Janez Höfler
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NEKAJ NOVEGA O PESMARICI TOMAŽA HRENA
Pesmarico — bila bi tudi prvi slovenski katoliški tisk te vrste — lahko imamo za najpomembnejšega, zlasti najzanimivejšega med številčno sicer skromnimi književnimi načrti Tomaža Hrena. Škof je žal ni natisnil, in tudi njen rokopis se je izgubil ali pa se vsaj še ni našel, a arhivski viri govore o njej z zadostno zanesljivostjo, tako da je že zgodaj prišla v evidenco naše literarne in glasbene zgodovine.1 Ničesar natančnejšega pa se ni dalo reči o njeni zasnovi in o konkretnih virih za posamezne pesmi, čeravno nam neka že doslej znana Hrenova opomba daje določen namig v tej smeri. A podoba je, da pomen tega načrta ni bil tako skromen, kot bi se zdelo spričo pičlosti ohranjenega gradiva, in tudi za Hrenov delež v njegovem uresničevanju kaže, da je presegel to, kar se mu sicer pripisuje. Pesmarica je bila škofu nedvomno najljubša književna naloga, saj ga je kot intimni moto spremljala tako rekoč skozi vsa leta njegovega vladanja. Razen tega ga je povezovala preko samih okvirov literarnega dela z glasbo, z umetnostno panogo, ki ji je bil že od vsega začetka predan in v kateri je dosezal uspehe, ki so bili v primerjavi s tistimi na književnem področju otipljive j ši in tudi daljnosežnejši.2
Prvo omembo, da se je Hren pečal s pripravljanjem slovenskih cerkvenih pesmi za neposredno rabo duhovnikov in srenje, zasledimo v njegovi instrukciji k vizi-taciji »ad limina apostolorum« z dne 4. julija 1608. V odstavku, posvečenem katoliški doktrini (in to je tema, ki je bila v času rekatolizacije dežele nadvse pomembna), pravi, da je v ta namen v slovenščino prevedel »razne knjižice molitev, naukov in pesmi... pa še mnoge razlage«, ki jih je želel, kratko povedano, »za rabo v našem matemem in ljudskem jeziku« v bližnji prihodnosti izdati v tisku.* Hrenovim poročilom te vrste ni mogoče vedno verjeti dobesedno, saj je mož v naštevanju svojih uspehov pred najvišjimi forumi rad pretiraval, vendar imajo leta 1608 zapisani podatki, presojeni na podlagi poznejšega gradiva, določeno težo. Skof je po svojih močeh in znanju poskušal zadostiti potrebi po osnovnih cerkvenih tekstih v domačem jeziku, in to z osebnim delom. Ti teksti so kljub temu, da niso bili natisnjeni, že mogli rabiti njegovim kleri-1
' Prim. J. Mantuani, Zgodovinski razvoj slovenslie cerkvene pesmi, Ljubljana 1913, str. 13—15, F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana 1929, str. 101—102, F. Rupel v Zgodovini slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, str. 278, 282, D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem 1, Ljubljana 1959, str. 134—135, J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I, Maribor 1968, str. 163. Gl. tudi disertacijo M. Smolika, Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, Ljubljana 1963, str. 169 si. ' Prim. ustrezno poglavje v piščevi knjigi Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem (v tisku), kjer je obravnavana tudi ta snov z objavo pripadajočih dokumentov.
* »Et ad rite hoc docendi munus, varil orationum, precationum & cantionum libelli, in linguam nostrara slavicam sunt ä me translati, multique alii tractatus, quos parturio, Deo volente ac favente, matertio nostro ac vernaculo idiomate ad communem Ecclesiae Catholicae in his partibus utilitatem . . . reddentui in lucemque prodibunt.« KAL, fasc. 12/5. Gl. tudi J. Grudna v Carniolii 1916, str. 7 (po KAL, fasc. 57/1/ letnica 1605 je tam napačna).
97
kom. Posredno nam namreč obstoj določenega nenatisnjenega, a dovolj frek-ventativnega katoliškega repertorija te vrste razkrivajo že določila za gomje-grajsko semenišče iz leta 1605, kjer se poleg pesmi in molitev omenja celo mali katekizem v slovenščini.* Na misel o celi pesmarici pa nas ti in prejšnji podatki teh let kajpak še ne navajajo.
