Nina Horvat Katoliška pridigarska tradicija v Prekmurju Catholic Preaching Tradition in Prekmurje Izvleček: V prispevku dopolnjujem nabor doslej odkritih in evidentiranih prekmurskih ka- toliških pridig, tako tiskanih kot rokopisnih. Ugotavljam, da je na Slovenskem tej tematiki posvečene le malo raziskovalne pozornosti, medtem ko obsežen korpus pridig, hranjenih v arhivih, župnijah in knjižnicah ter objavljenih v starejšem prekmurskem časopisju, kar kliče po temeljitejši analizi njihovega jezika, sloga, kulture bogoslužnega izražanja in razmerja med prvinami narečja in nadnarečja ter vplivom slovenskega knjižnega jezika. Obenem priča o obsežni in kontinuirani pridigarski dejavnosti prekmurskih katoliških duhovnikov, ki so z bogoslužjem v slovenskem (prekmurskem) jeziku zlasti v začetku 20. stoletja kljubovali madžarskemu raznarodovanju in si prizadevali za kulturni razvoj ter narodnostno ozaveš- čenost ogrskih Slovencev. Ključne besede: prekmurske pridige, katoliške pridige, pridigarstvo, Prekmurje, prekmurska duhovščina, homiletika Abstract: In this article, I supplement the collection of Prekmurje Catholic sermons discovered and recorded so far, both printed and handwritten. I note that in Slovenia, little research attention is paid to this topic, while an extensive corpus of sermons kept in archives, parishes and libraries and published in an older Prekmurje newspapers, calls for a more thorough analysis of their language, style, culture of worship expression, the relationship between elements of dialect and super-dialect and the influence of the Slovene standard language. At the same time, it testifies to the extensive and continuous preaching activities of Prekmurje Catholic priests, who defied Hungarian denationalization and strived for cultural develop- ment and national awareness of Hungarian Slovenes by worship in the Slovene (Prekmurje) language, especially in the early 20 th century. Keywords: Prekmurje sermons, Catholic sermons, preaching, Prekmurje, Prekmurje clergy, homiletics Edinost in dialog Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 Pregledni znanstveni članek Review scientific paper (1.02) Besedilo prejeto Received: 11. 3. 2022; Sprejeto Accepted: 30. 5. 2022 UDK UDC: 27-475.2(497.12Prekmurje) DOI: 10.34291/Edinost/77/01/Horvat © 2022 Horvat CC BY 4.0 136 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT Uvod 1 Pridigarstvo v Prekmurju še ni bilo predmet obsežnejših in temeljitejših raz- iskav. Na manko te tematike v strokovno-znanstveni literaturi je opozorila Martina Orožen (2003, 383), ki je opazila, da se raziskovalci prekmurskega slovstva posvečajo le »starim, rokopisnim pesmaricam (katoliško-prote- stantskim?), njihovi prepisovalni kontinuiteti, tujejezičnim predlogam, tudi vsebinskim jezikovnim vplivom ter povezavam s tovrstnimi kajkavskimi besedili« (383), čemur botruje zlasti nedosegljivost pridig oz. dejstvo, da je večina ohranjena v rokopisni obliki. Prekmurske pridige 2 so, kot ocenjuje, pogosto obravnavane podcenjeno in bi si zaslužile več raziskovalne po- zornosti. Sama jih definira kot »vrhunske jezikovno-umetniške stvaritve« (1989, 107), besedila »z značilno urejeno, razgibano skladnjo in učinkovi- tim izborom sinonimno-antonimnih besednih nizov«, »na vseh ravninah jezikovnega sestava vidno odmaknjen[a] od sočasne narečne govorice«, a kljub temu »razumljiv[a] in ljudstvu nadvse blizu« (110–111). Dalje Orožnova našteva doslej javnosti znane katoliške in protestantske prekmurske pridige. Od katoliških navaja dve pridigi, objavljeni v Zborniku cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu, izdanem leta 1886; avtor ene je cankovski župnik Jožef Borovnjak, druga je anonimna. V Marijinem listu, katoliškem mesečniku, pa je bila leta 1905 objavljena katoliška pridiga za tretjo postno nedeljo. Po kratkem opisu razlik med prekmurskimi protestantskimi 3 in katoliškimi pridigami (Orožen 2003, 392) je M. Orožen posredovala podatek škofa Jožefa Smeja, da je v arhivih župnij Tišine, Murske Sobote in Turnišča ter 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156: Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). 2 V prispevku se izogibam razlikovanju med pojmoma prekmursko narečje in (stari) prekmurski knjižni jezik, saj to za pričujočo analizo ni relevantno niti ni bila med pregledovanjem pridig temu namenjena posebna pozornost. Uporabljam poimenovanje prekmurščina, ne glede na to, ali pre- vladujejo arhaične oz. knjižne (nadnarečne) ali pa narečne govorne prvine. Razmerja med prvinami prekmurskega narečja, starega prekmurskega knjižnega jezika in slovenskega knjižnega jezika bi v pridigah, omenjenih v prispevku, veljalo v prihodnje dognati. 3 Zanimivo bi se bilo podrobneje dotakniti te problematike. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota hrani veliko število prekmurskih protestantskih pridig, ki so na voljo za jezikovno-vsebinsko primerjavo s katoliškimi pridigami: 14 pridig Franca Berkeja Xaverja (Ro 59), 20 pridig Aleksandra Terplana (Ro 60), 33 pridig Štefana Godine (Ro 61), 12 anonimnih pridig (Ro 121 in Ro 209), 62 pridig Franca Lutharja (Ro 243) in 57 pridig Franca Küharja (Ro 254). 137 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU v PIŠK MS hranjenih več kot tisoč pridig v rokopisih: med njimi pridige Ivana Slepca, Jožefa Sakoviča, Franca Ivanocyja, morda tudi Jakoba Sabarja. Končno avtorica izpostavi pomenljiv sum, da so lahko pridige »nastajale ob starejših rokopisih in gre za podobno pisno tradicijo kot pri rokopi- snih pesmaricah« (392). To je zelo verjetno, saj so tudi starejši osrednje- in zahodnoslovenski pridigarji (npr. Svetokriški, oče Rogerij, Jernej Basar) pripravljali ter izdajali pridige, da bi bile v pomoč pri pastoralnem delu mlajšim in manj izkušenim duhovnikom, le da za razliko od njih prek- murski duhovniki, če izvzamemo časopisje, pridig niso tiskali. Svoj nabor katoliških prekmurskih pridig je M. Orožen v monografiji Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika (2010, 467–468) dopol- nila s podatkom o objavljenih prekmurskih pridigah v Letopisu Matice Slovenske (1874, 1877), ki jih je prispeval Matija Valjavec. Pregled slovenskih pridigarjev v prvi polovici 19. stoletja po posameznih pokrajinah (Kranjska, Primorska, Štajerska /celjsko okrožje/, vzhodna Štajerska in Prekmurje) je podala Nina Ditmajer (2016), pri čemer je za pridige vsake pokrajine navedla nekaj jezikovnih značilnosti. Za Prekmurje je zlasti povzemala ugotovitve M. Orožen: omenila je pridige črenšovskega župnika Jakoba Sabarja, pridigi, objavljeni v Zborniku cerkvenih govo- rov na slavo ss. Cirilu in Metodu (1886), in rokopise, hranjene v župnij- skih arhivih in murskosoboški knjižnici. Podrobneje je primerjala jezik prekmurskih pridigarjev s pridigarji v kranjskem, kajkavskem in štajer- skem jezikovnem območju v doktorski disertaciji Sprejemanje vzhodno- štajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca (2019, 156–158.211–212.274–286.307.313–316). Cvetka Rezar je v svoji disertaciji (2019, 85–91) analizirala jezik cankovske- ga župnika Jožefa Borovnjaka na črkopisni, glasoslovni in oblikoslovni ravni. Še podrobnejšo analizo Borovnjakovega pridižnega jezika prinaša prispevek Tatjane Grah (2008), ki je proučila pridigo Pareneza na čest sve- tij apoštolov Cirila i Metoda (1886) in se poleg omenjenih jezikovnih ravni pri C. Rezar (2019) dotaknila tudi besedoslovnih značilnosti. Ugotovila je, da je Borovnjakova pridiga »pomemben pokazatelj značilnosti tedanjega prekmurskega knjižnega jezika, ki je takrat (leta 1886) v vseh jezikovnih ravninah že sprejemal značilnosti enotnega slovenskega knjižnega jezika« (Grah 2008, 216). 138 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT S prekmurskim pridižnim jezikom se je ukvarjal še Marko Jesenšek, ki je v svojo monografijo Prekmurski jezik med knjižno normo in na- rečjem (2018, 120–136) vključil prispevek z naslovom Prekmurski jezik v Ivanocyjevi pridigi iz leta 1883 Na dén sv. Floriana, v katerem je uvodo- ma opisal historiat pridig, ki jih je prejel od pokojnega pomožnega škofa msgr. Jožefa Smeja, nato objavil diplomatični prepis pridige tišinskega župnika Franca Ivanocyja ter obravnaval njeno zunanjo zgradbo, vsebino, jezik in slog. Zatem je na kratko predstavil še pridigo Na szvéti dén, ki je del iste rokopisne zapuščine kot Ivanocyjeva in za katero domneva, da jo je napisal martjanski župnik Jožef Bagáry. Na tem mestu je razvil prej na- vedeno misel M. Orožen: »Vsi prekmurski duhovniki niso bili taki jezikovni mojstri kot Ivanocy in Bagáry, zato se zdi, da so si […] med seboj izposojali Bagáryjeve zapisane pridige, jih prirejali ter uporabljali pri svojih svetih mašah.