol v stari Bizanc, to je, v Konstantinopelj, sedajni Carigra d, po turško Stam-bul. Cesarstvo rimsko je zatem razpadlo na zapadno i iztočno. Arkadi je bil pervi cesar iztočni v Carigradu i njegovi nasledniki so se imenovali obično cesarji gerški. Temu je sledilo, da je tudi patrijarh carigradski poglavar cerkve iztočne postal, kjer so uživali v obradih i službah božjih jezikov domačih, narodnih, kakor gerškega, slavenskega i drugih. Narod gerški se je tadaj že bil izopačil i izpridil, bil zavit, lehkomiseln, zapravljiv i razuzdan, je oslabivljal i vlada njegova je propadala. Ptuji narodi so burili v dežele gerške, naj dalje so se tukaj razširili S laven i. Rimska Moesia, sadajna Bulgarija je že berzo po rojstvu Kristusovem bila obljudnena s Slaveni i v 6. stoletji so Slaveni se razširili po Tracii, Macedonii, zatem se vsedli tudi v Tesalii, Livadii, v Moreji i Peloponesu med samimi Staro-Heleni i se pomešali ž njimi. V obče najdemo v 6. veku v jeden mah poplavjen skoro ves balkanski poluotok samimi Slaveni tako , da pozdejši spisovatelji gerški (okolo leta 1000) tožijo : da so prišli Slavenom v vlast celi Epir, Helas (Gerška), Pelopones i Macedonija. Cesarstvo gerško (v Carigradu) je očitno razpadalo ; iz njegovih razvalin se je povzdignilo slavensko kraljestvo Bulgarija i cesarstvo Serbija. (Dalje sledi.) 273 276 Ogled po svetu. Kristijani v Tnrčii. (Dalje.) Spisal Matija Maj ar. Stara Serbija se je razprostirala od doljne Moesije, sedanje Bulgarije, daleč proti zapadu do samega jadranskega morja i do krajin okolo rek Bosne, Drine, Verbasa, Neretve, Morače (Bojane) i se je delila na sedem pokrajin, to je, na vlastno Serbijo, Bosno, Neretvo, Zaholmje, Travunje, Konavlje i Duklo. Slaveni serbski so pomagali Gerkom izpoditi Avare iz zemlje i so imeli svoje vlastne vladarje, župane, vendar pod verhovno vlastjo gerško. V vlastni Serbii je prebival veliki župan i ostali župani so bili njemu podčinjeni. Kristijanstvo se je razširilo zgodaj med njimi. Slavna bratra rojena iz Soluna: Konstantin (potle imenovan Ciril) i Metod sta vpeljala službo božjo i vse obrede v slavenskem jeziku, zato se ko slavenska apostola visoko častita. Sveti Ciril i sv. Metod sta tudi početnika slovstva slavenskega. Daleko veči del naroda našega se služi pismen ciriljskih, po sv. Cirilu tako imenovanih , namreč: Serbi, Bulgari i Rusi vsih vkupej blizo 54 milijonov. Se pololatinsko i poloslavensko govoreči Romani v Moldavi i Vlahii živeči se služijo cirilice. Od pervih knezov ali županov serbskih se zvunaj imen malo ve. Najstarejši vladarji serbski z imenom nam znani so: Vojislav, Radoslav, Prosegoj , Vlastimir (870), Muntirair, Strojimir i Gojnik (l. 880), Pri-vislav (L 890), Peter Gojnikovič, Pavel Brankovi č (1. 911) i tako dalje. Tukaj hočemo samo nektere naj imeuitnejše imenovati. Beli Uroš leta 1120 pravče kraljevskega serbskega rodu Nemanjeva. Iz njegovega rodu je bil preslavni Štefan Nemanja, je počel vladati leta 1165 i je vladal 36 let, je osvobodil Serbijo od verhovne vlasti ger-ških cesarjev, ustanovil mnogo samostanov (kloštrov) i je umeri menih 1. 