Prav določno nam Hren o svojem delu spregovori v znanem in pogosto citiranem pismu 4. aprila 1612 mlademu Janezu Candku v Gradec, s katerim sta pripravljala lekcionarij.* V zbirki naj bi bile pesmi za skoraj vse praznike cerkvenega leta, nabral pa jih je bil iz rimskega brevirja, iz svetih očetov in iz nekega »hortulus animae«. »Slovenski himnologij«, kot pravi pesmarici, je bil takrat bržčas že gotov in škof bi ga bil rad čimprej dal v natisk skupaj s Kani-zijevim katekizmom ter evangelij in listi, ko ga ne bi, kot se pisec dobesedno izraža, duhovniki, ki jim je bil zaupal v prepisovanje, po zanikmosti raztrgali.' Seveda ne vemo, če je bilo to res. A Hren vsekakor ni odnehal in iz dveh nadaljnjih dokumentov štiri oz. pet let pozneje spoznamo, da je delo za izdajo pesmarice teklo, čeprav je škof, medtem postavljen za cesarskega namestnika v Notranji Avstriji, bival večinoma v Gradcu. Zanimivo notico nam posreduje pismo rektorja ljubljanskega jezuitskega kolegija Nikolaja Jagnatovija 8. maja 1616 Hrenu: »prepisovanje« himnologija, tj. priprava čistopisa za natisk, je bilo zaupano patru Janezu Candku, vendar ta zaradi obilice drugih zadolžitev dela ni mogel opravljati dovolj hitro; če bi škof želel, je bil rektor pripravljen, da mu za prepisovanje zbirke priskrbi drugega človeka.'
Da je bil Janez Candek določen za bdenje nad izdajo Hrenove pesmarice, se zdi spričo njegovega dela ob evangelijih in listih iz leta 1613 (in ob malem Kani-zijevem katekizmu iz leta 1615) umljivo. Vendar pa vsaj rektor Jagnatovius ni bil mnenja, da bi bil ta slovenski književni delavec edini zmožen takšnega opravila; vsaj po tej plati je kazno, da je Hren za rokopisno predlogo dovolj temeljito skrbel, tako da delo ni zahtevalo kakšnih bistvenih redaktorskih posegov z drugih strani. Skratka, himnologij je bil po vsebini in tekstovnih formulacijah zgolj škofov.
Kako lahko razumemo delo okoli te pesmarice, nam razkriva neki zelo pomemben dokument iz naslednjega leta. Kakorkoli je že bilo, Candek se je moral še naprej ukvarjati z realizacijo tega literamoglasbenega načrta, to pa mu zaradi Hrenove prezaposlenosti v Gradcu ni bilo lahko, saj je škof zamujal s pošiljanjem potrebnih tekstov. Candkovo pismo v Gradec, datirano s 1. januarjem
* Instrukcije je objavil I. Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant, II, 1877, str. 57. Formulacija o malem kateiiizmu (»cum catliechismo parvo per nos facto«) je dovolj jasna in čuditi se je mogoče, zakaj Kidrič, ki je ta določila poznal (ib. str. 98), ni iz tega hotel izvajati ustreznih sklepov. Prim. op. 9 spodaj. Takšne narave je tudi slovenski responzorij, ki se je obvaroval v gornjegrajskem rokopisu, NUK ms. 232, nastalem med 1597 in 1605 (J. Mantuani, 'Ostanek stare liturgije iz dobe škofa Hrena', Cerkveni glasbenik LV, 1932, str. 97sl in 136sl).
^ Pismo je objavil že V. Steska, 'Janez Candik, slovenski pisatelj', IMK XII (1902), str. 1—12. ' »Ego sane lam dudum et Canisii Catechismum cum eisdem Evangeliis, Epistolis et Hymnologio habui prae manibus et cupiebam typis edere ad profectum Patriae Nostrae spiritalem. Sed iniuria et incuria pariter Sacerdotum sibi commendatonim describentium factum est, ut distraherentur et usque modo in lucem non prodirent.« — Tako je po vsej priliki treba brati zadevni odlomek. Ali je bila tega resnično kriva »zani-krnost duhovnikov« ali morda še nerealizirana tiskarna v Ljubljani — v znano zgodbo o Hrenovi tiskarni pri ljubljanskih jezuitih se ne nameravamo spuščati — ni niti tako pomembno. Važnejše je, da je bil ta trojni repertorij pripravljen, da ga je pripravil sam Hren in da so ga ljudje že mogli vsaj za silo uporabljati.
