Ljubljana, letnik XXX Studentski časopis 2S.marec 1961 SteviHu 17 oena 7 din proletarska tribuna ZA PROLETARSKO UNIVERZO! ZA ZVISANJE STIPENDIJ! 'ska univerza uvodnik STUDENTJE DELAVCI! ZA PROLETARSKO UNIVERZO! ZA ZVIŠANJE STIPENDIJ! STUDENTJEDELAVCI! S to izredno številko Tribune se bomo dodatno oborožili! Kako? Oborožili se bomo s poznavanjem svojih pravtc in mehanizmov, ki nam bodo omogočili uveljavljanje naših zahtev! To nam je bilo dosedaj onemogočeno ne le zaradi ,,napake", ki ni bila napaka, pač pa tudi zaradi mistificiranih in kompliciranih ukre-pov na področju štipendiranja, kar najbolj bistveno vpliva na naš družbeno-ekonomski položaj, za katerega nam gre. Ne slepimo se! Zahteve študentov, katerih objektiven družbeno-ekonomski položaj meji s težkim in mizernim položajem delavstva v razmerah splošne gospo-darske krize, so jasne: BOJ ZA BOLJŠE 2IVLJENJSKE POGOJE IN S TEM BOJ ZA VlSJE ŠTIPENDIJE! To so zahteve naše organizacije — Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije, zahte-ve naših osnovnih organizacij zveze komunistov, zahteve klubov študentov in klubov štipendistov!!! Toda za izbojevanje teh zahtev ie ootreben boj. ki mora DOvsem konkretno potekati na dveh frontah, ki sta pravzaprav ena sama: PRVA FRONTA je nov samoupravni sporazum o štipendijski politiki za leto 1981. Tu ga ponujamo kot orožje. Opremljenega z razlago, vendar ne razlago kar tako, pač pa z razlago, ki nas bo oborožila in nam omogočila uveljavljanje vseh pravic, ki nam gredo in ki so nam bile dosedaj na različne načine zamolčane! DRUGA FRONTA je politična akcija za izboljšanje življenjskih pogojev in s tem za zvišanje vseh štipendij skladno z naraščajočimi življenskimi stroški. To je izredno pomembna naloga ZSMS! Tako boj za dosledno uveljavljanje vseh določil novega samoupravnega sporazuma, ki je postal ,,nov" šele s predlogom Izvršnega odbora skupne komisije pod-pisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju, ko so bile štipendije zvišane za 18,6 %, kakor tudi politična akcija za zvišanje štipendij skladno z naraščajočimi ži-vljenjskimi stroški, potekata na isti FRONTI — ZA IZ-BOLJŠANJE 2IVLJENJSKIH POGOJEV StllDENTOV! Zahteva za boljšimi življenjskimi pogoji študentov, ki se reducira v bistvu na zahtevo za višjimi štipendijami, je tako ekonomska kakor tudi politična zahteva, ki prav-zaprav temelji v enaki zahtevi delavstva ZA IZBOLJŠA-NJEM 2IVLJENJSKIH POGOJEV DELAVSKEGA RAZREDA, kar se najbolj pogosto kaže v zahtevi ZA VIŠJIMI PLACAMI! Delavci čisto zanesljivo vedo, dase jim bodo v fazah krize in zastojev, kakršna sta slovenska \n jugoslovanska kriza in zastoj, znižale plače. Delavci vedo, da je to dejstvo zapisano v srce produkcijskega načina v družbi prehodnega obdobja, kakršna je naša. Prav tako vedo, cb so v razmerah, ko torej ne morejo kontrolirati niti pogojev svoje lastne reprodukcije, repro-dukcije svoje lastne delovne sile — še toliko dalj od vodenja in kontrole celotnega produkcijskega in repro-dukcijskega procesa v družbi. Revolucionarna zahteva delavskega razreda se v perspektivi boja za KOMUNIZEM postavlja kot zahteva za tem, da delavski razred obvlada celotno družbeno produkcijo in reprodukcijo. Ta zahteva se v razmerah splošne gospodarske krize, kakršna je ta, postavlja tudi skozi zahtevo ZA IZBOLJŠANJEM 2IVLJENJSKEGA STANDARDAb DELAVSKEGA RAZREDA, ZA ZVlSANJEM PLAČ! Ko delavstvo postavlja to svojo zahtevo nasproti vladajočim razmeram, v katerih postaja njihov družbeno-ekonomski položaj, ravno obratno, vedno bolj mezdni položaj, se upiia samo razvrednotenju svojega dela, svoje delovne sile in slabitvi svojega rodu, v kar ga peha mezdni sistem, ki slabi nje-gove revolucionarne potence. Hkrati in sploh ne glede na splošno tlako, ki jo vklju-čuje mezdni sistem, ne sme pa delavski razred precenje-vati končnih učinkov teh vsakdanjih bojev. Ne sme pozabiti, da se bori proti učinkom, ne pa proti vzrokom teh učinkov; da sicer gibanje navzdol zaustavlja, ne spre-minja pa mu smeri; da uporablja blažilna sredstva, ki pa bolezni ne zdravijo. Ne sme se torej izgubljati izključno v teh neogibnih praskah, katere nenehoma izzivajo nasilje kapitala, ki mu ni kraja, ali spremembe na trgu. Razume-ti mora, da ustvarja sedanji sistem, kljub vsej bedi, v katero ga peha, tudi materialne pogoje in družbene oblike, ki so potrebne za ekonomsko preosnovo družbe. Namesto konservativnega gesla ,,Poštena dnevna mezda za pošteno dnevno delo!", mora napisati na svojo zastavo revolucionarno geslo ,,Proč z mezdnim sistemom!" Enako konsekventne morajo biti tudi naše zahteve glede štipendijske politike, ki morajo v osnovi izhajati iz tega, da bo vzgojno-izobraževalni sistem zagotavljal to, kar je Engels zapisal v pozdravnem pismu mednarod-nemu kongresu socialističnih študentov, ki je bil leta 1893 v 2enevi: ,,Meščanske revolucije so v preteklosti zahtevale od univerz samo advokate kot najboljšo surovi-no za politike; osvoboditev delavskega razreda pa potre-buje nakaj več, zdravnike, inženirje, kemike, agronome in druge strokovnjake; gre namreč za to, da ne prevza-memo v roke le vodstva politične mašinerije, temveč tudi vse družbene produkcije, in tu je namesto visokodonečih fraz potrebno solidno znanje." Sedanja štipendijska politika ne omogoča niti enostav-ne reprodukcije študentskih sposobnosti študentov. Z drugimi besedami: nepoznavanje načina za uresničevanje študentskih zahtev na eni in splošna usmeritev štipendij-ske politike na drugi strani ter univerzitetni vzgojno izobraževalni sistem največkrat ponujajo ,,visokodoneče fraze" namesto ,,solidnega znanja"! BOJ ZA BOLJŠE 2IVLJENJESKE POGOJE IN S TEM BOJ ZA VIŠJE ŠTIPENDIJE JE ZATO REVOLUCIONAREN BOJ, Kl JE SESTAVNI DEL BOJA ZA PROLETARSKO UNIVERZO! 2ivela proletarska univerza! Uredništvo Tribune stališča in usmeritve republiške konference zveze socialistične mladine slovenije sprejeta na seji dne 13. MARCA1981 — Socialni položaj učencev in študentov 1. V zvezi s štipendijsko politiko in Se posebej s kadrovskim šttpendiranjem republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije podpira stališča republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki zahteva, da organizacija združenega dela in ustrezni dražbeni dejavniki ocenijo ter sprejmejo ukrepe za ustrezno povečanje oziroma uskladitev štipendij učencev in študentov. 2. Medtem, ko štipendije iz združenih sredstev vsaj deloma sledijo strmemu. naraščanju življenjskih stroškov, pa to ne drži za kadrovske štipendije, katerim se je po novem samoupravnem sporazumu in s prerazporeditvijo točk zelo znižala vrednost.Takq|pno pri teh šipendgah priča nevzdržnemu pojavu, ko se mora ZSMS zavzemati oelo za izplačevan}e stare vrednosti štipendij, ki v nekateiih primerih, ko se ne upoštcva določila o izplačilu ugodnejših štipendij, pomeni večjo štipendijo po starem kot po novem samoupravnem sporazumu o štipendiranju. Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije zato zahteva: - da se kadrovske štipefidije valorizira s 1. 1. 1981 in zaostanek čimprej izplača, saj so bile te štipendije nazadnje valorizirane pred 1S meseci in nikakor ne dosegajo naraščajočih žMjenjskih stroškov, ki se bodo 1. 9. 1981, ko je predvidena valorizacija za zadnjih 20 mesecev, še povečali. - da se pristopi k spreminjanju tistih določil dnižbenega dogovora in samoupravnega sporazuma o štipendiranju, ki določajo, da se kadiovska štipendija valorizira zgolj skladno z odstotkom povečevanja osebnih dohodkov, ne pa tudi z naraščajočimi avljenjskimi stroškikot to velja za štipendije iz združenih sredstev. S tem v zvezi zahtevamo, da se še enkrat preveri zgolj 18,4% varolizacija kadrovskOi štipendij, kar se nam ob naraščajoči stopnji inflacije in življenjskih stroškov zdi nesprejemljivo. - da se še enkrat preveri testvica ocen in točk, ki jo vsebuje lO.