VIIVBL1ANI INVMARiBORV, IZHAJA MESEČNO - CELOLETNA NAROČNINA ZNAŠA 15 DIN NAROČA SE: PROSVETNA ZVEZA V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA 8 ŠTEV. NOVEMBER 1919 LETO XVII r. Ob 130 letnici rojstva Matija Majarja Ziljskega* Danes se Prosvetna zveza ob letošnji 150letnici rojstva spominja našega koroškega rojaka Matija Majarja Oljskega. Bil je za slovenski narodni preporod prezaslužen mož. v moških letih kot človek in pisatelj eden najvplivnejših naših narodnih buditeljev in borcev za slovenske narodne pravice. velik ideolog našega slovenstva in slovanstva. Svojemu nemškemu priimku ni brez vzroka dodajal v svojih spisih pristanek Ziljdki. Kajti njegov duh z njegovim delom je rasel prav iz duše in zemlje tistega dela koroške, ki ga domačini na kratko imenujejo Zilja. Osrednja pokrajina slovenske Koroške, Rož in celovška okolica, je Slovencem dala predvsem kulturne in gospodarske organizatorje. Naj omenim le Ožbolta Gutsmanna iz Grab-štajna pri Celovcu, ki je s svojimi knjigami, slovnico in slovarjem vključil slovensko Koroško v sestav osrednjega slovenskega književnega jezika in slovstva: Antona Jauežiča iz Leš pri Št. Jakobu v Rožu. ki je s svojimi čaisopisi: Slovensko Bčelo, Slovenskim Glasnikom in Besednikom prvi uspeš- no organiziral slovensko književno delo. s svojim Slovensko-neinškim in Neniško-slovenskim slov arjem, s svojo slovnico in Cvetnilkoni je šele omogočil uspešen pouk slovenskega jezika na srednjih šolah: Andreja Einspielerja iz Sveč v Rožu. ki je z Janežičem ustanovil in uredil Mohorjevo družbo iu s tem stari Slomškovi misli o družbi za izdajanje dobrih knjig za slovensko preprosto ljudstvo dal življenje: Valentina Podgorca od Sv. Neže v šentruperški fari pri V elikovcu, neutrudnega organizatorja gospodarskih zadrug na slovenskem Koroškem. Zilja je dala Slovencem v prvi vrsti narodnih buditeljev, jezikoslovcev, narodoslovcev. zgodovinarjev: Urban Jarnik s Potoka pri Štebnju na Zilji in Matija Majar z Goričan pri Bor-i juh sta bila vse to hkrati; neutrudni narodni buditelj je bil zadnji .slovenski državni poslanec s Koroškega Fr. Grafenauer iz Most pri Brdu; njegov nečak je profesor zgodovine in predsednik sekcije profesorskega društva Framjo Grafenauer, književni zgodovinar pa je temu sestranec. Znani narodni buditelji so bili sltari Zvvittrov oče v Zahomcu pri Zii jski Bistrici in njegovi tucli že rajni sinovi; njegov vnuk je univ. profesor zgodovine na ljubljanski univerzi Franc Zvvitter. Zaslužen narodnjak je bil tudi zgodaj umrli Grafenauerjev sobojevnik Schaubachov oče v Draščah pri Gorjah; njegov sin je senator Fr. Schau-bach v Mariboru. Ziljan je bil tudi pesnik znane narodne pesmi »Gor čez izaro« stari župnik Franc I reiiber iz Bač ob Ba-škem jezeru, stric drugega župnika in kanonika Fr. Treiberja. znanega ustanovitelja in voditelja slovenske šole sv. Cirila in Metoda v Št. Rupertu pri Velikovcu. ki je tudi v Bačah doma. Ziijani so še .številni delavci za koroško slovensko manjšino. Iz Žabnic v bližnji Kanalski dolini, ki spada po narečju in rodu tudi k Zilji, je profesor veroslovja in narodoslovja na ljubljanski univerzi Lambert Ehrlich. Udeležene so pri tem vse pokrajine slovenske Zilje. ki se zemljepisno imenuje Spodnja Ziljska dolina. Hočemo si jo ogledati. Ko se iz Podroš-čice peljemo proti Beljaku, prestopi-mo na postaji v Ledinicah prag Zilj-ske doline. Narečje pa je tu v pečni-ški fairi. kjer so doma Arnejci. še ro-žainsko in tudi fara spada v rožeško dekanijo. Tudi v sosedni fari v kočah. kjer so doma Aichholzerji (v Do-lju). se govori še bolj rožansko; prav tako v Bačah ob jezeru; (Tireiberji. Trunki) v fari pri Mariji na Zilji blizu Beljaka, kamor Bače spadajo, ob stoku Zilje in Drave, je narečje še ziljsko: (Meško) tudi v Štebnju pri Bekštajnu ob Baški Jezernici, ki se v tej fari steka v Zrl jo. se govori že večinoma ziljsko. Prva čisto ziljska fara je Bruca, znana po pevskem zboru, ki nam je pel večkrat tudi že v Ljubljani. Sledita še Št. Lenart pri Sedmih studencih, kamor je vfarana koroška stran Korenskega sedla, in Podklošter, kjer se cepi proti severozahodu ziljska železnica. Vse te fare spadajo v belja-ško dekanijo; po vojski so ji pridružili tudi še Vrata, ki so spadala poprej pod Trbiž, ki je zdaj na Laškem. Tu je, kakor znano, leta 1227. koroški vojvoda Bernhard II. Sponheim-ski pozdravil Ulricha Leichtenstein-skega s slovenskim pozdravom Bog vas spritni kraljeva Venus . »Bog te sprimi« je še danes pri Zilji izključni pozdrav ob svidenju. Podklošter ima ime od nekdanjega, zdaj razvaljenega benediktinskega samostana. ki je bil do 18. stoletja gospodarsko središče zgornje slovenske Zilje. I u v Pečali je doma znani ljubitelj slovenskih planin iu planinski pisatelj Kugv. Od Podkloštra navzgor se prične šele prava klasična slovenska Zilja starih narodnih običajev iu stare zilj-ske narodne noše. I a zgornja slovenska Zilja obsega tri gričevnate pokrajine; zakaj, to nam dovolj jasno kaže zemljevid: dolinsko dno je ravno kot deska, pa močvirno. Slovencem v Jugoslaviji je najbolj znana od teh treh pokrajin, gorjansko-bistriško gričevje na senčni strani doline s farama v Gorjah (Drašče: Schaubachi) in na Bistrici (Zahomec: Zvvittri). Bistrica sama je pozidana večinoma na vršaju Bistriškega potoka. Na sončni strani se razprostira ob južnem vznožju Ziljskih alp največja pokrajina gorenje slovenske Zilje. gričevje, ki se imenuje Ponagora. Tu je pet slovenskih far: Čače z znanim čaškim gradom (VVasserleonburg); tu na Čajni (Notsch) se cepi cesta na sever v Nemški Plajbrg (Bleiberg) z znanimi svinčenimi