ROMAN LELJAK PROTI BAVČARJU IN JANŠI: »IMAM DOKAZE«
SLOVENSKI PLEBISCIT JE OPIJ ZA LJUDSTVO TGP POHORJE V TEMNI LUČI: ŠPRICER V MARIBORU VELVET UNDERGROUND - LEGENDA JE RAZGALJENA
DUH HAMLETOVEGA OČETA NI KONJ?
YU ISSN (9296) - LETNIK XXXI, ŠT. 3 - DECEMBER 1990 - CENA 12 DIN
A
MRTVI KOT
IZTOK SAKSIDA:
NOVIM OBLASTNIKOM
UTRINKI (15)
Je res in zmeraj znova res, da je oblast lahko dobiti in še lažje izgubiti. Težko pa je vladati. Odkar je vladanje postalo premisleka vredna umetnost, je zgodovina zabeležila celo vrsto oblastnih topoumij, ki so vsa izvirala iz tega, da so oblastniki svoje ljudstvo obravnavali kar vsevprek. A treba je misliti na to, da so tegale zasluge za državo večje, onega pa manjše in da zatorej prvega velja povzdigniti nad drugega in mu odmeriti nagrado. Tako kot Tiberiju Grakhu Starejšemu, ki so mu bogovi naklonili dvanajst otrok, samo zdravo potomstvo! Drugega, če je državi povrh še škodoval, pa je treba kaznovati ali mu pa vsaj ne bomo pustili, da bi se dokopal do kakšnih državnih časti.
Tako kot bi se moralo zgoditi s Ferrorom, bratom Herodovim, ki pa je bil potuhnjena in prilizljiva rit in še Herodov brat povrhu!
Vzemimo tedaj, da slovensko ljudstvo le še ni povsem sprijeno, četudi za tisti del, ki se navzlic vsemu ni in ni znal odpovedati svojim pokvarjenim, največkrat levičarskim idejam, prav gotovo brez pridržkov velja, da nezadržno drvi v pogubo. A naj kar, na te zmenete se ne bomo ozirali, sploh je pa vprašanje, če se lahko upravičeno štejejo za državljane te države — ko bi bili za novi režim, bi proti slo-
venski državi ne bili, spregledali bi svoje zmote in že bi jih minila tudi njihova pokvarjenost, Ker pa jih še vedno prežema duh internacionalizma in se na slovensko zaplanka-nost ozirajo s prezirom, naj bodo tudi brez vsakršnih pravic pri odločanju o usodi obstoja te države .,
Kako pa boš, novi oblastnik, ravnal z ljudstvom, ki ti je v usodnem trenutku dalo svoj glas in zdajle ne bi smelo imeti pbčutka, da ravnaš z njim kot tele z novimi vrati?
Dobra polovica volivcev je bila zate in če naj te s časom ne zapuste, boš z njimi ravnal nežno in ustvarjalno — maga-ri na šl^odo tiste slabe polovice, ki je bila proti tebi, ali pa ji boš škodoval celo namenoma in zavestno: naj čuti tvojo krepko, oblastno roko! Nežno in ustvarjalno pa ravnaš s svojim državotvornim ljudstvom tako, da mu daš jasne in kratke, vsem razumljive postave.
Prva reč je, postavim, da svoje ljudstvo pospešuješ po številu. Naj z leti gmota tvojih volilcev narašča in se širi — če je le videti, kot da svojemu ljudstvu nekaj prepoveduješ, v resnici pa bosta imela oba, ljudstvo in ti, od tega dolgoročno dobit. Kdo je bil namreč srečnejši, ko se je poslavljal od sveta. Grakh Starejši, ki mu je Kornelija da-
la dvanajst sinov in hčera, ali Feroros, Herodov brat, ki je celo življenje nečistoval in razvratoval, na koncu pa ga ni bilo potomca, ki bi za njim potočil solzo?
Zato boš svojim volilcem strogo prepovedal, najprej najodurnejše sredstvo, ki se ga poslužujejo mazači, da bi zmanjšali število tvojih pristašev, ljudstva tvojega, namreč splav. Da bi ljudstvo čim bolj učinkovito prepričal v kvar-nost takšnega ravnanja z njegovimi plodovi, mu boš poslal za vrat cerkev, nravstveno policijo in zdravnike. Obenem boš družine svojih volilcev pospeševal tako, da jim bodo nova in nova rojstva samo še v veselje in nikoli v žalost — na vse načine jih boš nagrajeval in spodbujal njihovo nezadržno rast.
Sčasoma in ne preveč glasno boš začel omejevati tudi sredstva in načine, ki ženam tvojih volilcev preprečujejo, da bi se še naprej širile. Nekaj naj k temu prinese pravilna vzgoja deklic do poroke, nekaj pomanjkanje preprečevalnih sredstev na trgu. A to pomanjkanje naj bo čim bolj neopazno, do njega bi moralo priti v trenutku, ko bi se vsi lahko delali kot da se ni nič pripetilo. Vsi, razen tvojih zahrbtnih nasprotnikov, ki pa jim boš, nasprotno, dovolil vse, in njihovo plodnost po
svojih močeh še zmanjševal ali pospeševal njihovo neplodnost. Kajti s tem se ne bo zmanjševala le njihova, že itak slabotna: številčna moč To je samo neposredna, resda pozitivna, a vendarle varljiva korist, ki jo imaš lahko od tega, da svoji opoziciji dovoliš vse.
Veliko bolj daljnosežna pa bo posredna prednost, ki jo imaš od tega, da se tvoja opozicija valja v grehu in razvratu in vsevprek ugonablja plodove svojega nečistovanja — na moč zgleda mislim, ko to pravim; tvoji volilci bodo na zgledu tvojih nasprotnikov lahko videli vso razdiralno moč, ki jo prinašajo promiskuiteta, nespoštovanje zakona, zatiranje plodov pred in po oploditvi in še nenaravna spolnost, ki gre s takšnimi pojavi vštric.
Ne bo preteklo dosti let, ko bodo tvoji nasprotniki zaradi grešnega življenja, zaradi tega skratka, kar jim boš demokratično dovolil vse, povsem izumrli, na njihova mesta pa bodo stopili državotvorni dediči tvojih volilcev. Ker si boš s pravilno vzgojo srca in telesa zagotovil tudi njihovo neomajno privrženost, bo tvoja država močna in še se bo krepila in ne bo se ti treba več sramovati, ko boš v zboru narodov zahteval zase in za tvoje tolikanj zaželeno suverenost.
V časopisih smo videli sliko, na kateri so poslanci v slovenski skupščini z dvigovanjem lističev izglasovali plebiscit. Prepustili so se afektu in prevzeli metodo glasovanja, ki je bila pred manj kot letom dni še predmet obsodb.
Morda se še kdo spomni podobnih dogodkov, ki so se v nekoliko drugačnem okviru dogajali pred nekaj leti. Takrat smo po vsej Jugoslaviji govorili o dokumentih dolgo-ročenga programa ekonomske stabilizacije. Prirejali smo razprave, ustanavljali komisije in objavljali separate. Predvsem pa so bili tudi takrat ob besedo vsi, ki so imeli pomisleke ali zahtevali temeljiteje pripravljene dokumente.
V Mariboru je organizacijo večjega števila razprav o dokumentih »Kraigherjeve komisije« prevzela Univezitetna konferenca Zveze komunistov. Takratni sekretar je izvedbo naprtil Marksističnemu centru.
Zadeva je morala biti izpeljana. Opozorila, da je mrežni plan za izvedbo razprav zelo labilen, so bila kratko in malo zavrnjena. Na vprašanje, kdo bo poravnal stroške, je bil odgovor preprost, da se pri tako pomembni zadevi o tem ne govori, ker ni spodobno.
Obstajale pa so tudi poti, ki so omogočile discipliniranje tistih, ki se niso zavedali zgodovinskosti trenutka in se niso pustili odpraviti z bontonom: uprizoriti je bilo mogo-
ANTIPROPAGANDA (2.) NEKAJ PRIMEROV
Kaj storiti, če pravkar kupljeni aparat ne deluje tako kot bi moral? Jasno, odnesemo ga v trgovino in zahtevamo zamenjavo. To gre praviloma brez večjih problemov. Problem pa nastane, če je tudi zamenjana stvar zanič in tako v nedogled. To ni več toliko stvar trgovca, kot proizvajalca. Proizvajalce takih naprav pa je treba javno očrniti in bojkotirati!
Vzemimo za primer gospodinjske aparate. Po izkušnjah mojih številnih znancev in so-rodniKbv se med jugoslovanskimi najmanj splača kupovati izdelke Ei Niš. Iz svoje neposredne, takorekoč družinske okolice, navajam dva primera:
1.) V omaro je vgrajena ra-dio-ura omenjenega proizvajalca, ki že od začetka ne deluje. Garancije zanjo posebej seveda ni, saj je sestavni del omare, proizvajalec omare pa seveda ne razpolaga s servisom radioaparatov (sploh pa je omara sama po sebi čisto OK) Uro torej odmontiraš in odneseš na servis na svoje stroške, tam pa ti povejo, da je nima smisla popravljati, ker je itak tako zanič, da se bi v kratkem spet pokvarila. Seveda pa se v takem primeru velja zamisliti nad proizvajalcem omare, ki, 1„ ne zagotavlja servisa za celoten izdelek in, 2., vgrajuje vanj sestavne dele nesolidnih proizvajalcev. Primerjava morda ni povsem umestna, ampak to je nekako tako, kot če ti pri televizorju
crkne katodna cev, pa ti je proizvajalec noče zamenjati, češ da ni njegov izdelek (kot je znano, izdelujejo te cevi le v nekaj tovarnah na svetu za vse mogoče proizvajalce televizorjev). Mimogrede, proizvajalec omenjene omare je Šipad.
2.) Sorodnica se je odločila za nakup barvnega televizorja Ei, ker je bil takrat edini bele barve in se je skladal z novim pohištvom. TV pa ni deloval, kot bi bilo treba, zato so ga v trgovini čez cca 1 teden zamenjali — zamenjani izvod ni bil več bel, ampak rjav, deloval pa ni nič bolje od prvega.
Trgovci ga zdaj niso več zamenjali, ampak so stranko napotili na pooblaščeni servis.
Tam so TV popravili tako, da ni bil nič boljši kot prej, po reklamaciji (in ustreznem čakanju) pa so ga ponovno zamenjali za novega. Po nekaj tednih so se tudi na tem pojavile napake kot pri prejšnjih, torej hajd spet na servis itn. Ko po nekaj popravilih stvar še vedno ni delovala kot se spodobi, so začeli razlagati o slabem antenskem signalu, pa o neenakomerni napetosti ipd. (seveda je morala sorodnica vsakič odpeljati TV na servis).
Po izteku garancijskega roka so TV z večjim ali manjšim uspehom usposabljali vsi mogoči zasebni serviserji, vedno pa so se čez nekaj časa pojavile enake motnje. Končno je
aparat lastnici presedel: dala ga je popraviti, prodala po smešno nizki ceni (kupec je najbrž kljub temu preklinja) in kupila izdelek drugega proizvajalca — menda ni treba poudarjati, da ta deluje brezhibno kljub »nihajoči napetosti« in »slabemu antenskemu signalu«.
Če so napake na izdelkih nekaj oprijemljivega, velja to v precej manjši meri za storitve, vsaj nekatere, napr. turistične, gostinske ipd. Če te v gostinskem lokalu pustijo čakati na naročilo več kot 5 minut (in to celo v primeru nepopisne gneče, če lokal ni polno zaseden, pa je dopustni čas bistveno krajši), ga velja zapustiti, raztrobiti svojo izkušnjo čim večjemu številu znancev in se lokalu v bodoče izogibati. Enako velja za čakanje na plačilo: če se te natakar ne usmili takorekoč takoj, ko mu naznaniš, da bi rad plačal, odidi brez plačila!
Problem je v takem primeru ta, da ponavadi steče za tabo ali celo grozi s policijo, a tisti, ki se mora v takem slučaju opravičiti, ni gost, ki je »pozabil« plačati, ampak gostinec.
Vse pravkar omenjeno velja seveda tudi za trgovine. Če se vrnemo h gostinstvu, so pogoste napake npr. pijača, ki ni natočena do mere ali ni pravilno temperirana, pa hrana, ki ni pripravljena, kot bi bilo treba (gost npr. naroči »po angleško zapečen goveji zre-
zek«, dobi pa skoz in skoz prepečenega, tople jedi niso dovolj tople ipd.); tako stvar je treba odločno zavrniti in zahtevati naročeno, če ima gostinec kaj proti, pa oditi (seveda brez plačila). Gostinskih lokalov, kjer pobirajo »vstopnino« za WC, se velja prav tako izogibati, kajti stranišče za goste spada h kompletni ponudbi in je torej uporaba všteta v ceno hrane in pijače — reševanje socialnih problemov ljudi, ki ta stranišča oskrbujejo, pa seveda ni stvar gostov. Enako velja za lokale z neprijazno postrežbo, pomanjkljivo higieno (tudi in predvsem sanitarij), neudobno opremo ipd. TGP Pohorje je npr. v centru Maribora v monopolnem položaju in si lahko privošči razmeroma visoke cene, ki pa jim kvaliteta ponudbe praviloma ne sledi. To je sicer razumljivo, saj mora podjetje z visokimi cenami vzdrževati administracijo, infrastrukturo, organizacijo poslovanja in še kaj; »neposredni proizvajalci« pa imajo vseeno mizerne plače in delovne pogoje, tako da je pravzaprav čudo, če sploh kaj naredijo. Da se poskušajo nekateri delavci nekako »znajti«,
je seveda logično, in kot morebitnemu gostu mi je prav vseeno, če počno to na račun podjetja, ne pa tudi, če na moj račun. No, bojda se bo to v kratkem spremenilo: TGP namreč oddaja manj donosne lokale v najem — žal pa so pogoji precej v skladu z monopolnim položajem podjetja (o morebitnih razlikah med najemnimi pogoji za bivše vodilne delavce in tistimi za navadne smrtnike tukaj ne bi govorili, saj nas zanima kvaliteta ponudbe, ne pa način njenega doseganja). Počakajmo do sklenitve najemnih pogodb — hic et nune pa zahajajmo kam drugam!
Prihodnjič bo govora o obljubah in njih izpolnjevanju s strani ponudnikov, pa še o čem (ponudba za odzive bralcev seveda še vedno velja).
Če bo vse po sreči, pa bomo skupaj z radiem MARŠ začeli pripravljati stalno kontaktno oddajo na antipropagandno temo. Ako bog da in žabe ne dežujejo, bo na sporedu enkrat ali dvakrat mesečno, najbrž ob nedeljah zvečer. Do takrat!
JACKS
če procese proti krivovercem in jih izobčiti iz družbe najbolj avantgardnih.
Še bolj preprosto kot z organizatorji je bilo pri povabljenih razpravljalcih. Ekonomist dr. Jože Mencinger, ki je takrat delal na ekonomskem inštitutu Pravne fakultete v Ljubljani, je bil pripravljen pripotovati v Maribor. Prosil je zgolj za uskladitev urnikov. No, potem pa uskladitev ni bila izvedljiva. In v Maribor so se pripeljali predstavniki najbolj avantgardnega dela družbe (takrat še ni bilo samoumevno ločevanje med državo • in civilno družbo). Na takratnem VEKŠ-u je bila velika predavalnica nabito polna. In zgolj nesramneži so si drznili pred njo prodajati Časopis za kritiko znanosti z neprimernimi prispevki.
Ker takratni sekretar ni bil profesionalni politik, temveč profesionalec z bazo v pravem tovarniškem okolju, moram opis zaokrožiti še po tej plati. Vključil se je v računalniško opismenjevanje. Zaradi značilnega zamenjevanja in izrazov poceni in ceneno v teh krajih je sklenil, da ne bo kupil dragih terminalov, temveč kar Iskrine prenosne televizorje, ki so nekajkrat cenejši. Pozabil je zgolj na to, da razlika v resoluciji slike, v njeni mirnosti ali trepetanju povzroči zelo hitro hude, tudi neodpravljive zdravstvene okvare.
Potem je prišla letos spomladi velika sprememba z volitvami. Mnogi so se iz komunistov spremenili v člane različnih strank. Nekdanji sekretar univerzitetne konference je postal zgolj prenovitelj. Pozabil je — če verjamemo v njegovo lastno prenovo — na svoje nekdanje razumevanje oblastne pozicije in ob ohranjeni zunanji elegantnosti opravil notranjo prelevitev.
Ravnanje se mu je izvrstno obrestovalo. Napravil je politično kariero, v kateri je trenutno pristal na mestu profesionalnega podpredsednika občine Maribor. Domišljam si, da se še spomni, kako je pred leti onemogočil Jožetu Mencingerju obisk v Mariboru, ko se sreča z njim med pogovori, na katerih republiška in občinska oblast iščeta rešitve za Maribor.
Končal bom kot pri napovedih v show businessu, ko napovedovalec najprej z namigi ali z zgodbico »pove«, za koga gre, in potem -s sklepnim poudarkom izreče: Boris Sovič.
IGOR KRAMBERGER
POJASNILO
Naša nova sodelavka Menica Ulinger, avtorica sestavka Nar-slabše jedi za ta sestradane tudi, objavljenega na 2. strani prejšnje številke Katedre, in Uroš Mencinger, novinar Večera in 7D, nista v nikakršnji povezavi; slednjemu se opravičujemo zaradi napačnih interpretacij s strani bralcev in neprijetnosti v zvezi s tem.
Uredništvo Katedre
Informativna in založniška dejavnost jc organizirana v Centru za informiranje in založništvo (CIZ). Študenti, ki jih zanima to področje interesnih dejavnosti, se lahko vključijo v delo pri študentskem časopisu KATEDRA. V ustanavljanju pa je samostojni. Mariborski radio Šludent(MARŠ). Občasno izhajajo v okviru CIZ tudi študentska glasila. CIZ daje možnost kvalitetnega dela študentom - radioamaterjem, in sicer v klubu radioamaterjev "Študent", kjer je na voljo vsa potrebna oprema (Tyrševa 23, Študentski dom I.).
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV... A1 ... A2 ...
BI RO STORITVE
tiskarna založba trgovina kopirnica pisarniško reklamne storitve
EXPRESS TAJNICA
ttXn UARffiOfl
cuMimofn
такамн)
mifupOMa
Tako o Maršu Katalog 90/91 Univerze v Mariboru, ki ga je prinesel v naše uredništvo univerzin kurir 4. decembra letos. Kratko pojasnilo, ki deluje za informativni sistem Univerze ubijajoče: radio Marš je začel z rednim oddajanjem 8. februarja 1990.
POLITIČNO
»Ko je bila plača, je še nekako šlo, zdaj ko sem ostal brez službe, ne vem, kako bo. Pa so mi na socialnem rekli, da naj dam otroke v rejo ali pa v posvojitev, če jih ne morem vzdrževati! Pa jih ne dava! Se bomo že nekako pretolkli skozi to življenje «
Majhne družinske krize se skrivajo s posojanjem denarja, podarjanjem oblek in hrane, v minusih na tekočih računih, z obdelovanjem njiv in vrtov, z rejo svinj, zajcev in kokoši. Pot do priznanja poraza, ko rečejo da več ne gre, je običajno kar dolga.
»V zadnjem četrtletju pričakujemo — ob napovedanem številu brezposelnih — povečanje števila upravičencev do začasnih denarnih pomoči. Prav tako se je število tistih, ki prejemajo delno nadomestilo stanarine, po zadnjem povišanju povečalo skoraj za polovico«.
Siromaštvo so težki pogoji za življenje, najpogosteje na meji ali pod mejo človeškega dostojanstva. Človeka ob tej besedi najprej spreleti misel o neprehranje-nosti in o svojevrstni kronični lakoti. Videti ga je (še naprej glej naše televizijske sporede!) v črnih državah, kjer je dosti muh, mali imajo napihnjene trebuhe, matere izsesane prsi, vojaki pa nove puške. Jesti je nagonsko opravilo prepleteno z osebnostjo človeka, povezano z etiko, s človekovo kreativnostjo ali destruktivnostjo.
Za siromaštvo enih ljudi, so najpogosteje krivi drugi — tudi ljudje. Polovica ljudi danes trpi la-
NAMESTO PRIROČNIKA ZA TISTE, KI NE VEDO
KAJ JE SIROMAŠTVO?
TOKRAT O MATERIALNEM
koto, druga polovica pa je bolna zaradi prekomernega uživanja hrane. Poenostavljeno bi se to lahko razrešilo tako, da bi eni dali drugim, pa tega ne store.
»Dogaja se, marsikdo, ki bi bil upravičen do kakršnihkoli pomoči, velikokrat zanjo ne zaprosi.«
Pri nas morajo za vzdržnost pri hranjenju poleg navideznih veseljakov iz »dnevne sobe« v parku pred mariborsko občinsko hišo skrbeti tudi izobraženi delavci. Siromaštvo se je zvleklo najprej k tistim, ki so oklevali, a ne miruje. Marganalci se razlivajo v množičnost. Veliko jih je, ki se ne morejo zaposliti, dosti tistih, ki so ali bodo izgubili delo. Reveži so tudi zaposleni. Nimajo denarja za oblačila in hrano. Že pred dvema letoma je polovica Jugoslovanov štedila pri hrani, samo v osmih odstotkih gospodinjstev so menili, da dobijo dovolj za vsakdanje potrebe Epidemija pa se je in se še širi. Povečuje se nasilje (tudi) nad življenjskimi partnerji in otroci.
»Že sedaj se dogaja, da nekateri starši, ki pripeljajo otroka v dom v ponedeljek, »zagrozijo«, da ga v petek ne bodo odpeljali več domov.«
In: »Stiske bezposelnih in socialno ogroženih staršev nemalokrat
BOJAN TOMAŽIČ
pomenijo tudi njihovo nemoč pri vzgoji in varstvu otrok, pri opuščanju reda, načrtovanju prostega časa in življenja nasploh. Nemoč staršev doživljajo otroci, kot mejo nemoči.«
Siromak je žrtev okolja in družbe v kateri živi. Vsaka žrtev pa je tudi sama doprinesla svojemu položaju, pravijo heretiki. Človek mora sam najprej preprečiti pad v to brezno.
Poleg ostalih socialnovarstvenih zavodov imamo v Mariboru zdaj tudi cerkveno Caritas.
»Tako je članom mariborske škofijske Caritas uspelo v akciji
Postna 1990 zbrati 100.832 dinarjev, precej oblek in obutve, kar so kasneje razdelili družinam z več otroci, katerih starši so zaradi stečajev podjetij ostali bez zaposlitve. Caritas pa ne pomaga samo z denarjem in obleko, marveč obubožanim večkrat nudi tudi hrano.«
Siromašnim se obljublja kruha, s siromašnimi se manipulira. In (za tiste, ki še nismo siromaki), najpomembnejše: NA SIROMAŠTVO SE JE TREBA (DUHOVNO) PRIPRAVITI.
(citati Miša Vugrinec, in Anita Lamut, Večer)
Novembra Je edini vir preživljanja prejemlo 62 oseb (povprečno mesečno 57), kar Je zaradi naravnega	osipa manj kot	lani.	V tem enajstmesečju so bile
štiri valorizacije - 1.	januarja za 09	%, 1.	aprila za 30 JJ, 1. maja za 6,5	%
in 1. novembra za 30 %.	S 1. decembrom	se bo	edini vir preživljanja povečal
za 13 % in bo znašal 2.644 din.
Dopolnilni vir preživljanja Je v enejstmesečnem obdobju letošnjega leta prejemalo 535 oseb ali 23,8 % več kot povprečno v lanskem letu. Samo novembra Je bilo do dopolnilnega vira preživljanja upravičenih 536 občanov.
f DO pr
Bistveno povečanje dd^te^blike pomoči Je vezano predvsem na več let trajajočo nesposobnost posameznih družinskih članov, da bi si z delom zagotovili socialno varnost. Pričakujemo, da se bo trend naraščanja do konca leta nadaljeval. Valorizacije pomoči so bile enake kot pri edinem viru preživljanja.
Začasno pomoč Je novembra prejemalo 172 občanov, povprečno mesečno pa 73 oseb.
Število enkratnih pomoči se Je bistveno povečalo. V tem času Je dobilo v občini Maribor enkratno denarno pomoč 1.167 oseb, kar Je 13,6 % več kot oktobra in dobrih 152 odstotkov več kot celo lansko leto. Samo novembra dobilo enkratno pomoč 140 oseb. V zo število niso vključeni prejemniki pomoči, ki so bile namenjene otrokom, ki obiskujejo osnovne in srednje šole in že prejemajo otroški dodatek. Po sklepu izvršnega sveta Skupščine občine Maribor Je bilo po zadnjih podatkih v (sedanji) občini Maribor dodeljenih 3.569 dodatnih enkratnih pomoči v enotnem znesku 500 din na otroka. Namenjene so bile predvsem premostitvi materialnih bremen, ki Jih ima družina v začetku šolskega leta.
Brezplačno šolsko prehrano in dnevno varstvo Je v tem času prejemalo povprečno mesečno 00 otrok, denarno pomoč za letovanja pa Je dobilo v občini Maribor 1.067 otrok, kar Je 35,2 % več kot preteklo leto.
Družbeno denarno pomoč otrokom (otroški dodatek) Je na dan 30. novembre 1990 I prejemalo 14-311 otrok iz 7.375 družin, kar Je 9,6 % več kot predhodni ijnesec. V enajstih mesecih so se otroški dodatki valorizirali štirikrat -h	M	120	*•	1-	aprila za 30 %, 1. maja za 4 * in 1. oktobra za
18 %. Sl. decembrom se bodo otroški dodatki povečali za 13 %. Po tej valorizaciji bo znašala povprečna višina pomoči okoli 800 din, nalnižla okoli 95 din in najvišja okoli 2.660 din.
Število upravičencev do delnega nadomestila stanarine Je na dan 30. novembra 1990 v občini Maribor Stelo. 1.578 oseb ali 5.7 % več kot oktobra. Do konca leta se bo število upravičencev do subvencionirane stanarine povečalo.	^
Število upravičencev do socialne varnosti iz naslova brezposelnosti iz meseca v mesec narašča. V občini Maribor Je v teh enajstih mesecih prejemalo denarno nadomestilo za brezposelnost povprečno mesečno 1.045 oseb, denarno pomoč za brezposelnost pa povprečno 612 oseb.
Štipendije iz združenih sredstev za šolsko leto 1990/91 prejema v občini fteribor 3 951 štipendistov oz. 13,9 % več kot v prejšnjem šolskem letu.
Od skupnega števila štipendistov prejema 396 dijakov in študentov dopolnilno štipendijo h kadrovski, 427 pa štipendijo za nadarjene.
Konec oktobra Je bilo v občini Maribor 31.345 upokojencev, kar Je 1,7 % več kot septembra oz. 2,7 % več kot meseca julija. Od tega Jih Je 5.087 ali 16,2 % prejemalo varstveni dodatek k pokojnini (podatkov za november še ni). Ob nenehnem upadanju zaposlenosti se razmerje med kontingentoma aktivnega in pasivnega dela prebivalstva še nadaljuje (konec septembra le bilo to razmerje 1 : 2,55).
I St. ob.
Ч
Г:
I b
Ko je bilo prejšnjo oblast najbolj strah pred lastnim ljudstvom, je še prav posebno pritiskala nanj z ustvarjanjem kolektivne histerije pred sovražniki, z zahtevanjem novih in novih žrtev na oltar »razrednega« in z bolj ali manj očitnimi posegi v javne medije, češ, ljudstvo ne ve, kaj je dobro zanj, zato mu morate to po našem nareku povedati vi. In mediji so govorili, govorili.
Danes je na prvi in morda še na drugi pogled vse drugače: oblast je demokratično izvoljena, »nacionalno« je zamenjalo »razredno«, javni mediji so si nadeli nalepko neodvisnosti. Tretji, četrti in vsi naslednji pogledi pa razkrijejo: tudi to oblast je strah lastnega ljudstva. In če je ljudem žal, da nimajo repa za mahanje, je oblasti še bolj. Zato pritiska na ljudstvo s sprejemanjem novih in novih hitrih odločitev, podkrepljenih z retoriko, kakršna se uporablja ob naravnih katastrofah, in z zahtevanjem novih in novih
STRAH PRED LETENJEM
žrtev na oltar »nacionalnega«. Kadar odziv ljudstva ni dovolj vdano, predvsem pa soglasno mahanje z repom, je brž pri roki žongliranje z narodnimi izdajalci, intelektualnimi omahljivci, mečkači, slabimi Slovenci in drugimi izmečki. Ker pa mora neukemu ljudstvu, še zlasti če ima tako vprašljiv nacionalni karakter, kot je slovenski, to, kaj je dobro zanj, nekdo povedati, je v to igro seveda nujno zaplesti javne medije. Kolikor se ne zapletejo vanjo že sami.
Dobro za ljudstvo pa je, da ga obvarujemo pred sumljivimi vestmi: denimo pred to, da nameravajo Američani in Rusi sprejeti pred plebiscitom posebno izjavo o Jugoslaviji. Dobro zanj je, da ne ve, kaj misli o Sloveniji tujina — seveda le, kadar ne misli tako kot slovenska politika. Nič manj dobro ni, da ga mediji obvarujejo pred omahljivimi preračunavanji, kaj čaka ljudi
'f
DARKA ZVONAR
Ljudje so žalostni, ker nimajo repa za mahanje.
Marian Eile
v »odcepljeni« prihodnosti, najhujše bojazljivce pa je treba potolažiti s pogostim pisanjem o slovenski vojski. Tudi ni slabo, če mu serviramo še več organiziranih pikantnih
polemik s srbskimi sovražniki in vojaškimi krogi, zlasti pa ne škoduje poglabljanje strahu pred južnjaki.
Vendar se strah pred lastnim ljudstom ne kaže samo v
mučnem barantanju oblasti za odstotke, ki naj bi odločali o izidu plebiscita, v strategiji njenega ministrstva za resnico in v natančnih navodilih njegovega člana novinarjem, kako naj tudi oni mahajo z repom. Zaznati ga je mogoče tudi v osnutku nove slovenske ustave, še pred kratkim tako evforično in s poudarjeno naglico pospremljenem na pot, zdaj pa tako rekoč zaradi »višjega cilja« povsem pozabljenem. Od kod sicer omejevanje svobode izražanja in nekaterih drugih pravic v imenu nacionalne varnosti in morale?! Na ta strah, da država ne bo obvladovala prav vsega našega življenja, kaže tudi ustavno določilo, da republika varuje družino. Je to obljuba ali grožnja odraslim ljudem, ki so sklenili živeti v zakonu po lastni izbiri?! Da ne govorimo o strahu, da bi ženske ohranile pravico odločanja o lastnem telesu!
Strah, strah, strah... Po strahu pred ljudstvom smrdi tudi predlagani zakon o javnih shodih, ki med drugim prepoveduje zborovanje, če bi to potekalo manj kot 300 metrov od skupščine med njenim obratovanjem — četudi bi bil tak shod povsem miren. In zaradi tega strahu tudi še nimamo zakona, ki bi zaščitil pred vojsko vse tiste nabornike, ki bi hoteli uveljaviti ugovor vesti. Oblast je namreč strah, da »naši fantje« le niso tako navdušeni nad vojsko, pa četudi bi bila ta slovenska. Zato se Tisti, ki se sicer junačijo, kako bodo zdaj v zgodovinskem trenutku brez pomislekov skočili v vodo, ne da bi vprašali kakšna je, kaj je v njej in kako dolgo bo treba plavati, pri »malenkostih«, kakršna je vprašanje ugovora vesti, sklicujejo na previdnost in na nujnost celovite proučitve.
Seveda pa je oblast, ki se tako boji lastnega ljudstva, strah tudi same sebe.
V času, ko se je kar dobršen del vzhodne Evrope počasi otresel »najbolj napredne družbene ureditve v zgodovini«, se je šele pokazalo, da je zibelki svetovne civilizacije (ki pač — hočeš nočeš — korenini v grškem ethosu) kar pol stoletja manjkal zajeten kos, kljub temu pa se je Zgodovina »zahodnega sveta« prijetno ujčkala v svoji okrnjeni zibki vse do takrat, ko so se začele bele lise na zemljevidu Evrope znova počasi barvati, in ko je države (in državice) iz bivšega vzhodnega bloka znova »srečala pamet« in so se začele v novem obdobju (mnogo)glas-nosti na vse kriplje truditi, da bi svoja ozemlja premazale s kar najbolj kameleonskimi barvami. Ker pa zahodni del »skupnega doma« zmeraj bolj prevevajo nekakšne paranoidne vizije paradirajočih hord z vzhoda, ki bi lahko po mračnih scenarijih Evropo ponovno zabrisale v brezno preseljevanja narodov, in ker si pri tem še posebej želijo po suvereni poti v matični Babilon tudi majhni narodiči, ki se trudijo na hitro preseči stoletne frustracije, ne moremo pustiti vnemar mitoloških konstruktov o predstavi razvite Evrope
EVROPA, MOJA DEŽELA
kot novodobne Indije — Koromandije.
Tej trenutno dokaj trezni in stabilni druščini narodov se je v tem stoletju že nekajkrat — blago rečeno — zmešalo: prvič jih je treščila blaznost enkrat v vročem poletju leta 1914, ko je drhal (v normalnem stanju sicer trezni državljani) ugotovila, da je nastopil čas vojnih iger in da je treba s puškami, topovi in sorodno ropotijo nekaterim sosedom pokazati, kar jim priti-če. Na sezonski lov na grešnike so se evforične množice z vseh koncev Evrope vrgle s prav otroško naivnostjo in se po startnem strelu v Sarajevu lotile posla s tako vnemo, da ga niso mogle zaključiti kar dolga štiri leta. Čeprav so nas zgodovinarji učili, da je bila v resnici v igri zgolj bitka za kolonije, je treba upoštevati dejstvo, da brez krvi žejne evropske drhali te vojne ne bi bilo. (Sploh pa je bil to prvi poraz utopično-romantičnih sanj 19. stoletja in tudi delavski voditelji niso mogli dojeti poante tega poraza, le nek popoldanski filozof se je v pr-
RAJKO MURŠIČ
vem trenutku zavihtel na čelo revolta proti tej noriji, vendar je kmalu sam zabredel v še globlje živo blato.)
Potem je sledilo nekaj let nemirov in konsolidacije »nove demokracije«, ki se je iztekla z zmago nacistov na volitvah. Poleg te norosti so v tistem času kraljevale v Evropi še nekatere druge (fašizem, boljševizem in imperializem), vsem pa je bilo skupno to, da so častile malika Pravično-
sti in oltarju Reda ter Napredka žrtvovale ljudi (nekaj milijonov tu in nekaj milijonov tam). Ker so vse te norosti rasle iz istega humusa, so si seveda skočile v lase in poslale v pekel še nekaj milijonov duš. In ne pozabimo: tudi v tem primeru je treba upoštevati, da so ljudje dejansko verjeli v te norosti.
Po krvavi katarzi se je nek Pavliha zopet spomnil nekakšnih človekovih pravic (ki
so se — mimogrede — prekalile v krvi jakobinskega terorja pred 200 leti) in v Nurn-bergu poskušal enkrat za vselej obračunati s temi arhetipskimi norostmi, vendar je vsaj ena izmed njih to očiščenje preživela (bila je pač na strani zmagovalcev), čeprav mu ni mogla uiti. Res je sicer, da je Evropa skoraj pet desetletij preživela v relativno stabilnem stanju brez akutnih duševnih motenj, toda cena, ki jo je plačala za to iluzijo, je vredna Demoklejeve zgodbe: desetletja dolgo se je morala obnašati, kot da bo vekomaj mir, čeprav se je zavedala, da jo lahko že jutri pokonča jedrsko besnilo.