člen samoupravnega sporazuma o Stipendiranjutin jo skladno z ukinitvijo dveh dodatkov (za hitrost študija in nerazvHe občine) uskladi tako, da v skupnem izračunu ne bo pomenila zmanjšanja vrednosti štipendije glede na določila staiega samoupravnega sporazuma« - da se v predhodnem obdobju, ko še niso zvišane kadrovske štipendije, skladno z našo zahtevo na vsak način zagotovi, da ne bo prišlo do izplačevanja manjših štipendij kakor tudi, da ne bo prišlo do vračanja zneskov odtegnjenih za meseca januar in februar, kei je to v nasprotju s sprejetim dogovorom o izplačevanju ugodnejših Stipendij. Za izpolnjevanje omenjene zahteve in dogovora je potrebno skrajno zaostriti osebno odgovornost pristojnih organov v oiganizacijah združenega dela, družbenih organih in organizacijah. - da se stanarine v domovih za učence in študente ne zviiajo vse dotlej, dokler ne bo rešeno vprašanje štipendijske politike, ker se v nasprotnem samo zaostruje socialni položaj učencev in študentov, pri čemer se najbolj prizadeva te, ki že žive v težkih življenjskih pogojfli. 3. Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije ob tem nalaga vsem občinskim konferencam ZSMS, da se na ravni občin aktivno vključijo v določanje deficitarnih poklicev, za katere se bo tudi po novem samoupravnem sporazumu izplačevalo dodatke na štipedinje, da se ne bi ponovile razmere izpred let, ko se je deficitamost in suficitarnost poklicev določala brez opravljenih analiz in programov razvoja. Istočasno pa naj občinske konference ZSMS stoiijo vse, da seznanijo učence in študente štipendiste s tem, da lahko uveljavljajo zahtevo po razliki h kadrovskim štipendijam, če dohodek na družinskega člana ne presega 4.066,00 dinaijev. 4. Ugotavljamo, da obstoječi sistem zagotavljanja sredstev za gospodarjenje in za dejavnosti v študentskih, zlasti pa še v domovfli za učence, predstavlja deformacijo sistema svobpdne menjave dela, ki bi moral v čim večji meri odpravljati vpliv socialnih razlik na možnosti za šolanjane pa da ta vpliv še povečajo. Ta sistem poleg tega ruši sistem štipendiranja, saj obstoječi način ,,usklajevanja" rasti stanarin oziroma oskrbnin z rastjo štipendij samo še znižuje realno vrednost štipendij. Zato menimo, da je nujno potrebno, da se naraščajoči razkorak med stanarinami in štipendijami v čim krajšem času kompenzira z prerazporeditvijo sredstev, ki jih ima na razpolago Republiška izobraževalna skupnost, in da se takoj začne obravnava možnosti za sistemsko ureditev tega vprašanja, ki bi omogočilo, da bi samoupravne interesne skupnosti v mnogo večji meri kiile stroške delovanja š^dentskih in dijaških domov, zlasti pa še stroške celotnega vzgojnoizobraževalnega programa in stroške zaposlovanja osebja v domo\^i. POROCILO IZ DELA PREDSEDSTVA 00 ZSMS VTO KEMIJA IN KEMIJSKA TEHNO-LOGIJA V TEDNU OD 15. DO 20. MARCA JE PREDSED-STVO OO ZSMS IZPELJALO ANKETO MED ŠTU-DENTI VSEH LETNIKOV KEMIJE IN KEMIJSKE TEHNOLOGIJE. ZANKETO SO CLANI PREDSED-STVA UGOTAVLJALI, KOMU JE BILA PO NOVEM SAMOUPRAVNEM SPORAZUMU JO STIPENDIRANJU IZPLACANA MANJŠA ŠTIPENDIJA, KOT JO JE PRE-JEMAL V PRETEKLEM LETU. UGOTOVILI SO, DA JE VECINA ŠTUDENTOV, Kl PREJEMAJO ŠTIPEN-DIJE, PREJELA STIPENDIJO ENAKE VlSlNE KOT V PRETEKLEM LETU, ALI PA JIM STIPENDUE NJI-HOVI STIPENDITORJI SE NISO NAKAZALI. NI2J0 ŠTIPENDIJO STA DOBILA STUDENTA TRETJEGA LETNIKA KEMIJE: MARKO 2LICAR IN SIMONA PODERGAJS, OBA ŠTIPENDISTA ,,CELJSKE CIN-KARNE". MARKO 2LICAR JE PREJEL V MARCU ŠTIPENDIJO V VIŠINI 2300 DINARJEV, KAR JE ZA 1000 DINARJEV MANJ KOT JO JE PREJEMAL PRED MESECEM MARCEM. SIMONA PODERGAJS JE PRE-JELA V MARCU ŠTIPENDIJO V VlSlNI 2940 DINAR-JEV, KAR JE PRAV TAKO ZA 1000 DINARJEV MANJ KOT V PREJŠNJIH MESECIH. KO JE SIMONA PODERGAJS PROSILA ZA OBRAZLO2ITEV TEGA NENAVADNEGA ZNI2ANJA STIPENDIJE, SO Jl V r/CINKARNI" RAZLO2ILI, DA Jl TA VSOTA PRI-PADA PO NOVEM SAMOUPRAVNEM SPORAZUMU O ŠTIPENDIRANJU, DA PA NAJ JE TO NIKAKOR NE SKRBI, SVOJIH ,fSTO JURJEV" BO 2E SE DOBILA, CE SE BO SAMOUPRAVNI SPORAZUM SPREMENIL. za predsedstvo OO ZSMS VTO KEMIJA \N KEMIJSKA TEHNOLOGIJA Dušan Turk T RIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS Izdaja UK ZSMS, LJUBLJANA Trg osvoboditve 1/11, soba 86 UREDNtŠTVO: Mitja MARUŠKO - glavni urednik- Bojan KORSIKA -odgovorni urednik; Tomaž KRAŠOVEC - univerza; Bojan KORSIKA, Igor BAVČAR - teorlja; Rudl PODGORNIK, Dušan TURK - naravoslovje; AndreJ DRAPAL - materpoetika; Mojca DOBNIKAR - tajnica; Marjotka ŠUŠTERŠIČ - lektorica; Danilo ANTONI - likvna in tehnična oprema; Matjai HRIBAR — distribucja; Franc MILOŠIČ - posebne naloge. Stalni sodelavci: Ivo GULIČ, Miha KOVAČ, Jože NOVAK. I2DAJATELJSKI SVET: Bojan KLENOVŠEK, Primož HAIN2 Mile ŠE-TINC, Silvln LESNIK. Samo HRIBAR, Tomaž KRAŠOVEC, Jože PETROV-ČIČ (predsednik), Igor BAVČAR, Boja KORSIKA, Franc MILOŠIČ. Mitla MARUŠKO. URADNE URE so, vsak dan od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. DE-ŽURSTVA posameznih uredništev: ponedeljek — materpoatika, torek — univerza, sreda — prodaja in likovna oprema, četrtek — naravoslovje, petek - teorija; glavni in odgovornl urednik - vsak delovnik. Redni JAVNI SE-STANKI uredništva so vsak četrtek ob 17. uri. Rokopisov ne vračamo in pisem uredništvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 strani (pol avtorske pole). Celoletna naročnina je zadljake 50 din, za ostale 100 din. Številka žiro računa: 50101-678-47303, z obveznim pripisom: za TRIBUNO. TISK: Tiskarna Ljudska pravica v Ljubljanl. Priprava za tlsk: IBM Dnevnik. Oproščen! temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu St. 421-1/70 z dne 22. januarja 1973. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! / kako do štipendij ? 29. 4. 1981 je bil v Uradnem Hstu SRS, št. 11 objavljen družbeni dogovor o štipendijski politiki v SR Sloveniji kot posledica spoznanja, da so štipendije: — pomembna oblika uresničevanja kadrov-ske politike in njen sestavni del — ena od oblik izenačevanja materialnih možnosti za vzgojo in izobraževanje mladih generacij — sestavni del vlaganja v družbeno reproduk-cijo — vzpodbuda za boljše učenje in boljši študij. Družbeni dogovor opredeljuje temeljna načela, enotna izhodišča in kriterije za štipen-diranje mladih v usmerjenem izobraževanju ter naloge, obveznosti in pravice pri oblikovanju in izvajanju štipendijske politike. 1. Temeljna načela Temeljna načela družbenega dogovora so: — štipendiranje je sestavni del letnih, srednje-ročnih in dolgoročnih planov kadrov OZD — štipendiranje se mora sprotno prilagajati družbeno-ekonomskim odnosom — deiavci v ZD morajo imeti v odločanju vpliv na oblikovanje in uresničevanje štipendij-ske politike in na uporabo sredstev za štipendi-ranje. 