rudniki; proti vzhodu je veliki dobraški posip, kjer leži pod gruščem pokopana nekdanja prafara Šent Janž na Zilji. ki jo je leta 1348. Dobrač vso zasul. Dalje proti zahodu je Št. Jurij na Zilji, Šenlt Pav (Pavel), štebenj na Zilji. kjer stoji »na Potoce« dom Urbana Jarni-ka. Nasproti štebnju leže na senčni strani doline same zase na vršaju Blaškega potoka Blače z božjepotno cerkvijo Matere Božje v Grabne. — Na desnem zahodnem koncu Pona-gore, že ob nemški meji. so Brolje, kamor spada tudi rojstna vas Matije Majarja Ziljislkega. Goričane (Goriče) z Videnčani, kjer mu stoji rojstni dom. Dve fari obsega brško gričevje sredi doline in tamošnja senčna stran: Melviče, kjer stoji dom predsednika koroškega kluba g. Fcllaeherja. in I!rdo. stjira doiiKjpina Grafenauer jev. ki jih farne knjige zaznamujejo že v l~. stoletju. Pod /iljo spada po narečju in rodu tudi Kanalska dolina — zdaj na Laškem — s čisto slovenskimi farami v Žabnicah — v tej fari je znamenita božja pot Matere Božje na Višarjah. Ovčja vas in Ukve ter ono stran Na-borjeta še Lipalja ves. I a kraj treba dobro ločiti od mesteca Pliberka. blizu jugoslovanske meje. ki se nemško imenuje Bleiburg. V kulturnozgodovinskem pogledu je nad vse mikav no, da se je ob Zilji. prav ob brškf fari. Grafenauerjevi domovini, in ob Borljah. Majarjevi rojstni fari. kljub delnemu nemškemu priseljevanju ustavil val germaniza-cije. Do sem je segala namreč od leta 1060. do 180). deželna oblast bamber-ških škofov in mejila na zahodu ob ozemlje koroškega vojvoda. Bamber-ški škofje so bili tedaj deželni vladarji skoraj vsej Slovenski Zilji v širšem pomenu besede: od Beljaka do Kanalsko doline in som do Brda in Borelj. samo Št. Štefan in Blače bolj spodaj, so bih' do goro vojvodske. Batnborški škofje so bili tu prav tako deželni vladarji kakor freisinški škofje nad ozemljem Škofje Loke na Kranjskem. Prav do mej boreljske in brške fare pa je segalo tudi zeml jiško gospodstvo nekdanje benediktinske opatijo sv. Jurija v Kloštru na nekdanjem Arnoldovem gradu (Arnoltos-stein). ustanovljeno po baniberškcm škofu Otonu leta 1106.. ki ji jo takoj v začetku podaril 15) kmetij. Preko te deželne in zenvl jiško-gaspodst vene, torej vladarske in gospodarske meje je bila (eommercium in oonnubiuin) medsebojna trgovina in ženitev zelo oteižkočena. Narodnostna meja je bila tu. tik pred vrati nemškega Šino-horja (Hermagor) ob čisto agrarnem, poljedelskem in živinorejskem slovenskem ozemlju, do zadnjega časa popolnoma ostro odrezana. Ob bamber-ško voj vod sk i meji med nemško faro in občino v Šinohorjti in slovenskima farama na Brdu in v Borljah so bili gozdovi — po razpustitvi samostana, ko je prišla pokrajina pod hasibur- ško oblast (kakor Škof ja Loka I. 1803.). so last verskega sklada — in puste, peščeno ali močvirnate sanožeti ob Presežkom jezeru ali Pazriškeni jezeru in njegovem priloku Beli. Mikavno je. da so hiše v Borovnici, ki stoje na drugi stran i teh gozdov, večinoma nemške, čeprav spadajo v faro in občino na Brdu: pa saj se hiše skoraj tikoma drže nemške vasi Belo, ki spada v Šmohor. — Na severu pa je slovensko /.iljo varovala nemškega po-nemčevanja in naseljevanja gorska vrsta strmih Ziljiskih Alp od Negala do predora /iljo vzhodno od Dobrača blizu Beljaka. Vaško občestvo je tu do zadnjega časa otroke nemških priseljencev že v prv em rodu poslovenilo. Še iz/svojih deških let se spominjam več rodbin. ki so imele nemške matere. Matere so so slovenščine lo za silo naučile. toliko da so slovensko razumele — mož je govoril slovensko, žena nemško — otroci, moji vrstniki, so govorili sicer oba jezika, a nemško so občevali samo z materjo, med seboj, z očetom in družino pa samo slovensko: dve teli družin sta dali Slovencem celo prav odličnih narodnih delavcev. Podobne razmere so bile tudi v Kanalski dolini, značilnem kolonizacij-skeni ozemlju. Tu so slovenske fare Žabnico, Ovčja ves, Ukvo in Lipalja vos, pravi jezikovni otoki med nemško ravatarsko faro na Kokovem (mod V rati in I rbiženi) in prvotno laškimi, pozneje nemškimi trškimi naselbinami v fužinah na nekdanjem Kranjskem. v Trbižu. Naborjetu in Pontab-Iju na nekdanjem Koroškem: le po redkih slovenskih seliščih v ravotairski poljedelski okolici Trbiža in Fužin so rahlo povezani s slovensko Gorenjo Savsko dolino v Ratečah. In vendar so do danes ohranile svoj slovenski jezik in značaj, med tem ko so se laške naselbine ponemčile in zdaj počasi spet post a j a jo it ali jan sike. Danes je stvar na Zilji drugačna. Gozdove ob zahodnem robu brške fare so. kolikor so prešle v kmečke roko. skoraj vso posekali in tam nastajajo hišice, ki jih grade delavci in uradniki iz bližnjega nemškega trga Šmohorja, v Preseki na severnem bregu Preseškega jezera, je že precl vojsko nastala naselbina letnih vil, ki so vse last iniovitejlših nemških slojev: gospodarske zveze s svinčenimi rudniki v Pleibrgu so začele ponemče-vatii vais ob železniški postaji na Čajni; svinčena industrija na Ziljici iu železniško križišče v Podkloštru z obmejnim finančnim in policijskim uredništvom sta že skoraj popolnoma po-nemeili ti dve naselbini: električna centrala v Pečali poiiemčuje tudi to vas. Iz Beljaka se nemško delavstvo naseljuje pri Mariji na Zilji. vile nastajajo okrog Baškega jezera: nemška industrija z nemškim delavstvom poiiemčuje Brnco in Vllinare ob Spodnji Zilji. Ob zapadnem robu Slovenske Zilje, tedaj še povsem slovenske, je Taste I torej Matija Majar Ziljski in dobival telesno moč in duhovne sile iz ziljske slovenske zemlje in ziljskega slovenskega duha. Rodil se je 7. februarja 1809. leta, tistega