« (Jesenšek 2018, 134) Precej temeljite raziskave so bile deležne pridige Jožefa Sakoviča (Jožef Sakovič – graditelj in buditelj, 2006), ki bodo v nadaljevanju, kjer sledi pregled doslej evidentiranih in na novo odkritih prekmurskih pridig po av- torstvu oz. mestu hrambe (če avtor ni znan), še omenjane. S prispevkom želim predvsem opozoriti, da si pridiga – še danes razme- roma podcenjena polliterarna zvrst – zasluži večje zanimanje, in pritegniti raziskovalce, da začnejo zapolnjevati vrzel v prekmurski rokopisni nabo- žni literaturi, ki trenutno daje vtis, da je v njej na voljo le malo gradiva za preučevanje. 139 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU 1 Rokopisne pridige v prekmurščini 1.1 Pridige v Zbirki katoliških nabožnih tekstov iz Prekmurja (NUK, Ms 689) Pregled prekmurskih rokopisnih pridig začenjam z Zbirko katoliških nabožnih tekstov iz Prekmurja iz 2. polovice 18. in 1. polovice 19. sto- letja, hranjeno v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana 4 pod signa- turo Ms 689, ki jo je daroval Janko Šlebinger. V resnici gre za zvezek z že precej poškodovano trdo platnico (slika 2), ki vsebuje večinoma molit- ve (Credo in unum Deum, Ad Sanctuſ), evangelije in pesmi (Na Glorio, Na Credo, Na podigávanye, Pred preidgov Pe ſzen), nanašajoče se na po- samezne dele svete maše, ter nekaj pridig (npr. Na nouvo leto, Nedela Quinquagesima). V njem prepoznavam tri različne pisave, besedila so v več jezikih: v prekmurščini, madžarščini in latinščini. Iz začetne povedi pridige Na nouvo leto, zapisane na treh straneh in pol, je razvidno, da je bila napisana leta 1849: »Jezero oszem sztou stirdeszét devéto leto, je od roisztva Jezusovoga denesz zacsnyeno, Boug poszlühni da v-Bo'sem sztráhi nyé szprevodimo, i da sze vnyem po szvétom 'sitki Bougi rodimo.« Predhodna besedila so, če sklepamo po tej dataciji, morala nastati že prej. V njih je zaznati kajkavske jezikovne vplive (npr. ohranjeni aorist: davasſe, neznasſe, besſe; veznik kada ‘ko’, prislov onda ‘takrat’), kar priča o večsto- letni jezikovnokulturni ter cerkvenopolitični povezanosti prekmurskega in kajkavskega prostora v preteklosti (Jesenšek 2013, 54–56). 4 V NUK-u je pod signaturo Ms 1486 (inv. št. 41/65) hranjen tudi trdoplatnični zvezek, ki na prednji platnici razkriva podatke o avtorstvu in provenienci pridig (Ferenc Gaber iz Serdice), ki jih vsebuje: »Eta kniga sze dosztaja Szkledar Ferencza Szerdicze, Piszao je Gaber Ferencz Vu Letti 18?2.« Iz vsebine pridig je razvidno, da gre za protestantskega pisca. 140 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT Slika 1: Zbirka katoliških nabožnih tekstov iz Prekmurja iz 2. polovice 18. in 1. polovice 19. stoletja (Ms 689), prikaz dveh strani 1.2 Pridige Emerika Hanžka V zborniku Stopinje 1972 je škof Jožef Smej (1972, 34–35) objavil elektron- sko kopijo prve strani pridige murskosoboškega župnika Emerika (Imreta) Hanžka (roj. 1. 11. 1756 na Gornjem Seniku, posvečen 1780, žup. v Murski Soboti od aprila 1789 do smrti, 9. 11. 1826 [Géfin 1929, 131]). Po Smejevih podatkih gre za Hanžkovo prvo pridigo, ki jo je opravil, ko je začel op- ravljati službo duhovnika v Murski Soboti, »najbrž na nedeljo Dobrega pastirja [oz. 4. velikonočno nedeljo, op. N. H.], ker v njej na več mestih govori o dobrem Pastirju« (1972, 34). Nastala je leta 1789, kar pomeni, da gre, po moji vednosti, za najstarejšo ohranjeno prekmursko katoliško pridigo. Naslovljena je: Prvi Gucs Düsevnoga Paſztéra k-ſzvojim Fárnikom. Na začetku pridige je nagovor vernikov: »Bojdi dne ſz pozdrávleni od méne v ſzáki Fárnik!« 141 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU Hanžkove pridige so hranjene v rokopisni zbirki PIŠK MS pod signaturo Ro 188. Knjižnici jih je podaril Jožef Smej. V Hanžkovi mapi so tudi pri- dige drugih prekmurskih duhovnikov (skupno okrog 200 pridig, večina anonimnih). Po Smejevem mnenju gre za avtorstvo soboškega župnika Franca Gašparja (1872–1877), ki se je le redko podpisal, po datacijah in kra- jevnih označbah sodeč, bi jih lahko pisali tudi Franc Hüll (žup. v Murski Soboti 1826–1880), Jožef Bagáry in Franc Ivanocy, vendar je za to potrditev potrebna natančnejša analiza pisave. Smej je pridige dobil – kakor piše v posvetilu – od turniškega župnika Alojzija Flegarja (1920–1980), ta pa od kančevskega župnika Franca Faflika (1886–1951). 1.3 Pridiga Jožefa Košiča Pridigo Jožefa Košiča (roj. 9. 10. 1788 v Beltincih, posvečen 1811, župnik na Dolnjem Seniku 1816–1829, nato na Gornjem Seniku 1829–1867, u. 26. 12. 1867 na Gornjem Seniku), ki je bila govorjena v Svetem Juriju v Prekmurju (madžarska navedba kraja: S. Georgii in vizlendva) leta 1833, hrani župnijski arhiv v Murski Soboti. Njena vsebina izhaja iz evangelijske- ga citata: »Csi sto v-meni neoſztáne, vö ſze vr'se, kako rozga, i poſzejhne. Jan. XV.« Črkopis pridige je prekmurski (ſz = s, 's = ž, s = š, cs = č, cz = c, ny = nj), 5 jezik je prekmurščina, prepoznavna zlasti po grafemih in za narečna dvoglasnika e  (lejpoga, odrejzana) in o  (pouleg, vnouge, bilou) ter glasovih ü ( ſzünoti) in ö (vöide). 1.4 Pridigi Jakoba Sabarja O pridigah črenšovskega župnika Jakoba Sabarja (roj. 15. 7. 1802, žup. v Črenšovcih 1859–1863, u. 14. 12. 1863), po rodu gradiščanskega Hrvata iz Horvátzsidánya, je prvi spregovoril Anton Medved v Zgodovini sloven- skega cerkvenega govorništva: »Jakob Szabar, župnik v Črensovcu ob Muri, je zapustil v ogerski slovenščini pisane pridige pod naslovom Križev pot.« (1906, 408) Po moji vednosti te pridige niso ohranjene, razen če je Medved mislil na Sabarjevo tiskano knjižico Szvéta kri'sna pot (1870), kar bi po- menilo, da je žanrsko napačno opredelil vsebino knjižice; ne gre namreč 5 Utemeljitev poimenovanja prekmurski črkopis namesto dolgo uveljavljenega izraza madžarski čr- kopis je podal Előd Dudás (2012, 49). 142 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT za pridige, temveč za molitve in kratka razmišljanja, razdeljena na 14 postaj, ki jih duhovnik in verniki molijo ob spominjanju na Jezusovo trpljenje. Škofija Murska Sobota hrani dve Sabarjevi rokopisni pridigi: pridigo Na ne- delo quinquagesimae (prebrana dvakrat: 10. 2. 1861 v Murski Soboti in 2. 3. 1862 v Črenšovcih) in Na nedelo v-Possti 3. (3. postna nedelja, Črenšovci, 19. 3. 186?). Pisani sta v prekmurskem črkopisu. Sabarjeve pridige so poz- nali in večkrat omenjali vzhodnoštajerski duhovniki, npr. Raič o njem piše takole: »Sobar slovi kot najglasovitejši govornik slovenski, akoravno rodom ogrski Hrvat. Zapustil je propovedi, po priliki na pol leta, lepo ino snažno pisane, križni pot in vse drugo, kar crkveni obred veleva opravljati v na- rodnem jeziku, zloženo jegovim umom in trudom. Ete spise hrani župna knjižnica črensovska.« (1869, 57–84) 1.5 Pridiga iz zapuščine Vida Janžekoviča V Rokopisni zbirki Univerzitetne knjižnice Maribor je pod signaturno oznako Ms 37 hranjena prekmurska pridiga iz zapuščine svečinskega žu- pnika Vida Janžekoviča (roj. 16. 5. 1860 v Župniji Sveta Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), u. 3. 4. 1919) z naslovom Predga na Nedelo po Riszálaj 15 0 in podnaslovom (evangeljskim citatom) Mladénecz tebi právim, sztani gori. Pisana je na 8 straneh v nelepopisni pisavi, razdeljena je na uvod (Zacsétek), jedro (naslov je neberljiv) in zaključek (Zaprtek). Črkopis je prekmurski (cs za č, s za š, 's oz. zs za ž, sz za s, cz za c, ny za nj), jezik pa prekmurščina z značilnimi dvoglasniki ej (vrejle szkuzé, vlejva, tejlo, breig), ou (troust, mourje, ednouk, sztoupi, pomoucs, okoulig), üj (zamüj- dili), s tipično glagolsko pripono -no- (zaglednoti, odmeknoti, szklenoti), trpniškim izražanjem (nede v-grob dejvani; bode skrinya v-grob polose- na), deležniki in deležji kot skladenjskimi strnjevalci (plavajoucsa, bodo- ucsa) in narečnim besedjem (npr. prevzeto: brütiv, v-püngradaj, kincs; panonsko: ešče ‘še’, geto ‘1. ker, 2. ko’). Dvomljivo se zdi, da bi štajerski duhovnik v Svečini, ob avstrijsko-sloven- ski meji, pridigal v prekmurščini. Verjetno je pridigo dobil od duhovnika, ki je vešč prekmurščine (kar izkazuje jezik pridige), in jo shranil. Njegovo zapuščino so sorodniki darovali posthumno; ena arhivska škatla, v kate- ri pa ni pridig (vsebina: popis zvonov v dekanijah Lavantinske škofije, 143 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU razglednice), je hranjena tudi v Pokrajinskem arhivu Maribor pod signa- turo PAM/1577. 