60
Politične stvari.
„Česar mi (Nemci) nočemo, to ne sme biti!"
Tako smo te dni brali v graški „Tagespošti. — Ne moremo si kaj , da ne bi tega preoholega izreka deli na rešeto poštene kritike.
61
Časniki centralistične stranke, ktera misli, da Avstrija je njena molzna krava, njeni nenemški narodi pa da so na svetu samo zato, da jih na svoj dobiček samovoljno žulijo Nemci, se od togote penijo, da je pri nas sploh mogoče bilo izvoliti ministerstvo tako, v kterem so tudi druzih narodov možje poleg Nemcev, ki mislijo, da edini imajo previlegijo do ministerskih stolov.
Kakor se sploh v človeškem življenji pripeti, da najbolj spačeni ljudje najbolj vpijejo zoper nespodobnost, tako se tudi zgodi v časništvu, da zlasti zakotni pisači zgube vso sramožljivost, in da v besni togoti, v ktero se zagrizejo, v gnjusni goloti pokažejo revščino svojega duhd. Dva taka časnika sta graška „Tagespoštau in Dež-manov„Tagblatt," ktera sta poslednje dni o Poljakih drugem avstrijskim narodom nasproti govorila tako, da se očitno kaže zavrženost, v ktero so zabredli centralisti. — Komu je neznano, kako nesramno je o Poljakih in njihovi resoluciji koterija, kteri služita ta dva časnika, govorila o tistem času, ko je — Avstriji na nesrečo — v svojih rokah imela državno krmilo. V razvpiti spomenici Griskro - Herbstovi in njunih tovaršev je očitno izrečeno, da Poljaki od njih nimajo nič pričakovati, češ, da vsaka svoboda, njim podeljena, bi Ruse pripeljala v deželo. Zdaj pa, ko se je spremenila sapa in podoba je, da se dela za blagor vseh milijonov avstrijskih narodov, resnici v obraz privrženci centralistične koterije taj6 to, kar ves svet v6, da je res. Zdaj, ko vidijo, da je prišel povračilni dan, in da se vsi pošteni ljudje z zaničevanjem obračajo od njihovih namer, radi bi vse privolili Poljakom, da bi si jih pridobili na pomoč zoper vse druge narode avstrijske, Z nesramnostjo, kteri ni enake, kričijo: Poljaki morejo svojo resolucijo izpeljati le v najoži zvezi z dunajskim centralističnim državnim zborom, to je, v zvezi z ono stranko, ki jih je, dokler je držala aa krmilo, zvijačno za nos vodila z zasramovanjem, ki je moralo razžaliti blagi narod Poljski, — v zvezi z ono stranko, ki je leto za letom odlašala rešitev njihove resolucije, ktero je, brž ko je mislila, da na trdnih nogah stoji njena vlada, zapmehovaje vrgla pod klop, — v zvezi z ono stranko, ki je z vrtoglavnimi početji, spa-čenostjo, zvijačami in z enacimi pomočki iz ubogih narodov vedla iztisniti milijone, s kterimi si je zidala krasna poslopja in kupovala grajščine.
Ce se že vse to mora studiti vsakemu poštenemu človeku, bodi si naroda kterega koli si bodi, kako raz-žaljiva mora še le biti predrznost, s ktero ti vitezi trdijo, da se vAvstriji nič ne sme zgoditi česar n oč ej o Nemci!
Ce avstrijski narodi dosle še niso vedeli, kaj namerava in kam vleče ta stranka; odšle menda vendar več ne bodo dvomili, da je edino le sla po gospo d-stvu, ki vodi to stranko.
V Avstriji se ne sme zgoditi nič, česar nočejo — tivrtoglavci!
Tu najprej nastane vprašanje: Česa pa neki nočejo?
Odgovor je ta-le:
Oni nočejo, da bi se izpeljali sklepi galicij-skega deželnega zbora; to so pokazali s tem, da so resolucijo njegovo vrgli pod klop, ko so gospodovali; — oni nočejo sklepov češkega deželnega zbora, ki so izrečeni v deklaraciji; — oni nočejo sklepov kranjskega deželnega zbora; —oni nočejo pravice priznati Tir olcem, Dalmatin cem, Istrijanom, Kumunom in vsem Slovanom; oni nočejo mirii in sprave med narodi; oni nočejo, da bi nehala vrtoglavica, ktera se še nikdar nikjer ni vselila v nobeni državi v toliki meri, kakor v Avstriji. Njihova trma naj bo edino merodajna. Njej naj se uklanja vladar z vsemi
državnopravnimi zbori, kajti v Avstriji se ne sme nič zgoditi, česar oni nočejo! Kteri jezik ima besedo, ki bi izrazila tako predrznost! —
Svet hrepeni po svobodi, in prav taki časniki, ka-koršna sta „Tagespošta" in „Tagblatt", ki hočeta biti med apostoli svobode, se ne sramujejo izreka: Da! svobodo hočemo, toda le tako svobodo, ktera je nam po všeči, to je, mi hočemo biti kladvo, vsi drugi narodi naj pa bodejo nakovalo, po kterem hočemo udrihati po vsi svoji slasti! —