leta, ko je Napoleon Ziljsko dolino z vso Gorenjo Koroško združil v schonbrunilskem miru s Kranjsko. Primorsko. Hrvatsko do Save in Dalmacijo v Ilirske province in jih združil s francoskim cesarstvom. I a veliki zgodovinski dogodek se zdi kakor simbol za vse Majarjevo življenje. Kakor je ob oživljeni Iliriji Valentin Vodnik Napolenona slavil, ker je združil večino Slovencev z delom Hrvatov in Srbov, tako si je Majar vse življenje prizadeval, da bi zbudil v Slovencih narodno zavest prav ob pogledu na veliko jezikovno in kulturno skupnost s Hrvati in Srbi. pa tudi z vsemi drugimi Slovani. O svojem rodu je zapisal Matija Majar sam v spominsko knjigo (farno kroniko) gorjanske župnije — to je menda prva farna kronika ma -Koroškem pisana v slovenskem jeziku: »Matija Majar. Zilan iz Goricam rojen, zakonski sin Gregorja Majarja. Žnidarjovega na V idencih iu njegove žene Neže Loj Andernovcove u Šent-štefanu. Je šel v Celovec študirat s čeitirmi dvajseticami u žepu.« Očetni dom mu je stal na prijaznem griču, s pogledom preko doline in po dolini navzgor in na hribe, ki zapirajo dolino na jugu in severu. Majarjev oče je bil kmečki obrtnik (krojač), kakor je bil obrtnik (tkalec) tucli Einspieler jev oče: bil pa je tucli pismen človek in je sani naučil sedemletnega sina nemškega iu slovenskega branja. Odtlej je mladi Matija vsak dan bral iz Japljevega slovenskega sv. pisma; tri zime je hodil tudi v šolo (trivialko) v sosedni šentštefanski fari, domači fari. petindv ajsetlet starejšega Urbana Jarnika. ki je bil tedaj (1818 do 1821) že župnik v nemškem Šmi-helu na Gosposvetskeni polju. lzpo.lnil je bil že 12. leto. ko se je oče odločil, cla Matija kot najstarejšega sina pošlje v celovško nornialko. Matija Majar je moral šolanje za nekaj časa pustiti, ker mu je zman jkalo sredstev za preživljanje, pa ga je s podporo kanonika Bicelinga le spet nadaljeval in dovršil v šolskih letih 1825. do 1851. celovško gimnazijo, v šolskih letih 1852./1855. lice j v Celovcu in Gradcu. Nato je stopil v celovško bogoslovje in bil konec tretjega leta — sedemindvajsetleten (1856) posvečen za duhovnika. Služboval je najprej (I85~ do 1840) kot ekspeclitor v kn.-šk. pisarni v C elovcu, nato od novembra 1840. kjer je poleti opravljal duhovniško služIjo pri božje pot ni cerkvici na \ išarjah. Naslednje leto v novembru je prišel kot drugi kaplan k stolni cerkvi in fari sv. Petra in Pavla v Celovcu, kjer je bil prej za kaplana tudi Urban Jarnik. Zaradi agitacije zoper volitve v frankfurtski vse nemški parlament, je moral prve dni maja prevratnega leta 1848. nemudoma bežati na \ išarje: bežati je moral iz Celovca tiste dni tucli drugi kaplan glavne mestne fare sv. Egidija (Šentilja) v Celovcu Andrej Einspieler. Ker pa tucli tu političnega dela ni pustil, so ga v prvem času obnovljenega absolutizma, dobe Bachovih bazarjev (1850 do 1851) podili iz služ-Ibe v službo po samih nemških krajih: februarja 1850 je moral kot žup-ni upravitelj v Mičiče (Mitschig) v nemškem delu Ziljske doline, avgusta 1850 je šel v Jesane (Waisach) pri GreifenBurgu bftzu tirolske meje, mairca 1831 \ Klance (Glanitschach) pri nemškem Šentvidu, v maju 1851 pa v Dobrije (Dobriach) ob zgornjem, i. j. južnovzhodnem koncu Milkstatt-skega jezera. \ nedatiranem pismu iz tistega časa toži. da ga tako hitro prestavljajo, da mu skoraj sape in denarjev primanjkuje. Sedaj sem zopet na poti. Na dveh in treh krajih imam orodje, bukve, pisma itd. razdeljene in raztrošene — jaz sem, kakor bi rekel neki »evvigoT Jude«. Naposled je vendarle dobil svojo faro. in to še \ domači Ziljski dolini v Gorjah in jo 19. avgusta 1851 prevzel. I u jo ostal celih 19 let, popravil je cerkev. skrbel za dobro šolstvo. L. 1870. pa je ostarelega župnika zadela kap in ohromela mu je irolka; zato se je 10. novembra tistega leta fari odpovedal. \ začetku maja naslednjega leta, ko se je nekoliko popravil, je nastopil nato službo beneficiata v cerkvi na Križni gori tik Celovca (danes je v Celovcu samem) in jo opravljal do leta 1883.. ko se jo kot upokojenec preselil v Prago. Bolan in slep je tam v samoti preživel zadnja leta. Umrl je 51. julija 1892. Pokopan je na ol-šanskem pokopališču. Čeprav v višjih šolah na Slovenskem. razen na ljubljanskem in graš-kein liceju v tedanjem času ni bil odmerjen slovenščini niti najmanjši kotiček, se je ljubezen do slovenskega jezika, ki jo je prinesel že z doma, v mladem Matiju Majarju vendarle še za šolanja okrepila in utrdila v pravo narodno zavest. Na celovškem liceju je deloval tedaj kot profesor naravoslovja izraziti proroditelj Matija Ahaeelj iz šentjakobske fare v Rožu in dajal pobude tudi slovenskim dijakom. Gradec jo bil v tistih letih torišče narodno zavednih dijakov iz Malega Štajerja (Slovenskih goric), med njimi bivših dijakov varaždinske gimnazije, kakršna sta bila Stanko \raz in Fran Miklošič. \ celovškem semenišču je spi ritual A. M. Slomšek že od leta 1829. navduševal slovenske bogoslovce krške in lavantinske škofije za materin jezik, jih učil sloven- ščine in navajal k pisateljevanju. Pilil in zbiral je njihove sestavke in prevode ter jih od časa do časa pri-občeval v posebnih knjižicah, nabožnih in mladinskih. Pod Slomškovim vodstvom je tudi Matija Majar prijel za pero. da ga nikoli več ne spusti iz rok. Leta 1855. je izšla Slomškova kn jižica »Troje I julbeznjivih otrok« in v njej prvo Majarjevo delce, po-vestica »Pavle Hrastovski«, prevod iz Krištofa Šmida. I ri vesele povesti za otroke: I. Pavle Hrastovski. II. Zgubljeno dete, III. Kapelica. Natisnili ino na prodaj ima Janez Sevn. 1838. \ Celovcu se mu je