1200. Ž njim se počne jasneja i slavneja doba povestnice serbske. Stareji njegov sin Štefan Ne manj i č, Per vo ven ca ni, je pervi dobil od papeža rimskega kraljevski naslov i krouo pod to pogodbo, da pristopi k rimski cerkvi i bil 1. 1217 pervi za kralja serbskega venčan (kronan), zato se imenuje „Pervo-vcnčani". Naslov njegov glasi: „Š t e f a n b o ž j e j u m i-lostiju Ser bij i, Dioklei, Tribuni i, Dalmacii. Ohluraii venčan i kralj". Mlajši njegov brat sveti •Sava je prišel za pervega nadvladika (arhiepiskopa) serbskega, je ustrojil duhovništvo serbsko; i venca svojega bratra kralja Štefana vdrugič za kralja na prestol serbski leta 1222 i to po obredu cerkve pravoslavne, ga pomaže s svetim oljem, ga ogerne z braganico (purpurnim plajšem) i mu položi na glavo krono kraljevsko, ktero je sprejel od cesarja gerškega. Prestolno mesto je mu bila Rasa, se-dajni Novi Pa z ar. Štefan Uroš 11. Veliki kralj, je kraljeval od leta 1237 do 1272 ter razširil Serbijo do morja jadranskega. Običaji i načini življenja so bili tadaj v Serbii še priprosti, Serblji sami pa slavni i junaški. — Uroš je naumel oženiti sina svojega Milutina z Ano, hčerjo cesarja gerškega Mihaela Paleologa. Car pošle ljudi na oglede, da vidijo, kaka je zemlja Serbija i kaki so tam običaji, i ali bodo mogli njegovo hčer od matere po cesarsko opravljeno tam tudi po cesarsko sprijeti. Poslaniki gerški najdejo, da je v Serbii vse priprosto i na srednjo roko, vidijo, da stareja snaha kraljeva sedi i prede volno i da je priprosto oblečena , slišijo, da se kralj čudi njihovi dragi opravi, i da Serblji od lova žive i da nemajo ne polikanih miz, ne stolov, se vernejo v Carigrad, povejo to cesarju i svatJflfee je zaostavila. Zani-kerni i mehkužni Gerki so gledali v#c na obleko, kakor na hrabri i častiti značaj serbski. Štefan Milutin Uroš 111. imenovan kralj Banj-ski od samostana banjskega, kterega je ustanovil, je vladal od leta 1275 do 1321 , je bil verlo mlad, ko je stopil na prestol kraljevski. Pravijo, da je od početka razuzdano i pohotijivo živel, pa gotovo jef da je pozneje modro vladal, Serbijo razširil i povečal, znal dobro obderžati v svoji zemlji mir i red i je dobro "ume! oddaljevati vojsko od svoje der-žave; je sozidal mnogo cerkev, samostanov i bolnišnic, je okrasil, povečal i utverdil samostan Hi len dar na Sveti gori (Athos), kupil i mu daroval njive i vinograde; tako je sozidal v Carigradu na mestu Prodromu samostan i bolnišnico i kupil za njega zemlje, tako tudi v Solunu i v samem Jeruzalemu. On je duWvništvo bolje uredil; nadvladika Sava 11. je prestavil metropolijo serbsko iz Užice v Petj (turški Ipek) i zvunaj tega je ustanovil 15 eparhij (škofij). Njega je nasledoval: Štefan Uroš IV., kralj Dečanski (1. 