Ivo Arhar in njegova zapuščina v ptujski knjižnici knjige in gore ali gore knjig Ivo Arhar in njegova zapuščina v ptujski knjižniciMelita Zmazek Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, 2015 Ivo Arhar in njegova zapuščina v ptujski knjižnici Založila Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, zanjo mag. Matjaž Neudauer Besedilo Melita Zmazek Fotografije arhiv Knjižnice Ivana Potrča Ptuj, Zgodovinski arhiv Ptuj, zasebni arhiv Monike Stergar in Marije Kladnik Prevod povzetka v angleščino Bok & Mal Zbrala in uredila Melita Zmazek Uredniški odbor Melita Zmazek in Matjaž Neudauer Jezikovni pregled Darja Plajnšek Oblikovanje s.kolibri Tisk Evrografis Naklada 300 izvodov Ptuj, 2015CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 930.253(497.4Ptuj):929Arhar I. 929Arhar I. ZMAZEK, Melita Ivo Arhar in njegova zapuščina v ptujski knjižnici / Melita Zmazek ; [fotografije arhiv Knjižnice Ivana Potrča Ptuj ... et al.]. - Ptuj : Knjižnica Ivana Potrča, 2015 ISBN 978-961-93727-2-2COBISS.SI-ID 84240641 4 5 Predstavitev zapuščine Iva Arharja ob zaključku devetletnega projekta obdelave osebnih knjižnih zapuščin v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj K njižnica Ivana Potrča Ptuj je konec prejšnjega stoletja prejela tri zasebne knjižnice vidnih ptujskih osebnosti, in sicer Ivana Potrča, dr. Štefke Cobelj in Iva Arharja. Z bibliografsko obdelavo prejetih zbirk smo pričeli leta 2006. Prav je, da se ob zaključku projekta obdelave osebnih zapuščin ozremo nazaj, na opravljeno delo, ki ni zgolj obogatilo naše zbirke, ampak je dalo tudi nova spoznanja o prvotnih lastnikih teh zbirk. Potrčevo knjižno zapuščino smo uredili najprej, saj se naša knjižnica imenuje po njem in ker je po obsegu najmanjša. S Potrčevo zbirko smo zastavili enotne smernice, kako bomo urejali zasebne knjižne zbirke v naši knjižnici. Tako smo vso knjižnično gradivo bibliografsko obdelali in postavili po tekoči številki, pri čemer smo upoštevali format publikacije. Vsako knjižno zbirko smo opremili z žigi in nalepkami, iz katerih je razvidno prvotno lastništvo. Da bi zaščitili periodiko in obrabljeno ali poškodovano gradivo, smo ga del postavili v zaščitne kartonske srajčke. Prvo donacijo knjižne zapuščine Ivana Potrča smo prejeli leta 1998, zbirka je takrat štela 2.292 enot gradiva. Ob 100-letnici pisateljevega rojstva leta 2013 pa smo prejeli še dodaten del njegove zapuščine, tako da danes zbirka šteje 2.781 enot. Božena Kmetec - Friedl, ki je ves čas vodila projekt obdelave Potrčeve zapuščine, je ob tem pripravila tudi tri monografije, in sicer Zapuščina Ivana Potrča v Ptujski knjižnici (2007), Zapuščina Ivana Potrča v ptujski knjižnici 2 (2013) in Priznanja, plakete in odličja iz zapuščine Ivana Potrča (2013). Zbirko dr. Štefke Cobelj, etnologinje in umetnostne zgodovinarke, je takratna Ljudska in študijska knjižnica Ptuj prejela z darilnima pogodbama iz leta 1985, nato pa še na osnovi testamenta iz leta 1989. Zbirka skupaj šteje 3.150 inventarnih enot. Odlikuje jo širok izbor domače in tuje literature s področja zgodovine umetnosti, sodobne likovne umetnosti, etnologije, filozofije, arheologije, religije ter tujega in domačega leposlovja. Zbirka je zanimiva tudi zaradi jezikovne pestrosti, saj najdemo gradivo v skoraj vseh evropskih jezikih. Projekt o življenju in delu dr. Štefke Cobelj smo javnosti predstavili v času Evropske prestolnice kulture leta 2012 kot enega izmed številnih, ki so zaznamovali kulturni utrip naše knjižnice in mesta Ptuja ter njegove okolice. Ureditev zapuščine dr. Štefke Cobelj je vodila Mira Petrovič, ki je ob tej priložnosti pripravila pregledno monografijo o njenem bogatem življenju in strokovnih zani - manjih, vključuje pa tudi spomine ljudi, ki jih je dr. Cobljeva srečala na svoji življenjski poti. Leta 1993 je knjižnica z nakupom pridobila zasebno knjižnico Iva Arharja, velikega ljubitelja in zbiralca knjig. Njegova knjižna zapuščina je največja od vseh treh zasebnih knjižnih zbirk in obsega kar 11.311 enot knjižnega gradiva. Tudi to zbirko odlikuje širok izbor domače in tuje literature, predvsem s področja književnosti, literarne teorije in zgodovine, prav tako je veliko gradiva z drugih področij, in sicer filozofije, psihologije, religije, umetnosti, tudi planinstva, narave in botanike. Melita Zmazek, ki je projekt vodila je ob tem pripravila pričujočo monografijo, za katero sem prepričan, da jo bodo z veseljem vzeli v roke vsi, ki so Iva Arharja poznali. Ocenjujem, da je ta zadnji projekt zahteval največ raziskovalnega dela in časa, čemur sta botrovala časovna oddaljenost in relativno malo podatkov o življenju in delu Iva Arharja. V zadovoljstvo nam je, da smo uredili, strokovno obdelali in predvsem širši zainteresirani javnosti v študijske ali raziskovalne namene omogočili dostop do vseh treh knjižnih zapuščin. Skupaj je to 17.242 enot gradiva, v to številko pa niso všteti dokumenti in drugo gradivo, ki ga hranimo v arhivskih škatlah v Domoznanskem oddelku naše knjižnice. Vsakokratni projekt je pospremila tudi mono - grafija, ki predstavlja življenje in delo prvotnih lastnikov zbirk. Zanimivosti in podatki o Ivanu Potrču, dr. Štefki Cobelj in Ivu Arharja so tako ohranjeni tudi za bodoče rodove. Veseli smo naših rezultatov; ob tem so pozabljene vse skrbi, napori in strokovne dileme, na katere smo vmes naleteli. Ostajata le ponos in zadovolj - stvo z opravljenim delom. Mag. Matjaž Neudauer, direktor Knjižnice Ivana Potrča Ptuj 8 9Ivo Arhar se je rodil 5. maja 1918 v Šentvidu nad Ljubljano kot najmlajši izmed štirih otrok1 obrtnika mizarja Ivana Arharja (1880–1973) in trgovke Matilde Arhar, rojene Sever (1882–1943). Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, v bližini svoje rojstne hiše. Srednješolsko izobrazbo in katoliško vzgojo mu je dala Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani, 2 ki jo je obiskoval v letih 1928–1936 (1928–1932 nižjo in 1932–1936 višjo srednjo šolo). Srednješolsko izobraževanje je preživel v semenišču, ki je bilo tako kot gimnazija del Zavoda svetega Stanislava. Življenje v škofovskih zavodih, ki je potekalo po strogo določenem redu, je oblikovalo tako značajsko kot nazorsko podobo svojih gojencev. Zavodski vzgojitelji in profesorji, vsi po vrsti duhovniki, so s svojo strogostjo, redom in disciplino mlademu Arharju privzgojili redoljubnost, delavnost in natančnost, lastnosti, ki so ga potem določale vse življenje. Mnogi zavodski profesorji so bili izjemni strokovnjaki na svojem področju, 3 eden izmed njih je bil tudi Jakob Šolar,4 profesor slovenskega jezika s književnostjo, ljubitelj knjig in literature, avtor učbenikov, nekaj časa pa tudi varuh šolske knjižnice in Arharjev razredni starešina. Svojim dijakom je vcepljal ljubezen do knjige, slovenske besede in vsega lepega. K Šolarju, široko razgledanemu svetovljanu, je Arhar tudi kasneje v življenju pogosto zahajal na pogovore o različnih strokovnih pa tudi nazorskih vprašanjih. 1 Zakoncema Arhar so se zraven Iva (1918–1994) rodili še Marinka (1910–1999) in Ivica (1912–1935) ter Ivan (rojen po letu 1912, umrl še pred Ivovim rojstvom) – pričevanje Ivove nečakinje Marije Kladnik, Marinkine hčere. 2 Ustanovljena je bila leta 1905 in je bila prva gimnazija s slovenskim učnim jezikom. 3 Vsi duhovniki, ki so poučevali v zavodu, so morali dodatno končati še eno fakulteto. 4 Jakob Šolar (1896–1968) je na Škofijski klasični gimnaziji poučeval od 1924 do 1944. Po drugi svetovni vojni je do jeseni leta 1952 delal v Inštitutu za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in bil v letih 1958–1968 stolni kanonik v Ljubljani. Bil je raziskovalec slovenskega jezika in književnosti, organizator izdajanja šolskih knjig, posebno slovenskih čitank, ter soavtor novejših izdaj slovnice in pravopisa, recenzent učbenikov, propagator leposlovne knjige, kritik jezikoslovnih in literarnozgodovinskih del, prevajalec, soustanovitelj in dejaven član Slavističnega društva ter urednik njegove revije Slovenski jezik (Slovenski biografski leksikon, zv. 11, str. 662–665 (Ljubljana, SAZU, 1971)). Ivo Arhar (1918–1994) slavist, gimnazijski profesor, bibliofil in ljubitelj gora 10 11 Rojstna hiša Iva Arharja v Šentvidu pri Ljubljani je stala v soseščini osnovne šole ter šentviških škofijskih zavodov. Pred hišo stoji Ivova mati Matilda Arhar (zasebni arhiv Marije Kladnik). Ivova starša Ivan in Matilda Arhar (zasebni arhiv Marije Kladnik) Ivo kot osnovnošolec, okoli leta 1925 (zasebni arhiv Marije Kladnik)Šentvid nad Ljubljano, med 1920 in 1930. Desno od cerkve stoji osnovna šola, v ozadju so šentviški škofijski zavodi. Nizka stavba med cerkvijo in osnovno šolo je Arharjeva rojstna hiša (zasebni arhiv Marije Kladnik). 