zbudilo it1 udi že romantično veselje za zapisovanje in zbiranje slovenskih narodnih pesmi. Poznal in pol jih je že od svoje mladosti. Saj je Stanko \ raz. ki jo, zbirajoč narodne pesmi, Obhodil slovenske dežele, dejal, da se — kolikor on ve in zna — nikjer toliko ne prepeva kakor ob Zilji. I udi še za mojih deških let je pri Zilji slovenska narodna pesem krepko živela prvotno življenje. tesno povezana z vsakdanjim življenjem, čeprav še ni stopila v koncertne dvorane. Večer za večerom so se vse polet je fantje — puršti — ko so oprav ljali svoje delo po hlev ih in skednjih, zbirali na trati sredi vasi ali pod lipo. se pogovarjali in peli pesem za pesmijo; mi dečki in mladci pa smo jih s podstrešij, kjer smo spali, poslušali in jim tiho pomagali, dokler nam ni spanje zatisnilo oči. Prav tako so se pozimi ob preji zbirala dekleta zdaj v tej, zdaj v drugi hiši, kjer so v levi svetili, dekleta so pela, ded ali babica pa je pripovedovala »basni«, t. j. pripovedke in pravljice. Otroci pa smo na odru nad pečjo ali v zapečlku na ušesa vlekli. Tudi ko smo »sirk« (koruzo) ličkali, repo rezali, snope vezali, seno grabili. pesmi ni manjkalo. Iu še danes, ko tega prvotno pristnega živ ljen ja ni več toliko, pesem pri Ziilji ni umolknila: znameniti brniški pevski zbor jo je ponesel tudi v koncertne dvorane, tudi v itoj dvorani smo jih že culi — in gramofonske plošče so jo ponesle tudi v širni svet. Slomšek in Ahaeelj sta bila prva, ki sta na koroškem opozorila izobra-žcnstvo na pesmi, ki so se pele meti ljudstvom. ko sta leta 1833. prvič izdala zbirko »Pesmi ipo koroškem i 110 štajerskem znane, enokoljkopoprav-Ijene in na novo zložene« in jim dodala tudi napeve. Že pet let pozneje (1838) — Maj ar je bil tedaj ekspe-ditor v kn.-šk. pisarni v Celovcu — je mogla iziti druga pomnožena izdaja. Pa ta zbirka ni obsegala samih narodnih pesmi, večinoma so to bile bolj ali manj ponarotlele pesmi ljudskih pevcev, kakor Tazkalva (Miha Antlreaša iz Roža), pa tudi umetne pesmi, med drugim Slomškove. Na prave, stare narodne pesmi pa je opozoril Matija Maj ar j a preti vsem njegov ožji rojak in starejši prijatelj Urban Jarnik. ki je bil tedaj župnik le nekoliko ur hoda od Celovca v Bla-togradu in bil tudi s Slomškom dober prijatelj: saj je Slomšek prav v njegovi fari govoril na binkoštni ponedeljek leta 1838. listi sloveči cerkveni govor o dolžnosti, svoj jezik spoštovati. Le po Jariiiku je mogel dobiti Stanko Vraz tisti edini Majarjev zapis ziljske narodne pesmi (Brez konca in kraja), ki ga je leta 1839. objavil v svojih »Narodnih pesmih ilirskih . Leta 1841. se je Majar z \ razom tudi osebno seznanil, ko ga je na poti po koroškem spremljal iz lložeka. kjer je bil za kaplana, v Blatograd k Urbanu Jarniku, nato z Jarnikom v red v Celovec in Velikovec in še dalje do k or oš k o- š t a j e rs k e meje v hribih severno otl Dravograda. Še tisto leto mu je Majar dvakrat poslal narodnih pesmi: prvič skupno z Jarnikom. drugič sam. \ raz jih je hotel izdati v drugem zvezku svojih »Narodnih pesmi ilirskih«. I a zvezek pa žal nikoli ni prišel na dan. Odtlej je Matija Majar tlo svoje starosti z vso v nemo zapisoval in zbiral slovenske narodne pesmi: potoval je v ta namen v septembru leta 1845. iz Žabnic na Goriško iu Beneško in do Trsta ter se vrnil čez Ljubljano spet v Žabnice; potoval v ta namen tudi po Štajerskem. Prav tako so ga zanimale tudi slo- venske pripovedke, posebno t) turških bojih in o kralju Matjažu, slovenske narodne pravljice, posebno take. ki so v njih ohranile sledove slovenskega bajeslovja. n. pr. o v ilah. Zanimali so ga stari narodni običaji, kakor narodna noša. posebno pri Ziljanih. narodne šege pri žegnanju, kakor visoki raj pod lipo. pa tudi pri svatbah, pri botrinji koledov anje. šapanjc in podobno. Na etnografsko razstavo v Moskvi, leta 186".. kamor je tudi sam šel. je poslala narodne noše in vso opremo za izbo z zilj4ka svatbeno skupino, ki je bila najboljša v vsem slovanskem oddelku. Narodne pesmi in pripovedke, posebno koroško-slov enske je pošiljal v objavo v narodnih pesmih in pripovedkah. pa tudi o koroških narodni 1 običajih je pisal, kjer se 11111 je le nudila priložnost: v \ razovo kolo, v Novice. Slovenijo. Slovensko Bčelo, Srbske narodne novine v Budimpešti, v Janežičeveni Cvetju slovenskega naroda. Vodnikov spomenik. Slovenske v ečernice. v svoj list >Slav jan . v ku-hačevo zbirko »Južnoslov enske narodne popevke«;, celo v nemške publikacije. kakor v Herrniannov lland-buch tler Geschichte tles llerzogtiims karnten. kjer je objavil članek o narodnih pripovedkah in narodnih pesmih koroških Slovencev o turških bojih in kralju Matjažu korvinu z nekaterimi narodnimi pesmimi. Za nekaj koroških slovenskih narodnih pripovedk ga jo naprosila telo slavna češka pisateljica Božena Nenicova. znana posebno i»o svoji knjigi o »Babi čk i« — z njenim možem se je bil Majar seznanil v Beljaku, ko je mož tam dobro leto služboval (1837 tlo 1858) — in Nemcova jih jo priobčila v češkem prevodu v pedagoškem listu škola i život . njegov opis ziljskega žegnanja pa v Musejniku (IX.. 207). Z loti je nabral Matija Majar kar lepo zbirko narodnih pesmi — v Novicah leta 1865. je povedal, tla jih ima samo ziljskih sto. Slovenska Matica jih je hotela objaviti, a ko je Vla.jar leta 1869. rokopis za tisk priredil. je svoj Zbornik narodnih pesmi. zagadek in poslovit- ilirsko-slo- venskih« a poslal, funsanega v cirilici. x Moskvo »lmp. Občestvu ljubitelejej jest jest vozuanija« in tam je obležal. Vendar pa je še lepo število njegovih zapisov', predvsem epskih, obrednih in svetih pesmi — mnogo