V tem obdobju se je zaklu-čil tudi proces evropeizacije ostalega sveta — takrat, ko so Neevropejci sprejeli evropske navade kar po svoji lastni volji (tisti seveda, ki jih pred tem ni pokončal argument moči), še prej pa na evropski način obračunali z okupatorji. Ko je potem daljni vzhod produkcijsko presegel moči razdrobljene Evrope, so modre glave ugotovile, da bi
bila Združena Evropa močnejša.
In — glej ga zlomka! — ravno takrat, ko se je začela udejanjati vizija E 92, ji je bila mimogrede	pridružena
Vzhodna (kaznovana) Nemčija, ki se ji je v tem stoletju zmešalo že dvakrat (ali gre v tretje res rado?), ostali deli »terre incognite« pa si po svojih močeh krčevito prizadevajo, da bi prišli na ta vlak tako ali drugače.
Vse te prebujene Trnjuljči-ce pa oplaja ista mitična predstava, da se v Evropi cedita med in mleko, da se tam kot svetinji bohotita Demokracija in Človekove pravice ter da jih bo Mati Evropa z veseljem pocartljala v svojem krilu, ker so se poredni otročički le znebili trapastih idej.
Ne znam si predstavljati razočaranja in gneva teh nesrečnežev, ko bodo spoznali, da se lahko harmonični skupno-domski družini še enkrat zmeša — in to ravno takrat, ko bi Mati pokazala pripravljenost, da jih (lačne in bose) sprejme v svojo čokoladno hiško — Jankom in Metkam pa verjetno ne bo nikoli jasno, da so pač junaki druge zgodbe, zgodbe o Murphyje-vih zakonih ...
3
INTERVJU
ШШ!
NORMALNOST, KI IRITIRA
Politično javnost, navajeno na mrke politike in turobne opozicijske liderje, je vznemiril človek z lasmi, povezanimi v čop in z uhančkom v ušesu, ki v družbi resnih akademskih avtoritet razlaga demokracijo. Kdo je vendar Zoran Oindič? To vprašanje je doživelo svoj vrh po njegovi letošnji polemiki v Borbi z glavnim Miloševičevim ideologom, profesorjem Mihaj-lom Markovičem. Razumljivo je, da je zaradi ostre, argumentirane intelektualne kritike profesor Markovič izdihnil svojo intelektualno dušo, ki jo je povsem nesmiselno daroval neki bebasti politiki. Nekaj podobnega se je pred nedavnim zgodilo tudi Dragošu Kolajiču, znanem beograjskem dandiju in slikarju, sicer pa neofašističnemu novinarju Duge. Kdo je torej Zoran Dindič, ta strah in trepet režimskih intelektualcev in nacionalističnih revolucionarjev? Le malo jih ve, da imamo opravka s prekaljenim alternativcem^ goro diplom in doktoratov na evropskih univerzah. V »razgretem« štabu Demokratske stranke (eden njenih ustanoviteljev je tudi Zoran Dindič) nam je nekako uspelo, da smo z mladim, predvsem pa izobraženim politikom, za bralce Katedre napravili intervju predvsem zaradi tega, da bi se tudi slovenska javnost seznanila z drugačnim pogledom na zdajšnje hude probleme v Srbiji in Jugoslaviji.
»Rojen sem leta 1952, v Beogradu sem končal Filozofsko fakulteto,« pripoveduje Oindič. »Leta 1974 so mi v Ljubljani sodili in me obsodili na leto dni zapora zaradi poskusa ustanavljanja avtonomne organizacije študentov filozofskih fakultet v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Na tem projektu je bilo angažiranih šest prijateljev: dva iz Ljubljane, dva iz Zagreba, dva pa sva bila iz Beograda. Leta 1977 sem odšel v Nemčijo, kjer sem delal na fakultetah v Konstanci, Bonnu in Frankfurtu. Dve leti kasneje sem v Frankfurtu tudi doktoriral in do pričetka letošnjega leta tam tudi praktično živel. Leta 1985 sem dobil delo tudi v Beogradh na Centru za filozofijo in družbeno teorijo, tretjino profesorskega delovnega mesta pa imam tudi na novosadski Univerzi na katedri za Sodobno filozofijo. Sicer sem eden od ustanoviteljev Demokratske stranke, ki je nastala lanskega novembra, ko sem se praktično vrnil v Jugoslavijo. Sedaj čakam. Čakamo na to, kako se bodo razvijali dogodki in od tega razvoja je odvisno tudi to, ali bom ostal, ali pa znova iskal neko novo deželo, v kateri imajo ljudje več razumevanja za politične razlike.«
ЧиМсШ če povzamem: predavate na več fakultetah, redno pišete za Borbo, De-
asketizem, v katerem je potrebno zelo veliko energije za realizacijo tistih projektov, ki lahko izkazujejo tudi nekakšen učinek. V avtomobilih obstajajo sistemi, ki prižigajo rdečo luč pri sedem, osem tisoč obratih; in ko je moj kazalec na takem rdečem polju, najbolje funkcioniram. To pomeni, da iščem situacije, v katerih se to lahko zgodi.«
'&Wo2&' Kako bi vi ocenili sedanji trenutek političnega pluralizma v Srbiji?
»Po mojem mnenju se situacija v Srbiji bistveno razlikuje tako od slovenske, kot tudi hrvaške. To pomeni, da so napačne paralele, ki se pojavljajo predvsem v množičnih medijih. Povedano naravnost: Vuk Draškovič ni Tudman in opozicija v Srbiji ni DEMOS! Razlika med Tudmanom in Draškovičem ne izhaja samo iz njunih osebnostnih razlik, ampak tudi iz konstelacije političnih sil v Srbiji. Slobodan Miloševič in srbski komunisti niso komunisti tipa Ivice Račan, saj jih srbska politična javnost ne pripoznava kot politično stranko, ki je izdala srbski nacionalni interes. Ali kot politično skupino, ki je vezala Srbijo na Jugoslavijo. Oni imajo svojo publiko, ki je takšna, kot pač je, svojo demagogijo, ki jo spremljajo določeni sloji prebivalstva, predvsem pa dokaj neokrnjeno
Mi torej ne želimo samo spremembo oblasti. Mi želimo spremeniti sistem v Srbiji. Poglejte: tam, kjer je prišlo do spremembe oblasti, se je zelo malo spremenilo v življenju ljudi. Mediji so ostali pod enako kontrolo oblasti. Na Hrvaškem j^ ta kontrola še hujša, kot je bila prej. Velika podjetja so pod enako kontrolo države, kot so bila prej. Privatne pobude imajo prav tako malo možnosti za razvoj, kot so jih imele prej.
mokracljo In druge časopise, ste predsednik izvršnega odbora svoje stranke. Kje črpate tolikšno energijo?
»Sem eden tistih, ki dopušča, da ga nosijo dogodki. Zmeraj sem iskal konfliktne situacije, ker sem prepričan, da vzpodbujajo kreativnost in pozitivno vplivajo na koncentriranje energije. Moji osebni senzibiliteti najbolj ustreza
moč v pomembnih gospodarskih institucijah in medijih. Vse to pa pomeni, da se srbska politična tekma ne bo odvijala med dvema blokoma, pri čemer bi prvi bil antinacio-nalistični in s tem že praktično poražen, drugi pa nacionalni in s tem zmagovit. Situacija je nekoliko bolj kompleksna, zaradi česar je napovedovanje volilnih izidov nekoli-
ko težje kot v Sloveniji in Hrvaški.«
Po čem se vaša Demokratska stranka razlikuje od drugih srbskih opozicijskih strank? Kakšna je njena identiteta?
»Demokratska stranka je edina državljanska stranka v Srbiji. Morda je tudi ena od zelo redkih normalnih političnih strank v Jugoslaviji. Nastala je okoli političnega programa, ne pa kot negacija nekega drugega političnega programa. Za razliko od največjega dela vseh novih strank v Jugoslaviji ni nastala zaradi cilja, da zruši režim, marveč da ta režim zamenja za neki drugi režim. Naša naloga je, da ustvarimo osnove za civilno družbo v Srbiji, ne pa da najprej zrušimo komunizem, potem pa bomo videli. Mi torej ne želimo samo spremembo oblasti. Mi želimo spremeniti sistem v Srbiji. Poglejte: tam, kjer je prišlo do spremembe oblasti, se je zelo malo spremenilo v življenju ljudi. Mediji so ostali pod kontrolo oblasti, pri čemer ni odveč spoznanje, da so na Hrvaškem sedaj še pod hujšim nadzorom. Velika podjetja so pod enako kontrolo države, kot so bila prej. Privatne pobude imajo prav tako malo možnosti za razvoj, kot so jih imele prej. To so točke v na-
šem programu, na katerih bomo vztrajali in v novem parlamentu sodelovali samo s tistimi političnimi strankami, ki bodo zagovarjale privatno iniciativo z vsemi konsekvencami na vseh področjih življenja. Sodelovali bomo tudi s tistimi strankami, ki bodo zagovarjale avtonomijo javnih medijev.
Zahtevali bomo takojšen sprejem zakona o svobodi tiska, ki bo omogočal ustanavljanje privatnih televizijskih in radijskih postaj ter velikih dnevnih časopisov. Sestavni del našega pozitivnega programa je tudi avtonomija civilne družbe, njena neodvisnost od oblasti in politične moči ne glede na to, kdo ima trenutno to moč v svojih rokah. To so točke, po katerih se Demokratska stranka razlikuje ne samo od strank bivših komunistov, ampak tudi od HDZ in DEMOSA.«
'iZMcIM Tako rekoč od samih začetkov spremljajo Demokratsko stranko številne nesimpatije, že zaradi tega, ker so jo takoj razglasili za stranko intelektualcev in na ta način umestili v nekakšen sterilni geto. Še več zamer si je nakopala z distanciranjem od Draškovičevih potez, zaradi česar so namigovali, da se prilizuje oblastem. Kljub temu pa je na enem od opozicijskih mitingov policija s
pendreki pretepla prav njene liderje. Kaj je torej tisto, s čimer Demokratska stranka iritira tako levico kot desnico?
»Tako levico kot desnico iritira normalnost. Tako prvim kot drugim najbolj ustreza mrak. Najbolj zadovoljni so s spuščenimi roletami in poga-šenimi lučmi. V takih prostorih potem prikazujejo različne filme, tu nastopajo različni mediji. Tako je publika v teh zamračenih dvoranah nujno podvržena temu, da neki fantazmi pokloni svojo pozornost; nečemu, v kar na dnevni svetlobi ne bi verjela niti sekundo, v mraku vsaj malo verjame.
V tej luči je Demokratska stranka seveda trivialna politična stranka, ki se zavzema za to, da dvignemo rolete in pri dnevni svetlobi zberemo in odvržemo stvari, ki nas obdajajo. To zbiranje in odpisovanje seveda ni nobeno junaško dejanje. To je nekaj nadvse podobnega računovodstvu; gre za zaključevanje računa, ki nas vrača v surovo življenje, ki nas tako ali tako obkroža. S tega seveda ne morete delati velike politike. To je razlog, zaradi katerega Demokratska stranka vznemirja tudi novinarje. Ni njihov mi-Ijenček. V velikem številu opozicijskih naslovov je bilo v
zadnjih mesecih najmanj prostora namenjeno naši stranki, čeprav je po vseh anketah tretja stranka v Srbiji. Veliko več so pisali o ekstremistični stranki Švetega Save, o četnikih Vojislava Šešlja in o nekakšnih Liberalcih iz Valjeva, ki sodijo Titu in ne vem komu še vse ... Neprimerno manj so pisali o Demokratski stranki, ki je imela v 110 srbskih krajih svoje občinske odbore in ki je imela za 200 poslanskih mest svoje kandidate.
Seveda je normalno, da v razmerah, kjer vladajo ideologije, uradno ne spoštuje pravil igre tisti, ki pravi: »Prihaja zima, ne moremo brez obleke!« ampak le tisti, ki se dere: »Cesar je gol!« Z zgodbami o zimi namreč ne moremo zbrati 100 tisoč ljudi na trgu. S takimi zgodbami jih ne morete zbrati niti 10 tisoč. S takimi zgodbami lahko ustvarjate samo dolgoročno politiko, katere politični cilji se lahko realizirajo v časovnem razponu od enega do petih let, ne pa jutri ali pojutrišnjem. Priznavam, da smo se zavestno odločili za nepopularno politiko, ker menimo, da je val, ki je pljusknil preko Vzhodne Evrope in namesto komunizma pustil za sabo nacionalizem, kratkotrajen. Za sabo pa pustil demo-ralizacijo in samopomilovanje. Seveda bo spet prišlo do mr-
4
ZORAN OINDIČ
wms
LEVICO IN DESNICO
Za ustrahovanje ljudi se uporabljajo velike besede, pri tem pa nihče ne razmišlja o barba-rizaciji politične kulture, ki je rezultat tovrstne zlorabe. Po kontrarevoluciji in ne vem čem še vse je sedaj državljanska vojna prešla v jeziko-vno rabo kot neka povsem normalna kategorija. Čeprav je ta kategorija v vseh normalnih državah poslednje zlo. Državljanska vojna pomeni za neko civilno družbo konec sveta. Pri nas pa je ta termin postal spremljevalna psovka, ki jo izkorišča sleherni polnovinar in polpolitik. Ta raba izraža skrajno politično neodgovornost, ki se v teh krajih prakticira že pol stoletja.
mranja; prišlo bo tudi do soočanja s stvarnim življenjem. In če ne bomo imeli — kot narod, kot federalna enota ali kot država — institucij za reševanje problemov po takem grozečem mrmranju, bomo spet padli v resignacijo prav tako, kot so že padli Romuni in Bolgari. Tedaj se bo veliko število ljudi z obžalovanjem spominjalo komunističnih časov, ko je obstajala država, ki je sicer terorizirala, vendar tudi razvajala; ki je bila strogi tutor, a je kljub temu dajala
stanovanja, službe in na vsakem koraku kratila svobodo volje in obnašanja. Naša največja tragedija bi torej bila, če bo čez pet let komunizem postal nekakšna nostalgična ideja, ki bo inspirirala filme o tem, kako lepo nam je bilo v sedemdesetih letih, ko smo v Trstu lahko kupovali vse, po čemer je hrepenela naša uboga duša.«
Kakšne možnosti ima Demokratska stranka v krajih in časih, kjer je nacionalizem alfa in omega vsega?
»Prepričan sem, da v Srbiji nimamo opravka s tistim nacionalizmom, ki smo ga lahko videli v drugih vzhodnoevropskih državah. To govorim na osnovi izkušenj, ki jih imam z našo stranko v notranjosti Srbije. V krajih, kjer uradno obstaja najhujši nacionalizem, imamo najmočnejše občinske odbore in tudi najboljše kandidate. Že prej sem omenjal dejstvo, da v Srbiji ni prišlo do polarizacije političnih strank, da Draškovič ni Tud-man in da Miloševičevi komunisti niso kompromitirani tako kot Račanovi, ker je njihova organizacija samo pseudoko-munistična in nima nikakršne zveze s socializmom ali komunizmom.«
'ZWMk' Ali ima glede na velike kompetence predsednika v novi ustavi, pa tudi glede na večinski volilni sistem kaj možnosti za razvoj tudi novi totalitarizem?
»Nevarnost pred novim totalitarizmom zmeraj obstaja. To nevarnost zmanjšuje obstoj Demokratske stranke, ki jo je zdaj mogoče utišati samo z represijo, ki je pa ne bo mogoče dolgo izvajati.
'iu№3*»	Ali bo Demokrat-
ska stranka zahtevala revizijo pred nedavnim sprejete srbske ustave, po kateri ima Miloševič tako rekoč neomejeno moč?
»Normalno. Prva stvar, ki jo bomo zahtevali v novem nar-
lamentu, bo sklic ustavodajne skupščine, ki naj pripravi normalno ustavo na normalen način. Predpostavljamo, da nas bodo pri tem podprle tudi druge opozicijske stranke, če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi tega, da si ne pokvarijo del svojega imidža. Mi namreč ne nameravamo izpustiti nobene priložnosti za to, da jih opomnimo in spomnimo na vse tisto, kar so govorili, ko so bili v opoziciji.«
'aa\^i&a' Ali se vam zdi dober predlog, da bi bil novi
srbski parlament enodomen?
»Menim, da je za zdaj dobro, tako kot je, ker je vse skupaj en sam velik provizo-rij: Srbija je provizorij prav tako kot Jugoslavija. Zaradi tega se sedaj ne splača trošiti mnogo energije okoli trajnih institucionalnih rešitev. Za zdaj bi morali ustvariti legitimno narodno predstavništvo — provizorno, kakršno tudi je —, da bi skupaj z drugimi legitimnimi narodnimi predstavniki iz drugih republik ugotovilo, kaj bo z Jugoslavijo: ali bo, ali ne bo in kaj sploh bo namesto nje. Ko bo definitivno jasno, ali je Srbija samostojna država, na katerem teritoriju je samostojna, bomo videli, ali je nujno na tem teritoriju ustvariti iz Srbije federacijo, ali pa bo ostala unitarna država po današnjem vzoru. Menim, da bi sedaj s takšnimi razmišljanji samo spretno preusmerili pozornost vstran od najpomembnejših stvari: potem, ko bo tudi srbski narod dobil svoje legitimne predstavnike, bo na vrsti mučno, dolgotrajno obdobje dogovarjanja s predstavniki drugih republik in šele tedaj bo postalo jasno, kakšna bo nova država in kakšne njene posamične enote. Če sploh bodo.«
'iuMMi Ali se Demokratska stranka zavzema za strogo kategorialno razločevanje federacije in konfederacije?
»Ne. Mi smo se poslovili od teh pojmov. Mi se zavzemamo za skupno državo, ki ji bo
zadoščalo že to, da se bo reklo, da je to skupna država. To, kako bo notranje urejena, je stvar dogovora, pri čemer imamo zelo jasne predstave o tem, kaj je minimum te skupne ureditve. Če bi naši hrvaški in slovenski sodržavljani v tej, še zmeraj skupni državi vztrajali pri skupnosti držav, od katerih ima vsaka svojo vojsko, policijo, carine in meje, potem se s tako državno skupnostjo ne strinjamo. V tem primeru namreč ne vidimo nobenega razloga za to, da ne bi bili, denimo v neki skupnosti držav Grčije, ki nam je prav tako blizu kot Slovenija. Zakaj bi bili prav s Slovenijo? Želimo torej, da bi bil jasen tip enotnosti znotraj te države; intenziteta te enotnosti. Toda: način ureditve te enotnosti je stvar prihodnosti, ki je za nas povsem odprta. To pomeni, da se ne zavzemamo niti za federacijo, niti za konfederacijo, marveč želimo skupno državo, ki bo imela nekatere elemente skupnosti. Torej: skupno vojsko, skupne meje, skupne zakone o najpomembnejših stvareh. Brez vsega tega za njo nismo zainteresirani. Ker ni nobenih razlogov, da bi bili prav s temi, in ne z onimi! Zakaj bi, denimo Hrvati bili z nami, ne pa z Bavarci? Te stvari postajajo torej relativne in v tej relativnosti z vidika negativnih emocij, ki sedaj obstajajo med jugoslovanskimi narodi, ne vidim prihodnosti za takšno skupnost.«
'tu№aWa Ali po vašem mnenju obstaja v Jugoslaviji možnost državljanske vojne?
»Po mojem mnenju državljanska vojna ni mogoča iz preprostega razloga, ker državljanska vojna predpostavlja vojno med oboroženimi državljani v brezvladni situaciji; torej situaciji brez monopola nad sredstvi oborožene sile. Takšno stanje ni nastopilo niti na Kosovem, kajti nikjer nisem opazil, da bi državljani prevzeli v svoje roke državne kompetence, radijske postaje, vojašnice, policijske postaje. Po tem scenariju je torej izredno majhna verjetnost, da bi se kjerkoli na ozemlju Jugoslavije lahko zgodilo kaj takega, kot se danes dogaja v azijskih predelih Sovjetske zveze.«
'tuMi&tA Državljanom Srbije so mediji perfidno sporočali, da bi prišlo do kaosa in državljanske vojne, če bi na volitvah zmagali »četniki«, medtem ko bi bila zmaga Slobodana Miloševiča garancija »miru in stabilnosti«, čeprav ta »garancija« istočasno ravna podlo tako s svo-
jim kot tudi z drugimi narodi v Jugoslaviji
»Menim, da v Srbiji ni četnikov. Ti, ki bi lahko prišli kot provokatorji državljanske vojne, povsem gotovo ne bi bili četniki. To »četniško gibanje« so mediji zelo demonizirali, ker so ga potrebovali za kuliso, izza katere so ostro kritizirali hrvaške politične odnose. Po tem principu izgleda simetrija zgodbe približno tako: »Vidite, mi energično napadamo naše, zaradi tega pa imamo pravico, da enako napadamo vaše ustaše.« Prepričan sem, da je ta četniška nevarnost zavestno sprovocirana in da jo je precenil srbski režim zaradi potrebe po in-strumentalizaciji. Potrebovali so jo kot izgovor za obračunavanja s svojimi komunističnimi in nekomunističnimi konkurenti preko meje. Kar zadeva nevarnost državljanske vojne: menim, da je edina nevarnost, da pride do vojaške diktature ali do vojaško-policijske diktature, ki seveda ne bi dolgo trajala. Iz državljanske vojne ne more nastati državljanska vojna, lahko pa pride do prelivanja krvi, če bo policija streljala na državljane, ki bodo proti vsemu temu demonstrirali. Absurdno pa je, da bi del srbskih državljanov vojskoval z drugim delom; denimo antikomunisti s komunisti. To, kar zdaj počne srbski režim, je semantična napaka, ki je tudi sicer specialnost komunistov: za ustrahovanje ljudi se uporabljajo velike besede, pri tem pa nihče ne razmišlja o barbarizaciji politične kulture, ki je rezultat tovrstne zlorabe besed. Po kontrarevoluciji in ne vem še čem vse je sedaj državljanska
vojna prešla v jezikovno rabo kot neka povsem normalna kategorija. Čeprav je ta kategorija v vseh normalnih državah poslednje zlo. Ni je hujše besed, kot je državljanska vojna; in če pregledate nemški, angleški ali francoski tisk zadnjih tridesetih let, boste videli, da je to eden najredke-je uporabljanih političnih terminov.
Državljanska vojna pomeni za neko civilno družbo konec sveta. Pri nas pa je ta termin postal ena od spremljevalnih psovk, ki jo izkorišča sleherni polnovinar in polpolitik. Ta raba izraža skrajno politično neodgovornost, ki se v teh krajih prakticira že pol stoletja. Ne samo v politiki.
ampak tudi v politični terminologiji.«
Ali bo po vašem mnenju prepoved registracije in nesodelovanje na volitvah Rugove Demokratske zveze Kosova vplivala na bodoče odnose med Srbi in Albanci; sploh na demokratično življenje v Srbiji?
»Stvar je komplicirana zaradi tega, ker bi za prihodnje življenje med Srbi in Albanci v Srbiji potrebovali parlamentarni sistem, v katerem bi probleme, ki obstajajo, lahko prevajali na politično sceno, jih tam artikulirali in reševali s političnimi sredstvi. Komplikacija nastane zaradi tega, ker bi morali v Srbiji istočasno reševati dva problema. Prvi je vzpostavljanje parlamentarnega sistema, drugi pa reševanje kosovskega vprašanja v parlamentu. Kaže, da bo obe nalogi istočasno težko reševati. To pomeni, da bo moral najprej pasti komunistični režim, ki onemogoča parlamentarno reševanje problemov, šele potem pa se bo Srbija obrnila k svojemu največjemu
problemu Kosovu. Niti Demokratska stranka, niti sam se ■nisem mogel ukvarjati s tem vprašanjem. Tam nimamo niti enega poslanskega kandidata prav zaradi tega, ker smo se zavedali nevarnosti in velikih možnosti zlorabe Kosova v politični propagandi vladajoče stranke, ki bi lahko naš poskus parlamentariziranja problema Kosova javno interpretirala kot naše koloboriranje s separatisti in kot naš poskus njihove legalizacije v Srbiji. Zaradi tega menim, da je najbolje najprej vzpostaviti parlament, nato pa s skupnimi napori parlamentarizirati kosovski problem. Sedanja srbska podoba namreč spominja na brodolomce, ki so našli čoln.
Vprašanje je, ali naj vstopijo vsi skupaj, ali pa najprej trije, štirje, ki bodo potem rešili tistega, ki ima manj moči. Mislim, da bi se ta naš srbski čoln prevrnil, če bi se vanj spravili vsi skupaj in da je zaradi tega bolje, da se vsi drugi najprej stabiliziramo kot politične stranke, ki imajo tolikšno politično odgovornost, da bodo potem reševale Kosovo in ga korak za korakom metodično spravljala na politično sceno; bolje, kot da poskušamo politično rešiti Kosovo in odpraviti komunizem. Za sedanjo politično kulturo v Srbiji bi po mojem mnenju oboje bil prevelik zalogaj, ker nimamo dovolj političnih potencialov, niti civilizacijskih prvin, da bi to storili z enim korakom. Zaradi tega je naša stranka ta problem zamrznila. O njem javno več ne govorimo, čeprav se njegove teže še kako zavedamo.«
ВДВД&1 Bi želeli kaj sporočiti slovenskim bralcem Katedre?
»To, da je za razumevanje Jugoslavije potrebno še kaj več, kot zgolj razumevanje situacije v Sloveniji. Uporabil bom mehanično metaforo: vožnja po normalni cesti v tretji ali četrti prestavi je vsekakor ugodna; podobna je slovenski situaciji. Toda, da bi se lahko povzpeli čez jugoslovanski hrib, moramo prestaviti v drugo. Normalno, je, da ima kdo kaj proti vožnji v drugi in da mu je bolj všeč lagodna vožnja v četrti. Toda: s četrto ne morete peljati navzdol. Vkolikor to želite, morate malo zmanjšati hitrost in prestaviti v drugo. Morali bi razumeti tudi to, da se nekakšni lastni kriteriji ne morejo preprosti prenašati na druge in da je za razumevanje problemov drugih potrebna vsaj minimalna stopnja vživljanja v probleme drugih ljudi. Vtis imam, da Slovenci nimajo tega občutka posebej razvitega in da ljudje svoje lastne klišeje često projicirajo v druge, zaradi česar prihaja do nesporazumov. Seveda je ta opomba lahko obojestranska in normalno je, da mora tisti, ki je z drugo vozil v hrib, v ravnini prestaviti v četrto. Naš problem je v tem, ker nekateri ljudje, predvsem režimski ljudje, običajno želijo voziti v drugi po avtocesti — s tem pa iritirajo vse tiste, ki sedijo v avtomobilu. Torej tudi Slovence.«
КМ&И Še vprašanje glede vaše intimne skrivnosti: kam sta torej izginila čop in uhan?
»Ha, ha, ha. To je partijska disciplina. Ne gre za mojo odločitev. Tako je odločil strankarski vrh, ker preživljam manj časa v Beogradu, kot v drugih manjših srbskih mestih. Tako so ugotovili, da moj imidž, ki ni bil sporen v Beogradu, dela škodo stranki izven Beograda. Po 9. decembru se torej lahko pojavim z uhanom in čopom.«
skupna
1961
priložnost
■■ ■ ®
MARJDOfi, Gosposvetska
(063) 35-540. 26-727 KRŠKO, Ul 4 julij« 38 t«i (0608) 31-077
M. SOBOTA. A Novaka 1fl. tel (069) 25-005 T VELENJE. K»rsn*o»» 1 tat (063) 855-185 RAVNE NA K . Koroika 6, lel (062) 862-072 SL KONJICE. Parti?anaka 19. tal (063) 751-888
Seveda je normalno, da v razmerah, kjer vladajo ideologije, uradno ne spoštuje pravil igre tisti, ki pravi: »Prihaja zima, ne moremo brez obleke!«, ampak le tisti, ki se dere: »Cesar je gol!«. Z zgodbami o zimi namreč ne morete zbrati 100 tisoč ljudi na trgu. S takimi zgodbami jih ne morete zbrati niti 10 tisoč.
Tako levico kot desnico ititira normalnost. Tako prvim kot drugim najbolj ustreza mrak. Najbolj zadovoljni so s spuščenimi roletami in pogašenimi lučmi. V takih prostorih potem prikazujejo različne filme, tu nastopajo različni mediji. Tako je publika v teh zamračenih prostorih nujno podvržena temu, da neki fantazmi pokloni svojo pozornost: nečemu, v kar na dnevni svetlobi ne bi verjela niti sekundo, v mraku vsaj malo verjame.
Tedaj se bo veliko število ljudi z obžalovanjem spominjalo komunističnih časov, ko je obstajala država, ki je sicer terorizirala, vendar tudi razvajala: ki je bila kot oče strogi tutor, a je kljub temu dajala stanovanja, službe in na vsakem koraku kratila svobodo volje in obnašanja. Naša največja tragedija bi torej bila, če bo čez pet let komunizem postal nekakšna nostalgična ideja, ki bo inspirirala filme o tem, kako lepo nam je bilo v sedemdesetih letih, ko smo v Trstu lahko kupovali vse tisto, po čemer je hrepenela naša uboga duša.
LJUBIŠA STAVRIČ
TGP POHORJE: ŠPRICER V MARIBORU
TGP POHORJE S TEMNE PLATI
Kdor je bil samo enkrat v Mariboru, je bil gotovo tudi v katerem izmed lokalov TGP Pohorja. Turistični monopolist vsaj v dejavnostih za neposvečene ne pretirava s kvaliteto, poučeni vedo poudariti, da gre ob še marsičem tudi to na rovaš avtokratskega glavnega direktorja. Očitki letijo na zanemarjanje osnovne dejavnosti, zatiranje sposobnih strokovnjakov, na forsiranje poslušnih ljudi, pomanjkanje smisla za medčloveške odnose, zatekanje k neformalnim metodam pritiskov na vse, ki mu stojijo na poti in to celo s pomočjo mafijskih postopkov, prijateljskih in družinskih vezi z vrhovi lokalne politike, policije, inšpekcij, ipd. pa osebno okoriščanje na meji legalnega ali celo čez njo ...
KAJ PRAVI ON?
KREŠIMIR ČABRIAN, GENERALNI DIREKTOR TGP POHORJE
Najbrž ni pomembne firme ali osebe, o kateri ne bi krožile nepreverjene govorice, natolcevanja, podtikanja ipd. Ljudska domišljija ne pozna meja, zloba pa prav tako ne, in tračarije, da je npr. kadrovanje mlajših oseb ženskega spola opravila enočlanska moška komisija kar v hotelski sobi, krožijo v skoraj vseh firmah. Podobno je z govoricami o nameščanju ljudi po sistemu vez in poznanstev, mahinacijah, osebnem bogatenju in okoriščanju vodilnega kadra, domnevnimi madeži na karieri vodilnih, pa nesposobnosti ipd. Takim govoricam smo se skušali izogniti s tem; da smo poiskali sogovornike, ki so bili osebno zraven oz. ki iz lastnih izkušenj poznajo delovanje TGP Pohorje.
Gre v glavnem za ljudi, ki so bili tam zaposleni, pa so iz različnih razlogov odšli, ter za predstavnike konkurence.
Nekateri so pogovor sploh zavrnili (ostali so to označili kot pametno dejanje), tisti, ki so nanj pristali, pa go storili to z opaznim nelagodjem in pod pogojem, da ostanejo strogo anonimni. Ta zapis je nastal na osnovi opravljenih pogovorov in primerjave med njimi, in nima namena biti edina in absolutna objektivna resnica, ampak prej fragmentaren, toda zgovoren poskus enostranske osvetlitve. Mnenje »druge strani« pa objavljamo posebej.
»Pri TGP Pohorje skoraj v nobenem lokalu ne dobiš kapučina, ker se mleko menda noče peniti. Šiptarju nasproti Merkurja pa se isto mleko na enakih mašinah krasno speni.«
Prevladuje mnenje, da je TGP Pohorje strogo hierarhično organizirana firma, v kateri drži vse niti v rokah generalni direktor osebno. Vsi mu sicer priznavajo izredno de-lovnost in prizadevnost, a hkrati mu očitajo, da nima pojma o osnovni dejavnosti, in da zanjo niti nima posluha (pred tem je bil direktor sejmišča, še prej pa je delal v založništvu). Podobno je z njegovimi najožjimi sodelavci, med katerimi prevladuje »računovodska miselnost«, in od katerih se pričakuje vse razen samoiniciativnosti. Direktorjeva desna roka je človek, ki je z vidika delovnosti pravi zaklad, saj se pogosto odpoveduje celo dopustu (eden od sogovornikov ga je označil kot »Čabrianovega hlapca«), vendar mu manjka tako izobrazba (imel naj bi le osnovno šolo), kot tudi sposobnost. Vodstvene službe naj bi se delile po osebnih zaslugah za TGP. Eden od vodilnih naj bi si zaslužil sedanjo službo s tem, da je kot funkcionar občine Pesnica lastnoročno razveljavil sklep skupščine v korist Kompasa in s tem omogočil gradnjo duty free trgovine v Šentilju TGP Pohorje. Generalni direktor naj bi hkrati zasedal direktorski stolček v Casinu (in vlekel dve direktorski plači) tudi zato, da bi lahko tam zaposlil šefa mariborske policije (ki sicer velja za dokaj sposobnega), ki je s spremembo oblasti ostal brez službe. »Baza« očita vodstvu pretirano številen in neučinkovit administrativni aparat, prav pa ji dajejo tudi bivši uslužbenci uprave, ki navajajo primere odpiranja novih delovnih mest npr. »referentov za spremljanji predpisov«, ki so jih menda izumili zato, da bi lahko na njih zaposlili sorodnike in prijatelje vodilnih, nihče pa ni prav vedel, kaj naj bi ti ljudje v firmi počeli, razen da dobivajo plače.
»Posel s Casinom Au-stria je propadel tudi zato, ker so Avstrijci dali pogoj, da nastavijo svojega direktorja ali vsaj sodirektorja. To bi pomenilo, da Čabrian ne bi imel absolutne komande.«
Do pred kratkim je bilo poglavje zase mesto direktorja (in drugih vodstvenih delavcev) marketinga. Na njem se je v zelo kratkem času zvrstila množica razmeroma mladih, sposobnih in samoiniciativnih strokovnjakov (svojo sposob-
nost uspešno dokazujejo v sedanjih službah in kot zasebni podjetniki), ki pa jih je generalni direktor zatiral, ali pa se sploh ni zmenil za njihovo delo. Vsi po vrsti so odšli iz TGP, ker se tam enostavno ni dalo delati, in ker je vodstvo dosledno ignoriralo vse njihove pobude za izboljšanje ponudbe, učinkovitejšo propagando itd. Eden od njih je npr. pripravil predračun in načrt propagande, pa so ga zavrnili v stilu »kaj si nor«, nato pa s stihijsko propagando zapravili bistveno več denarja.