1321 do 1336) imenovan tako od slavnega samostana Dečane, kterega je on sozidati dal i kjer tudi v prekrasni cerkvi svetega Mihala za velikim oltarjem pokopan leži. Samostan dečanski je jedini od samostanov serbskih, kterega Turki niso razdjali, ker je po mnogih prigodbah od starodavna spri-čano i poterjeno, da vsaki Turk se mertev zvali, kteri bi samostanski prag prestopil. Njegov sin kraljevič Štefan Dušan se nekako z očem zavadi i spipie, bilo je tudi nekoliko hudobnih podpihovavcev. Priverženci kraljevičevi proglasijo njega za kralja serbskega, oče udari z vojsko na njega , pa se spet pomirita. Pozneje kraljeviču spet nekaj zamerzi, skoči na orožje, obkoli z vojsko očeta, ga vjame, pa ga zgreva in prosi očeta za odpuščanje. Draživni boljari pak boječi se, da bi se sin z očetom ne pomiril, nagovore kraljeviča, da očeta, kralja dečanskega, zapre; on to stori, ponoči pridejo neki ljudi h kralju Štefanu dečanskemu i ga zadavijo leta 1336. V smertnih težavah umirajoč proklinja sina svojega i vse njegovo pleme. Strašna tota kletva se je, žalibog! pač dosta berzo spolnila. Sadaj je prišel na prestol serbski njegov sin Štefan Dušan, Silni, pervi car serbski, izmed vseh vladarjev serbskih naj mogočnejši, zato so ga imenovali Silnega. Vladal je od leta 1336 do 1. 1356 i to je naj slavnejša doba povestnice serbske. Vojskoval se je 13krat srečno z Gerki, jim vzel celo Macedouijo i Tesalijo do mesta Soluna, je pribojoval na sam otok Negroponte (Evboea) i je že hotel obleči Carigrad, tudi Buigarijo si je prisvojil i hrabre Dalmatiuce je premagal. Sadaj se je proglasil za čara serbskega; v Prilepu si je sozidal grad i velikolepno stoloval i caroval, kakor cesarji v Carigradu; je razdelil deržavo na namestništva, postavil svojega sina za vladajočega kralja v stari Serbii od joniškega morja do Donave, do Skopja i reke Vardara. Leta 1349 je izdal serbski zakonik tGesetzbuch), je postavil vlastnega patrijarha za Serbijo i poslednjič je gerškega cesarja Jana Katakuzena tako obkolil i obsedel, da si ni vedel več pomagati, i je poklical Turke na pomoč, sebi i kristjanstvu celemu za šibo božjo. Dušan se je podal z vojsko 80.000 vojakov močno proti Carigradu i mislil ga prisvojiti i zatem se proglasiti tudi za carja gerškega i bulgarskega; pa na tem vojniškem potovanji je umeri za merzlico. Njega je nasledoval njegov sin Uroš V., drugi car serbski (L 1358 do 1367), človek slab. Namestniki serbski od Dušana postavljeni so počeli ukrepljevati svoje grade i tverdinje i poslednjič ga niso hoteli več spoznati za čara svojega. Največ se je zanašal na namestnika donavskega Vukašina, ga je postavil za kralja, zaderžavši za se samo dostojanstvo carsko. Vu-kašin je bil vseh zmotnjav v Serbii kriv, pa Uroš ni hotel poslušati pametnih ljudi i ljubiteljev domovine, da bi se otre-sel Vukašina, temoč je pri njem prebival i samo njegove svete poslušal. Vukašin pelja nekega dne Uroša na lov i ga ubije na Kosovem polji. Tako je izumerl Nemanjev kraljevski i carski rod, kteri se je 212 let obderžai na prestolu serbskem. Sadaj stopi na njega ves neznan človek Vukašin, kteri je pak leta 1370 sam proti Turku poginil. Njegov sin je povestni kraljevič Marko, opevan v mnogih serbskih pesmih narodnih, velik junak pred Bogom i svetom — vendar 8e je on deržal Turkov i je njim služil. Tudi Slovenci imajo se sadaj pesmi kralje vica Marka; pri ziljski dolini na Koroškem se poje: Turci pod gradom dirjajo, Po knezu Marku barajo .... Tukaj je on znan samo ko knez; napev je verlo vesel in je popotnica (Marsch). (Dalje sledi.) 