<3= ------- —- ----~----------:P Štev. 1. V Ljubljani, 1. prosinca 1913. Leto XIV. <3--------- -------------= ------------------O Sredi polja čisto sama . . . Sredi polja čisto sama Glej, edina ravna smreka ravna, glej, stoji tam smreka; sredi širne te ravnine sama vedno, sama — sama se ti vedtM le upiram raste že od pamtiveka. in se spenjam v visočine. In zelenje nje vabljivo Le se jezi, mrzla zima, vedno, vedno je enako, le mi padaj, beli snežec; in nje deblo se ne klanja kmalu klicala ti bodem: b. pred nevihte silo vsako. beži, beži, bežec — bežec! I Pa prišla je mrzla zima, Od sramu in od togote | in na zemljo sneg je padal; jokal boš se, sneg ti beli; .!.¦ aj, ti zajček dolgouhi, točil solze boš vodene zopet boš trpel in stradal! tja po zemijici veseli. In na polje sneg je padal, Jaz pa smreka sredi polja, tja krog smreke in na veje. sredi širne te ravnine ,,Misliš, da se branim, zima, rasla botn in zelenela, čvrsta smreka te odeje? bom kraljica te doline. Vsako leto, mrzla zima, Kvišku do neba bom rasla, vedno sneg tvoj me pokrije; kvišku k solncu bom kipela, a viharjev tvojih sila a krog mene bo dolina, meni vrha ne odbije. vsa priroda oživela." Vsako leto, mrzla zima, O, le padaj, sneg ti beli, s silo hočeš me končati, padaj, padaj, beli snežec; a zatnan je tvoja jeza — kmalu klicali ti bomo ti ne moreš me ugnati. vsi veseli: Beži, bežec! Branko Brankovič