' »Gum P. Tschandik de Hymnologio describendo egi qui occupationem impedimenta praetendit quo minus tam cito possit fierij Si Illustriss.a D. V. desiderat curabo per alium describi.« NšAL, fasc. 4/14nn.
98
1617, je nadvse zgovorno:^ pisec je odkril neko škofovo »s trudom sestavljeno« ' pesem za Marijino oznanjenje, ki ji manjkajo štiri kitice, in jo zdaj pošilja nazaj Hrenu, naj jo dopolni. Pošilja mu tudi neko »ne manj odlično« pesem za vnebo-hod, v kateri se ne zna prav ravnati zaradi tolikih popravkov oz. brisanih mest i »v melodiji in v ritmih«, tj. v notah, in ga prosi, naj jo ponovno izpiše. Poleg ; tega ima še dvoje drugih pesmi, eno »iz Prerokvanja Eliaseviga«, ki jo bo potrebno popraviti v smislu katoliške vere, in še eno zelo staro Marijino, za kateri ne ve, če naj ju tudi prepiše, in vprašuje po njunih napevih. Manjka tudi nekaj himen iz brevirja, ki jih Hren še ni utegnil »sestaviti«, pa še ena ali dve, ki bi jih bilo po Candkovem mnenju mogoče dodati glavnini. Nazadnje mu pater sporoča, da bo lahko kmalu pripeljal himnologij do konca, če mu bo škof le dovolj hitro poslal v Ljubljano naštete pesmi in himne.
Leta 1617 pesmarica torej še ni bila gotova, a manjkalo ji je po izračunu prazničnih himen le še kakšna petina pesmi. Vsaj po Candkovem pismu lahko sodimo, da bi mogla iti takoj v natisk, če bi Hren izpolnil svoj dolg. Ce se je to tudi zgodilo, ne moremo vedeti; vemo pa, da pesmarica ni bila natisnjena ne tedaj ne kdaj pozneje. Leta 1620 je škofa na to nalogo v posebnem potrdilnem dekretu z dne 5. decembra opozoril vizitator Sikst Carcannus,' posebej pa še naslednje leto v splošnem vizitacijskem dekretu.'" Tudi naročilo vizitatorja Carla Caraffe iz leta 1627" je ostalo brez uspeha. Besedilo je že menda moralo biti v celoti pripravljeno, a do natisa ni prišlo. Morda so tega bili res krivi jezuiti,'* ali ker niso želeli spraviti v pogon tisto tiskarno, ki jim jo je bil ponujal Hren in bi mogla rabiti tudi za natis pesmarice, ali ker so preprosto nasprotovali takšnemu natisnjenemu slovenskemu delu; v poznih dvajsetih letih 17. stoletja ideološka zapuščina protestantizma res ni bila več toliko aktualna in vzor reformacijskih književnih delavcev ne več tako živ, da bi se potreba po pesmarici kazala zgolj po tej strani, a spremenjene razmere se vendar ne zde edini ali vsaj poglavitni razlog za zaviranje Hrenovega načrta. ,
' Izvirnik NšAL, fasc. 4/U ooi objava v dodatku k temu članku.
