Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15, s. 225—230 Sonja Novak-Lukanovič, Saša Žabjek KULTURNO-PROSVETNO SODELOVANJE S PRIPADNIKI SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE V FURLANIJI-JULIJSKI KRAJINI Zbliževanje med narodi in sodelovanje sta, kljub mejam, zgodovini, jeziku ali tradicijam, ki sicer ločujejo državo od države, narod od naroda, tista nuja, ki omo- goča boljši in hitrejši razvoj, narodnim manjšinam pa celovit jezikovni in kulturni obstoj. Sodelovanje na različnih področjih prinaša boljše medsebojno poznavanje, ki po svoje prispeva h krepitvi miru in sodelovanja med narodi. Sodelovanje na kulturno-prosvetnem področju je resda samo ena izmed oblik stikov, vendar po- meni neprecenljivo vez med narodi, posebno še med narodno manjšino in matico. Tudi države udeleženke KEVS-a so se v sklepni listini med drugim zedinile in opredelile pomen sodelovanja in izmenjave na področju kulture in izobraževanja. Na koncu so posebno poudarile vlogo, ki jo pri takšnem sodelovanju lahko odigrajo manjšine: »Države udeleženke, ki priznavajo, da narodnostne manjšine ali regionalne kulture lahko prispevajo k sodelovanju med njimi na raznih pod- ročjih kulture (izobraževanja), nameravajo olajšati njihov prispevek ob upoštevanju legitimnih interesov njihovih članov, če takšne manjšine ali kulture obstajajo na njihovem ozemlju.«! Obe določili sta sicer samo deklarativno-politične narave, vendar države udeleženke zavezujeta, da ju spoštujejo in uresničujejo. Težnja po jezikovnih in kulturnih stikih ter povezanosti z ustreznimi ustano- vami in dejavnostmi v matični državi, ki pripadnikom narodnih manjšin zagotav- ljajo, da se ohranjajo kot posebne narodnostne skupnosti, se pojavlja tudi pri narodnih manjšinah, ki živijo v popolnoma drugačnih družbeno-gospodarskih raz- merah kot matični narod. Seveda stiki z matico ne smejo pomeniti zapiranja narodne manjšine pred okoljem, ki jo obdaja, nasprotno, manjšina, katere življenje poteka v okviru družbeno-gospodarskih odnosov države, v kateri živi, mora pri- spevati tudi k njeni ustvarjalnosti in družbenemu življenju. Na drugi strani pa preprečevanje teh stikov ogroža narodnostno samobitnost manjšine in je v svo- jem bistvu poseben vidik asimilacijske politike. Položaj narodne manjšine je v veliki meri odvisen od odnosa države, v ka- teri živi, do manjšinske problematike, posredno pa nanj vpliva tudi splošna raven odnosov med državo, v kateri živi, in državo matičnega naroda. Dobri odnosi se odražajo v širini in možnostih stikov ter povezanosti narodne manjšine z matico in odločilno prispevajo k samemu obstoju in razvoju narodne manjšine. Narodna identiteta posamezne manjšine temelji tudi na ohranjanju jezika, kulturnih vrednot in tradicij. Le tista kultura je življenjsko močna, ki je sposobna dajati in sprejemati, zato se mora povezovati z drugimi narodnimi kulturami, ne v smislu kulturnega unitarizma, ki duši narodne kulture ali jih prisilno asimilira v neko nadnacionalno kulturo, ampak v smislu medsebojnega plodnega boga- tenja. To še toliko bolj velja za manjšinsko kulturo, za katero je značilno in nujno dvojno povezovanje: s kulturo prostora, v katerem manjšina živi, torej s kulturo večinskega naroda in s kulturo matičnega naroda, čeprav to povezovanje in so- delovanje prinašata s seboj vrsto vprašanj, ki še niso popolnoma razrešena. . Že sam položaj narodnih manjšin, ne glede na obstoječe razlike med njimi, »zahteva posebne ukrepe, skrb in pomoč, da bi lahko živeli enakopravno z drugim 1 Sklepna listina, Konferenca o varnosti in sodelovanju, Helsinki, 1975, p. 22—23. 