1.6 Pridige Franca Ivanocyja Pridige tišinskega župnika in narodnega buditelja Franca Ivanocyja so po podatkih Marka Jesenška (2018, 120) hranjene v tišinski župniji. Tri Ivanocyjeve pridige so tudi del zapuščine martjanskega župnika Andreja Berdena 6 (roj. 1887, u. 1963): kot Ivanócy Ferencs se je podpisal pod eno madžarsko pridigo, zapisano v Murski Soboti 20. 8. 1883 (Szent István ünnepére = Za praznik sv. Štefana), prav tako je avtor prekmurske pridige Na dén ſv. Floriana (4. 5. 1883), ki jo je Jesenšek prepisal in analiziral na je- zikovno-slogovni ravni. Ena madžarska pridiga, naslovljena Primicialis ſzt. bészed, z datacijo 21. 5. 1884, ni podpisana, iz pisave pa je razvidno, da je Ivanocyjeva. Skupno je torej ohranjenih 36 njegovih pridig, od tega 25 v prekmurskem jeziku, temelječem na severnih govorih, 1 v slovenskem knji- žnem jeziku in 10 v madžarščini. Jesenšek (2018, 126) piše o Ivanocyjevih retoričnih sposobnostih in pomembni vlogi njegovih pridižnih stvaritev: Ivanocy je bil izvrsten pridigar, rojen v slovenski jezik, narodno zaveden in govorniško šolan pri škofu Hidasyju […] Ivanocy je pri- dobival pridigarsko znanje s trdim delom in veliko vaje pred ogle- dalom, številne njegove večerne priprave pridig pa je spremljal škof Hidasy, ki je opazoval tudi vsako njegovo kretnjo in »vsak gib na obrazu«. Po takih večernih učnih urah, Ivanocy je moral škofu pridigati na glas, so sledile še analize in dolgi pogovori »o mnogih lepih idealnih načrtih«. (Jesenšek 2018, 126; povz. po Smej 1975, 40) Prekmurska pridiga je z Ivanocyjem dosegla svoj višek. Pred njim nihče ni bil tak mojster, in če upoštevamo razmere, v katerih se je oblikoval prekmurski knjižni jezik, zlasti močne madžarizacijske pritiske na eni in težnjo po poenotenju slovenske knjižne norme na drugi strani, potem lahko resnično občudujemo izrazno moč Ivanocyjevega jezika in uživamo v njegovi pridigi. Glede na oko- liščine nastanka je lahko primerljiva s Slomškovo – predstavlja 6 Berdenovo zapuščino trenutno hrani avtorica tega prispevka. 144 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT vrhunec prekmurskega cerkvenega slovstva in hkrati tudi umetno- stnega jezika, ki se je oblikoval v prekmurski pridigi; bila je naj- bolj učinkovit odgovor na raznarodovalno protislovensko politiko, ki jo je madžarska oblast izvajala v Slovenski okroglini. (Jesenšek 2018, 136) 1.7 Pridige Jožefa Klekla st. Arhiv Pokrajinske knjižnice Murska Sobota hrani zapuščino Jožefa Klekla st. (roj. 13. 10. 1874 na Krajni, u. 30. 5. 1948 v Murski Soboti) v več škatlah. Ob pregledovanju teh je bilo ugotovljeno, da je v njih več Kleklovih pri- dig in njihovih dispozicij, npr. pridiga za 20. 8. 1903 (Črenšovci), 30. 8. 1903 (Bogojina, na Angelsko nedelo), 6. 9. 1903, 13. 9. 1903 (Nedela po Risálah 1 5.), 4. 10. 1908 (Rožnovenska nedela) itd. Pod signaturo 33/39 je še več pridig, ki si jih je Klekl zapisoval v snopiče, kakor sam imenuje po- sebne zvežčiče (npr. II. snopič. Predge. Návuki. Sliši Klekl Jožefi kaplani tišinskomi), ali na samostojne pridižne pole. Veliko je osnutkov pridig, ki pričajo o duhovnikovih dobrih retoričnih spretnostih; vanje si je napisal le nekaj svetopisemskih citatov in ključnih besed, ki so mu pomagale, da na prižnici ni izgubil rdeče niti. Iz pridig je razvidno, da je Klekl že leta 1903 pisal v slovenskem črkopisu, 7 pri čemer je ohranil prekmurska grafema ü in ö. Mojo pozornost je zlasti pritegnilo dejstvo, da je bil Klekl na priž- nici dejaven še v času, ko je bil že upokojen; iz Črenšovcev, kjer je bival, sta npr. ohranjeni pridigi iz let 1908 in 1909, kar mdr. pomeni tudi to, da si je prižnico občasno delil z Jožefom Horvatom, tedanjim črenšovskim ka- planom (1905–1912). 1.8 Pridige Jožefa Sakoviča Pridige Jožefa Sakoviča (roj. 2. 2. 1874 v Vadarcih, župnik v Turnišču, u. 22. 9. 1930 na Dolnjem Seniku) so hranjene v domačem arhivu sedanje- ga beltinskega župnika Borisa Kučka. Sakovičeva zapuščina vključuje zvezek s trdo platnico (slika 2), v katerega si je zapisoval latinske naslo- ve pridig, ki jih je opravil v času župnikovanja v Turnišču, ter njihovo 7 Svojo publicistiko (Marijin list, Kalendar Srca Jezušovoga, Novine, Marijikin ograček) je v prvih letih izhajanja zaradi zahtev madžarske cerkvene oblasti izdajal v madžarskem črkopisu. 145 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU razdelitev na osnovne enote, naslovljene Themata praedicationum /ss./ in Ecclesia Bántornya (Turniscsa) inde ab a. 1913. 20. apr. Prva naved- ba je datirana 20. aprila 1913, zadnja pa 22. aprila 1928. Zapisana so tudi imena župnikov gostov, ki so tu in tam pridigali namesto Sakoviča, npr. Praedicavit RD. Bassa. (bogojinski župnik Ivan Baša); Praedicavit RD. J. Csácsics, parochus Cserföldensis (črenšovski župnik Jožef Čačič); Praedicavit J. Klekl sen. (Jožef Klekl st.); prav tako župnije, kjer je kot gost pridigal Sakovič, npr. Praedicavi in Cserföld (= Črenšovci). Slika 2: Zvezek, v katerega si je Sakovič zapisoval latinske naslove pridig. Oboje – tako zvezek kot pridige – je predstavil Vinko Škafar (2006, 78), ki je popravil škofu Smeju (1972, 21) dostopne podatke o številu vseh ohranje- nih Sakovičevih pridig: »Če seštejemo vse ohranjene Sakovičeve pridige, ugotovimo, da jih je 24 v madžarskem, 36 v hrvaškem, 76 v nemškem in 296 v slovenskem [prekmurskem, op. N. H.] jeziku: skupaj 432. Če k pridigam prištejemo še 61 katehez, dobimo skupaj 493 enot. Ta številka pa se že pre- cej približa številu 600, ki ga omenja Kalendar Srca Jezušovoga leta 1933.« (Škafar 2006, 78) Sakovičeve pridige so pisane v slovenskem črkopisu, v njih pa so na več mestih vidne jezikovno-slogovne korekture drugih rok. 146 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT 1.9 Pridige Jožefa Bagáryja V NUK-u je pod signaturo Ms 1449 (IV. del zapuščine Antona Trstenjaka) hranjenih 9 prekmurskih pridig. Dve sta zanesljivo deli Jožefa Bagáryja (roj. 8. 1. 1840 v Murski Soboti, kapl. mdr. v Črenšovcih in Murski Soboti ter na Tišini, žup. v Martjancih od 1874 do 1912, umrl 14. 5. 1919), saj se je pod njiju podpisal: »Bagáry József«. Naslovljeni sta: 1. Rejcs bozsa na sészto nedelo po Riszálaj; 2. Návuk molbe po prejk. Ostalih 7 pridig iz iste mape je anonimnih: 1. Dominica XIX post Pentecost (19. nedelja po binkoštih, 11. 10. 1868, kraj ni določen); 2. In Parasceve (pridiga za veliki petek, 10. 4. 1868, Cserencsócz = Črenšovci); 3. Na velko meſso (Marijino vnebovzetje, 15. 9. 1866, Muraſzombat = Murska Sobota); 4. Pro Dnic 12 p Pens 84. (pridiga za 12. nedeljo po binkoštih, 24. 8. 1884, kraj ni določen); 5. Pro Dnica 11 pos. Pens. 873 (pridiga za 11. nedeljo po binkoštih, 17. 8. 1873, kraj ni določen); 6. Pro Dnica 8 p P. 1873 (pridiga za 8. nedeljo po binkoštih, 27. 7. 1873; pripis ob strani: 861 Ti ſsina, 863 – to pomeni, da je bila pridiga brana trikrat); 7. po zaključku 6. pridige sledi začetek pridige Pro D. 9 p P. 18?? (nečit- ljiva letnica – verjetno 1873, torej 3. 8. 1873; gre za pridigo za 9. pobin- koštno nedeljo). 8 Glede na navedene datacije in kraje pridiganja ter dejstvo, da vse pridige izhajajo iz iste zapuščine, je zelo verjetno, da je avtor nepodpisanih pridig prav tako Bagáry. V Črenšovcih je kaplanoval 1867–1869, s čimer sovpada druga pridiga po vrsti, domač pa je bil tudi v Murski Soboti in na Tišini, od koder izvirata tretja in šesta pridiga. Po datumu sodeč, je bila prva navedena pridiga brana v Črenšovcih, peta po vrsti je nastala v Murski Soboti, kjer je Bagáry kaplanoval 1870–1874, četrta po vrsti pa v Martjancih, 8 Datume nastanka pridig je rekonstruirala avtorica tega prispevka. 147 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU kjer je bil od 1874 župnik. Vsekakor bi na vprašanje avtorstva odgovorila analiza pisave. 1.10 Pridige Ivana Slepca Po podatkih Jožefa Smeja so v arhivu Župnije Murska Sobota hranje- ne rokopisne pridige Ivana oz. Janoša Slepca (roj. 14. 6. 1872 v Murski Soboti, posvečen 1896, župnik v Murski Soboti 1906–1936, dekan, gene- ralni vikar /1919–1923/ in častni kanonik, u. 29. 6. 1936 v Murski Soboti). Na spletni strani Pomurskega muzeja je zbrana večina njegove bibliogra- fije (Kuzmič 2021a), kjer je na koncu seznama pripisano, »da je Slepec zapustil 894 pridig v rokopisu, od tega 859 slovenskih in 35 madžarskih«. Če to drži, potem imamo opravka z največjim korpusom pridig enega avtorja na Slovenskem. Smej (1972, 38) je v Stopinjah 1972 objavil elektronsko kopijo prve strani Slepčeve rokopisne pridige na dan 8. decembra 1897 (praznik Marijinega brezmadežnega spočetja). O njegovem jeziku in govorniškem slogu je za- pisal: »Slepčeva slovenščina (prekmurščina) nič ne zaostaja za jezikom Ivana Baše, Jožefa Klekla st. […] in ml., Jožefa Sakoviča itd. V nekem oziru je še lepša, pristnejša, ni ‘papirnata’. Kar ima v srcu, to pove jezik in to tudi zapiše.