Eako naj se podnčuje. Podučevati se pravi, komu kaj pripovedovati in kazati, kar mu še ni znano. To nalogo imajo naj pred starši, potem pa tudi učitelji, kterim starši svoje otroke izročajo, da bi jih nainestu njih podučevali in pripravljali za imenitni namen, kterega iina človek na tem in unem svetu. Naj boljše podučuje tedej tisti, kteri otroka do tega edinega človekovega namena naj gotovše pelje in pripelje. Pri podučevanji se pa vselej kažete dve vprašanji: 1) kaj naj se uči? 2) kako naj se uči ali podučuje? Vprašanja: ,,kaj naj se uči?" — očitni učitelj ne more globoko pretresovati, ker onjele, bi rekel, delavec, kteri mora delati, kar se mu zapoveduje in odkazuje, če hoče, da iuia službo in plačilo. Inienitneje paje zaučitelja vprašanje ,,kako naj se podučuje?" Učitelj mora vedno imeti pred očmi resnico, ki pravi: ,,Pri vsaki reči misli na konec", to je, kaj vse pozneje pride iz tega ali unega, kam pelje in prepelje ta pa una pot, z eno besedo: kakšen sad rodi to, kakšen pa uno seme. Naj slabši delavec je tisti, ki nepremišljeno dela kakor mertva mlinska kolesa, ki se nod in dan vertijo in ropočejo samo za to, ker jih goni nevtrujena sila. Naj manj vreden je tudi učitelj, ki uči in podučuje le za to, ker "je to njegovo vsakdanje opravilo. Če učitelj pri podučevanji niraa višjih namenov, kakor tega, da podučuje, je res pravi najemnik na velikem učeniškem polji. Učitelj naj tedaj tako podučuje, da njegovo podučevanje v resnici kaj koristi. On naj 1. svoje učence podučuje za ž i v 1 j e n j e, ne pa za šolo. Poduk mora buditi življenje ia delati za življenje. Za tega voljo mora učitelj tudi vediti, kaj je življenje in česa potrebuje življenje. Zivljenje je pa dvojno, dušno in telesno. Tedaj mora učitelj združeno buditi in gojiti moči dušnega in telesnega življenja, ter učencem pripravljati dobro prihodnost v dušnem in telesnem življenji. 2. Učitelj naj uči tako, da učence res kaj nauči'. Njegova skerb ne sme biti le ta, koliko da uči, temuč, on mora skerbeti, da se nauk v mlade glave in tnelika serca globoko vtiskuje. Skušnja na svetu uči, da ni naj srečnejši tisti človek, ki se je naj vco učil, ampak da je resnično srečen le tisti, kteri ve to, kar se je učil, v svoj dušni in telesni prid dobro obračati, to je, da zna s svojim blagooi prav gospodariti. Uči- telj naj tedaj nikoli ne gleda na to, koliko bo učil, ampak le na to, da učenci vsaki nauk dobro prebavijo, da si ž njim nabirajo moči', in se jih tudi zavedajo. 3. Podtik naj vse obsega, to je, učitelj naj tako uči, da pri učencih nobena moč ne hira, temuč, da vsaka dobiva tečne hrane in se neprenehoma uri. 4. Poduk in odgoja se ne snieta nikoli Iočiti. Poduk brez odgoje je prazen, odgoja brez poduka pa tudi ne shaja. Samo to, da človek ve, ga še ne žlahtni; žlahtni ga le dobro in pobožno serce. Odgoja brez vednosti rada kermi na kriva pota. Tedaj: podučuj in odgajaj, odgajaj in podučuj ob enem! 5. Podučuj na podlagi svete vere. Ves pravi nauk izvira od Boga, in pelje zopet k njemu. Kar ne izhaja od Boga in ne hrepeni k njemu, je samo na sebi mertvo, in ne more roditi prave sreče. Neki stari šolski mož pravi: ,,Vednost brez prave verske podlage ne more človeka osrečevati". p.