»Stojim za vsem, kar sem ti povedal, ampak obdrži moje ime v tajnosti! Ne bi rad, da me policija vsak dan ustavlja in mi daje pihati alkotest. Čabrian ima dobre veze in je vsega zmožen.«
Povsem neučinkovito je usposabljanje novih delavcev, pa tudi interno izobraževanje nasploh. Praktikanti so prepuščeni na milost in nemilost mentorjem (to so ponavadi šefi gostinskih lokalov), in zgodilo se je že, da so jih ob dveh zjutraj prisilili drgniti že od ne vem kdaj neočiščene rešoje v hotelski kuhinji, ter izpostavljali različnim oblikam omalovaževanja, izkoriščanja in maltretiranja. Pred leti so zaposlili več pripravnikov z visoko izobrazbo, med pripravništvom pa so v glavnem delali gnečo v raznih gostinskih obratih, in še največ koristi so naredili s tem, da so očistili hotel Bellevue. Zaposlitev v »neposredni proizvodnji« je neperspektivna in nezadostno motivirana, zato namesto želje po poglabljanju znanja in pridobivanju novega prevladuje ležernost in apatija. Natakarji pogosto sploh ne vejo, kaj strežejo ipd. Vem za primer natakarja, ki je s tem, ko je na lastne stroške in iniciativo (niti študijskega dopusta mu niso dali) končal gostinsko šolo, postal svojemu neposredno nadrejenemu nevarna konkurenca, za kazen pa so ga premestili na slabše delovno mesto in ga takore-koč prisilili dati odpoved.
Mejne duty free prodajalne so najdonosnejši biznis TGP, za zaposlitev v njih pa je nujno znanje nemščine (in še enega jezika). V kadrovanje pa naj bi aktivno posegla zvezna carinska uprava, ki ji je uspelo spraviti v službo »svoje ljudi« neglede na jezikovni kriterij, medtem ko je TGP to sprejelo zaradi »drugih koristi«. Mejno prodajalno v Šentilju (torej v pasu med SFRJ in Avstrijo) naj bi vodila oseba, ki je bila v Avstriji obsojena na dolgoletni zapor zaradi terorizma in izgon iz države (gre za znani bombni atentat v Velikovcu, ki ga je pripravila Udba).
»Če se hočeš prepričati o gospodarjenju kake firme, poglej v klet ali na podstrešje, kjer imajo odpisano opremo. Pri TGP bi našel npr. aparate za kavo, ki jim manjka samo kako tesnilo, sicer pa so O K.«
Za gradnjo duty free prodajaln in ureditev igralnice so združevali sredstva vsi (takratni) TOZD-i .z obljubo, da si bodo ustrezno vložku delili
dobiček, zdaj pa (reorganizacija v enotno podjetje je pri tem seveda prišla prav) z njim suvereno razpolaga vodstvo podjetja. Sploh je komuniciranje med posameznimi sektorji minimalno, pa še to le preko centralnega vodstva, medtem ko so stvari, ki bi jih bilo pametno urejati enotno, prepuščene nižjim nivojem. Posebej pereča je nabava, saj se je baje zgodilo, da je istega dne pri istem zastopniku več ljudi iz TGP naročilo isti izdelek — seveda po različnih cenah, saj so grosistični rabati odvisni od količine enkratnega nakupa.
Poseben problem je notranja kontrola, saj je javna skrivnost, da gre pri nabavi in izdaji materiala marsikaj v zasebne žepe. V hotelu Orel naj bi pred leti preprosto izginilo kar nekaj sto kilogramov mesa, manjša prisvajanja pa naj bi bila vsakdanji pojav. Dogaja se, da npr. lokal, kjer pozimi mnogi gostje pijejo čaj z rumom, zvečer prikaže, da je bilo prodanega le en deciliter ruma ipd. Sicer pa, če celo direktor na poslovnih kosilih streže svoje vino (ki torej ni obračunano na naročilnici, je pa za podjetje prihranek pri davkih in prispevkih), zakaj ne bi tudi natakarji prodali česa »svojega«?
»Direktor je doma na Ptuju in je sforsiral, da smo tam pri nekem privatniku nabavili buteljke zelo sumljivega belega vina, ki je dobilo že čez kak teden barvo roseja in sploh ni bilo za piti.«
Gostinski lokali TGP Pohorje v glavnem prinašajo izgubo (ki jo podjetje več kot pokriva z dobičkom duty freejev), in so torej svetovni fenomen, saj so gostilne še vedno preživele, celo v hujših časih od današnjega. Manj donosne lokale zdaj oddajajo, vendar pod zelo neprivlačnimi pogoji. Konkurenca domneva, da so izredno visoke najemnine zgolj pesek v oči in odganjanje zunanjih ponudnikov, saj naj bi najemniki iz vrst bivših delavcev TGP v resnici plačevali bistveno manj. Eden od sogovornikov je lakonično izjavil, da ima TGP Pohorje raje izgubo	kot konkurenco,
pred katero da se brani tudi s pomočjo inšpekcij in lokalne politike.
»Portorož je pregovorno drago turistično mesto. Enkrat na nekem sestanku sem na lastne oči videl šefe TGP-ja prepisovati cenike, in lahko si misliš, kako so se en teden kasneje dvignile cene.«
Natakarju, ki stanuje npr. v Zgornjem Dupleku, dela pa na Studencih (in ker zvečer nima ustreznih avtobusnih vez, meče goste iz lokala že pred »zaključno rundo«), podjetje seveda ne plačuje taksija ali kilometrine, pač pa jo dobiva direktor za vožnjo v službo in iz nje. Ko je kazalo, da bo stvar prišla pred sodišče, je delavski svet na hitro sprejel ustrezen sklep in zadevo formalno-pravno pokril.
Takih in podobnih cvetk bi lahko naštel še za nekaj takih člankov, a bodi zaenkrat dovolj! Za konec navajam izjavo enega sogovornikov: »Če že rušite rdeče direktorje — on je edini!« darinko kores
»Kritika je normalna, kajti turizem in gostinstvo je področje, na katerega se vsak spozna in meni, da bi sam to naredit bolje. Gospodarska kriza je prizadela tudi nas, že kakih šest let pa se trudimo voditi poslovno politiko tako, da odpravljamo tiste temeljne pomanjkljivosti iz preteklosti, ko so vse donosne stvari voditi drugi, nam pa so ostale le beraške dejavnosti, medtem ko je denar odtekat v Ljubljano. Te stvari smo uspešno speljali, zdaj pa vstopamo v Jazo premikov in rekonstrukcij v sektorju gostinstva. Naredili smo selekcijo in ugotoviti, kaj je mogoče speljati na podjetniški, in kaj bi bilo primerneje voditi na obrtniški način. Bito je mnogo kritik, predvsem glede nerazčiščenih lastninskih odnosov. Trenutno lastnina miruje, kakor hitro pa se bo sprostila, se bomo preoblikovali v delniško družbo, za kar imamo že vse pripravljeno. Vemo, kje so naše slabosti. V globalu ne odstopamo od slovenskega povprečja. Imamo izrazito problematične, pa tudi dobre lokale. Težava jugoslovanskega podjetništva nasploh pa je razlika v cenah vhodnih in izhodnih surovin, ki je pri nas bistveno manj ugodna kot na zahodu, problem pa je tudi naša produktivnost. Gostinstva in hotelirstvo sta sicer temelj turizma, toda sem spada tudi kultura, krajina, promet itd. Maribor žal ni privlačna turistična destinacija, se pa trudimo to spremeniti z vlaganji v raziskavo geotermalnih vod, ki kaže vzpodbudne rezultate. Dosedanje najdbe sicer ne zadoščajo za komercialno izkoriščanje, vendar naravnost narekujejo nadaljevanje raziskav. Pomembna je tudi bližina avstrijske meje, vendar so cenovni parametri za nas trenutno neugodni. Avstrijce zanimajo storitve našega terciarnega sektorja, tudi naše igralnice, vendar jih čakanje na meji od tega odvrača. Kljub temu pa se naši programi uspešno prodajajo, morali pa bomo še marsikaj narediti Mnoge iokale smo že obnovili, ostale pa še bomo. Nekaterim bomo spremenili program: Š ta j ere naj bi npr. postal pivnica bavarskega tipa. Vlagali pa bomo tudi v droben inventar, pa v izobraževanje. Včasih so šli v gostinske poklice le tisti. ki niso mogli drugam, danes pa je ta selekcija bistveno drugačna, in tudi gostinska šola daje kvaliteten kader. Prijetno nas je presenetila samostojnost in iniciativnost mladih, ki so končali gostinsko šolo.
Zdaj zaključujemo veliko in uspešno investicijo na Šentilju, ki smo jo dobili po težki bitki, in s pomočjo katere uspešno sodelujemo z velikimi multinacionalkami Na področju mednarodne trgovine se osamosvajamo od Brodo-komerca. Kupujemo tudi novo računalniško opremo, saj sedan/a še zdaleč ne zadošča.
Glede šolanja kadrov sodelujemo z gostinsko šolo in zagrebškim Esplanadom. Vzpodbudno je tudi to, da smo z osebnimi dohodki končno prebili republiško povprečje, kar se tudi odraža na kvaliteti Načrtujemo dobro in v skladu z možnostmi Postopoma uvajamo višjo obliko ponudbe in kvalitete Med novinarji nisem priljubljen, ker nimam navade govoriti o konkretnih načrtih. Dolgoletne izkušnje so me izučile, da je dobro čuvati poslovne tajnosti, kajti tisti, ki ima možnost, samo čaka na to, da ti bo ukradel idejo.
Z oddajanjem lokalov v zakup želimo premostiti jez med upravnikom lokala in gostom Marsikateri gostinec danes ni zainteresiran za gosta ker zanj predstavlja dodatno delo. za zakupnika pa je
gost dodaten dobiček v neposrednem smislu. Zelo jasno smo povedali, da imamo pravico, pa tudi moralno dolžnost, ponuditi objekte najprej našim delavcem, in šele nato tudI ostalim. Nisem moralno upravičen soditi o sposobnostih nekoga, ki je doslej delal v nekem realsocialističnem podjetju, kjer ni imet nobenih možnosti, da bi kaj naredit — naj presodi trg! Kjer naši delavci ne bodo uspeti, bomo šli v javni razpis.
Uspelo nam je, da smo zadržati akumulacijo, in da smo se že takrat, ko je to veljalo za heretično, preoblikovali v enotno podjetje.
Na članek v prejšnji Katedri se mi ne zdi vredno odgovarjati, kajti to je stvar morale in etike pisca. Tudi sam sem bil v vaši koži, namreč kot študent sem bil fotoreporter pri Tribuni. Sodbo prepuščam javnosti — kot je napisal Prešeren:	»Apel podobo na
ogled postavi. . .«.
Zelo sem vesel vsake pobude naših delavcev, niso pa vedno upravičene. Pomembno je vzpodbujati v ljudeh veselje do dela, jim dati za dobro delo ustrezno priznanje in jih potegniti iz anonimnosti, npr. predstaviti kuharja gostom ipd. Marsikaj moramo spremeniti, poiskati ustreznejše programe. Glede restavracije Center sodimo, da ljudska kuhinja ne sodi v mestno središče, nismo pa se še do konca odločili, ali bomo tam obdržali gostinski program, ali šli v kaj drugega.
Na očitke, da sem avtokrat, lahko odgovorim le to, da vodim podjetje kot podjetnik z velikim posluhom za ljudi Če predvidevamo odgovornost, so pač potrebna tudi ustrezna pooblastila. Zelo rad delam teamsko, od ljudi pa pričakujem, da se bodo v tako delo ustrezno vključili. So pa problemi. posebej v gostinstvu, kjer se ljudje sklicujejo na nekakšne »zatečene pravice«. Vsi bi npr. radi delali nedeljen delovni čas, ampak marsikje to preprosto ne gre. Dovolim si npr. take stvari, da grem ob enajstih zvečer na obhod po lokalih, in najdem marsikaj, kar mi ni všeč. To bi morali delati moji poslovodje, ki pa imajo raje svoj božji mir. Imenoma lahko povem, da na takih obhodih skoraj vendo najdem v lokalu upravnico Novega sveta Kristo Kek, sicer pa le malo koga
Nepreklicno zahtevam, da naložbe nosijo profit. Ob tem pa kar se le da skrbimo za socialo. V prehodnem obdobju smo lokalom dali subvencije, da jim dvignemo moralo, kajti prihaja nova podjetniška zakonodaja, ki se ji bo treba prilagoditi.
Vsega, kar se dogaja v podjetju, pa seveda ne morem vedeti. Zdi se mi nepotrebno npr. pobiranje »vstopnine■■ za WC, ne dovolim pa, da bi naša stranišča postala javna, pa čeprav bi morali zato uvesti še višjo vstopnino. A to ni glavni problem — to je vzdrževanje reda in čistoče.
Za konec naj vam povem, da smo ena redkih firm, ki posluje s pozitivno bilanco. Narediti moramo vse, da to zadržimo, in s pomočjo tega tudi kompenziramo socialne probleme Ne moremo rigorozno uvesti neke Unije na račun socialnega programa Česar ni naredila vlada z zakonodajo, smo pač urediti sami, na nivoju podjetja Nima smisla, da rinem v neke investicije, ljudi pa držim na zajamčenih plačah, kajti nezadovoljen delavec ne bo nikoli dobro delal, v gostinstvu pa sploh ne. Problem so natakarji, ki niso nikoli zadovoljni, in si pač sami vzamejo, kolikor se jim zdi. A to se rešuje tudi z drugačnimi prijemi.
TELEFONIJADA
Dva ali tri dni po izidu prejšnje Katedre, v kateri je izšel tudi satiričen tekst »Narslabše jedi za ta sestradane ludi«. ki se norčuje iz lokalov TGP Pohorje, so prizadeti zasuli uredništvo s telefonskimi klici. Glavni urednik, ki je nanje odgovarjal, se jih spominja nekako takole
»Kličejo z uprave TGP Pohorje in zahtevajo ime in priimek .povinarja, ki je to pisal, oz da hoče šef to izvedeti. Povem, da je tekst podpisan . Čez kake četrt ure kliče gospa, ki se je predstavila kot šefica Novega sveta. Kolikor slišim, ima pred sabo časopis in ga lista. Pravi, da zakaj pišemo o njih. kar ni res, da naj raje pišemo o Janši in podobnih, in da naj njih pustimo pri miru, ker imajo tri ali štiri zvezdice. Nato preleti tekst in podrobno razloži, kaj v njem ne drži. da oni sploh ne vejo, kako se dela ribja juha. da imajo stalno sveže ribe, in da pristaja edino na to, da je bila juha mogoče malo bolj hladna, nikakor pa ne iz plesnivega česna, ker česa takega sploh ne dodajajo, sploh pa se lažnost teksta vidi že po tem, da omenja star kruh, ki ga oni sploh ne uporabljajo, saj imajo samo sveže žemlje; streho imajo res plastično, ampak niso krivi, ker za kaj boljšega pač ni denarja, predvsem pa smo jim s tekstom naredili veliko škodo, saj kuhar sedi v kotu kot kup nesreče Dogovoriva se, da mi bo poslala odgovor, ki ga bomo z veseljem objavili, vendar ga doslei nismo dobili. Bilo je še nekaj klicev, ampak pustimo to «
6
OBČINA MARIBOR; 382 PISARN. 6 SEJNIH SOB
тша
KOLONE PRED VRATI SO BILE POVSEM NAKLJUČNE
Normalni ljudje se vedno znova, ko zagledajo kakšno impozantno občinsko stavbo, sprašujejo, kaj se v takšnem mravljišču dogaja, kaj stotine zaposlenih počnejo. Odgovor, ki so ga že silovito in jedrnato ponudili v filmu »Brazil«, drži tudi v primeru naših, na primer mariborske občine. Vsi so zaposleni čez glavo, ne znajdejo se med gorami papirjev, edina zadeva, ki zares efikasno deluje, pa je v vsej stavbi bife. Naši reporterji na občini niso iskali odgovora na vprašanje, kako in v kakšni meri sistem deluje, osnovno vprašanje, s katerim so vstopili v žrelo mariborske birokracije, je bilo, kaj se tam notri sploh dogaja. Jedrnat odgovor, da kaj malo več kot nič, je blizu resnice.
Predpraznična sreda,
28.	11. 1990.
Mrzel poznojesenski dež je tega dne čistil umazanijo z mariborskih ulic. Raznobarvni dežniki so zadevali drug ob drugega, mokri pešci smo preklinjali avtomobiliste, avtomobilisti so preklinjali semaforje, vsi skupaj pa smo složno preklinjali fekalično vreme.
V takšni neprijetni atmosferi sva se s kolegom odpravila na občino delat reportažo. Vsa premražena in premočena sva se znašla v stavbi mariborske občine v ul. Heroja Staneta 1. Na hodniku pri glavnem vratarju sva se ustavila, da bi otresla s sebe odvečno vlago in na najini desni strani naju je pozdravil večji list papirja, na katerem je pisalo: »Oddelek za LO se je preselil na Rotovški trg 9«.
Odpravila sva se do najine »veze« na občini, vodje_proto-kola gospoda Lenarda. Ni nama mogel postreči s podatki, ki sva jih potrebovala, zato naju je odvedel k sekretarju za informiranje gospodu Pušenjaku. Gospod Smiljan Pušenjak nama je sicer bil pripravljen pomagati, toda prišla sva ravno v najmanj primernem trenutku, ko se mu je mudilo na sestanek o Trendu. Kljub temu si je vzel toliko časa, da nama je prisluhnil in naju napotil k osebam, pristojnim za dajanje informacij, ki so naju zanimale. Poiskati bi morala gospo Šebedrovo iz kadrovske službe in gospoda Ogrizka iz materialne službe.
Ker sva ob prihodu videla, da je pred vrati pisarne za potne liste kolona, kakor tudi pred pisarnami za izdajo začasnih registrskih tablic za avtomobile, sva šla vso stvar fotografirat in povprašat ljudi, kako dolgo čakajo.
14 dni in pol ure do izhoda iz krize
Mladenka, ki je bila na začetku kolone, je povedala, da je čakala na potni list 14 dni in še skoraj pol ure v koloni in to samo zato, da bi lahko dvignila svoj novi potni list. Dodala je tudi, da je bila pred 14 dnevi še veliko hujša gneča in je čakala še dalj časa.
3 izmene za slovenski narod + prazniki
Najina nadaljnja pot naju je vodila na podstrešje (dile), kjer je materialna služba. V sobi 309 bi morala najti gospoda Franca Ogrizka. Njegova tajnica se je ravno zmotila pri preštevanju nekih listkov, ko sva potrkala in vstopila v njeno pisarno. Prvi poizkus je bil seveda neuspešen, saj je bil gospod Ogrizek »zunaj« in naj bi se vrnil okoli 11. ure. Časa sva imela na pretek, zato sva se odločila, da najprej preštejeva na gosto posejana vrata na podstrešju mariborske občine, potem pa še vsa vrata v pritličju, in II. nadstropju stavbe. Na podstrešju je vsa stvar potekala dokaj gladko. Pri štetju vrat pisarn v II. nadstropju pa se je zgodil »dogodek«.
Preden sem šel delat reportažo, so mi izkušeni novi-
narji svetovali, naj se dobro psihofizično pripravim in bom čimbolj vsiljiv; naj »vdiram« v pisarne in uradnike ter uradnice vprašam, kaj trenutno počnejo. In, pripravljen naj bom, da me bo kdo nagnal iz pisarne. Torej, v II. nadstropju se je zgodil dogodek, ki je vse predhodne nasvete postavil na glavo. Pri štetju vrat pisarn sva zašla v gručo ljudi, in eden od njih je vprašal, če sva midva fotografirala po hodnikih v pritličju. Seveda sva bila poosebljeni karikaturi novinarjev, oborožena s pisalom in veliko beležnico ter fotoaparatom, tako da je bilo vprašanje precej smešno. Taisti možakar, ki je postavil prej omenjeno vprašanje, je nato dejal, da bi njihov šef rad govoril z nama. In tako sva bila povabljena na pogovor z načelnikom oddelka za notranje zadeve, gospodom Jožetom Majerjem. Na kratko sva mu razložila, kdo sva, kaj delava na občini, nakar je gospod Majer potarnal, koliko dela da ima, kako njegove delavke delajo v treh izmenah, ker jih je premalo za tako obsežno delo, kot je ugotavljanje državljanstva, ki mora povrhu vsega biti končano do 23. 12. 1990. Poudaril je, da to delo opravljajo iste ženske, ki delajo tudi v pisarnah, zato jih morava razumeti. Rekel je tudi, da ve, da sva fotografirala, in ne bi rad, da bi samo enostransko prikazala vrste pred pisarnami. V pisarni načelnika oddelka za notranje zadeve sva se zadržala več kot pol ure na razgovoru in v tem času nama je gospod Majer že zatrdil, da smo novinarji Katedre vedno dobrodošli, da pa se naj vendarle prej najavimo, da si bo vzel čas za nas.
Ura je kazala že skoraj pol dvanajst, ko sva uspela prešteti vsa vrata pisarn v tej glavni stavbi mariborske občine. Vseh vrat pisarn v stavbi mariborske občine v ul. Heroja Staneta 1 je 166, pri čemer so izvzeta vrata v kletnih prostorih, kjer sta arhiv in bife. Sicer pa je daleč največ vrat posejanih na »podstrešju«, kar 69 vrat pisarn je razvrščenih na obeh straneh ozkih hodnikov. Uradni, občinarski podatek pravi, da je v stavbi v ul. Heroja Staneta 1 natanko 157 pisarn in ena sejna soba. Razlika bi lahko odpadla na »piso-arne«, ki sva jih s kolegom prištevala k vratom navadnih pisarn.
Kava in zaprta vrata
Po končanem preštevanju vrat pisarn sva se ponovno odpravila iskat gospoda Ogrizka. To pot je imela njegova tajnica obisk, skupaj s še eno žensko sta srebali svojo kavico, ko sem drugič vdrl v njeno pisarno. Spet zaman, saj se gospod Ogrizek še ni vrnil. Spustila sva se nadstropje nižje, da bi poiskala gospo Šebedrovo iz kadrovske službe, toda naletela sva na zaklenjena vrata pisarne. Je pa bil zato hodnik, natrpan z mizami, stoli in drugo najrazličnejšo kramo, toliko bolj živ, kolikor je bilo mrtvo po pisarnah. Srečo sva poskušala še pri načelniku oddelka za splošno upravne
s ммнрчнш		
		
		
		
		
»• v* X;		
		
		
		
		
		
		
> -» Ш \ v К ! , -ЈЦд!		
		
		
■		
		
' -1	ШШШШШШИт- ШШШШ	
zadeve, a tudi tu neuspešno. Tajnica gospoda Arka je bila zmotena sredi tipkanja »Predloga nadaljnje organiziranosti družbenopolitičnih skupnosti v Mariboru«, a nama je vseeno postregla z informacijo, da je gospa Šebedrova na dopustu, gospod Arko pa na sestanku.
Takšna brezuspešna trim-čkanja po občinskih hodnikih in stopnicah gor in dol člove-' ka hitro utrudijo, zato sva s kolegom odšla v bife, kjer sva počakala, da se gospodje vrnejo s sestankov in drugih poti. Na precejšnje začudenje je bil bife malodane popolnoma prazen.
Rotovž za vojsko in županjo
Natakarica, ki dela v bifeju, pravzaprav menzi, je dejala, da imajo že približno deset let lokal v oskrbi Študentski domovi. Povedala je tudi, da na začetku tedna vedno ustvarijo večji promet, kot v petek ali tako kot tokrat, tik pred prazniki.
Ko sva si odpočila noge in okrepila telo z dodatnimi vitamini hmeljevega soka, sva ponovno zakorakala na podstrešje, da bi poiskala gospoda Ogrizka. Tokrat sva imela več sreče in sva ga ujela v pisarni. Poprosila sva ga za informacijo o tem, kje vse so občinski upravni organi, a se je gospod Pušenjak, ki naju je napotil k njemu, rahlo zmotil, saj gospod Ogrizek sploh ni kompetenten za dajanje tovrstnih informacij. Res pa je, kot je sam poudaril, o vsem dobro seznanjen, saj dela na »prostorski premestitvi upravnih organov in služb«. Seveda me je zanimalo, ali bodo županjo res preselili in vselili v * galerijo Rotovž. Gospod « Franc Ogrizek je nadrobno £ razgrnil svojo težnjo, da bi £ občino prostorsko organizira- § li tako, da bi bila zagotovljena m kar največja funkcionalnost občinskih prostorov. Zato so že izselili oddelek za ljudsko obrambo iz pritličja te centralne občinske stavbe v pisarne na Rotovškem trgu 9, in tudi nekatere pisarne znotraj stavbe so začeli preseljevati, tako da so nekatere pisarne trenutno prazne, kar pa ni posledica predprazničnega šprica-nja dela, kot bi kdo pomislil, ampak je posledica preseljevanja pisarn. Kar se preselitve Županjine pisarne v galerijo Rotovž tiče, pa je dejal, da obstaja realna možnost, da se izvršni svet in tudi županja res preselijo v prostore na Rotovškem trgu, da pa je zaenkrat to še to samo možnost, saj se mora najprej določiti, kaj je sploh funkcija župana, počakati pa je treba tudi na novo ustavo in videti, kaj le-ta prinaša, saj naj bi prišlo do bistvenih razlik v organizaciji uprave. Šele nato se bodo odločili, je dejal gospod Franc Ogrizek, o morebitni preselitvi županje v nove prostore. Toda obstajajo realne možnosti, da se ta preselitev
županje v galerijo Rotovž realizira.
Do pomembnejših prostorskih sprememb naj bi prišlo v pritličju stavbe, kamor naj bi se v del, kjer je bil prej oddelek za LO, premestil del oddelka za notrnaje zadeve, svojo mesto pa naj bi tam našli tudi banka in zavarovalnica, tako da bi stranka imela možnost pod eno streho urediti vse svoje zadeve, ne da bi pri tem morala zapuščati prostore v pritličju stavbe v ul. Heroja Staneta 1.
382 pisarn in 6 sejnih sob za 651 uradnikov
Gospodu Ogrizku sva se zahvalila za pogovor in se napotila po temeljne informacije, ki jih potrebujeva za reportažo o občini, to je število zaposlenih na občini in kje se občina ter Občinarji vse nahajajo. Na srečo sva vse iskane informacije dobila pri gospodu Milanu Arku, načelniku oddelka za splošno upravne zadeve. Na srečo zato, ker se je občinska stavba v ul. Heroja Staneta 1 vse bolj praznila. Moč deževnega vremena in
nih do konca leta zmanjšalo za 23. V tem številu pa niso zajeti zaposleni po krajevnih uradih v krajevnih skupnostih mariborske občine, katerih število je tudi večje kakor 100. Torej teh 651 delavcev in funkcionarjev ima na voljo 382 pisarn in 6 sejnih sob. Od tega števila je v stavbi v ul. Heroja Staneta 1, o kateri je v tej reportaži tudi govora, zaposlenih 328 delavcev in funkcionarjev, ki imajo na voljo 157 pisarn in eno sejno sobo. Ostale pisarne in zaposleni pa so locirani v Cafovi 7, kjer sta zavod za informatiko in oddelek družbenih prihodkov, v ul. Heroja Tomšiča 2, kjer sta oddelek za geodetske zadeve in inšpekcijsko nadzorstvo, v Prešernovi 6, kjer je oddelek za gradbene in komunalne zadeve ter promet in zveze, v Sodni 15, kjer je del oddelka družbenih dejavnosti, v Štrosmajerjevi 32, kjer je del oddelka za notranje zadeve — izpitni center, na Rotovškem trgu 9, kjer je oddelek za LO, v Tomšičevi 42, kjer je zavod za šolstvo, in v Gregorčičevi 19, kjer je sa-
potnih listinah vse, kar naju je zanimalo. Gospa Irena Štebih, ki jo je načelnik oddelka . za NZ določil, da naju informira, je povedala, da mora občan prinesti izpolnjen obrazec, ki ga kupi v trafiki in pa koleke v pisarno št. 29, kjer preverijo, če je vse izpolnjeno in če podatki držijo. Če so izpolnjeni vsi pogoji, eden temeljnih je, da ima občan stalno prebivališče na območju občine, gre potem iz sobe 29 obrazec, zahtevek za potno listino na preverjanje. Relativno dolga čakalna doba je posledica slabe tehnične opremljenosti in pa slabe organizacije dela ob zelo velikem navalu na to službo. Terminali, ki so jih na oddelku za NZ pred kratkim dobili, pa delo, namesto da bi ga poenostavljali, le še bolj komplicira-jo, saj je način hranjenja vseh podatkov ostal še naprej po starem, ob tem, da delajo tudi že po novem. Ko bo število faz obdelave podatkov skrčeno na minimum in bo organizirano tako, da ne bo treba hoditi po celi občini, predvidevajo, da bodo v stanju izgotoviti potni list v štirih dneh, vendar pa lahko teoretično dobite potni list tudi v eni uri, če najdete na občini osebo, ki pozna cel potek obdelave in izdelave potnega lista ter je istočasno pripravljena za vas tekati od enih vrat do drugih.
12 praznih skodelic kave
Gospa Irena Štebih je sicer povedala še veliko podrobnosti, ki pa niso tako zanimive. Po pogovoru z njo, ko je ura kazala že krepko preko treh popoldne, sva sklenila počasi zapustiti občino, ki je tudi že samevala. Hodniki so se spraznili, pisarne prav tako, razen tistih uradnic, ki so res morale imeti uradne ure do
naglo bližajočih se praznikov sta pač opravila svoje.
Torej, gospod Milan Arko nama je dal nekaj pisnega materiala, iz katerega lahko razberemo, da je v upravnih organih in službah občine Maribor zaposlenih 651 delavcev in funkcionarjev, pri čemer naj bi se število zaposle-
Modernizacija v delu uprave mora slediti naslednje cilje:
•
•
— zagotavljanje kreativnih kadrov, s tem pa tudi drugačno vrednotenje njihovega dela. (Biti Občinar ne sme pomeniti psovko ampak ugled).
(Predlog prostorske namestitve upravnih organov, služb, strank in drugih prosilcev, s predlogom uporabe bivših občinskih stavb, stran 3)
mouprvna stanovanjska skupnost. Na teh naslovih je skupaj 171 pisarn in 5 sejnih sob občinskih upravnih organov in služb, v katerih je zaposlenih skupaj 323 delavcev in funkcionarjev.
Počasni občinski terminali
Svojo reportažo z občine sva sklenila končati s potnimi listi, s katerimi sva jo nekako tudi pričela. Hotela sva izvedeti, kakšen je potek pridobitve potnega lista, zakaj je treba nanj tako dolgo čakati in podobno. Po informacije sva se napotila kar k najbolj kompetentni osebi, k načelniku oddelka za notranje zadeve, ki naju je pred nekaj urami pobral s hodnika in povabil na pogovor ter istočasno rekel, da smo pri njem vedno dobrodošli. Toda ravno tokrat ni imel časa, sa je hitel na zelo pomemben sestanek. Kljub vsemu pa je določil žensko, ki dela s potnimi listinami in se na vse skupaj tudi dobro spozna, da nama je razložila o
pol petih. V prvem nadstropju, kjer vodijo vrata v prostore predsedstva izvršnega sveta občine Maribor, je bila na okenski polici tasa z 12 praznimi kavnimi skodelicami.
Najin dan, ki sva ga preživela na mariborski občini, se je končal. Visoki občinski funkcionarji so to predpraznično sredo preživeli delovno, na najrazličnejših sestankih; tistih, ki jih ni bio, ni najverjetneje tudi tokrat nihče pogrešal, najini od hoje po občinskih hodnikih in stopnicah oguljeni čevlji, so prepričljiv dokaz, koliko prehojenih poti je potrebnih, da na občini opraviš zastavljeno opravilo.
Ob približno pol štirih sva skozi vrata občinske stavbe stopila v deževno jesensko popoldne. Pozdravil naju je prometni kaos; hupanje avtomobilskih siren, smog in mraz ter vlaga so naju spremljali na najini poti domov. In spraševala sva se ter se še vedno sprašujem, kje je bilo huje: znotraj ali zunaj?
MIRO LENIČ
7
OPIJ ZA PLEBS
SLOVENSKI PLEBISCIT JE OPIJ ZA PLEBS
Plebiscit sam po sebi seveda ni sporen. Sporen ni celo tedaj, ko skušajo slovenski politiki z njim dokazati tistim, ki se jih bojijo, da vladajoča bizarnost ni produkt nekega posebnega, ampak občega voluntarizma. Nadvse sporno pa je ravnanje slovenskih politikov z institutom plebiscita. To ravnanje ni nepodobno mešetarjenju na kaki tretjerazredni podeželski tržnici, ki mu je tedaj, ko se zdi, da uresničuje posvečen cilj, malo mar za konvencionalna pravila mešetarske igre. Tako so slovenski politiki — ne glede na svojo strankarsko pripadnost — plebiscit spremenili v sredstvo za uresničevanje političnega programa vladajoče koalicije. V času po volitvah se je kmalu izkazalo, da ta koalicija nima nikakršnega političnega programa, razen programa slovenske države. Zdaj, ko drži državni aparat povsem v svojih rokah, ne ve povsem natanko, kaj bi
z njim počela. Tiste, ki njene predstavnike navkljub splošni demoralizaciji še zmeraj dobronamerno sprašujejo, zakaj vlada ne opravlja te ali one vladarske dolžnosti, moralizatorsko utišajo z informacijo, da je pač tako hudo, da vlada ne more ničesar storiti.
Bolj kot prebivalci Slovenije potrebuje plebiscit, ki so ga mediji že nekritično povzdignili v še eno letošnje »zgodovinsko dejanje slovenskega naroda«, slovenska politična elita. Zato mešetari s človeškimi dušami, ko se do poznih nočnih ur dela, da ne ve, kakšni so, če hočete, evj ropski kriteriji izražanja kolektivne volje. Če pridejo na plebiscit od desetih trije in sta dva za, je plebiscit uspel, se sprenevedajo ti, ki jim gre najbolj za nohte. Nič manj ne manipulirajo z javnostjo oni, ki so se sprijaznili s plebiscitarnim uspehom tedaj, ko so »za« štirje od šestih. Res je,
da bi za Butale to bil kar lep uspeh, vendarle so Butalci vsemu navkljub bili tako pametni, da se niso podajali v plebiscitarni razvrat. To, kar počnejo slovenski politiki s plebiscitom, je žaljenje javnega razuma, kajti vse bolj jasno postaja, da bo plebiscit — tako kot samoprispevek v časih stare dobre diktature — v vsakem primeru uspel.
Ustoličeni interpreti bodo nazadnje za uspeh proglasili že samo izvedbo. Torej dejstvo, »da so si upali« ne glede na »oster ton« upokojenih oficirjev. Seveda se samo po sebi vsiljuje vprašanje,	čemu
sploh plebiscit, če je njegov izid vnaprej znan? Obredi so vedno znamenje neke potrebe, četudi se nam zdijo nefunkcionalni. Nova plitična elita je v škripcih: vse gre po zlu, enotedensko zaupanje volilcev je splahnelo. V Italiji bi v takih razmerah razpisali predčasne volitve. V Sloveniji pa plebiscit. Da vsaj ožje so-
rodstvo politične homenklatu-re še enkrat potrdi njen program. Slovensko državo torej.
