Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po eiikrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Štev. 11. Y Ljubljani, november 1901. Letnik IV. Vsebina: Fr. Rojina: Praktična navodila za november. — Fr. L.: Začetnikom dober svet. (Dalje). —• Fr. Kašca: Kmetovalci, oprimite se naprednega čebelarstva. — Anton Žniileršič: Odbiranje in vzgoja plemenskih matic. — Fr. Rojina: Čebelni pik proti revmatizmu. — Dopisi. — Raznoterosti. — Listnica uredništva. Praktična navodila za november. (Fr. Rojina.) Konečna opravila pred pravo zimo morajo biti ta mesec popolnoma dogotovljena. Ako panjovi še niso bili, treba jih je sedaj postaviti na stalne prostore ter jih kolikor mogoče skupaj stisniti. Potem jih je treba prav dobro zapažiti. V krajih, kjer pridelujejo še lan in je mogoče dobiti pezdirje, je čebele najboljše s tem zadelati, ne samo zato, ker je pezdirje jako slab prevodnik gorkote in čebele imenitno varuje mraza, ampak tudi zato, ker miši ne morejo vanj, kar ni ravno majhne važnosti, kajti če se naseli ta objestni spaček v čebelnjak in med panje ter uganja vso zimo svoj direndaj, potem je proč z mirom, katerega morajo imeti čebele, če hočemo, da bodo zdrave in brez velikih izgub prezimile; pa tudi zato je pezdirje pripravno, ker je drobno in ž njim lahko vsako špranjo in kotiček dobro zatlačimo. Na Gorenjskem sem videl pri nekaterih čebelarjih čebele z mahom zadelane, kar mora biti posebno gorko. Že poletu ga nabero — ne nakose, da je čist — in ga dobro posuše, po večkratni rabi, ko se ga že nekaj zdrobi, ga presejejo na rehti in zopet z novim pomešajo. Za mahom bi bilo po mojem mnenju za zapaženje najboljše suho listje, ker je tudi zelo toplo. Nekoč mi je pravil nek berač, da pozimi najraje prenočuje v listju — seveda če ne dobi prenočišča („jerperge") v hiši — ker če se dobro vanj zarije, ne čuti mraza, še celo poti se. Trdil je, da v listju še ni niliče zmrznil, v mrvi ali v slami pa že mnogo. Tudi jaz prezimujem čebele v listju, najraje v gabrovem, ker je zvito in drobno, pa tudi bukovo in vrtno je dobro, orehovo pa se mi zdi preokorno in neprijeten, težek duh ima. Z mehko otavo ali tretjo deteljo (fajarco) se morejo panji toplo in lično zatlačiti, ker ne vise od panjev bilke, kot pri slami, ki se tudi včasih rabi v to svrho — če drugega ni. Zravnana in stisnjena slama rabi se večinoma le za sešite blazine v panjovih s premakljivim delom, a zdaj imam v mislil le zapaženje kranjskih panjev. Gorenjci, ki odpirajo panje večjidel spredaj, jih zadelajo tudi zadej, drugod pa, kjer odpirajo panje zadej, pa jih zadelajo tudi spredaj. Po mojem mnenju ni ravno neobhodno potrebno panjev tudi spredaj zapaževati, kajti če smo spredaj vse špranje še s papirjem ali z mehkimi cunjami zamašili ali zamazali z zmesjo iz ilovice, apna in kravjeka, in priprli žrela za dve čebeli, je storjeno proti mrazu že dovelj, le tja proti svečnici, ko imajo čebele že zalego, je treba žrela obsenčiti, ker so včasih solnčni žarki nevarnejši kot mraz, kajti čebele silijo ven po vodo, ali morebiti z nado, da dobe že tudi kaj druzega za mladi rod, pa se ne vrnejo več. Zato, da se čebele zadržujejo v panju, in ne zaradi mraza, naj se pozneje zadelajo tudi spredaj, pa