• »Sacros Hymnos, quos in officiis divinis pro temporum ac Festorum varietate, sancta canit Ecclesia, noc non et alias pias, devotasque cantiones, partim ä Sanctis Patribus partim etiam ä tua (= Hrenova) Pietate concinnatas, in Slavonicam idioma translatulisse, ut ab utriusque sexus Fidelibus facilius intelligi . . .« KAL, fasc. 12/10. Poseben odobritveni dekret je Carcannus izdal tudi za (vnovični) mali Ka-nizijev katekizem, veliki Kanizijev katekizem ter evangelije in liste. Tu se vizitator nedvomno izraža, kot da so ta dela izključno Hrenova, ne glede na to, da se avtorstvo lekcionarja in malega katekizma, natis njenih že leta 1612 oz. 1613 in 1615, pripisuje Candku. Prav verjetno je, da je pri formulaciji Carcannovega besedila sodeloval Hren sam (kot se to jasno vidi iz besedila, namenjenega himnologiju, ki se delno pokriva z ustreznim odlokom iz pisma Candku leta 1612), toda to še ne zadostuje, da bi, kot je to stonl F. Kidrič (str. 101—102), Hrenu očitali prilaščanje tujega dela. Resda je kronologija podatkov iz arhivskega gradiva zapletena in daje celo vtis, koc da sta tu obstajala dva repertorija, ta rokopisni Hrenov, ki mu je mogoče slediti do leta 1605 nazaj, in oni Candkov. pripravljen in natisnjen mimo Hrenovih načrtov, A to se zdi ne samo nerazumljivo, ampak tudi nesmiselno. Kot ml Je znano, formulacije v arhivskem gradivu niso natančne in nikoli dovolj enoumne, zakaj že sami besedi »descriptio« in »describere« ni moč (kot smo videli v zvezi s pesmarico) povezati določno ali z »avtorskim« pisanjem ali le s »prepisovanjem«, kot tudi deležnika »compositum« ni mogoče razumeti ali kot lastno stvaritev aH le kot prevod. Slej ko prej je mogoče misliti na to, da je pravi avtor vseh teh tekstov Hren, Candek pa njegov pomočnik pri urejanju in pripravi za natisk.
'• »Curet quamprimum excudi sacros hymnos, Cathachismos (I), et alios libellos spirituales in linguan Slavonicam a se (fj. po Hrenu) translatos.« NšAL, Form. 3. str. 273—292.
^* Hren si je v svoj dnevnik 29. junija 1629 zapisal: »Tergesto advenerunt literae, quibus III. mus et R mus in Christo DD. Carolas Caraffa . . . certior de nostro Hymnologio Slavico typis edendo pro communi bono redditus, suis commendat verbis opus ipsum et ut propediem fiat, animitus urget Apostolica autoritate . . .« MHVK XVII (1862), Str. 107j Izvirnika nisem utegnil preveriti in ne vem, če se to nanaša na omenjeno vizitacijo oz. če je katera od obeh letnic napačna.
" V Hrenov dnevnik je ob beležki iz leta 1627 nekdo pripisal »fuit cancellatum a Patribus societatis« (J. Mantuani, Zgodovinski razvoj, prav tam).
99,
Repertoarna usoda Hrenove pesmarice je že mikala raziskovalce slovenske književne preteklosti, le iz povedanega je razvidno, da avtor ni skrival svojega dela v predalu, marveč ga je dajal na voljo drugim ljudem: pesmarica je torej vsaj v določeni meri morala biti znana širšemu krogu prepisovalcev in uporabnikov. Naravno je, da se ob resnici, da ni doživela belega dne kot knjiga in da njen prvotni rokopisni izvod ni znan, vprašamo, če ni morda vsaj deloma zašla v kakšne druge slovenske pesemske rokopise 17. stoletja. Tu mislimo predvsem na šentviški rokopis iz Semeniške knjižnice v Ljubljani in na rokopis iz ljubljanskega Narodnega muzeja, oba privezana k Hrenovem lekcionarju iz leta 1613, pa zlasti na tako imenovani kalobški rokopis iz Studijske knjižnice v Mariboru. Res se je pojavila domneva, da lahko v zadnjem, nastalem med leti 1640 in 1651 v bližini škofovih naslednikov, vidimo nekakšen ostanek Hrenove pesmi-rice,i3 čeravno prave predstave o Hrenovem himnologiju še ni bilo mogoče imeti.