226 Kulturno-prosvetno sodelovanje s pripadniki slovenske narodne manjšine... prebivalstvom in ohranjali svojo narodnostno, kulturno, jezikovno ipd. identiteto«.? Za takšne ukrepe se bori tudi slovenska narodna manjšina v Italiji, kajti samo skrb in pomoč, posebno če sta izraženi le z besedami, ji ne zadoščata. Na bolj ali manj ugodno oblikovanje manjšinske zakonodaje pa lahko med drugim vplivata tudi trdnost in razsežnost vezi med narodno manjšino in njeno matico. Ob pri- četku parlamentarne razprave o predlogih zakona o globalni zaščiti slovenske narodne manjšine v Italiji se zdijo dolgoletne pobude Slovencev in italijanskih demokratičnih strank na pragu prvega uspeha, ki bo dosežen šele z dokončnim sprejemom zakona in seveda odvisen od njegove vsebinske razsežnosti. Predlogi osnutkov zakona o globalni zaščiti Slovencev posameznih italijan- skih političnih strank in zahteve Slovencev, kot sta jih izrazili SKGZ in SSk, so glede kulturno-prosvetnega sodelovanja različni, nekateri ga sploh ne omenjajo (npr. predloga PSI in KD). Tisti, ki ga omenjajo, poudarjajo njegov pomen za kul- turni in jezikovni razvoj slovenske narodne manjšine in nato sodelovanje različ- no razčlenjujejo: dokument SKGZ postavlja zahtevo po »tesni in nepretrgani po- vezanosti s kulturnim življenjem matičnega naroda«? in po »priznavanju v Jugo- slaviji doseženih diplom na poklicnem področju«" kot tudi dodatno izobraževanje zaradi spoznavanja specifičnega izrazoslovja in opozarja na poglobitev sodelo- vanja med univerzami v Furlaniji-Julijski krajini in SR Sloveniji. 15. člen osnutka SSk se zavzema za »olajšave stikov s središči in kulturnimi ustanovami SR Slo- venije ...«," zahteve po priznavanju diplom izrecno ne omenja več. Med osnutki, predloženimi v osmi zakonodajni dobi, le predlog KPI potrjuje možnost razvoja prosvetno-kulturnih stikov slovenske narodne manjšine z matičnim narodom. V 10. členu zahteva zagotovitev štipendiranja, oziroma financiranja izobraževanja pripadnikov slovenske narodne manjšine na šolah vseh stopenj v Jugoslaviji in tudi priznavanje tu doseženih diplom. V 21. členu pa predvideva »poenostavljenje upravnih postopkov in carinske oprostitve za začasno ali dokončno uvažanje ali izvažanje kulturnih dobrin in umetnostnih sredstev«. Celo A. Gruber Benco je v svojem umaknjenem predlogu v 6. členu podpirala razvoj stikov slovenske na- rodne manjšine s »kulturnim okoljem ustreznega jezika v drugi evropski državi« in tudi enakovrednost diplom. Predlogi osnutkov zagotavljajo slovenski narodni manjšini v Italiji določene pravice na področju šolstva in kulture, pri tem pa premalo eksplicitno poudarjajo neposredne žive stike narodne manjšine z matico, stike, ki omogočajo, da se jezik in kultura, ki nista statična, razvijata in prilagajata razvoju na naravoslovnem, tehnološkem in družboslovnem področju in tako pripadniku narodne manjšine omogočata, da se enakopravno vključuje v vse sfere družbenega življenja države, v kateri živi in države matičnega naroda ter mu odvzema občutek manjvrednosti v primerjavi z jezikom in kulturo večinskega naroda. Slovenska narodna manjšina v Italiji, v nasprotju z italijansko in madžarsko narodnostjo v SR Sloveniji, nima ustavno zagotovljsaih stikov z matičnim naro- dom, stikov, ki pospešujejo njen kulturni in jezikovni razvoj, kar pa ne pomeni, 2 Petrič, E.: Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin, Obzorja, Maribor, 1977, p. 78. S Dokument o pravicah slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, SKGZ, Razprave in gradivo, 9/10, Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1979, p. 225. 4 |bidem 5 Tutela globale della minoranza slovena. Atti parlamentari, Disegni di legge a rela- zioni — Documenti, Roma, 1980. 6 Norme di tutela per | cittadini italiani di lingua slovena. Atti parlamentari, Disegni di legge e relazioni — Documenti, Roma, 1980. . . 7 Norme per la difesa delle minoranze etnico-linguistiche, friulana, slovena e tedesca della Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia. Atti parlamentari, Disegni di legge e rela- zioni — Documenti, Roma, 1980. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15 O m da takšni stiki, posebno na kulturno-prosvetnem podr sprotno, kulturno-prosvetno sodelovanje med SR Somi jao. Na- krajino, oziroma s tam živečimi pripadniki slovenske narodne A JE aa na treh različnih ravneh: JŠine, poteka A. na meddržavnem na osnovi programov prosvetne vanja med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo. Triletni a o ke turnega sporazuma, sklenjenega med obema državama 3. 12. 1960 v Rimu. S a razum ne vsebuje posebnih členov, ki bi se nanašali na kulturo slovenske Le rodnostne skupnosti v Italiji, Določa pa recipročnost vseh aktivnosti (člen 13) Do zdaj je bilo podpisanih devet programov, zadnji med njimi 6. 5. 1982 za obdobje 1982—1984. Samo dva izmed njih vsebujeta poseben člen, ki se izrecno nanaša na slovensko narodno manjšino, čeprav pomenita le droben del nujno potrebnih stikov narodne manjšine z matico: — v sedmem programu, ki je veljal za obdobje 1974—1976, člen 52 določa, da bosta obe strani s svojimi notranjimi predpisi podpirali vse oblike kulturne dejavnosti in izmenjave slovenske in hrvaške manjšine v Italiji, oziroma italijanske narodnosti v Jugoslaviji, vendar je prav del, ki se nanaša na sodelovanje za ce- lotno deželo Furlanijo-Julijsko krajino in s tem tudi za Slovence, pogojen, ker morajo sodelovanje krajevnih administrativnih oblasti — občine, pokrajine in de- žele — po italijanskih zakonih odobriti italijanske centralne oblasti; — člen 57 devetega programa sicer ne govori izrecno o sodelovanju, vendar je le-to vključeno v dokaj široko in ohlapno zagotovilo o uresničevanju pobud za kulturni razvoj slovenske narodne manjšine v Italiji oziroma italijanske narodnosti pri nas, ker prav pomoč matičnega naroda omogoča hitrejši in boljši razvoj manj- šinske kulture in izobraževanja. Tako se na primer prav zaradi neurejene ekviva- lence diplom poglablja pomen enoletnega štipendiranja za strokovno izpopolnje- vanje učiteljev, ki poučujejo na šolah s slovenskim učnim jezikom ter tako vna- šajo v svoje delo specifični metodično-didaktični način poučevanja. Člen odpira še možnosti krajevnih oblasti, da skrbijo za različne oblike sodelovanja ob pred- hodnem soglasju odgovornih organov. Poleg tega že 54. člen zagotavlja, da bosta obe strani olajšali sodelovanje na kulturnem področju med italijansko krajevno upravo (deželo, pokrajinami in občinami) in jugoslovanskimi družbeno-političnimi skupnostmi (republikami, pokrajinami in občinami), kar posredno velja tudi za Furlanijo-Julijsko krajino in v njej živeče Slovence, čeprva jih izrecno ne omenja. Zanimivo je, da osmi program, ki je bil podpisan 14. 7. 1977 za obdobje 1977—1979, torej že po ratifikaciji osimskih sporazumov, slovenske narodnostne skupnosti ne omenja posebej, kljub 52. členu predhodnega programa, in se nanjo nanaša le posredno, čeprav se je neposredno dotika posebno v tistih členih, kjer govori o podpiranju sodelovanja med posameznimi kraji — npr. med Gorico in Novo Gorico (člen 71) — oziroma o podpori neposrednemu sodelovanju, temelje- čemu na neposrednih dogovorih (člen 72) ob izpolnjevanju že znanega pogoja: predhodne odobritve italijanskih centralnih oblasti (člen 74). To po svoje priča o težavah, ki sta jih imeli podpisnici programa pri usklajevanju določil, ki se nanašajo na narodne manjšine oziroma narodnosti in o postopnosti, s katero njihova vloga prodira v zavest politične javnosti. B. na regionalnem v okviru kulturnega sodelovanja treh sosednih dežel SR Slovenija-Furlanija-Julijska krajina-Koroška in komisije za kulturo, informa- cije, znanost in izmenjavo mladinskih skupin leta 1978 ustanovljene delovne sku- pine Alpe-Jadran, ki povezuje dežele alpskega loka, med njimi SR Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino. Manjšina tu ni posebej izpostavljena, čeprav je v samo sodelovanje vključena. Kulturno-prosvetno sodelovanje s pripadniki slovenske narodne manjšine... Regionalno kulturno sodelovanje