12 13Po opravljeni srednji šoli se je Ivo leta 1936 kot osemnajstletni mladenič vpisal na študij slavistike na ljubljansko Filozofsko fakulteto in tam poslušal predavanja znamenitih profesorjev: dr. Franceta Kidriča – prešernoslovca in utemeljitelja znanstvene literarne zgodovine, dr. Frana Ramovša – osrednje znanstvene osebnosti v slovenističnem jezi - koslovju, dr. Antona Ocvirka – utemeljitelja primerjalne književnosti na Slovenskem, slavista in filologa dr. Rajka Nahtigala, literarnega zgodovinarja, prevajalca in esejista dr. Ivana Prijatelja in drugih. V času študija je bil dejaven član akademskega kluba Zarja, v katerem si je izoblikoval svojo življenjsko filozofijo. V Zarji so se zbirali katoliško usmerjeni študentje – krščanski socialisti, ki so se zavzemali za evangelijsko krščanstvo, socialno pravičnost in nazorsko strpnost, njihov ideal je bila duhovno svobodna ter kulturno bogata in ustvarjalna oseb - nost. Bili so slovensko usmerjeni. Njihovi starešine so bili profesorji in znani kulturni delavci, kot so Jakob Šolar, Edvard Kocbek, Andrej Gosar, Janez Fabjan, Stanko Cajnkar, Fran Saleški Finžgar, Bogo Grafenauer … Ivo je študij zaključil aprila 1941, 5 ko je v deželo pridivjala vojna vihra. Potem so sledila, kakor je sam zapisal, duhovno suha leta. Vsa leta okupacije je kot begunec preživel v Dravljah, onkraj žice okupirane Ljubljane, brez službe, nastanjen pri družini materinih prijateljev, pravnika dr. Andreja Kopača in profesorice slovenščine Marice Kopač. 6 Simpatiziral je z Osvobodilno fronto in bil zaradi izmikanja internaciji več tednov zaprt. Oktobra 1944, pol leta pred koncem vojne, je bil prisilno mobiliziran. Delal je v Ljubljani. 7 5 Razvidno iz njegovega študentskega indeksa (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti). 6 Pričevanje Arharjeve nečakinje Marije Kladnik. Jurist Andrej Kopač je bil doma iz Medna pri Ljubljani, Marica Kopač (rojena Poberaj) pa je v Ljubljano prišla po prvi svetovni vojni kot primorska begunka. 7 SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih. Iz arhivske dokumentacije ni povsem jasno, kam je bil prisilno mobiliziran. Po koncu vojne, od junija do de - cembra 1945, je kot borec – pisar služil vojaški rok v makedonskem Kumanovem, po demobilizaciji pa je bil konec decembra 1945 z odlokom Ministrstva za prosveto Narodne vlade Slovenije najprej nameščen na službeno mesto profesorja pripravnika na mešani nižji gimnaziji v Murski Soboti. Tam se je seznanil z mladim de - kletom Majdo Ivančič 8 in se z njo novembra 1946 tudi poročil. 8 Majda Ivančič (poročena Arhar) se je rodila 17. marca 1922 v Mariboru očetu Alojziju Ivančiču in materi Emiliji, rojeni Pleteršek. V letih 1932–1936 je obiskovala nižjo srednjo šolo v Mariboru, v letih 1936–1940 pa višjo srednjo (učiteljsko) šolo v Ljubljani. Po okupaciji leta 1941 je bila izseljena v Srbijo. Jeseni istega leta se je vrnila v Ljubljano in obiskovala dva semestra visoke šole za telesno vzgojo, v šolskem letu 1942/1943 pa abiturentski tečaj. V letih 1943–1944 je bila brez službe, od novembra 1944 je delala kot učiteljica telesne vzgoje na II. ženski gimnaziji v Ljubljani. Po vojni je obiskovala višjo pedagoško šolo v Ljubljani in postala učiteljica biologije in kemije, pozneje je diplomirala na ljubljanski biotehnični fakulteti in postala profesorica. Službovala je v Murski Soboti, v Ljutomeru, na Ravnah in na Ptuju (SI_ZAP142, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih). Majda je na Ptuju živela do druge polovice sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je preselila v Maribor, kjer živi še danes.Študent Ivo leta 1936 (zasebni arhiv Marije Kladnik) Stran iz Arharjevega študentskega indeksa (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti) 14 15 V Murski Soboti je ostal do jeseni 1946, potem je bil za dobo treh let premeščen na gimnazijo na Ravnah (Državna gimnazija Ravne – Guštanj),9 ki je takrat delovala pod vodstvom dr. Franca Sušnika, tudi ravnatelja ravenske Študijske knjižnice. Na Koroškem se je mladi Arhar dobro počutil, saj sta ga Peca in Uršlja gora spominjali na gorenjske planine. 9 SI_ZAP142, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih.Ivo Arhar: »Po diplomi tik pred začetkom vojne, so prišla duhovno suha leta, pa pol leta služenja vojaškega roka v makedonskem Kumanovu in pol leta poklicne službe na soboški gimnaziji sredi prekmurske, panonske ravnine, ki mi Gorenjcu po rodu, ni bila ravno preveč všeč … Nato pa iz mehkega sveta Miška Kranjca, naravnost k vam, v hriboviti, trdi svet Prežihovega Voranca, v svet pod Uršljo goro in v bližino Pece. Ta svet mi je bil neprimerno bliže, nekam domač, čeprav – v tistem času – preveč odmaknjen od kulturnih središč. Tako kulturno središče pa je bilo na Ravnah treba šele ustvariti. Zaradi duhovnega kapitala Prežiha in Sušnika je bilo to precej lažje. Nadvse pomemben dejavnik nove kulturne rasti pa je bila Gimnazija. Znašli smo se skupaj v stari gimnaziji v nekdanjem gradu (simbolu minulih časov); spodaj pa so tolkla kladiva ravenske železarne, glasnice novih časov.« 10 Junija 1951 je opravil strokovni izpit iz slovenskega jezika s književnostjo in si pridobil naziv profesorja srednje šole. V letu 1950/1951 je bil imenovan za vodjo predmetnega krožka za slovenski jezik, med letoma 1946 in 1950 pa je poleg profesorske službe in kulturno-prosvetnega dela na gimnaziji in na terenu opravljal še službo prefekta v Dija - škem domu na Ravnah. 11 V času svojega službovanja na ravenski gimnaziji je spoznal Janka Messnerja (1921–2011), profesorja slovenščine in nemščine, koroško-slovenskega pisatelja, dramatika, esejista, prevajalca ter borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem, s katerim ga je potem vse življenje vezalo iskreno prijateljstvo. V intervjuju, ki ga je Arhar opravil z Messnerjem ob njegovi 70-letnici in ga nato objavil v Dialogih, 12 je takole zapisal: » Tam (op.: na ravenski gimnaziji) sva se prvič srečala in to za daljši čas. Bili so hudi časi, vsega je primanjkova - lo, znanja v glavi (tudi meni zelencu na šoli) in penezov v žepu. S tvojo prvo ženo Olgo, Makedonko, in mojo ženo Majdo smo na šoli, še bolj pa v domačem, družinskem krogu, preživeli kljub težkim razmeram lepe čase. Če si kdaj kaj dobil za pod zob iz domačega Doba, 13 je po bratovsko šlo v vse želodce. Večkrat si me kaj spraševal iz stroke, danes pa me je skoraj sram svojega jezikovnega jecljanja ob tvoji kleni domači in hkrati kultivirani slovenščini v tvojem delu.« In Messner mu takole odgovarja: »Ti, Ivo, si mi bil kot starejši brat, zmeraj v strokovno pomoč! Nisi bil nikakršni profesorski zelenec, nasprotno, s svojo predvojno diplomo na ljubljanski slavistiki si se mi zdel kakor živ leksikon, ki ga nobeno mojih vprašanj ni moglo iztiriti. Srečen jaz, ki sem te lahko imel za tovariša!« 10 I. Arhar: Ob 40-letnici prve mature na Ravnah. V: Koroški fužinar, letn. 39 (1989), št. 3, str. 53. 11 SI_ZAP142, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih. 12 I. Arhar: Pogovor z Jankom Messnerjem ob njegovi 70-letnici. V: Dialogi 28 (1992), št. 1, str. 38–52. 13 Dob (nemško Aich) je kraj pri Pliberku na avstrijskem Koroškem.Majda in Ivo Arhar leta 1946, na začetku njune skupne poti (zasebni arhiv Monike Stergar) 16 17 Jeseni leta 1951 je bil Arhar kot profesor slovenskega jezika s književnostjo premeščen na ptujsko gimnazijo.14 Ker si je s študijem pridobil ustrezne kvalifikacije tudi za poučevanje srbohrvaškega, ruskega in nemškega jezika,15 je na šoli občasno poučeval še srbohrvaščino in ruščino.16 Arhar je razen omenjenih jezikov pasivno obvladal tudi latinščino in grščino, ki se ju je učil že v škofovskih zavodih, ter angleščino, ki se jo je zraven srbohrvaščine, nemščine in ruščine učil na fakulteti. Ker so v tistem času srednješolski profesorji zaradi 14 Gimnazija je bila takrat organizirana kot osemletna srednja šola. S šolskim letom 1957/1958 je osemletna gimnazija zamrla. Vlogo nižje gimnazije je prevzela osemletna osnovna šola, gimnazija pa je postala štiriletna srednja šola. Učitelji so delali v slabih materialnih pogojih, primanjkovalo je učbenikov in učnih pripomočkov, dijaki so bili pogosto obremenjeni še z udarniškim delom. Skupaj z Ivom Arharjem je delo na ptujski gimnaziji dobila tudi žena Majda. Prevzela je pouk biologije. Na gimnaziji je poučevala do leta 1962, potem se je zaposlila na Osnovni šoli Toneta Žnidariča v Ptuju (danes Mladika). 