68
Ozir po svetu.
Še nekaj o Bosni.
Leta 1839 in 1840 je neki Hrvat prehodil Bosno in Hercegovino — piše „Danica" — in čudne reči je bil popisal o ondotnem stanju. Bosna ima dosti lepih ravnin, pa največ leže puste, da človeka srce boli. Bosna sploh je rodovitna zemlja, to kaže sadje, ki ga imajo dokaj.
Kar ae tiče stanu kristjanov, pravi potnik, je zanje najhuje po Sarajevskem polji. Ondi kristjani nimajo nič pod milim nebom, ne hiše, ne pohišja, ne mačke: kar koli se vidi, vse je agovo (aga, nekak turški posestnik, zapovednik, poveljnik). (Bosna je bila namreč 1. 1465 od Turkov premagana; takrat se je plemstvo poturčilo in torej ohranilo svoja posestva, ljudstvo je ostalo krščansko, vse zgubilo in mora strahovito trpeti od teh divjih poturčencev.) Po „hišah" sede samo Turki; ,,vlahi^ (kakor imenujejo kristjane) sede po „košarah", pletenicah. Zunaj Sarajevskega polja, koder kristjanje sami sebi hiše delajo, Turki skrbno oprezujejo, da bi kdo sebi ne naredil malo bolje hiše; ako to stori, precej ga tirajo pred sodnijo in ga prašajo: ,,Pa mar tudi krst, tudi ti hočeš imeti hišo, tudi ti si nekak aga? le brž v zapor, dokler ne plačaš toliko in toliko stotin grosev. Hiša naj se mu vzame, in dajte jo kakemu turčinu. Za tebe pa je košara, lipov krst; ti si napravi košaro." Te košare so pletene iz protja, kakor koš, in z blatom zalepljene, streha je iz slame ali sena.
Sarajevec jeseni in na spomlad kristjanu da semena, da izorje polje in obseje. Kristjan sam kosi, zanje, mlati in spravlja žetev; toda agov človek ga vedno opazuje: poslednjič, kakor je že navada, aga s kristjanom vse nekako porazdeli.
V  Bosni, pravi, ni nihče lastnik svojega imetka. Paša je zmožen vsakemu vzeti, kar ima, pa dati, komur mu je drago.
V  Sarajevskem pašaluku ne smejo imeti svinj , v Sarajevem tudi v svinjaku ne.    Ako se po nesreči kak
turčin tudi le z robom halje podrgne ob svinjino (meso, salo od svinje), se tisti dan ne sme ;,klanjati" (moliti); namesto tega kimajo za pečjo in se kopajo.
Domačo besedo so tudi poturčenci ohranili; toda ko bi Turčin bil imel pomočke in misel jim turški jezik vsilovati, ni dvomiti, da bi ga bili tako zatajili, kakor so svojo vero. V Bosni se govori srbsko, mnogo pomešano s turškimi besedami. Trgovec, ki je prehodil vso Evropejsko Turčijo, je rekel, da povsod moreš govoriti „bošnjački", — celo v Carigradu, pravi, ,je sve bošnjački, samo malo oamanliski in garčki". To poslednje pa je pač pretirano. Bošnjaki ne verjamejo, da tuje besede mešajo v svoj jezik, temuč še pravijo, da Osman-lija (turk) bošnjaške besede rabi. Akoravno je Sarajevski paša (1839) znal dobro turško, arabsko in arnavtsko (albansko), mu vender ni bilo drago, če je kdo pred njim turško govoril; on je odgovarjal le bošnjaško in rekel: „naš slavni bošnjački jezik je od svih najlepši na svetu".
Kristjani se v Bosni ne smejo imenovati Bošnjaki, ker tako mohamedanci le sami sebe imenujejo; kristjani pa so jim ,>raja" ali ,,vlahi". Akoravno pa so Bošnjaki in Osmanlije (pravi Turki) oboji mohamedani, pa se vendar strašno črtijo med seboj. Bošnjak pravi, da pod nebom ni grjega človeka od Osmanlije; Osmanlija pa pravi, da so Bošnjaci „poturice" (poturčenci), in ida so hudobniši od djaura (kristjanov); zato da jih je treba daviti in teptati.
Turki vedno javkajo, zakaj ni vojske, ter se ne bijejo ali z „Vlahom" (kristjani) ali s „Kavrinom" (stranskim nevernikom). Ne delajo nič, razun rokodelcev in trgovcev. Drugi Čepe in pravijo, Čemu živijo, ko nikjer vojske ni.
Popotniku 30 večkrat očitali, ko ni mogel s p odklon j en i mi nogami po turško čepeti. Rekli so, da se je treba učiti sedeti po človeško, in ako prav se je rodil med Svabami (Svabe imenujejo vse, kar je unkraj Save), da je pa vender zdaj prišel med ljudi, da se je treba toraj lepe poštene obnaše učiti, ter se svet ne posmehuje. „Zaboravi več jedanput taj pasji hadet" — pozabi že enkrat to pasjo navado (po evropejsko sedeti) — so mu rekii. Drugi so pristavljali: pa poturči se, revše, po-turči!
Popotnik tudi pripoveduje, kako so ga otroci teh „poturic" trpinčili; v Travniku, n. pr,, so vanj kamnje in blato metali ter kričali: ,,Eno Karsta! eno, udri Karsta! daj pare (turšk denar), daj  odkupi se!"