tako na debelo, da ne občutijo zunajne solnčne gorkote, sicer bi bilo ravno tako slabo, kot tanke špranjaste vrata pred čebelnjakom, za katerimi pogine včasih na stotine čebel, ker občutijo pač zunaj no gorkoto, a ne morejo ven, nazaj v panj pa tudi ne znajo. Da bi se našel kdo in mi rekel: tri želje ti izpolnim — vsaj poznate tisto pravljico — bi bila najbrže prva ta, imeti v ugodnem kraju velik, krasen čebelnjak, poln originalnih gerstungovcev. (Tu sem se spomnil čebelnjaka v Šmartnem pod Šmarno gpro, a tu ni mesto, trpko, dasiravno resnico govoriti!) Take panje vzimiti je prava igrača. Originalni gerstungovci imajo namreč dno, spredno končnico in zgornji oklep toliko od stranic podaljšan, da tvorijo, če jih postavimo skupaj, med sabo nekaj praznega prostora, katerega zatlačimo s kako zgoraj omenjeno tvarino, potem pa še zadej s primerno deščico zapremo. Namesto pokrova denemo zgornjo slamnato blazino z veho za pitanje z balonom, zadej pa pomaknemo do okvirjev tudi slamnato blazino in delo je končano, a kako varne so zdaj čebele pred najhujšo zimo! Tvrdka Žnideršič & Bile izdeluje sicer tudi gerstungovce brez podaljškov, in ti panji, ki so precej cenejši, bi se tiščali, če jih denemo skupaj, s stenami drug druzega, kakor naši navadni panji, vendar to ni priporočljivo, ker se usedejo potem čebele v polkrogli k steni, ali v podobi krhlja k steni in stropu, ker čutijo nekoliko gorkote sosednega panju. To pa je na kvar poznejšemu čebelnemu razvitju, ker se zaleganje ne vrši v pravilnih krogih na ven, temveč v pol — oziroma samo četrtkrogih. Naravna oblika vsega čebelnega ljudstva je vedno krogla, čeravno ne matematično natančna, in je tudi za gnezdo po zimi, v kateri obliki se gorkoia najbolj obdrži. To resnico, da se čebele, ki niso v krogli sredi panja prezimovale, razvijajo razmeroma počasneje kot one, ki so v pravilni obliki gnezda prezimile, nam je Gerstung -Mg 139 v tečaju na kakih desetih panjih tako prepričevalno dokazal, da prav nič ne dvomim na tej resnici. Kdo bo mislil, da je to malenkostna stvar, toda ni, kajti če hočem imeti zgodnje roje, ali pa ljudstvo ravno o pravem času najmočnejše, se mora tudi pravilno razvijati, to pa dosežem le, če se tudi na malenkosti oziram, in če naj bo to malenkost, sedi li ljudstvo čez zimo tu ali tam, se moram vendar le tudi na to malenkost ozirati. In ravno zato naj dene vsakdo, ki ima gerstungovce brez omenjenih podaljškov, med nje spredaj primerno deščico ter naj natlači potem med panje, kar ravno za dobro spozna. Kdor meni svoje čebele prezimiti v zaprtem prostoru, n. pr. v temni kleti ali temni, mirni in nezakurjeni sobi, prenese jih naj še-le pri nastopu hudega mraza, ali najbolje takrat, ko začne snežiti, prej se ne mudi, ker v novembru ali celo v decembru je kak dan še ugoden za prašenje, katerega čebele tudi v to še porabijo, kar jim je za dobro prezimljenje, zlasti zoper grižo, v korist. Tudi za prezimovanje v zemlji se ne mudi do mraza, a o tem ne bomo govorili in ne priporočali, ker se ta način največkrat slabo obnese. Kadar smo čebele dobro zapažili, po čebelnjaku posnažili in djali vse orodje v red, potem poglejmo, pa tudi drugod, spredaj ali zadaj čebelnjaka, in ne samo pri