treh dežel je bilo posebno dobro razvito v 60. letih, ko je z izmenjavo gostovanj opernih in filharmoničnih ansamblov, li- kovnih razstav... močno povečalo medsebojno poznavanje treh svetov, ki se tu srečujejo: slovanskega, romanskega in germanskega, vendar se je z leti počasi izživelo. Vse tri dežele so zato pripravile novo, drugačno zasnovo medsebojnega sodelovanja, ki predvideva vsaki dve leti celovito predstavitev več različnih pod- ročij (likovna razstava INTART, srečanje pisateljev, filmska prireditev, knjižnična razstava, nastop glasbenih ansamblov) v vseh treh sodelujočih deželah. Kulturna komisija delovne skupine Alpe-Jadran pripravlja najrazličnejše kul- turne prireditve: likovne razstave, gledališke predstave, glasbene prireditve, stro- kovne razprave..., s katerimi ne želi samo predstaviti kulturne dejavnosti posa- meznih dežel udeleženk, ampak počasi ustvariti iz vseh skupnih elementov tisto trdno vez, ki bo omogočala boljše medsebojno sodelovanje in približati vsem posebnosti posameznih kultur, da bodo s tem odpadli še tisti vzroki (npr. jezikov- ni), ki so do zdaj onemogočali boljše medsebojno povezovanje in sodelovanje. Slovenska narodna manjšina bi lahko in bi tudi morala dane možnosti takšnega sodelovanja dodobra izkoristiti tako v okviru dežele, v kateri živi, kot enotnega slovenskega kulturnega prostora. C. neposredno na osnovi neposrednih dogovorov, tudi sodelovanje, ki ga obstoječi meddržavni program načeloma podpira, čeprav ga posebej ne navaja: na primer, sodelovanje s slovensko narodnostno skupnostjo prek slovenskih zamejskih organizacij in združenj na različnih kulturnih prireditvah (kot Primorska poje), tudi tistih, ki poleg Slovencev vključujejo še italijansko govoreči del pre- bivalstva (različne športne pireditve...), kakor tudi stiki posameznih šol na skup- nih kulturnih in športnih prireditvah oziroma pri izmenjavi strokovnih mnenj. Izkušnje kažejo, da seminarji, ki potekajo po meddržavnem programu, zamejske učitelje ne zadovoljujejo popolnoma, ker so po obliki dejansko le ciklusi stro- kovnih predavanj akademikov in pedagogov, in vse premalo vključujejo praktične vidike poučevanja na slovenskih šolah v Italiji." Za pedagoške delavce so zato zelo koristna občasna predavanja strokovnjakov iz matične domovine, ki se nanašajo na določeno specifično temo (npr. predavanja kot so jih organizirali strokovni de- lavci Zavoda za šolstvo — OE Nova Gorica o časovni razporeditvi učne snovi za slovenski jezik in matematiko). Slovenci v Italiji imajo, drugače kot koroški ali porabski Slovenci, poleg lju- biteljske razvito tudi profesionalno kulturno dejavnost s profesionalnimi ustano- vami, ki jim sicer zagotavljajo kvalitetnejše ustvarjanje in poustvarjanje, pa vendar kulturna dejavnost tudi tam še vedno večinoma temelji na ljubiteljski dejavnosti, ki sega v prav vsak slovenski kraj od Kanalske doline do Milj. Ta množičnost v kulturni dejavnosti se kaže tudi v neposrednem kulturnem sodelovanju, pred- vsem v obmejnih krajih kot tudi med pobratenimi mesti in celo našimi krajevnimi skupnostmi ali pod okriljem Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Ta pripravlja konkretne vsakoletne programe kulturnih stikov in sodelovanja s slovenskimi kul- turnimi organizacijami, društvi in ustanovami, ki delujejo izven SR Slovenije, izha- jajoč iz potreb, možnosti in hotenj slovenske narodnostne skupnosti in upošteva- joč specifične razmere, v katerih živijo, delajo in kulturno delujejo. Programi predvidevajo na primer posredovanje strokovne in organizacijske pomoči nosil- cem kulturne dejavnosti, vzgojo strokovnih in organizacijskih kadrov na različnih seminarjh, pomoč pri izvajanju prireditvene in gostovanjske dejavnosti... Po- 8 Pertot-Legiša, S.: Oblike sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo na področju manj- šinskega šolstva s posebnim ozirom na strokovno izpopolnjevanje