15 SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 218, št. ov. 128, Popis stalno nameščenih učnih oseb v osnovnih in srednjih šolah. 16 Leta 1945 so v skladu s takratno politično usmeritvijo na gimnaziji uvedli pouk ruščine. Po letu 1948 se je zaradi spora z Informbirojem položaj ruščine v šoli spremenil – postala je drugi tuji jezik.Prva generacija ravenskih maturantov leta 1949, ki je šolske klopi gulila v gradu, kjer je danes študijska knjižnica. V prvi vrsti skrajno levo sedi Ivo Arhar, njihov razrednik (Večer, 17. 5. 1989, str. 12). Arharjev osnutek nagovora prve generacije ravenskih abiturientov ob zaključku njihovega šolanja (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti) 18 19V času službovanja na ptujski gimnaziji je Arhar več let vodil literarni krožek, bil dolgo - letni varuh dijaške knjižnice, nekaj časa tudi vodja strokovnega aktiva za slovenski jezik in član šolskega odbora za proslave oz. prireditve.20 Aktivno je bil vključen v pripravo slovesnosti in izdajo publikacije ob stoletnici ptujske gimnazije leta 1969, sodeloval pri različnih proslavah z obširnim kulturnim sporedom in z javnimi predavanji na različnih kulturnih prireditvah in literarnih večerih nastopal tudi izven šole. 20 SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 181, ov. 415, Konferenčni zapisniki 1950–1961.pomanjkanja pedagoškega kadra pogosto morali poučevali ne le v gimnaziji, pač pa tudi v drugih šolah, tudi predmete za katere niso imeli ustreznih kvalifikacij, je Arhar slo - venski jezik s književnostjo nekaj časa honorarno poučeval še na Osnovni šoli III Ptuj 17 in v oddelku za odrasle na Srednji ekonomski šoli,18 pozneje tudi v Šolskem centru za kovinsko stroko Ptuj, na gimnaziji pa je nekaj časa poučeval celo zgodovino.19 Arhar je na ptujski gimnaziji služboval vse do septembra 1971, ko se je kot predavatelj slovenskega jezika zaposlil v Šolskem centru za gospodarstvo in upravo Jožeta Lacka, na Ekonomski šoli Ptuj, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1982. 17 Ustanovljena je bila leta 1958, naslednje leto se je preimenovala v Osnovno šolo Franca Osojnika, leta 1991 pa v Osnovno šolo Ljudski vrt. 18 Leta 1960 je bila v Ptuju ustanovljena Ekonomska srednja šola, naslednje leto pa še dveletna Administrativna šola. Prostore je imela v gimnazijskem poslopju, vodstvo šole je bilo poverjeno ravnatelju gimnazije (Rudolfu Čehu), profesorski zbor pa je bil mešan – tam je učil tudi Ivo Arhar. 19 SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih, Vprašalna pola za ocenitev učnega osebja za šol. leta 1958/59, 1959/60, 1960/61. Profesorski zbor ptujske gimnazije v šolskem letu 1965/1966. Arhar stoji v drugi vrsti, četrti iz desne (SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 244).Profesorji v ptujski gimnazijski zbornici zbrani okrog Iva Arharja, ki sedi na čelu mize, okoli leta 1965 (SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 244). 20 21 Arhar je bil tudi dolgoletni vodja filmskega krožka, ki je bil na ptujski gimnaziji usta - novljen leta 195921 in na Slovenskem eden izmed profesorjev pionirjev, ki so filmsko vzgojo pripeljali v šolo k pouku slovenščine.22 Prvi poskus filmske vzgoje pri pouku slovenščine se je na Slovenskem pojavil v šolskem letu 1951/1952, ko je Jovita Podgornik, ki je poučevala na šentviški gimnaziji, poživila svoj pouk s pogovori o filmu. Pozneje so se ji pridružili še srednješolski profesorji v drugih krajih, med njimi tudi Ivo Arhar na Ptuju. 23 Znanje o filmu ter različnih oblikah in metodah filmske vzgoje si je pridobival na različnih prosvetnih in filmskih seminarjih. Kot pobudnik in organizator ter urednik in pisec občasnega gimnazijskega lista Filmski obzornik24 je bil zaslužen, da sta ptujska gimnazija in deloma tudi Ekonomska srednja šola v začetku šestdesetih let 20. stoletja začeli z načrtno filmsko vzgojo, povezano z občasnimi šolskimi predstavami kvalite - tnejših filmov. 25 V sodelovanju s ptujskim kinematografom je za dijake in njihove starše organiziral štiri do pet kinopredstav na leto, katerih namen je bil razvijati občutljivost mladih za filmsko sporočanje, bogatiti njihov čustveni in miselni svet in razvijati spo - sobnost dejavnega mišljenja. V tem času je bil na Ptuju pri Občinskem svetu Svobod ustanovljen tudi Sosvet za estetsko-humanistično vzgojo, ki naj bi skrbel za filmsko, likovno in literarno vzgojo na področju občine Ptuj. Arhar je kot predsednik sosveta pripravil obširen delovni načrt, ki je predvideval pripravo analize filmske dejavnosti v občini, skrb za formiranje filmske komisije in programskega sveta pri ptujskem kinu, organizacijo posebnih mladinskih predstav ter pogovorov o filmu. V delo sosveta je bila zajeta tudi likovna in literarna vzgoja z organizacijo literarnih večerov ter razgovorov o sodobni literarni problematiki. 26 Zaradi svojega prizadevanja in udejstvovanja na film - skem področju je bil Arhar leta 1961 imenovan tudi za člana Sosveta za filmsko vzgojo pri Svetu Svobod in prosvetnih društev okraja Maribor.27 21 SI_ZAP142, Gimnazija Ptuj, AŠ 181, ov. 415, Konferenčni zapisniki 1950–1961, zapisnik 3. konference učiteljskega zbora z dne 14. 10. 1959. 22 Pobuda za organizirano filmsko vzgojo se je na Slovenskem porodila pri ZPMS konec petdesetih let 20. stoletja, pozneje je skrb za to prevzela Zveza svobod in prosvetnih društev, okoli leta 1963 pa je družbeno pomembnost filmske vzgoje priznal tudi Zavod za šolstvo SRS. 23 M. Borčić: Filmska vzgoja na Slovenskem. Ljubljana, Umco, 2007, str. 18. 24 V njegovi zapuščini (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Filmsko gradivo) je ohranjeno pismo Mirjane Borčić, kjer omenja Arharjevo vnemo pri sestavljanju Filmskega obzornika. V gimnazijskem šolskem arhivu žal nimajo ohranjenega nobenega izvoda. 25 Iz srednješolskih klopi. V: Tednik, 24. 1. 1964, str. 3. 26 Načrti za filmsko, likovno in literarno vzgojo. V: Tednik, letn. 16, št. 44 (15. 11. 1963), str. 4. 27 KIPP, Ivo Arhar, AŠ Filmsko gradivo, Pismo Sveta svobod in prosvetnih društev okraja Maribor z dne 31. 3. 1961.Arharjevo poročilo o začetnih težavah pri delu literarnega in filmskega krožka ter poročilo o delu dijaške knjižnice na ptujski gimnaziji v šolskem letu 1959/1960 (SI_ZAP 142 Gimnazija Ptuj, AŠ 182, ov. 421) 22 23Kakšen je bil Ivo Arhar kot profesor? Rudolf Čeh, v letih 1958–1976 ravnatelj ptujske gimnazije, ga je opisal kot profesorja, ki teži k poglobljeni razlagi učne snovi, zaradi česar včasih učnega načrta ne izpolni v celoti, pa tudi kot razrednika, ki vzorno opravlja svoje posle, se zanima za dijake in ima do njih tovariški odnos, jim pomaga pri njihovem literarnem in izvenšolskem delu ter skrbi za dobro kolektivno in individualno povezavo med starši in šolo. 28 In kako se ga spominjajo nekdanji dijaki ptujske gimnazije? Adolf Žižek, doktor znanosti, strokovnjak s področja sistemske teorije o avtomatih, strokovni in poljudnoznanstveni pisec: »Prvi slovenistični strokovni kritik mojega pisanja je bil prof. Ivo Arhar, ki me je poučeval od prve do četrte gimnazije. Moje šolske naloge so bile tudi na začetku dolge povprečno pet strani velikega formata, njegovi dobrohotni pripisi pa tudi do pol strani. Z znanjem slovenščine, ki sem ga pridobil nato do mature na ptujski gimnaziji, sem lepo uspeval tudi pozneje, ko sem kot študent napisal nekaj novel, trudil pa sem se tudi, da so bili moji poznejši znanstveni spisi napisani v lepi slovenščini …« 29 Viktorija Dabič, upokojena učiteljica slovenskega jezika, planinka in kulturna delavka: »O spoštovanem profesorju Ivu Arharju sem veliko slišala. Spominjam se ga s knjigami v rokah. Vedno s polnim naročjem knjig, kar je v meni vzbujalo posebno spoštovanje. Kot radovedna dijakinja ptujske gimnazije sem se z njim srečevala ob različnih priložnostih, posebej takrat, ko nam je v razred, čeprav nas ni učil, prinašal nove knjige, nove in nove informacije o dogajanju na slovenski knjižni sceni in o sodobni slovenski literaturi. Z vsemi dogodki smo bili seznanjeni. Rad je imel vedoželjne dijake, s katerimi je delil tudi svoj prosti čas. S svojim zanesenim vedenjem in enciklopedičnim znanjem nas je nav - duševal za svet knjig. Vsako srečanje z njim je bilo kulturni dogodek, tako je znal svoje znanje razdajati, navduševati za lepo besedo in privzgajati ljubezen do svojega jezika in književnosti. Pozneje, ko sem tudi sama zašla v pedagoški poklic, sva se večkrat srečala in kar na ulici pomodrovala o odgovornem delu z mladimi.