277 Ogled po svetu. Kristijani v Turčii. (Dalje.) Spisal Matija Maj ar. Turek je že skoro vse južne kraje osvojil, kteri so se nekadaj šteli k Serbii; tu je stopil na carski prestol serbski v stari Serbii Knez Lazar (od leta 1371 do 1389), bivši pod Dušanom namestnik sremski i bačvanski, vladar krepek pa nesrečen; premesti prestol svoj v Prizren i venca (krona) se na prestol serbski i proglasi se za čara serbskega, pa iz ponižnosti se ni nazival kraljem, temoč samo knezom. On spozna nevarnost, ktera je žugala od Turkov Serbljem i vsem kristjanom, da bodo danes ali jutri vse premagali i podmanili, ako se jim združeno i krepko od početka ne zo-perstavijo. Zato povabi vse sosedne narode v zvezo zoper Turke: Tverdka, kralja bosanskega, Sišmana , kralja bul-garskega, Balza albanskega, i Jana Kastriota skutarskega. Ko turški sultan Murat to zve, se vzdigne z vojsko zoper kneza Lazara i njegove zveznike. Slavenska združena vojska se zbere na Koso vem polji 100.000 mož močna, Turkov je pa bilo 300.000. Obedve vojski, serbska in turška, se postavite na polji Kosoverajedna blizo druge; obedve se bojite osodno bitvo zgubiti; obedve se nadate, jo dobiti. Naj žalostnejši i naj nesrečnejši den v vsi serbski povest-nici je 15. den junija leta 1389 — den nesrečne bitve na polji Kosovem. Ravno ko ste vojski tako jedna proti drugi stale, se vname prevelika medsebojna nevošljivost v serbskih poglavarjih i se pooblasti velika nenavist najgiavnejših serbskih vojvodov; zvlaste se spreta i zavadita dva zeta kneza Lazarja, Vuk Brankovič i Miloš Obilic zavoljo svojih žen. One ste se namreč hvalile z možema svojima; vsaka je terdila, da je nje mož močneji i hrabre ji. To zelo raz-draži Vuka i on se začne truditi, da bi očernil Miloša knezu, tastu njunomu. Ravno ko ste vojski jedna proti drugi stale, pripoveda mu Vuk lažljivo, da je Miloš namenil izneveriti i izdati čara i carstvo. Knez Lazar je verjel to Vuku i osramoti Miloša javno pri gostii tisti den pred bitko kosovsko i imenuje ga, da je nevera i izdajavec. Miloš se raz-. jari i razserdi na to, vstane od mize i reče: „Jutri boderao vidili, knez! kdo je zvest, kdo je nevera i izdajavec — izdajavec sedi zraven tebe!" Ko zjutra den zasvita, vstane Miloš, vzeme seboj še dva prijatelja Milana Topličana i Ivana Kosančiča i odide v tabor turški, noseč sulico k zemlji obernjeno na znamenje, da se hoče Turkom predati, i terja, da ga puste k samemu sultanu Muratu pod šotor, pa da stori, kar je naumel. Ko stopi pod šotor sultanov, se pri-pogne, da mu poljubi (kušne) roko, al v tisti mah potegne skrit nož iz nederja i prebode sultana Murata tako, da so mu se izsule čreva iz trebuha. S tem je hotel zmešati i ostra-šiti vojsko turško, i Serblje, ko bi to zvedili, bolje pobu-diti, da serčneje planejo na Turka. Pa vojska serbska, ne-znajoč, kam se je Miloš podjal, misli, da je zares prešel k Turkom i izneveril i izdal čara svojega, se nekako zbuni i zavzame. Ko stopi Miloš iz šotora Muratova, ga Turki zagrabijo, premagajo i zvežejo. Sadaj je divjala i žurila hitva naj okrutnejše. Voj (Schlachtflugel), kteremu je