šolnikov. Pedagoški list, 2/3, Trst, 1982, p. 13. Razprave in gradivo, Ljubljana, november 1982, št. 15 ze za dobne programe v podporo različnim neposrednim oblikam kulturnega sodelova- nja najdemo v samoupravnih aktih vsake obmejne regije, občine in krajevne skupnosti ter v programih posameznih kulturnih društev, še več pa je sodelovanja, ki se razvija vsakodnevno brez kakršnihkoli programov, največkrat ostane celo nezabeleženo, kot preprost odraz potreb ljudi s te ali one strani meje, kajti so- delovanje ni in ne sme biti nikoli le enosmerno. Pri vsej različnosti kulturno-prosvetnega sodelovanja med SR Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino oziroma s slovensko narodno manjšino je največkrat prav neposredno sodelovanje tisto, ki sprotno odgovarja zahtevam narodne manj- šine, ne samo zaradi zemljepisne bližine in večje zgodovinske povezanosti, ki brez dvoma k temu pripomoreta, ampak preprosto zaradi večje zavzetosti ljudi, da ne glede na državno mejo s skupnimi močmi ohanjajo in razvijajo slovensko besedo in z njo slovensko kulturo. Neporsedno sodelovanje sicer še vedno niha in je stihijsko, prepogosto odvisno od pobud, zagnanosti in dobre volje posameznih nosilcev, često z le minimalno finančno podporo, pa vendar ie njegov pomen nesporen: dopolnjuje že preozke okvire meddržavnega kulturno-prosvetnega so- delovanja, nakazuje smeri, ki bi jim moralo slediti regionalno sodelovanje in vzpo- stavlja tiste pristne jezikovne in kulturne vezi med matico in narodno manjšino, ki pri narodni manjšini dvigajo samozavest s tem, da lahko enakopravno postavlja ob bok italijanski kulturi ali jeziku svojo kulturo in svoj jezik ter izobrazbeno raven svojih pripadnikov, ki je na eni strani pomembna v odnosu do integracije z večinskim narodom, na drugi pa zaradi avtonomije slovenske narodnostne skupnosti. Zato bi tudi neposredno kulturno-prosvetno sodelovanje moralo biti deležno večje vsestranske podpore. To sodelovanje najbolje odraža vsakdanji utrip kulturnega življenja in se prav zaradi svoje odvisnosti od trenutnega polo- žaja, potreb in zahtev narodne manjšine morda zdi preveč preprosto, malenkostno in zato zanemarljivo. Toda ne, vezi, ki so jih dolga leta tkali tudi z neposrednim kulturno-prosvetnim sodelovanjem, na primer Tolminci z beneškimi in kanalskimi Slovenci, društva in posamezniki iz obeh Goric in okolice ali Trsta in zaledja, so po eni strani obujale in krepile narodnostno zavest, po drugi pa gradile za tamkajšnje življenje tako pomembno pot, da je danes ne moremo več in tudi ne smemo zapreti. Viri Petrič E.: Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin, Obzorja, Maribor, 1977. Vukas, B.: Etničke manjine i medunarodni odnosi, Školska knjiga, Zagreb, 1978. Devetak, S.: Odnos med matico in manjšino — pogled na sodelovanje Slovenije s slo- vensko narodnostno skupnostjo v Avstriji. 13. koroški kulturni dnevi, 28.—30. 12. 1981, Kla- genfurt/Celovec. . Domej, T.: O stikih med manjšino in matico iz zornega kota koroških Slovencev, Raz- prave in gradivo, 13/14, Ljubljana, Inštitut za nrodnostna vprašanja, 1981, p. 223—226. s Narodne manjšine danes, svetovno in meddržavno sodelovanje za izboljšanje zaščite narodnih, etničnih in drugih manjšin, Sodobnost, 7, Ljubljana, 1974, p. 638—6869. Rlassunto LA COLLABORAZIONE CULTURALE — EDUCATIVA CON GLI APPARTENENTI ALLA MINORANZA SLOVENA NELLA REGIONE FRIULI-VENEZIA GIULIA/FURLANIJA-JULIJSKA KRAJINA Malgrado i confini, la storia la lingua nonche le tradizioni che dividono gli stati e le nazioni, 'umanita si č ormai resa conto, in misura significativa, delle opportunita di avvici- narsi e di collaborare. L'avvicinamento tra le nazioni e la loro collaborazione rappresentano Oggi una necessita che alle nazioni offre le possibilita per uno sviluppo pid rapido e mi- gliore e alle minoranze nazionali addirittura le possibilita per uno sviluppo piu rapido