Učiteljevo vedenje mej narodom. (Fr. Gabršek.) Pomen učiteljskega stanti počel se je še-le novejši čas popolnem uvaževati; izprevidelo se je, da so učitelji mladine mogočen cinitelj pri ustvarjanji narodove blaginje. Ta veljava pa ne obseza le ozko ograjenega šolskega področja, marveč ona se oslanja tudi na učiteljevo delovanje izven šole, v obitelji, v občini, mej narodom. Pravega učitelja izpoznamo tudi po tem, kako sicer koristi narodu, v katerega sredi deluje. Da ima učitelj do tacega delovanja ne le pravico, marveč tudi dolžnost, izvira že iz tega, ker se tudi šola ne more lociti od naroda, t. j. od rodbine ali občine, marveč mora le na to vplivati, da se vez mej njo in družino le še bolj utrjuje in krepča. » Ako pa hoče učitelj v resnici to sveto nalogo izpolnovati, tedaj se mora z narodom jedno čutiti, mora se uglobiti v mišljenje, v nazore in v potrebe naroda, mora znati z narodoni občevati in uporabljati vse one okolnosti, katere so narodu samemu v korist. Iz tega razloga ne bilo bi prav, ko bi učitelj občeval jedino le s svojimi tovariši, ko bi se o vsaki priliki pomenkoval le o svojem poklici; tako bi bil jednostransk, ter bi se od naroda na neopravičen način odločeval. Pač je dobro, da naj ueitelj s svojimi tovariši mnogo in rad občuje in da naj se ž njimi posvetuje o zadevah svojega poklica; a naloga vzgojevatelju mladine je tudi ta, da mu je ostati v vedni dotiki s svojo okolico, da v svojem krogu vzpodbuja, cisti in nadomešča narodove nazore o šoli in omiki, da očete in matere polagoma pridobiva in vnema za šolo, da jim na srce polaga koristi urejenega šolstva, da jih vnema za vse ono, kar je pravega in plemenitega in da pospešuje tudi gmotni napredek naroda. Mnogo učiteljev je, katerim je tako delovanje neljubo in kateri bi najraje z vsim vnanjim svetom nič opraviti ne imeli; a ne glede na to, da taki učitelji ne razumevajo popolnem svoje naloge, odtegniti se vsej dotiki z ljudstvom vender le popolnem ne niorejo. Učitelj poučuje otroke tudi skrbnih starišev, kateri tudi pogosto poprašujejo o napredku svojih otrok. Često poizvedujejo tudi o sredstvih, kako bi mogli v tem ali onem slučaji svojo deco dobro vzgojevati. Vesten učitelj mora v takih slučajih vso svojo zgovornost in ves svoj vpliv uporabiti, da starišem razloži najboljši način umne vzgoje, da jim označi pot, po katerem treba otroka voditi, da postane kdaj pošten, pameten in koristen človek. Taki trenutki so velicega, odločilnega pomena za marsikaterega otroka. Seme, katero vsadi učitelj v srca roditeljev, požene navadno dobre kali, in se izpremeni često v zdrav, krepak sad. Vzgledov imamo dosta. V takih trenotkih so roditelji največkrat pristopni tudi drugim vplivom; in ako ve učitelj vse to prav uporabiti, storil bode mnogo v korist svojega naroda. Večkrat poučuje učitelj v zasebnih hišah ali pa občuje z narodom na kak drugačen način. Nikoli pa ne bi kazalo pravega moža, ko bi se hotel svoji okolici odtujiti ali ž njo nič opraviti ne imeti. A tudi ozir na društveno stanje mu ne dopušča, da bi osamljen životaril; vsaj so ljudje vender le v obče drug na drugega navezani; ko bi se osamljali, počelo bi vse društveno življenje hirati. To premišljevanje nas vodi do zaključka, da mora učitelj skrbeti, da tudi v društvenem občevanji s svojim stanom na pravi način vpliva. Nikakor ni vse jedno, kako kdo z narodom govori, kako se obnaša proti višjim in nižjira, kako se vede v tej, kako v oni zadevi, družbi i. t. d. Vse to zahteva precej bistrega uma in neke posebne olikanosti, katera, če ni prirojena, mora se na vsak način priučiti. Od učitelja pa se to zahteva tudi kot od splošno izobraženega