Samo to hočem reči: da bi referendum bil referendum, morajo biti natančno izpolnjeni vsi pogoji,.ki so teoretično potrebni, da bi referndum demokratično uspel. Da bi lahko ostal to, kar je: demokratična oblika odločanja. Zato je najprej potrebno vedeti, 1) kdo odloča in katera je tisto skupno število, od katerega se izračunava večina; 2) jasno mora biti formulirano vprašanje, o katerem se odloča, da je nanj mogoče jasno in enoznačno odgovoriti z »ne«; 3) prav »da« ali »ne«; 3) prav tako mora obstajati atmosfera, v kateri lahko javnost seznanjajo pod enakimi pogoji vsi s svojimi argumenti; 4) obstajati mora tudi resna kontrola izvajanja referenduma. To so pravzaprav splošna pravila referendumske igre, ki jo je pred ne tako davnim nesramno izigrala
»oblast v občini Pesnica. Zaradi skrajno zavajojočega referendumskega vprašanja nazadnje sploh več ni bilo jasna, kdo je bil »za« in kdo »proti«. Oblast ima rada nejasnosti. To je alibi za njeno pojasnilo. Pri tem ni nepomemben podatek, da kompetenten republiški nadzorni organ na številne pritožbe prizadetih ljudi ni reagiral. Ampak zdaj ne gre več za občino, zdaj gre za državo. In včasih so nas učili, da je za samoopredelitev katerega koli naroda — torej tudi slovenskega — potrebna dvo tretjinska večina, ker sicer ne moremo govoriti o realizaciji demokratičnega načela samoopredelitve prebivalcev, ljudstva ali naroda kake države. Mesto v senci lipovega lista trdi, da za kaj takega zadošča že tretjina. In da je politična klima demokratična tudi tedaj, ko Marojevič v imenu svoje stranke ne more zaradi izpada električnega toka ja-
vno povedati svojega strankarskega mnenja. To, da je proti plebiscitu in da govori v srbskem jeziku, kajpak ni nikakršen argument za izključitev ozvočenja. Mnogo je jezikov, v katerih je mogoče govoriti politične neumnosti. Slovenščina je seveda med njimi. In če nameravajo Slovenci konstituirati svojo lastno državo, bodo manjšinam — tudi tej, o kateri govori Marojevič — morali priznati status avtonomije. Nekaj takega smo zahtevali od Srbije v času, ko je bila samo ena od federalnih enot.
Glede na to, da dokončna vsebina nove slovenske ustave še ni znana, nam za odločanje na plebiscitu manjka še odgovor na vprašanje: kakšna bo ta slovenska država. Samostojna? Tudi Albanija je samostojna. In bolj ko je samostojna navzven, je trinoška navznoter. Samostojnost torej ni nobeno jamstvo za demokracijo. Ali blagostanje.
DRAGICA KORADE
STVARJENJE SLOVENIJE
cialistov bi iz njih naredilo bedake, ki ne jemljejo resno svojih lastnih pobud. Ostalima opozicijskima strankama pa so z vprašanjem: Ali ste za Slovenijo? postavili nož na grlo. Negativni odgovor bi za sleherno stranko pomenil političen samomor. Tako je kljub pomislekom prišlo do konsenza. Plebiscit bo! Vsa vesoljna slovenska politika se je tako poenotila pod taktirko Demosa, ki jo je ta v osebi gospoda Pučnika poprej iztrgal iz rok socialista Žaklja. Morebitna krivda se bo delila, slava pa bo pripadla le enemu. Plebiscit pa je enako kot za Demosove politične stranke pomemben tudi za njihovo vlado. S tem, da so svarili pred težavami, ki jih bo prinesla odcepitev, so dobili univerzalno pribežališče, ki jim bo omogočalo, da bodo v naslednjem obdobju vse svoje težave pometli pod preprogo plebiscita. Ljudje so se sami odločili, zato naj morebitne posledice strpno nosijo na svojih plečih!
Če se sedaj poslovimo s polja političnih manevrov, bomo videli, da nosi prihajajoč plebiscit v sebi kar nekaj notranjih protislovij, ki jih pa politično tematiziranje ni zajelo. V prvi vrsti je nejasno, o čem se bo sploh odločalo. Odgovor, da o samostojnosti Slovenije, ne pove ničesar. Vsa dovolitvena in povolitvena politika je, tako je vsaj razglašala, ustvarjala samostojno Slovenijo. Se je ves čas le blefiralo? In če je zadnje mesece in leta vladajoča politika igrala s ponarejenimi kartami, zakaj bi pa politika po plebiscitu nehala goljufati? Sama formulacija plebiscitnega vprašanja kaže na meglo, v kateri se je njegova ideja formulirala, saj vprašuje ljudi, če sl za nekoč želijo samostojno Slovenijo. Kakršenkoli že bo odgovor državljanov, omogočal bo različne interpretacija in nove strankarske spopade.
Tako je plebiscit ujet v neko notranje protislovje, ki mu
onemogoča, da bi bil tisto, kar želi biti: izraz volje državljanov. Mističnemu vprašanju. ki ga zastavlja, se bo paralelno pojavila mistična interpretacija. Plebiscit tako ne bo referendum, ki da odgovor na neko trdno zastavljeno in omejeno vprašanje, pač pa bo zgolj podelil nekakšne generalne zaupnice skupščini. Bo torej nekakšne nove volitve, kjer pa ne bomo volili kot na normalnih volitvah, temveč zgolj izstavljali zaupnico.
Skupščina se obnaša, kot da ne more verjeti rezultatom zadnjih volitev. Samo sebe je dojela kot nesposobno, da ustvari tisto, kar je želela: samostojno Slovenijo. Zato se je odločila, da ponovno pov-nanji stvarenje samostojnosti. Sama sebi ni upala naprtiti odločitve, zato jo je preložila skupaj s posledicami, ki jih odločitev prinaša, na ramena državljanov. Historiat plebiscitne ideje jasno kaže, da ta ni posledica spoznane ekonomske nujnosti, vsem zagotovilom navkljub, temveč je politični manever, ki je brez tehtnega razmisleka poiskal opravičilo v ekonomski nujnosti.
Škandal s plebiscitnim zahtevkom je viden v priznanju skupščine, da dosedaj ni ničesar naredila, da je ves po-volitveni čas manevrirala v meglenih vodah brez krmila. Krmilo pa bi naj bilo ves čas v rokah neke druge oblasti in ne izvoljene. Naša politika je torej vseskozi menila, da ni na oblasti ona, niti državljani, ki so jo izvolili, temveč nekdo drug. Kdo pa bi naj bil na oblasti? Jasnega odgovora ni, le prsti kažejo na Beograd. Politika upa, da bo s pritrdilnim odgovorom na plebiscii-no vprašanje dobila oporno točko za stvarjenje države, preko katere bi šele dobila razlog za svoj obstoj. Do danes je torej lagala. Kaj pa bo počela jutri, ko ji bodo državljani — če ji bodo? — še enkrat dali v upravljenje Slovenijo?
SILVO ZA PEČNIK
V predvolilni tekmi, kjer so se stranke potegovale za naklonjenost volilcev, je bila ena izmed osrednjih tem samostojnost Slovenije. Volilci so se odločili, na eni strani za predsedniškega kandidata Kučana, ki je bil jamstvo za previdne poteze; ter na drugi strani za skupščinsko večino Demosa, ki bi naj pospešila osamosvajanje Slovenije. Čuden izid je lahko politika razumela le kot zapoved — hiti počasi.
Socialisti, verjetno največji poraženci zadnjih volitev, so v ■ borbi za večjo naklonjenost volilcev pred dobrim mesecem lansirali v skupščino zahtevo po plebiscitu. S to, za opozicijsko stranko verjetno zelo pametno reklamno politično potezo, so nase pritegnili pozornost medijev, ter z istim zamahom spravili Demos, ki je do takrat veljal za garanta bližnjice v samostojnost, v neprijeten položaj. Demosov skupščinski blok, kot tudi njegova vlada, so se na pobudo odzvali kot razžaljeni otročaji. Svojo slabo vest, ki jim je v spanju govorila: toliko dni smo že na oblasti, odcepitve pa še ni (podobnost z odštevanjem v Mladini ni naključna), so zagledali pred sabo (bog pomagaj!) v podobi socialistov. Razžaljeni in ponižani so na socialiste izbruhali vso žveplo, ki so ga premogli. Socialistom so očitali avanturizem, ki bo Slovenijo in Slovence popeljal v pekel gospodarskega razsula.
Toda že po dveh tednih so Demosovi poslanci ugotovili, da bi kazalo v njihova politična jadra, ki so spričo gospodarske katastrofe ostala mlahava, zajeti nov veter. Novo sapico pa so si obljubljali predvsem s tem, da so socialistično pobudo, ki verjetno sploh ni bila mišljena resno, vzeli za lastno. S tem pa so uspeli presenetiti svojo lastno vlado, ki je bila na takšno potezo povsem nepripravljena (to ilustrirajo prve izjave predsednika vlade, ki je vedel po-
vedati le, da vlada o tem vprašanju še ni razpravljala). Velikodušna poteza, ponudba ostalim strankam, da se lahko
tej pobudi pridružijo, je bila le poskus kovanja političnega drobiža.
V čem je genialnost zadnje-
ga političnega manevra Demosa? Pobudo socialistov so uspeli predstaviti kot svojo. Morebitno nasprotovanje so-
8
OPIJ ZA LJUDSTVO
-МШ2
ITALIJANSKA MANJŠINA POD PLEBISCITOM
PRESEKANA NA DVA DELA
Da bo italijanska manjšina v Sloveniji po plebiscitu delila dobro ali zlo usodo skupaj z ostalimi državljani te republike, kot so visokodoneče sklenile politične stranke v plebiscitnem dogovoru, seveda ne gre dvomiti. Italijanska manjšina je delila usodo z ostalimi narodi v Jugoslaviji v vsem povojnem obdobju, saj se, ujeta v meje te države, temu kratkomalo ni mogla izogniti.
A vendar je to svojo usodo delila na poseben način. Plačal je veliko večji davek kot oba naroda, s katerima je v Istri in na Kvarnerju živela. Veliki povojni eksodus je italijanski živelj v Istri tako razredčil, da ga je ostalo le za vzorec, pa čeprav so nekdaj v posameznih, zlasti priobalnih delih Istre, predstavljali večino.
Režim jih je izrabil kot izložbo, še bolje, kot trobilo jugoslovanskega socialističnega sistema navzven, v Italijo. Zato ni slučajno, da je večina Italijanov v Sloveniji zaposlena na Televiziji ali Radiu.
Tako razredčena in razpršena od Miljskih hribov na severu pa vse do Cresa in Lošinja na jugu, je ta manjšina le stežka ohranjala kompaktnost in dinamične' notranje procese, ki so predpogoj za preživetje sleherne skupnosti. Navzven se je ohranjala v
kolikor se da bleščeči obliki, saj jo je vladajoči politični razred na Hrvaškem in Sloveniji rabil za svojo mednarodno promocijo. Politični predstavniki italijanske manjšine so morali biti bolj lojalni državljani in večji komunisti kot predstavniki večinskih narodov. Režim jih je izrabil kot izložbo, še bolje, kot trobilo jugoslovanskega socialističnega sistema navzven, v Italijo. Zato ni slučajno, da je večina Italijanov v Sloveniji zaposlena na Televiziji ali Radiu.
Toda to je bila le zunanjost, lišp. Znotraj pa je bilo vse trhlo in iz leta v leto vse bolj vot-
lo.	Popisi prebivalstva so kot udarci gigantske ure vsakih deset let neusmiljeno kazali, kako asimilacija odžira italijansko manjšino. Obrambnih mehanizmov manjšina praktično ni imela: ni imela avtonomne organizacije, ni imela, razen redkih izjem, strnjenega ozemlja, predvsem pa ni imela lastne gospodarske osnove. Pomoč iz Italije je začenjala dobivati sorazmerno pozno in še to dozirano po kapljicah.
Enoten organizem
Veliki hendikap manjšine, na katerega je, seveda neuslišana, neprestano opozarjala, je bila njena razdeljenost v dve jugoslovanski republiki. V Sloveniji je živel (in živi) njen številčno manjši del, ki pa je imel, zlasti v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih, precej večje pravice kot večinski del, ki je živel na Hrvaškem. To je prišlo najočitneje do izraza med zadnjimi volitvami, ko so,
zahvaljujoč posebnim pravicam, izvirajočih še iz preteklih let,	pripadniki	italijanske
manjšine uspeli izvoliti svoje zastopnike v vse skupščine na narodnostno mešanem območju Istre, v republiški parlament pa kar pet svojih poslancev. Česa takega Italijanom na Hrvaškem, razen nekaterih izjem, ni uspelo. Oblasti na Hrvaškem so trdoglavo delile pravice italijanski manjšini le na osnovi njene sorazmerne zastopanosti, torej števičnosti na nekem območju. Ta različen odnos do italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem je povzročil manjšini velike težave pri njeni organiziranosti.
Oblasti na Hrvaškem so trdoglavo delile pravice italijanski manjšini le na osnovi njene sorazmerne zastopanosti, torej številčnosti na nekem območju.
A kljub temu se je italijanska manjšina v Istri in na Kvarnerju imela za enoten organizem, znotraj katerega se je enkrat bolje, drugič slabše življenje in aktivnost prosto pretakalo. Nekatere institucije italijanske manjšine se nahajajo v Sloveniji (TV in Radio Koper), druge' spet v hrvaškem delu Istre (Center za zgodovinske raziskave v Rovinju, Drama in založba Edit na Reki). Tudi sedež skupne organizacije italijanske manjšine, Unije Italijanov Istre in
Sil
№
m r,\a^a0	.....	9
s''4'67! г*ч'е'°
-A**'V.
Reke (ki se sicer v zadnjem času nahaja v vrtincu sprememb), se nahaja na Reki.
Tudi če gledamo migracijske tokove italijanske manjšine, ni težko opaziti, da je veliko pripadnikov italijanske manjšine, ki živi in dela v Kopru, Izoli in Piranu, priseljenih iz hrvaške Istre, iz Pule, Rovinja, Reke, Buj. Izrazita je tudi vsakodnevna delovna migracija.
Sendvič dveh državnih mej
Prav zato je napoved plebiscita o osamosvojitvi (odcepitvi?) Slovenije povzročil med Italijani precejšnjo zadrego in zaskrbljenost. Ne samo, da njihove prastare zahteve po enotnem obravnavanju v Sloveniji in na Hrvaškem niso bile niti v najmanjši meri uresničene, sedaj se je temu pridružila še grožnja, da bodo tudi fizično razcepljerii, njihova medsebojna komunikacija pa močno ovirana. Kaj lahko to pomeni za nadaljnji obstoj italijanske manjšine, seveda ni potrebno posebej razlagati.
Njihovi politični predstavniki v Sloveniji so sicer podprli pobudo za plebiscit, saj je to po njihovem mnenju neodtujljiva pravica slovenskega naroda. Na drugi strani pa so seveda zahtevali, da se pred-
stavniki obeh držav, v katerih živi italijanska manjšina, dogovorila za poseben sporazum, ki naj bi enotno, po možnosti na najvišji ravni še doseženih pravic, urejal položaj manjšine. V ta dogovor naj bi vključili tudi italijansko državo. Ta dogovor bi moral zagotavljati svobodo gibanja pripadnikom manjšine na celem ozemlju, kjer živijo, ne glede na državne meje, enotno stopnjo pravic, skupno financiranje najpomembnejših institucij narodnosti in verjetno tudi prost pretok blaga in storitev, saj si je manjšina v zadnjih letih začenjala ustvarjati neke rudimentalne oblike ekonomske avtonomije. V primeru konfederalnega dogovora med Slovenijo in Hrvaško bi bile seveda možnosti uresničitve tega dogovora veliko večje, kot pa če bi prišlo do radikalne odcepitve Slovenije.
Poseben status italijanske manjšine seveda potegne za sabo tudi vprašanje avtonomnega statusa Istre, saj bi bilo praktično nemogoče uresničiti posebne pravice zgolj za pripadnike italijanske manjšine, ne da bi se poslužili instrumenta preštevanja, evidentiranja in legitimiranja manjšine. To pa pomeni popolno getizacijo manjšine.
Preoblikovanje mejne črte med .enijo in Hrvaško v pravo mejo z mejnimi prehodi in carinsko ter policijsko kontrolo ne bi povzročilo hudih preglavic samo italijanski manjšini, marveč vsem prebivalcem Istre, še zlasti tistim, ki živijo ob meji.
Preoblikovanje mejne črte med Slovenijo in Hrvaško v pravo mejo z mejnimi prehodi in carinsko ter policijsko kontrolo ne bi povzročilo hudih preglavic samo italijanski manjšini, marveč vsem prebivalcem Istre, še zlasti tistim, ki živijo ob meji. Začrtanje te meje bi povzročilo podobno travmo kot jo je ob postavitvi meje z Italijo. Potrebna so bila leta in neizmerna volja obeh držav, da so se na tem področju vzpostavili kolikor toliko znosni življenjski pogoji. Ali bo torej po novem slovenska Istra ukleščena v dve skoraj neprodušni meji, oddaljeni le nekaj deset kilometrov ena od druge? Bo Istra presekana še z drugo državno mejo?
ROBERT ŠKRLJ
PLEBISCIT, DRUGIČ
Za avstrijski del Koroške, predvsem njegov jugovzhod, lahko trdimo, da je za Slovenijo hkrati nekakšen Piemont, torej zibelka nacionalne državnosti, in nekakšno Kosovo (in Metohija), torej ozemlje, na katerem s(m)o Slovenci številčno in nasploh vse bolj ogrožena manjšina. Kakor je Jugoslavija zgubila Koroško, utegne v kratkem zgubiti tudi Slovenijo s pomočjo plebiscita. Primerjave med obema plebiscitoma so morda bolj utemeljene kot nasplošno mislimo — prav tako pa med razlogi, zaradi katerih so se Korošci in se bodo najverjetneje Slovenci odločili proti Jugoslaviji.
Glede mednarodne situacije je podobno vsaj to, da imamo v obeh primerih opraviti z obdobjem po koncu svetovne vojne — v prvem primeru tiste prave, v drugem pa hladne. Očitna je tudi podobnost glede želje narodov, predhodno vključenih v poražene imperije (kakorkoli obrnemo, je Sovjetska zveza s svojimi sateliti hladno vojno izgubila), po osamosvojitvi, ki ji vsaj delno sledijo tudi podobne težnje drugod (po 1. vojni je Ircem uspela odcepitev od Velike Britanije, neposredno po KEVS-u v Parizu je Francija obljubila Korziki delno avtonomijo).
Očitna je tudi prevlada propagiranja ene od obeh možnih opcij na področju, ki ga zajema plebiscit (v koroškem primeru za Avstrijo, v slovenskem za samostojno Slovenijo), pa tudi preference lokalnih oblasti. Dejstvo je, da je bila na mnogih področjih oz. volilnih enotah koroškega plebiscita večina prebivalstva slovenskega, pa vendar so se (razen v Libeličah) povsod odločili proti združitvi z matičnim narodom v Jugoslaviji. Vsaj delen vzrok za tako odločitev gre iskati v antipatičnosti Jugoslavije kot srbo-centrične tvorbe — se pravi, nasprotovanja (veliko)srbski politiki v Beogradu in mešani-
ci strahu, sovraštva, nelagodja in še česa v razmerju do njenega »nadaljevanja z drugimi sredstvi«, namreč Armade. Da je sedanja situacija glede tega takorekoč identična tisti pred sedemdesetimi leti, je menda jasno (pa tudi prisotnost »srboslovanske« armade, čeprav se deklarira za jugoslovansko, tukaj in zdaj pa tudi za ljudsko, je v obeh primerih dovolj očitna in v glavnem enako neprijetna).
Avstrijskim oz. koroškim Slovencem lahko za nazaj vsaj delno priznamo, da so imeli po svoje prav, ko so se odločili za Avstrijo. Resda imajo manj nacionalnih pravic, kot bi jih imeli v Jugoslaviji, kljub temu pa so te vsaj na ravni svetovnega povprečja glede narodnostnih manjšin; slednje se celo brez kakršnihkoli pritiskov povsod nekoliko asimilirajo. Kar so v primerjavi z rojaki v jugoslovanskem delu domovine pridobili, je »kvaliteta življenja«, torej nivo neke splošne osebne svobode (v smislu razvite demokracije) oz. državljanskih pravic, blaginje in (vsaj po podpisu avstrijske državne pogodbe) občutka relativne varnosti. Ne le, da to velja za sodobno Avstrijo, vsaj deloma je tudi za predvojno (torej vse do anšlusa — »krivca« torej ne gre iskati le v petinštiridesetih letih komunizma, ampak tudi v Jugoslaviji kot taki, najsi gre za kraljevino ali socialistično federativno republiko).
Skratka, po soglasnem sklepu vseh v parlamentu demokratično izvoljenih strankarskih vodstev-bomo imeli v kratkem tudi Slovenci tostran Karavank možnost posnemati avstrijske rojake in reči Jugi zgodovinski »zbogom«. Vprašanja, za kakšno ceno,s kakšno hitrostjo, na kak način in če sploh zares jemljemo slovo od zadnje čase tako utesnjujočega objema, so seveda povsem postranskega pomena. Zdi se torej, da bo drugi plebiscit nekakšna napihnjena, lahkotna in nekoliko roba-
ta šaloigra, oblikovana kot politična burka — vse to pa ni nič drugega kot farsa. In prav je tako! Če se zgodovina ponavlja kot tragedija ali kot farsa, plediram za slednjo. Tragedija ima namreč žalostno lastnost, da njen(i) protago-nist(i) nujno propade(jo), čeprav ima(jo) v bistvu prav, gledalci (se pravi zunanji opazovalci) pa ob tem doživijo katarzo — tudi v medicinskem smislu te besede: na vse skupaj se poserjejo. Torej, farsa! Čeprav iskreno verjamem, da to ni bil glavni namen, govori farsi v prid tudi najpogosteje predlagani datum: 23. december 1990. Da bo ena od ponujenih opcij na plebiscitu morala biti izglasovana, je jasno. Še bolj jasno je, katero preferira oblast. Odkar je prav tako jasno, da bodo glasovali vsi volilni upravičenci neglede na slovensko državljanstvo, pa se je bati, da glas ljudstva le ne bo tako enoglasen kot bi bilo zaželeno. In kdo so tisti hudobci, ki bi utegnili večinoma glasovati proti suvereni volji slovenskega naroda? Neslovenci, »ga-starbajterji«, »bosanci«! Pa brez skrbi: ker bo plebiscit
23.	12., jih bo prišlo glasovat razmeroma malo, kajti 25. (torek) je dela prost dan (božič), na dan med njim in plebiscitom marsikje ne bodo delali oz. bo mogoče vzeti dopust, še dan prej je (večinoma prav tako prosta) sobota — skratka, večina tujerodnih antiele-mentov bo izkoristila podaljšani vikend za odhod domov.
Doma bomo tudi zavedni Slovenci, kajti božič je že po tradiciji tudi družinski, in ne le verski praznik. Potica, ki jo ponavadi jemo ob tej priliki, torej letos ne bo le slastna, ampak tudi neodvisna, samostojna, suverena - in, kot že vsa leta doslej, slovenska. Dober tek in prijeten žur!
O. S.
9
SAM PROTI NJIM IV
Sektorja 9 kot organizacije ni. Tako trdi obrambni minister Janša.
Sektor 9 je in deluje kot nova slovenska tajna služba. Pri tem vztraja nekdanji delavec organov varnosti JLA Roman Leljak.
Borci za samostojno Slovenijo pa v glavnem molčijo.
ROMAN LELJAK: SAM PROTI NJIM IV
»IMAM DOKAZE«
— Gospod Leljak, ministra Janša in Bavčar sta zavrnila vaše trditve o ustanavljanju nove obveščevalne oziroma protiobveščevalne službe v okviru sekretariata za ljudsko obrambo. Kaj zdaj? Najbrž veste, da mora poskrbeti za dokaze tisti, ki obtožuje.
»Mislim, da sem bil v svojih izjavah dokaj precizen, da sem argumentirano navedel vse postopke, tako kot so tekli, pri sodelovanju ministrov Janše in Bavčarja in nekaterih, ki zdaj delajo v sektorju 9, z menoj.«
— Imate dokaze?
»Seveda. Če bo minister
Janša še naprej nastopal s takšnimi izjavami, češ, kar govori Leljak, ni res, bom pač prisiljen objaviti imena, seznam starešin, s katerimi so
predstavniki sekretariata sodelovali, natančne lokacije sestankov, vsebino pogovorov.«
— Minister Janša o seznamu starešin, lojalnih slovenski oblasti, ki naj bi ga naredili zanj, nič ne ve.
»Čeprav ima minister slab spomin, vztrajam: Janša me je prosil za seznam oficirjev slovenskega rodu, naredil sem ga in mu ga prek njegovega uslužbenca Ivana Boršt-nerja tudi predal.«
— Naj citiram ministra: »Ni bilo sestankov med Leljakom in sekretariatom. Če pa se je Roman Leljak sestajal z ljudmi, ki jih pozna, je to njegova stvar.« Je možno, da so ljudje s sekretariata, Andrej Lovšin in Ivan Boršt-ner na primer, delali na svojo pest, brez Janševe vednosti?
POLITIKA 11	1 GOSPODARSTVO
POSLOVNE 11	1 FINANČNE INFORMACIJE
INTERVJU 11	| DOSJE
STATISTIKA 11	1 JAVNO MNENJE
V SLOVENŠČINI I.	1 ANGLEŠČINI
Vsak teden
Edini slovenski mednarodni tednik
Naročam IN - Informacija Iz Slovenija
Izvodov:
□ Slovenski ______________
□ Angleški ______________
Polletna naročnina 410 din
Im*_____________________________
Priimek_________________ _____
Im* podjetja _ NmIov
T*l*for, Pod pl* Datum
Naročilnico pošljite na naetov.
T(»kovno Središč* Ljubljana, Titova 35, 51000Ци61јап*. Jugoslavija. Telefon 051/315-193, 321-559, Mlak* 31255 dalo yu (za T8L), fak* 051/302-339 (za T8L). Dinarski žiro rafcm: LB OB LjublJanaL»1W;503^91.10............................
»Ne. V nedeljo so bili ljudje iz sekretariata za ljudsko obrambo v Mariboru, na pogovoru z oficirji, naslednji dan, v ponedeljek, sem bil v Ljubljani, v prostorih republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, kjer sem prebral prve tri strani poročila, ki sta ga pisala Borštner in Lovšin, naslovljeno pa je bilo direktno na gospoda Janšo. V njem je bil opisan natančen potek tajnega sestanka: da so prišli na dogovorjeno mesto ob 4.30 zjutraj, da jih je Leljak čakal pri bencinski črpalki v Hočah in tako naprej. . . Poudarjam: poročilo je bilo naslovljeno na Janeza Janšo, torej je šlo naravnost v njegove roke. Izključena je kakršnakoli možnost, o kateri govori Janez Janša: da je Leljak to naredil iz kole-
nost potem občutek, da sta si resorja, ki ju vodita, res tako podobna. Drži, da sta oba resorja represivna, toda to še ne pomeni, da sta lahko enaka. Med njima je veliko različnosti in tudi morajo biti.«
— Javnost se sprašuje, kakšno je pravo ozadje vaših zamer na račun ministrov Janše in Bavčarja.
»Nobenega skrivnostnega ozadja ni. Predvsem mislim, da vodi Janez Janša svoj resor preveč militantno in če bo tako nadaljeval, bomo, če bo Slovenija samostojna država, imeli še bolj militantno, grobo vojsko kot sedaj. Igor Bavčar pa igra nekakšno dvojno igro. Službo državne varnosti je za nekaj časa nekako izključil iz vsega — zdaj jo je uredil, vodena bo drugače, kako to bo-
»Zelo nizkotno je to od Bavčarja, kot bi bilo nizkotno, če bi jaz javno povedal, kakšne probleme je imel pred leti, ko je bil zaposlen v policiji, in zakaj je šel iz njenih vrst.«
»Čeprav ima minister slab spomin, vztrajam: Janša me je prosil za seznam oficirjev slovenskega rodu, naredil sem ga in mu ga prek njegovega uslužbenca Ivana Borštnerja tudi predal.«
gialnih pobud. Verjetno Janša pri tem misli na to, da poznam njegove uslužbence Andreja Lovšina Ivana Borštnerja, Francija Pulka ali še koga drugega.«
— Vi trdite, da so ti ljudje uslužbenci sektorja 9, torej sektorja, ki ga, če verjamemo ministru Janši, ni. Obstaja pa, pravi minister, Sektor za varnostne zadeve.
»Kot da ni to eno in isto. V okviru teh delovnih mest (znotraj sektorja 9) je prej delovala skupina starešin JLA, ki so imeli nalogo preverjati vojake prve in druge kategorije, torej vojake za specialne enote, vojaško policijo, padalstvo ... To so opravljali za potrebe JLA. Skupino je vodil podpolkovnik Ivan Bizjak še z
mo šele videli —, obenem pa je ministru Janši dal zeleno luč in celo svoje ljudi (Lovšina) za zbiranje informacij, ki so mu bile v določenem trenutku potrebne. Poudarjam: Andrej Lovšin, uslužbenec RSNZ, naj bi pomagal pri ustanovitvi nove varnostne službe v sekretariatu za ljudsko obrambo. In sam Ivan Borštner se mi je pohvalil, da je Igor Bavčar dal službi državne varnosti nalogo, naj preveri podatke, ki jih je zbral sektor 9 (torej podatke o političnih in drugih tokovih v vojski), potem pa so Borštnerja pohvalili, da je zbral v petnajstih dneh več podatkov, kot vsa služba državne varnosti v Sloveniji. To mi je Borštner povedal pred pričami.«
Moj odnos do JLA je jasen: ne morem se strinjati z mnogimi njenimi posegi, predvsem ne s posegi organov varnosti JLA, kajti samo te lahko kot poznavalec ocenjujem. JLA izgublja svojo pozicijo na vseh področjih, ne ve, kako se bodo republike med seboj dogovorile, kakšen bo njen položaj, v tej negotovosti pa seveda izkoristi vsako najmanjšo reč, da bi dokazala, kako je ogrožena. Toda to ne spremeni dejstva, da se je Janez Janša skupaj z Igorjem Bavčarjem spustil v nekakšno motno igro, v kateri skuša dobiti informacije tudi prek neformalne skupine, kakršna je sektor 9. Ministra bi morala vedeti, da lahko vodita sektorja le po pravni poti in da lahko le po tej poti dobivata tudi potrebne informacije. Nikoli nisem bil proti novi obveščevalni in kontraobvešče-valni službi v Sloveniji, toda ta lahko začne delovati šele takrat, ko ji bo dala zeleno luč slovenska skupščina kot najvišji organ.«
— Trdite, da ste, potem ko ste javno spregovorili o teh rečeh, čutili posledice. Kakšne?
»Nisem jih čutil samo jaz. Mladina je objavila zgodbo ra-diotehnika, ki se po naključju piše Miloševič in je tako kot mnogi drugi, zaposleni v slovenski teritorialni obrambi, prestopil iz štaba generala Hočevarja v štab majorja Slaparja. Ko je odklonil -posebno nalogo«, je bil odpuščen. V
mojimi akviziterji v Ljubljani in Mariboru, iskali nepravilnosti in podobno. Skratka, počeli so to, kar lahko počne samo UNZ, pa še ta le na osnovi prijav oziroma argumentov.«
— Imate tudi za to dokaze?
»Seveda jih imam. O tem lahko priča eden od direktorjev v tiskarni, s katerim sem v zadnjem času največ sodeloval, priče so tudi vsi akviziterji, ki so bili vabljeni na pogovore s predstavniki republiškega sekretariata za ljudsko obrambo. Ne trdim, da je prav minister Janša tisti, ki je svojim ljudem v okviru sektorja 9 dal to nalogo. Nasprotno, bojim se, da so njegovi podrejeni v svoji zaletavosti naredili kaj tudi na svojo roko. To možnost dopuščam, kajti kolikor poznam Janeza Janšo, takšen revolveraš, da bi to počel, le ni.«
— Novinar Evrope v pogovoru z ministrom Bavčarjem ugotavlja, da je ta kot li-der Odbora za varstvo človekovih pravic, tedaj ko vam je sodilo vojaško sodišče, prepričeval javnost, naj se postavi na vašo stran, danes pa, ko obtožujete Bavčarja in Janšo, vam ne smemo ničesar verjeti.
»Ja, to je točna ugotovitev. Bral sem jo in tudi Bavčarjev odgovor, češ da se je kazenska zadeva z menoj vrtela v nekem drugem kontekstu, za neka druga kazniva dejanja. Kot da sem kriminalec. Zelo nizkotno je to od Bavčarja, kot bi bilo nizkotno, če bi jaz
»Vidimo, da se tačas držita ministra Janša in Bavčar skupaj kot največja bratranca, skupaj nastopata v javnosti, skupaj se vozita s službenim šoferjem kupovat obleke v Celovec itd.
nekaterimi ljudmi — po prihodu Janeza Janše na ministrski položaj so bili takoj odpuščeni. Mislim, da je tako tudi prav. Ker so se stvari spremenile in potrebe, da bi za vojsko delali takšne preverbe, ni več, bi morala biti ta delovna mesta po vsej logiki ukinjena. Namesto tega pa je sekretariat za ljudsko obrambo zaposlil nove ljudi z nalogami, ki sem jih že večkrat omenil — sektor je formiran kot služba, ki naj bi bila podlaga za ustanovitev nove kontraob-veščevalne in obveščevalne službe. To je vsa resnica in Janševe izjave so na zelo trhlih nogah.
— Za Andreja Lovšina ste trdili, da je uslužbenec sekretariata za notranje zadeve, zaposlen pri sekretariatu za ljudsko obrambo. Minister RSNZ Igor Bavčar je to potrdil, njegovo izjavo pa je mogoče razumeti, kot da je takšno sodelovanje med obema sekretariatoma povsem normalno.
»Ne vem, kako je lahko čisto normalno. Končno se bomo tudi v Sloveniji morali odločiti, pa naj bo samostojna ali v konfederaciji, da je treba ločevati, kaj je policija, kaj vojska, kaj civilna država. Vidimo, da se tačas držita ministra Janša in Bavčar skupaj kot največja bratranca, skupaj nastopata v javnosti, skupaj se vozita s službenim šoferjem kupovat obleke v Celovec itd. Ni čudno, če ima jav-
— Govorite o Bavčarjevi dvojni igri. In kakšno igro igrate vi?
»Vem, na kaj merite. Gre za pomisleke, do katerih prihaja, ker so vse te moje izjave na veliko povzeli časopisi iz drugih republik, na primer beograjska Politika. Toda če bomo ob stvareh, ki jih je treba rešiti v okviru Slovenije, razmišljali, kako bodo reagirale druge republike, ne bomo daleč prišli. Sporne stvari je treba reševati ne glede na to, kaj bodo pisali drugi časopisi. Sicer pa mislim, da tudi sedanja slovenska politika s pridom izkorišča te pomisleke in jih še podpihuje, sam pa pri tem
»Predstavniki republiškega sekretariata za ljudsko obrambo so klicali tiskarno, v kateri tiska moja založba, in njenim ljudem pripovedovali neresnice o mojem podjetju.«
ne igram nobene politične igre, nastopam kot državljan, predvsem pa kot poznavalec področja tajnih služb.«
— Polkovnik Aksentijevič je v slovenski skupščini zatrdil, da razpolaga vojska s podatki o prisluškovanju oficirjem. Ta palica ima dva konca...