jih je zelo dragocenih, starinskih, natisnjenih v Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmih. Sam je v samostojni knjigi objavil samo svete pesmi, ki jih je imel posebno rad. To je »Pesmarica cerkvena ali svete pesmi, ki jih pojo ilirski Slovenci na Štajerskem. Kranjskem, Koroškim, Goriškim i Benatskim . .. zbral i na svet tedal Mati a Majar. ka-pelan pri stolni cerkvi v Celovcu« (18-Po. v šestih letih Jl852| je bilo treba že nove izdaje). Posebej ji je dodal obenem še »Napeve za orgle k Pesmarici cerk ve ne j «. Narodna pesem je hi.la Majarju tudi vzor za umetno pesništvo, nekako vrhovno estetsko merilo: »Bolj ko je pesem podobna narodnim, lepši je« (N. 1844). Slovenski pesniki naj l)i se šolali ob narodni pesmi, srbski in slovenski, kakor sta jih objavila Ka-radžič in Vraz (N. 1847). Ta misel je nekoliko podobna Kopitarjevi, a ta je hvalil le srbsko narodno pesem. Narodne pesmi, pripovedke, pravljice in narodni običaji so mu bili tudi zrcalo slovenske prazgodovine. \ poznejših letih si je tako ustvaril fantastično podobo o slovenski pradavnim: že poldrugo tisočletje pred Kristusom, da so dosegli Slovani v Mali Aziji v isoko kulturo. »Vosoke raje« naj bi bil na Grškem prve učil »muzik slavl.jan-ski Jarijon«, t. j. Anion, predkrščan-ske slovanske 1 jubavne žalostinke, cla so bile Rimljanom vzorci za njihove maeaiiae. Ko je prišel Mati ja Majar leta 1843. zopet v Celovec — tam je bil tedaj ordinariat skoraj ves češki: škof (Voj-teh Josef Lielmans'ky), stolni prošt, kancler, dvorni kaplan, vsi Čehi, vsi »vlastenci« (Petre), se je ponujalo Majarju še drugo važnejše delo. Stari narodni buditelji na Koroškem so bili tedaj že onemogli, kakor Jarnik, ali se razšli, kakor Slomšek v Vuzenico: slovenski dijaki in bogosloven so bili brez narodnega vodstva, brez {prave narodne zavesti ali vsaj brez zaupanja v slovensko narodno bodočnost. Pa je začel Majar zbirati mlade ljudi okrog sebe in kmalu je bila njegova kaplanska izba zbirališče dijaške mladine, ki ji je vlival v srca svojo gorečo ljubezen do slovenskega naroda iu jezika in clo vsega slovanstva. Najbolje, da čujemo o tem enega njegovih učencev J. Suinpra, kakor ga navaja Ferčnik v Janežičevem življenjepisu (SV., 1870.' 14): »(Matija Majar) je bil središče in ognjišče za celovške Slovence. On je povabi jal dijake na petje, nje učil slovenskih pesem, a nas je tudi prav po slovensko pogosten al. Res moram spoznati, kako čudno se nam je dozdevalo po iskrenih besedah ovega narodnjaka spoznavati nov svet. slovanski svet, ki ga dosihdob poznali nismo. A iz začetka je imel g. Matija veliko sitnost z nami, ker smo bili še vsi te misli, da slovansko, posebno slovensko pleme prihodnosti nima in cla je le zato na svetu, da se Nemčija čim dalje razširja po slovanskem svetu. Kollar-jeva knjiga »Vzajemnost« nam je odprla oči, cla Slovan svojo slavno zgodovino ima in še slavnejšo pričakovati sme, cla ima vsak naroel svojo nalogo na svetu izvršiti.« S slovenskim petjem. s slovenskimi in slovanskimi knjigami in časopisi in z živo, navdušeno besedo je tako Matija Majar vzgojil cvet slovenskega koroškega narodno zavednega izobraženstv a. duhovniškega in svetnega, za prihajajočo dobo »pomladi narodov«. Sam zanesenjak in fantast je vendarle znal bolj življenjsko obdarjene mladeniče navdušiti, da so se lotili praktičnega dela med narodom in postali organizatorji in vodniki političnega in kulturnega življenja, kakor Andrej Einspieler, književnega in knjižno-izclajateljskega dela, kakor Anton Ja-nežič. Obeh brez Majarja ne bi imeli. Tudi v Novicah se je oglašal in dajal pobude za književno delo in narodno rast slovenskega naroda. Leta 1848. pa je posegel z živo in pisano besedo (v »Novicah« in v »Mladi junaški Sloveniji ) v veliki boj za pra- vice slovenskega naroda, za veljavo slovenskega jezika v šolali in uradih, zoper združitev Avstrije z Nemčijo v eno samo nemško cesarstvo pod habsburškim žezlom in za Zedinjeno Slovenijo. Nič zalo. da je moral takoj v pregnanstvo na v isoke samotne \ i-šarje in v Žalbnico. ko je za »pomladjo narodov« izavel po Avstriji im zlasti po slovenski deželi oster piš Bachovega ihuzarstva in je Majar ja samega metal iz kraja v kraj, le ni nehal narod buditi in Slovence spodbujati višaj za kulturno delo v šolstvu in književnosti in je sanjal in sanjal o združitvi vseh Slovanov v en skupni književni jezik, v eno skupno slovstvo za »višje potrebe« — za preprosto ljudstvo naj bi veljal slovenski ljudski jezik — in v eno veliko nepremagljivo slovansko kulturno celoto. Zamislil si je ta vzor v narodno vodno bolj ogroženi obmejni pokrajini že v težkih predniarčnih dneh. Pod vplivom kollarjevih misli, ilirskega gibanja. Urbana Jarnika in V raza, posebno pa češke knjige »Hla-sove o potrebe jedrno t y spisovneho jazyka pro Čehy, Moravany a Slo-vakv« si je zasnoval in spisal »Pravila. kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik«. (Lj. 1848.) Postavil je zahtevo, naj bi se ilirska »podnarečja« postopoma približevala in se združevala v eno ilirsko književno »narečje«; to pa naj bi se potem hkrati z drugimi tremi kollarje-v.imi glavnimi slovanskimi »narečji« (ruščino, poljščino in češčiuo) še dalje združevalo in združilo v enoten vse-slovansiki književni jezik. Saj je bil Majar prepričali, da smo Slovani nekdaj tak jezik že imeli: Cirilova in Metodijeva staroslovenščina mu ni bila živ slovanski jezik svoje dobe. ampak laka umetna vseslovanska tvorba. To je ibilo seveda brezplodno, obupno početje. A pravilno in plodno je bilo prvo pravilo, ki ga je postavil Slovencem kot prvo stopnjo do nadaljnjega združevanja: »da se morajo pisati le take oblike, ki so vseslovenske ali vsaj v veliki večini znane ter so najbližje ilirskim in ostalim slo- vanskim oblikam.