« 28 SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih, Vprašalna pola za ocenitev učnega osebja za šolska leta 1958/1959, 1959/1960 in 1960/1961. 29 A. Žižek: Kod te vodi pot, Ptuj? V: Tednik, letn. 42, št. 28 (8. 6. 1989), str. 6.Branka Bezeljak, režiserka, gledališka pedagoginja in nekdanja profesorica na ptujski gimnaziji: »Kot začetnica sem veliko znanj dobila od svojih starejših kolegov, svojih nek - danjih profesorjev Tilčke Hlupič, Albina Lugariča, ki mi je često priskočil na pomoč pri delu z mladimi likovniki v Klubu mladih, Adolfa Žižka, ki mi je pri pouku fizike odpiral obzorja, preko katerih sem pozneje z lahkoto spremljala in proučevala sodobno umetnost. Ivo Arhar pa je bil karizma za vse nas. Bil je človek z izjemnim znanjem. Z velikim zani - manjem je spremljal dogajanje na kulturnem področju. Ko sem bila še gimnazijka, sem obiskovala filmske predstave, ki jih je organiziral za srednješolsko mladino. Pred vsako predstavo je imel približno 20-minutno predavanje, v katerem je spregovoril o filmu, nje - govih avtorjih, filmskih likih … Tako nam je vzbujal zanimanje za filmsko umetnost, nas seznanjal z zgodovino filma, z različnimi filmskimi žanri, opozarjal na aktualne dogodke v domači in svetovni filmski produkciji, na izjemne igralske dosežke, na družbeno ozadje filmov, na slikovno in glasbeno povednost filma itd. Prav zato še danes rada hodim v kino. Živo se je zanimal tudi za gledališče. V ptujskem gledališču je imel svoj stalni sedež. Ko sem v začetku osemdesetih začela delati v gledališču in pripravljati abonmajski program, sva se veliko pogovarjala o uprizoritvah v slovenskih gledališčih in o sodobni literaturi. Dopoldne se je oglasil v moji pisarni ali pa sva se srečala na kosilu v gostilni Pri Roziki. Za pogovor z njim o gledališču sem se morala posebej pripraviti. To mi je zelo koristilo, saj sem vse dogodke in literaturo še posebej pozorno spremljala, da mu bom na vsa njegova vprašanja zagotovo znala odgovoriti. Ko ni več zmogel obiskovati predstav v Mariboru, Ljubljani in drugod, sem mu na njegovo željo redno prinašala različne gledališke liste, ki jih je potem natančno prebral in hotel vedeti, kaj o teh predstavah, predvsem eksperi - mentalnih, menim jaz. Na svoji poti srečaš ljudi, ki te nevede zaznamujejo. Vesela sem, da je bil med mojimi številnimi učitelji tudi profesor Arhar, čeprav me v gimnaziji ni učil v razredu.« 24 25 Arhar je bil velik ljubitelj knjig Ljubezen do knjig in veliko željo po lastni bogati knjižnici je izrazil že v slovenskih šolskih nalogah 1933/1934, ki jih je pisal kot petnajstletni dijak Škofijske klasične gimnazije. Svojo knjižnico je začel izgrajevati že v študentskih letih, še intenzivneje pa v letih svoje profesorske službe. Vse življenje je za nakup knjig, strokovnih revij in časopisov namenjal znaten del svojih prihodkov in si izgradil spoštovanja vredno zasebno knjižnico. Veliko časa in truda je posvetil obiskom najrazličnejših knjižnic in knjigarn, pregledoval novosti, se intenzivno zanimal za knjižni trg, ki ga je zelo dobro poznal, saj je zavzeto sledil knjižni produkciji slovenskih in tujih založb. Bil je poverjenik Prešernove družbe in Slovenske matice ter član Slavističnega društva – stanovske in strokovne organizacije, ki na znan - stveni in pedagoški ravni skrbi za slovensko jezikovno in literarno kulturo. Z ljubeznijo do branja, knjig in knjižnic je bilo povezano tudi njegovo delo strokovnega svetovalca in upravnika Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj, 30 ki jo je zraven svojega profesorskega dela na gimnaziji honorarno opravljal med letoma 1955–1958, ter dolgoletno opravljanje nalog skrbnika gimnazijske dijaške knjižnice. Kot upravnik ptujske Mestne knjižnice je med drugim sodeloval pri ustanovitvi mladinskega oddelka knjižnice leta 1955, naslednje leto pa s predavanjem o knjigah, slovenski in prevodni književnosti ter predvojni in sodobni založniški dejavnosti prispeval h kvalitetni izvedbi tridnevnega strokovnega tečaja za ljudske knjižničarje ptujskega okraja v organizaciji ptujske Študijske knjižnice in Sveta Svobod in prosvetnih društev. 31 Z ljubeznijo do besedne umetnosti je bilo povezano tudi njegovo strastno zanimanje za gledališko in filmsko umetnost. Arhar se je v želji po nenehnem strokovnem izpopolnjevanju redno udeleževal študijskih tečajev in strokovnih ekskurzij Slavističnega društva, na katerih je lahko potešil svojo slavistično in potovalno strast. Glede vprašanj, povezanih s knjigami, stroko, didaktiko in metodiko pouka, se je obračal na nedvomne avtoritete in strokovne kolege na tem področju: eden izmed njih je bil njegov gimnazijski učitelj Jakob Šolar (1896–1968), drugi pa jezikoslovec, pedagog in akademik dr. Anton Bajec (1897–1985), ki ga je s Šolarjem družilo strokovno sodelovanje, saj sta skupaj študirala v Ljubljani in v Parizu ter sodelovala pri nastajanju čitank, slovnic in pravopisov. V zvezi s knjigami si je med drugimi dopisoval tudi z Vladom Novakom (1916–1994), slovenskim literarnim zgodovinarjem, ki je po vojni 30 SI_ZAP/0077, Knjižnica Ptuj, AŠ 21, št. ov. 67, Zapisnik 3. seje upravnega odbora z dne 19. 2. 1955. 31 30 let Študijske knjižnice na Ptuju. Ptuj, Ljudska in študijska knjižica, 1978, str. 21 in D. Hasl: O delu in problemu ljudskih knjižnic. V: Ptujski tednik, letn. 9, št. 12 (23. 3. 1956), str. 3.Slavistična ekskurzija Benetke–Padova–Trst, oktober 1962. Slika je nastala pred cerkvijo sv. Marka v Benetkah. Arhar stoji peti z desne (KIPP, Zapuščina Iva Arharja, AŠ Osebni dokumenti). osnoval študijsko knjižnico v Celju,32 z literarnim zgodovinarjem, kritikom, prevajalcem in leksikografom Viktorjem Smolejem (1910–1992) ter z dr. Jožetom Mahničem (1918–2009), literarnim zgodovinarjem, gimnazijskim in univerzitetnim profesorjem, dolgoletnim predsednikom Slovenske matice, v letih 1976–1980 tudi ravnateljem Slovanske knjižnice. Mahnič, ki se je tako kot Arhar nekaj časa šolal v šentviških škofijskih zavodih, ni bil le Arharjev strokovni kolega, temveč so ju vezale tudi dolgoletne prijateljske vezi. V biografskem delu Sence in lučí z moje potí , kjer se mu je spomin ustavil pri nekaterih 32 Vlado Novak se je tako kot Arhar šolal v šentviški gimnaziji in bil v času študija pripadnik študentskega društva Zarja, torej mu je bil tudi nazorsko blizu. 26 27svoji resnični razgledanosti premogel nekoliko premalo samozavesti, saj si je zmeraj domišljal, da njegovo znanje ni popolno in dovolj na tekočem in je zategadelj malo napisal in objavil.34 Svoje prve prispevke je Arhar priobčil v Domačih vajah, dijaškem literarnem glasilu Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu,35 zadnji zapis, posvečen Vinku Paderšiču - Batreji, Arharjevemu planinskemu tovarišu in sošolcu na ljubljanski slavistiki, pa je objavil v Planinskem vestniku leta 1993 malo pred smrtjo. Kljub redkim objavam pa je Arhar s svojo izbrano in poznavalsko besedo sodeloval na mnogih kulturnih dogodkih domačega Ptuja, med drugim tudi: • leta 1970 na literarnem večeru, posvečenem pisatelju, dramatiku, esejistu in ptujskemu rojaku Stanku Cajnkarju ob njegovi 70-letnici. O Cajnkarju je govoril tudi leta 1984 na ekskurziji Zgodovinskega društva po Slovenskih goricah; • leta 1986 na prireditvi ob 400-letnici smrti Primoža Trubarja v organizaciji Zgodovin - skega društva Ptuj, katerega član je bil; • leta 1989 na ekskurziji slovenskih slavistov po Slovenskih goricah, ko je govoril o znanem literarnem zgodovinarju in pisatelju Antonu Slodnjaku (ko je pri Slovenski matici izšel Slodnjakov roman Pohojeni obraz o njegovi mladosti v Prlekiji in Mariboru, je Arhar poskrbel, da je roman v nadaljevanjih izhajal v ptujskem Tedniku); • leta 1991, ko se je z ljubeznijo in z izbrano besedo sprehodil po literarni ulici Biša, od domačije duhovnika, pisca in slovenskega rodoljuba Jožeta Muršca, do rojstne hiše pesnika in duhovnika Jakoba Gomilška … Leta 1983 je za svoje prizadevno delo na pedagoškem in kulturnem področju prejel zlato plaketo dr. Franja Žgeča. 