plemenjakih, ni kakih odprtin, skozi katere bi mogla burja pihati. Naposled se pa tudi na streho ozrimo, če je v dobrem stanu. Na Ropovega očeta čebelnjaku je streha že precej slaba, zato zlezejo vsako jesen gori, da podtaknejo kako desko, pa dasi so bili nekdaj tesar, so imeli že dvakrat nesrečo, da so padli raz njo. Lansko jesen so si zlomili jedno rebro ter so dolgo časa ležali, letos pa so padli iz lestve, ker ji je manjkalo jednega klina, vendar se k sreči niso znatno poškodovali, samo malo bolj v dve gubi so hodili, a dobra volja jih le ni zapustila. Pravili so mi, da so že prej vedeli, da bodo padli, a na streho so vendar srečno prilezli, samo nazaj grede so pozabili, da klina manjka, in kakor jim je „pomenilo", se je zgodilo. „Star sem že, star!" so pripomnili, ko pa sem jaz prav tiho dostavil, da še bolj nerodni, so me takoj slišali, in gotovo bi jih imel dokaj preslišati, ko bi se z izgovorom hitro ne poslovil, da moram iti pripravljat za „Čebelarja". -*- Začetnikom dober svet. Poroča Fr. L. (Dalje.) V kakšnem panju hočem čebelariti? Moje mnenje je, da spreten in skušen čebelar lahko čebelari s primernim uspehom v vsakem pametno narejenem in čebelam ugodnem panju. Nasproti temu bo pa nespameten in neskušen čebelar tudi v narboljšem gerstungovcu preobračal kozolce, da bo vedno njegov mošnjiček umiral radi medene sušice, -H>5i 140 g <=3 £=», g «=- Razmerje okvirčkov zunaj DOlgOSt zgornje deščice visoki široki globoki visoki široki v centimetrih število satnikov v centimetrih Dzierzonov........ 50 23-5 16 2 _ _ 25 Gerstungov........ 43-5 27 12 1 41 26 28.4 Barlepšev........ 62 23-5 10 2 18-5 22-5 25 Dathejev......... 39-5 23-5 15 1 37-5 22-5 25 Langstrothov (amerik.) .... 25-5 31 8 1 23 44-5 48.5 Dadantov (amer.)...... 32 49 12 1 30 48 50 Covanov (angl.)...... 22.4 36'8 10 1 21-5 35-8 38 Biirki-Jeker (Švicar.) .... 635 30 10 1 36 28-6 31 (Ješki normal........ 73 "25 10 2 J 13*2 23-5 26-3 126-3 Moravski (društv.)..... 75 25 10 3 13-2 23-5 26-3 Šlezijski (društv.)...... 64 25 10 2 18 23-5 26-3 Polski (slov.)....... 64 24 10 1 48 22-7 25 Zuklinov (slov.)...... 15 80 10 1 13-2 23-5 26*3 Ogerski......, . . 77-5 25 10 3 18-5 23-5 26-3 Dunajski......... 66-5 25 10 2 21 23-5 26-3 Francoski (Abott)..... 22-5 36-8 15 1 21-5 35-8 38 Francoski (Layens)..... 43-5 34'5 20 1 41 33 35 Ce bi prašal tega ali drugega čebelarja, katerega ti more izmed naštetih panjev priporočiti, gotovo ti priporoči vsak svojega, ako je v njem vajen čebelariti. Toraj izbera je težavna, zlasti ko je toliko različnih okolščin, ki dobro in slabo uplivajo na čebelorejo. Kedor more, dobro stori, ako več vrst poskusi, in katera se mu zdi narbolj ugodna za njegove razmere, — isto obdrži. Kedor pa ne more poskušati, zaupa naj odkritosrčnemu čebelarju strokovnjaku, in po njegovem nasvetu naj se strogo ravna. — Na kar se je pa treba ozirati pri vseh panjovih, — je bilo že omenjeno. Le glede notranje oprave panja treba kaj pripomniti. Deščice za satnikove okvirčke rabijo se navadno pri vseh panjovih po 25 mm široke in po 5 mm debele. Narbolje je kupiti jih že narezane s parnim strojem pri tesarskem mojstru g. Zakotniku v Ljubljani ali pa g. Žnideršiču v II. Bistrici. So cene in solidno