Zdaj, ko imamo v rokah Candkovo pismo iz leta 1617, lahko ne le zatrdneje odgovorimo na to vprašanje, ampak tudi zanesljiveje ocrtamo vsebinsko zasnovo Hrenovega izvirnika. Njegov tematski okvir nam zarisuje že Hren sam v pismu iz leta 1612, omenjajočem vire, iz katerih je črpal predloge za posamezne pesmi: rimski brevir, »sveti očetje« in molitvenik Hortulus animae. Rimski bre-vir kot hrbtenico pesmarice povzema tudi Sikst Carcannus v odobritvenem dekretu iz leta 1620: »svete himne, ki jih v službah božjih... poje sveta cerkev (tj. himne iz brevirja)«, omenja pa tudi pesmi »svetih očetov« in celo takšne, ki naj bi jih sestavil Hren sam. Med temi viri je brevir vsekakor najotipljivejši. Med oficiji pete latinske himne so sodile v znano, tradicionalno zakladnico litur-gičnih besedil. Da se je tu poudarjala ravno rimska redakcija brevirja, je to mogoče povezati s potridentinskimi prizadevanji po poenotenju liturgije in zatrtju lokalnih liturgičnih variant, tudi ogljeske, ki so se je tedaj tudi pri nas tu in tam še oklepali. Vse v osrednjem delu Candkovega pisma zabeležene himne sodijo pod to zaglavje.^* Manj sreče je obema drugima v Hrenovem pismu omenjenima viroma. Kaj bi lahko Hren porabnega našel med patristiko, ostaja odprto, če ne gre tu morda za tisto zgodnje in visokosrednjeveško latinsko cerkveno liriko, ki se je upravičeno ali le po legendi povezovala s pomembnimi reli-giozi." Nezanesljiva je tudi omemba molitvenika Hortulus animae: to je splošni tip knjižnice za zasebne pobožnosti z molitvami, posameznimi oficiji in pesmimi, ki je že skozi vse 16. stoletje doživljal številne med seboj različne izdaje — tako v latinščini kot v nemščini. Med pesemskim gradivom so bile tam tudi nekatere najbolj znane himne, ki jih je mogel Hren upoštevati pri prevajanju himen iz brevirja.^"
Ce si s tega zornega kota ogledamo Candkovo pismo, nam v prvi vrsti potrjuje iz omenjenih dokumentov ugotovljeno himnarično ogrodje pesmarice. Candkovo
" Tako že F, Kidrič, Opombe k protireformacijski (katoliški) dobi itd., CJKZ III (1921/22), str. 125, za
njim M. Rupel v Zgodovini slovensiiega slovstva, prav tam, in tudi M. Smoiiii, str. 107.
1' Treba je sicer priznati, da se zapisi naslovov ne ujemajo vselej s predlogama, ki sta mi na voljo
(dunajska izdaja breviarija, 1824—1825; Libei Usualis, Tournais (1964). Z nadrobno analizo bi bilo mogoče
ugotoviti, katero izdajo rimskega brevirja je Hren uporabljal in če ni morda celo upošteval tudi oglejsko
redakcijo.
15 Tu mislimo na ljudi, kot so bili npr, sv. Ambrož in nekateri njegovi sodobniki ali pozneje sv. Bernard, Tomaž Akvinski in drugi.
" Toda gl. tudi misli o izvoru roženvenske pesmi spodaj (in op. 25).
100
natančno naštevanje pesmi te vrste po posameznih praznikih," pa še to, da so bili prazniki zastopani tudi s po več himnami in ne z eno samo, dovoljuje domnevo, da je Hren nameraval lotiti se zadeve korenito in celovito; prevesti celotni rimslii himnarij. V pismu je še nekaj drugih zanimivosti. Hren je nova besedila izbiral tudi za praznične pesmi običajnejše vrste, kakršne sta verjetno predstavljali uvodoma navedeni pesmi, prva za Marijino oznanjenje oz. Kristusovo inkarnacijo, druga za Kristusov vnebohod. Ker sta zaznamovani le s praznikoma, ki jima pripadata, ju ne moremo identificirati; prva bi menda utegnila biti tista znana in zgodovinsko pomembna pesem o lovu na enorožca, nemška Es wolt ein Jäger jagen, katere slovenske priredbe prinašata šentviški in kalobški rokopis,'^ z gotovostjo pa tega kajpak ne moremo reči." »Altera vetustis-sima de B. Virgine« je gotovo kakšna stara, pri nas že v srednjem veku razširjena Marijina pesem, verjetno ena tistih, ki so zašle tudi v poznejše zapiske in v ljudsko izročilo.^" V teh treh primerih torej ne vemo natančno, za katero besedilo gre. Ob »Prerokvajnu Eliasovemu« pa imamo več sreče. To je tista pesem o sodnem dnevu z začetkom Elias je prerokoval, ki je bila leta 1640 zapisana v kalobški rokopis, izvira pa iz nemške Elias der Prophetisch Mann.^^ Candek pravi zanjo, da bi se morala popraviti v smislu katoliške vere; izvirnik je bil torej očitno protestantski, negotovo pa je, če so pesem peli že slovenski reformatorji (v slovenskih protestantskih pesm.aricah je ni najti) ali pa jo je šele Hren prevedel iz nemškega izvirnika, vendar dobesedno ali vsaj z izvirnimi protestantskimi veroizpovednimi karakteristikami. Candkova formulacija je vsekakor takšna, kot da je imel v rokah že izgotovljeno slovenske besedilo. Ne manj zanimiv je »hymnus Casimiri Principis«; Omni die die Mariae oz. Alle Tage sing und sage, Marijina pesem, ki naj bi jo odkrili leta 1604 v grobu poljskega kraljeviča Kazimira. Pri nas jo ima najprej zapisano kalobški rokopis, zatem se najde v ljubljanskem muzejskem rokopisu pa še v Paglovcu in v nekaterih drugih dokumentih 18. stoletja.^^ Njen začetek v slovenskem pesemskem repertoriju je potemtakem treba iskati že pri Hrenu.