2. Enotna izhodišča in kriteriji štipendiranja Družbeni dogovor temelji na stališču: — da mora vsaka podeljena štipendija temeljiti na kadrovskih potrebah; to pomeni, da mora štipenditor štipendistu po končanem šolanju zagotoviti delovno mesto, sa\ ga je s tem namenom tudi štipendiral. — da je upoštevan socialni vidik, tako da je omogočeno šolanje tistim, ki imajo za to nagnjenje in učne sposobnosti in se brez štipendije ne bi mogli šolati. Pri izenačenih pogojih imajo prednost otroci iz delavskih in kmečkih družin. Temeljna oblika štipendiranja so kadrovske štipendije, ki jih podeljujejo OZD, druge samo-upravne organizacije in skupnosti v skladu s kadrovskimi potrebami. Socialni vidik je sedaj upoštevan tudi pri kadrovskih štipendijah, saj 6. člen družbenega dogovora določa, da lahko zanjo zaprosi le-tisti, kateremu dohodek na družinskega člana ne presega 85 % povprečnega nettoOD SRS — uradno ugotovljenega za pre-teklo leto (povprečni OD v letu 1980 je bil 8767,00 din, 85% pa pomeni 7451,95 din). Izjema je le v primeru, ko za določeno smer študija ni dovolj kandidatov. Kot prehodna oblika štipendiranja v obdobju, ko nosilci kadrovske politike še ne zagotavljajo kadrovskih štipendij v obsegu, ki ga terjajo srednjeročne in dolgoročne kadrovske potrebe, se podeljujejo štipendije iz združenih sredstev. To so sredstva, ki jih združujejo OZD v višini do 0,5 brutto OD. Iz teh se plačujejo tudi razlike h kadrovskim štipendijam, uporab-Ijajo se za solidarnostno prelivanje v občine, v Fri izračunu štipendije se steje, da znaša prispevek staršev k pokrivanju življenjskih stroškov udelezencev v usmerjenem izobraževanju: a> če zneša mesečni dohodek na družinskega člana (vključno z otroskiru dodatkom) b) 50,1 - 55 % poprecnega mesecnega neto osebnega dohodka v SH Sloveniji,ugotov-ljenega za preteklo leto skega član a 1. če se šola učenec oz.študent v kraju stalnega bivanja 75 % 70 % 65 * 60 % 55 * 50 % 40 % 0 % kaLerih združena sredstva ne zadoščajo za šti-pendiranje, ter za štipendiranje \z Titovega sklada in iz sklada Borisa Kraigherja. Pogoj. ia lahko nekdo zaprosi za štipendijo in razliko h kadrovski štipendiji iz združenih sredstev, je, da dohodek na družinskega člana ne presega 55 % povprečnega OD v SRS (to je ne več kot 4821,85 din na družinskega člana). Podrobneje so temeljna načela, izhodišča in kriteriji \z tega dogovora opredeljeni v samo-upravnem sporazumu o štipendiranju, ki ga v občinah podpisujejo delavci in delovni Ijudje v OZD in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih. 1. Kadrovske štipendije Novi samoupravni sporazum določa za povprečno oceno 150 točk več oz. 230 točk več za povprečno oceno 9,4 — 10,0 (glej tabelo 1) in dodatek za 200 točk za izrazito deficitar-ne poklice v posameznih občinah. Sklep o tem, kateri poklici so deficitarni, sprejme skupščina podpisnikov sporazuma o štipendiranju v občini. Ni pa več dodatka za hitrost študija (do 250 točk) in dodatka za študente iz nerazvitih občin (do 200 točk). Število točk za posameznega štipendista se določa vsako leto na novo glede na učni uspeh v preteklem letu, razen za študente prvega letnika, ki imajo vsi enotno, ne glede na učni uspeh, 650 točk. Vrednost točke, ki trenutno znaša 3,26 din, se bo ob začetku vsakega šolske-ga leta usklajevala z gibanjem OD v SRS. Štipendist, ki bo prejemal kadrovsko štipen-dijo, bo lahko uveljavljal, iz združenih sredstev v občini stalnega bivališča, pravico do razlike med najnižjo kadrovsko štipendijo (za študente 600. točk ali 1956,00 din, če je točka vredna 3,26 din) in višino štipendije, ki bi mu pripadla iz združenih sredstev. Z Štipendije iz združenih sredstev Medtem ko je višina kadrovskih štipendij odvisna od gibanja OD, so podlaga za določitev višine štipendij iz združenih sredstev življenski stroški prosilca. Štipendija iz združenih sredstev obsega: — osnovno štipendijo, ki znaša za študente največ 30 % povprečnega OD, če se štipen-dist šola v kraju stalnega bivališča. Višina osnovne štipendije se bo za vsako šolsko leto usklajevala z uradno ugotovljeno višino porasta življenjskih stroškov v SRS. — dodatek k osnovni štipendiji, ki znaša največ 25 % povprečnega netto OD, če se šola izven kraja stalnega bivališča. - dodatek za stroške prevoza, ki presegajo 3 % netto OD (torej, če stroški za prevoz prese- gajo 263 din); upoštevajo se samo stroški za prevoz v medkrajevnem prometu. Tako dobljeno višino štipendije (30% + 25 % = 4821,85 din ali 30 % + 3 % = 2893,10 din ali več) se zmanjša za prispevek staršev v višini, ki jo ponazarja labela 2, s tem da celotna štipendija ne sme presegati 55 % povprečnega ODvSRS(toje 4821,85 din). Prak*ičen primer: Štipendistu, ki prejema osnovno štipendijo, to je 30 % povprečnega OD ali 2630,10 din, in dodatek 25 % ali 2191,75 din, ker se šola izven kraja stalnega bivališča, kar pomeni skupaj 4821,85 din, mesečni odhodek na družinskega člana pa znaša 50,1 —55% povprečnega OD (to je med 4392,26 in 4821,85 din), se od šti-pendije odšteje delež staršev od dohodka na družinskega člana v višini 50% (to je med 2196,13 in 2410,92 din). Torej izplačala se mu bi štipendija v višini od 2410,93 do 2625,72 din. Samoupravni sporazum opredeljuje tudi dodatek (stimulacijo) za dosežen učni uspeh, in sicer: - študentom s povprečno oceno 8 — 8,6 5 % povprečnega netto OD — študentom s povprečno oceno 8,7 — 10,0 10 % povprečnega netto OD. Ti podatki ne pripadajo študentom prvega letanika. Študentje, ki bodo zaprosili zaštipen-dijo iz združenih sredstev, so se dolžni hkrati prijaviti tudi na razpis kadrovskih štipendij, če bodo le-te razpisane za njihovo smer študija. Bojan Klenovšek TRENUTNO RAZMERJE ŠTUDIRAJOČIH V SLOVENIJI ,,Občani imajo pravico, da pod enakimi, z zakonorri določenimi pogoji pridobivajo znanje in strokovno izobrazbo na vseh stopnjah izobraževanja, v vseh vrstah šol in v drugih izobraževalnih zavodih." (165. člen USTAVESFRJ)1* Vsebna tega prispevka bo temeljila predvsem na nekaterih statističnih podatkih, ki nam bodo poskušali podati plastično predstavo o trenutni situaciji študira-jočih v Sloveniji (Maribor, Ljubljana). Večina svtistič-hih obdelav je vzeta iz prispevka, objavljenega v Časo-pisu za kritiko znanosti (glej pod op. 1/), nekaj pa jih je priredil (beri preračunal) tudi avtor tega prispevka na podlagi rezultatov Centra za razvoj univerze (UK ZSMS). V trenutni situaciji, ko gre za vp-ašanje (z eksisten-čnega vidika) ,,študirati ali ne študirati", ne sme ostati neprizadet noben ,,zaveden" študent. Stanovanjska problematika skupaj s štipendijsko potitiko je za sedaj eden izmed najbolj perečih problemov študirajočih. Številke govorijo (so govorile, bodo govorile), da je število študentov, prosilcev za sprejem v študentske domove, večje od števifa ležišč (situacije ne omilijo nikakršni ilegalci, pogoji bivanja v že funkcionirajcčih domovih niso povsod enaki, interval pogojev bivanja se giblje od neprimernega do primernejšega. Ce vzamemo število dejansko študirajočih na Univerzi E. Kardelja, potem vidimo, da je le-teh 18050, od tega je 14251 rednih (na služenju vojaškega roka naj bi bilo 2390 bodočih študentov), to je tistih, ki se neposredno srečujejo s študijskim procesom, s problemi, ki se ne tičejo le prehrane, štipendij, ampak tudi bivanja. Gre za preprosto (očitno neznano) dejstvo, da morajo Ijudje, v tem primeru študentje, najprej jesti, piti, stanovati, se oblačiti, preden se lahko ukvarjajo s študijem, oz. sploh lahko reproduci-rajo svoje fizične zmožnosti. TABELA šol. leto 1980/81 (velja za redne študente) DOMOVI PRI ZASEBNIKIH V KRAJ ŠOLANJAA) abs. 3919 %27,5 4988 5344 35 37,5 šol. leto 1979/80 (ilustrativno samo v %) 17,00 35 DOMA (28). VOZILO (20) - 40 Številke lahko varajo, v tem primeru je tako, saj gre v tem letu za 10,5 % povečanj« študentske populacije v študentskih domovih, kar bi bilo seveda razveseljivo, sprememba pa je le navidezna, saj ne gne za dejansko povečanje ležišč oz. številčnejšo gradnjo domov v preteklih letih, ampak ima prste vmes tudi novi vojaški zakon, ki vpliva na manjše število dejansko študirajoče populacije. Seveda je to letos izjemoma in bo potem ta številka zopet padla, odvisno pač od števila študira-jočih in pa od pospešene ali nepospešene gradnje novih študentskih domov. V prispevku gre za vprašanja, hipotezo, na podlagi analize ,,občinske in socialne strukture študirajočih ugotoviti, v kolikšni meri nerešeno stanovanjsko vpra-šanje študirajočih, poleg drugih dejavnikov, selekcio-nira študente podpriviligiranih