« (Smej 1998, 49) Iz kopije, objavljene v Stopinjah 1972, je kljub slabi resoluciji razvidno, da gre za prekmurski črkopis z nedosledno rabo slo- venskih grafemov za šumnike, npr. czejli szvejt, zsenszki, bláženoszt, žitek. 1.11 Pridige Jožefa Horvata V Berdenovi zapuščini je poleg Ivanocyjevih in Bagáryjevih tudi 531 rokopisnih pridig martjanskega župnika Jožefa Horvata (roj. 31. 8. 1880 v Veliki Nardi na Ogrskem, kaplan v Črenšovcih 1905–1912, župnik v Martjancih 1912–1932, u. 1. 5. 1932 v Martjancih), od tega so 3 madžar- ske in 528 prekmurskih. V Horvatovih začetnih pridigah se jasno kaže, da prekmurščina ni bila njegov materni jezik. Izpričane so namreč značil- nosti čakavščine, npr. ikavski refleks jata (mriti ‘umreti’, vrime ‘čas’, sznig ‘sneg’ itd.) in refleks a za polglasnik (tamano ‘temno’, venacz ‘venec’), prav tako so vidne korekture druge roke, ki pričajo o tem, da je duhovni- ku, neveščemu prekmurščine, nekdo popravljal hrvaške jezikovne prvine 148 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT (Horvat 2022a) in mu pomagal pri usvajanju glasovno-oblikovnih ter skla- denjskih značilnosti prekmurskega narečja. Zunanjo zgradbo pridig in sociolingvistične značilnosti je podala avtorica tega članka (Horvat 2020), ki pripravlja tudi diplomatični prepis in jezi- kovno analizo pridig. Nekaj biografskih podatkov o Jožefu Horvatu je na- vedenih v Stopinjah 2022 (Horvat 2022, 99–102). 1.12 Pridige Ferdinanda Hermana Med raziskovanjem Kleklove knjižnice v Črenšovcih sem po naklju- čju odkrila dva zvezka z rokopisnimi pridigami črenšovskega župni- ka Ferdinanda Hermana (roj. v Bratoncih l. 1896, ord. v Mariboru 1924, v Črenšovcih župnikoval od 1941 do 1966). Oba imata na začetku na pisalni stroj natipkan seznam, v katerem so pregledno navedeni naslovi pridig ob posameznih priložnostih ter kraji, v katerih je Herman pridige prebral. Pridige so večinoma ročno napisane, vendar so med njimi tudi natipkane. Razvidno je, da je Herman pridigal tako v prekmurskih (npr. Beltinci, Sv. Jurij, Lendava, Dobrovnik) kot hrvaških krajih (npr. Prišlin, Kostel, Čakovec) in da je za pridižni jezik poleg prekmurščine rabil tudi madžarščino (npr. A bün ‘Greh’, Az idő erteke és az emberi élet ‘Vrednost časa in človeškega življenja’) – zlasti na dvojezičnem območju – in hrvaščino (npr. Obrana čoveskog života, Više ljisova, kao zibka, Grijeh ili junaštvo). Najstarejša pridiga, madžarska, je bila pisana za 19. oktober 1924 (Dedicatio eccles. cathedral – praznik posvetitve cerkve, Dobrovnik). Posamezne pridige so bile brane večkrat, o čemer pričajo tudi po tri različne navedbe krajev in datumov na prvih straneh pridig (npr. Na I. adventno nedeljo. Beltinci, dne 30. nov. 1930. Prislin, | | 18 nov. 1930. Črensovci | | 19. okt. 1976). Na koncu pridig je avtor pogosto navedel vire, iz katerih je črpal vsebino (npr. »Viri: Savelova pridga. ‘Nedelja’ 1932 okt. 16. 42 str. molitvenik: Sv. spo- ved. ‘Istenher visna’ dr Spen«). Črkopis je slovenski; prekmurščina se tako na glasoslovno-oblikoslovni kot tudi skladenjski in besedni ravni prepleta s knjižnoslovenskimi značilnostmi. Poglejmo samo uvodni del in napoved teme v pridigi za 1. adventno nedeljo, napisani leta 1930: Pr. Ver.! Listje je spadnolo z dreves. Rožice so odcvele. Ptice so od- letele na južne kraje. Na njivah se je vse dozorilo in po spravilo. Solnce že ne sija tako močno in le redko sije. Dnevi so kratki, noči 149 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU so dolge. Vse – vse, cela narava kaže da se bliža zima. Vrvenje in živlenje izven hiše se konča, in ludje do skoro že samo po hišah opravlali svoje delo. – In da vse kaže, da se bliža zimsko počivanje, in na minolost, takrat poglejmo sami na sebe, morda mi nigdar nemo dozoreli, morda mi tudi ne ovejnemo, morda na nas ne pride trda zima, spanje. – Odgovor na to nam ne treba dati. Znamo to vse pride na nas, bomo do zoreli, bomo povejnoli, in bomo tudi umrli. Vsaj naše živlenje se začne smrtjo. Tü na zemlji živemo 50–60 let. Sveto pismo pravi, da 70 let meja človeškega živlenja, 80 let že spada med redkosti, in kak malo jih je, ki se dočakajo 90–100 leta. Gotovo je, da si bomo umrli. To usodo se vsak more povrčti. To je edina resnica, štero nišče nemre dvoiti, vsi bomo umrli. Zato pog- lejmo danes besede Ezekiel preroka: »Konec pride, pride konec.« (7,2) Da je pridige pisal prekmurski duhovnik, ni dvoma; prekmurske značil- nosti so denimo otrdel mehki l' (živlenje, opravlali, ludje), onemel vzgla- sni v- (si ‘vsi’), poenostavljen sklop -tl- (odcvele), oziralni zaimek štero, glagolska pripona -no- (spadnolo), skrajšane oblike zanikanega glagola biti v prihodnjiku (nemo ‘ne bomo’). Vpliv knjižne slovenščine je obču- ten v neuresničeni redukciji (tako namesto tak), izogibanju preglasa na u (južne nam. jüžne) in u < ol (dolge nam. duge). Velelnik poglejmo nima običajne prekmurske pripone (pogled-ni-mo); besedje prav tako kaže vdore iz knjižnoslovenskega inventarja (vrvenje, takrat namesto pkm. teda oz. te, členek morda, usoda nam. šorš). Povedi so kratke, večinoma eno- in dvostavčne, medtem ko je za prekmurski knjižni jezik značilna zapletena skladnja na ravni tvorjenja povedi. V obeh zvezkih je ob pridižnih besedilih najti naknadno dodane rdeče obarvane podčrtave, komentarje (npr. Novi pridigar), prevode besedja, npr. v madžarščino (homály = mrak) in hrvaščino (utrka = dirka), ter osnutke pridig. Hermanovo gradivo bi si gotovo zaslužilo večje pozornosti, kot mu je namenjena tukaj, saj mdr. dokazuje, da je bila pisna prekmurščina 150 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT v tridesetih letih 20. stoletja že skorajda popolnoma stopljena s slovenskim knjižnim jezikom. 9 1.13 Pridige Janoša Küharja PIŠK MS hrani pod signaturo Ro 242 celo arhivsko škatlo pridig Janoša Küharja, porabskega narodnega buditelja (roj. 24. 5. 1901 v Gradišču, 1936–1987 žup. na Gornjem Seniku, razen 1952–1957, ko je bil pregnan v madžarsko župnijo Izsákfa, u. 6. 9. 1987 na Gornjem Seniku). Poleg ne- deljskih, prazničnih in svetniških pridig, pisanih v madžarščini in prek- murščini, so ohranjeni tudi različni priložnostni sestavki, kot npr. Oprvin iden vu solo (22. september 1911), Predga, gda szam oprvim pripelo decsi- co k szv. precsiscsavanyi prvokrát, Od oltára (9. maj 1912, Tišina), Husvéti elmélkedések (Velikonočna razmišljanja), Küharjevo študijsko gradivo (Aszketika, Szentbeszéd a hivatásról 1909–1910, Szentgyakorlatok a fe- lszentelés alkalmával 1911 jun 21–29, Lumina e libro Levcasi S. J. »Mensis Eucharisticus.«, Liturgia, A szentgyakorlatok mibenléte itd.) in pesmarica (Szlovenszka Molitvena Kniga sz peszmami). 1.14 Pridige Alojzija Šoštareca Beltinski župnik Boris Kučko mi je poleg Sakovičevih dal v pregled tudi pridige Alojzija Šoštareca (roj. 6. 8. 1910 v Sodišincih pri Tišini, turniški župnik in dekan lendavske dekanije od 1953 do 1967, u. 24. 12. 1969), ki jih je nekaj več kot 600. Ker so pisane v slovenskem knjižnem jeziku, in ne v narečju, obenem pa so mlajšega nastanka, naj bo dovolj le njihova omemba. 1.1 5 Anonimne pridige v zapuščini Andreja Berdena Najstarejša v zapuščini Andreja Berdena je pridiga, ki je po mnenju Jesenška nastala pod peresom Jožefa Bagáryja, vendar glede na pisavo, ki je podobna tisti v pridigah, pod katere se je podpisal Franc Gašpar, in glede na datacijo ter krajevne navedbe – govorjena je bila leta 1874 v tišinski župniji, v letih 1880, 1888 in 1898 pa še v Murski Soboti – pripada 9 Več o približevanju kranjskega in prekmurskega knjižnega jezika gl. v Jesenšek 2019. 151 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU Gašparjevi roki. Gašpar je bil med letoma 1872 in 1877 kaplan na Tišini, v obdobju 1880–1906 pa murskosoboški župnik. Pridiga je pisana v prekmurskem črkopisu, ki ga je Jožef Borovnjak predlagal v 8. natisu Küzmičevih Szvétih evangyeliomov (1892): c = cz, č = cs, s = ſz ali sz, š = s, z = z, ž = 's. Njeno zunanjo zgradbo in »visoko kultiviran pridižni jezik« je na kratko predstavil Jesenšek (2018, 135). V zapuščini martjanskega župnika Andreja Berdena je tudi šest pridig z nedefiniranim avtorstvom. Ena pridiga (bolj očrt pridige) je napisana v slovenskem knjižnem jeziku – po jeziku in tudi po vrsti papirja (črtasta pola) sklepam, da je najmlajša izmed vseh. Štiri pridige, pisane v prekmur- skem narečju in slovenskem črkopisu, bi lahko napisal Jožef Klekl st. Ena pridiga nosi naslov Na szvéti dén: Zakaj je grátao Jézus cslovik (1903), črkopis je »Borovnjakova« prekmurica z grafemom <'s> za ž, njen avtor bi lahko bil, sodeč po pisavi, Franc Ivanocy. Za vseh šest pridig je značil- na nelepopisna pisava; nekatere imajo mnogo korektur drugih rok, kar priča o tem, da so si jih prekmurski duhovniki medsebojno izposojevali, drug drugemu svetovali glede jezika in sloga ter da so se manj retorično sposobni učili od boljših govorcev. Pot izposojevanja pridig iz zapuščine Andreja Berdena bi bila glede na nave- deno povezana takole: Ferenc Gašpar (murskosoboški župnik 1880–1906) → Franc Ivanocy (Gašparjev kaplan v Murski Soboti 1882–1883, tišinski župnik 1889–1913) → Jožef Klekl st. (Ivanocyjev kaplan na Tišini 1897– 1902) → Jožef Horvat (črenšovski kaplan 1905–1912, ko je v Črenšovcih že bival Klekl; martjanski župnik 1912–1932) → Andrej Berden (naslednik Jožefa Horvata v Martjancih) → Angela Berden (Berdenova nečakinja – hranila pridige do 2012, ko jih je predala škofu Jožefu Smeju, ta pa Marku Jesenšku). 