»Ja, po eni strani to potrjuje moje izjave, po drugi to, da se je polkovnik naslonil tudi na moje pričevanje v časopisju, vzbuja v ljudeh pomisleke, češ, Leljak pomaga vojski.
to zgodbo sta spet vpletena Ivan Borštner in Andrej Lovšin. To pomeni, da je služba aktivna in da se vpleta v vse stvari. Kar se tiče mojih težav: zadnjih nekaj dni je opazna umiritev, prej pa sem imel hude težave. Predstavniki republiškega sekretariata za ljudsko obrambo so klicali tiskarno, v kateri tiska moja založba, in njenim ljudem pripovedovali neresnice o mojem podjetju, predstavniki republiškega sekretariata za ljudsko obrambo so se pogovarjali z
javno povedal, kakšne probleme je imel pred leti, ko je bil zaposlen v policiji, in zakaj je šel iz njenih vrst. Upam, da se naš pogovor ne bo nadaljeval v to smer in na tej ravni. Dejstvo je, da sem v knjigi Sam proti njim argumentirano opisal metodologijo dela organov varnosti JLA, kar zadeva sodelovanje z Bavčarjevim Odborom, pa sem že od začetka vztrajal, da mu bom dal gradivo po lastni presoji. Nikoli se nisem udeleževal sestankov Odbora, ampak sem tisto, za kar sem presodil, da mu bom dal, napisal in mu odnesel. Nikoli nisem dovolil, da bi me izkoristili, izželi in odvrgli, čeprav bi zdaj iz vsega lahko potegnili takšen sklep.«
DARKA ZVONAR
10
GORJUPOV A NAGRADA
Aktivna vloga v formiranju slovenske politike je od vekomaj namenjena tudi novinarstvu. Vez med novinarstvom in politiko ni zgolj simpatija, je organska vez, ki se kot takšna potrjuje bolj in bolj v »prehodnih« časih. Če so časi za potrjevanje takšnih vezi pravšnji, pa presenečajo načini. Po eni strani, manj javno, se vezi med politiko in novinarstvom kažejo v prepogosto izpričanem oportunizmu, ki je znova in znova zaznamoval konflikte politiki manj naklonjenih žurnalistov. Po drugi strani pa organsko naravo vezi kaže skorajda plebiscitna podpora novinarske srenje dejanjem visoke politike, ki so prikazana kot nacionalno pomembna. Če gre po eni strani tudi za neke vrste zamegljevanje, tukaj ni osrednje vprašanje, dejstvo pa je, da so si tisti, ki jim je bilo dobro postlano v komunizmu, našli svoj zapeček tudi v novih časih. Oblast, bolj ali manj moderna, bolj ali manj demokratična, nikoli ni bila naklonjena drugače mislečim. Da z našo, novo, ni drugače, je pokazal Boris Jež in se opekel. O tem, kaj in koliko bo mogoče v prihodnje pisati, se odloča te mesece. Ne na plebiscitu, kot bi se dalo površno pomisliti, ampak na slovenskih sodiščih, kjer se formira pravna praksa vsled kupom civilnih tožb zoper novinarje.
S. D.
Z NEBA
KAJ IMATA KARDELJ IN GORJUP S PARCELAMI
VENČESLAV JAPELJ,
PREDSEDNIK SINDIKATA NOVINARJEV SLOVENIJE O TOŽBAH ZOPER NOVINARJE
, »Tako kot v naši družbi globalno sprejemamo rešitve razvitega sveta, postaja tudi naše novinarstvo vse bolj podobno zahodnemu. Trg zatv-teva raziskovalno novinarstvo in takšno novinarstvo, ki veliko pogosteje zahaja na samo mejo dopustnega, tako glede kodeksa kot zakonov. To je nova kvaliteta, prinaša pa tudi negativne stranske učinke, med katerimi je večja nevarnost, da bosta prizadeta zasebnost in dobro ime. Pred tem, kolikor je tega sploh bilo v minulih časih, so se javne osebe doslej branile z manj formalnimi in tudi manj legalnimi načini.
Pojav tožb pomeni, da se sodišče uveljavlja kot mesto, kjer se strokovno in nepristransko ugotavlja, ali je bilo delo novinarja korektno ali ne, kar je odlična zamenjava za dosedanje nelegalne postopke. Pomeni pa tudi to, da smo se dokopali do tega, da vsak odgovarja za svoje delo, in novinarji ne smemo biti izjeme.
Toda, ker tovrstne novinarske izdelke nekdo potrebuje, da se z njimi prodaja, mora novinarja ustrezno dobro plačati in mu zagotoviti ustrezen status.«
Kar je sploh mogoče reči, je mogoče reči jasno; o čemer ni mogoče govoriti, o tem je treba molčati.
(Ludvvig VVittgenstein)
Trikrat lahko ugibate, kdo je zumotvoril tole: »Tudi v naši družbi pomenijo sredstva javnega informiranja in komuniciranja veliko politično silo.
Naš tisk ne more biti orožje političnega boja za oblast niti sredstvo političnega monopola. V razmerah socialističnega samoupravljanja izraža pravzaprav množico samoupravnih interesov kot tudi stanje družbene zavesti pri spoznavanju skupnih družbenih interesov. Kot politična sila socializma je tisk hkrati sredstvo izražanja najnaprednejših sil socialistične družbene ^zavesti.«
In spet se lahko trikrat testirate, komu pritiče avtorstvo naslednjih vrstic: »Seveda ni treba imeti nobenih iluzij, da naša koncepcija novinarstva tudi ni birokratsko ogrožena, v mnogočem je tudi še neuveljavljena, v mnogočem se
FRANCE FORSTNERIČ:
VSE SKUPAJ SEM DOJEMAL KOT ZAPOZNEL POLITIČNI PROCES
Ko sva se s Florjančičem
pobotala brez pogojev (nobenih opravičil v javnosti itd.), je sodnica Leonida Jerman
prosila navzoče časnikarje, naj o procesu ne bi več pisali.
V to sem pristal tudi sam, če pa me je zdaj Katedra povabila, naj vendarle povem nekaj občutkov in misli ob »svojem« procesu, prosim bralca, naj ima to res za zelo osebno, tako rekoč moje dnevniško pisanje. Kakorkoli sem hotel Florjančičevo tožbo dojemati kot zasebno (razžalitev časti in obrekovanje), se niti za trenutek nisem mogel otresti občutka, da gre za zapozneli politični proces, anahronističen toliko bolj, ker sta bili vlogi tožnik—toženec pravzaprav popolnoma zamenjani, namreč: kogarkoli sem srečal izmed mariborskih »javnih« ljudi (časnikarji, kulturni de-
lavci, gospodarstveniki, umetniki itd ), vsakdo je renčal: »Florjančič ?! Ta naj bo pa kar tiho, marsikdo v tem mestu bi imel vso pravico tožiti ga...«
Značilna polpretekla Florjančičeva egomanija nekdanjega »šefa Maribora« je bila že v tem, da me je brez sramu in odgovornosti obtožil, da sem skupaj z Janezom J. Švajncerjem spravil v zapor Draga Jančarja (svojega najožjega prijatelja in literarnega sopeteričarja), češ da mu je to povedal Vlado Sruk. To pa je res bila snov za tožbo, toda jaz sem vse življenje nastopal s »knjigo proti knjigi«, torej s polemiko nad polemiko, zato sem v odgovoru v Delu ostro razgalil vso strukturo in vedenjeslovje Florjančičevega mariborskega predsednikovanja partiji z uporabo satanistične udbovske
spletke zoper peterico vred.
Če bi namreč jaz tožil — in ob strani bi mi pri tem stal celo sam Jančar, da o novinarskih kolegih, žrtvah Florjančičevega sekretarovanja niti ne govorim — bi morali v Mariboru storiti to, česar se je v duhu pomiritve odrekla vsa Slovenija, morali bi namreč stvar razsecirati taka podrobno, da bi se razkrilo, kdo vse od svinčenega političnega esteblišmenta v Mariboru in Ljubljani (zlasti tam) je zakuhal Jančarjev proces, gonjo proti peterici v Mariboru in v »varnostnih poročilih« izjavljal, da se v Mariboru in na Štatenbergu kuha nova »podružnica« (ukinjenih) Perspektiv (meni so zato udbovci celo premetali ponoči stanovanje, medtem ko sem bil z družino na morju), vprašanje ovaduhov in špicljev, ki so
nas obletavali v rojih, pa je skoraj že postransko, saj danes nihče več ne zahteva niti spiskov teh ubogih prodanih duš. In ob pretnji take raziskave — ki pa je, mimogrede, v sedanji slovenski stiski, da o sesutem Mariboru niti ne govorimo, popolnoma jalovo početje — si Florjančič celo drzne tožiti... menda so se mu čudili celo najbližji. Na pobotanje sem pristal dan pred Dnevom mrtvih, še vedno spoštujoč žalost pri Florjančičevih, ki so izgubili sina v cvetu moči in kariere, sam pa sem pred 5 leti izgubil 49-let-no ženo — v tragičnosti vsega tega pa so naše svaje naravnost nedostojne igrice. Jaz namreč človeka še vedno dojemam najprej v njegovi civilni zasebnosti, ki je edina zmožna resnične zasebne in osebne tragičnosti.
komaj prebija, kot se samoupravljanje še vedno mnogokrat mukoma prebija skozi vse monopole tehnokracije in birokracije. Toda prebija se lahko uspešno samo takrat, kadar je znotraj sebe maksimalno čisto in v notranji dialektiki prečiščeno. Samo tako lahko dobi znotraj sebe moči, da se v imenu politike te partije, ki smo ji zavezani, bojuje zoper vse deformacije. Isto vetja v celoti tudi za novinarstvo.«
Precej po bovškem žurnali-stičnem tridnevju — povrh še nesrečno oštevilčenem — kjer zvem, da »se je bolj bati treh sovražnih časopisov, kot pa tisoč bajonetov« (Napoleon), pa da »vse ljudi lahko vlečeš za nos nekaj časa, nekatere celo ves čas, ne moreš pa vleči za nos vseh ljudi ves čas« (A. Lincoln) in da »se vsako minuto rodi še en naivnež« (Pineas T. Barnum), se zabrskam v arhiv. Sredi špe-hastih zbranih del V.I.U. Lenina, J.V. Stalina, J.B. Tita ... evo ti ga na dobro ožuljenih, v rdeče vezanih Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Zra-
ven pa kot nalašč brevir Samoupravnega novinarstva Mitje Gorjupa. Mi pravi sedmo-silni sotrudnik! »Nikarte na Dinos! Morda še kdaj prav pride.« Si mislim: »Hudiča pa prav, če mi nekdanje sklicevanje na njiju ni kaj prida has-nilo!« Kako je že bilo s tisto zgodbo?
Zgodbo o urbanističnem žulju iz Satahovec pri Murski Soboti, naslovljeno »Delavstvu bloki, funkcionarjem vile«!? Pri pomurskem javnem tožilcu Ludviku Gornjecu drug drugemu dopovedujemo, kaj je mišljeno z objavljeno »inkriminirano« povedjo: »Nekateri od prizadetih so si morali hočeš nočeš razpresti tako mrežo zvez in poznanstev, da se je tudi kakšna prvorazredna obveščevalna služba ne bi sramovala, glede »mazanja« občinskih in njim sorodnih mož z modrimi kuvertami ali kar naturalijami, pa tako ni, da bi razpredali.«
Poleti 1985 lokalno srenjo »pretrese« javno postavljeno vprašanje: Komu parcele za Šiftarjevim mlinom? Rezervirane za predsednika soboške
občinske skupščine Martina Horvata, glavnega direktorja • delovne organizacije Potrošnik mag. Jožeta Kovača.
bivšega računovodjo iz Platane Viljema Cerpnjaka in še
koga. Vse, ki smo kakorkoli zakuhali afero, dajo malone na zatožno klop ih na lastni koži občutimo makiavelizem politike in politikantov, ki je na periferiji še strupenejši in po-niglavejši. Iz večtedenske čistke se izcimi kilava ovadba zoper tretjo osebo, ki je baje delovala po prostem preudarku, upravni praksi in dobri veri. Zagovarjam se pred vsemi tremi zbori občinske skupščine. Kardelj, pomagaj! Gorjup, pomagaj! Oba, prvi in drugi, sta me izneverila.
Predlansko pomlad se ob-mursko ali vsaj soboško občestvo znova vznemiri. Tokrat obmurski časnik objavi poročilo o nevsakdanjem odmiku na Gorofovskem ali spornih 290 centimetrih. »Kot so nam zagotovili na soboškem občinskem komiteju za urbanizem, gradbeništvo in komunalne zadeve, je takih primerov malo, saj objekt, označen kot gospodarska pritiklina (garaža, drvarnica, klet), dolg 12 metrov, širok 6 metrov in visok pet metrov, ki sta ga lani postavila do tretje gradbene faze Ludvik in Terezija Gornjec na Ulici Ivana Regenta 35 v Murski soboti, sega čez mejo zazidalnega načrta, določenega s srednjeročnim načrtom občine,« sporočim javnosti. Torej je spet na meti pomurski javni tožilec in spet gre za primer, povezan z gradbenimi parcelami. To pot je masaža, ki sem je deležen, elegantnejša, bolj rafinirana.
In zdaj bi moral preklicati prejšnje trditve in argumentirati, kaj da imata K. in G. skupnega s parcelami v Murski Soboti.
Kardelj namreč v Smereh razvoja vizionarsko spoznava, »da smo na tem področju preveč siromašni z ustreznimi demokratičnimi oblikami dogovarjanja, kakor tudi pri razjasnjevanju in razčiščevanju odnosov pa tudi glede institucij za urejevanje sporov. Zato se neredko stihijsko vsiljujejo razne oblike intervencij in celo pritiskov, ki niso vedno upravičeni, ati pa tok stvari na tem področju vedno prepuščamo stihiji. Očitno moramo ta sistem dopolniti z ustreznimi institucijami, ki bodo prispevale po eni strani k varstvu ustavnih pravic na področju javnega informiranja in komuniciranja pred vsakršnim birokratskim in podobnim dušenjem in po drugi strani k uspešnejši obrambi družbe pred poskusi, da se svoboda javnega informiranja in komuniciranja zlorabi za nehumane, neetične in nesocialistične cilje « In kaj pravi Mitja?
»Borimo se za to. da se polemika vodi o stvareh in z ljudmi, ne pa proti ljudem in da se polemika razrešuje v samoupravnih organizmih. To je naša politika. In v prvi vrsti, da se idejnopolitični problemi rešujejo v partiji, ki jih je edina sposobna razreševati. To mora biti naš koncept. »Ob rahli simpatiji, ki jo izkazujem — že s tem, ko ju toliko povzemam — naj priznam, da že nekaj časa iščem primerno parcelo. Brez priseganja na Kardelja in Gorjupa!
BRANKO ŽUNEC
ШШ*
ZVEZDE PADAJO	PLEDOAJE	PO	BOVŠKEM	13.	TRIDNEVJU
}
11
MAKEDONIJA JE STRAŠNO DALEČ OD EVROPE
UTRUJENI OD VODITELJEV
JUGOSLAVIJA, KJE Sl?
Marsikateri komunistični voditelj, ki je v boju za volilce obljubljal vse mogoče in nemogoče, je začudeno	prenašaI	človeški
gnev...
V Makedoniji so desetletja skrbno ustvarjali mit nepremagljivega voditelja Lazarja Koli-ševskega. Karizma »druga Laze« je bila iz leta v leto večja zaradi podpore, ki jo je imel v Beogradu, pa tudi zaradi čutologije karieristov, ki so v svojem permanentnem boju za vzpon na hierarhični lestvici neprestano prikimavali najvišjemu makedonskemu kadroviku. Svoj' delež so prispevali tudi socrealistični zleti bratstva in enotnosti, ki sta jih obdajala strah in obup zaradi partijsko-policijske strahovlade in komunističnega enoumja.
Zapozneli makedonski proces demokratizacije je vendarle načel desetletne tabuje in razkril številne črne madeže v 'makedonski vojni in povojni zgodovini, ki so zaradi oportunizma kukavičjih zgodovinarjev izgubile mesto v uradnih zgodovinskih spisih. Demitolo-gizacija mita o Lazarju Koliševskem se je odvijala istočasno z odkrivanjem osebne zgodovine prvega predsednika Asnoma Metodija Andonova, ki so ga zaradi tako imenovane kontrarevolucionarne dejavnosti obsodili na 11 let zapora. Andonov je namreč po 18 mesecih demontoranja bržčas prvega montiranega procesa v makedonskih bojih za oblast doživel ne samo moralno in javno, ampak tudi sodno rehabilitacijo. Kljub temu vprašanje odgovornosti za to »montiranko« — vsi člani sodnega senata so živi: Lazar Mojsov, Kole Čašule in Panta Marina — ni bilo nikoli posta-
vljeno. Zaradi ignoriranja številnih vprašanj, predvsem pa javnih protestov narodnih herojev Krste Crvenkovskega in Vere Aceve je
Lazar Koliševski naposled začel izgubljati politični vpliv v republiki, čeprav so mnogi njegovi podaniki v sferah javnega življenja še zmeraj nadaljevali staro politiko z novimi, mlajšimi politiki.
Vasil Tupurkovski, ki je kot najmlajši doktor pravnih znanosti v Makedoniji v javno življenje Jugoslavije vstopil kot predsednik ZSMJ (zamenjal je Leva Krefta) in Košarkarske zveze Jugoslavije, je v politični orbiti zaslovel šele z znamenito izjavo o neprincipiel-ni koaliciji, ki je kasneje naletela na številne neprincipielne rabe. Delno zaradi te izjave, delno zaradi dolgoletnega staža v Beogradu, kjer so nekateri makedonski politiki tako zaradi nesposobnosti, kot tudi zaradi karierizma padali pod tamkajšnji vpliv, poskušajo dr. Tu-purkovskega degradirati z namigovanji, da je prav tako kot nekoč Koliševski začel zastopati interese uradne srbske politike. Vendar vsa tovrstna namigovanja niso naredila posebne škode ogromni popularnosti, ki jo je imel Tupurkovski v predvolilnem času. Njegovi poskusi ugajanja vsem volilcem so ga pripeljali do tega, da je praviloma v ezopskem jeziku brez dvomov obljubljal reševanje vseh nakopičenih težav in da je moral odgovarjati tudi na številne obtožbe o ignoriranju republiških in občinskih organov. Čeprav si je v boju z republiškimi mogočniki in občinskimi fevdalci nabral veliko moralnih točk, je skupaj s svojim neznanskim tovorom neizpolnjenih obljub v ostri predvolilni kampanji stal povsem ob strani. Res pa je, da se v številnih kombinacijah za novega makedonskega predsednika njegovo ime omenja kot možnost, s katero so
se pripravljene sprijazniti vse partije, ki niso sposobne sestaviti niti vlade, kaj šele izvoliti predsednika, za katerega je potrebno dvo tretjinsko soglasje parlamentarcev. Vprašanje, s katerim se sedaj mučijo politični futuro-logi je, kaj bi v primeru, ko bi Tupurkovskega izvozili iz Beograda in ustoličili v Makedoniji, republika pridobila na republiški in izgubila na zvezni ravni na predvečer novega zgodovinskega dogovora jugoslovanskih narodov, v katerem si mora Makedonija zagotoviti enakopravne status z drugimi (kon)federalnimi člani sedanje Jugoslavije.
Z zavračanjem medijske vojne je v predvolilnem času dobil veliko nacionalnih točk tudi vodja makedonskih prenovljenih komunistov Petar Gošev. Njegovo distanciranje od partijskega boljševiškega krila je skupaj s poudarjanjem socialdemokratskih elementov v volilnem programu prenovljene partije bistveno popravilo renome komunistov, ki so se poskušali mukotrpno distancirati tudi od vseh tistih grobosti, ki so jih uprizarjali bivši voditelji. Čeprav je na konvencijah koketiral z nacionalizmom, pred drugim krogov volitev Gošev ni izkoristil priložnosti, da bi s kanalizacijo rastočega nacional-romantizma in s pomirjanjem velikega nacionalnega nezadovoljstva osvojil še nekaj političnih točk. Tako njegova premočna zmaga še v prvem krogu, kot tudi pretirana samozavest po tem krogu ni mogla rešiti partije pred porazom. Gnev in ksenofo-bičnost sta bila tista, zaradi katere so se makedonski volilci priklonili VMRO (Demokratična partija narodne enotnosti), edini resni partiji v patriotski Fronti. Čeprav so to stranko obtoževali zaradi njenih pritiskov na Muslimane (za to isto stvar so po prvem krogu obtoževali tudi albansko partijo), pa tudi za pri-
pravo »mitingov resnice« v Zahodni Makedoniji, Kumanovem in Skopju, je prav njej uspelo izkoristiti mednacionalni ambis in osvojiti glasove, na katere je optimistično računal Gošev. Kalkulacije glede izvolitve Goševa za predsednika vlade so resne z vidika njegove strokovnosti, vprašanje pa je, ali bodo na to varianto pristale tudi preostale tri stranke, ki se bodo morale sedaj začeti trezno pogovarjati ne glede na medsebojne ostre predvolilne diskvalifikacije.
Poleg Goševa si je po prvem volilnem krogu v parlamentu zagotovil mesto tudi vodja reformistov Stojan Andov, po drugem krogu pa še predsednik Socialistične stranke Makedonije Kiro Popovski, ki je v neposrednem obračunu premagal voditelja Gibanja za vse-makedonsko akcijo (MAAK) Ganeta Todo-rovskega Njegov fiasko je bil pričakovan tako zaradi njegove komunistične preteklosti, kot tudi politične nejasnosti njegove stranke, ki je dokaj neresno vodila tudi svojo volilno kampanjo. Povsem nepričakovano pa je na volitvah pogorel vodja Lige za demokracijo dr. Djordji Marjanovič skupaj s prvim možem VMRO-DPMNE Ljupčem Georgijevskim V li-derski somrak so vstopili tudi predsedniki Demokristjanov, makedonske Narodne partije in kmetov.
Kljub velikemu številu voditeljev in *vodi-teljčkov, ki so ta čas splavali na makedonsko pluralistično sceno, za sedaj še ni jasno, kdo bo držal v rokah državnih aparat in kdo bi bil sposoben voditi politiko, ki bi približala Makedonijo vsaj za korak razvitim delom Jugoslavije. Evropa je namreč strašno daleč od utrujene Makedonije.
SINIŠA STANKOVIČ
PROMET:
OMEJITVE HITROSTI
GENERALNE (SPLOŠNE) OMEJITVE
Kolikor mi je znano, v Sloveniji in Jugoslaviji niso bile sprejete toliko zaradi varnosti, kot zaradi varčevanja z gorivom, in sicer 120 km/h na avtocestah, 100 na hitrih cestah, 80 na vseh ostalih in 60 v strnjenih naseljih (slednja je v veljavi že od prej). Ker je v tej državi zdaleč največ »ostalih cest«, je bila najpogostejša generalna omejitev že takrat vprašljiva celo z varčevalnega vidika, kajti večina avtomobilov (ki so pač najpogostejša cestna vozila) potroši najmanj goriva pri nekoliko večji hitrosti (v povprečju okoli 90 km/h, kar je tudi potovalna hitrost, ki se upošteva pri določanju »normne porabe goriva«), še bolj pa je vprašljiva zdaj, ko so novejši avtomobili večinoma opremljeni z varčevalno 5. prestavo,
Vozila so bila izumljena predvsem zaradi hitrejšega premikanja iz kraja v kraj. Ker je za povprečnega Zemljana, ki pač nima svojega letala ali plovila, sploh pa ne lastne železniške mreže, najbolj priročen cestni promet, je ta pač primerno natrpan in potreben ureditve, ki omogoča čimbolj varen potek. Seveda bi bilo neumno celo razmišljati o najvarnejši rešitvi, namreč ustavitvi oz. ukinitvi prometa sploh. V okviru možnosti ga je pač treba organizirati tako, da poteka kar se le da hitro in tekoče, ter hkrati varno. Ker pa sta hitrost in varnost vsaj približno v obratnem sorazmerju, je treba najti kompromis — hitrost racionalno omejiti in na ustrezen način doseči splošno upoštevanje omejitev.
ki je ponavadi uporabna šele nekako od 100 km/h dalje.
Splošna omejitev 60 km/h v naseljih se mi zdi povsem smiselna in primerna; prav tako 80 na lokalnih cestah, ki so večinoma ozke, nepregledne, luknjaste in slabo označene in vzdrževane, pač pa ne ustreza magistralnim cestam, ki so vendarle nekoliko boljše in širše, tako da na ravnih in preglednih delih že zdaj skoraj vsi vozijo hitreje, nekateri celo mnogo hitreje (naivnežem, ki upoštevajo omejitev, pa vsi povprek trobijo, bliskajo, kažejo žaljive geste ipd., kar pa je po svoje razumljivo, saj dejansko zavirajo pro-
met). Po mojih izkušnjah vozijo povprečni, normalni, niti najmanj divjaški vozniki po takih odsekih večinoma nekoliko med 90 in 100 km/h, in menim, da bi se temu dejanskemu stanju morala prilagoditi tudi zakonodaja s povišanjem gornje splošne omejitve na 100. Podobno je s hitrimi cestami (kakor se pri nas imenujejo polovične avtoceste), le da so tam hitrosti za kakih 20 km/h večje (120 je tudi hitrost »normne porabe« za hitro vožnjo). Čisto prave avtoceste pa naj bodo glede generalne omejitve svobodne (kakor v ZRN, saj tistih nekaj ^ naših ni toliko slabših, v glav- ^
12
MARIBOR, MESTO MOŽNOSTI
_______
DOM USTVARJALNOSTI IN RAZPRTIJ MARIBOR
ALI: KAKO SE DA SPRIVATIZIRATI IN ZLORABITI TUDI NAJBOLJŠI NAMEN
pripravljajo elaborat (izdelali naj bi ga v nekaj dneh), ki bo prikazal dejanske razmere v DU. Na podlagi tega bodo nato izdelali predlog uporabe prostorov in pri tem, kot je dejal Rajič, bodo povabili k sodelovanju vse zainteresirane. Hkrati pa že pripravljajo tudi predlog sanacije prostorov v stavbi in to v okviru programa za obnovo šolskih prostorov Mariboru. Tako bo ta stavba na imenitni lokaciji v središču mesta v bodoče bolj funkcionalna.
Prav zaradi njene dotrajanosti se ji je (to malokdo ve) pred štirimi leti odrekla Srednja ekonomska šola, kateri so jo tedaj ponudili. Še vedno ostaja možnost, da bi administrativni program, ki se po sili razmer izvaja v I. gimnaziji — kamor ne sodi — preselili v del prostorov DU. Pobuda, da bi tako rešili tudi težave osemletke Ivana Cankarja, sicer prav tako obstaja (že sedaj v DU ta osemletka uporablja eno učilnico, nove potrebe pa bi nastale z ukinitvijo podružnične štirirazrednice v Košaškem dolu), vendar v strokovni občinski službi opozarjajo, da se v tem delu mesta nova mesta za osnovnošolce ne da najti, v okviru obstoječih šolskih stavb.
Kot pravi Rajič, ni dvoma o tem, da Maribor potrebuje Dom ustvarjalnosti in se torej njegove ukinitve ni bati. Odprto vprašanje pa je, kdo ga bo upravljal in kaj bo v njem. Po novih predpisih je lahko tudi dom sam pravna oseba. Tudi položaj Zveze prijateljev mladine se je medtem z ukinitvijo Pionirske organizacije precej spremenil — tako se razen njene vloge v DU postavlja tudi vprašanje, ali je prav, da samo ZPM upravlja s precejšnjim premoženjem počitniškega centra Poreč.
Verjetno je za marsikoga odpiranje teh vprašanj sporno in boleče. Tolikobolj, ker se lahko čuti prizadetih veliko ljudi, med katerimi so v večini tisti, ki so prostovoljno in brez nagrade sodelovali in še sodelujejo v dejavnostih ZPM. Toda to ne bi smela biti ovira, da se zruši še en tabu: preveč samovoljno in tudi preveč privatniško upravljanje z družbenim premoženjem. Verjetno je v Mariboru še veliko takih, ki bi.znali kaj storiti za ustvarjalnost mladih — zakaj torej ne bi dobili priložnosti tisti, ki bi to storili najbolj-Š6^
JASNA KONTLER-VENTURINI
Za boljše razumevanje naslednje zgodbe je potreben kratek skok v bližnjo zgodovino. Pred štirimi leti je na pobudo mariborske mestne konference socialistične zveze izpraznjeno prostorno dvonadstropnico v središču Maribora (Razlagova 16), 'iz katere se je izselila osemletka s prilagojenim programom »Gustav Šilih«, zasedel novoustanovljeni Dom ustvarjalnosti (DO). Ta je bil zamišljen kot nekakšna mariborska varianta Pionirskega doma v Ljubljani, torej za različne iz-venšolske izobraževalne, kulturne in rekreativne dejavnosti mladih. Toda ker Dom po tedanjih predpisih ni bil pravna oseba, je upravljanje stavbe prevzela Zveza prijateljev mladine Maribor (ZPM).
(Nenaključno) srečanje	bivših funkcio-
nark
Pri	ustanavljanju Doma
ustvarjalnosti je imela največ zaslug tedanja izvršne sekretarka MK SZDL Maribor, Jasna Baloh-Dominko. Zelo zavzeta za to akcijo pa je bila tudi Majda Štruc kot predsednica komiteja za družbene dejavnosti občine Maribor-Rotovž. Obe omenjeni (tedanji) funkcionarki (Strucova je bila pred tem tudi sekretarka MK SZDL kjer je delala skupaj z Balohovo), sta se po nekaj letih znova znašli skupaj v Domu ustvarjalnosti, vendar v drugačni vlogi. Majda Štruc je bila letos izvoljena za predsednico Zveze .prijateljev Mladine, Jasna Baloh-Dominko pa je letošnje poletje prišla v DU kot direktorica privatne firme DOBA, registrirane za izobraževanje otrok in odraslih. (Balohova je postala podjetnica, ker je po volitvah izgubila delovno mesto funkcionarke, prejšnja delovna organizacija Delavska univerza Maribor pa je ni hotela sprejeti in se z njo toži — DOBO je ustanovila z denarjem, ki ga je dobila od Zavoda za zaposlovanje).
Vse je torej logično in ima samo drobno lepotno napako: Jasna Baloh-Dominko je prišla v Dom ustvarjalnosti očitno na podlagi svojih starih poznanstev, saj javnega razpisa za najem prostorov v DU ni bilo. Toda ob to se verjetno ne bi nihče spotikal, ker je bila (je še?) v DU takšna navada, da so se prostori dodeljevali po osebni presoji upra-vljalcev stavbe. Zaplet je na-
stal zato, ker je Balohova očitno svojo novo dejavnost vzela (preveč) resno. Učenje jezikov se ji je v nekaj mesecih razmahnilo čez vsa pričakovanja (DOBA opravlja svoje delo tudi v številnih vrtcih v Mariboru in okolici, toda za šolarje, dijake in odrasle samo v stavbi v Razlagovi ulici), zato jo je vse bolj motilo, da lahko stalno uporablja samo dve pisarni, učilnice pa mora deliti z drugimi dejavnostmi v
DU. Zaradi njenih pritiskov, da DOBA dobi stalne učilnice, so se precej poslabšali njeni sprva vzgledni odnosi z ZPM — to bi lahko imelo za Balohovo zelo neprijetno posledico, ker ima najemno pogodbo samo za tekoče šolsko leto.
Vloga — predsedniku IS Maribor, gospodu Rousu
Tako se je direktorica vse bolj uspešne firme pač malo bolj natančno razgledala po stavbi in predsedniku mariborske občinske vlade brez predsodkov opisala, kar je ugotovila. Ugotovila pa je predvsem to, da se večina prostorov v stavbi zelo malo tako že lep čas brezplačno
uporablja, oziroma da se ne uporabljajo namensko. Tako naj bi se mladi tehniki, ki zasedajo dobršen del zgradbe, sestajali (po besedah Balohove) le enkrat na teden, enako naj bi veljalo za esperantiste in nekatere druge dejavnosti, ki sicer sarne po sebi niso sporne. Navedla je, da je v stavbi izposojevalnica kaset na tržni osnovi, za katero pa nihče ne plačuje najemnine. V razkošnem ateljeju pa je prav
nek (odrasel) umetnik. Tudi Zveza prijateljev mladine je
več kot poskrbela za rešitev svoje prostorske stiske: v petih velikih pisarnah dela pet profesionalk omenjene zveze.
Razen teh prostorskih pripomb je Jasna Baloh-Dominko v svoji vlogi navedla tudi dokaze slabe vzdrževanosti zgradbe — predvsem oporečne sanitarno-higienske razmere, zaradi katerih v prostorih večkrat neprijetno zaudarja (najnujnejše so medtem sanirali). Po vsem tem je imela seveda tudi svoj predlog rešitve. Občinski vladi je predlagala, da ji ta dodeli celotno (občinsko) stavbo v najem. S tem se bi občina rešila sedanjih stroškov vzdrževanja stavbe (plačuje jih iz denarja za izobraževalno dejav-
nost), dobila pa bi po izjavi Balohove tudi zelo dober program dejavnosti v DU — razen učenja jezikov še denimo takoimenovane hobi-dejavno-sti, pomoč pri učenju, programe za nadarjene itd. V Domu bi ostali po tem predlogu tudi vsi sedanju uporabniki, ki dobro delajo — predvsem je to imenitni Ravnjakov Dramski studio. DU naj bi rešil tudi prostorsko stisko sosednje osemletke Ivana Cankarja.
Zveza prijateljev mladine razkriva drugo plat resnice o DU
Razumljivo, da v ZPM stvari vidijo precej drugače. Sicer, po besedah Strucove, tudi sami niso najbolj zadovoljni z uporabo prostorov. Strinjajo se, da se mladi tehniki preveč poredko pojavljajo v svojih prostorih (edini razen ZPM imajo zanje svoj ključ), vendar bi jim »njihove« delavnice menda zelo težko odvzeli. Toda očitek esperantistom, pravi Strucova, ni opravičen. Tudi Zveza prijateljev mladine menda nujno potrebuje toliko pisarn za svoje vse bolj številne dejavnosti: pomoč mladim v stiski, organizacija servisa za čuvanje otrok na domu, organizacija počitnikovanja ter
drugo. Za umetniški atelje pojasnjujejo, da je sicer res v neprimerni rabi, toda umetnik N. N. naj bi po dogovoru tam vodil likovno šolo za mladino (toda tega ni sposoben, razen tega je menda tudi v hudi socialni stiski — sedaj ga izseljujejo in ob tem, kot pravi Majda Štruc, so na račun »nehumanosti« do umetnika poslušali očitke). Strucova sodi, da bi se morali o namembnosti stavbe dogovoriti, vendar
to ne bi smelo ogroziti delovanja ZPM, ki »vse dela izključno v korist mariborskih otrok in mladih«. O Jasni Baloh-Dominko pravi, da se neupravičeno pritožuje nad prostori in nad najemnino, ki jo plačuje (okrog 19 tisočakov na mesec), saj so to samo »minimalni stroški, ker mora biti zaradi dejavnosti DOBE zaposlena ena čistilka«.
Na občini pripravljajo elaborat
Ni naš namen, da sodimo, katera resnica je bolj resnična. Očitki so pač na obeh straneh, razplet pa je še nejasen. Vendar bo do njega verjetno prišlo prav kmalu, saj je direktor oddelka za družbene dejavnosti občine Maribor Goran Rajič povedal, da že
► nem pa so tudi manj prometne) — pametni vozniki tako ali tako ne fnučijo svojih vozil z mejnimi zmogljivostmi, vsaj dalj časa ne.