36 34 J. Mahnič: Prof. Ivu Arharju v spomin. V: Tednik, letn. 47, št. 23 (9. 6. 1994), str. 7. 35 Rokopisni dijaški list Domače vaje je izhajal od 1868 do 1940. V njem so svoje prispevke objavljali kasnejši pomembni slovenski književniki, ilustrirali pa dijaki, ki so v naslednjih letih postali uveljavljeni slikarji. Eden od urednikov je bil tudi Janko Moder, eden najvidnejših slovenskih prevajalcev. 36 Teden prosvetnih delavcev. V: Tednik, letn. 36, št. 19 (19. 5. 1983), str. 3. Dopisnica, ki jo je Ivo Arhar marca 1954 napisal Viktorju Smoleju, lektorju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ko je zanj zbiral gradivo o Francu Ksaverju Mešku (Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem, Rokopisna zapuščina Franca Ksaverja Meška, AŠ Pisma Viktorju Smoleju). znancih in prijateljih, je zapisal, da se Arhar, »strasten ljubitelj in zbiralec knjig, nenehno nemiren in novih spoznanj željan popotnik po domačih gorah in tujih državah« , ni ukvarjal z znanstvenim delom, ampak je bil predvsem pedagog, ki si je na moč prizadeval biti na tekočem s stroko.33 V besedah slovesa, ki jih je namenil svojemu umrlemu prijatelju, pa je Arharja, »zamišljenega in redkobesednega samohodca skozi življenje« vsled njegove široke razgledanosti poimenoval za »nekakšnega Matija Čopa v miniaturi« , ki pa je kljub 33 J. Mahnič: Sence in lučí z moje potí. Ljubljana, Slovenska matica, 2009, str. 135. 28 29 Govor Iva Arharja v spomin Antonu Slodnjaku v Bodkovcih 15. oktobra 1989 (KIPP; Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti)Nekaj Arharjevih objav Po vrhovih Prokletij in ravninah Kosmeta. V: Ptujski tednik, 27. 7. 1956, 10. 8. 1956, 17. 8. 1956, 1. 9. 1956 in 7. 9. 1956, str. 4. • Počitniška tečaja v Ptuju. V: Jezik in slovstvo, 1957/1958, št. 3, str. 141–143. • Pred uprizoritvijo Švajgerjeve »Domačije«. V: Tednik, 11. 12. 1969, str. 1. • Ino Gorup: Ptujski sejmi nekoč in danes. V: Tednik, 24. 11. 1983, str. 19. • V prijazen spomin akademiku dr. Antonu Slodnjaku. V: Tednik, 31. 10. 1985, str. 5. • Alojzij Remec – ob stoletnici rojstva (1886–1986). V: Tednik, 17. 4. 1986, str. 5. • Franju Vičarju – Prleškemu Frančeku ob njegovi osemdesetletnici. V: Tednik, 24. 4. 1986, str. 7. • Slovenska matica in Slodnjakov roman Pohojeni obraz. V: Tednik, 29. 5. 1986, str. 4. • Jest sin enu dobru voiskovanje voiskoval. V: Tednik, 18. 9. 1986, str. 3. • Nove knjižne izdaje Slovenske matice. V: Tednik, 11. 6. 1987, str. 5. • Ob 40-letnici prve mature na Ravnah. V: Koroški fužinar, 1989, št. 3, str. 51–54. • Akad. prof. dr. Janko Jurančič. V: Tednik, 25. 1. 1990, str. 7 in 1. 2. 1990, str. 9. • Velikonočnica na Boču. V: Tednik, 14. 5. 1992, str. 11. • Pogovor z Jankom Messnerjem ob njegovi 70-letnici. V: Dialogi, leto 28 (1992), št. 1, str. 38–52. • Mož iz Akademske skupine SPD (pol stoletja je minilo od smrti Vinka Paderšiča - Batreje). V: Planinski vestnik, letn. 93 (1993), št. 9, str. 386–390. 30 31 Ljubitelj gora, narave in vsega lepega Arhar pa ni bil le pedagog in ljubitelj knjig, temveč tudi navdušen planinec, ljubitelj gora, narave in vsega lepega. Že kot dijak se je navdušil tudi za botaniko in to ljubezen in navdušenje ohranil tudi v zrela leta. V gore je začel zahajati še kot mladenič, o čemer pričajo žigi s planinskih poti v njegovi dijaški knjižnici, tja pa je, če se je le ponudila primerna priložnost, kot profesor vabil tudi mnoge generacije ptujskih dijakov. Bil je član več planinskih društev, med drugim tudi Planinskega društva Ptuj, ki mu je leta 1993, leto pred njegovo smrtjo, podelilo priznanje za njegov prispevek pri soustvarjanju in afirmaciji Haloške planinske poti. 37 Ivo Arhar: »Pravijo, da sem precej mirne narave in bo menda kar držalo. Kakor pa ima skoraj vsak človek svojega konjička, svojo posebno strast, svojo posebno ljubezen, tako je tudi z menoj. Moja posebna ljubezen je narava, so zlasti planine. Kje, kdaj in kako sem se je navzel, še sam dobro ne vem. Vzrasla je v meni iz domače pokrajine in okolja, v katerem sem živel v mladih letih, in me povsem prevzela že v dijaških letih. Mlada ljubezen pa ne zarjavi. Niso je udušila okupacijska leta, niti težave prvih povojnih let. Zadnje čase me priganja s še posebno močjo, kakor da bi moral nadomestiti vse zamujeno …« 38 O Arharjevi ljubezni do gora je Joža Mahnič takole zapisal: »/…/ nanje je odhajal s posameznimi prijatelji, 39 pa tudi kot samoten romar. Še pred okupacijo je 37 V njegovi zapuščini (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti) je ohranjen del strganega priznanja z datumom 29. 5. 1993. 38 I. Arhar: Po vrhovih Prokletij in planinah Kosmeta. V: Ptujski tednik, letn. 9, št. 30 (27. 7. 1956), str. 3. 39 Po pričevanju Arharjeve nečakinje Marije Kladnik je bil eden izmed njih tudi Tone Erman, športni delavec v Šentvidu pri Ljubljani, zraven ing. Stanka Bloudka eden od projektantov smučarske skakalnice v Guncljah pri Ljubljani. opravil zahteven zimski vzpon na Grintovec v Kamniških planinah.40 V letih službovanja je prehodil postopoma, v obrokih celotno slovensko transverzalo. Čeprav je, telesno orjak in krepak, hodil dosti naglo in ga ni bilo lahko dohitevati, mu nikdar ni šlo za kako rekor - derstvo, saj je imel spotoma oči odprte za vse lepo in čudežno v naravi in za vse kulturne znamenitosti. V Ljubljano in Šentvid se je s Ptuja in iz Maribora vračal tudi zato, da je hkrati opravil tudi kakšno turo ali vsaj izlet na Šmarno goro41 in Katarino.42 Ko je pred nekaj leti zadnjič prečil pobočja Stola in Golice, se je vrnil s poti vidno izmučen in je tožil o težavah s kolki. V ljubljanski bolnišnici pa je izrazil le še skromno željo, da bi mogel z avtom priti do doma na Boču in bi mu bilo dano videti cveteti pomladansko velikonočnico …« 43 40 Svoje spomine na ta vzpon, ki ga je na predvečer druge svetovne vojne opravil z Vinkom Paderšičem - Batrejo, Dragom Kuncem ter Maksom Jezo (doma iz Hajdine pri Ptuju), je zapisal v svojem članku Mož iz Akademske skupine SPD, objavljenem v Planinskem vestniku, letn. 93 (1993), št. 9, str. 386–390. 41 669 m visok hrib, severozahodno od Ljubljane z lepim razgledom na Gorenjsko, del Julijskih Alp, Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. 42 Katarina nad Medvodami (od leta 1955 naprej Topol pri Medvodah) je kraj nad Hrastenicami ob cesti za Polhov Gradec. Naselje na 728 m nadmorske višine je priljubljena izletniška točka in izhodišče za izlete na bližnje vzpetine Polhograjskega hribovja. 43 J. Mahnič: Prof. Ivu Arharju v spomin. V: Tednik, letn. 47, št. 23 (9. 6. 1994), str. 7. Srednješolec Ivo v hribih, 1936. Prva z leve sedi Ivova sestra Marinka, zraven nje je prof. Matija Tomc (1889– 1986), duhovnik, skladatelj in profesor glasbe na Škofijski gimnaziji v Šentvidu (zasebni arhiv Marije Kladnik).Vzpon na Grintovec, februar 1941. Od leve proti desni sedijo Ivo Arhar, Maks Jeza (doma iz Hajdine pri Ptuju) in Vinko Paderšič – tovariši, ki sta jih družila ljubezen do gora in študij slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na povratku z Grintovca so se Arharju nerodno zapletle dereze, ki jih je imel takrat prvič na gojzarjih. Padel je vznak, iz rok izpustil še cepin in začel nevarno drseti po strmini. Končno se je le ustavil in se počasi in z vso previdnostjo srečno vrnil do planinskih tovarišev (Planinski vestnik, 1993. št. 9, str. 389).Arhar s skupino dijakov nekje na planinski poti, 1957 (zasebni arhiv Monike Stergar) 32 33 Ivo Arhar je večino svojega življenja preživel na Ptuju. Čeprav Gorenjec po rodu, je resnično vzljubil Štajersko, njeno hribovje, naravo in ljudi. S soprogo je rad in pogosto zahajal na Tezno, na obisk k Majdini mami Emiliji Reich in k ostalim sorodnikom ter na planinske pohode po pohorskem hribovju. Monika Stergar, ki je pri Reichovih živela kot rejenka, 44 se ga spominja kot skromnega in srčno dobrega človeka. Za razliko od soproge Majde, ki je bila vesele in družabne narave, je bil Ivo bolj redkobeseden, a zelo pozoren človek, ki je svoje bližnje pogosto razveseljeval z drobnimi pozornostmi, s pozdravi iz svojih slavističnih in planinskih popotovanj, pa tudi s knjigami in predlogi za dobro branje. V zakonu Iva in Majde ni bilo otrok in zadnja leta tudi prave sreče ne. Leta 1982 sta se zakonca razvezala, Majda se je preselila v Maribor, Ivo pa je ostal v svojem ptujskem stanovanju na Potrčevi cesti 38a. Dolgoletna sopotnika pa sta kljub razvezi ostala povezana. Ko je Ivo resno zbolel, se je preselil v Maribor, kjer je zanj vse do smrti lepo skrbela njegova življenjska družica Majda. Ivo Arhar je življenjsko pot sklenil 27. maja 1994 v Mariboru. Pokopan je na pobreškem pokopališču. Zadnje besede slovesa je svojemu dolgoletnemu prijatelju namenil dr. Joža Mahnič. 