« To Majarjevo pravilo je povzel mladi pisateljski rod. ki je okoli leta 1848. prvič nastopil, predvsem Luka Svetee s svojimi predlogi iz leta 1852. in izoblikoval tako nasproti okorelemu konscrv atizmu starih, kakor nasproti ilirsko-vseslo-vanskim fantastoni (tudi Majarju) novi vseslovenski književni jezik, kakor iso ga kmalu nato uveljavili Levstik, Jurčič in Stritar in se je udomačil v kratkem po vseh slovenskih pokrajinah. I o je bil prav za prav velik Vlajar-jev uspeh. 1 oda sam Majar so tega uspeha ni veselil. Trdovratno je v ztrajal pri svojih fantastičnih sanjah in neutrudno delal in pisal, da bi ga uresničil. Čeprav se je izjavil zoper take jezikovne poizkuse sani Miklošič (Sla vische Biibliothek, 1858. 170) in je umetno približevanje slovenščine k srbohrvaščini obsodil tudi Levstik v »Napreju (1865) je Matija Majar vendarle ostal pri svojih sanjah in jim skušal priboriti zmago. Pisal je take članke celo v poljudne »Novice«, kjer so jih mogli bralci imeti samo za čudaštvo. \ svojem vzajemnem jeziku je izdal celo dve posebni knjigi: »Sveta brata Ciril in Metod, slavjanska apostola in os no vatel j a slovstva slavjanskoga«. s tekstom v latinici in cirilici (Praga 1864) ter »Uzajemni prav opis slav janski. to je uzajamna slovnica a aši mluvinica slav jamska« (Praga 1865): v leni jeziku je pisal tudi svoj časopis Slav jan časnik slovstveni i uzajamen za Slav-jane književne in prosvetjene« in objavljal v njem svoje etimološke zablode (Askania: Ožganija. 1875. 75) in fantazije o sledovih Praslov amstva (C) sledah praslav jan. v vseh treh letnikih). ko pa je življenje šlo preko njega in njegove vseslovanske vzore brez usmiljenja pokopalo, so je zagreneli starček umaknil iz domovine in duševno iu telesno osamel umrl v daljni Pragi. Globoka tragika za moža, ki je storil v težkih časih in težkih življenjskih razmerah toliko velikega itn trajnega za svoj slovenski narod. Naj ta tragika ne meče sence še na njegov, spominBi'l je mož goreče ljubezni, vznesenega navdušenja za svoj narod, neutrudnega dela in požrtvovalnosti in ne majhnih zaslug za 40. redni občni zbor Ob 9.15 otvori prof. Janko Mlakar v beli 'dvorani hotela »Union« zborovanje delegatov prosvetnih društev, katerih je bilo navzočih H3. Besedo da predavatelju g. pisatelju Finžgar-ju. kateri predava o tvarini: Slovenski jezik, na^ kmet. njegova narodnost in država. C. predavatelj je tvarino poljudno podal v lahlko umljivi besedi in v lapicIaVnem slogu. Oblikovalec slovenskega jezika je bil slovenski kmet. Ne tako kot n. pr. na Francoskem, kjer soikraljevi dvori s pomočjo akademij ustvarjali francoskemu narodu lepo besedo. \1i nismo imeli pravega plemstva, zato je moral postati oblikovalec slovenskega jezika preprost kmet. Danes se je ta jezik tako izpopolnil, da razpolaga s tako bogatim zakladom, kalkor uialokateri sorodni slovanski jezik. kmet si je ustvaril lastno pohištvo, osnoval si je svoj slog, zasnoval je svojo nošo. svoje šege in običaje, zapel je tudi svojo narodno pesem. Vse to tvori bistvene lastnosti naroda. Seveda temu se mora tudi pridružiti slovenska knjiga, slovnica, slovar, znanstvene revije, gimnazija, galerija in akademija znanosti. Vse to tvori stebre narodnosti. Pred dvajsetimi leti sino si svobodno izbrali lastno državo Jugoslavijo. Od te države pa večkrat samo zahtevamo in preveč neradi dajemo. Za vzgled nam morajo biti močnejši bogatejši narodi, ki za svojo državo tudi žrtvujejo, ne samo kri. temveč tudi premožen j e. Nato je pisatelj prešel h 'kritiki zgoraj navedenih tez. Med drugimi je občinstvo pozdravilo s ploskanjem ugotovitev, da je na primer v Ljubljani imenovanih vse polno cest in ulic po tujih ljudeh, le slovenskega imena pogrešamo (Masarvkova. Fig- to, da je slovenski narod lo. kar je: slovenski narod. Matiju Maj ar ju Ziljskemu naša zalivala. njegovemu spominu slava. PZ 26. oktobra 1939 nerjeva. Dvorakova itd.). Navedel je dalje primere, kako malo zavedno je naše učitcljstvo (obiski Prešernove hiše to potrjujejo). Navzoči so pisatelja Finžgarja nagradili s pohvalo in izrazili, naj bodo povedane besede za smernice našega bodočega narodnega dela. Drugi predavatelj je bil vseuč. prof. dr. Andrej Gosar. Predaval je: Ljudsko prosvetno delo in delavsko vprašanje. Svoje predavanje je razdelil v dva dela: I. kaj more ali mora ljudska. prosveta storiti, tla se delavstvo uvrsti v narodno občestvo. 2. kaj more ali mora ljudska prosveta storiti, da se delavsko vprašanje uspešno reši brez kakih zapletijajev. — I udi njegovo predavanje je segalo globoko in pokazalo še mnogo neobdelane njive. Dr. Justin je pozdravil nato zboro-valce v imenu Narodnega odbora KA in pozval, da tudi prosvetna društva za nekaj časa o puste svoj običajni program prosvetnega dela in da sprejmejo snov, ki jo predlaga NOKA kot obvezno tvarino za bodoča predavanja in sestanke. Nato je otvoril redni občni zbor g. predsednik predat dr. Lukman. ki je predlagal, naj se pošljejo pozdravne brzojavke Nj. Vel. kralju Petru II.. Nj. V is. knezu Pavlu, Nj. V is. princu Andreju kot pokrovitelju PZ. dr. ko-rošcu in ministru dr. Kreku. Nato je pozdravil zastopnika prevzvišenega škofa: g. dr. Alojzija Zupana, kanonika. namestnika bana dravske banovine: g. inšpektorja S. Kranjca, ki je obenem zastopal tudi prosvetnega šefa, zastopnika župana mesta Ljubljane: g. Julija Slapšaka. Predsednik se iskreno zahvaljuje omenjenim oblastem za vso morali no in