zapovedoval knez Lazar sam, se je deržal verlo hrabro, pa drugi, kterega je vpravljai Vuk Brankovič, nagne bežati; sam Vuk je bil pervi, kteri je z ostrogami podbadal svojega konja, da izdirja iz bitke. Blizo ob osmih zvecera se vtrudi konj, kterega je jezdil knez Lazar; zato skoči raz njega, da bi se vsedel na drugega. Vojska, vidivsl 280 281 popred kneza Lazarja v jedno napredovati i sadaj zgubivši ga iz oči, misli, da je ali poginil ali tudi on pobegnil, osupne i pomeša se, i v tej zmešnjavi počne bežati. Lazar skoči, pred ko more, na drugega konja, počne klicati Serblje, da naj ne bežijo, al zmotnjava je prišla že tako med vojsko, da je knez Lazar sam moral bežati. Konj mu se spotakne i knez Lazar pade v neke zibe (močalj i tam ga vjamejo Turki i ga peljejo v šotor k Muratu, kjer je tudi Miloš zvezan ležal. Murat umerje se tisti večer, kneza Lazarja i Miloša ubijejo Turki tudi še tisti večer.—Tu na Kosovem polji so poginili naj znamenitejši serbski junaki, med njimi tudi stari slavni Jug i njegovih devet sinov Jugov i če v. Bitka Kosovska izgubljena, sila Serbska zlomljena. — Še dnešen den spomenjajo Serblji z otožnim i ranjenim sercem bitvo na polji Kosovem, spomenjajo i opevajo v svojih milo-krasnih pesmih narodnih tako živo, kakor da bi se bila še le včera prigodila. Tudi priprosti Serb ve pripovedovati, kako seje vojska serbska v boj spremala, — opisuje živo, kako so serbski vojvodi i poglavarji v svoji krasni narodni opravi i obleki ponosno dirjali proti Kosovemu polju, — kako so svilene zastave (zidane bandera) serbske se vile v zraku; ve imenovati kraje na Kosovem polji, kjer je ta ali uni junak ali vojvoda poginil. (Dalje sledi.) Ogled po svetu. Kristijani v Turcii. CDaUe in konec.) Spisal Matija Maj ar. Na dokaz, kako neizrečeno milo i živo opevajo Serblji nesrečno bitvo na Kosovem polji, naj stoji tukaj pesem od Kosovske deklice (iz 2. knjige serbskih narodnih pesem Vuka Štefanoviča na str. 315.) poslovenjena v 2. listu Slovenije 1848. Kosovska deklica. (Serijska narodna pesem poslovenil O.) Rano vstane Kosovka deklica Na junaka Orloviea Pavla, Rano vstane vjutro v nedeljo . Mlad'ga zastavnika knezovega. U nedeljo, pred ko solnce sije. In njega je najšla v življenji. Si zasuee prebele rokavce, Desna mu je roka odsecena Si zasuče jih do belih lahti. In pa leva noga do kolena. Vzame bel'ga kruha si na rame . Ga premikva iz te mnoge kervce. U roke pa dvoje verčov zlatih. In izpira s prehladno vodico, Nese hladne v enemu vodice. Okrepčava z vincom ga rumenim V drugemu pa rumenega vinca: In zalaga tudi z belim hlebcom. Ona ide na Kosovo ravno. Ko junaku serce zaigrava, Pa se seča po razboji mlada. Spregovarja Orlovic ji Pavle: Po razboji cestitega kneza. „Sestra draga, Kosovka deklica! Preobrača po kervi junake; „Kaksna ti je tolika nesreča, Kog' junaka u življenji najde, „Da premetaš po kervi junake? Ga umiva s prehladno vodico, „Koga išeš po razboji mlada? Mu podaja vinca rumenega, „Ali brata, ali pa bratranca? In pa z belim okrepčava hlebom! rAF sirota starega očeta? Jo namera bla je namerila Odgovarja Kosovka deklica: 285 „Dragi brate, junak