Premalo rejniških družin
Žal se vsi otroci ne rodijo zaželeni in ni jih malo, ki so svojim staršem — ne samo očetu, ampak tudi materi - odveč. Veliko je tudi takih, ki jim starši ne morejo zagotoviti niti primernega bivališča niti drugih življenjskih pogojev. Nekaj takih otrok dobi povsem novo družino in nove starše, ker se jim roditelji povsem. odrečejo, za druge pa je treba najti rejniško družino. V naši občini je takih rejniških družin osem, vendar je to premalo.
V rejo je namreč treba dati tudi otroke, za katere roditelji ne morejo skrbeti, ker so se vdali alkoholu. Kakorkoli že, ko otrok odide od matere ali od obeh staršev, se jim hitro odtuji in njegova družina postane tista, ki se
je obvezala, da bo zanj skrbela. Veliko je mater v naši občini - predvsem so to žene iz drugih jugoslovanskih republik - ki se za svoje otroke v reji kmalu nehajo zanimati in vez med njimi je kaj hitro pretrgana. Otroci ostanejo v reji do svojega 18. leta ali dlje.
Če pogledamo rejništvo povsem s člove-škega vidika, je to težka in nemalokrat bole-ča naloga. Za otroka je rejnica prava mati, naveže se nanjo in jo ima rad. Tudi rejniška družina vzljubi otroka, saj je njihov, vendar je nekje globoko v srcu vednb prisoten strah, kdaj bo mati (ali oba rodifelja) otroka odpeljala. Ljubljeno bitje pa je težko izgu-biti.
Težko bi torej verjeli, da rejniške družine vzamejo otroke v rejo zaradi denarja. Ves denar, ki ga od socialnega skrbstva dobijo, potrošijo za otroka in zaslužka torej ni. Je pa zato veliko skrbi, saj mora rejnica za otroka skrbeti kot prava mati, vzgaja ga in hrani, skrbi zanj od polnoči do polnoči, me-sece in leta - z večnim strahom, da ji lahko že jutri prava mati otroka vzame in odpelje s seboj.        ¦.,...v.-     -¦¦:                    .¦     ¦    ¦                     :
Za rejo se odločijo predvsem ženske, ki imajo rade otroke in rade pomagajo. Večina je res dobrih in skrbnih. Če ženska vzame v rejo tri otroke, dobi status delavke — teče ji delovna doba in je socialno zavarovana. Prav tako dobi status delavke ženska, ki sprejme v rejo zelo prizadetega otroka. Po-sebno teh žena je zelo malo. Pravzaprav je rejniških družin v naši občini premalo, saj morajo zato pri občinskem socialnem skrbstvu dom za te otroke iskati drugod.
Rejništvo naj bi bilo le kratkotrajen ukrep in vez med materjo in otrokom naj bi ostala čim tesnejša. Tako socialne delavke v občini kot tudi patronažna služba skušajo obdržati to vez, da se mati ne bi odtujila od otroka in ga nazadnje zavrgla. Te službe pa obenem bedijo tudi nad tem, kako se otro-kom v reji gadi.
Viški zavod za socialno delo je v minulem letu pripravil tudi seminar, na katerem so krajane pobliže seznanili z rejništvom in skušali zanj vzbuditi več zanimanja. V naši občini za otroke v reji omogočajo tudi leto-vanje na morju - v Pacugu, spomnijo se nanje ob drugih priložnostih in še kaj.
Vse take pozornosti pa otroku ne morejo nadomestiti družine, ljubezni in topline. In koliko je otrok, ki nežnega in toplega obje-ma materinih rok ne poznajo, otrok, ki živi-jo zaradi zmot in napak odraslih — in ne nazadnje tudi zaradi njihove sebičnosti -brez varnega materinega naročja, ki je s svojo ljubeznijo najboljši porok za pravo in srečno življenjsko pot otroka. In tudi rejnice lahko otroku ponudijo to varno in ljubeče naročje.