e migliore e alle minoranze nazionali addritura le possibilita di esistere. šii Kulturno-prosvetno sodelovanje s pripadniki slovenske narodne manjšlne ... stabilire | contatti linguistic! e culturali nonch6 i legami con i centri di Ha A rog Aba originario č sempre presente nelle minoranze nazlonall sebbene i a nelle condizioni socio- economiche del tutto diverse della nazione originaria, perch6 vivano tiscono agli appartenenti alla minoranze nazionali la loro legami garan d guesti contatti e leg oa nazionale particolare. A, o da legze cslla tutela globale degli Sloveni in Halia, formate dai singoli par- titi politici e le esigenze slovene, presentate dali'Unione culturale economica slovena e dali'Unione slovena apportano concatti diversi della collaborazione culturale-educativa. Oueste proposte peraltro alla minoranza nazionale garantiscono certi diritti sul piano sco- lastičo e culturale, perd non ribadiscono in modo abbastanza esplicito i suoi rapporti diretti inario. o a oe attuale della RS di Slovenia con gli appartenenti alla minoranza nazionale slovena residenti nella Regione Friuli-Venezia Giulia/Furlanija-Julijska krajina si svolge a tre livelli diversi, ciod: livello interstatale, guello regionale ed infine direttamente tra la popolazione delle due regioni. : La collaborazione diretta č fra tutte gueste forme della collaborazione culturale — edu- cativa proprio guella che guotidianamente accontenta le esigenze della minoranza nazio- nale slovena in modo piu efficace, completando i guardi, ormari troppo stretti della colla- borazione interstatale. Nello stesso tempo indica alla collaborazione regionale le direzioni da seguire e stabilisce guei contatti linguistici e culturali spontanei tra la minoranza e la nazione originaria, che alla minoranza nazionale danno la consapevolezza del proprio valore. Summary CULTURAL AND EDUCATIONAL CO-OPERATION WITH MEMBERS OF THE SLOVENE NATIONAL MINORITY IN FRIULI-VENEZIA GIULIA/FURLANIJA-JULIJSKA KRAJINA Rapprochement among nations and co-operation are, in spite of borders, history, language or traditions that separate states and nations, the need which enables better and faster development, and even existence to national minorities. National minorities living in socio-economic circumstances completely different from those in which their mother nation lives, tend to have language and cultural contacts and links with the suitable institutions and activities in their mother country which assure that members of national minorities remain special national communities. Bills on global pro- tection of the Slovenes as having been stated by the Slovene Cultural and Economic As- sociatlon and the Slovene Union, differ as to cultural and educational co-operation. The national minority living in Italy is assured certain rights in the domain of in- struction and culture, while the importance of direct contacts of the national minority with its mother nation is not enough emphasized. The SR of Slovenia and Friuli-Venezia Giulia/Furlanija-Julijska krajina and members of the Slovene national minority living in this region respectively, co-operate in the fields of culture and education on three different levels: between the States, regions and directly. Among various ways of cultural and educational co-operation between the SR of Slo- venia and Friuli-Venezia Giulia/Furlanija-Julijska krajina and the Slovene national minority respectively, the direct co-operation corresponds most often to actual demands of the national minority; it completes the frames of bilateral cultural and educational co-operation which have become too narrow, and points out to direction which should lead to the regional co-operation and establish the true language and cultural links between the mother nations and the national minority which contribute to deeper self-consciousness of the national minority.