mi neznani! „„01 ej ti idem poginiti, duša, „Jaz od rodu nikogar ne išem. „„U taboru cestitega kneza, „Brata ne in tudi ne bratranca „„Moli Boga moja duša draga, „Ne sirota starega očeta : »»Da 6e zdravo vernem iz taborar „Se li spomniš junak mi neznani! „„Tudi tebe dobra sreča najde, „Ko pri krasni Samoderže cerkvi W57Te čem vzeti za Milana svoj'ga, „Obhajali Lazarja so vojsko „„In ti hočem ročni dever biti"". „Tri nedelje trideset menihov? „Za njim dojde Toplica Milane, „Vsa je vojska obhajilo vzela, „Krasen junak ti je bil na svetu, „Nar poslednjič tri vojvodi bojni: „Sablica se mu po cesti vleče, „Eden bil je Milošu vojvoda, „Svilna kapa, okovano perje, „Drugi bil je Kosančič Ivane, „Na junaku pisano odelo. „Ino tretji Toplica Milane. „Okol' vratii rutica je svilna »Jaz sem ondi ravno bla na pragu. „Na roci je ogrinjalo zlato „Ko gre mimo vojvoda Milošu, „Z roke dene. pa ga meni dade: „Krasen junak ti je bil na svetu. „wNa deklica ogrinjalo zlato „Sablica se mu po cesti vleče. »»Da V° njem na me se boš „Svilna kapa, okovano perje, spomnila. „Na junaku pisano odelo, »»Glej ti idem poginiti, duša, „Okor vratu rutica je svilna, „,,U taboru cestitega kneza. „Ozre se ino pogleda na me. „„Moli Boga moja duša draga, „Raz se dene pisano odelo, »»Da se zdravo iz tabora vernem, „Raz se dene, pa ga meni dade: „,,Tebe, duša, dobra sreča najde, „„Na deklica pisano odelo. „„Vzamem tebe za nevesto „„Da po njem se na me boš verno"". spomnila, „In odšli so tri vojvodi bojni, „„Glej ti idem poginiti, duša. „Njih jaz danas po razboji išem". „„U taboru cestitega kneza, Al' ji reče Orloviču Pavle: „„Moli Boga, draga duša moja. „Sestra draga. Kosovka deklica! „„Da se zdravo iz tabora vernem, „ Vidiš, duša, tiste kopja bojne „„Tudi tebe dobra sreča najde. »Kjer narviši so in nargosteji, „„Te čem vzeti za Milana svoj'ga „Ondi padlo kervce je junačke „„In ti hočem kum venčani biti"". „Konju dobrem noter do stremena „Za njim pride Kosančič Ivane. „In junaku do svilnega pasa, „Krasen junak ti je bil na svetu „Ondi so vsi trije poginili. „Sablica se mu po cesti vleče, wRajši verni se do bel'ga dvora „Svilna kapa, okovano perje. „Ne kervavi krila in rokava". „Na junaku pisano odelo Vdro se solze ji na belo lice, „Okol' vratii rutica je svilna. Ona verne se do bel'ga dvora „Na roci pa perstan pozlačeni. Jokaj e se iz belega gerla: „Ozre se ino pogleda na me, „Vsmil' se Bogu, velika nesreča! „Z roke sname perstan pozlačeni, „Da se, vboga, za zelen bor „Z roke sname, pa ga meni dade: primem, „„Na deklica, perstan pozlačeni, „Tudi on bi zelen se posušil". „„I)a po njem se na me boš spomnila, Serbski narod ima več pesem prekrasnih o boji Kosovskem ; prekrasna je tudi tista: Car Lazar i Carica Milica, na strani 288, pa na strani 324: Obretenije glave kneza Lazara. Telo Lazarjevo so izkopali iz zemlje po dveh letih i 8 mesecih i ga prenesli v samostan Ravanico v Serbii i odtod pozneje v Ravanico v Sremu, kjer še den denešnji leži. Posledice Kosovske bitve so bile strašne za ves narod serbski, za ves poluotok balkanski, za Bulgare, Horvate, za Slovence i v obče za celo kristjanstvo.