družtenih skupin pred in med izobraževalnim procesom v slovenskem visokem šolstvu. Gre za predpostavko, da visokošolski izobraževalni sistem kot zaključni del celotnega izobraževalnega sistema fiksira obstoječe ,,stanje" družbene strukture in je tako le zrcalna podoba obsto-ječih socialnih razmerij. V tem smislu Studij predstav-Ija ,,pripravo" mladih na določen družbeni položaj, ki se legalno določa skozi študij, določen pa je že z ,,biološkim aktom" rojstva v določenem (v našerm primeru ,,privilegiranem") družbenem razredu. Za preliminarno dokazilo gornje predpostavke podaja avtor tabelo, ki prikazuje strukturo študentov sloven-skih višjih in visokošolskih ustanov glede na izobrazbo očeta. TABELAI V tabeli 1 razdelimo najprej izobrazbene kategorije na dve osnovni skupini: — na kategorijo neizobraženih (podprivilegirani) — na kategorijo izobraženih (priviligirani) TABELA2 \z tabele je jasno razvidno, da so študentje, ki izhajajo iz podpriviligiranega družbenega razreda (ročno delo), bistveno ,,podreprezentirani" v socialni strukturi študirajočih. Se posebej je ta podreprezenti-ranost opazna na Ijubljanskih fakultetah in na VŠTK: čeprav predstavlja družbeni razred, iz katerega izhaja-jo, 65,7 % glede na strukturo moškega prebivalstva, pa so v celotni strukturi rednih študentov zastopani le z 19,2%. Na osnovi analize podatkov iz tabel 1 in 2 se izkaže, da višje in visoko šolstvo reproducira obstoječo druž-beno strukturo in razmerja med posameznimi družbe-nimi razredi. ^* ** do tega leta nista šteta Dom FSPN in Dom VŠZD p *** številke so ocenjene v Stevilu razpoložljivih ležišč ni Oražnovega doma Ob pogledu na tabelo 3, se lahko vprašamo, ali je pomanjkanje študentskih ležišč eden od vzrokov ali celo najpomembnejši vzrok v socialni selekciji v višjem in visokošolskem izobraževalnem sistemu — ali pa je to pomanjkanje indic obstoječih razmerij socialne selek-cije podpriviligiranih v izobraževalnem sistemu in s tem to selekcijo tudi utrjuje. Grfc za pravilnost zadnje variante, kajti tudi če bi kakorkoli (g!edt> na realne razmere je dejansko nemo-goče) zgradili zadostno število domov, s tem ni mogoče preprečiti selekcije v osnovnem in srednje-šolskem izobraževalnem sistemu. Pomanjkanje štu-dentskih stanovanj je po eni strani samo izraz tržnih zakonov, ki selekcionirajo študirajoče, po drugi strani pa onemogoča kakršnokoli spremembo obstoječega stanja. V procesu selekcije podpriviligiranih v višjem in visokošolskem izobraževalnem sistemu pa nerešeno stanovanjsko vprašanje nastopa kot tisti ,,dodatni" element, ki študentu, ki izhaja iz podprivilegiranega razreda, ki ni iz Ljubljane ali bližje okolice, ki je navadno obiskoval slabšo srednjo šolo in ki ima ,,nižje aspiracije" (čimprej končati šolo in postati ekonom-sko ,,neodvisen" — od tod tudi večji vpis študentov iz podprivilegiranih družbenih slojev na višje šole), dejansko onemogoča izobraževanje in ga izvrže iz višješolskega in visokošolskega izobraževalnega pro-cesa. Pomembno je tudi opazovati in analizirati regionalne strukture študirajočih, ugotoviti prekrivanje med socialno in regionalno strukturo in iz tega izvesti ugotovitev, v kolikšni meri nerešeno stanovanjsko vprašanje študirajočih vpliva na njihovo socialno selekcijo. Znano je, da se visokošolske institucije formirajo v tako imenovanih ,,urbanih centrih", tčjer so skoncerv trirane vse pomembnejše funkcije (t.im. ,,urbane funkcije"), ki po svojem obsegu in značaju ,,prese-gajo" vsakodnevno dejavnost manjših lokalnih enot. V ekonomskem smislu so centri izraz prostorske koncerv tracije presežne vrednosti, tako z neposredno obkrožu-jočega urbanega zaledja kot tudi s podeželja. Temu ustrezna je tudi socialna struktura prebival-stva urbanih centrov in neposrednega zaledja: prevla-dujejo izobraženi industrijski delavci ter strukture z višjo in visokošolsko izobrazbo, torej tiste kategorije, ki pošiljajo daleč največ študentov na univerzo. Social- (Nadaljevanje na 5. strani) (Nadaljevanje s 4. strani) riu položaju študirajočih se torej pridružuje ee storska bližina (ki tu ne nastopa kot fizična, iveč kot izrazito družbena kategorija), kar pomeni, se študirajočemu ni potrebno navajati na novo iaino in urbano okolje, iskanje stanovanja, pred-m pa so življenjski stroški nižji. Prostorska mobilnost študirajočih je izredno nizka, n od vzrokov pa je tudi pomanjkanje študentskih novanj. Iz konceptualizacije razmerja ,,periferija—center" aja torej naslednje: čim bolj je neka občina prostor-iboddaljena od nekega urbanega centra, tem manj je družbenoekonomsko razvita, tem manjši je delež vilegiranih družbenih slojev v celotni strukturi ibivalstva in v strukturi študirajočih je zastopana z manjšim številom študentov; ti študentje izhajajo v večji meri iz nižjih izobrazbe-nih kategorij kot v urbanih centrih (čeprav so tudi tu podprivilegirani); za te študente s« tem bolj pojavlja nerešeno stano-vanjsko vprašanje kot dejavnik socialne selekcije. Zanimiva je tudi struktura študentov fakultet Ijub-tske Univerze glede na občine, iz katerih izhajajo. »teza je sledeča: čim bolj je neka občina oddaljena urbanih centrov, tem manj je družbeno-ekonomsko vita, tem nižjo izobrazbeno strukturo ima in s tem njšim številom je zastopana v celotni strukturi dirajočih. Torej to pomeni, da občine, ki so najbolj viti urbani centri v SRS, dajejo največ študentov na ultete Ijubljanske Univerze. Ugotavlja se tudi, da se like med razvitimi in nerazvitimi občinami glede /ila študentov povečujejo in ne zmanjšujejo. Dejstvo je, da če povežemo primerjavo socialne jkture moškega prebivalstva s socialno strukturo dirajočih po občinah, lahko izpeljemo hipotezo o nanjkanju študentskih stanovanj pri selekciji štu-itov in podprivilegiranih družbenih skupin. jlejmo raztog, ki pripelje hipotezo do pravilnega. t je navedeno, so srednje šole distribuirane po celi veniji (res da neenakomerno, vendar za večino Sin obstaja možnost prevoza), tako da del mladine, izhaja iz podprivilegiranih družbenih skupin. lahko nekako zaključi šolanje na srednjih šolah. Poleg tega iz podatkov o izobrazbeni strukturi prebivalstva beremo, da je v teh občinah znatno manj srednjega reda (višje izobrazbene kategorije), kar zmanjšuje kurenco pri vstopu v srednje šolstvo. Drugače 'edano, pri vstopu v srednje šolstvo je položaj idine iz podprivilegiranih družbenih skupin v rijših in manj razvitih mestih ugodnejši, kot pa je ožaj njihovih vrstnikov v večjih urbanih središčih ubljana, Maribor, Kranj). Slednje namreč prevladu- razred v mestih izriva iz srednjih šol. Čim večje je sto, tem manj študirajočih iz podprivilegiranih ibenih skupin pošilja na univerzo. Pri vstopu v višje visoko šolstvo pa se položaj diametralno spremeni; je položaj mladine iz podprivilegiranih družbenih pin iz Ljubljane, Maribora, Kranja dosti boljši od ožaja njihovih vrstnikov iz manjših in bolj oddalje- mest in podeželja. Položaj zadnjih poslabša pred-m dejstvo višjih življenjskih stroškov, kar že tako labšuje njihov slab ekonomski položaj, vpliva pa na,,aspiracije", ki se pri študirajočih iz te katego-izteče v maksimo: čim hitreje postati ekonomsko dvisen. Struktura študirajočih na višješolskih in visoko-kih institucijah torej izraža zrcalno podobo celotne žbene strukture, njene razdelitve na privilegirane in Iprivilegirane, na izobražene in neizobražene; in to žbeno strukturo tudi ohranjuje in utrjuje s tem, da otavlja reprodukcijo obstoječih razmer med privile-mimi in podprivilegiranimi. Struktura študirajočih izraža samo teh razmerij, izraža tudi vsa druga tislovja, ki so značilna za sedanjo stopnjo družbe-p razvoja, kakor protislovje med mestom in po-leljem. Na osnovi