152 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT 2 Tiskane pridige v prekmurščini 2.1 Pridige v Letopisu Matice Slovenske (1874, 1877) V Letopisu Matice Slovenske je Matija Valjavec (1874, 102–155; 1877, 92–131) v dveh poglavjih z naslovom Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem ob- javil, kot piše, 29 pridig v prekmurščini; če natančno seštejemo vse na- slove pridig, pa dobimo število 30. V Panonskem zborniku je podatek o Valjavčevih tiskanih pridigah omenil Jože Ftičar: Od slovenskih pisateljev in pesnikov je v preteklem stoletju najožje stike gojil Matija Valjavec. Njegovo zanimanje za Prekmurce je pred- vsem narodopisnega in jezikoslovnega značaja. V času službova- nja v Varaždinu je našel tamkaj prekmurske pridige v rokopisu. Z izrazito skrbjo za pravilnim zapisom in obsežnimi komentarji jih je izdal v Letopisu Matice Slovenske 1874 in 1877: Izgledi sloven- skega jezika na Ogerskem. Pridige izvirajo iz začetka 19. stoletja, po številu jih je 29. Njih nastanek Valjavec postavlja v kraje porab- skih Slovencev (Gornji, Dolnji Senik), vendar so jezikovno bliže dólinskemu prekmurskemu narečju. (1966, 126–127) Pridige so datirane, najstarejša z letnico 1802, najmlajša s 1830: »Nekatere imajo samo eno letnico, nekatere pa nosijo po dve in po tri in tedaj je vsaka z razločno drugo tinto zaznamenjana. To je, menim, predgar tako zaznamil, da bi vedel, kdaj je katero predgo govoril in da ne bi pred istimi poslušalci katere prezaporedoma ponavljal.« (Valjavec 1874, 103) Valjavec je poročal, da je pridige napisalo več rok, sam da razločuje tri pisave. Pripisi, kot so ex Bogzaj, ex Schnellers, Török, so po njegovem mnenju »imena predgoval- cev, kateri so svoje ogovore natisnoti dali in od katerih so te naše predge posnete« (Valjavec 1874, 104). Ugotavlja, da so lahko naknadne datacije pripisali duhovniki, ki dejansko niso avtorji pridig. Kraji, v katerih so bile brane pridige, so: Dolnji in Gornji Senik, Kančevci (Szent Benedek), Grad (Gornja Lendava) in Sveti Jurij na Goričkem (Jür.). Valjavec ni znal razvo- zlati okrajšave Csöp.: verjetno gre za Čepince, ki so bili do konca prve svetovne vojne del gornjeseniške župnije (Zelko 1981, 89). Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 namreč pojasnjuje: »Čeprav se imenuje cerkev in župnija Čepinci, vendar je cerkev in župnišče na ozemlju Markovec.« (Zelko 1981, 90) Zelko piše, da je župnik, ki je bival na Gornjem Seniku, 153 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU »prihajal maševat v Markovce vsako tretjo nedeljo in tretji praznik. Dalje vse Marijine praznike, predvsem na praznik Marijinega obiskanja, ko je bilo v kraju proščenje. Razen tega še: – na Štefanovo (26. dec.), na vélikonočni in binkoštni ponedeljek ter v nedeljo v osmini Telovega. Na prošnje dneve so šli v procesiji z Gornjega Senika v Markovce in obratno. Tako poročajo viz. zapisniki iz let 1756, 1778, 1808, 1829.« (90) Iz navedenega je jasno, da okrajšava Csöp. pomeni »Čepinci«. Pridige je Valjavec omalovaževal. Na začetku poudarja, da je prekmurske literature in s tem priložnosti za raziskovanje »ogrskega« jezika zelo malo, zato »[d]obro dojti mora torej vsaka tudi manje ali malo imenitna in slabej- ša stvar iz te slovenske okrajine bodi si iz kasnejših časov« (Valjavec 1874, 102–103). V letu 1874 zato priobčuje zgolj »15 predeg, da ta suha stvar ne vzame preveč prostora drugim mastnejšim in slastnejšim stvarim« (105). Kljub slabi oceni pridižnega žanra moramo priznati, da je Valjavec zaslužen za to, da jih je, kot opisuje uvodoma, rešil uničenja – prodajalka v Varaždinu jih je namreč uporabljala za zavijanje kupljenega blaga. Valjavec je pridige razvrstil od najstarejše do najmlajše, dodal je tudi »Fabrov original, da se vidi, kako je naš pridigar posnemal«. V originalu so pisane v prekmurskem črkopisu, ki ga je Valjavec v objavi zamenjal s slovenico, pri čemer pa je ohranil značilne prekmurske glasove: ej, ou, ö, ü; kjer se i bere kot j, ga je nadomestil z j, tako leip → lejp. Dodal je tudi opuščaj za izglasni -h (npr. šteri' ‘šterih’). V nadaljevanju navajam poslovenjene naslove pridig, ki so objavljene v LMS, dodajam tudi letnico in kraj njihovega nastanka, če sta pripisana oz. ju je mogoče ugotoviti: LMS 1874: 1. Pridiga za 1 3. nedeljo po binkoštih (1807–9, FL = Gornja Lendava), 2. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1804, Csep = Čepinci), 3. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1805, Jur. = Sveti Jurij; 1812, F. Sz. = Gornji Senik; 1816, Csöp = Čepinci), 4. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1807, 1810, 1829, Szol. = Senik); 5. Pridiga za 12. nedeljo po binkoštih (1805, 1808); 6. Pridiga za 6. nedeljo po binkoštih (1808); 7. Pridiga za 8. nedeljo po binkoštih (1808; 1821, Gornji Senik); 8. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1808, Gornji Senik; 1811, 1822, Gornji Senik); 9. Pridiga za 10. nedeljo 154 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT po binkoštih (1808); 10. Pridiga za 11. nedeljo po binkoštih (1808); 11. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1809, Csöp = Čepinci; 1825, F. = Gornja Lendava?); 12. Pridiga za 10. nedeljo po binkoštih (1809, 1823, Gornji Senik); 13. Pridiga za 10. nedeljo po binkoštih (1809, Gornja Lendava); 14. Pridiga za 23. nedeljo po binkoštih (1809, Lasce J. Szol. = ? 10 ); 15. Pridiga za 10. nedeljo po binkoštih (1811, Gornji Senik; 1818, J. Szölur = ?) LMS 1877: 16. Pridiga za 13. nedeljo po binkoštih (1814, Gornji Senik); 17. Pridiga za 11. nedeljo po binkoštih (1815, Gornji Senik; Sz. B. = Kančevci); 18. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1815, Gornji Senik); 19. Pridiga za 10. nedeljo po binkoštih (1815, Gornji Senik); 20. Pridiga za 10. nedeljo po binkoštih (1816, 1822, Gornji Senik); 21. Pridiga za 13. nedeljo (po binkoštih?) (1816, Gornji Senik; 1822, Iss. = ?); 22. Pridiga za 7. nedeljo po binkoštih (1817, Csöp. = Čepinci); 23. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1817, Gornji Senik); 24. Pridiga za 9. nedeljo po binkoštih (1821); 25. Pridiga za 8. nedeljo (po binkoštih?) (1813, Gornji Senik; 1822, F. = Gornja Lendava?); 26. Pridiga za 11. nedeljo po binkoštih (1822, Csep. = Čepinci); 27. Pridiga za 3. nedeljo po binkoštih (1825); 28. Pridiga za 4. nedeljo po binkoštih (1827, Gornji Senik); 29. Pridiga za 10. nedeljo po binkoštih (1824); 30. Pridiga za 12. nedeljo po bin- koštih (1830, Dolnji Senik) Avtorja oz. uporabnika teh pridig sta bila, sodeč po letnicah nastanka, gornjeseniška župnika Janez Lutar, 1800–1808, in Matija Flisar, ki je župni- koval od l. 1808 do smrti, 26. 4. 1829. Pridigo za 9. nedeljo po binkoštih (zap. št. 4) je morda že prebiral Jožef Košič, ki je nasledil Flisarja in ostal v župniji do smrti, 26. 12. 1867. Odgovor na vprašanje, kako so pridige pristale v varaždinski prodajalni, pa ostaja neraziskan. 10 Morda je Valjavec napačno prepisal črko J in gre za F, torej Gornji Senik; podobno ugibam za 15. pridigo. 155 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU 2.2 Pridigi Jožefa Borovnjaka Ena tiskana pridiga cankovskega župnika in nabožnega pisatelja Jožefa Borovnjaka (roj. 9. 2. 1826 v Ivanovcih, posvečen 1851, žu- pnik na Cankovi 1858–1909, u. 19. 9. 1909) je dostopna v Žlogarjevem (1886, 172–176) Zborniku cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu, izdanem ob tisočletnici smrti sv. Metoda. Njena zapovrstna št. je XXIX, naslov se glasi: Pareneza na čest svetij apoštolov Cirila i Metoda. Pod št. XX je objavljena še ena prekmurska pridiga (1886, 117–120), katere avtor pa se ni želel razkriti – podpisal se je kot »Plebanoš na Vogrskom«. Na voljo nam je še ena Borovnjakova tiskana pridiga, ki jo je prepisal in ob- javil Ivan Zelko (1977, 104–106) v Stopinjah 1977. Napisana je bila za ska- kovsko proščenje 27. 