44 Moniko Stergar (rojeno Nonner) sta okoli leta 1946 kot otroka – vojno siroto vzela v rejo Majdina mama Emilija (Milka) in njen drugi mož Josip Reich ter zanjo ljubeče skrbela. Monika je pri Reichovih živela do poroke. S svojo družino še vedno živi v Mariboru.Sreča je v meni … Arhar na vrhu Maglića (2386 m) v nacionalnem parku Sutjeska, julij 1958 (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti).Zakonca Arhar, 1960 (zasebni arhiv Monike Stergar) 34 35 Zapuščina Iva Arharja v Knjižnici Ivana Potrča PtujZasebna knjižnica profesorja Iva Arharja je največja od treh zasebnih knjižnic, ki jo v svojih zbirkah hrani Domoznanski oddelek Knjižnice Ivana Potrča Ptuj (KIPP)45 in prav gotovo ena najobsežnejših zasebnih knjižnic sploh. V Arharjevem življenju je knjiga zasedala prav posebno mesto. K izgradnji lastne bogate knjižnice ga je gnala globoka ljubezen do knjig in znanj, ki jih le-te ponujajo. Spoštovanja vredno knjižnico je Arhar izgrajeval praktično vse življenje, od zgodnjih študentskih let pa vse do svoje smrti. Vanjo je vložil veliko svojega časa, dela in energije ter zanjo porabil velik del svojega zaslužka. Bogatil jo je preko različnih strokovnih povezav, z dobrim poznavanjem knjižnega trga ter s sistematičnim sledenjem knjižni produkciji. Kot vsi ljubitelji in zbiratelji knjig je tudi on imel težave z njihovim shranjevanjem. Knjige so zapolnjevale vsak kotiček njegovega stanovanja, bogata knjižnica je bila praktično njegovo edino premoženje. Ko se je moral Arhar zaradi bolezni in težke življenjske situacije, v kateri se je znašel, preseliti v Maribor, je bil knjižnico primoran prodati. Njegov prijatelj Joža Mahnič je zapisal, da se je od nje zelo težko poslovil in je zaradi tega tudi hudo trpel, ločitev od knjižnice pa je njegovo bolezen le še pospešila. Najprej je razmišljal, da bi knjižnico prodal Trubarjevemu antikvariatu, a je na koncu obveljala odločitev, da bo knjižnica ostala v domačem Ptuju. Za takratnih 500.000,00 tolarjev jo je odkupila Občina Ptuj in jo nato, tako kot je določala prodajna pogodba, sklenjena 28. 10. 1993, predala v posest in upravljanje Knjižnici Ivana Potrča Ptuj. Le-ta se je zavezala, da bo prevzeto gradivo kot posebno knjižno zbirko uredila v eni od študijskih sob bodoče nove knjižnice v Malem gradu. 46 Študijska soba naj bi nosila naziv Čitalnica prof. Iva Arharja. Iz poročila bibliotekarja Jakoba Emeršiča, ki je takrat vodil Domoznanski oddelek knjižnice, je razvidno, da Arharjeva knjižnica šteje približno 11.500 kosov knjig in 45 Konec prejšnjega stoletja je knjižnica pridobila tudi del zasebne knjižnice ptujskega rojaka, pisatelja Ivana Potrča ter zasebno knjižnico etnologinje in umetnostne zgodovinarke dr. Štefke Cobelj. Več o tem glej: Božena Kmetec - Friedl: Zapuščina Ivana Potrča v ptujski knjižnici (Ptuj, KIPP, 2007) in Melita Zmazek: Zapuščina dr. Štefke Cobelj v ptujski knjižnici. V: Zapuščina Štefke Cobelj (Ptuj, KIPP, 2012). 46 Ob prevzemu gradiva je KIPP domovala v minoritskem samostanu. Od srede osemdesetih let 20. stoletja je za potrebe njenega delovanja potekala poldrugo desetletje trajajoča prenova kompleksa Malega gradu na Prešernovi ulici 33–35, ki se je končala oktobra 2000 s svečanim odprtjem novih prostorov KIPP. 36 37periodičnega tiska, pri čemer ni upoštevan t. i. drobni tisk, ki je shranjen v 31 arhivskih škatlah. Emeršič je Arharjevo knjižnico ročno popisal in jo uredil po sistemu univerzalne decimalne klasifikacije (UDK), zaradi prostorske stiske pa zbirka vse do selitve v Mali grad ni bila nameščena kot posebna zbirka v eni od študijskih sob, kot je določala pogodba, in ni bila dostopna javnosti. Po preselitvi ptujske knjižnice v Mali grad je bila Arharjeva knjižnica sicer postavljena kot posebna zbirka v okviru Domoznanskega oddelka, vendar zaradi kadrovske stiske ni bila obdelana v kooperativnem bibliografskem sistemu Cobiss in zato le delno dostopna zainteresirani javnosti za uporabo v čitalnici. Projekt katalogizacije in strokovne ureditve Arharjeve knjižnice je potekal od januarja 2013 do avgusta 2015. V njem je sodelovalo pet strokovnih delavk z veljavno licenco za vzajemno katalogizacijo: Melita Zmazek, Mira Petrovič, Milena Doberšek, Božena Kmetec - Friedl in Darja Plajnšek. Z obdelavo v sistemu Cobiss smo Arharjevo knjižni - co predstavili širši javnosti in omogočili njeno dostopnost v študijske in raziskovalne namene. Arharjeva zapuščina je danes del domoznanskega fonda naše knjižnice in je kot samostojen, ločen korpus umeščena v posebno sobo, kjer ji družbo dela knjižna za - puščina ptujske etnologinje in umetnostne zgodovinarke dr. Štefke Cobelj. Uporabljati jo je mogoče v čitalniških prostorih Domoznanskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. Po podatkih iz Cobissa Arharjeva knjižnica obsega 7.201 inventarnih enot 47 oz. 5.254 naslovov različnih publikacij, od tega 4.959 naslovov monografij in kar 295 naslovov različnih serijskih publikacij. Odlikuje jo širok izbor domače in tuje literature, predvsem s področja književnosti, literarne teorije in literarne zgodovine, veliko pa je tudi gradiva s področja filozofije, psihologije, religije, umetnosti (likovne, filmske, gledališke …), jezikoslovja, zgodovine in geografije ter s področja vzgoje in izobraževanja, planinstva, narave in botanike, kar priča o strokovni usmerjenosti ter široki razgledanosti njenega ustvarjalca. Najštevilčnejše so publikacije v slovenskem jeziku, sledijo jim tiste v nem - škem, hrvaškem in srbskem ter francoskem, ruskem in angleškem jeziku, nekaj pa je tudi publikacij v češkem, poljskem in bolgarskem jeziku. Velik del njegove knjižnice predstavlja periodični tisk. Od 11.311 enot oz. kosov knjižnega gradiva predstavljajo serijske publikacije približno polovico obsega njegove zbirke, cela vrsta med njimi je takih, ki so izhajale že v času pred drugo svetovno vojno ali takoj po njej. Za ilustracijo je v nadaljevanju naštetih le nekaj tistih naslovov serijskih publikacij, ki obsegajo večje korpuse, oz. bolj ali manj popolne letnike skozi daljše časovno obdobje 47 Pojasnilo: pri serijskih publikacijah je na eno inventarno številko pripetih več kosov/enot gradiva oz. vse številke enega letnika.(v oklepaju so navedeni začetni in končni letniki, ki jih zaobjema njegova zbirka, vmes nekateri tudi manjkajo48): • Biblos: österreichische Zeitschrift für Buch- und Bibliothekwesen, Documentation Bibliographie und Bibliophilie (1976–1981) • Časopis za zgodovino in narodopisje (1969–1988) • Dialogi (1971–1994) • Dom in svet: zabavi in pouku (1927–1944) • 2000: časnik za krščanstvo in kulturo (1970–1989) • Ekran: revija za film in televizijo (1962–1993) • Film: ilustrirani mesečnik (1951–1961) • Filmska kultura (izd. Filmoteka, Zagreb) (1958–1990) • Filmski list (1957–1968) • Glasnik muzejskega društva za Slovenijo (1919–1942) • Glasnik SDD: glasilo slovenskega duhovniškega društva (1971–1989) • Glasnik Slovenske matice (1954–1992) • Glasnik slovenskega etnografskega društva (1959–1964) • Jezik in slovstvo (1955–1993) • Knjiga: revija za ljubitelje knjige (1965–1993) • Književni glasnik Mohorjeve družbe v Celju (1956–1976) • Koledar Mohorjeve družbe (1957–1972) in Mohorjev koledar (1973–1993) • Koledar Prešernove družbe (1954–1958) in Prešernov koledar (1959–1985) • Le livre slovène ebulletin d'information de l'Association des écrivains slovènes, du PEN slovène et de l'Association des traducteurs littéraires de Slovénie, Yougoslavie (1963–1990) • Mentor (1978–1988) • Mladika (Trst, Slovenska prosveta, 1957–1993) 48 Natančne podatke o zalogi nudi Cobiss (www.cobis.si). 