dosedanje analize se je potemtakem azalo, da pomanjkanje študentskih stanovanj priza-a prav tiste študente, ki izhajajo iz ,,perifernih in fij razvitih predelov, ki izhajajo iz podprivilegiranih žtenih skupin." Ce smo rekli, da mladina iz Iprivilegiranih družbenih skupin v perifernjh in TABELA 1: STRUKTURA ŠTUDENTOV PO IZOBRAZBI OČETA - REDNI ŠTUDENTJE manj razvitih občinah relativno lažje pride v srednj šole kot njeni vrstniki v mestu, pa je pri vstopu v viSjt in visokošolski študij njihov položaj dosti težji. Tu si problemom socializacije v novo okolje, dejstvu, da sc obiskovali slabše šble, da imajo slabše ocene, pridru žuje kot centratni problem stanovanje. V tej točki nastopa pomanjkanje študentskih stano-vanj kot dejavnik selekcije podprivilegiranih v višješolskem in visokošolskem izobraževalnem sistemu. Nerešeno vprašanje stanovanja onemogoča študij in študent, ki stanovanja nima, ,,izpade" iz izobraževal-nega sistema že v prvem letniku. Latentno pomanjkanje stanovanj za študente je torej po eni strani izraz obstoječih (in že analiziranih) razmer v visokošolskem izobraževalnem sistemu, po drugi strani pa v točki, ki smo jo opisali, rerešeno stanovanje eksplicitno nastopa kot dejavnik selekcije pri podprivilegiranih v višjem in visokem šolstvu. Dejstvo pomanjkanja študentskih stanovanj in odsotnost (učinkovitega) družbenega usmerjanja v stanovanjski gradnji za študente pomeni, da je stano-vanje, kakor tudi študij, privatna stvar posameznika in kot taka odvisna od njegovega položaja v družbeni strukturi. IVOGULIČ 1/ Menim, da je ta izvleček iz USTAVE SFRJ prime-ren kot predlog k obravnavi o ,,Stanovanju kot dejavniku socialne selekcije študentov iz podprivilegi-ranih družbenih skupin v visokošolskem izobraževal-nem sistemu" (naslov in vsebina v drugi polovici tega teksta je vzeta iz prispevka P. Gantarja, objavljenega v Časopisu za kritiko znanosti, udk 3 1977, št. 19-20). Zakaj, boste izvedeli iz teksta samega. 2/ Tabeli ,,Struktura študentov po izobrazbi očeta - redni §tudentje" (1,2) kažeta podatke za Sol. I. 1974/75, se pravi, da so stari 6 let, vedeti pajetreba, da je potretno za ,,negacijo" obstoječega stanja precej več let (vzcmi za primer gradnjo študentskih, dijaških domov), Trdim lahko, da se situacija v teh 6 letih ni ne vem kako korenito spremenila. TABELA. 2. STRUKTURA ŠTUDENTOV P0 IZOBRAZBI OČETA - REDNI ŠTUDENTJE PREDLOG SAMOUPRAVNE GA SPORAZUMA O ŠTIPE NDIRANJU Da bomo v skladu z interesi združenega dela čim-i] učinkovito uresničevali temeljna načela štipendij-6 politike v SR Sloveniji, opredeljene v družbenem igovoru o kadrovski pclitiki in v družbenem dogovo- o štipendijski politiki v SR Sloveniji delavci in lovni Ijudje v organizacijah združenega dela in ugih samoupravnih organizacijah in skupnostih na imočju občine.........sprejemamo SAMOUPRAVNI SPORAZUM OŠTIPENDIRANJU VOBČINI I.TEMELJNANAČELA Lčlen S tem samoupravnim sporazumom se udeleženci orazumemo o pravicah, obveznostih in odgovorno-ih pri oblikovanju in izvajanju štipendijske poiitike v L\n\, o enotnih merilih in kriterijih pri podeljevanju določanju višine štipendij, o uveljavljanju solidarno-med organizacijami združenega dela in drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi v SR Sloveniji, o organih udeležencev tega samoup.avnega sporazuma in o drugih zadevsh, pomembnih za učinkovito uresničevanje dogovorjer-3 štipendijske politike. 2. člen Delavci in delovni Ijudje v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupno-stih smo nosilci štipendijske politike, zato je naša pravica in dolžnost, da se pri oblikovanju štipendijske politike neposredno zavzemamo za uresničevanje načel, določenih v družbenem dogovoru in za smotrno uporabo sredstev, namenjenih za štipendtranje. Zaradi tega bomo zagotovili, da bodo pravice, obveznosti in odgovornosti, kriteriji in merila ter druge zadeve, ki jih urejamo s tem samoupravnim sporazumom, uveljav-Ijene v naših samoupravnih splošnih aktih. Udeleženci tega sporazuma so tudi občani, ki z osebnim delom in lastnimi sredstvi opravljajo gospo- darsko ali negošpodarsko dejavnost ali njihova zdru-ženja, ki pristopajo k temu sporazumu in imajo enake obveznosti in pravice kot ostali udeleženci sporazuma. 3. člen V letnih, srednjeročnih in dolgoročnih planih kadrov organizacij združenega dela ter samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti bomo udeleženci opredelili, koliko in kakšne kadre si bomo zagotavljali s štipendiranjem. S tem bomo prispevali k usklajevanju izobraževanja s kadrovskimi potrebami združenega dsla, k usmerjanju mladine pri izbiri poklica in k racionalni uporabi sredstev. Zavzemali se bomo za sprotno prilagajanje sistema štipendiranja razvoju družbeno ekonomskih odnosov, družbenim potrebam in vzgojno izobraževalnemu sistemu. Pri izvajanju štipendiranja uveljavljamo poklicno usmerjanje in svetovanje tako, da bodo nagnjenja in sposobnosti mladine, ki se odloči za nadaljnje izobra-ževanje v vzgojno izobraževalnih programih, usklajena s kadrovskimi potrebami, opredeljenimi v razvojnih planih organizacij združenega dela in družbeno politi-čnih skupnosti. 4. člen Pri določanju štipendijske politike in podeljevanju kadrovskih štipendij in štipendij iz združenih sredstev bomo zagotavljali, da bodo vse štipendije temeljile na kadrovskih potrebah, da bo upoštevan socialni vidik, tako da omogočamo šolanje tistim, ki imajo nagnjenja in učne sposobnosti in se brez štipendije ne bi mogli šolati. Zato bomo udeleženci zagotavljali, da bodo štiperv dije: — sestavni del vlaganj v družbeno reprodukcijo, — instrument kadrovske polittke organizacij združe-nega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, — usmerjevalni dejavnik pri vključevanju mfadine v usmerjenem izobraževanju, — obiike povezovanja in vzpostavljanja razmerij udele-žencev v usmerjenem izobraževanju z nosilci štipen-diranja v skladu z njihovimi kadrovskimi^jotrebami in hkrati stimulacija mladine za takšno povezo-vanje, — spodbuda mladini za boljše učenje, — ena izmed oblik izenačevanja materialnih možnosti mladine za šolanje. 5. člen Temeljna oblika §tipendiranja so kadrovske štipen-dije, ki jih podeljujejo organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti v skladi s kadrovskimi potrebami, opredeljenimi s kadrovskimi in razvojnimi plani tistim udeležencem v usmerjenem izobraževanju, ki se izobražujejo po vzgojnoizobraže-valnih programih oziroma smereh, za katere.so ne-posredno zainteresirane. Razlike h kadrovskim štipendijam se lahko podelijo štipendistom, katerih kadrovska §tipendija,izračunana (Nada jevanje na 7. strani) ,,PROBLEMI NAŠI VSAKDANJI!" Stanovalci študentskih domov v teriboru smo po zakonu tretirani ot koristniki stanovalskih uslug, ki h družba preko uprave Študent-kih domov nudi pripadnikom naj-šžjih socialnih kategorij, t. j. tistim tudentom, ki izhajajo \z družin, v aterih je povprečni dohodek na »Iružinskega člana najnižji v Slove-iiji. Tega načela se uprava v Iružbenem smislu resnično drži, aj v ŠD danes resnično prebivajo ;tudentje, ki bi brez možnosti >ivanja v SD verjetno morali študij prekiniti. Iz takega vidika je ŠD dejansko socialna ustanova vse dotlej, dokler svojim stanovalcem omogoča biva-nje pod finančno omejenim breme-nom. Tega pa žal ta trenutek več ne počne. Skratka, stanarina, ki bi jo morali plačevati študentje — stano-valci, je po sedanjem proračunu tako visoka, da je ne moremo več sprejemati. Podajmo sedaj krajši pregled o tem, J SPORAZUMA 35. člen Udeleženci samoupravnega sporazuma bomo obli-kovali skupščino delegatov udeležencev samouprav-nega sporazuma^ izvršne organe in organe samoupravne kontrole v občini in republiki, preko katerih bomo zagotavljali neposreden in odločilen vpliv delavcev v združenem delu na uresničevanje štipendijske politike v skladu s tem sporazumom in na smotrno gospodar-jenje s sredstvi, ki jih združujemo. Mandatna doba teh organov traja §tiri leta. 1. SKUPŠČINA DELEGATOV UDELEŽENCEV SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA 36. člen Skupščino delegatov udeležencev samoupravnega sporazuma v občini sestavljajo delegati udeležencev. Temeljne organizacije združenega dela in druge samo-upravne organizacije in skupnosti udeleženke tega sporazuma bomo oblikovale konference delegacij, ki delegirajo delegate v skupščino udeležencev samo-upravnega sporazuma. Te konference delegacij se orga-nizacijsko oblikujejo enako kot konference delegacij, ki delegirajo delegate v zbor združenega dela v občini. Delegata v konferenco delegatov imenuje delavski svet ali njemu ustrezen organ upravljanja udeležencev samoupravnega sporazuma. 