6. 1858, za nedeljo Svete Trojice. Borovnjak je takrat na Cankovi opravljal službo župnika komaj en teden. Zelko (1977, 105) jo ocenjuje kot zanimivo, »ker govori o koleri, ki je morila na Madžarskem pred letom 1832, dalje zavoljo narečnih besed […] Po starem [Borovnjak, op. N. H.] imenuje ljudstvo svoje krajine ‘Mi Slovenje’.« Original pridige je v prekmurskem črkopisu, Zelko pa jo je objavil v slovenici, pri čemer je ohranil prekmurska glasova ü in ö. 2.3 Pridigi Franca Ivanocyja V Stopinjah 201 5 (Smej 2015, 70–72) in Stopinjah 2016 (Smej 2016, 69–70) sta objavljeni pridigi Franca Ivanocyja. Gre za Smejevo aktualizacijo in poslovenjenje dveh Ivanocyjevih pridig v rokopisu, hranjenih v tišin- skem župnijskem arhivu. Prva pridiga je pisana za nedeljo Marijinega vne- bovzetja v Murski Soboti, 15. 8. 1882, druga pa za binkoštni ponedeljek, 14. 5. 1883, prav tako v Murski Soboti. 2.4 Pridige Ivana Baše Nekaj pridig Ivana Baše, bogojinskega župnika in narodnega buditelja (roj. 11. 4. 1875 v Beltincih, posvečen 1898, kaplan v Sv. Martinu ob Rabi na Gradiščanskem, v Sv. Juriju, v Rohoncu, župnik v Novi Gori in v Bogojini 1908–1931, u. 13. 2. 1931 v Bogojini), ki je znan kot »dober pridi- gar« (Sedar 2013), je objavljenih v Kleklovih Novinah in Marijinem listu (sprva imenovan Nevtepeno poprijéta Devica Marija). 156 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT V Novinah (7. 9. 1924, 3) je objavljena Predga vlč. g. Bašša Ivana, pleb. v Bogojini, vendar ne v celoti. Brana je bila 17. avgusta 1924 na slavnosti, posvečeni desetletnici smrti Franca Ivanocyja. Evangeljski citat, na kate- rem temelji pridiga, je: »Hvalimo dične može i naše oče v njihovom rodi.« (Sir 44,1) V ML je objavljenih šest Baševih pridig: (1) Velka meša (NPDM 8. 8. 1905); (2) Mala meša (NPDM 8. 9. 1905); (3) Naša Velka Gospa (NPDM 8. 10. 1905); (4) Govor Bašša Ivana, plebanoša bogojanskoga, držani decembra 1 5-ga po- poldne (ML 1914–1915i, 436–439); (5) Govor preč. g. Bašša Ivana pl. pri prvoj sv. meši č. o. Forjan Florenca frančiškana z Beltincih sept. 17-ga (ML 8. 9. 1916–8. 1. 1917); (6) Predga g. Bašša Ivana, plebanoša, pri pri- miciji Herman Ferdinanda v Beltincih jula 20. (ML 8. 9. 1916–8. 1. 1917). 2.5 Pridige Jožefa Sakoviča Tri Sakovičeve priložnostne pridige so objavljene v Zborniku ob devetde- setletnici nove cerkve v Turnišču (Kuzmič 2006, 175–187). Predvidevam, da jih je prepisal kdo od avtorjev prispevkov, vključenih v zbornik. Na str. 175–179 najdemo pridigo z latinskim naslovom In benedictione ecclesi- ae Turniscsa, 26. XI. 1915, brano ob dnevu blagoslovitve nove župnijske cerkve v Turnišču. Po podatkih, ki jih navaja spletna stran Pomurskega muzeja (Kuzmič 2021b), je ista pridiga objavljena v župnijskem glasilu Dika boža (24. 12. 2005, 2–3) in v ML (8. 1. 1916). Druga pridiga, ki jo prinaša zbornik, je naslovljena Ad benedictionem novae ecclesiae in V. Polana (Kuzmič 2006, 180–183). Brana je bila v Veliki Polani 30. 11. 1924, ob blagoslovitvi nove polanske cerkve. Tretja prepisana pridiga v zbor- niku (2006, 184–187) nosi naslov In assumptione BMV. Alsószölnók, 15. avgust 1928. Pisana je bila za praznik Marijinega vnebovzetja l. 1928, ko je Sakovič že bil na Dolnjem Seniku. V zborniku Stopinje 2004 je objavljena Sakovičeva nastopna pridi- ga na Dolnjem Seniku 27. maja 1928, ki jo je prepisal p. Donat Kranjec (2004, 123–124). Stopinje 2006 (2006, 187–189) prinašajo prepis Sakovičeve pridige ob bla- goslovitvi temeljnega kamna nove cerkve v Turnišču, 26. aprila 1914. Originalni naslov pridige je Ad benedictionem et impositionem lapidis 157 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU fundamentalis ecclesiae Turniščae. Avtor prepisa – verjetno gre za Jožefa Smeja – v 2. sprotni opombi dodaja, da je prav to pridigo »Sakovič imel tudi ob blagoslovitvi temeljnega kamna cerkve v Veliki Polani, 22. julija 1923«. Sakovičeve pridige so objavljene tudi v Marijinem listu. Poleg že ome- njene pridige za blagoslov nove cerkve je v njem tudi pridiga za slavje ob 10. obletnici izhajanja Marijinega lista (1914–1915h, 431–436). V 8. št. 11. letnika je natisnjena Novomešna predga Sakovič Jožefa, türjanskoga plivanoša v Türnišči pri novoj meši franciškana, Györkös Gilberta, držana julija 18-ga (ML 8. 8. 1915, 225–233), v 8. št. 29. letnika pa pridiga za veliko mašo (ML 8. 8. 1933, 116–119). V Novinah sta bili odkriti dve Sakovičevi pridigi: v 1. št. 19. letnika no- voletna Predga Sakovič Jožefa, plebanoša v Turnišči (N 3. 1. 1932, 4–5); v 2. št. 19. letnika Predga + Sakovič Jožefa, plebanoša v Turnišči (N 10. 1. 1931, 4–5), pisana za 1. nedeljo po Svetih treh kraljih. 2.6 Pridige Jožefa Klekla st. Največ Kleklovih pridig (9) je objavljenih v Marijinem listu, ena je bila odkrita v Novinah: – Govor Klekl Jožefa, vrédnika Marijinoga lista, držani dec. 8-ga večer (ML 1914–1915c, 399–405); – Predga g. Klekl Jožefa, vp. pleb. jul. 13. v Dokležovji na novo mešo g. Jerič Ivana (ML 8. 9. 1924, 2–8); – Predga pri novoj svetoj meši č. g. Vojkovič Jožefa 20. jula v Türnišči (ML 8. 9. 1930, 5–10); – Dühovnik je Marijin sin (pridiga za novo mašo Daniela Halasa) (ML 8. 2.–8. 3. 1934, 17–22); – Bože reči pri novoj sv. meši g. Škafar Ivana iz Bratonec v Beltincih julija 28., štero je glaso Klekl Jožef, vp. plebanoš z Črensovec (ML 8. 9. 1935, 221–231); – Predga pri novoj maši g. Kerec Vilija, gorečega sotrüdnika naših kr- ščanskih Novin, l. 1938. julija 10. pri Gradi (ML 8. 9. 1939, 26–33); – Predga Klekl Jožefa, urednika Marijinoga Lista pri Sv. Sebeščani ob pri- liki širitelskoga sestanka okt. 6. (ML 8. 9. 1940, 227–231); 158 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT – novomašna pridiga Jožefa Klekla v Črenšovcih, novomašniku Silvestru Prši (ML 8. 2. 1938, 28–34); – novomašna pridiga Jožefa Klekla pri Gradu, novomašniku Viliju Kerecu (ML 8. 2. 1939, 26–33); – Predga, držana v Beltincih sept. 24-ga pri prvoj sv. meši vlč. g. Knaus Edmunda iz reda sv. Frančiška (N 1. 10. 1916, 1–2). 2.7 Druge pridige, objavljene v Marijinem listu Poleg prej omenjenih Baševe, Sakovičeve in Kleklove pridige, objavljenih v Marijinem listu ob desetletnici njegovega izhajanja (let. 10–11, št. 12–1), najdemo v isti številki tudi pridige nekaterih drugih prekmurskih duhov- nikov. Med govorniki so bili: – Jožef Čačič, »namestnik farnoga Črensovskoga«, 8. 12. 1904 dopoldan (ML 1914–1915a, 392–399) in 13. 12. 1904 dopoldan (ML 1914–1915b, 421–425); – Franc Faflik, »kaplan törjanski«, 9. 12. 1904 (ML 1914–1915č, 405–408); – Štefan Kühar, »plebanoš beltinski«, 10. 12. 1904 zvečer (ML 1914–1915d, 408–412); – Andrej Berden, »beltinski kaplan«, 11. 12. 1904 zvečer (ML 1914–1915e, 412–416); – Štefan Lejko, »kaplan beltinski«, 12. 12. 1904 zvečer (ML 1914–1915f, 417–421); – Jožef Horvat, »plebanoš martjanski«, 13. 12. 1904 zvečer (ML 1914– 1915g, 426–430). Pridige drugih duhovnikov, objavljene v Marijinem listu oz. NPDM, so ve- činoma priložnostne: – novomašna pridiga Franca Rogača na Gornjem Seniku za novomašnika Lovrenca Horvata (NPDM 8. 9. 1906, 262–271); – novomašna pridiga Ivana Slepca na Tišini novomašniku Jožefu Hauku (ML 8. 7. 1915, 193–202); – novomašna pridiga dr. Franca Rogača na Tišini novomašniku Ivanu Küharju (ML 8. 8. 1924, 2–7); – novomašna pridiga Jožefa Radohe v Črenšovcih novomašniku Žerdinu (ML 8. 8. 1926, 4–8); 159 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU – pridiga Alojza Žalarja na Brezjah (ML 8. 8. 1929, 2–4); – pridiga Jožefa Lovrenca na Rakovniku (ML 8. 9. 1929, 3–4); – pridiga (govor) ob razglasitvi svetnika Ivana Boska (nepodpisana) (ML 8. 6.–8. 7. 1934, 84–88); – pridiga ob otvoritvi sirotišnice v Turnišču (nepodpisana) (ML 8. 11. 1934, 160–163); – novomašna pridiga Jožefa Hauka v Bogojini novomašniku Ivanu Camplinu (ML 8. 9. 1935a, 183–185); – novomašna pridiga Štefana Bakana v Črenšovcih novomašniku Ivanu Zelku (ML 8. 9. 1935b, 187–191); – novomašna pridiga Franca Kolenca v Turnišču novomašniku Ivanu Kolencu (ML 8. 9. 1935c, 195–199); – pridiga Ivana Slepca ob zlati maši Ivana Perše v Pečarovcih (ML 8. 9. 1935č, 203); – novomašna pridiga Štefana Temlina v Črenšovcih novomašniku Francu Ciganu (ML 8. 9. 1935d, 238–241); – novomašna pridiga Ivana Škafarja v Beltincih novomašniku Štefanu Tratnjeku (ML 8. 10. 1936, 226–232); – novomašna pridiga v Črenšovcih novomašniku Ivanu Kolenku, pridi- gal verjetno domači župnik Matija Zadravec (ML 8. 8. 1940, 184–191); – pridiga Jožefa Radohe ob trojni novi maši v Beltincih (ML 8. 12. 