narejene. Gotovo pa je, da morajo biti vsi okvirji natančno po enem in istem modelu narejeni, sicer bi se razstojišča zabita v spodnjih njihovih deščicah zabodla ali v satovje ali pa pod isto sprednjega okvirčka v panju, in tako bi se razdalja zmanjšala. Model za narejanje okvirčkov si lahko vsak sam naredi. Iz trdega, tri centimetre debelega lesa si ureži tako veliko desko, kakor je tvojih okvirčkov znotranja velikost (svitloba). Potem si dobro premeriš dolgost spodnje in zgornje, kakor tudi stranskih deščic okvirja, in na-režeš si jih kolikor jih potrebuješ. Na modelu t. j. na urezani hrastovi ali bukovi deski jih pa skupaj zbijaš z dolgimi, a tankimi žebljički. V panju pod okvirčki mora biti najmanj 2 cm prostora radi snaženja dna. Med okvirčki in stranskimi stenami panja, kakor tudi med okvirčki in prostorom, pa 6 mm prostora. Med okvirčki samimi pa 1 cm. To razdalje med posameznimi satniki naredijo razstojišča po 1 cm velika. Za razstojišča so dobri navadni žeblji s širokimi glavicami, dolgi po 2 cm. (Kartatschstifte, 1000 kom. 15 kr.) Za I cm dolgosti se zabijejo v okraje deščic. Da mi ni treba pri vsakem žeblju to razdalje (1 cm) meriti, naredim si v 1 cm debeli, trdi treski zarezo, (glej zraven narisani obrazec A) skozi katero, kedar jo položim na okraj deščice, zabijem v isto žebelj, in tresko odstranim. Tako mi gre zabijanje teh navadnih razstojišč hitro izpod rok, in ta priprosta priprava popolnoma zadostuje. Tvrdka Žnideršičeva priporoča razstojišča narejena iz ploščevine, in baron Rothschiitz v Višnji Gori oblike, razvidne iz obrazca B, ki se zabijejo v deščico. Poskusil sem vse tri vrste in s popolnim uspehom. Paziti pa treba, da se razstojišča zabijejo na vsakem okvirčku na obeh deščicah — na zgornji in spodnji tako, kakor kaže obrazec C. lil u: J cm deščica D Potemtakem, če pogledamo od zgoraj v — i ^ •S ci odprti Gerstungov panj, vidimo okvirčke s za - ■ -r bitimi razstojišči v sledečem redu — obrazec D. J - - .r Enako bi se videlo satovje od spodaj v panju, '-:r lahko pa se zabijejo razstojišča tudi v stranske deščice. Med posameznimi okvirčki ne sme toraj biti več prostora, kakor le po 1 cm, in ta nujni prostor narede mi razstojiša. Ta prostor rabijo čebele, da morejo zalego ogrevati, celice snažiti, med vanje vkladati, matica jajčica zalegati itd. V vsak novi panj pa moraš, preden vanj vkladaš okvirčke, zabiti še po dve razstojišči na notranjo desno stran spredne končnice in na levo notranjo stran okenca, kakor razvidiš iz obrazca D, ker kjer je črka a in b ni nobenega v deščico zabitega razstojišča. Na ta način se ni nikoli treba bati. da bi kedaj preveč ali premalo stisnil okvirčke skupaj in da bi čebele naredile neenako debelo satovje. Da pa lepi satniki v panjovih in trčalnicah igrajo veliko ulogo — o tem je vsak skušeni čebelar predobro prepričan! Okvirčki navadno vise v panjevih zarezah ali žlebičih 6 mm globokih. Mnogi čebelarji, zlasti na Češkem, v tako imenovanem češkem norm. panju, rabijo raji 6 mm debele in samo toliko široke lajšte, katere na notranje -»-»g 142 B Pa tudi včasih še več medu. Seveda, čim bližji je čebelnjaka izvrstna paša, tem hitreje se satovje polni. Kjer je pa paša pičla, tam pač ni treba