38 39• Zgodovinski časopis (1947–1957) • Znamenje: revija za teološka, družbena in kulturna vprašanja (1971–1993) … Ker je bil velik ljubitelj gledališke umetnosti, je v njegovi knjižnici našla mesto tudi cela vrsta gledaliških listov, med drugim tudi: • Borštnikovo srečanje: gledališki list (1971–1991) • Die Bühne (Wien: Geyer; 1962–1977) • Gledališki list Drame SNG Maribor (1946/1947–1991/1992) • Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega (1951–1992) • Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj (1947–1958) • Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje (1946–1986) • Gledališki list SNG Ljubljana: opera in balet (1930/1931–1964/1965) • Gledališki list Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani (1947–1962) • List Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (1962/1963–1974) in drugi. V Arharjevi knjižnici so tudi različna dijaška in šolska glasila, različni učbeniki, bibliografije, leksikoni, enciklopedije, slovarji, zborniki, pregledi slovenske in svetovne književnosti ter najrazličnejše beletristične in druge zbirke, kot so: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev (DZS), Literarni leksikon (DZS), Znameniti Slovenci (Partizanska knjiga), Naša beseda (MK), Knjižnica Sinji galeb (MK), Sto romanov (CZ), Kultura in zgodovina (DZS), Knjižnica priroda in ljudje (MK), Knjižnica Kozmos (MK), Umetnost in kultura (Delavska enotnost, Prosvetni servis), Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, Vo - dniki (Pokrajinski muzej Ptuj), Mala knjižnica (Slovenski knjižni zavod) in mnoge druge.• Modra ptica: leposlovna revija (1934–1941) • Naš tisk (1946–1948) • Nova mladika (Celje, Mohorjeva družba, 1970–1980) • Nova pot: glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS (1949–1970) • Nova revija: mesečnik za kulturo (1982–1993) • Novi filmi: bilten prosvetnega servisa (1963–1975) • Obrazi (1969–1982) • Obzornik: mesečna ljudska revija Prešernove družbe (1957–1988) • Obzornik: mesečnik za ljudsko prosveto (1946–1951) • Otrok in knjiga (1980–1987) • Pavlihova pratika (1955–1980) • Planine ob meji (Maribor, Planinsko društvo, 1953–1964) • Planinski vestnik (1930–1985, veliko številk manjka) • Popotnik: list za vzgojo, prosveto in kulturo (1945–1949) • Primerjalna književnost (1978–1993) • Problemi: revija za kulturo in družbena vprašanja (1962–1988) • Prostor in čas: revija za kulturna in družbena vprašanja (1969–1974) • Proteus (1950–1982) • Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani (1923–1930) • Slavistična revija (1948-1993) • Slovenska bibliografija: časopisi in knjige, članki in leposlovni prispevki v časopisju in zbornikih (1945–1977) • Slovenski knjižni trg (1948–1951) • Sodobna pedagogika (1950–1979) • Sodobnost: neodvisna slovenska revija (1965–1993) • Zbornik Počitniške zveze Jugoslavije (1955–1961) 40 41 Arharjeve notice v knjigi Dominika Smoleta Antigona (1972) ...... in v knjigi Oldřicha Hujerja Uvod u istoriju slovenskih jezika (1935). Arhar je bil zelo natančen bralec. Pozoren je bil ne le na vsebino knjige, pač pa tudi na njeno opremo, ilustracije, različne izdaje, prevode … Natančno je vedel, kje je knjigo možno kupiti in v kateri knjižnici si jo je mogoče izposoditi (KIPP, D–IA 3414/42 in D–IA 3361/1). 42 43 Domoznanski oddelek ptujske knjižnice hrani tudi 31 arhivskih škatel ostale dokumen - tacije ptujskega profesorja, ki ni popisana v sistemu Cobiss. To gradivo lahko razdelimo v štiri sklope. V prvem so arhivirani njegovi osebni dokumenti in listine (dijaške knjižice, študentski indeks, odločbe o zaposlitvah, različne članske izkaznice, nekaj redkih fotografij …), različna vabila na kulturne prireditve, ki jih je dobival na svoj naslov, ter zasebna pisma, dopisnice, razglednice, čestitke in voščila, med drugim tudi nekaj pisem dr. Joža Mahniča, Janka Messnerja, Jakoba Šolarja in Viktorja Smoleja. V drugem sklopu njegove zapuščine, ki jo hranimo v arhivskih škatlah, so Arharjevi zapiski iz literarne zgodovine, literarne teorije in stilistike, različno gradivo za pouk slovenskega jezika s književnostjo ter filmsko vzgojo, katalogi domačih in tujih založb, obvestila o novostih časopisnih hiš itd. Tretji sklop tvorijo različna planinska literatura (planinske karte, vodniki, dnevniki), turistični vodniki po domačih in tujih krajih in deželah (Slovenija, Jugoslavija, Avstrija, Nemčija, Švica, Italija, Madžarska, Poljska, Rusija, Skandinavija, Grčija …), vozni redi, adresarji, razne karte in zemljevidi, katalogi z opisi različnih turističnih zanimivosti in znamenitosti … Arhar je zbiral tudi razglednice. Le-te so pomemben del kulturne zapuščine nekega prostora in časa in pomemben zgodovinski vir, saj prikazujejo nekdanje podobe krajev, ulic, pomembnejših zgradb, osebnosti itd. V njegovi zapuščini je ohranjenih okoli 3.000 razglednic s podobami različnih krajev ter njihovih kulturnih znamenitosti, tako iz Slovenije kot s območja bivše Jugoslavije in držav evropske soseščine. Kot velik ljubitelj gora in navdušen planinec je zbiral tudi razglednice s podobami gora, planinskih koč, gorskih rastlin in živali. Zapuščina Iva Arharja v ptujski knjižnici priča o široki humanistični razgledanosti njenega ustvarjalca, o njegovi predanosti stroki, strastnem zanimanju za knjige in o ljubezni do lepe slovenske besede. Priča o njegovi radovednosti in neizmerni volji do neprestanega učenja in strokovnega izpopolnjevanja ter o njegovi ljubezni do gora in potovalni strasti, ki sta ga gnali v gore ter v vedno nove kraje in dežele. Arharjeve notice o razpravi Rajka Ložarja Slovenske planine v risbi in sliki (1936). Zavzeto je sledil različnim poročilom in ocenam posameznih del v dnevnem časopisju, revijah in različnih strokovnih publikacijah (KIPP, D–IA 2464 a). 44 45 Razglednica Velike planine z Ojstrico, 1939. Na hrbtni strani je Arharjeva zabeležka o planinski turi, ki jo je leta 1939 še kot študent opravil s prijateljem Vinkom Pavličem (KIPP, Ivo Arhar, AŠ Osebni dokumenti). 46 47Povzetek Arhar pa ni bil le pedagog in ljubitelj knjig, temveč tudi navdušen planinec, ljubitelj gora in narave. V gore je kot samoten romar ali s posameznimi prijatelji začel zahajati že kot mladenič in tja kot profesor vabil tudi mnoge generacije ptujskih dijakov. Bil je član več planinskih društev, tudi Planinskega društva Ptuj, ki mu je leta 1993 podelilo priznanje za njegov prispevek pri soustvarjanju in afirmaciji Haloške planinske poti. Leta 1993, leto pred svojo smrtjo, je Arhar svojo zasebno knjižnico prodal Knjižnici Ivana Potrča Ptuj. Njegova knjižnica je največja od treh zasebnih knjižnic, ki jo v svojih zbirkah hrani Domoznanski oddelek. Obsega 11.311 kosov knjig oz. 5.254 naslovov različnih publikacij, od tega 4.959 naslovov monografij in kar 295 naslovov različnih serijskih publikacij. Odlikuje jo širok izbor domače in tuje literature s področja književnosti, literarne teorije in literarne zgodovine, filozofije, psihologije, religije, umetnosti, jezikoslovja, zgodovine in geografije ter s področja vzgoje in izobraževanja, planinstva, narave in botanike, kar priča o široki razgledanosti njenega ustvarjalca. V ptujski knjižnici je shranjena tudi ostala zapuščina ptujskega profesorja: osebni dokumenti, pisma in razglednice, zapiski iz literarne zgodovine, literarne teorije in stilistike, različno gradivo Bil je velik ljubitelj knjig in dober poznavalec knjižnega trga. V teku svojega življenja si je ustvaril spoštovanja vredno zasebno knjižnico. Izgrajevati jo je začel že v študentskih letih, še intenzivneje pa v letih svoje profesorske službe. Z ljubeznijo do knjig je bilo povezano tudi njegovo delo strokovnega svetovalca in upravnika Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj, ki jo je honorarno opravljal med letoma 1955–1958, ter delo pover - jenika Prešernove družbe in Slovenske matice. Bil je tudi član Slavističnega društva, stanovske in strokovne organizacije, ki na znanstveni in pedagoški ravni skrbi za slovensko jezikovno in literarno kulturo, in se strastno zanimal za gledališko in filmsko umetnost. Kot predsednik Sosveta za estetsko-humanistično vzgojo pri ptujskem Občinskem svetu Svobod je poskrbel za organizacijo posebnih mladinskih predstav ter pogovorov o filmu. Zaradi svojega prizadevanja in udejstvovanja na filmskem področju je bil leta 1961 imenovan za člana Sosveta za filmsko vzgojo pri Svetu Svobod in prosvetnih društev okraja Maribor. S svojo izbrano in poznavalsko besedo je sodeloval tudi na mnogih kulturnih dogodkih domačega Ptuja. Leta 1983 je za svoje prizadevno delo na pedagoškem in kulturnem področju prejel zlato plaketo dr. Franja Žgeča.Ivo Arhar (1918–1994), slavist, gimnazijski pro - fesor, bibliofil in ljubitelj gora, se