1940, 270–277). Sklep Obširen seznam prekmurskih rokopisnih in tiskanih pridig, podan v pri- spevku, dokazuje, da v starejšem prekmurskem nabožnem slovstvu obstaja bogat retorični opus, ki še ni raziskan, in pomembno priča o ohranjanju slovenskega jezika v cerkvi pod ogrsko vlado. Gradiva je gotovo še več, kot ga je evidentiranega tukaj; ozreti bi se veljalo po vseh prekmurskih župnijskih arhivih, v celoti pa preveriti tudi Novine, kjer je Klekl, podobno kot v Marijinem listu, objavljal svoje pridige in pridige drugih duhovnikov. Najstarejša doslej znana in datirana prekmurska rokopisna pridiga sega v leto 1789, napisal jo je Emerik Hanžek, murskosoboški župnik (1789–1826), katerega rokopisno zapuščino je Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota daroval Jožef Smej. Najmlajše odkrite rokopisne 160 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT pridige so pridige Alojzija Šoštareca, turniškega župnika v letih 1953– 1967, ki pa so že popolnoma prilagojene slovenski knjižni normi, zato jih ne moremo več šteti za prekmurske. Že v pridigi črenšovskega župnika Ferdinanda Hermana iz leta 1930 najdevamo skorajda več knjižnosloven- skih kot prekmurskih jezikovnih značilnosti, kar potrjuje tezo o stapljanju pisne prekmurščine s slovenskim knjižnim jezikom, ki je intenzivno pote- kalo zlasti od pomladi narodov dalje. Do tiskane knjige s pridigami v Prekmurju za razliko od osrednje- oz. zahodnoslovenskih piscev (npr. Svetokriški, oče Rogerij, Jernej Basar) ter sosedov gradiščanskih Hrvatov (Kragel: Četveroverstni duhovni perstan) in kajkavcev (npr. Vramec: Postilla; Habdelič: Zercalo mariansko) ni prišlo, zato se je bilo smiselno ozreti v prekmursko publicistiko. Analiza zaobjema celoten Marijin list, tj. katoliški mesečnik, ki ga je Jožef Klekl st. izdajal v ob- dobju od 1904 do 1941. V njem je, najbrž po vzoru Slomškovih Drobtinic, kot glavni urednik objavljal svoje in tudi pridige drugih prekmurskih du- hovnikov, med njimi Franca Rogača, Jožefa Sakoviča, Ivana Baše, Andreja Berdena in Jožefa Horvata. Časopis Novine se tokrat ni znašel pod razisko- valno lupo, vendar naključne najdbe pridig kažejo, da jih je Klekl objavljal tudi tam ter jih poimenoval z izrazi, kot so »predga«, »govor« in »bože reči«. Različne jezikovno-slogovne korekture in drugi dodatki v rokopisnih pridigah pričajo o podobnem izročilu kot v rokopisnih pesmaricah: du- hovniki so si jih med seboj izposojali in si verjetno izmenjevali nasvete glede retorike, pisanja in jezika. Ko so bile pridige natisnjene v Kleklovem Marijinem listu ali Novinah, so dosegle še večji krog ljudi in s tem postale bistveno dostopnejše ter enostavnejše pomagalo za pisanje mlajšim, manj izkušenim ali celo tujejezičnim duhovnikom. Slovenska pridiga počasi pridobiva pomemben ugled v znanosti (Pavel Glavar 1991; Ogrin 2008; 2009; 2014; 2017; 2018; Rezar 2015; 2019; Ditmajer 2019), medtem ko prekmurska na podrobnejše jezikovne in vse- binske raziskave še čaka. V nadaljnjih preučevanjih bi jo mdr. veljalo pri- merjati s pridigami sodobnikov iz osrednjeslovenskega prostora in uvrstiti v razvojni lok slovenske homiletike, še pred tem pa se dotakniti vprašanja avtorstva za zdaj anonimnih pridig. 161 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU Kratice ML Marijin list NPDM Nevtepeno poprijéta Devica Marija: pobozsen meszecsen liszt N Novine PIŠK MS Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota LMS Letopis Matice Slovenske Reference Arhivski viri Domači arhiv Borisa Kučka, Pridige Jožefa Sakoviča. Domači arhiv Nine Horvat, Zapuščina Andreja Berdena. Kleklova knjižnica Črenšovci, Dva zvezka pri- dig Ferdinanda Hermana. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, 33/39 – Pridige Jožefa Klekla st. –, Ro 59 – Berke Franc Xaver, 14 pridig. –, Ro 60 – Šandor Terplan, 20 pridig. –, Ro 61 – Števan Godina, 33 pridig. –, Ro 71 – Dispozicije pridig v latinščini, 345 str. –, Ro 121 – Pridige, sodeč po rokopisu bi lahko bile Štefana Godine, 5 kosov. –, Ro 188 – Pridige Emerika Hanžka (1756–1826) in Franca Gašparja (1843–1906), podaril Jožef Smej. –, Ro 209 – Pridige, verjetno Š. Terplana in F. X. Berkeja, 7 listov različnega formata. –, Ro 242 – Iz zapuščine Janoša Küharja (1901–1987), v kateri so tudi pridige, 1 arhivska škatla. –, Ro 243 – Franc Luthar (evangeličanski du- hovnik iz Moravcev), 62 pridig. –, Ro 254 – Franc Kühar (evang. duhovnik iz Moravcev), 57 pridig. Pokrajinski arhiv Maribor, PAM/1577 – Osebni fond Vida Janžekoviča, 1 arhivska škatla. Vsebina: Popisi zvo- nov v dekanijah Lavantinske škofije; razglednice. Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana, Ms 1449 – Trstenjak, Anton. IV. Tuja dela: 1. Pridige: Bagary Jožef in neugotovljeni avtorji (7). –, Ms 1486 – Pridige v prekmurskem nare- čju (4). Inv. št. 41/65. Rokopisna zbirka Univerzitetne knjižnice Maribor, Ms 37 – Predga na Nedelo po Riszálaj 15 0 . [Prekmurska pridiga] – [Prekmurje 1. pol. 19. stol.] 4 listi [madž.] (1) Vid Janžekovič v Svečini. Dar 1917. –, Ms 689 – Pridige. 4. Pridige v prekmur- skem narečju. –, Ms 1486 – Zbirka katoliških nabožnih te- kstov iz Prekmurja. 2. pol. 18. in 1. pol. 19. stol. Časopisni viri Marijin list. 1914–1915a. Govor Čačič Jožefa, namestnika farnoga Črensovskoga, držani dec. 8-ga predpoldnom. 10–11/12–1: 392–399. – – –. 1914–1915b. Govor Čačič Jožefa, far- noga namestnika črensovskoga, držani dec. 13-ga predpoldnom. 10–11/12–1: 421–425. – – –. 1914–1915c. Govor Klekl Jožefa, vrédnika Marijinoga lista, držani dec. 8-ga večer. 10–11/12/1: 399–405. 162 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT – – –. 1914–1915č. Govor Faflik Ferenca, kaplana törjanskoga, držani dec. 9-ga. 10–11/12–1: 405–408. – – –. 1914–1915d. Govor Kühar Števana, ple- banoša beltinskoga, držani decembra 10-ga večér. 10–11/12–1: 408–412. – – –. 1914–1915e. Govor Berdén Andraša, beltinskoga kaplana, držani dec. 11-ga večér. 10–11/12–1: 412–416. – – –. 1914–1915f. Govor Lejko Števana, kaplana beltinskoga, držani dec. 12-ga večer. 10–11/12–1: 417–421. – – –. 1914–1915g. Govor Horvat Jožefa, plebanoša martjanskoga, držani 13-ga decembra večer. 10–11/12–1: 426–430. – – –. 1914–1915h. Govor Sakovič Jožefa, ple- banoša türniškoga, držani decembra 14-ga večer. 10–11/12–1: 431–436. – – –. 1914–1915i. Govor Bašša Ivana, pleba- noša bogojanskoga, držani decembra 15-ga popoldne. 10–11/12–1: 436–439. – – –. 1914–1915j. Slovesnost v Črensovcih ob priliki desetletnice Marijinoga lista. 10–11/12–1: 372–392. – – –. 8. 7. 1915. Novomešna predga (Slepec Ivan). 11/7: 193–202. – – –. 8. 8. 1915. Novomešna predga Sakovič Jožefa, türjanskoga plivanoša v Türnišči pri novoj meši franciškana, Györkös Gilberta, držana julija 18-ga. 11/8: 225–233. – – –. 8. 1. 1916. Govor Sakovič Jožefa, türniš- koga plebanoša ob priliki blagoslávla- nja nove farne cerkve. 12/1: 3–8. – – –. 1916–1917. Govor preč. g. Bašša Ivana pl. pri prvoj sv. meši č. o. Forjan Florenca frančiškana z Beltincih sept. 17-ga. 12/9–12, 342–345. – – –. 8. 8. 1924. Predga g. dr. Franca Rogača, kanonika. Na novo mešo Ivana Kühar 6. julija 1924. na Tišini. 20/8: 2–7. – – –. 8. 9. 1924. Predga g. Klekl Jožefa, vp. pleb. jul. 13. v Dokležovji na novo mešo g. Jerič Ivana. 20/9: 2–8. – – –. 8. 10. 1924. Predga g. Bašša Ivana, plebanoša, pri primiciji Herman Ferdinanda v Beltincih jula 20. 20/10: 2–5. – – –. 8. 9. 1916–8. 1. 1917. Govor preč. g. Bašša Ivana pl. pri prvoj sv. meši č. o. Forjan Florenca frančiškana z Beltincih sept. 17-ga. 12–13/9–12: 342–345. – – –. 8. 10. 1924. Predga g. Bašša Ivana, plebanoša, pri primiciji Herman Ferdinanda v Beltincih jula 20. 20/10: 2–5. – – –. 8. 8. 1926. Predga pri novoj sv. meši g. Žerdina v Črensovcih. (Predgali so g. Radoha). 22/8: 4–8. – – –. 8. 8. 1929. Predga preč. g. Žalar Alojza, kaplana beltinskoga, na Brezjah. 25/8: 2–4. – – –. 8. 9. 1929. Predga Lovrenči Jožefa za naše romare na Rakovniki. 25/9: 3–4. – – –. 8. 9. 1930. Predga pri novoj svetoj meši č. g. Vojkovič Jožefa 20. jula v Türnišči. 26/9: 5–10. – – –. 8. 8. 1933. Velka meša (avtor Jožef Sakovič). 29/8: 116–119. – – –. 8. 2. 1934–8. 3. 1934. Dühovnik je Marijin sin. 30/2–3: 17–22. – – –. 8. 6. 1934–8. 7. 1934. Prištetje Ivana Boska k svetcom. Govor pri proslavi v Soboti. 30/6–7: 84–88. – – –. 8. 11. 1934. Predga pri otvoritvi siro- tišnice »Deteta Marijike« v Turnišči. 30/11: 160–163. – – –. 8. 9. 1935. Bože reči pri novoj sv. meši g. Škafar Ivana iz Bratonec v Beltincih julija 28., štero je glaso Klekl Jožef, vp. plebanoš z Črensovec. 31/9–12: 221–231. – – –. 8. 9. 1935a. Bože reči pri prvoj sv. meši g. Camplin Ivana. 31/9: 183–185. – – –. 8. 9. 1935b. Bože reči pri prvoj sv. meši g. Zelko Ivana. 31/9: 187–191. – – –. 8. 9. 