Candkovo pismo nam seveda ne zadošča, da bi si lahko v vseh nadrobnostih ustvarili podobo o Hrenovi pesmarici. Nekaj njenih osnovnih potez pa je vendar na dlani: himnarično jedro, posamezne stare znane, že v srednjem veku poslovenjene pesmi, posamezne nove, ki jih je v domači jezik prenesel šele Hren, pa na koncu kakšen drobec iz protestantskega repertorija, ali izvirnega nemškega ali že podomačenega slovenskega, popravljen v smislu katoliške veroizpovedi. Ustavimo naj se predvsem ob dveh vidnejših karakteristikah pesmarice. Najprej prevodi latinskih imen, katerih osrednja vloga odseva tudi v Hrenovem poimenovanju pesmarice kot himnologija. V tej postavki literarnega dela Hren občut-j
Identificirati je mogoče naslednje himne: Aurea luce et decore roseo, Beate Pastor Petre Clemens accipe, Petrus beatus calenarum, Quodcumque in orbe neximus revinxeris, Sanctorum meritis inclyta gauđia, Aeterno Ctiristi munera, Rex glorise Martyrum, Tristes erant Apostoli, Paschale mundo gaudium, Jesu Corona celsior, Aeterni Pätris unice. Prva teh himen ima splošneje znani začetek Decora lux aeternitatis, auream, zadnja pa Summi parentis unice.
1^ En jager vun gre loviti, Jager na logo šraja fM. Smolik, str. 177—179 in 98—90; L. Legiša, tiber Cantinm CarnioUcarum. Kalobški rokopis, Ljubljana 1973, str. 138—141 ter komentar str. 204—105); za drugo, zapisano v šentviškem rokopisu, sicer velja, da je starejša, morda celo srednjeveška,
•» V poštev bi namreč prišla še latinski vzorec Mittit ad Virginem in nemški Es ist ein Ros entsprungen, katerih slovensko priredbo ravno tako najdemo v kalobškem rokopisu (L Legiša, str. 9 in 117), medtem ko za vnebohodno pesem r-e vemo navesti nobene sprejemljivejše paralele,
Prim, (po I, Grafenauerju) M, Smolika, str, 96 in dalje. 2' L. Legiša, str, 66 in 186,
" L. Legiša, str, 93 in 191; J, Höfler, Slovenska cerkvena pesem v 18. stoletju, Ljubljana 1975, str. 73.