gmotno pomoč, 'ki so jo nudili naši organizaciji. Dalje pozdravi g. iBrodarja, predsednika Kmečko zveze, g. rav natelja Rihtarja, zastopnika mariborske I'/, dr. Justina, zastopnika NOKA. g. dr. Žebota za Slovensko dijaško /vezo in prof. Boj ca. zastopnika Slovenske straže. Ugotovi, da je bil občni zbor pravilno sklican po 'poslovniku in da je sklepčen. I vodoma omeni, da je PZ odločena do kraja izvesti vmesno organizacijo, to je dekanijske odbore, med katerimi nekateri prav lepo delujejo, drugi pa ne vršijo svojega dela tako, kakor bi bilo želeti. Dalje opomni, da se bodo okrožni sveti vršili v bodoče na sedežih okrožij in prosi za zadostno udeležbo. Opomni tudi na neredno plačevanje članarine ter opozarja, da dobijo okrožja od vplačane članarine 25%. C'e društva ne plačajo članarine, tudi okrožja ne morejo prejeti potrebnih gmotnih virov za svoj obstoj. C. predsednik izjavi, da je PZ tudi umaknila program prvega leta štiri-letke zato. da poda možnost, da se Ivarina. ki jo predlaga NOKA izvede tudi v društvih. Druga točka dnevnega reda obsega čitanje zapisnika 59. občnega zbora. Na predlog dekana I omažiča ob soglasnem sik lepu navzočih ta točka odpade. Tretja točka: Poročilo o delu. I o poročilo je izšlo tiskano v 10. štev ilki Vest n ika PZ. zato se otvor.i debata o poročilu, ki ga imajo navzoči v rokah. G. prof. Boje pripomni in položi navzočim ua srce narodnoobranibno delo Slovenske straže. Naloga prosvetnih društev je tudi, da izoblikuje iu dvigne narodno zavest. C. predsednik Kmečke zveze pozdravi obrni zbor iu prosi, da se popravi poročilo o razni e r j ti m ed K m eč ko zvezo i n PZ v smislu predloženega sporazuma. Predsednik kamniškega prosvetnega okrožja g. Ocepek izjavi, da je ob priliki revizije društev dobil vtis. da je kot tak brezpraven, in da mu nekatera društva niso dovolila vpogleda v delovanje. G. predsednik opozori na paragrafe 155.. 15(>.. 157. in 158. Poslovnika, ki jo obvezen za vsa Prosvetna društva in za vse prosvetne okraje. G. dekan I oniažie opozori, da je večkrat vzrok, da okrožja ne delujejo. pomanjkanje idealnih in požrtvovalnih delavcev. Pri točki Zvezni svet je obrni zbor odobril program štiriletke. ki kaže res začrtano smotrno delo Prosvetne zveze. ki je s tem programom položila temelj učni tvarini. katero bi moral obdelati in obvladati vsak slovenski inteligent in vsak javni kulturni delavec. Pri točki ZDk je zastopnik gorjan-skega prosvetnega društva vprašal, ali je prodrl na občnem zboru ZDK predlog jeseniškega dekliškega okrožja. da bi se tekme ne v ršile in da bi Ivarina ne bila prosvetna, temveč poljubna. Gdč. Bajdova, predsednica ZDK pripomni, da vodstvo vztraja na prosvetni tvarini. le način tekmovanja se bo v bodoče spremenil. Duhovni vodja ZDK g. Košir pripomni, da vodstvo ZDK ni priredilo nobene prireditve in zato njega ne zadene očitek, češ da je bilo preveč zunanjih prireditev. Naloga dekanijskih odborov je, da pravočasno sklepajo o prireditvah v bodočem letu in jih čim bolj onieje. Pri točki Knjižnica, predlaga zastopnik prosvetnega društva z Loma g. Sparil »kol. naj se osnuje kritična komisija, katera naj preje knjigo oceni in jo šele potem priporoči društvom v nakup. Pri točki Radio Ljubljana opomni g. Pavlovčič. da je igralska družina sestavljena po večini iz ljudi, ki so našemu kulturnemu prepričanju zelo oddaljeni. Akademska zveza je že med letom poslala listo akademikov, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri tej družini. Pa na svojo listo ni prejela odgovora. (i. Grazner opozori, da »o nekatere pesmi, ki so morila folkloristično zanimive, d r u g a č e pa po h u j -šljive, predvajajo v radiu. Šolski upravitelj g. Vf a 1 e š i č i z M e k i n j prosi, tla bi pri šolski uri bile na programu samo neoporečne plošče. K točki Ljudski oder so bili stavljeni predlogi, naj bi se razpisale ii « s i' u,(l c za iko v c igre in preskrbi* I prevod češikih in slovaških iger. \ seznani naj pridejo dalje tudi igre. ki jih h r a n i j o d ruši v a po deželi. Na režiserskih tečajih pa je treba opozoriti ludi na način igranja. S tem je bila debata o poročilih končana. Peta točka: Poročilo nadzorstva. (j. dekan I oniažič pojasni najprej delo. ki ga vršijo posamezni člani. oz. referenti nadzorstva. Načelni prosvetni referent je dr. Tine Debeljak, gospodarski g. ravnatelj Martelanc. organizacijski dekan Ibmažič. Nadzorstvo je imelo mod letom štiri sejo. Aparat IV je ogromen, podoben že velepod jot j u. Nadzorstvo je ugotovilo pri pregledovanju knjig, da vlada red. da se blagajniško poslovanje v rši potoni gospodarskega odseka v najlepšem redu, da jo bilo tlelo glavnega odbora poglobljeno, kar priča štiriletni načrt smotrnega prosvetnega dela. Nasvetu je. da se v rši sodelov anje med odseki z glavnini odborom na ta način, da ima vsak odsek v glavnem odboru svojega referenta. Akcija za Lastni dom naj se čimbolj pospeši, končno predlaga dosedanjemu odboru absolutorij. katerega občili zbor soglasno sprejme. Šesta točka: Volitve. C. Ocepek predlaga listo glavnega odbora, ki je ostala ista kot lansko leto. le mesto dr. Ivo Pirca se izvoli g. Stane Miloš, od vetnik. I udi lista gospodarskega odseka in nadzorstva, se izvoli soglasno. Slučajnosti: Zastopnik IV. v Mariboru se zahvali za pozdrav in želi čim tesnejšega sodelovanja z ljubljansko PZ. Želji zastopnikov kranjskega okrožja, da bi se vpeljal enotni znak. IV ne more ustreči, ker so drugi* organizacijo samostojne, končno častita g. dekan I oniažič v imenu PZ g. .predsedniku k visokemu odlikovanju. ker je s tem odlikovanjem počaščena tudi PZ. C. predsednik