moža, kateremu ne bi smela neznana ostati nobena stran prave olike. Ako se zdaj ozremo po veliki vecini učiteljstva, najdemo, da ni povsod vse tako, kakor bi moralo biti. Mnogo učiteljev je, ki v svojem občevanji ne kažejo one uglajenosti, kakeršna bi pristala njihovemu poklicu. Temu se ni čuditi, ako pomislimo, da izhajajo učitelji v veliki večini iz kmetskega stanii. To sicer ni nesreča za narodno šolo, kajti le taki možje najbolje poznajo potrebe ljudstva; ali to samo jih še ne odveže dolžnosti, da bi težili po večji oliki; sosebno ker jim šolanje na pripravnicah le malo prilik ponuja, da bi si mogli prisvojiti dopadljivo varnost v oblikah in dobrodejno vedenje v vsakdanjem občevanji. To je tem potrebnejše, ker je današnji čas pocel omiko zasledovati že po vnanjosti človeški. Učitelj si pravi ugled le težko pribori. Ako pa že sam ne zna varovati dostojanstva in veljave, tedaj se mu ni kmalu nadejati, da bi uiogel uspešno delovati v prid naroda. Ne le višji stanovi, tudi nižji znajo razločevati mej olikano in neokretno vnanjostjo, in ne le pri izobražencih, marveč tudi v priprostih krogih velja največ.oni, ki zna nastopiti z neko vabljivo niirnostjo in dostojnostjo svojega vedenja. Ako vrhu tega učitelj razume, na ljubeznjiv in zaupljiv način brez ozkosrčnega osamljevanja občevati z voditelji in s predpostavljenci, tedaj si pridobi vsestransko spoštovanje ip priljubljenost. Oba dela izpoznata se natančneje, učita se ceniti in spoštovati, k&i more učitelju in njegovemu stanu le v korist biti. Tudi učitelj, čegar vednost ne presega mej navadno izobraženega človeka, velja v takem slucaji v očeh naroda več nego oni, ki je z znanjem v obili meri obdarovan, kateri pa se pregreša zoper dobre in prave navade in ki ne zna brzdati samohotnosti svojega vedenja ter je v estetične oblike zavijati. Marsikdo bi morda menil, da je itak vse jedno, kako mislijo ljudje o njem. A temu ni tako. Učitelj poučuje in vzgojuje malo deco, katera se zaupljivo obrača do njega, z isto zaupljivostjo naj bodo tudi stariši navdani, ker le tako bode mogoce, da se vzgojevalna vez mej tema činiteljema le še bolj očvrsti in tesneje spoji. Zaupljivost je pa tudi zato potrebna, ker narod nima zadosta razuma, da bi drugače nego po učiteljevem vnanjem nastopu razsojeval viiino in zmožnost njegovo. Res, da moder mož ne gleda toliko na mnenje drugih; takemu zadostuje že čistost in neomadeževanost srca. A često ni mogoče vnanjosti lociti od notranjosti; večkrat pa se lepa notranjost kaže tudi v lepi, prikupljivi vnanjosti. Znano je, koliko grenkob je učitelju prestati od strani neomikanega ljudstva. Ako pa zna učitelj s svojo dostojnostjo krotiti strasti onih, s katerimi ima opraviti, prihranil si bode mnogo sitnosti, kajti že njegov nastop, njegova odločna beseda odvzela bode vse osti razburjenemu govoru. Posebno zadeva to matere, katere navadno vodijo vzgojo -otrok. Bistre 061 materine takoj zapazijo neoglajenosti učiteljeve ter se po teh ravnajo. Nasprotno pa raste z zaupljivostjo otrok do učitelja tudi zaupljivost starišev. Kakšno bodi torej obnašanje učiteljevo mej narodom? V prvi vrsti se mu je ogibati, da svojih bližnjih, voditeljev in občanov ne prezfra, marveč da se prijazno pogovarja ž njimi kot skrben vzgojitelj njih dece. Potem naj pa pomisli, da zavidljivo, izzivajoče in razžaljivo vedenje nikakor ne pristoji izobraženemu možu in da je še bolj odurno, kot boječe vedenje, katero spravlja človeka kaj rado v zadrego. Nobeno pa nikakor ni sposobno, učitelju nadahniti onega dostojnega držanja in moške, a vender Ijubke gotovosti, ki se zahteva od vsacega pametnega in izobraženega moža. ,,Navada, v