101
no odstopa od standardov katoliških cerkvenih pesmi in pesmaric svojega časa, kajti prevajanje celotnega korpusa himen, tj. pesemskega, a liturgično strogo vezanega tekstovnega repertorija, ki se po teh svojih okvirih razlikuje od ne-liturgičnih besedil cerkvene pesmi, je, najpreprosteje povedano, zelo nenavadno, četudi ga škof ni mogel predvidevati za sprejem v liturgijo, ampak le za običajno rabo, kakršno je imela standardna cerkvena pesem; Hren je sicer enkrat poskušal z izjemnim dejanjem, da uvede slovenščino v oficialno cerkveno obredje,^* ^ j-q jg vendar ostalo le kuriozna epizoda. Pač pa ostaja izreden lite-ramozgodovinski pomen tega Hrenovega načrta v sami zamisli slovenskega himnarija: za skromne slovenske razmere je to pomenilo občudovanja vredno književno podjetje, ki bi ga bilo mogoče vzporediti s protestantskimi psalteriji 16. stoletja, pri čemer seveda velja, da so ti nastajali iz neposredne potrebe liturgije v ljudskih jezikih, medtem ko je tovrsten porabniški moment v Hrenovem himnologiju manj očiten. O pravem motivu, zakaj se je Hren odločil za to nalogo, lahko le ugibamo. Z vidika standardne katoliške cerkvene pesmi ter njene praktične in idejne funkcije se prevajanje celotnega himničnega korpusa zdi odvečno. Morda je Hren res želel, da s slovenskim himnarijem ustvari delo, ki bi mimo svoje osnovne namembnosti pomenilo protiutež protestantskim psal-terijem fin to bi ne bilo edino početje, s katerim je škof hotel tekmovati z reformatorji), morda pa ga je konec koncev le mikala čisto literarna plat te naloge. Kakšen bi bil v tem primeru njen literamo-umetniški rezultat, seveda ne vemo.
Druga pomembnejša karakteristika Hrenove zbirke se razkriva v »novih« pesmih, tj. v pesmih, ki so postale ne crlede na dobo nastanka drugje in pri nas aktualne šele v nastopajočem 17. stoletju. Zdi se namreč, da moramo prevode marsikaterih za ta čas značilnih pesmi, ki se pojavljajo v poznejših rokopisnih pesmaricah 17. stoletia, pripisati Hrenu. Morda je to mocroče z variantami besedila Lovec na Jogo šraja, gotovo s pesmima Moja duša vsak dan skuSa in Elias /e preTokoval. Ce v tem smislu pretehtamo podatek, da je Hren izbiral pesmi tudi med »svetimi očeti«, in sicer v tistem drugem pomenu, in v ta namen pritegnemo znano rokopisno gradivo, se nam pokaže še kakšna nadaljnja pesem te vrste. Morda je Hren odgovoren za prevod tistih sedmih himen »pasijonskega Salve«, ki se po legendi pripisujejo sv. Bernardu, a jih je v resnici ustvaril kak mlajši cistercijanec, in jih v slovenščini prinaša kalobški rokopis.** Povedno je, da je ta dolga in vredna pesnitev ta čas zašla tudi med protestante (npr. pri Paulu Gerhardtu, 1667). Njen latinski izvirnik je objavil tudi Kastelec (1678). Skoraj gotovo je Hrenova priredba pesmi za rožni venec iz kalobškega rokopisa." Lino Legiša je opozoril, da je nemška predloga te pesmi bila objavljena v knjižici z naslovom Ortulus Anime, natisnjeni leta 1501 v Strassburgu, ter to dejstvo povezal z omembo roženvenske pesmi v statutu gomjegrajskega semenišča iz leta 1605 (gl. tudi zgoraj in op. 4) in pa z nam že znanim podatkom, da je Hren jemal tudi iz kakšnega od molitvenikov z zgornjim naslovom. Tehtnej-ših pomislekov proti Hrenovemu avtorstvu te slovenske priredbe ne more biti.
Ustaviti se moramo še ob nekem marsikdaj in marsikje zapisanem mnenju o Hrenovi pesmarici: da bi naj zbirka vsebovala (v celoti ali vsaj predvsem) stare
" Gl. J. Mantuanija, Ostanek stare liturgije . . ., prav tam. « I. Legi%a, str. 10 in 176. » I. Legiša, str. 87 in 190.
102
katoliške cerkvene pesmi — v tem primeru bi bila Hrenova vloga kajpak prej ! vloga zbiralca-kompilatorja kot pa literarnega ustvarjalca — in da je s tem, ko : se je porazgubila, propadel tudi zadnji poskus, s katerim bi se načrtno ohranile \ srednjeveške cerkvene pesmi.^* Da je Hren v zbirko jemal tudi takšne pesmi, je ; pač jasno. Vendar to še zdaleč ni bil sestavljalčev glavni namen. Celotna fizio-gnomija pesmarice je predvsem novodobna, aktualna in prinašajoča pomembne ; novosti v cerkvenopesemski repertorij.