zaključi občni zbor ob 12.30. Postavimo Kreku spomenik v Ljubljani! Ob krekovi smrti je bila naša javnost tako prepričana, da mora veliki mož dobiti v Ljubljani spomenik, da so pričeli prihajati prispevki v ta namen. še preden je bil krek pokopan in preden se je ustanovil kak odbor za zbiranje potrebnega denarja. Prvi odbor za postavitev k relko-vega spomenika jo pod predsedstvom pisatelja dr. Frana Detele poskrbel Kreku orjaški nagrobnik na pokopališču. Ni pa nadaljeval dela. da bi bil Kreku postavil spomenik tudi v mostu. ampak jo preostanek nabranega denarja v znesku 21.454 din izročil mestnemu magistratu ljubljanskemu za dijaške ustanove, časteč na ta način velikega prijatelja dijaštva. Vendar so čutili krekovi prijatelji iu znanci vsa leta po n jegov i smrti, da bi moral krek dobiti spomenik tudi v mestu, ne samo na pokopališču. in da mora postavitev tega spomenika oskrbeti rod. ki je s Krekom živel in ki pozna iz lastnega doživetja, kaj je bil krek Slovencem, južnim Slovanom in vsemu slovanstvu. Leta 1940. bo 2~. novembra petinsedemdeseta obletnica krolkovoga rojstva. 8. oktobra 1942 pa bo petin-dv ajsetletnica njegove smrti. Vsaj za petindv ajsetletnico smrti mora spomenik v Ljubljani že stati! lega se zaveda odbor za k rokov spomenik, ki se jo obnovil leta 1952.. in se tem potom ponovno obrača na vso javnost s prošnjo. Vsak, ki so zaveda, kaj pomeni krek v življenju in v zgodovini slovenskega naroda, naj pošlje razmeram primeren prispevek, da so postavi spomenik možu. ki je odšel na prvo službo z geslom: »Za druge smo, ne zase« in ki je ostal temu geslu na nedosežen način zvest vse življenje. I voji veri, tvojemu upanju in Ivoji ljubezni — bodočnosti naše domovine. Jugoslovanstvii« (Oton Župančič ob Krekovi smrti). Darovi naj se pošiljajo na naslov : Zadružna zveza, r. z. z o. z., v Ljub- Ijani. I vrševa eesta 29 (čekovni račun št. 10.731). s pripombo, svojih močeh prispevati za naš tlom, ki bo naša skupna last. — Sedaj se vrši \ Poljanah 12 tedenski banov inski kmetijsko gospodinjski tečaj, na katerem se bo spet precej deklet izobrazilo za dobre gospodinje. Podbrezje. Po zelo uspešnem taboru, ki se je vršil avgusta pri nas. so nastopilo zaslužene počitnice v društvenem življenju. \ so je izgledalo. (Iti lioino sedaj Ikar spali. I)a tem 11 ni lako. bomo dokazali \ nedeljo 5. novembra 1959. ko ibomo začeli letošnjo igralno sezono z globoko Finžgarjevo dramo: »Razvalina življenja«. Drama je vzeta 'iz našega kmečkega življenja. Ker bi igra pri otrocih ne našla razumevanja, ali morda celo dosegla nasprotno, srno otrokom do 14. leta prepovedali vstop. — \ ljudiio vabimo vse domače in okoličane, da nas v nedeljo ob 5 popoldne obiščejo v gasilskem domu v Podbrezjah. Krka. Prosvetno društvo je zaključilo drugo leto jsvojega obstoja. V e-Iilko se je storilo. Lepe uspehe je društvo doseglo na igralskem polju. Igrali smo naslednje igre: Voda. Miklova Zala. Martin Krpan. Ben-Uur. Zaklad. Quo vadiš?. Dve nevesti. G ranica rji. Cigani in judita. Vse igre so bile lepo obiskane in tudi dobro igrane. Za otvoritev tretjega leta pa pripravljamo igro >1 rojčki«. Cerklje pri Kranju. Prosvetno društvo priprav l ja kmetijsko-prosv etni tečaj za fante in može s predavanji dvakrat na teden. Tečaj naj bi bil v decembru in januarju. Na njeni so bo obravnavalo: zdravstvo, zadružništvo. kmetijstvo, načelne stvari, računanje mer itd. Če se bo tečaj v ršil, je odvisno od tega, ako se bo prijavilo dovolj udeležencev. Prijave sprejema odbor Prosvetnega društva. Velesovo. \ nedeljo 22. oktobra je bil prvič v novi cerkveni dvorani občni zbor Prosvetnega društva. Udeležba je bila prav dobra. Iz poročil odborov so razvideli navzoči, da je društvo v prvem letu svojega obstoja priredilo versko igro »Slehernik . V zimskih mesecih so bili fantovski se- stanki. eno nedeljo \ marcu je bil sestanek za vse člane s predavanjem. Na praznik 25. marca je bilo predavanje o evharističneni kongresu v Budimpešti. I udi kn jižnica je poslovala. Najbolj važno je bilo po roč i I o društvenega predsednika — domačega župnika Kr. Pfajferja — kako se je gradila nova dvorana in koliki so vsi stroški. V vsako našo hišo slovenski zemljevid! Slovenska straža v Ljub-I j a n i jo izdala pravkar zgodovinski in etnološki zemljevid Slovenske zemlje« z na jglav nejšimi podatki iz slovenskega zeniljepisjfi in zgodovine na drugi strani. laka karta je bila že davno potrebna. Prav posebno je namen tega zemljevida, da najde pot v sleherno slovensko, zlasti delavsko in kmečko družino, kjer bi ga potem skupno ogledovali, da dobe na ta način najširše množice našega ljudstva vsaj osnovne pojme o svojem lastnem narodu, saj je žal to znanje doslej pri nas naravnost sramotno majhno, zaradi česar se potem tudi ne moremo čuditi naši v resnici majhni narodni zavesti. Cena vsakemu izvodu je 5 din. dočiin bo stal v kiljigotrštvu 5 din. Za poravnavo kupnine za gornji izv od V ani prilagamo položnico. če bi jih želeli več. se obrnite na Prosvetno zvezo. Ljubljana, Miklošičeva T. ali Slovenska Straža. Aleksandrova 1 O/I. (dvorišče). Ljubljana. Naša narodna vzgoja in obramba. Spisal L. Boje. Cena za društva 6 din. strani 52. Brošurica vsebuje niz predavanj o našem narodnoobranibnem vprašanju in položaju ter jo zaradi tega našim društvom toplo priporočamo. Naroča so pri Prosvetni zvezi. Vsebina: Ob 130 letnici rojstva Matija Majarja Ziljskega. — 40. redni občni zbor PZ 26. oktobra 1939. — Postavimo Kreku spomenik v Ljubljani. — ,,Slovensko kulturno društvo" na Koroškem dovoljeno. — Ženskim odsekom in društvom. — Društveni obzornik