vsakem trenutku pristojnega se skazati in mej drugimi svoje stališče obvarovati, daje osebi lehko varnost, katera jako dobrodejno vpliva". S takim vedenjem pa vender ne zahtevamo od učitelja onega klečeplastva, kakeršno je rodilo preponižno-uborno šolniško zakonodavstvo 18. stoletja. Tako obnašanje se ne spodobi nobenemu možu, še manje pa učitelju kot gojitelju samostojnosti otroške. Zato se bode vedel olikan in izveden učitelj tudi v onih prilikah primerno obnašati, ko bode treba ovrgavati napačne nazore svojih protivnikov. Nasprotno je pa uprav zoprno ono ošabno in gizdalinsko vedenje, katero je polno sladkih besed in okornih običajnih oblik. Tako vedenje oznanuje navadno prazno glavo in z ozirom na ucitelja neko neopravičeno namišljavost. Dobra društvena olika tirja torej od učitelja, da ta svoje mnenje dostojno in prijazno izražuje in da more dober in pameten pogovor v logični zvezi nadaljevati; da celd nebrzdanosti neolikanih ali na pol olikanih ljudi ne zavračuje s6 surovostjo. Vplivnemu možu naj učitelj na uljuden a prostodušen način pove resnico; pa tudi s priprostim možem, sinom nezaslužene bede, naj občuje s prijazno srčnostjo. Tako vedenje je pravo človekoljubje, prava društvena olika. S tem se povzdigne učitelj na nravno višino, katera imponuje, k moralični zmagi vodi in tako njegov vpliv poveličuje. S prijaznim, nenaki- čenim bitjem, s premišljenim nastopom in s priljudnimi oblikami pridobiva si učitelj srca roditeljev, naklonjenost predpostavljenih, zaupanje v svoje šolsko delovanje, povikšano veljavo in s tem večji vpliv, katerega more često uporabljati na korist šolstva. 0 tem nas prepričajo učitelji, ki imajo svoj glas in sedež v odborih, v občinskih, okrajnih in deželnih zastopstvih. Veličina pojedinih učiteljev, ugled in vpliv posameznikov pa koristno dejstvuje na ves stan. Kakor sramoti svoje dolžnosti zanemarjajoč ude vse učiteljstvo, tako povzdiguje vsekdar vnet, zvest, olikan in izobražen, zato pa tudi čislan učitelj ves stan. Težko je tožiti svoj stan, a stvar je preresna, da ne bi odkrivali ran na lastnem telesu. Marsikomu bodo se zdele te besede preostre, a resnica mora na dan. Mnogo sovražnikov učiteljske veljave nahaja se mej učiteljstvom samim. Nečisti nagibi in sebične težnje pri oglaševanji, nedostojno obnašanje pri obisku vplivnih osob, škodoželjnost pri nezasluženem kaznovanji kakega tovariša, poniževanje tovariševega delovanja in prizadevanja, mejsobno nasprotovanje učiteljstva večrazrednih šol, razglaševanje pomanjkljivosti in napak sotrudnikov, vse to in še več jednacega škoduje stanovskemu ugledu, ponižuje pojedince in ves stan. § takim ravnanjem tepta se čast stanu, omadežuje se sveta naloga učitelja in vzgojitelja, izpodbija se trdno stojalo nravstvenosti, katera jedino le je prava podloga osobne česti in slave. Udarec, kateri je namenjen tovarišu, zadene navadno prouzročitelja samega. Kdor seje nezaupanje, žel bode nezaupanje. Kdor zapusti trdno zvezano verigo solidarnih stanovskih koristi in se neučiteljem sam in na neopravičen način nasproti postavlja, ta škoduje sebi samemu in vsemu učiteljstvu. Vse uciteljstvo smatra naj se kot celota; v tej celoti naj deluje jeden za vse in vsi za jednega; z združenimi močmi dosegla se bode ona veljava in ono čislanje učiteljskega stanii, katero bode v stanu širiti omiko in oliko na vse strani. Zato pa nastane sveta dolžnost vsacega učitelja, da dela v vsem svojem vedenji čast svojemu stanu. Kadar bode to zahtevanje rodilo povoljen sad, potem se bodo izboljšale tudi stanovske zadeve, in vpliv na socijalno stanje učiteljstva bode sploh boljši. ,,Bodimo boljši, kmalu bode boljše!"