Nazadnje naj odgovorimo na vprašanje o repertoami usodi Hrenove pesmariške | zapuščine. Določneje: ali smemo v kalobškem rokopisu videti ostanek Hrenove pesmarice. Odgovor se nam ponuja že iz povedanega in je — če imamo v mislih pesmarico kot celostno kompozicijo — negativen. Ne v tem rokopisu ne v katerem od tistih nekaj drugih iz 17. stoletja ne zasledimo liturgičnih himen, in to je zadosten dokaz, da tam zaman iščemo kakršnokoli še tako fragmentarno kopijo Hrenovega izvirnika.^^ Pač pa to še ne pomeni, kot smo videli, da se ne bi posamezni Hrenovi prevodi s prepisi ohranili v teh rokopisih. Hrenov delež bi tu utegnil biti celo znatnejši, kot se zdi na prvi pogled. Ce je že Hrenov poskus slovenskega himnarija zaradi izjemnosti zamisli moral biti obsojen na neuspeh \ (sestava kalobškega in drugih pesemskih rokopisov časa našo oceno te zamisli ' le potrjuje), pa je bil Hren gotovo uspešnejši pri posredovanju občajnejšega \ pesemskega repertorija in tu se njegovo prizadevanje razkriva kot vsega upo- \ števanja vredno literarno delo. I
Pismo Janeza Candka TomaSu Hrenu v Gradec 1. junija 1617
Inveni nobilem illum, et ab Ill.ma Celsitud.e V.a cum sudore compositum de Annunciati- ; one B. Virginis, seu, de Incarnatione filii Dei; cantum: verum quia đesunt 4r Strophae, : ideo milto illum ad Ill.mam Celsitud.m V.m ut addantur. Mitte etiam alium non minus ] insignem cantum de Ascensione, in quo non possum me dirigere, propter tot et melodiae \ et rhythmorum lituras, quem humillime peto aliter descriptum mihi remitti. Interrogo ] praeterea Ill.maai Celsitud.m V.m debeone duas hasce cantiones, (unam de Prerokvajna ; Eliaseviga, quae debet secundum fidem Catholicam corrigi: et alteram vetustiss. de B. Virgine) describere, et quae earum melodiae? Comperi praeterea deese quosdam Hym-nos ex Romano Breviario, qui nondum sunt ab Ill.ma Celsitud.e V.a compositi: sunt autem \ isti.
In festo Apostolorum Petri et Pauli 29. Junii: ad primas Vesperas hymnus, Aurea luce, et decore roseo. Ad laudes deest 2a Stropha Doctor egregie Paule.
Hymnum de B. Petro: Quodcumque vinculis habeo.
In festo S. Petri ad Vincula, 1. Aug. am primas Vesperas hymnus: Petrus beatus ca-tenarum.
Deest est hymnus ad Vesperas in Communi plurimorum Martyrum Sanctorum meritis, i item ad Matutinum, Aetema Christi munera. Item ad Laudes, Rex gloriose martyrum. :
Desunt item duo hymni de Communi Apostolorum tempore Paschali, unus ad Vesperas, i alter ad Laudes.
Deest item hymnus ad Laudes de Communi Confessorum non Pontificum, Jesu Corona i celsior. i
Deest item hymnus ad Laudes in festo S. Mariae Magdalenae, 22. Julii, Aeterni Patris i unice.
" TakSno mnenje sem zastopal tudi sam v Tokovih glasbeite kulture na Slovenskem, Ljubljana 1970, str. 38. " Do negativnega odgovora je prišel tudi L. Legiša, str. 156, vendar na podlagi mnenja, da je Hrenova zbirka vsebovala le stare pesmi.
103
Coronidis loco addi posset canticum, Benedictus Dns Deus Israel.
Expecto etiam ab Ill.nia Celsitud.e V.a hymnum Casimiri Principis; Si me Celsitud.e
V.a non retardaverit, absolvam brevi Hymnologium, quia strenue pergo: quocirca quan-tum per occupationes licuerit, praedictos hymnos et cantus quamprimum ad me Labacum mittat; tandem aliquando, Deo dante, feliciter ad portum appellemus. Hisce me Ill.niaa Celsitudini V.ae himiilime in D.no commendo.
Labaci 1. Junii An. 1617.
III mae Celsitud.Js V.ae
servus in Chr.o Joannes Tschandikh