37. člen V skupščini delegatov udeležencev v občini imajo po eno delegatsko mesto tudi občinska konferenca SZDL, občinski svet zveze sindikatov, občinska konfe-renca zveze socialistične mladine Slovenije in skup-ščina skupnosti za zaposlovanje v občini. 38. člen Skupščina delegatov udeležencev samoupravnega sporazuma v občini opravlja zlasti naslednje naloge: — spremlja, analizira in skrbi za izvajanje §tipendijske politike v občini s tem, da na podlagi ugotovitev o stanju spodbuja in organizira družbeno poiitično dejavnost za uresničevanje tega samoupravnega sporazuma, — razpisuje in podeljuje Stipendije iz združenih sred-itev in odloča o izplačevanju razlik v skladu z 12. členom tega sporazuma, — obravnava in oblikuje stališča k predlogu meril za solidarnostno prelivanje sredstev in k drugim vpra-šanjem, ki jih zastopajo njihovi delegati v skupšči-nah udeležencev v republiki, — sodeluje z drugimi dejavniki v občini, ki s svojo dejavnostjo lahko vplivajo na oblikovanje in uresni-čevanje štipendijske politike v občini, zlasti z vzgoj-no-izobraževalnimi organizacijami, službo poklic-nega usmerjanja itcL, — najmanj enkrat letno poroča udeležencem o uresni-čevanju štipendijske politike, o uporabi združenih sredstev in o režultatih štipendiranja iz združenih sredstev, — obvezno obravnava pripombe, mnenja in predloge organov upravljanja udeležencev k poročilu iz prejšnje alinee, — ugotavlja krSitve samoupravnega sporazuma in izreka sankcije, — oblikuje predloge \n daje pobudo skupščini delega-tov udeležencev samoupravnega sporazuma na ravni republike za usklajeno akcijo obravnave in spre-jemanja predlaganih sprememb in dopolnitev, — voli predsednika in namestnika predsednika skup-ščine delegatov ter predsednika in člana izvršnega odbora skupSčine na predlog občinske konference SZDL. — voli delegate v skupščino Titovega sklada za štipen-diranje in zastopa Titov sklad v občini v skladu s pravili tega sklada, — sprejema poslovnik o delu skupščine delegatov v občini in njenega izvršnega odbora, — ugotavlja izvolitev samoupravne kontrole pri skup-ščini udeležencev v občini, ki jo ha podlagi občirv (Nadaljevanje na 8. strani) 8 (Nadaljevanje s 7. strani) ske konference SZDL izvolijo udeleženci samo-upravnega sporazuma v občini neposredno, — opravlja druge naloge, za katere je zadolžena ali jo zanje pooblaste udeleženci samoupravnega spora-zuma. 39. člen Skupščina delegatov udeležencev samoupravnega sporazuma v občini se sestaja po potrebi, vendar najmanj dvakrat tetno. Sejo skupščine sklicuje in vodi predsednik skupščine. Predsednik skupščine je dolžan sklicati sejo skupščine, če to zahteva najmanj petina udeležencev sporazuma v občini ali občinska konfe-renca SZDL. Če predsednik skupščine ne skliče seje skupščioe v 20 dneh po prejemu predloga, jo lahko skliče predlagatelj. 40. člen Skupščina delegatov udeležencev samoupravnega sporazuma je sklepčna, če je navzoča večina delega-tov. Skfepi skupščine so veljavni, če zanje glasuje večina vseh deiegatov udeležencev samoupravnega sporazuma. Z IZVRŠNI ORGANI 41. člen Izvršni odbor skupščine delegatov udeležencev samoupravnega sporazuma v občini spremlja in skrbi za izvajanje samoupravnega sporazuma v skladu s smer-nicami skupščine delegatov udeležencev, pripravlja predloge za podeljevanje štipendij in razlik, skrbi za uresničevanje sklepov skupščine delegatov udeležencev sporazuma, pripravlja gradivo za sejo skupščine delega-tov udeležencev in opravlja druge naloge, za katere ga pooblasti skupščina. 42. čten Izvršni odbor skupščine delegatov udeležencev v občini šteje najmanj 7 članov, izvoljenih izmed delega-tov udeležencev. V izvršni odbor delegirajo po enega delegnta tudi občinska konferenca SZDL, občinski svet zveze sindikatov, občinska konferenca ZSMS in skupščina skupnosti za zaposlovanje v občini. Mandat-na doba izvršnega odbora je štiri leta. 43. člen Seje izvršnega odbora skupščine delegatov udele-žencev v občini sklicuje in vodi predsednik. Seje skli-cuje po potrebi. Predsednik izvršnega odbora je dolžan sklicati sejo, če to zahteva skupščina delegatov udele-žencev, predsednik skupščine delegatov udeležencev, tretjina članov izvršnega odbora ali občinska konfe-renca SZDL. 44. člen Predsednik izvršnega odbora skupščina delegatov udeležencev v občini na podlagi sklepov skupščine deiegatov udeležencev podpisuje pogodbe o štipendira-nju iz združenih sredstev, je odredbodajalec za sklad združenih sredstev, skrbi za izvrševanje sklepov izvršnega odbora ter v zvezi s tem daje naloge stro-kovni službi in opravlja druge naloge v okviru sklepov skupščine in izvršnega odbora. 45. člen Strokovno tehnične in administrativne naloge v zvezi z uresničevanjem tega samoupravnega sporazuma in zagotavljanje pogojev za normalno delo organov upravljanja udeležencev tega samoupravnega sporazu-ma bo opravljala strokovna služba pri skupnosti za zaposlovanje v občinah. 3. ORGANI SAMOUPRAVNE KONTROLE 46. člen Udeleženci v občini bomo oblikovali odbor samo-upravne kontrole, ki bo nadzorovat: — uresničevanje samoupravnega sporazuma pri udele-žencih samoupravnega sporazuma na pobudo skup-ščine delegatov udeležencev, izvršnega odbora skup-ščine delegatov udeležencev sporazuma, družbenega pravobranilca samoupravljanja in na lastno pobudo, — uresničevanje sktepov skupščine delegatov udele-žencev in izvršnega odbora skupščine udeležencev sporazuma — uresničevanje kriterijev in meril pri podeljevanju šti-pendij in določanju višine §tipendij in opravlja druge naloge, potrebne za dosledno uresničevanje samoupravnega sporazuma. 47. člen Odbor samoupravne kontrole v občini šteje 7 članov. Kandidate za predsednika, namestnika pred-sednika in člane bo predlagala občinska konferenca SZDL izmed neposrednih proizvajalcev iz organizacij zdcuženega dela s področja materialne proizvodnje. Odbor samoupravne kontrole bodo imenovali organi upravljanja udeležencev samoupravnega spora-zuma za mandatno dobo štirih let. VH. JAVNOST DELA IN EVIDENCA PODATKOV 48. člen Udeleženci se sporazumemo, da bomo zagotavljali javnost pti podeljevanju kadrovskih štipendij in šti-pendij iz združenih sredstev. Samoupravnim organom udeležencev bomo posre-dovali podatke za spremljanje uresničevanja dogovor-jene štipendijske politike. Podatki bodo podlaga za sprejemanje odločitev o usmerjanju in uporabi združe-nih sredstev v skladu-s potrebami združenega dela in za programiranje družbene aktivnosti za uresničevanje načel, kriterijev in meril iz tega samoupravnega spora-zuma. Sklepi skupščine udeležencev in izvršnega odbora udeležencev samoupravnega sporazuma v občini se pošljejo vsem udeležencem v štirinajstih dneh po seji. 49. člen Udeleženci bomo posredovali strokovni službi skup-nosti za zaposlovanje, ki bo opravljala strokovno tehni-čne naloge za samoupravne organe udeležencev nasled-nje podatke: — predvideno število kadrovskih štipendij, ki jih bomo razpisali na posameznih smereh in stopnjah šolanja v tekočem letu, — podatke za skupen razpis kadroyskih štipendij, — pregled podeljenih kadrovskih štipendij, ki so bile razpisane v tekočem letu in podatke o štipendistih, — pregled razpisanih kadrovskih štipendij, z» katere ni bilo prijavljenih kandidatov in zato niso bile pode-Ijene, — pregled vseh štipendistov, ki prejemajo kadrovsko štipendijo, — druge podatke, ki se nanašajo na štipendiranje in so v skupnem interesu, če se bomo tako dogovorili udeleženci samoupravnega sporazma. 