medišč nastavljati, in čebelar se mora zadovoljiti z manjšim številom satnikov v plodišču (meseca julija in avgusta), sicer utegne v jeseni imeti veliko čebel in premalo medu. Zato je neobhodno potreba, da vsak čebelar prav natančno pozna svoj okoliše glede paše, in po tistem uravnava tudi svoje čebelne polke, njihovo vališče in medišče, Skušnja je najzanesljivejša svetovalka. Da se pa da tudi v slabejših krajih dobro čebelariti, ako je vsaj ena izdatna paša na leto, nam dokazuje, spretni čebelar Emil Preuss v Postupimi. V njegovem okolišču daje le akacija glavno dobro pašo — drugo ne zadostuje niti za oliranjenje, in še manj za razvoj čebel. Pa s pomočjo kletke (velikosti plodišča in 15 cm globočine) za pripiranje čebel v spomladi, katero pred vsak panj obesi takoj po prvem močnem, splošnem spomladanskem očiščenju in v kateri čebele spekulativno pita in jih ne izpusti, ako ni zunaj v senci vsaj 10" E gorkote, razmnoži si svoja čebelna ljudstva tako, da po akacijevi glavni paši (cvete meseca junija) narmanj 40—50 funtov medu za kupčijo od vsacega panja povprečno vsako leto dobi! In pri nas? Mnogi čebelar živi v kraju po katerem se „poceja mleko in strd" in živi v tem prepričanju, da že vse zna in ve — pa dobi ? Pogostoma škatlo s praznim, od moljev razjedenim in s pajčevinami prepreženim satovjem, za katerim se žalostno skriva nekaj izstradanih čebel — pravih „lačenpergerjev! Kedo je tacega „dobičkonosnega" (?) čebelarenja kriv? Ali kranjska čebela? Ali „novi" in „kunštni" panj — morda gerstungovec? Ne eno, ne drugo, ampak nevednost, neizkušenost in zanikernost čebelarjev, ki bi sicer radi med Iizali, prodajali in tudi s čebelami kupčevali, učiti se pa — ne utegnejo in ne marajo! (Da!Jc prihodnjič.) -»- Kmetovalci, oprimite se naprednega čebelarstva! V sedanji dobi stremi vse človeštvo za napredkom. Človek si skuša na različne načine zboljšati svoje socijalno stališče; v to ga pač silijo današnje življenske razmere. Človeštvo napreduje v vseh strokah na gospodarskem polju. Tudi kmetovalcu, temu največjemu trpinu te solzne doline, že svita zora boljše bodočnosti, kajti merodajni činitelji so spoznali, da je treba izdatne pomoči kmetijstvu, katero je takorekoč podlaga človeškemu obstanku. Merodajni činitelji podpirajo z veliko vnemo razne kmetijske družbe, sadjarska in vinarska društva, podpirajo živinorejo, mlekarstvo, svilorejo in vse druge panoge kmetijstva. Edino čebeloreja, ta poezija kmetijstva, propada vedno bolj in bolj, posebno pri nas na Primorskem, in skoraj pride čas, ko bodo le ostanki čebelnjakov kazali našim potomcem, da je sedanji rod ljubil čebelo, to dobrotnico kmetovalca, katero si pa ni znal ohraniti, ker mu je za to nedostajalo naobrazbe v tej stroki. V našej deželi, to je na Primorskem, je bilo nekdaj mnogo čebelarjev, a dandanes vidimo po mnogih krajih razpadle čebelnjake. Ako pa vprašamo po uzroku, dobimo različne odgovore. Nekateri čebelarji pravijo, da nimajo več sreče, drugim se dozdeva, da je preveč roparic, nekateri trdijo celo, da ni več za čebele potrebne paše. Vsi ti in enaki izgovori slonijo na popolni vednosti o racijonelni čebe-loreji. Velika večina čebelarjev ne pozna čebelnega življenja ; iz tega sledi 144 m