Da so generalne omejitve pretirano rigorozne, posredno priznava tudi policija, ki na odsekih, kjer ni dodatnih omejitev, le redko nastavlja radarske pasti. Iz časov, ko je bila omejitev za hitre ceste 120 in za magistralne 100 km/h, se spominjam, da so bile radarske kontrole na njih vsakdanji pojav (z gotovostjo lahko to trdim za cesto Hoče—Arja vas, kjer sem delal na cestninski postaji).
Sedanje omejitve pa ne le, da varnosti ne povečujejo, ampak jo celo ogrožajo. Pred njihovo uvedbo so bili na nevarnejših odsekih magistral pogosti znaki omejitve 60 oz. 90 (ter na hitrih cestah 100 in avtocestah 120), z uvedbo pa so seveda izginili. Vozniki, ki že sicer ne upoštevajo generalne omejitve, na takih odsekih niso posebej pozvani k
zmanjšanju hitrosti, s tem pa ogrožajo sebe in druge (trikotni znaki za nevarnost sicer povečujejo pozornost voznikov, ki pa hitrosti ponavadi vseeno ne zmanjšajo dovolj).
POSEBNE OZ. DODATNE OMEJITVE
Gre za z znaki označene omejitve, ki so nižje od tam veljavnih generalnih. Seveda je prav, da so: ni pa prav, da so na krajih, kjer niso potrebne, oz. da so bolj rigorozne od potrebnih. Ker pa so večinoma prav take, jih skoraj nihče ne upošteva niti takrat, ko so postavljene zares upravičeno (marsikje pa bi morale biti, vendar jih ni, kar je lahko pogubno za voznike, ki ceste ne poznajo) — kar je seveda dodatni faktor nevarnosti.
Poleg stalnih razlogov (npr. nevarni odseki) za radikalnejše omejevanje hitrosti obstajajo tudi začasni oz. občasni, a v takem primeru naj bo omejitev veljavna le v času,
ko razlog obstaja, sicer pa ne. Če npr. po zaključku cestnih del tam ostane znak omejitve, ta formalno velja, čeprav je razlog zanjo odstranjen. Več kot upravičene so omejitve v bližini šol ipd., vendar le v času prihajanja in odhajanja učencev, ne pa npr. sredi noči in med počitnicami. Znake za omejitev bi v takih primerih veljalo opremiti z dopolnilnimi tablami, ki določajo čas veljave, ne pa, da omejitev velja kar povprek.
Poleg znakov pa obstajajo še druge metode za zmanjševanje hitrosti vozil. »Akustična zavora« pri P. O. Š. Gustav Šilih v Mariboru je sama po sebi dobra pogruntavščina, le postaviti bi jo veljalo pametneje: znak omejitve na njenem začetku, ne pa šele na koncu, in v pasu omejitve prek celega cestišča, kajti zdaj se ji vozniki »elegantno« izogibajo tako, da se gredo Angleže in vozijo po nasprotnem pasu. Tako, kot je postavljena ta, pa bi morale biti (le
čez pol cestišča in pred samo omejitvijo) npr. pred nevarnimi ovinki ipd. odseki regionalnih in magistralnih cest.
Na italijanskih avtocestah sem opazil duhovito (in tudi za naše razmere dovolj poceni in uporabno) rešitev omejitev hitrosti v času zmanjšane vidljivosti (megla, sneg ipd.): na rumeni črti, ki označuje desni rob voznega pasu, so v določenih presledkih narisane velike, fluorescentno bele pike, ob cesti pa table s sporočili v stilu »če vidiš samo 2 piki, je hitrost omejena na 60, če le eno, na 40, če nobene, pa vozi še počasneje!« Da bi pri nas vsaj na zelo prometnih cestah in nevarnih odsekih potrebovali spremenljive znake, ki omejujejo hitrosti in posredujejo še druge informacije glede na trenutno situacijo v prometu, je seveda samoumevno. Pogrešam tudi znake za priporočljivo (torej ne najvišjo, ampak najprimernejšo) hitrost, ki sem jih doslej pri nas zasledil le v učbenikih
prometne teorije. Predvsem pa omejitev ne bi smela veljati za tiste in takrat, ko prehitevajo (seveda ob izpolnjenih ostalih pogojih varnega prehitevanja): prehitevajoči voznik ravna pravilneje, če kar najhitreje švigne mimo prehiteva-nega vozila nazaj na svoj pas, kot pa, če upošteva omejitev in se s tem dalje zadržuje na nasprotnem pasu.
PREPREČEVATI ALI KAZNOVATI?
Policiji je treba priznati, da je pri nastavljanju radarskih pasti na krajih, kjer velja le generalna omejitev, dokaj fer. Zameriti ji ne kaže kontrole na krajih, kjer so omejitve zares potrebne. Naravnost »ganljiva« pa je policijska skrb za proračun pri nastavljanju pasti tam, kjer so omejitve nepotrebne oz. strožje od potrebnih — gre za kraje, kjer ni nič več nesreč kot v povprečju, čeprav vozniki
redno kršijo omejitve. Žal je prav ta zadnja vrsta pasti najpogostejša, kar napeljuje na misel, da policija (oz. njeni šefi) raje kaznuje, namesto da bi predvsem vzgajala in preprečevala nevarno obnašanje. Če je namen nadzora discipliniranje voznikov in. povečanje varnosti, ne pa zgolj polnjenje državne mošnje, bi morale biti radarske kontrole stalne, že od daleč vidne in še dodatno označene ne pa skrite kot sedaj, poleg tega pa le tam, kjer so zares potrebne! Kdor bi kljub temu vozil hitreje, pa si zares zasluži kazen, in to precej višjo od sedanjih. Skriti radarji naj ne služijo kaznovanju »kršilcev«, ampak kvečjemu določanju najprimernejše omejitve na posameznih odsekih — pač v skladu s povprečno hitrostjo vozil, ki so jih varno prevozila brez vednosti o kontroli.
Naslednjič pa še nekaj predlogov za večjo prometno varnost.
DARINKO KORES-JACKS
13
GOJZAR SCENA
'ШЖ
PROFITI PROHIBICIJE
Vojna zoper droge, v takšni obliki kot je poznamo danes, se je začela pred več kot pol stoletja s prohibicijo konoplje. Sledovi te vojne so vidni po njenih rezultatih, tako kot vsak projekt ocenjujemo po njegovi uspešnosti: najbolj opazen rezultat je iz leta v leto večja uporaba konoplje kot psihostimulansa. Argument prohibicije, ki izraža skrb za človekovo psihifizično zdravje, je tako ničen. Ali pa obratno: prohibicija ne dela za argumente prohibicije, ampak proti njim. Od kod ta dvojna morala prohibicije, ta neskladnost med zastavljenimi cilji in rezultati? Da bi prišli do enega izmed možnih odgovorov, se opri-mimo nečesa, kar spremlja prohibicijo: denarja. Koliko profita prinaša prohibicija in seveda komu, je vprašanje, ki prinaša v odgovoru več, kot je bilo vprašano.
Torej sledimo denarju.
V leksikonih omenjajo, da so nekoč uporabljali konopljo za izdelavo trpežnega papirja. V resnici so pravzaprav ves papir do sredine devetnajstega stoletja izdelali iz konopljine in lanene mešanice, tja do leta 1865, ko je bil patentiran nov, kemični proces, ki je omogočal poceni izdelavo papirja iz lesa.
V sredini 19. st. je bila DuPont Chemical Сотрапу še majhna in skromna tovarna — laboratorij v rovtah sredi Amerike. V gigantski koncern so se razvili šele na začetku državljanske vojne, ko je DuPont sklenil pogodbo o oskrbovanju vojske z smodnikom in eksplozivi. Na koncu vojne je seveda zmanjkalo naročil, in le preusmeritev proizvodnje v izdelovanje žveplene kisline za izdelavo papirja je rešila DuPont pred propadom. Razvoj časopisa kot množičnega medija je industrijskemu koncernu DuPont prinesel spet trdnost in profitabilnost. Finančni del firme je prešel v vodstvo dveh bankirjev, institucije, ki je med drugim neuspešno lansi-rala tudi pohibicijo alkohola.
V začetku tega stoletja je ameriški denarnež: VVilliam Randolph Hearst prevzel močno nacionalno verigo časopisov. Razen tega je bil tudi lastnik mlinov za izdelavo papirja in ogromnih gozdnih področij, ki za sečnjo ni bil primeren, je bil pa zato poceni surovina za papirno maso.
V tridesetih letih se je prebila v ospredje tehnologija predelovanja konoplje, ki je bila cenejša in je zahtevala le petino žveplene kisline, potrebne za izdelavo papirja iz lesa. Za denarne mogotce, kot sta Hearst in DuPont, je to seveda predstavljalo resno grožnjo njunemu monopolu.
Kapital in politika sta si podala roke, ko je DuPont angažiral bančnika Andrewa Melona, in z njegovo pomočjo postavil njegovega svaka Наггуја Anslingerja za na-
čelnika zveznega urada za narkotike. Če vemo, da je kampanjo zoper konopljo podpirala časopisna veriga v lasti gospoda Hear-sta, ob močni podpori posebnih policijskih oddelkov, ustanovljenih v času alkoholne prohibicije, oddelkov, ki so po neuspešnosti prohibicije alkohola razpadali, in je bil njihov nadaljnji obstoj vprašljiv, je krog sklenjen.
Prohibicionistični lobby se je zapičil v besedo marijuana z vsemi eksotičnimi in nevarnimi asociacijami, ki jih ima ta beseda; le kdo bi jih jemal resno, če bi dejali, da bodo prepovedali konopljo. Da sta marijuana in navadna konoplja isti rastlini, so takrat previdno zarrfolčali. Aslingerjeva poročila kongresu označujejo marihuano kot morilko mladine, kot vzrok razbojništev, umorov, posilstev, tatvin, moralne degeneracije, impotence, delirija, norosti, bi-gamije in vseh ostalih razvratno-sti. Sam Anslinger je pred kongresniki povedal tole: Skadite cigareto marihuane in ubili boste lastnega brata. Če so se v tem času slišala še kakšna trezna mnenja kvalificiranih znanstvenikov, jih je avtoriteta oblasti kaj hitro dotolkla. Hearstovi časopisi so bili prepolni člankov o marihuani, morilki mladih, in pretresljivih srceparajočih poročil o škodljivosti marihuane.
Leta 1937 sta si Hearst in DuPont oddahnila: konopljo so prepovedali na osnovi Anslingerjevih pretiranih laži, ki jih je v obliki poročil podajal kongresu, in sta tako na perfiden način onemogočala konkurenčno industrializacijo konoplje.
Pretvezo, da skrbi za ljudski blagor, je kapital z medijsko pomočjo razvil ideologijo zaščitni-štva prebivalstva pred zlom, ki se imenuje marihuana. Ta medijski pritisk je bil dovolj močan in uspešen, da je uspel v nekaj letih transformirati splošno uporabljano industrijsko rastlino konopljo, iz katere so včasih izdelovali skorajda vse — od vrvi do oblačil —, v družbeno nevarno marihuano. Dobiček pri tej kravji kupčiji so imeli vsi: Hearst, DuPont in vzporedno še nekdo: organiziran kriminal. Ta vsepovsod živeča organizacija je kar hitro spoznala vse prednosti prohibicije Konoplje ni bilo več, nastala je marijuana. Droga.
Kriminal živi od prodaj drog in tržišče drog živi od kriminala. Mreža črnega trga, zajedena v vsako poro družbe, obrača vsako leto samo v Evropi kakšnih sto milijard dolarjev profita, ki se skozi povsem legalne transakcije in investicije vrača nazaj, na beli trg. V interesu oplajanja tega kapitala je, da s prohibicijo umetno vzdržuje visoko ceno konoplje. Prohi-bicionostični lobby podpirajo ljudje, ki imajo od tega kroristi; zelo malo verjetno je, da to počnejo za narodov blagor.
Isti kapital uprizarja prave medijske vojne igre, da bi lahko upravičil prohibicijo, in kjer v vlogi kriminalcev nastopajo~friki, ki sadijo konopljo zase in s tem odrekajo poslušnost črnemu trgu, v vlogi budnih čuvajev javnega reda in miru pa zabiti samozadovoljni policaji, ki jim ni jasno, da ima njihovo početje na organiziran kriminal podoben vpliv kot topla greda na rastline: konoplje je zmeraj dovolj, le cena je višja, s tem pa tudi profit nelegalne prodajne mreže. Nemoč policije je moč kriminala, in policaji so tako le statisti v igri, ki jo režira profit.
Marie A. Bertrand, kriminalist iz Montrealske univerze navaja štiri družbene skupine, kk podpirajo prohibicijo: različne posebne policijske enote, ponavadi na mednarodni ravni, katerim je boj proti drogam fasada za opravljanje drugih poslov, industrija predelovanja alkohola, tobačna industrija in seveda farmacevtska industrija
Da obstaja ekonomski interes farmacevtske industrije za prohibicijo konoplje, je razvidno iz primera dr. Raphaela Mechonlama, raziskovalca, ki je prvi sintetiziral psihoaktivno sestavino konoplje THC. Ta se je v znanstvenem zanosu spozabil in zatrdil, da bi legalna konoplja lahko takoj nadomestila 10 do 20 odstotkov vseh farmacevtskih preparatov-v medicini, njen delež pri vseh medicinskih terapijah in zdravljenjih pa bi zavzemal 40 do 50 odstotkov, kar ga je seveda gladko povozilo in odrezalo od nadaljnjega raziskovalnega dela. Problem tiči v tem, da lahko farmacevtska industrija patentira in prodaja licenco le za sintetične produkte, in ne za rastline in njihove derivate. Konec prepovedi konoplje bi hkrati uničil tudi velik del ne-le farmacevtske industrije, ampak tudi ostale in-
MALI
OGLASI
rr
KUPIM
DRUŠTVO NOVINARJEV SLOVENIJE nujno kupi večjo količino priročnikov na temo uporaba rodilnika v nikalnih stavkih. Če ne bomo dobili ustrezno ponudbo, bomo še naprej mrcvarili slovenščino s striktno uporabo tožilnika.
O
MM1 90,4 in 93,1 MHz 6.40—19.00
«
MM2 102,8 MHz 0.00—24.00
Ilichova 33 62000 Maribor
dustrije povsem legalnih drog, kot sta alkohol in tobak.
Alije mogoče, da ima industrija legalnih drog .moč, da usmerja politiko? Ima. Za vsako politično akcijo je potreben kapital, za vsakim vzpenjanjem po klinih družbene lestvice stoji ekonomski interes posameznikov. Tako nas uči zgodovina. Naravnost svetel primer tega je predsednik ZDA George Bush in njegova družina, ki imata največji del svojega kapitala naloženega v delnicah farmacevtske korporacije Abbot&Bri-stol. sam gospod predsednik pa je bil svoj čas, v letih 1977—79, direktor farmacevtske firme Eli Lilly Gre za isto firmo, ki je v sedemdesetih letih neuspešno lan-sirala na tržišče sintetični kanabi-nol za medicinsko uporabo pod imenom Nabilon. Zanimivo je opazovati, kako se od takrat naprej stopnjuje represivnost v vojni zoper droge.
Tako je postala prohibicija problem ideologije, in ker je motivacija prohibicije ekonomska, trditev, sestavljena iz moralnih argumentov, nima nikakršne moči in vpliva, pa čeprav pazljivo skuša razložiti namen osebne svobode in funkcijo osebne odgovornosti v veljavni zakonodaji; ni važno kako in s koliko jasnih razlogov in gotovih dejstev se trudi osvetliti interna nasprotja in nerazumljivo grotesknost prohibicije, prohibi-cionisti še naprej verjamejo v katerikoli nesmisel, ki bi racionaliziral kovanje profitov iz konoplje.
Vojna zoper droge ne obstaja. So le vojne med mafijskimi karte-
li.
RAJKO MAJCEN
NAGRADNA UGANKA
je tokrat nekoliko drugačna od prejšnjih. Gre za to, da na podlagi desetih podanih enačb (kar je bistveno več od potrebnega) razberete ključ do rešitve enajste oz. dvanajste — to je tudi rešitev uganke v celoti (čeprav sicer ni rešitev). Nikar se ne dajte zmesti od nekaterih znanih besed in kratic, ki nastopajo v enačbah! Rešeno uganko izrežite, dopišite svoj naslov in pošljite na našega do 15 dni po izidu te številke — čakajo vas lepe nagrade!
SZD — GAD = 6.994
ZSM — 7.220 = LDS
SZDL — 299.644 = SSS
(ZKS — ZKJ) x AFŽ + 625 = JEŽ
SŽ — JŽ = GŽ
JEŽ + KRT = VZT
SLO + DSZ = AŽGN
SLO — DSZ = LRP
KOŽA — RPŽ = JUGA
ZSMS — LS = ZSAŽ
SFRJ + ČKEVG = AROS + DČTŽŽ
= 9
Pri prejšnji nagradni križanki je prišlo do nekaj neljubih napak, za katere se vljudno opravičujemo, rok za njeno oddajo pa je podaljšan na 15 dni po izidu te številke. Ker je sestavljalec Marči Nadloga skrajno površen človek, je pri prepisovanju vprašanj v naglici naredil napako: v 4. vrstici navpično bi moralo namesto »dušik« pisati »Luksemburg«. Poleg tega se je proti vam zarotil tiskarski škrat, ki je izpustil število črnih polj za zadnji dve vrstici vodoravno: to je v obeh 7.
Se opomba k tej uganki: pika v številih od tisoč (1.000) naprej ne pomeni »krat« ali decimalne vejice, ampak je zapisana zaradi lažjega branja števil; »krat« je označen kot x
EKO - KURJAVA
Da smo pozimi in v prehodnih obdobjih zdravstveno manj odporni kot sicer, je znana stvar, za katero pa smo v glavnem krivi sami. Eden glavnih vzrokov neodpornosti in prehladov je pretirano ogrevanje stanovanjskih, delovnih in drugih prostorov, v katerih se zadržujemo, hkrati z neprimerno obleko, ki jo nosimo v njih. Če gremo ven, se seveda toplo oblečemo, ko pridemo v ogrevan prostor, pa ponavadi nimamo možnosti, da bi izvedli dovolj temeljit striptease. (Pre)občutljivost na mraz pa je premo sorazmerna naši navadi oz. razvadi zadrževanja v pretirano toplih prostorih. Vse to velja tudi za majhne otroke in dojenčke, ki so v bistvu dokaj odporna bitja, neodporne pa jih praviloma naredimo odrasli s pretirano skrbjo, da revčkov slučajno ne bi zeblo. Če temu dodamo še zrak, ki je zaradi pretiranega kurjenja pač pretirano onesnažen, je zadeva jasna — če bi denar, ki ga dobesedno pokurimo za pretirano ogrevanje prostorov, porabili denimo za sveže sadje in zelenjavo, bi si prihranili nakup marsikaterega zdravila, pa še boljši zrak bi dihali.
To seveda ne pomeni, da priporočam ogrevanje po Ce-ausescujevem receptu, ampak racionalizacijo ogrevanja v razumnih mejah. Ogrevanje delovnih prostorov je npr. treba prilagoditi običajnim delovnim oblačilom (ta pa potrebi po čimmanjšem ogrevanju), vrsti in načinu dela (če prevladuje fizično delo, je potreba po ogrevanju manjša kot pri npr. lažjih, sedečih, intelektualnih ipd. opravilih). Lokali, v katere prihajajo stranke od zunaj, naj bodo raje hladni kot topli (zaposleni naj se pač topleje oblečejo). Ogrevanje posameznih prostorov v stanovanju je treba prilagoditi času, ko se v njih zadržuje-
mo, dejavnosti, ki jih v njih večinoma opravljamo, oblačilom, ki jih pri tem nosimo ipd. Za delovne prostore v stanovanju velja isto kot za ostale, za prehodne (npr. predsoba, hodniki ipd ) isto, kot za lokale. Dnevne bivalne prostore ogrevamo nekoliko bolj kot ostale, vendar le v času, ko se v njih zadržujemo — najbolj zdrava sobna temperatura je nekako med 18 in 20 stopinj Celzija (zrak v toplejših prostorih je ponavadi pretirano suh, kar ni najbolj zdravo za dihala in kožo), kogar zebe, pa naj se topleje obleče. Kuhinjo grejemo nekoliko manj, saj se dodatno greje zaradi kuhanja. Enako velja za kopalnico, ki jo dodatno greje topla voda, ki jo uporabljamo za tuširanje, kopanje ipd. Gretje v omenjenih prostorih naj bo vklopljeno le takrat, ko se v njih zadržujemo. Užitek priti v toplo stanovanje je nezdrava razvada — pametneje ravnamo, če ga grejemo postopoma, postopoma pa tudi odlagamo oblačila. Spalnice ni treba posebej ogrevati, raje oblecimo toplejšo spalno oblačilo ali se pokrijmo z več oz. toplejšimi odejami. Spanje v slabo prezračenih in toplih prostorih je skrajno nezdravo, vsekakor mnogo bolj od stajanja iz tople postelje v mrzlo spalnico — pomagamo si pač z ustreznim ogrinjalom.
Porabe goriv in s tem onesnaževanja pa ne zmanjšujemo le z omejevanjem ogrevanja, ampak tudi z izolacijo prostorov, pametnim zračenjem (prostor temeljito prezračimo pred začetkom ogrevanja, v času ogrevanja pa čimbolj nahitro, če je potrebno), uporabo alternativnih virov energije kot dodatnih ali izključnih ogreval ipd. Uporaba npr. sončnih kolektorjev za predhodno oz. dodatno ogrevanje vode v sistemu centralnega ogrevanja lahko
prihrani precej goriva — najbolj mrzli zimski dnevi so ponavadi sončni in kolektorji kljub mrazu delujejo.
Po možnosti se odločimo za čim čistejša goriva. Gretje z elektriko je čisto le na videz, saj je večino pridobijo v termoelektrarnah na premog, pa še drago je — priporočljivo je torej le v manjši meri oz. kot dodatni, ne pa glavni način ogrevanja. Nafta in plin sta čistejši, pa tudi za uporabo udobnejši gorivi kot premog, žal pa nekoliko dražji. Med trdimi gorivi je les (vključno z lesnimi odpadki oz. briketi iz njih) še najbolj čist, vendar je sečnja za kurjavo sama po sebi ekološko vprašljiva. Je pa lesni pepel uporaben odpadek: uporabimo ga lahko namesto apna za nevtralizacijo kislih obdelovalnih zemljišč (npr. gozdne prsti ali vrtne zemlje, gnojene z domačim kompostom ali hlevskim gnojem z mnogo stelje), poleg tega pa je izdatno kalijevo gnojilo.
Poskrbimo tudi za brezhibnost grelnih teles, napeljave, peči in dimnikov (redno čiščenje in vzdrževanje, pravilne nastavitve gorilcev ipd. — vse to sicer stane, toda prihranek goriva je praviloma večji od stroškov), pa za pravilno odprtost oz. nastavitev radiatorjev (priporočljivo jih je opremiti s termostatskimi ventili). Vse to velja tudi za tiste, ki se grejete z energijo iz toplarn ipd. kolektivnih kurišč, žal pa izpade finančni učinek takega varčevanja (razen tistih redkih izjem, ki imajo individualne merilce porabljene energije), ki pa se splača že zaradi manjšega onesnaževanja in ugodnih učinkov na zdravje.
Lep pozdrav do naslednjič, ko bo govora o čistilih. Mnenja in predlogi bralcev so seveda še vedno zaželjeni!
jacks
14
CAMP - 2.
fs пШјШ ;*>.
23. Nepomembnost je prednost elite. V 19. stoletju je na področju kulture dandi-zem pomenil nadomestek za aristokracijo. CAMP je moderen dandizem, s tem tudi odgovor na vprašanje, kako biti dandy v obdobju množične kulture. Dandy je užival v redkih neomadeževanih senzacijah, ki niso bile skrunjene z masovno kulturo; zapisan je bil kot »dober okus«. Ljubitelj Čampa pa lahko najde več preprostega užitka; ne v latinski poeziji ali redkih vinih ali oblekah iz prave svile, temveč v preprostih, vsakodnevnih izdelkih. Ne obstaja več razlika med enkratnostjo predmeta in produkcijo. Užitek pa ne izvira iz uporabnosti predmeta oziroma iz predmeta samega, temveč iz naše sposobnosti posedovanja predmetov na neobičajen način.
24. CAMP ljubi vulgarnost,
oz. se mu zdi nekaj povsem običajnega. Ob velikem smradu Dandy drži robček pod nosom in pada v nezavest, pristaš Čampa pa posrka smrad vase in vse skupaj prenaša z močnimi živci.
25. Zgodovina CAMP okusa ima izhodišče v zgodovini snobizma. Aristokracija je bila v poziciji vis-a-vis kulture (prav tako vis-a-vis moči). S tem ko je prenehala obstajati avtentična aristokracija, se' je izoblikoval nek nov nosilec tega okusa. Improviziran razred, ki se je sam oklical za nadaljevalca, izhaja iz homoseksualcev. Zvezo med homoseksualci in Čampom je potrebno razložiti. Bilo bi napak, če bi rekli, da sta njuna okusa eno. Obstajajo pa neke sorodnosti in medsebojna prepletanja. Nedvomno je, da niso vsi homoseksualci privrženci Čampa; kažejo pa v veliki meri nagnjenja do tega okusa in tako tvorijo prve vrste med njegovimi ljubitelji še zlasti pa se vključujejo v ustvarjalno skupino samega Campa-Teater — kot metafora življenja je dober primer za razlago povezave homoseksualcev in campa. Način življenja skozi Camp omogoča
tako samopotrditev kot opravičevanje.
26. Osnutke zgodovine Campa bi bilo mogoče iskati tudi skozi zgodovino. Same začetke bi lahko našli v ma-nierizmu, zlasti v delih umetnikov, kot so: Pontormo, Rosso, Carravagio (oblikovanje telesa) ali v slikah C. Cri-vellija, v izredno teatralnih slikah G. de la Toura .. . Dejanska izhodišča pa so vidna v poznem 17. oziroma zgodnjem 18. stol., času, ki ga označuje izrazit smisel za tvorjenje umetniških pravil: površina in simetrija, veselje do očarljivosti in vznemirljivosti, upodobitve trenutka, de-korativnost, zavojki... (Pope, Congreve, VValpole, rokoko cerkve, Pergadesi, nekaj pozneje tudi nekaj Mozartove glasbe). V 19. stol. dobi tisto, kar je veljalo za izraz visoke kulture, atribut ezoteričnosti, perverznosti. Nastopi Ju-gendstil, ki predstavlja najbolj razvit camp stil. Skratka, smeri iz katerih razbiramo neko dvopomenskost; za direktnim, splošno spoznavnim pomenom se skriva nekaj osebnega, burkastega. Seveda ne moremo trditi, da so vse te smeri izključno camp. Težko bi celoten Jugendstil označili za camp. Jugendstil je dekorativna umetnost, tako kot camp, in druži ju še marsikatera prej našteta lastnost ... Bistveno razliko pa predstavlja obravnavanje vsebine, tako moralistične kot politične ... s katero se Jugendstil ukvarja, camp pa jo izključuje.
27. CAMP je predvsem presoja, ne pa sodba.
28. CAMP je oblika uživanja. Samo na videz se zdi zloben oz. ciničen.
29. Dobro je, ker je obupno! Lastnost in obenem napotek, kako naj vzkliknemo ob pogledu na camp.
Veliko lažje nam bo razumeti camp in vzroke za njegov nastanek, če vemo, v katerem okolju se je pričel razvijati — v Ameriki. Najprimer-
nejše je, da za oris države uporabimo misli avtorice same.
Geslo ameriškega delovanja je moč. To temelji na premoči Evropejcev s ciljem zasesti kontinent. V glavnem pa so ga zasedli »viški evropejskih obubožancev« (razen redkih izjem, ki so Evropo zapustili iz drugačnih vzrokov).
Ti so s seboj prinesli idejo o -‘kulturi«, ki jim jo je v domači deželi narekoval nekdo »od zgoraj«. Ta se je v novi deželi še enkrat modificirala in združila s farno o »dobrem življenju«, ki je veljala za Ameriko, še zlasti ob začetku njenega industrijskega razvoja. Glavni predmet občudovanja v Ameriki postane energija in moč, nedohitevajoč ekonomski razvoj in neverjetna možnost zabave, kar se do neke meje kaže kot resničnost, ima pa visoko ceno. Družba postaja prenapeta. Hiperaktivnost in neenakomerno razporejen di-namizem se morata v nekaj sublimirati — goli materializem. Vsaka aktivnost, vsak delček življenja postane nov predmet trgovine; lahko je razstavljen, prodan in kupljen. In večina ne vidi, da so stvari
stavljajo zgodovinsko-kultur-ni, družbeni ter geografski pogoji, ki postavljajo neko delo sedaj v kič, sedaj pa v umetnost.
Povsem obratno pa razlaga Carl Dahlhaus. Njegova teorija temelji na tem, da obstajata le dva pojma, kič in umetnost, in oba le na osnovi svojih lastnih, objektivnih kvalitet in neodvisno od funkcije, ki jo izvršujeta v svojem zgodovinskem okolju. Dodati velja, da so ob kič vezani še nekateri pojavi: pretencioznost za doseganjem stopnje visoke umetnosti z velikim razkorakom med željo in možnostjo, pojav malomeščanstva, ki ga kič zanima ... (več o tem piše L. Giersi, ki izoblikuje pojem »Kitschmensch«),
Sedaj seveda razumemo pomen besed, okus in senzi-biliteto, ki smo jih navedli v definiciji campa na začetku članka. V campu ne gre samo za okus, oz. senzibilno dojemanje predmetov in postavljanje mej med kičem in visoko umetnostjo, temveč za mnogo bolj prefinjen proces — spreminjanje kiča v visoko umetnost. Namen postane porušiti uživanje »čiste« umetnosti, podreti načela morale . ..
Visoka umetnost postane premalo in kot pravi S. Son-tag: Presenečeni boste nad campom, ko boste ugotovili, da resnica ne pomeni več dovolj. Resnica pomeni le duhovno ožino.
Camp se prične zabavati, obračati stvari. Če za kič velja zgrešenost v namenu in izvedbi, za visoko umetnost pa izpolnitev obeh, izkoristi lastnosti obeh tako, da iz prvega naredi drugo. »Popravek« je narejen v smeri: kič, kot pre-tencionalno posnemanje kvalitete, zmota česar je jasno vidna, se modificira v kvaliteto, ne več na poskušanem, zgrešenem nivoju; temveč s pridobitvijo nove kvalitete.
take, in še dalje sanja svoj ameriški sen.
Treba je omeniti, da 60. leta pomenijo, tako kot veliko začetkov »nedolžno« obdobje campa. Zakaj uporabljam izraz nedolžno in kam so šle poti razvoja, nam bo pojasnjeno že ob izpeljavi nekaj enostavnih paralel. J. Kenne-dyja zamenja — kot predstavnika moči — bivši igralec R. Reagan. Idola campa A. War-hola nasledi J. Koons. Seks simbol ne predstavlja več M. Monroe in njene obline, temveč članica parlamenta in zvezda porno filma Ciccioli-na. Camp ni več ameriška hiba, temveč se kot fenomen razširi po Evropi.
Za aktualiziranje fenomena campa navajamo nekoliko nam danes bolj znanih imen (v primerjavi z imeni, ki jih navaja S. Sontag).
Na filmskem področju vzemimo kot primer zgodnje filme K. Russla, fotografa R. Mapplethorpa, kot gledališko osebo L. Kempa in kot umetniškega ustvarjalca zgodnjo fazo D. Bovviea.
Da ne ostanemo le na tujem, omenimo še primer či-
stega campa, viden v prevzemanju »narodnega« glasbenega ansambla Bratje Avsenik ali primer načrtovanega campa odrski image skupine Laibach (orli, lovska noša .. .).
Za zaključek bi hotela le naj še izpostavimo nekatere ugotovitve in poudarimo vprašanja, na katera S. Sontag odgovarja, ali pa jih pušča odprta.
Po prej opisanem razvoju je potrebno upoštevati spremembo, ki se pojavi v prejšnjem desetletju, ko postane camp moden način obnašanja. Predvsem jo je že obravnaval M. Booth. V svojem delu izpostavi zahtevo po ostri ločitvi med campom kot umetniško smerjo in campom kot načinom obnašanja. Lahko mu izrečemo čestitke, z druge plati pa takoj postavimo to trditev pod vprašaj. Ali je res mogoče razločevati bazičen princip življenja od umetniškega ali imitacijskega?
Nadaljnjo težavo predstavlja razumevanje pojma kič.
S. Sontag uporablja ta pojem, v kontekstu s campom, kot nam povsem razumljiv. V izvornem pomenu bi to pomenilo vse, kar je vulgarno, plebejsko, banalno, prostaško, običajno, nizko, predvsem plitvo, brez pomena. V povezavi z umetnostjo pa brez duha, poenostavljeno, zgrešeno, prazno, neprepričljivo, obrabljeno, lažno ...
Ostaja pa odprto vprašanje kdaj pričeti označevati s temi lastnostmi. Deloma si lahko pomagamo z dvema nasprotnima teorijama. Prva, ki jo je postavil H. Hdllahder, dokazuje, da je nemogoče določati jasne meje med umetnostjo in kičem. Trdi namreč, da ne obstaja neka zanesljiva logika na podlagi katere določimo neko delo za kič in drugo za umetnost. Drugi razlog pred-
ШШ1
Druga možnost zabave, oziroma ustvarjanja campa, je možna s povzemanjem nečesa, kar samo po sebi ni kič, nosi pa simboliko znanega klišeja. S spremembo simbolike ustvarimo camp.
Ker gre za inačice, oziroma za odtenke v načinu dojemanja, deluje camp kot skrivni kod vezan na določene skupine. Kot smo že omenjali, so bili izvorno to homoseksualci. Neglede na zaprtost same skupine je mogoče opaziti evolucijsko črto razvoja, ki se usmerja bolj k kvaliteto in finese, in vedno manj na zunanjo vpadljivost in moč. Kot načina izražanja v glavnem več ne uporablja akcij, kot so: množične moške masturbacije (Fiovver 1966) ali orgasti-čna posilstva (Salome 1974). Geslo: teatralnost, seksualnost, kič ostaja, vendar v novejši inačici, tokrat izpeljano do popolnosti. Celo transves-tizem, pripisovan homoseksualcem, prehaja iz pornografske v estetizirano formo, ki se v nekaterih primerih izkaže celo kot vizualna indetifi-kacija. Zaznati je mogoče, da se vulgarna provokacija modificira v prefinjene oblike izražanja, iz katerih pa .izžareva narcisoidnost, ekshibicionizem, ekskluzivnost. ..
Še marsikaj bi lahko pripisali campu. Vendar bomo omenili le še dejstvo, da campu ni dovoljeno obstajati in se oblikovati brez rodovnika, oziroma izhodišča v preteklosti ali vsaj iskanja izhodišča v obliki žive legende.
Del njegove igre je tudi ogromna vsota denarja, s katero plačujemo camp izdelke.
Z igranjem te igre se dobi pravica vstopa v areno, v kateri obstaja možnost govora o resnejših zadevah.
BREDA KOLAR SLUGA
15
I________________________________________HAMLET
DUH HAMLETOVEGA OČETA NI KONJ?
I. Retorični drobir z opombami urednika
Smo znova priča fenomenu, ko postaja gledališka produkcija v svojem bistvu anti-produkcija? Trenutku, ko dana institucija panično zastavlja vsa razpoložljiva sredstva za preprečitev dejanske inkarnacije nekega pomenskega kompleksa inhibiranega v dramski tekst?