50. čien Skupščina delegatov udeležencev v.občini je ob koncu leta dolžna dati udeleženctem podatke o pode-Ijenih štipendijah iz združenih sredstev. Iz navedenih podatkov mora biti razvidno zlasti: — število podeljenih štipendij, — socialna struktura Stipendistov, — število štipendistov po posameznih smereh in stop-njah šolanja, — podatki o štipendistih, ki prejemajo razlike h ka-drovskim štipendijam VII. KRŠITVE SAMOUPRAVNEGA SPORAZUMA IN SANKCIJE ZOPER KRŠILCE 51. člen Udeleženci samoupravnega sporazuma o štipendi-ranju in skupščine delegatov udeležencev samouprav-nega sporazuma o štipendiranju imajo pravico predla-gati uvedbo postopka za ugotovitev kršitve samouprav-nega sporazma. Za kršitve samoupravnega sporazuma štejemo: — če udeleženec prevzame štipendista brez soglasja prejšnjega štipenditorja in štipendista, — če udeleženec ne razpiše štipendij v skladu z ugo-tovljenimi potrebami, — če udeleženec daje napačne podatke, ki se nanašajo na štipendiranje, — če udeleženec ne pošilja pravočasno podatkov ustreznim službam, — če ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o štipendiranju in samoupravnega sporazuma o šti-pendiranju, — če podeljuje štipendije mimo meril in kriterijev, — če nenamensko uporablja združena sredstva, — druge kršitve, ki jih ugotovijo udeleženci samo-upravnega sporazuma o štipendiranju v občini. 52. člen Udeleženci bomo uveljavljali moralne sankcije proti tistim udeležencem samoupravnega sporazuma, ki ne bodo spoštovali dogovorjenih pravic in obveznosti. 53. člen O izreku ukrepa udeležencu, ki ne izpolnjuje samo-upravnega sporazuma, bomo odločali udeleženci na seji skupščine udeležencev v občini. Če bo skupščina ugotovila, da kateri od udeležfl cev ne izvaja določil samoupravnega sporazuma, lahl sprejme naslednje ukrepe: — da ugotovi kršitev sprejetih obveznosti in to ugot vitev pošlje organu upravljanja udeležencev sam upravnega sporazuma, da o njej razpravlja I ukrepa, — od udeležencev zahteva, da o ugotovitvi o neizpc njevanju sprejetih obveznosti razpravljajo na zboi delavcev, — da izreče udeležencu opomin, ki se skupaj z obi zložitvijo objavi v sredstvih javnega obveščanja. VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 54. člen Ta sporazum začne veljati z dnem, ko ga podpišej dve tretjini organizacij združenega dela, samoupravnl organizacij in skupnosti na območju občine in velja; podpisnike. 55. člen Evidenco udeležencev tega samoupravnega spor zuma vodi praviloma kadrovska oziroma druga služl občinske skupščine. 56. člen Spremembe in dopolnitve tega samoupravne sporazuma lahko predlaga vsak udeleženec samouprj nega sporazuma o žtipendiranju ter skupščina dele tov udeležencev v občini. Predlog sprememb je Sf ko ga sprejmejo vsi udeleženci samoupravnega spor ma in ko to ugotovi skupščina delegatov udeležc samoupravnega sporazuma o štipendiranju v občini.| 57. člen Ko začne veljati ta sporazum, sedanje skt komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o pendiranju na ravni občine najkasneje v treh izvedejo postopke za /zvolitev in konstituiranje samoupravnih organov po tem samoupravnem zumu. 58. člen Ko skupna komisija podpisnikov veljavnega upravnega sporazuma o štipendiranju ugotovi, da| dve tretjini organizacij združenega dela in drugih upravnih organizacij in skupnosti na območju občj podpisalo ta samoupravni sporazum, se preneha rabljati sedaj veljavni samoupravni sporazum o šti diranju učencev in študentov. VI.ORGANI UDELEŽENCEV SAMOUPRAVNEd SPORAZUMA 35. člen Udeleženci samoupravnega sporazuma bomo kovati skupščino delegatov udeležencev samou nega sporazuma, izvršne organe in organe samou kontrole v občini in republiki, preko katerih zagotavljali neposreden in odločilen vpliv delavi združenem delu na uresničevanje štipendijske pol v skladu s tem sporazumom in na smotrno go: jenje s sredstvi, ki jih združujemo. Mandatna doba organov traja štiri leta. os& živela proleta STRAN9 NEKAJ MISLI 0 VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM PROCESU »TEMELJ/ MARKSIZMA« Za ukvarjanje s problematiko-predmeta ,temelji marksizma' se mi zdi potrebno, da izhajam iz temeljev procesa vzgoje in izobra-.ževanja, se pravi od tam, kjer se mlad človek (bodoča celovita osebnost!!) srečuje s temelji družboslovnega izobraževanja, ki je zajeto v različnih obdobjih oz. stopnjah vzgoje in izobraževanja v različnih predmetih, kot so DMV (družbeno.moralna vzgoja), STM samoupravljanje s temelji marksizma), filozofski temelji marksizma itd. V teh stopnjah gre seveda za, v nekaterih stičiščih, podobno problematiko, ki pa se tako po kvaliteti kot kvantiteti razlikuje. Seveda pa to še ne pomeni, da so zaradi tega boljši tudi metodo-loški prijemi in pa oblika organizacije dela. Mogoče nekoga moti ta primerjava, vendar pa bo moje razmi-iljanje (ne preveč globoko, pa tudi ne preveč površinsko) marsiko-ga prepričalo, da sedanja praksa vzgoje in izobraževanja sloni na vzročno — posledični povezanosti vzgojnoizobraževalnih pojavov. Pomeni samo to, da imajo še tako nepomembni pojavi ali dogodki svoj vzrok, ki ima potem v določenem času take ali drugačne posledice. Konkretne posledice na višjih, visokošolskih ustanovah vzgojnoizobraževalnega procesa so danes na dlani. Gre za t.i. druž-boslovno oz. marksistično izobrazbo študentov (bodočih brucov, diplomantov in tistih vmes), ki je slaba in fragmentarna, pri ne-katerih pa je tako poer>ostavljena, da že sama lahkotnost forma-lističnega oz. pozitivističnega znanja in mišljenja ne samo privlači in zavaja, temveč tudi utrjuje takšen način mišljenja. Se en argument v prid komparativne metode je, da lahko govorimo o posebnih procesih vzgoje in izobraževanja, se pravi, da lahko govorimo o stanju med posamičnim in splošnim. Gre za to, da so isti problemi, to pa so smotri, metodologija, oblike m vsebina dela pri predmetu (DMV, STM, temelji marksizma) skupni, ter da so povezani. Upravičeno se lahko sprašujemo, ali ima naša družba v zavesti dejstvo, da je moralno odgovorna, če za združeno delo proizvaja delavca, uradnika ( birokrata), tehnika (tehnokrata). Ali hočemo skozi vzgojnoizobraževalni proces res doseči osnovni smoter, to je celovito osebnost, ki bo dejansko nositeljica svobodne reprodukcije družbenih odnosov. Osebnost posameznika se razvije v kontekstu družbe in kulture, je tako potemtakem družbeno in kulturno proiz-(vedena. Bistvo človeka je glede na posameznika ekscentrično v skupku družbenih odnosov, kot je zapisal Marx v svoji šesti tezi o Feuerbachu. Dejstvo je, da osebnost ne bi smela biti neposreden proizvod ekonomske in družbene baze, bila naj bi le njen integralni del. Hočem navesti na vsebino in povedati, da se v posamezniku razvije neka osebnostna struktura, ki je v svojih dejavnostih oz. dilemah (če o teh sploh lahko govorimo) omejena. Gre za to, da naj bi vzgojnoizobraževalni proces vzgajal in izobraževal tako, da bo posameznik zmožen spreminjati okoliščine, da bo sam vzgajan. To