je rodil 5. maja 1918 v Šentvidu nad Ljubljano. Srednješolsko izobrazbo in katoliško vzgojo mu je dala Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani, ki jo je obiskoval v letih 1928–1936. Po končani srednji šoli se je vpisal na študij slavistike na ljubljansko Filozofsko fakulteto in ga zaključil aprila 1941. V času študija je bil dejaven član akademskega kluba Zarja, v katerem so se zbirali katoliško usmerjeni študenti – krščanski socialisti, ki so se zavzemali za socialno pravičnost in nazorsko strpnost. Drugo svetovno vojno je brez službe preživel v Ljubljani, po vojni pa kot profesor slovenskega jezika in književnosti služboval najprej na nižji gimnaziji v Murski Soboti, nato pa od 1946 do 1951 v gimnaziji na Ravnah. Jeseni leta 1951 se je zaposlil v gimnaziji na Ptuju, kjer je zraven profesorske službe opravljal tudi delo dolgolet- nega varuha dijaške knjižnice ter vodil literarni in filmski krožek. Nekaj časa je bil tudi vodja strokovnega aktiva za slovenski jezik ter član šolskega odbora za prireditve. Arhar je v ptujski gimnaziji služboval do leta 1971, nato se je zaposlil v Ekonomski šoli Ptuj in tam ostal do upokojitve.za pouk slovenskega jezika s književnostjo ter filmsko vzgojo, katalogi domačih in tujih založb, planinski in turistični vodniki, planinske karte, različni zemljevidi in drugo. V njegovi zapuščini je tudi okoli 3.000 razglednic s podobami gora, planinskih koč, različnih slovenskih in evropskih krajev ter njihovih kulturnih znamenitosti. Le-te so pomemben del kulturne zapuščine nekega prostora in časa in pomemben zgodovinski vir. 48 49Abstract As a big bibliophile and expert in the book market, Arhar managed to build an impressive private book collection during his lifetime. While still a student, he started collecting books, although with an increasing intensity in the years as a teacher. His strong affection towards books is also associated with his honorary work as an expert adviser and administrator to the Ptuj City Library between 1955 and 1958 and commissioner for the publisher Prešernova družba and the Slovene Society. Furthermore, he was member of the Society for Slavic Studies, a professional and expert organization, which fosters Slovenian linguistic and literature culture at a scientific and pedagogical level. He was also passionately interested in the arts of theatre and film. As President of the Advisory Committee for Aesthetic- Humanistic Education at the Ptuj Municipality Council for Civil Liberties, he organized special film screenings and discussions for the youth. In addition, he was also appointed member of the Advisory Committee for Film Education at the Maribor District Council for Civil Liberties and Cultural Societies for his efforts and activities in the field of film. He also participated in several cultural events in his hometown of Ptuj with his exquisite and skillful choice of words. In 1983, he was awarded the Dr. Franjo Žgec Gold Plaque for his passionate work in the pedagogical and cultural fields.Nevertheless, Arhar was not only a pedagogue and bibliophile, but also a zealous mountaineer, mountain and nature enthusiast. At a young age, he already started exploring the mountains as a solitary pilgrim or accompanied by individual friends and invited several generations of secondary school pupils from Ptuj there. In addition, he was a member of several mountaineering societies, as well as the Ptuj Mountaineering Society, which honored his contribution in the creation and implementation of the Haloze Mountain Path. In 1993, one year before his death, Arhar sold his private book collection to the Ivan Potrč Library in Ptuj. His collection is the largest of the three private collections stored by the Local History Department, as it consists of 11.311 book units and 5.252 titles of various publications, respectively, of which 4.959 are titles of monographs and yet 295 titles of different serial publications. The collection stands out due to a broad selection of Slovenian and foreign works in the fields of literature, literary theory and history, philosophy, psychology, religion, arts, linguistics, history and geography, education and schooling, mountaineer - ing, nature and botany, what substantiates the broad proficiency of its creator. Furthermore, the Ptuj Library stores the remaining belongings of this teacher from Ptuj: personal documents, letters and postcards, records on literary history, theory and stylistic, various teaching materials for Slovenian language with literature and film Ivo Arhar (1918–1994), Slavist, general upper sec - ondary school teacher, bibliophile and mountain enthusiast, was born on May 5, 1918, in Šentvid nad Ljubljano. Attending the Episcopal Classical Secondary School in Šentvid pri Ljubljani between 1928 and 1936, he received his secondary and catholic education. After completing second - ary school, he enrolled in Slavist Studies at the Faculty of Arts of the University of Ljubljana and graduated in April 1941. During his studies, he was an active member of the Zarja Academic Club, where Catholic students – Christian social - ists – gathered, who supported social equity and ideological tolerance. He overcame the Second World War unemployed in Ljubljana, whereas began working as a Slovenian language and literature teacher at the general secondary school in Murska Sobota immediately after the end of the war. Thereupon, between 1946 and 1951, he was working at the general upper secondary school in Ravne, before he moved to the general upper secondary school in Ptuj in the autumn of 1951, where, besides his teaching responsibilities, he was the school library man - ager and head of the literature and film societies. Furthermore, he was Head of the Study Group for the Slovenian Language and member of the School Committee for Events. Arhar remained employed at the Ptuj general upper secondary school until 1971, upon that he worked at the Ptuj Business School until retirement. education, Slovenian and foreign publisher’s catalogs, mountain and tourist guides, different maps and miscellaneous. Approximately 3,000 postcards depicting mountain motifs, mountain huts and various Slovenian and European sites with their cultural attractions were also part of his collection. These prove to be an important piece of the cultural heritage of a time and place, as well as a significant historical source. 50 51Literatura Ivo Arhar: Po vrhovih Prokletij in planinah Kosmeta. V: Ptujski tednik, letn. 9, št. 30 (27. 7. 1956), str. 3. Ivo Arhar: Ob 40-letnici prve mature na Ravnah. V: Koroški fužinar, letn. 39 (1989), št. 3, str. 53. Ivo Arhar: Pogovor z Jankom Messnerjem ob njegovi 70-letnici. V: Dialogi, 28 (1992), št. 1, str. 38-52. Ivo Arhar: Mož iz akademske skupine SPD. V: Planinski vestnik, letn. 93 (1993), št. 9, str. 386-390. Mirjana Borčić: Filmska vzgoja na Slovenskem. Ljubljana, Umco, 2007. Drago Hasl: O delu in problemih ljudskih knjižnic. V: Ptujski tednik, letn. 9, št. 12 (23. 3. 1956), str. 3. Joža Mahnič: Sence in lučí z moje potí. Ljubljana, Slovenska matica, 2009. Joža Mahnič: Prof. Ivu Arharju v spomin. V: Tednik, letn. 47, št. 23 (9. 6. 1994), str. 7. Adolf Žižek: Kod te vodi pot, Ptuj? V: Tednik, letn. 42, št. 28 (8. 6. 1989), str. 6. Iz srednješolskih klopi: V: Tednik, letn. 17, št. 3 (24. 1. 1964), str. 3. Načrti za filmsko, likovno in literarno vzgojo. V: Tednik, letn. 16, št. 44 (15. 11. 1963), str. 4. Prešernova proslava v Ptuju. V: Ptujski tednik, 10. 2. 1956, str. 1. Slovenski biografski leksikon, zv. 11 (Ljubljana, SAZU, 1971). Teden prosvetnih delavcev: V: Tednik, letn. 36, št. 19 (19. 5. 1983), str. 3.30 let Študijske knjižnice na Ptuju. Ptuj, Ljudska in študijska knjižica, 1978.Arhivski viri Zapuščina Iva Arharja v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 218, ov. 128, Personalni listi zaposlenih SI_ZAP 142, Gimnazija Ptuj, AŠ 181, ov. 415, Konferenčni zapisniki 1950–1961SI_ZAP/0077, Knjižnica Ptuj, Seje, sestanki, konference, zborovanja Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj 1955–1958, AŠ 21, št. ov. 67 Rokopisna zapuščina Franca Ksaverja Meška v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika, AŠ Pisma Viktorju Smoletu Osebni arhiv Monike Stergar (Maribor) in Marije Kladnik (Ljubljana) Ivo Arhar in njegova zapuščina v ptujski knjižniciwww.knjiznica-ptuj.si.