(avtor očitno še verjame v preboj subverzivnega in strah oblasti pred njim)
Vsi mučni napori štaba mariborskega gledališča nas lahko spominjajo le na manekensko fašistoidne zablode eu-geničnih projektov. Semiolo-ške mreže starih mitov namreč programirajo dogajanja v družbi podobno kot genetski zapis odreja sestavo organizma, tako da ima kakršnakoli potlačitev ali nasilje nad obojim za nasledek le spačke.
(moralični poduk na meji preroških groženj)
Predstava je kljub načrtovani raz-stavi neizogibna; pa čeprav kot kopičenje bakterij in protitelesc okoli locusa infekcije.
(nenaden miselni preskok: »infekcijo« povzroča poskus spremembe genetskegi koda (pedikura mita). Predstava se zato s centralnega mesta evokacije — odra seli na obrobje)
Razstava v SNG funkcionira kot mišnica brez sira.
(zato pa je v (semioloških) mrežah zunaj nje rib vselej na pretek)
II. Sproščena uigranost, nevsiljiva prepričljivost
Sta bili poglavitni odliki celotnega ansambla petkove svečane premiere. Režija se je sesirila na prav vseh pričakovanih mestih.
KOMAR & MELAMID
Vitali Komar (rojen 1943, Moskva) in Aleksander Melamid (1945, Moskva) že od 1976 naprej provocirata, vznemirjata ter vnašata negotovost na newyorško umetniško prizorišče. Na njunih akademskih, klasičnih, realističnih, abstraktnih, ekspresionističnih in konstruktivističnih slikah se družno pojavljajo: Stalin, Napoleon, leteči komsomolci, beroči Lenin, suprematistični križ, Hitler ali ekspresionistične čečkarije. V kratkem: slikarstvo Komar & Melamida je kot zmes različnih stilov, tehnik, medijev in materialov v svojem pluralizmu zavezano eklekticizmu kot metodi. Disidentno jadranje od avantgarde do kiča sta s svojo piratsko ladjo opravila brez vmesnih postankov; včasih v smeri »prostor«, drugič v smeri »čas«. Komar & Melamid imata svoje lastno razumevanje časa: »čas, ki ga izpolnjuje najino osebno življenje, čas kot skupna zgodovina (oboje se nahaja med leti 1945 in 1977, to je vse od najinega rojstva pa do emigracije iz SZ) in ob tem še metaforična menjava letnih časov: od zime do zime.« Njuno nenehno razdvajanje podob ima po Donal-du Kuspitu vzrok v dejstvu, da je »tudi njuno življenje razdvojeno med SZ in zahodom — vsak del je samosvoja nezdružljiva polovica nekega enkratnega, zaključenega sveta. Komar & Melamid sta se spoznala na inštitutu za umetnost in oblikovanje Stroganov v Moskvi, kjer sta leta 1965 realizirala svoj prvi skupni projekt in leta 1967 diplomirala. 1972 so nastala nova skupna dela označena s terminom »Sots Art« (Šot (francosko) — neumnež) — ruske različice pop arta.
Dve leti kasneje je sledila izključitev iz mladinske sekcije združenja umetnikov. Njuna udeležba na skupinski razstavi »nonkomfor-mistov« na gradbišču Beljajevo pri Moskvi se je končala z intervencijo policije in uničenjem njunega dvojnega portreta »Lenin in Stalin« (oblast je naročila buldožer, ki je odstranil nedovoljeno razstavo). Takoj zatem jima je bil odvzet atelje in prepoveden obisk razstav. Z izraelskim vizumom (1977 jima uspe emigracija v Izrael) prispeta 1976 v New Vork, kjer razstavljata v Galeriji Ronalda Feldmana iz SZ ter ustanovita novo državo »Transtate« z lastno ustavo ter aktom o neodvisnosti. Po pre-
selitvi v New York leta 1978 pa osnujeta še »Družbo za nakup in prodajo duš«. V pričujočih tekstih, napisanih v stilu zgodnje romantičnih fragmentov Friedricha Schlegla sta K & M predstavila svoj eklektični sistem uokvirjen s filozofskimi razmisleki pod naslovom »Pesmi o smrti. Duh eklekticizma«.
Glavno protislovje zgodnjega modernizma (npr. abstrakcionizem) je v tem, da se (motiv) želja po povratku od posameznega k splošnemu izraža skozi rastoči subjektivizem (v praksi je ta pojav viden v umetniških gibanjih kot kolektiv subjekta). Toda posamezno je vselej konkretno in splošno vselej abstraktno ter nikoli, ne glede na to kako ga dojemamo,
tki
subjektivno. Samo eklektik razumeva subjektivno kot nekonkretno ter tako razrešujoč njegova zgodnja protislovja vodi modernizem k logični izpolnitvi.
Kar ostane je kič in parodija na kič. Vse, kar ni parodija je kič.
*
Pojem »bog« združuje materijo, bitje in zavest. Neverniki vidijo svet razdeljen na razumljive in nerazumljive elemente. Iz instinktivne težnje po enotnosti so prisiljeni nihati med dvema poloma — lažmi in eklektiko. Laž pre-zentira nek element kot celoto. Eklektika je ■poskus poenotenja elementov brez boga. V umetnosti lahko konceptualni elekticizem (anarhistična sinteza) pripelje do znova pridobljene vere (duhovna sinteza). Eklekticizem ni noben rezultat: je ples, ples v kolu, ki omogoča blaženi mir pred smrtjo.
V študentskih letih smo radi pili »v troje.« Ponavadi so z nama pili: Fedja (Fedulov), Talik Bazelcev, Slon ali Antonov iz oddelka za keramiko. Spoznala sva se med uro anatomije; vzela sva steklenico »za dva« — tretji je molče plaval v kadi formaldehida zraven naju.	*
Včasih je veljalo prepričanje, da bolj kot je zapleteno kopiranje neke umetnine, večja je njena vrednost. Geometrični abstrakcionizem nasprotuje temu pravilu.
Smo otroci socialističnega realizma in nečaki avantgard.
Specializacija umetnikov na rodove je tipična za minulo stoletje. Na njeno mesto danes stopa specializacija na stile. Samo eklekticizem je tisti, ki nas osvobaja suženjskega, monotonega ustvarjanja, podobnega delu za tekočim trakom. *
Duša eklektika je podobna vremenu. Menjava stilov je menjava razpoloženj; je svoboda gibanja duše. ,
Slike na stenah muzejev niso zgolj dialogi med samimi umetniki. So tudi nagovor nekoga tretjega — cenzorja.
Vsaka ženska ima v sebi nekaj, kar nas
spominja na kamikaze.
*
Duša je deljiva. Obstaja nek JAZ preteklosti, JAZ trenutka prehoda med preteklim in prihodnjim ter JAZ prihodnosti Nesmrtnost duše je smrt drugega JAZA.
Naša individualnost se izraža v vsem, celo v tem, kako sedimo na stranišču ali kako beremo knjigo. Skladno s tem, se lahko isti posameznik izraža v različnih stilih in načinih. Vsi iščejo svoj individualni stil ter vselej zasledijo razliko, ki jih loči od ostalih. Talentirani ljudje so sposobni zelo hitro kultivirati in razviti svoje posebnosti, vendar so žal tudi ti naposled le del tega ali onega historičnega, kolektivnega stila.
Vera je samo pol stvari. Druga polovica je nevera.	*
Po glavi se nama podi toliko zamisli, da nama že dvajset let brnijo ušesa. Da bi nekoliko zadušila te zamisli, pijeva vodko, bereva časopise in slikava.
*
(povzeto po Kunst forum April/Mai 1990)
16
KONZUM HAMLET
V vlogi Ofelije je blestela pobiralka kart z desnega vhoda. Namesto šopka rož ji posvečam pričujoči članek. Prefinjen občutek za drobne motivne odtenke in mladostno prožnost je pokazala tudi njena prva spletična v desni garderobi.
Kralja je z vso potrebno de-magoško velikodušnostjo odigral Tone Partljič. Kraljico je korektno predstavila obiskovalka srednjih let. V spominu mi je ostala le temnorjava torbica iz usnjenih šesteroko-tnikov.
Brane Šturbej je bil marljiv in prizadeven čistilec baro-
DVOJE POROČIL IZ SNG
predstavo ni prišel do besede, kar spričo omamljenega živčnega sistema žal tudi ni bilo mogoče.
Franček Jauk je bil boljši od obeh grobarjev, Janez Drnovšek pa vedro žalosten sel
s sporočilom, da sta Slobo-stern in Srbokranz že na varnem v očetovsko nežnem če-tniškem objemu.
Vsekakor:	PREDSTAVA
VREDNA OGLEDA.
ANDREJ KOLARIČ
— začetna reklamna špica —
ŽENSKI GLAS (počasi, omamno): Siast, okus, umetnost.
VEČ GLASOV (hkrati, pojoče): H aa aa mlet
ŽENSKI GLAS: (vabljivo): Kdor se upira našemu izdelku, ta se upira življenju, kajti novi Hamlet vam brez starih dvomov pritrjuje
HAMLET: To be, to be, to be.
— žvenket porcelana in pribora
KLAVDIJA: Pa je še svež?
GERTRUDA: Nekaj dni je že v hladilniku, govori pa kot na začetku. Perfekten je. ..
— efekt — (odpira vrata hladilnika, postavlja krožnik na mizo) No ja .. . malo je že načet. Otroka se nista mogla vzdržat. Saj vidiš, vsak je pospravil po eno nogo.
KLA VDIJA: (napeljujoče, radovedno) Kje ga pa vključiš?
GERTRUDA: Glej, tu mu malo stisneš glavo.
— klick —
HAMLET: VVhether 'tis nobler in mind to suffer The slings and arrovvs . .. the slings and ar-rovvs .. . slings and arrovvs . ..
KLAVDIJA (privoščljivo): Kaj pa mu je ? Se mu je kaj zataknilo ?
— klick —
GERTRUDA: (ga izklopi): No, zdaj mi je tudi jasno, zakaj je bit cenejši od ostalih.
Misliš, da si je opomogel? (ga vključi)
— klick —
HAMLET: (nadaljuje tekoče, potem tišje v ozadju)
KLAVDIJA: (očitajoče) Nekam patetičen se mi zdi. Moj pa je neverjetno energičen. V tistem nagovoru, saj veš, ko govori s kraljico v njeni spalnici, ti začne tako divje gestikulirati. Smetano bi lahko stepala z njim.
(krajši premor)
GERTRUDA: (začudeno) ampak je čudno, skoraj da je nek fenomen. Bolj ko ga poslušaš, bolj te mika. Meni se začne kar slina nabirat.
(zaskrbljeno) Upam, da se mi v gledališču to ne bo pripetilo.
KLAVDIJA: Resnično, včasih se je težko ubranit. No, kaj je bilo zadnjič...
Tarnala mi priteče z dvorišča in ga kar zagrabi z mize ... Pa ga gleda ... in preden sem se lahko dobro obrnila, mu je že snedla glavo, (hehet) Hamlet pa ti še kar recitira, prav slišalo se je, kako potuje proti želodcu. Šele po kakih desetih minutah ga je toliko prebavita, da je utihnil.
GERTRUDA: Jaa. . . mogoče pa ima tvoja mala premalo kisline. Zvočniki... pa vsa ta tehnika not so ja iz teh dietetičnih vlaken. Ta pa ti še sploh urejajo prebavo.
(premor)
KLAVDIJA: Katero roko boš? Jaz bom to — ko drži lobanjo z
njo. ..
Ja, saj se mi je zdelo, da je iz mandlja.
HAMLET (glasneje) — — — What should a man do but be таггу? for, look you, how che-erfully my mother looks, and my father died v/ithin s two ho-urs.
— ponovitev začetka reklamne špice —
KONEC
čnih kipcev z vrha gledališke stavbe.
Neverjeten posluh za stranske karakterne vloge razvija Tomaž Pandur, tokrat kot brezhibni Osrik.
Bivši bradati odrski delavec, ki se je nekoliko začuden oziral po dvornem blišču, je brez patetičnega naprezanja opravil z naslovno vlogo. Kdor ima oči, si ga je gotovo zapomnil.
Duh Hamletovega očeta — izposojen	lipicanec med
VIDEO ART
EKRAN V ITALIJANSKI SVETLOBI
H
Fabrizio Plessi — eden vodilnih in najpopularnejših videoartistov pravi, da ima naiven odnos do tehnike ter gleda na video naprave kot na živo bitje. Svojemu psu je dal ime Sony — torej ni nespreten, kadar gre za sodelovanje z velikimi svetovnimi proizvajalci. V svojih videoskuipturah uporablja medij, za katerega je značilno gibanje tako, kot da gre za povsem statično, naravo posnemajočo sliko. To ni edini antagonizem v njegovem delu, ki na vsaki razstavi priteguje s svojo čutnostjo, nebrzdano naravnostjo, močjo iluzije in arhaično neposrednostjo.
te za barvno televizijo, ki je takrat še ni bilo. To je nenavaden fenomen: s svojimi idejami sem zmeraj pred tehničnimi možnostmi. Vsako realizacijo je treba reducirati.
To zveni kot hrepenenje po napredku in kot navdušenje nad tehniko.
Sploh ne. Video tehniko uporabljam kot zamrzovalnik. Želim imeti samo svež material, ga le konzervirati. Tehnologija, ki sodi zraven me ne zanima, zanima me zgolj uporaba tehnike.
Torej tehnika v službi fantazije in ne obratno.
Seveda se zavedam medsebojne odvisnosti. Tehnologija lahko vsekakor omeji fantazijo, lahko jo oslepi. Obratno pa lahko vzpodbuja k odpiranju še ne raziskanih možnosti. In zmeraj znova se podajati na neobdelana področja — to je vendar naloga avantgarde.
V italijanski avantgardi klasične moderne ima tehnika svojo veliko
postajamo nekakšna ameriška kolonija in tako kot jaz so se začeli tudi mnogi drugi umetniki vračati h koreninam, k tišini metafizike, k veliki tradiciji italijanskega slikarstva, v kateri je bil Boc-cioni nekakšna iskra, ki pa seveda ni eksplodirala kot bi lahko.
Zmeraj se zavedam, da skušam povezati ta dva pola — stroj bi želel uporabljati v metafizični tišini, sem med Boccionijem in de Chiricom. Vsekakor gledam na objekt oziroma medij tehnologije v nekakšni italijanski svetlobi, izolirano, mirno, prazno. Vsekakor se je ne bojim, ne bojim se, da bi naš svet postal popolnoma mehaniziran ali elektroniziran. Morda moraš biti trdno zasidran v tradiciji, da bi se lahko tako neobremenjeno soočal s tehnologijo. Televizor lahko gledam kot z nebeško ali mornarsko modro barvo napolnjeno škatlo.
To zveni zelo pravljično — tako naivno tehnologije vendar ne morete obravnavati.
Kadar je ob vaših video instalacijah videti tudi Nam June Paiko-ve (kot na primer na Documenta 8). je moč dojeti, da pravzaprav sodite v arte povera, da ste nekakšen nenavaden tradicionalist. Zakaj se sploh ukvarjate s tehniko?
Vse je tehnika. Kadar umetnik vzame v roko svinčnik in začne risati, je svinčnik že tehnični element. Menim, da je naloga vsakega umetnika uporabiti vsa tehnična sredstva, ki so mu na voljo. Sam imam sicer precej tradicionalistično izobrazbo, moje začetke zaznamujeta zelo akademska risba in akademsko slikanje, zato pa sem se kasneje toliko bolj skušal otresti običajnih estetskih pravil, prestopiti mejo in najti nova sredstva, ki so ustrezala mojemu izraznemu svetu, če skušam na primer z žago razdvojiti reko, bi bila to na sliki prijetno presenetljiva gesta, na fotografiji ali na filmu pa bi bila to akcija, bila bi resničnost. Zadnja leta je postala fotografija zame nezanimiva. V sedemdesetih letih je imela fantastično vlogo kot umetniška dokumentacija in kot estetska provokacija. To me je zmeraj pritegovalo: če z žago razkosam reko, potem to ne sme biti poetična gesta, zato potrebujem resnično, realistično dokumentacijo. Zanima me dejanje samo po sebi.
Potem ste realist ali naturalist, ki medij videa uporablja kot ogledalo?
Točno. Po fotografiji je bil video povsem logičen medij za moje delo. Tako je bilo najbolj preprosto In še rezultate sem lahko neposredno opazoval, in video je bil takrat komaj odkrito področje Pravzaprav sem takrat pričakoval, da bo umetnost devetdesetih let pripadala videu. Pri tem sem se zmotil, kar me zmeraj bolj preseneča. Ko sem začel sem uporabljal še precej rudimentarne naprave, delal sem črnobele projek-
tradicijo. Vidite kakšno povezavo med njo in svojo umetnostjo?
Sicer imam svoje korenine v futurizmu, a hkrati načelno povsem drugačen odnos do tehnike. Boc-cioni je napravil name močan vtis. On je zame utopičen umetnik; tako kot on, do takrat še nihče ni obravnaval stroja. Ukvarjal se je z utopijo in se zavedal, da lahko ta vsak trenutek postane realnost. Utopija je zame precej negativno obarvan pojem, ker je realizacija zame absolutna nuja. Koliko bolj je kakšna domislica videti prismojena, toliko bolj si jo želim realizirati. Na moj svet predstav je morda vplival tudi Piranesi; osnutki mojih »strojev« imajo zmeraj nekaj vizionarnega, nekaj kar želim — in tudi zmorem — obvladati. Stroj je zame kot divji konj, kot nekaj, česar ni moč nikoli povsem nadzorovati, nikoli povsem spoznati. Fascinantno je spoznati, kako si je moč podrediti stroje in tehnologijo, kje je tista točka, ko počne tehnologija to, kar si želim. Živimo v razdvojenosti med vsakdnajo uporabo in nerazumevanjem tehnologije. Če odpove televizor, pokličemo servis. Prepričan sem, da je tehnologija mnogo bolj prijazna, bolj koristna kot se zdi večini, ki se je boji.
Vrniva se k futurizmu: Boce ioni je vendar naredil iz stroja simbol napredka in optimizma: kakšen odnos imate do takšnih predstav?
Boccioni je imel še neobremenjen pogled na tehniko. Jaz pa sem rojen leta 1940, doživel sem še del vojne ter sem odraščal v času obnove v Italiji, ki se je sicer priključila zmagovalcem, a je bila kljub temu poražena. Takrat je pravzaprav minil čas optimističnega gledanja na tehnologijo, čeprav se je z gospodarskim čudežem šele v šestdesetih letih začel pravi boom. Prav v šestdesetih sem se začel zavedati, da
t;
Fabrizio Plessi
Nase gledam kot na barbara tehnologije; televizor želim obravnavati prav tako naivno kot kakšen jamski človek, ki bi nesel aparat v svojo votlino in ogrnjen v kože sedel pred njega. Tehnologiji nočem postavljati oltarja, nasprotno, zrušiti želim svetniški sij napredka in z aparati ravnati povsem domače, jih sprejeti v svoj svet in videti, kaj se da z njimi početi. Morda je to nemogoče, a prav te napetosti sem si želel: povezati svoja estetska načela — ki so močno povezana z arte povera — in tehnične možnosti, da bi tako dobil nekakšno novo vizijo o sobivanju s tehnologijo. Tehnologijo želim humanizirati. Ko so renesančni slikarji uporabili oljne barve namesto tempere, je bil to tehnični dosežek.
še enkrat: mislim, da je naša dolžnost, spopasti se z vsem, kar nam pride pred mrežnico. Pomembno je, da spoznamo, kako se da uporabiti in morda poiskati tudi nove, bolj zavestne poti. Popolnoma mi je jasno, da skušam korakati po minskem polju.
.Najpomembnejši motivi pri tej barbarski uporabi tehnologije so precej manieristični, namreč po načinu, kako se pristopate k naravi. Pred neposrednim srečanjem z materiali arte povera (z lesom, premogom, glino, vodo in ognjem) vklopite migotajoč ekran.
Delati sem začel konec šestdesetih let, torej prav na začetku arte povera. Istočasno sem si želel razbiti ta geto. Seveda pa me je očarala poezija preprostih materialov. To so bila leta čudovitih »revnih« Pasolinijevih filmov. Bil je čas, ko so italijanski umetniki nasproti ameriškemu svetu uveljavljali lastno identiteto, lastno emocionalno poezijo. Delati sem začel v klimi, ko so prišle na dan krajine, ki so bile čudovite v svoji preprostosti, ko smo iskali preprosto resnico v tradiciji, pri koreninah in v mitih, ko se je od politike zahtevalo, naj bo radikalna in resnicoljubna. Kounelis in Merz, to je bilo iskanje narave, ne z naturalističnimi elementi, temveč neposredno z materialom samim. To je bil čas materialov, ne v pomenu zbiranja ali dokumentiranja sledov, ampak dejansko intelektualno nabitih s historično in politično zavestjo. Jaz sem arte povera takorekoč kontaminiral s tehničnimi elementi; pravzaprav sem heretik. Iz tega nemogočega križanja je nastala poezija mojih video skulptur. Ne snemam videofilmov; delam skulpture, ki vsebujejo elemente videa. Jaz sem kipar. Z videom ne želim pripovedovati, zame je video samo sestavni del umetnine.
Naravi se torej približujete po eni strani neposredno z materiali, z dišečim grmom sivke, z vlažnim ilovnatim kamnom, z lesom in premogom, po drugi strani pa z manierizmom podob narave, vode in vetra na ekranu. Mar to ne pomeni, da vodite s temi podobami narave medij video v drugo smer, mar nima video tudi svoje narave, namreč izjemne sposobnosti za scenografske, narativne podobe?
Izklopljen televizor je čudovit zaradi svoje sivine — ko ga vklopimo, obstaja možnost, da se pojavi nešteto slik in prava elektorn-ska solata. S slikami ravnam kot s skulpturami, zame so statične; kadar pa se premikajo, je to ponavljanje premikov, ki zopet evo-cirajo statičen vtis; ni razvoja dogodkov, ni nobene pripovedi — so slike kamna, vetra, vode, ognja, prvinskih elementov, kot če bi kamero uporabljal jamski človek. Na video gledam kot na izum ognja, kot začetek svetlobe; nastanek tehnike lahko primerjam z nastankom sveta.
Te slike uporabljam kot črke, večkrat leta dolgo uporabljam isti posnetek vode, z njim manipuliram, mu spreminjam soodnosja ali pozicije ter ga aktualiziram v skladu s svojim delom. Podobno kot je Morandi zmeraj na novo ustvarjal motiv steklenice. Moja dela so statična, monolitna, kot okamenitev kraja in časa, ali podobno kot pri ledeni gori, kjer površen opazovalec vidi samo njen vrh, zgodovina in tradicija pa sta skrita pod vodno gladino.
Vaše v Kasslu razstavljeno delo Roma pa je vendarle bilo zelo teatrsko ter je spominjalo celo na nekakšen amfiteater.
Po Kasslu je moje delo postalo mnogo bolj redkobesedno. V Kasslu sem hotel mestu samemu, ki je tako racionalno, hladno in funkcionalistično, dati impulz, ga konfrontirati s svetom Fellinija in Berninijevim Rimom ter tako ustvariti hommage metafiziki, ki
obstaja med cinecitta in Bernini-jem.
Kasneje sem se odrekel tako baročnim elementom in sedaj se gibljem v bolj reduciranem, jasnem minimalnem formalnem svetu ter operiram s še bolj -revnimi« materiali in s sivo kot prevladujočo barvo. Moje sedanje delo nič ne opisuje in ne pripoveduje, v njem ni nič naturalističnega: prisotna je narava sama po sebi.
Začetki vašega dela so bili zmeraj v znamenju sozvočja arhitekture, gledališča in performan-cea — ste se temu sedaj popolnoma odpovedali?
Če se ozremo v preteklost, moram ugotoviti, da je bil Kassel vrhunec moje teatralnosti; to je bila tudi moja strategija v sklopu razstave. Hotel sem se zoperstaviti manierizmu, ki je bil tako »co-
sedaj rabim te nekoliko sentimentalne shrambe, v katerih je zbrano vse najpomembnejše. Kot nekakšna bilanca zavesti.
Moment iluzije torej ne igra več nobene vloge?
Menim, da je nujno odvreči tudi to. Ničem več početi tega, kar si želi publika. Prva kletka, ki jo bom realiziral, bo povsem prazna, kot še ne opremljena ali pravkar izpraznjena trgovina. Na dnu bo ležal samo en kozarec in nad njim bo iz ekrana tekla siva voda.
To je kot nekakšna skrivalnica. Zavedam se, da bom s temi deli, ki so vrsta odklona, zaključil cel ciklus.
Motiv kletke, ptiča v kletki, ima dolgo tradicijo — jo povzemate ?
lakšne srednjeveške predstave so me zmeraj zanimale. Naj-
ol«. Od takrat sem vse forme reduciral in jih očistil do kosti.
Vse do monumentalnih omar — ali so to kletke?
Oboje. So omare, ki hranijo moja sredstva, moje medije in slike, toda so hkrati tudi kletke, v katerih tehnologija čepi kot divja, neukročena žival in gleda skozi rešetke. Želim prav to, da tehnologija ohrani čutnost neukročene živali, telesnost zveri. Na dnu omar leže materiali v prastanju, les, marmor, premog, steklo; navezujejo se na slike nad njimi. Ne želim si več environmenta, vse naj bo skupaj, površina naj prikriva še več kot prej. Želim frontalno srečanje z delom, kot je to značilno za Giottove slike; ne težim več za interakcijo z gledalcem, hočem absoluten mir in tišino. Scenografski element je bil v mojem delu pomemben zaradi moje lastne zgodovine — toda
Fabrizio Pless
bolj pa me pri kletkah veseli to, da dajem tehnologiji njeno svobodo. V kletki je neukročena, divja; žival v kletki ostane zver in čaka na trenutek bega.
In vloga vas kot umetnika bi bila torej vloga čuvaja, ki se cinično režeč igra s ključi?
Morda. Menim, da je umetnik izredno senzibilna žival, ki je sposobna spoznati in predvidevati problematiko, ki je drugi ljudje, sploh pa ne politiki, ne zaznavajo. Zato s svojimi deli ne želim pomirjati. Želim vznemirjati, -ozavestiti« obdobje, v katerem živimo.
Pogovor med Fabriziom Ples-sijem in Doris von Drateln prevedel in priredit
MITJA VISOČNIK
GOSPOSVETSKA 87b 62000 MARIBOR tel.: 221-442
H4 УЛГ4 NA FREKVENCI
95.9 MHz UKV STFRFO
VSAK DAN OD 15.00 DO 21.00 URE + SATELITSKI PROGRAMI
NA CATV TABOR 101,0 MHz, CATV RUŠE 98,0 MHz, CATV ROTOVŽ 95.9 MHz
17
GLASBA
шшт
VELVET UNDERGROUND
RAZGALJANJE LEGENDE — NADALJEVANJE IN KONEC
Kako je bila plošča White light White Heat sprejeta?
Maureen: »Naša reputacija nas je spremljala. Radijske postaje so rekle: >To so oni!<, in nas niso predvajale.«
— Lahko povzamete to obdobje?
Sterling: »67. leto je bilo bomba, 68. je bilo tudi super, bili smo v polnem zagonu, v tistem času smo si nabrali tudi nekaj denarja, saj so bili naši nastopi dobro sprejeti, pa smo si rekli, mogoče bi naredili še zadnji korak do uspeha. Vendar bi morali nekaj spremeniti. Prepirali smo se o nadaljnji usmeritvi skupine. John je hotel nazaj v bolj eksperimentalne zadeve«
— Kako je prišlo do Johnovega odhoda?
Maureen: Lou je poklical naju s Sterlingom in rekel, da mora John iz skupine. Rekel je, naj se odločiva, s kom bova. Počutila sem se grozno, bilo je gnusno. Vendar sem uvidela, da je neizogibno, bilo je preveč napetosti. Tako smo najeli Douga in ga začeli učiti naše pesmi. Ni bilo časa za kujanje «
— John, kako si ti to doživel?
John: »Bilo je vse manj in manj
fines v tistem, kar smo počeli na odru, izgubili smo stik z glasbo. Za moj okus je bilo preveč mehkih pesmi. Jaz sem hotel razviti te zares velike orkesterske bas dele, želel sem doseči nekaj velikega in grandioznega, Lou je bil proti temu, želel je prijetne pesmi. Pa sem predlagal, da naredimo grandiozne prijetne pesmi. Vse je bilo iritirajoče, bilo je vir prepirov, ni bilo rešljivo, vrstili so se prepiri, kdo bo kaj igral. To so bili ustvarjalni spori. Mislim pa, da so se izpilile osebnosti.
Ko je Lou odpustil Andyja in pripeljal tistega lopovskega ma-nagerja (Stevea Sesnicka) je bila to zadnja kaplja v prepolni čaši. Na koncu je to spravilo še Louja iz skupine. Števen je zabil klin med mene in Louja. To je bil njegov glavni namen. Govoril je: >Glej, Lou je zvezda, ti si odrinjen. < Narobe, Števen «
— Kdaj je bilo konec bratstva med tabo in Loujem?
John: »Hmmm, to se je zgodilo na Andyjevem pogrebu. To je bilo prvič po več letih, da sva spregovorila, in takrat me je spreletelo, da odnosi med nama sedaj niso več takšni, kot so bili v času prvih srečanj v New Yorku.«
— Vendar, kaj ni prišlo do prvega razkola že takrat, ko si zapustil skupino?
John: »Ne, dobil sem te priliko, da uresničim vrsto drugih želja, ki sem jih imel.«
— Misliš, da bi bilo drugače, če bi uspeli?
John: »Ja, razlog, da sem naredil Drello z Loujem je bil ta, da
sem želel videti, če je še vedno tista moč-v naju in kmalu sem ugotovil, da je.«
— John Cale je zapustil skupino septembra 68 in začel s solo kariero. Med drugimi je produciral Nico, Stooges, Modern Lo-vers, prvi album Patty Smith itd. Nekaj njegovih plošč iz zgodnjih sedemdesetih je izrednih . ..
Njegovo mesto v skupini je takoj prevzel Dough Yule, znanec skupine. Vpliv managerja Sesnicka, ki je prevzel to vlogo po odhodu Warhola leto prej, se je po-jačal.
Lou: »Ni bilo več tako zabavno, ko smo imeli managerja. Mislim, da je razbil skupino, jo uničil. Za to je porabil dve ali tri leta, vendar jo je na koncu uničil in povzročil, da v njej ni bilo več nič zabavnega. Zato sem jo zapustil. To mi je edino preostalo.«
— Je Johnov odhod na nek način označil konec skupine?
Lou: »Mislil sem, da na nek način še vedno lahko nadaljujemo, in tudi smo. Vendar je nato mana-ger to onemogočil. Zelo previden moraš biti s to vrsto ljudi, nekateri od njih so zares bolni.«
— V tistih časih je nek zelo znan manager trikrat snubil Vel-vet Underground pa ni bilo nič iz tega. Zakaj ne?
Maureen: »Brian Epstein (manager Beatlov) nas je povabil v Evropo, želel pa nam je biti tudi manager. Ne vem, zakaj ni bilo nič iz tega ...«
Sterling: »Ljudje so nas prosili, da bi prišli v Evropo. En razlog, da nikoli nismo šli v Evropo, je bil ta, da je bila Amerika naše glavno tržišče. California je bila velik prostor, čakali smo, da se bodo tam naveličali Grateful Dead, pa se to ni nikoli zares zgodilo .. . Zares mi je žal, da nismo nikoli nastopili v Evropi.«
— Skupina Velvet Underground je sicer enkrat le nastopila v Britaniji, vendar v zadnjih izdihljajih, okoli 71. leta. Takrat je bila v njej samo še Maureen Tucker. Tri leta prej, 1968, pa so tri večere igrali v bostonskem Tea Party z novim upom, MC5 iz Detroita . . .
Maureen: »O Bog, to bi najraje pozabili. MC5 so rekli, da nas bodo odpihnili z odra ali nekaj takega. Bili so neki seronje, kar se mene tiče. Preprosto smo jih ignorirali, odigrali svoje in šli. . . Nasploh se nikoli nismo dosti družili z drugimi skupinami...«.
— 1969. leta ste snemali tretji album?
Maureen: »Pesmi so bile bistveno drugačne, drugačna razpoloženja, kot na prvih dveh ploščah. Več časa smo imeli za nas-nemavanja, kar je marsikaj odneslo. Mislim, da ni dobro preveč nasnemavanja, vse postane preveč lepo . ..«
Sterling: »To je bila druga sku-
pina, to je jasno, vendar sem bil prepričan, da še vedno lahko naredi kaj vrednega, če ne, bi nato tudi jaz zapustil skupino. Res smo pogrešali Johnovo »norost«, bil sem proti njegovemu odhodu.«
— Ste z Doughom v skupini imeli kakšne načrte, kako doseči uspeh?
Sterling: »Ja, mislili smo, da lahko naredimo bolj subtilne stvari, ki jih bodo ljudje sprejeli. Vendar je večina ljudi rekla, da je razlika med drugim in tretjim albumom le v personalnih zamenjavah. Ni bilo samo to. Tik preden smo šli v studio, so nam na letališču ukradli vse naše elektronske pripomočke. Ostale so nam le kitare in ojačevalci. Zato smo tudi naredili takšno ploščo.«
— Tretja plošča skupine, preprosto imenovana The Velvet Underground, ki je bila izdana marca 1969, spet ni dosegla nekega večjega uspeha, čeprav so bile na njej recimo Pa/e Blue Eyes in
Whats Going On .. .
Maureen: »Kjerkoli smo igrali, so nas ljudje spraševali, kje lahko kupijo naše plošče. Postajali smo vse bolj zafrustrirani, imeli smo vse več poslušalcev, vendar naših plošč na radiu ni bilo slišati, v trgovinah pa se jih ni dalo dobiti. Založba Atlantic, za katero smo podpisali na začetku 1970, je svoje delo malo bolje opravljala, vendar v nas ni vlagala denarja, kot to recimo počno s skupinami zdaj. Pravzaprav nam založbe plošč nikoli niso kaj dosti pomagale.«
— Plošča z naslovom Velvet Underground ie bila izdana sredi osemdesetih in je predstavljena kot »izgubljeni tretji album«. Kako je bilo s tem?
Maureen: »Te pesmi smo posneli brez namena, da bi jih izdali, želeli smo le utišati MGM, želeli smo se znebiti pogodbe, pogodbo pa smo imeli za štiri plošče. Polovice pesmi nismo nikoli zares končali. Nismo pričakovali, da bo izdana. Večina V.U. je ta plošča. Zelo sem bila zadovoljna s tem, kako so io zmiksali. Another VU mi ni všeč, očistili so jo in nas niso vprašali za mnenje.«
Sterling: »1969 in 70 smo veliko delali v študiju, iz tega obdobja so pesmi, ki so jih nato uvrstili na plošče tipa Another VU in podobno. Mislim, da je dobro zvenelo. Se vedno polno entuzi-jazma, čeprav so bile stvari nekoliko bolj nadzorovane.«
— Zadnji pravi album se je pojavil septembra 1970. To je bila plošča Loaded. V tem času se je
napetost med managerjem in Loujem stopnjevala. Vsega naveličan je bil tudi Sterling. Maureen
je bila noseča, tako je vskočil Do-ughov brat Billy Yule Razlike so očitne, rezultat pa je bil še vedno v redu. Na plošči sta bili tudi Svveet Jane in Rock nad Roli. Re-ed pa je zapustil skupino takoj po izidu te plošče.