1935c. Bože reči pri novoj sv. meši g. Kolenc Ivana z Gomilic, julija 21. v Turnišči, štere je glaso brat novomešni- ka, g. Kolenc Franc, tajnik kat. akcije v Maribori. 31/9: 195–199. – – –. 8. 9. 1935č. Bože reči pri zlatoj sv. meši g. Perša Ivana, jul. 21. pri Sv. Sebeščani, štere je glaso mil. g. Szlepecz Ivan, č . kanonik i dekan iz Sobote. 31/9: 203. 163 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU – – –. 8. 9. 1935d. Bože reči pri prvoj sv. meši g. Cigan Franca, salezijanca aug. 28. v Črensovcih, štere je glaso Temlin Štefan, salezijanec, ravniteo sal. zavoda v Zagrebi. 31/9: 238–241. – – –. 8. 10. 1936. Predga Škafar Ivana, kapla- na v Prevaljah na novoj meši Tratnjek Štefana v Beltincih 26. julija. 32/10: 226–232. – – –. 8. 2. 1939. Predga pri novoj maši g. Kerec Vilija, gorečega sotrüdnika naših krščanskih Novin, l. 1938. julija 10. pri Gradi. 35/2: 26–33. – – –. 8. 8. 1940. Predga. 36/8: 184–191. – – –. 8. 9. 1940. Predga Klekl Jožefa, uredni- ka Marijinoga Lista pri Sv. Sebeščani ob priliki širitelskoga sestanka okt. 6. 36/10: 227–231. – – –. 8. 12. 1940. Predga veleč. g. Radoha Jožefa. 36/12: 270–277. Nevtepeno poprijéta Devica Marija: pobozsen meszecsen liszt. 8. 8. 1905. Velka mesa (Ivan Baša). 1/9: 268–271. – – –. 8. 9. 1905. Mala mesa (Ivan Baša). 1/10: 292–295. – – –. 8. 10. 1905. Nasa Velka Goszpa (Ivan Baša). 1/11: 324–329. – – –. 8. 9. 1906. Novomesna predga (Franc Rogač). 2/9: 262–271. Novine. 1. 10. 1916. Predga, držana v Beltincih sept. 24-ga pri prvoj sv. meši vlč. g. Knaus Edmunda iz reda sv. Frančiška. 3/40: 1–2. – – –. 3. 1. 1932. Predga Sakovič Jožefa, ple- banoša v Turnišči. 19/1: 4–5. – – –. 10. 1. 1932. Predga + Sakovič Jožefa, plebanoša v Turnišči. 19/2: 4–5. Sekundarna literatura Ditmajer, Nina. 2016. Slovensko pridigarstvo v obdobju purizma na Slovenskem. Proudy: Středoevropský časopis pro vědu a literaturu, 2. https://www.phil. muni.cz/journal/proudy/filologie/studie/2016/2/ ditmajer_slovensko_pridigarstvo_v_odboju.php (pridobljeno 2. 3. 2022). – – –. 2019. Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca. Doktorska di- sertacija. Maribor: Filozofska fakulteta. Dudás, Előd. 2012. Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa. Jezikoslovni zapiski 18/2: 149–165. Ftičar, Jože. 1966. Slovenci na levi in desni strani Mure in njihovi kulturni stiki (do 1919). V: Franc Zadravec, ur. Panonski zbornik, 117–130. Murska Sobota: Pomurska založba. Géfin, Gyula. 1929. A szombathelyi egyházmegye története: (1777-1928). Szombathely: Martineum. Glavar, Peter Pavel. 1991. Slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Uredil Marijan Smolik. Celje: Mohorjeva družba. Grah, Tatjana. 2008. Jezikovna analiza Borovnjakove pridige Pareneza na čest svetij apoštolov Cirila i Metoda. V: Marko Jesenšek, ur. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka, 197–217. Zbirka Zora, 55. Maribor: Filozofska fakul- teta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Horvat, Nina. 2020. Predstavitev prekmur- skih rokopisnih pridig iz 1. polovice 20. stoletja. Slavia Centralis 13/2: 50 ‒63. – – –. 2022. Pomen Jožefa Horvata za Prekmurje. V: Lojze Kozar ml., ur. Stopinje 2022, 99–102. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. – – –. 2022a. Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata. Jezik in slovstvo 67/1-2: 3-26. Jesenšek, Marko. 2013. Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Zbirka Zora, 90. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slo- vanske jezike in književnosti. – – –. 2018. Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Zbirka Zora, 129. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. 164 Edinost in dialog 77 (2022) 1: 135–165 NINA HORVAT – – –. 2019. Združitev Prekmurja in poeno- tenje slovenskega knjižnega jezika. V: Hotimir Tivadar, ur. Obdobja 38: Slovenski javni govor in jezikovno- -kulturna (samo)zavest, 381–389. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Kozar, Lojze ml., Jože Hozjan, in Robert Brest, ur. 2006. Pridiga turniškega župnika Jožefa Sakoviča. V: Stopinje 2006, 187–189. Murska Sobota: Pomurski naddekanat. Kranjec, Donat. 2004. Slavje na Dolnjem Seniku. V: Lojze Kozar ml., Jože Ftičar, Vilko Novak idr., ur. Stopinje 2004, 122–124. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. Kuzmič, Franc, ur. 2006. Jožef Sakovič – gra- ditelj in buditelj: Zbornik ob devet- desetletnici nove cerkve v Turnišču. Turnišče: Mežnarski cej. – – –. 2021a. Bibliografija Janoša Slepca. Pomurski muzej. Https://www.pomurski-mu- zej.si/pages/posts/slepec-jano-bibliografija-103.php (pridobljeno 20. 2. 2022). – – –. 2021b. Bibliografija Jožefa Sakoviča – biografska skica. Pomurski muzej. Https://www.pomurski-muzej.si/pages/posts/ sakovi-joef-bibliografija-100.php (pridobljeno 3. 3. 2022). Medved, Anton. 1906. Zgodovina sloven- skega cerkvenega govorništva. Voditelj v bogoslovnih vedah 9: 26–43.163–185.264–286.194–408. Ogrin, Matija. 2008. Frančiškanski baročni pisatelji Anton Brešan, Evgen Lauer in Adavkt Nikel ter njihove rokopisne pridige. V: Metod Benedik, ur. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707, 124–147. Celje: Društvo Mohorjeva družba. – – –. 2009. Baročni frančiškanski pisatelj Anton Brešan (1638–1708) in njegov slovstveni opus. Slavistična revija 57/4: 555–562. – – –. 2014. Pridiga p. Ferdinanda Ljubljanskega Na veliki petek 1722 v Škofji Loki. Pasijonski doneski 9: 94–108. – – –. 2017. Slovenska pridiga baročne dobe in redovne province: med retoričnim izročilom in redovniško karizmo. Arhivi 40/2: 217–232. – – –. 2018. Avguštinec Theophil Schinl, pridigar v ljubljanski križniški cerkvi, in njegova pridiga na god sv. Jurija. V: Luka Vidmar, ur. Križanke, 192–205. Ljubljana: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. Orožen, Martina. 1989. Slovenska duhovšči- na in slovensko jezikoslovje v 18. in 19. stoletju. V: Vloga Cerkve v sloven- skem kulturnem razvoju 19. stoletja, 107–126. Ljubljana: Slovenska matica. – – –. 2003. Pridige v knjižni prekmuršči- ni. Studia Slavica Savariensis 1–2: 383–391. – – –. 2010. Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Raič, Božidar. 1869. Prekmurski knjižniki pa knjige. Letopis Matice Slovenske za leto 1870, 57–84. Rezar, Cvetka. 2015. Jezikovno-stilne značil- nosti Slomškove pridige. Edinost in dialog 70/1–2: 123–134. – – –. 2019. Normativne in slogovne značil- nosti Slomškovih pridig. Doktorska di- sertacija. Maribor, Filozofska fakulteta. Sedar, Klaudija. 2013. Baša, Ivan 1875–1931. Novi Slovenski biografski leksikon. Https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1017200/ (pridobljeno 3. 3. 2022). Slovar stare knjižne prekmurščine. 2014. Uredil Vilko Novak. https://www.fran.si/ iskanje?FilteredDictionaryIds=137&View=1&Que- ry=%2A (pridobljeno 29. 4. 2022). Smej, Jože. 1972. Dimenzije oznanjevanja Ivanocyjevega kroga. Licenciatsko delo. Maribor. – – –. 1972. Vrsta soboških katoliških žu- pnikov in vicearhidiakonov. V: Jožef Smej, ur. Stopinje 1972, 31–41. Murska Sobota: Dekanijski urad Murska Sobota. – – –. 1998. Slovenstvo Ivana Slepca (1872–1936). Ob stoletnici njego- vih knjižnih izdaj. V: Jože Ftičar, Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak idr., ur. Stopinje 1998, 49–54. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. 165 Unity and Dialogue 77 (2022) 1: 135–165 KATOLIŠKA PRIDIGARSKA TRADICIJA V PREKMURJU – – –. 2015. Homilija dr. Franca Ivanocyja in spis Jožefa Klekla st. I. V: Lojze Kozar ml. in Robert Brest, ur. Stopinje 2015, 70–72. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. – – –. 2016. Homilija dr. Franca Ivanocyja in spis Jožefa Klekla st. II. V: Lojze Kozar ml. in Robert Brest, ur. Stopinje 2016, 69–70. Murska Sobota: Škofija Murska Sobota. Škafar, Vinko. 2006. Rokopisni viri in razse- žnosti Sakovičevega oznanjevanja. V: Jožef Sakovič – graditelj in buditelj: Zbornik ob devetdesetletnici nove cerkve v Turnišču, 70–106. Turnišče: Mežnarski cej. Valjavec, Matija. 1874. Izgledi slovenskega jezika na Ogrskem, Predge z letnicami 1802–1830. Letopis Matice Slovenske za leto 1875, 102–155. – – –. 1877. Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem, Predge, Konec iz letopisa Matičnega leta 1874. Letopis Matice Slovenske za leto 1878, 92–131. Zelko, Ivan. 1977. Borovnjakova pridiga v Skakovcih. V: Jože Smej, ur. Stopinje 1977, 104–106. Murska Sobota: Pomursko pastoralno področje. – – –. 1981. Starejša zgodovina markovske župnije. V: Jože Smej, ur. Stopinje 1981, 89–96. Murska Sobota: Pomursko pa- storalno področje. Žlogar, Anton, ur. 1886. Zbornik cerkvenih govorov na slavo ss. Cirilu in Metodu. Ljubljana: Katoliška tiskarna.