Sterling: »Ko smo snemali ploščo Loaded, smo se malo bolj potrudili okoli produkcije, ki je pravzaprav nikoli nismo imeli, in všeč mi je bilo. Bila je dobra plošča«
Maureen: »Jaz nisem igrala na plošči, ker sem imela otroka. Bila sem prepričana, da me mesto bobnarja čaka, zato sem si privoščila počitek.«
— Po snemanju plošče so imeli Velvet Undereground niz nastopov v klubu Maxs Kansas City, po zadnjem nastopu, 23. avgusta 70, je Reed zapustil skupino.
Maureen: »Zadnji večer sem jih šla pogledat Lou me je poklical ven in mi povedal, da zapušča skupino. Bit je žalosten. Bila sem šokirana, nisem vedela, da je tako nesrečen. To je imelo nekaj opraviti z Doughom in z managerjem, Senick je forsiral Dougha srčkanega fanta, ki so ga imela dekleta rada, iz Velvet Underground je hotel narediti nove Beatle-se.
Lou bi nama s Sterlingom moral prej povedati, skupaj bi mogoče lahko uredili, znebili bi se Dougha in managerja ...«.
Sterling: »Tisti večer me je Lou v klubu predstavil svojim star-
šem, nato je šel z njimi domov in se ni nikoli več vrnil.«
Maureen: »Potem smo dobili novega člana, VVillieja Alexan-dra ... ' Bila je dobra skupina, vendar to niso bili Velvet Underground Bila je napaka, tega ne bi smeli dopustiti, mislim ...«
— Sterling je odšel kmalu za Reedom.
Sterling: »Ne da mi je bilo vseeno, preveč mi je bilo do skupine. Bil sem 'naveličan branja negativnih ocen, naveličan nepravičnih kritik. Če bi nas upravičeno kritizirali, bi bilo O. K.. Ni mi bilo všeč,
kako so založbe plošč začele vladati ustvarjalcem. V šestdesetih smo mi imeli kontrolo, v sedemdesetih pa je postalo strašno. Sicer pa nikoli nisem maral založb plošč ...«
— Večkrat si pravil, da si soavtor pesmi z Loujem, da pa ti tega niso priznali. Je to razlog za vajin dolgotrajni tihi spor?
Sterling: »Moj delež ni bil v celoti priznan. Sedaj, z novimi izdajateljskimi pogodbami bi rad to razčistil. Vendar je Loujev odvetnik odgovarjal: >Zakaj bi morali vračati to, kar že imamo?« Kot da poštenost in odkritost nič ne veljata.
Bilo je veliko podlosti, zato Lou in jaz nisva prijatelja, zato si nisva naklonjena. Večkrat sem povedal kaj zlobnega na njegov račun z namenom, da ga prizadenem, kar mi je ponavadi uspevalo, hahaha-ha.«
— Kako gledaš sedaj na to?
Sterling: »Bili smo precej čudni ljudje, skrivnostni... Bili smo bistri, imeli smo več izobrazbe, kot katerakoli druga skupina. Imeli smo veliko težav, niso nas predvajali po radiu, naših plošč se ni dalo dobiti, niso nas predstavljali, promovirali, ves čas smo bili na tem, da nekaj dosežemo, pa nismo. Vendar, če pogledaš na začetek, vidiš, da smo daleč presegli naša začetna pričakovanja ...«
— Je težko biti legendaren?
Maureen: »Ne. Ce bi imela
kakšno drugo vlogo v skupini, bi se mogoče drugače počutila, tako pa sem bila le bobnarka. Kakorkoli, to z legendo je šlo predaleč. Mislila sem, da smo veliki, vendar nihče od nas ni pomislil, da bo naša reputacija trajala tako dolgo. Sedaj prodamo več plošč, kot smo jih takrat, tega si ne bi mislil nihče od nas «
— Se ti toži po teh letih?
John: »Predvsem pogrešam
Andyja. Drugače pa je bil tisti čas to, kar je bil, saj veš: veliko vznemirjenja in navdušenja ter veliko trdega dela.«
P. S.: Reedova kariera je spet na vrhuncu, posebej po izvrstni plošči New York. Cale je v zadnjem času manj dejaven, vendar se kdaj pa kdaj pojavi s kakšnm novim projektom, nazadnje recimo lani s ploščo Words For The Dy-ing, pravkar pa je skupaj z Brianom Enom izdal album Wrong Way Up, Morrison se je posvetil svojemu delu na univerzi v Texa-su, Tuckerjeva pa se sedaj, ko je njenih pet otrok nekoliko odraslo, spet veliko več ukvarja z glasbo. Lani je recimo izdala ploščo z naslovom, Life in Exile After Abdi-cation.
prevedel in priredil: MILKO POŠTRAK
RAMONES
ŠE ENA ŽRTEV TIVOLSKE DVORANE
Ko smo pred dobrim letom obiskali koncert bratov Ra-mones v bližnjem italijanskem Tržiču, smo se vrnili ta-korekoč »evforični«. Čeprav nikoli nisem bil posebej velik oboževalec teh tro-akordnih rockerjev, sem bil po tržiški predstavi prepričan, da v rocku ni mogoče najti boljše zabave, kot ti jo ponudijo Ra-mones. S temnimi očali, lasmi preko oči, kitaro pod koleni, predvsem pa brez odvečnih govoranc in kakšnega pretiravanja s predstavlja-
njem »zadnje in doslej najboljše« plošče, Ramones nizajo hit za hitom. Včasih se malo zmotijo in vsak od njih začne igrati drug komad, včasih bobni prehitijo kitaro, sem ter tja pevec zamuja z refrenom . . . Simpatični »kiksi« sploh ne motijo.
In letos smo — po mnogih zapletih — končno imeli možnost videti slavni kvartet tudi na naših tleh, zato ni nič čudnega, da je malo dvorano v Tivoliju izpolnila zelo raznolika
publika. Ramones so pač na sceni že tako dolgo, da so si jih prišli ogledati tisti »starejši«, ki so pred leti »tripali« na njihovo glasbo, in mlajši, ki so si prišli ogledati, kje so skrite korenine.
Čeprav bi si upal trditi, da je bend (čeprav so zamenjali basista) takorekoč isti kot na lanskem koncertu, pa so nam tokrat zapustili dokaj mlačen vtis. Komad, ki ga na plošči prepoznaš že po dveh uvodnih »riffih«, si na koncertu razpoznal šele po polovici — vse skupaj je bilo nekako prezapleteno, da bi bilo mogoče sproščeno »zažurirati«. Morda je k temu delno botroval tudi malo prehiter tempo, največ škode pa je napravilo obupno ozvočenje s pretihimi bobni, razmazano kitaro ter izgubljenim basom in vokalom — tehniki bi se lahko vsekakor bolj potrudili, saj so — paradoksalno — prav spodoben zvok nastavili solidni predskupini Psihomodo Pop (ki je iz rock’n’rolla izluščila vse potrebne kvalitete za so-
FOTOGRAFIJE: ANDREJA BAHAR
lidno zabavo: kitarske fraze Ramonesov, spevne refrene, živalskost lggyja Popa — ki bi naj, mimogrede, prišel k nam v začetku februarja! —
in eksibicionizem z neprikritimi seksualnimi provokacijami).
Skratka: nekajstokrai prevelika dvorana in nekaj tisoč
ljudi preveč za zares dober rock’n’roll žur т masovka pač.
MATJAŽ PIRŠ
18
GLASBA
ШШа
Če bi hoteli obiskati vse koncerte, ki so se v zadnjem času zvrstili v Ljubljani, bi morali imeti maratonsko kondicijo, tu in tam pa bi se morali tudi dobesedno razcepiti na dvoje in napotiti po eno uho k enemu dogodku. Na sam Dan mrtvih so nas iz cikla zadnje runde jesenskih koncertov HC Bube obiskali Aliče Do-nut, vendar smo jih (tudi zaradi utrganih oblakov) zamudili (očividci so kasneje pripovedovali, da smo marsikaj zamudili). Dobra dva tedna kasneje smo si prav veliko obetali od skupine Ali (plakati pa so nam seveda ponujali še nekaj več: sledi Descendents in Black Flag). Tu in tam se pač zgodi, da kak čisto soliden koncert propade zaradi prevelikih pričakovanj. Med publiko in bendom namreč ni prišlo do takorekoč nikakršne komunikacije (sicer tako značilne za hardkorovske koncerte), tako da je marsikomu ušla ravno tista zanimivo strukturirana rock glasba, ki v poslušalca ne prodira z odprtimi kartami. Kmalu zatem smo doživeli še eno od vrste letošnjih repriz, saj so nam svoje odropotali Victims Fami-ly, zasedba, ki je pritirala hardkorovske zvočne obrazce do samega roba izumetničenosti. Z izjemno hitrostjo so nizali ropotajoče
JESENSKA KONCERTNA INFLACIJA
HARDCORE IN ART ROCK: ALL IN VICTIMS FAMILY TER TONE DOGS IN NIMAL
Študentski časopis Katedra
Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Številka žiro računa 51800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj:
Študentska organizacija Univerze v Mariboru v u.
Predsednica časopisnega sveta:
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Uredništvo: Danilo Vezjak Javni urednik), j šo Dra vinec (odgovorni urednik),
Jasmina Vidmar,
Rajko Muršič.
Darinko Kores-Jacks,
Miro Lenič
Naslovnica:
Andrej Kolarič
Tehnična urednica:
Snežana štabi
Tisk GZP Mariborski tisk
Cena posameznega izvoda 12 din
Polletna naročnina znaša 60 din. za'pravne osebe 120 din. celoletna naročnina za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1970.
Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11 in 13 uro.
pred slabe pol leta) in samo upamo lahko, da tudi ne zadnjič, kajti gre za izjemno zanimiv trio sicer enakovrednih glasbenikov (ki pa ga vendarle na nek način vodi pevka, basistka, kitaristka in sak-sofonistka Amy Denio). Njihov ornetteovsko navdahnjeni harmo-lodični pop združuje meditativno mirno petje in skrajno napete ritmične osnove (saj prvi del koncerta začno z dvema basoma in bobni), vsemu skupaj pa dodajo še izredno dodelano izpolnitev zvočnega prostora z raznimi zvočnimi dodatki, še posebej takrat, ko v stopnjevanem delu koncerta -ačno uporabljati najprej električno kitaro, potem pa še saksofon, vse skupaj pa zaključijo v pravem »free« krešendu!
Nimal je švicarsko-ameriško-slovenska zasedba in že to dejstvo bi moralo privabiti v K 4 kaj več poslušalcev, vendar vse kaže, da je duh Begnagrada veliko bolj živ drugod v Evropi (recimo v Franciji, kjer bi naj izšel CD s posnetki iz njihovega edinega el-pija, ali v Jugi, kjer kroži kaseta
Jodlovska Urška s še starejšimi posnetki Begnagrada). Ne glede na to, pa duh Begnagrada s harmoniko Bratka Bibiča tu in tam vendarle privre na piano tudi pri Nimal (čeprav veliko preredko), sicer pa Nimal igrajo tipičen evropski eklektični (po starem bi rekli opozicijski) rock, ki kar preveč smrdi po komorni resnobnosti, da bi ga lahko kar tako prebavili stoje. Tom Cora in Pippin Barnett žal nista ušla iz vajeti obema švicarskima članoma zasedbe, tako da Nimal kljub" subtilni glasbi, ki nam le počasi pronica pod kožo, ne morejo povsem zadovoljiti.
RAJKO MURŠIČ
komade (z izredno notranjo strukturacijo, zgrajeno na izvrstnem tehničnem obvladovanju glasbil) in se niti od daleč niso zmenili za kakršnokoli koncertno dinamiko ali za poigravanje s publiko. Tisti del publike, ki jih je bil pripravljen požreti, kakršne so se pokazali, je besnel od navdušenja, ostali ciniki pa so pač nad Victims Family vihali nosove.
Med pregovorno manjše koncerte sodita tudi dva dogodka iz t i. art rock scene, Tone Dogs in Nimal. Tone Dogs so v Ljubljani nastopili že drugič (po rekordno kratkem času, saj so prvič igrali
AJERŠPAJZ, HEMENEGS, ŠATO, ŠUGA... HUGA BUGA
Množica jesenskih koncertov po krajih naše ožje in širše domovine je ob omejenem prostoru zreducirala pisanje o glasbenih dogodkih na minimum. Z "navalom« glasbenikov, ki je omogočen v bistvu le zaradi konkurenčnosti organizatorjev koncertov in ne gre za kakšno sentimentalnost velikih zvezd, ki do še pred nekaj časa niso niti vedele za Jugo in spoznanjem, da so lačni poslušalci pripravljeni kupiti karto po katerikoli ceni, ki je večkrat celo višja kot v gnilem kapitalizmu, so prišli na svoj račun s krčmarjem kon-zumenti.
Tako bom v tem golažu pisal o teh izbranih koncertih, ki so se zgodili v zadnjem času in štrlijo iz mase. Kot prvega bom omenil že zdavnaj pozabljeni večer s Kastrierte Philosophen iz Hamburga na ŠTUK-u Več kot tri ure dolgo poigravanje z glasbenimi stili, sceno in energijo je dobesedno postavilo na preizkušnjo mariborsko glasbeno publiko, ki jemlje audio dogodke za zabavo ob koncu tedna. To sicer ni nič slabega, vendar se je na Kastrierte Philosophen že pojavljala nervoza, čeprav sta dve odlični dekleti na vokalu in kontrabasu zadrževale pozornost dela publike in se je dvorana v valovih polnila in praznila obratno sorazmerno s šankom. Izmozgani poslušalci si lahko ta koncert trajneje ohranite v spominu, saj je, bil eden boljših in bolj poštenih, kar smo jih slišali zadnje čase.
Blythe Power so napravili prijeten koncert, ki ni mogel motiti nikogar: ob njem so lahko svojo kost našli punker-ji, hard-corovci in hard-rokerji kot tudi
country dečki in ostali navadni ljubitelji glasbe brez predznakov. Meni se kljub melodiki, ki nadgraiuje folk-punkovsko energijo niso ravno usedli, čeprav jim ne morem nakloniti kakšne zamere. Ta stil ni čisto moj najljubši, poleg tega pa sem dobil občutek lastnega ponavljanja in z izjemo bobnarja in vokalista Josepha Porte tudi pomanjkanje energije. No ja. slabo pa res ni bilo.
Tretja in zadnja je na sporedu folk dama iz New Yorka ali natančneje Greenvvich ViVagea, kije neko nedeljo gostovala v Zagrebu. Če poznate njeno delovanje, čeprav samo po hitih Marlenne On The Wall, Luka, Solitude Standing in verjetno house priredbi njene Tom s Dinner. vam je lahko žal, da ste zamudili edini jugoslovanski nastop, ki je za nekaj dinarjev ponujal vse, kar lahko: odlične glasbenike, podkrepljene z brezhibnim zvokom in nad-esteiskim, čeprav funkcionalnim light shovvom ter več kot razpoloženo Suzanne Vega, ki je v vsej svoji krhkosti tako simpatično vodila nastop, da ji po dveh urah vseh variant niti ne morem zameriti trenutnih izpadov v glasu.
Za konec pa še kritika na koncerte na mariborskem šTUK-u, kjer se zadnje čase dogajajo čudne reči: ob določeni uri nehajo prodajati karte, in čeprav še koncerta zdaleč ni konec ter je dvorana na pol zasedena, redarji več ne spuščajo obiskovalcev notri, kart pa ni 'mogoče kupiti. To politiko nepotrebnega ostajanja pred vrati in izpada določenega dela dobička, izgleda, razumejo le tam.
PETER TOMAŽ DOBRILA
NOVA, PRVA IN EDINA SLOVENSKA ROCK PUBLIKACIJA
Ponavadi se tako začne: nekaj zanesenjakov se zbere, da bi izdalo fan-zln o stvareh, o katerih dominantni (časopisni) mediji ne pišejo, potem pa se stvar razvije ugodneje in nastane pravzaprav zametek revije, ki pokriva predvsem (nikakor pa ne izključno) rock produkcijo. Če zanesenjaštvo po prvih številkah ne bo zamrlo, potem-smo končno dobili prvo pravo slovensko rock publikacijo.
Prva številka Sub-rocka nas je razveselila z obširnim tekstom o legendarni kultni zasedbi Faust, zapisom iz Readinga 90, predstavitvijo Slsters Of Мегсу, intervjujem s Sonic Youth in zapisom o Elliottu Sharpu ter obilico recenzij in krajših informacij.
STRAW DOGS
IZ BOSTONA V LJUBLJANO
Druga številka je že na poti (izšla naj bi 20. decembra), obljubljene pa so nam recenzije plošč in koncertov (med drugim Coli, The Pogues, Fred Frith, Dessau, Gun Club) ter zapisi o Velvet Underground ob 25 obletnici njihovega prvega nastopa, predstavitev Thls Heat. prvič boste lahko prebrali tudi avtentično Zgodbo o Resi-dentsih nekaj o Guantanameriki in Christianu Marclayu ter intervjuje z Ali, Borghesio ter Killing Joge čaka pa vas še obilica informacij (shopping, božične razprodaje) etc.
Če ne boste našli Sub-rocka pri prodajalcih Katedre ali v MKC-ju. lahko pišete na naslov: Matjaž Pirš, Gun-celjska 40, 61210 Ljubljana—Šentvid (tel 061-52-919).
Bostonska hardcore scena se je v začetku osemdesetih proslavila s kompilacijskim Ip-jem »This is Boston Not L. A.«. Z naslovom so hoteli poudariti, da razen takratne hardcore Meke — Los Angelesa, obstajajo tudi druga mesta, v katerih je hardcore že pognal svoje korenine. Ob Jer-ry’s Kids in drugih bostonskih hardcore legendah so na tej plošči prvič na vinilu predstavili svoje komade tudi FU’S. Fl)’S so se formirali konec 1981 kot kvartet s člani Johnom Soxom (vokal), Wayneom Maestriom (bas), Steveom Grimesom (kitara) in bobnarjem Bobom Furapple-aom. Že s prvimi posnetki in koncerti si je bend pridobil širok krog fenov, ki se je širil z vsako novo izdano ploščo. Hitra in intenzivna glasba je navduševala občinstvo širom Amerike in tudi Evrope. Publiciteto so si FU’S povečali posebno I. 1983 z izidom njihovega lp-ја s sumljivim naslovom »My America«. Prelomnico na njihovi glasbeni poti je predstavljal njihov zadnji Ip "Do We Really Want To Hurt You«. Še vedno hitra, energična glasba z elementi metala in posebno senzibilnostjo, ki se preliva iz komada v komad, je osvojila srca hardcorovcev, metalcev in celo nekaterih pristašev jazza. Komad Young Fast Irani-ans je postal hit in s tem nepogrešljiv del glasbenih oprem neodvisnih undergroud radijskih postaj. Po izidu tega lp-ја pa je tragična avtomobilska nesreča, v
kateri je umrl bobnar Bob, povzročila razpad tega obetavnega benda.
Ostali člani so ustanovili nov bend z imenom STRAW DOGS in I. 1986 izdali istoimensko ploščo, ki so jo posvetili Bobu Komadi na tej plošči so malce počasnejši od komadov s plošče «Do we геаЧу want to hurt you« benda FU’S, vendar glasba s tem ni izgubila niti kančka energije, bolj dodelan sound in boljše obvladanje instrumentov pa sta dodala še eno zvezdico tej plošči. Razen avtorskih komadov članov STRAW DOGS lahko na plošči slišimo tudi enkratno priredbo komada »Tie your mother down•• benda Gueen Z izidom njihovega drugega lp-ја »We are not amused« so STRAW DOGS I. 1987 samo še utrdili svoj položaj na seznamu najboljših ameriških bendov. Glasba, ki močno presega okvire hardcora in posega na področje metala, hkrati pa ostaja originalna, sigurno ne more razočarati nobenega ljubitelja nekomercialne glasbe. STRAW DOGS so lani izdali še Ip "Man in the High Tovver«, ki je prevzel ameriške rock kritike, v kratkem pa bo izšel še njihov nov Ip, ki ga bodo promovirali na letošnji turneji. V sklopu te turneje in v organizaciji Strip cora jih bomo lahko 26. DECEMBRA videli v dvorani na GERBIČEVI 51 A v Ljubljani.
KATRA
PONUDBA MESECA:
KILLDOZER For Ladies Only
Znano je. da mlade dame živijo v bližini samorogov in da se sing/i ne prodajajo najboljše. Ko je leta 1989 izšel set petih singlov različnih barv z zgornjim naslovom, se Killdozer niso ravno razdali: založba Touch&Go jim je natisnila le 2000 izvodov seta, tako da je ta kmalu postal rariteta in pasje drag. Za socialo je zdaj poskrbela ponovna izdaja glsabe za mlade dame in samoroge. Na bolj konvencionalnem formatu LP in CD plošče lahko ponovno uživamo v devetih priredbah, originale pa lahko včasih še vedno slišimo na kakšnem valu 202 slovenskega radia.
Killdozer obnovijo spomin na devet , zaprašenih glasbenih vrednot sedemdesetih let. HUSH so povzeti že določeni težji glasbeniki, s to skladbo Joeja Southa pa Killdozer kot nalašč kričeče kitarsko uvedejo svoj prispevek nekdanjosti rocka . . . ali še boljše sedanjosti: For Ladies Only je od začetka do konca izredna plošča distancirane ironije in, nenazadnje, dobre muzike. GOOD LOVIN’ GONE BAD so Killdozer pobrali Micku Ralphsu jo hreščeče kitarsko aranžirali v veselje vsem ljubiteljem tega instrumenta in z njo uvedli prvi večji hit BURNING LOVE Dennisa Linda, ki so ga rezidenta/no obdelali tudi The Residents v čast kralju škratov E. Presleyu Toda Killdozer lepo sledijo načelom štirih osnovnih instrumentov rocka in le včasih malo zaškripajo ali zavijejo s kitarami (mimograde. ovitek nas pouči, da Killdozer sestavljajo Michael Gerald. ki poje in igra kitaro: Bill Hobson, ki poje in igra kitaro in Dan Hobson, ki poje in igra kitaro.) YOU’VE NEVER BEEN THIS FAR BEFORE je skoraj country hit možaka z imenom Conway Twitty, ki mu sledi uspešnica leta 1971: Den-nis Lambert in Brian Potter sta takrat napisala ONE TIN SOLDIER, THE LEGEND OF BILLY JACK: žvižgajoče noro: Steve Miller je prispeval TAKE THE MONEY AND RUN, malo zatežil tok hitov dosedaj in predal štafeto Neilu Уоипди: MR. SOUL se zruši v drdrajoče basovske globine. Fox, Pe-ters in Walsh še mislili niso. da se bo njihov FUNK NO. 49 nekoč vrtel v diskotekah za male Oskarje. Don McLe-an pa je lahko ponosen, da so njegovo lajno skoraj dvajset let po nastanku iz pozabe potegniti Killdozer in jo postavili na pravo mesto — veliki devet-minutni hit AMERICAN PIE zaključi ploščo zabave za mlade dame. Ameriški kotač zabavne muzike je bil vedno tisti, ki se mu Killdozer niso mogli upreti: čeprav so se z njim valjali v katranskih globinah morbidnih tem. so hkrati naredili čudovito glasbo, ki jo imamo radi vsi od mladih dam preko samorogov in najrazličnejših škratov. In kaj misli Steve Albini o podpori samorogov? Torej. "S samorogi za sabo ne bo trajalo dolgo, da bodo ljudje po vsem svetu začeti govoriti,
>Killdozer? Fuck me, they’re okay.<« In pravim: Fuck me. they are okay!!
DARIO CORTESE
in P S. — Končno lahko kakšno dobro tujo ploščo kupite tudi pri nas. Ves asortiman Killdozerjev plus še kaj drugega zanimivega ponuja nova trgovina z drugačno glasbo RecRec na Trubarjevi 34, v Ljubljani vsak dan od 9 do 19.30 in pred koncerti tudi dlje.
MESSERSCHMITT Foxxin'
Zagrebška produkcijska scena z vsaj tremi vse večjimi malimi neodvisnimi založbami (Blind Dog Records, Search A Епјоу, Sluiaj najglasni-
je) je postala pravi epicenter promocije jugoslovanskega rocknrolla (ki na srečo s svojim kozmopolitstvom ne pristaja na logiko barikad). Znano šminkersko mesto, v katerem se je ves čas bohotil pop. je končno pokazalo tudi svoj ••underground« obraz, ki v tem trenutku v marsičem razniči samozadostnost raznih drugih vase zaverovanih -scen«.
Blind Dog Records je ena od založb z najširšim zvočnim razponom svoje produkcije, saj so do sedaj izdati pop-hardcore album celjskih Pho-nebox Vandals in new age — vvorld mušic zlepljenko na bizantinski način Lola V Stain Ta razpon pa je za sedaj zaokrožit še tretji LP te založbe, rock 'n 'rol/ puljskih Messerschmitt.
FOXXIN’ je plošča, ki mi sicer najbolj ne ugaja, kar pa /e le stvar okusa, kajti tehtnih razlogov, da plošča ne bi bila dobra, ne morem navesti. Messerschmitt igra/o dokaj eksploziven rock 'n 'roli. ki vleče korenine pri kakšnih Stone s ih šestdesetih in se napla-ja pri punku sedemdesetih, ter občasni (bobnarski) silovitosti kakšnih Mo-torhead iz obdobja The Ace Of Spades m sugestivnem vokalu kakšnih Cult Tovrstno rockovsko zmes dodatno ojača še odlična (vsaj za jugoslovanske standarde) produkcija Skratka, zelo dober rock'n'roli album (tovrstnih bendov je v jugi ogromno!), ki v svoji zvočni ponudbi ne prinaša posebnih presežkov.
Glede na to, da neodvisne distribucije praktično ni, je najbolje pisati na naslov: Blind Dog Recorda, p.p. 60, 41-020 Zagreb.
RAJKO
шшшш
OMNIBUS
Љ MOBITE
Javno mobilno telefonsko omrežje
MOBITEL omrežie omogoča
avtomatsko povezovo mobilnih telefonov v vozilih cestnega, železniškega, rečnega in priobalnega prometa z vsemi naročniškimi telefoni, vključenimi v mobilno ali v stacionarno telefonsko omrežje Zveze vzpostavljamo avtomatsko v smeri - od mobilnega naročnika do kateregakoli naročnika stacionarnega javnega telefonskega omrežja - od naročnika stacionarnega javnega telefonskega omrežja do kateregakoli mobilnega naročnika - med dvema mobilnima naročnikoma
Naročniki javnega mobilnega telefonskega omrežia lahko uporabljalo vse storitve, ki jih svojim naročnikom omogoča stacionarno telefonsko omrežje v notranjem in mednarodnem telefonskem prometu.
SPOŠTOVANI TELEFONSKI NAROČNIKI!
V Pil podjetju Maribor ugotavljamo, da imajo mnogi naročniki priključene na telefonsko omrežje telefonske aparate, ki bi jih morali zamenjati.
Gre za aparate brez ustreznega atesta, od katerih nekateri povzročajo motnje v telekomunikacijskem omrežju, kakor tudi za aparate starejšega tipa, pri katerih je izbiranje željene številke bistveno počasnejše, prav tako pa zanje že nastopajo težave pri zagotavljanju nadomestnih
delov.
Zaradi navedenega smo sklenili, da vam v sodelovanju z Iskro Terminali ponudimo možnost za zamenjavo telefonskega aparata po sistemu staro za novo. Z vračilom starega aparata lahko izberete med družinama telefonskih aparatov ETA 80 in ETA 900. z 20 % popustom. Pri tem imate
možnost, izbirati tip in barvo aparata.
Telefonski aparat vam zamenjamo pod enakimi pogoji tudi. če starega aparata ne vrnete, s tem pa
niste upravičeni do 20 % popusta.
Poleg tega pa vam nudimo še izdelke iz dopolnilnega programa IATOSS. BETA. SELECOM 04. ISKRAFAX) po maloprodajnih cenah.
NAROČILO
Če se boste odločili za zamenjavo, lahko to naročite na telefonski številki 37-851. V tem primeru vas bo obiskal naš tehnik ter opravil zamenjavo na mestu, kjer je priključen vaš telefon.
PIJAČI 1.0
Novega aparata vam ne bo treba plačati takoj. Aparat vam bomo zaračunali v mesečnem računu pil storitev v dveh obrokih brezobrestno.
SFRVIS-GA RANCIJ A Servis telefonskih aparatov je zagotovljen pri pit podjetju v času garancije in tudi vnaprej.
PTT PODJETJE MARIBOR p.o.
62101 MARIBOR, Slomškov Irg 10 - Telefon n. c. (062) 25 141 - Telex 33-213 YU PTT - Telefax: 062/221-775
Žiro račun: 51800 601 22379
- »Saj veste, kako je. Denar so porabile stranke. Mi ga pač moramo nekam skriti.« To je bil odgovor Lojzke Podvršnik, članice IS skupščine občine Maribor na vprašanje, kaj je z čudno zapisanimi 886.200 dinarji v rebalansu občinskega proračuna. 0 tem smo na tem mestu že pisali v prejšnji številki, kjer je stala tudi izjava Pod-vršnikove, da naj si najdemo poslanca, ki bo sprožil vprašanje o omenjeni zamegljeni vsoti v proračunu. Vprašanje je bilo sicer sproženo, nismo si »iskali« poslanca, ampak je vprašanje sprožil socialdemokrat Peter Lešnik. Na seji družbeno političnega zbora mariborske skupščine mu je načelnik oddelka za finance Marjan Makari odgovoril, a tako, bolj mimo. Ne Lešnik, ne kdo drug — kdo od liberalnih poslancev, ki bi se jim skrivanje visoke vsote za (vsaj delno) njihova projekta moralo zdeti sumljivo, na primer — ni vztrajal na podrobnejšem odgovoru, ker je bilo tiste srede v začetku novembra najnujnejše sprejeti mestni proračun. In so ga sprejeli, povišanega in vsaj na dveh mestih vprašljivega.
O vprašljivosti mestnega proračuna smo, kot je bilo že omenjeno, pisali v novembrski 'številki Katedre. Takrat smo se spotaknili ob dve postavki, na vprašljivost katerih do zdaj nismo uspeli najti pravega odgovora, nasprotno, vprašanje o upravičenosti in natančnosti postavk v proračunu, je kvečjemu večja.
še vedno spornih 886.200 din
O 886.000 dinarjih, skritih za drobna proračunska porabnika MKC in MARŠ, je jasno le to, da so bili porabljeni. Liberalni demokrat Fištravec se je po sprejemu (!?) proračuna pri načelniku Makariju pozanimal, kako je s temi sredstvi. Ta ga je podučil, da gre za denar, s katerim so odplačali (I?) bivšo SZDL. Dva tedna kasneje so bili Makarijevi odgovori manj natančni. Našega urednika je vabil, naj ga obišče, kjer da mu bo vse pojasnil. Podobno je na vprašanje o istih sredstvih odgovoril naši sodelavki. Načelo natančnosti in razumljivosti je Makari globoko potunkal.
Glava ga zaradi tega gotovo ne bo bolela, saj je malo možnosti, da bi še kdo gnjavil zaradi teh 886.000 din. Iz krogov blizu LDS in radia MARŠ je bilo slišati, da se bodo potuhnili in (naivno) čakali, da kaj od teh sredstev
morda ie kapne. Sicer pa se tudi ob tem primeru kažejo pomanjkljivosti našega političnega sistema, ki jih strankarski živelj oportuno sprejema. Namreč, kot polje političnega ni ekskluzivno izpostavljena skupščina, narobe, vse bolj se kot politični prostor uveljavljajo kuloarji. Iz mariborskih strankarskih logov je bilo slišati, da je tovrstno zavajanje volilcev politična taktika.
Skromno spominsko obeležje na Dobravi
Predsednik mariborskega Demosa Stanko Holc je dal podjetju IKA iz Maribora izdelati predračun za postavitev takšnega spomenika, kot je kamnita masa na Dobravi, za katero je samo surovina (kamen), uvožena iz Italije, stala 2,3 milijona din. Spomenik, ki zdaj stoji, je stal, na koncu, po obračunu vseh stroškov, skoraj 3 milijone dinarjev. Podjetje IKA je Demosu dostavilo predračun, po katerem bi vsi stroški, razen honorarja za projektanta, znašali okroglo 1,230.000 dinarjev, kar je objektivno še vedno ogromno, a neprimerljivo manj kot so bili dejanski stroški.
Poglejmo torej nekaj okoliščin in dejstev, zaradi katerih je bil najbolj politični kamen tako drag.
Mariborski Demos je predlagal, predlog pa je podprt Družbeno politični zbor mariborske skupščine, naj skupščina obeleži vsa znana grobišča iz časa po drugi svetovni vojni. Ker je malo časa do spominskega dne 1. novembra, so predlagali, naj se skromno obeležje — zaenkrat samo eno — postavi na tezenski Dobravi. Kasneje, tako mariborski Demos, bi jih postavili povsod, kjer so znana grobišča. Nalogo je skupščina prepustila Izvršnemu svetu, ki je formiral delovno skupino. Na Čelo so postaviti dr.fg^Jntram-pača, člana IS. Skupina je naročila kamen v Italiji, odkoder je, menda zaradi ekspeditivnosti tamkajšnjih kamnosekov, bil tudi zelo hitro dostavljen. Predlog za. prav ta kamen je prišel s strani direktorja pogrebnega podjetja, ki naj bi ga videl na nekem sejmu in se zanj navdušil. Demos je, ko so za to zvedeli, takoj protestiral, da ne bi, kot pravi Stanko Holc, za megalomanijo krivili njih. Takrat so trdili, da so se odločili za najboljšo in najcenejšo varianto. Dejstvo je, da dela nikoli niso bila razpisana in da je bilo edino resno vprašanje samo rok: 1. november.
Zgaga zaradi napačnega napisa ob odkritju skromnega obeležja je vsej stvari samo utrdila groteskni značaj. Kasneje so se začela utemeljevanja, kaj je prav in kaj ne, kaj je poceni in kaj drago. Dejstvo, ki drži, pa je, kot poudarja Holc, da natančne številke, koliko je stalo dobravsko obeležje, še danes ni. Pojavljalo se je veliko različnih številk, kar po njegovem mnenju ne pomeni nič dobrega. »Vsakič nam postrežejo z drugačnimi številkami, torej je nekaj narobe,« razmišlja Holc.
Dejstvo, da bi podjetje IKA, »naše, mariborsko«, postavilo »naš, pohorski« kamen za več kot pol manj denarja, ostaja. Vsaj milijon in pol dinarjev je, milo rečeno, razsipnost. In to razsipnost najslabše vrste, tjavendan. Razsipnost, ki budi nezaupanje. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do takšne razsipnosti prav v obubožanem Mariboru, so prej kot človeške politične narave. Če je šlo za prestižno politično igrico, lahko zgolj ugotovimo, da je šlo tudi za ošabno samozavest. Če je šlo še za kaj drugega, bo pokazal čas. In bo moral pokazati, zatrjuje Stanko Holc, predsednik mariborskega Demosa. Kajti, zavzemali se bodo, da pride z vsem v zvezi z dobravskim obeležjem, resnica na dan. A najprej, tako Holc, moramo stopiti skupaj, da uspe plebiscit. Seveda, kajti če pade, pade z njim tudi zdajšnja oblast. In razprava o spomeniku ne bi bila več razprava. Edino, kar bi ostalo, bi bil spomenik.
SAŠO ORAVINSC