pa je tudi eden izmed osnovnih problemov današnjega pro-cesa vzgoje in izobraževanja, kajti v bistvu gre le za izobraževanje. Zanimiva je igra oz. primerjava obeh .etimoloških' pojmov. Lahko bi rekli, da gre za neko dialektično nasprotje; vzgojnoizobraževalni proces ima v sebi različne težnje, ki so si med seboj v nasprotju, vendar pa ti nasprotujoči si strani tvorita bistvo samega procesa. Vendar pa opredelimo le tisto, kar je prisotno, tukaj in sedaj. Dejstvo je, da, kdor kljub izobrazbi in (alij družbeni funkciji ne zna postavljati in reševati problemov, je lahko samo dober uradnik, ki zna samo izvajati direktive .višjih' in dajati direktive ,nižjim'. Sedaj pa konkretna analiza stanja, ki se tiče predmeta ,temelji marksizma'. Naj za začetek povzamem nekaj splošnih zaključkov, ki jih je z analizo v osnovnih in srednjih šolah ugotovila delovna skupina KMVI pri MK ZSMS, v kateri imam tudi sam čast sodelo-vati. Že vrabci na vejah čivkajo (kaj jim sedaj drugega še preostane), da bo moralo v usmerjenem izobraževanju predvsem družboslovno izobraževanje igrati pomembno vlogo. Ob dejstvu, da bo učni program predmeta STM (v srednjih šolah) skrčen s 105 na 70 ur, se še posebej postavlja vprašanje metodologije, vsebinskega obsega predmeta, kvalitete kadrov. Naj informiram študente (seveda, če tega niso tudi sami doživeli), da je obstajalo (tudi §e obstaja) načelo, da se lahko .samoupravlja1 samo pri predmetu STM, se pravi pri tistem, ki v osnovah uči malce drugače. Slej ko prej bo treba v vzgojnoizobraževalnem procesu odpreti vprašanje inte-gralnega obravnavanja osnov marksizma, kajti učni programi pri predmetu STM ne pokrivajo vseh vprašanj, če pa jih že, se ne obravnavajo zaradi ,nocije' časa. Samoupravljanje naj bo predstavljeno kot celovit, kompleksen družbeni odnos in proces, kot revolucionarna praksa. DMV v osnovni šoli naj bi mlademu človeku dala določeno predstavo o nekaterih izhodiščih socializma, etike, humanosti. V učnem načrtu OMV se mora, po našem mišljenju, uveljavljati pred-vsem induktivni pristop, kar pomeni, da mora DMV postati predmet, ki vodi učenca od ,bližnjega k daljnemu', ki naj narekuje, kaj učenec mora poznati in kaj je primerno, da se pozna. Tu so mišljeni fned drugim tudi samoupravni odnosi v razredu, šoli. Kadrovske težave v osnovnih in srednjih-šolah najbolj izstopajo ravno pri predmetu DMV in STM. Vzrok tiči verjetno v sorazmerni mladosti obeh predmetov. DMV npr. služi ponekod kot predmet za dopolnitev šolskih ur oz. za dopolnjen delavnik učiteljev. Gre za princip ,Volk sit, koza cela', k[se kaže v ,futranju' mladega človeka i noko .primitivno duševno hfano', ki ga nasiti v 45 minutah. Kakšne so posledice? Če že govorimo o posledicah, potem se le-te kažejo v ne dovolj trdni osnovi za takojšne vključevanje v srednješolsko, kasneje pa tudi visokošolsko raven, ker se posledice »erižno prenašajo. ,Na podlagi idejno-političnih in strokovnih ocen o marksistični lasnovanosti vzgoje in izobraževanja sta Marksistični center pri CK ZKS in 2avod\SRS za šolstvo v letih 1972 in 1973 sprejela med vrsto ukrepov za nadaljnji razvoj marksistične vzgoje in izobraže-fflnja učencev tudi program za poseben predmet — samoupravljanje itemelji marksizma, ki je bil po vsestranski obravnavi leta 1974 Bden v vse slovenske srednje šole.' fDa bi učenci vseh srednjih šol čimbolj temeljito spoznali te-elje našega družbenega sistema, posebno značilnosti razvoja loupravljanja, ter da bi si pridobili temeljna znanja iz rksizma, ki je idejna osnova tega razvoja, ima učni načrt dmeta dva dela: samoupravljanje in osnove marksizma. Vsebina dmeta je zasnovana tako, da bi hkrati oblikovala učencem rksistični pogled na syet in ustrezna stališča, ki bi jim omogočila josredno vključevanje v socialistične samoupravne odnose, ter usposobila za aktivne samoupravljalce po zaključenem šolanju.' Jzobraževalni program je bil zasnovan induktivno: izhaja iz zkušenj in vsebin, ki so učencem blizu, vse to pa prežema in Dodgrajuje z marksizmom kot revolucionarntf teorijo delavskega azreda. To je vsebinska podl.iga za uresničitev temeljnega smotra, tj. oblikovanja celovitega marksističnega pogleda na svet in družbo, Dodlaga za uvajanje učencev v razumevanje našega družbenega raz-/oja in podlaga za neposredno, zavzeto in ustvarjalno vključevanje / naš prihodnji razvoj ter v prizadevanja za ustvarjanje novega in arogresivnega.' To so ,zgodovinska' dejstva, ki pričajo o začetkih uvajanja STM / vzgojnoizobraževalni proces. Smotri in namen so jasni, sedaj pa ¦noramo ugotoviti, kaj se je od teh želja uresničilo in kaj ne. Na to, roblemski pristop, da se marksizem prikaže kot ce-lovitost teorije, revolucionarne prakse in vizije. Dejstvo je, da so diplomantova znanja s področja družbeno-ekonomskega in družbeno-političnega sistema preskromna, to se pokaže predvsem y stiku s prakso. Sicer pa nam mora biti jasno, da vzgojnoizobraževalni proces ne more dati v ,prakso' popolnfcoseb-nosti, v tem primeru samoupravljalca. Tako kot to velja za stro-kovno usposabljanje, velja tudi za samoupravno usposobljenost. Vzgojnoizobraževalni proces daje lahko le podlago za samoupravno delo; samoupravijanja se ne da naučiti, saj gre za živ družbeni odnos, katerega opredeljuje konkretna praksa. Ravno odnos do prakse je še prav posebej aktualno vprašanje na visokošolskih usta-novah. V praksi srečamo pri učiteljih različne relacije in inten-ziteto odnosa teorija — praksa. Učitelj ostaja v sferi čiste teorije, ki je tudi čista znanost, medtem ko je zanj praksa pragmatizem, zadeva vsakodnevne politike. Študent dobi idealno predstavo o družbi, dobi model ,čistih' socialističnih kategorij in odnosov. V šali lahko rečemo, da se teorija kaže kot pravljica, kjer samoupravljanje, kot dobro, zmeraj zmaga nad zlim (birokracijo, tehnokracijo). Posameznik potemtakem v praksi nima kaj iskati, saj je praksa drugačna, ne ustreza njegovim predstavam. Stanje skuša (kot v pravljici) hitro spremeniti, je Doh Kihot v boju z mlini na veter. Njegova akcija nič ne spremeni, resignira. Diplomant visokošolske ravni mora obvladati predvsem dialek-tično metodo, sposoben bi moral biti za razumevanje družbenih procesov, poznati bi moral teoretske podlage posameznih družbenih pojavov, videti bi moral prfbližne smeri razvoja itd. Po-meni, da mora biti metodologija dela takšna, da bo študent — učenec kot subjekt vzgoje in izobraževanja skozi metodo deia do-življal učno-vzgojne smotre predmetnega področja. Gre za takšno metodologijo dela, ki mladega človeka izobražuje, razvija in uspo-sablja za samostojno osebnost soclalistične družbe. Takšen pristop k omenjeni problematiki pa pomeni osvoboditi se pretekle metodologije, sicer ne v celoti, temveč v nje) povzeti napredno in graditi novo iz zahtev, ki jih postavlja predmetno področje. Razmerje med teorijo in prakso moramo obravnavati v sklopu njune enotnosti, v smis|u komunistične-humanistične vizije, v smislu komunizma kot cilja in kot gibanja za dosego smotra brez-razredne družbe. V/ razpravah o revolucionarnih možnostih, viziji, nalogah mladih Ijudi, ki naj v sodobnih pogojih grade socializem in samoupravljanje, je treba izpostaviti predvsem vso grobost dileme, da bo ,bodočnost ali komunizem ali barbarstvo'. IVOGULIČ Literatura, kjer nekaj piše o teh stvareh: __ — Metode vzgojnolzobraževalnega dela pri predmetu samoupravlja-nje s temelji marksizma (Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljubljani) - TIP (revija za družbena vprašanja), 1980, let. XVU, št. I 10. STRAN ZSMS NA UNIVERZI — od maja do danes Obdobje po zadnji $eji UK ZSMS (22. maja 1980) je bilo izredno dinamično; ekonomski položaj gospo-darstva je bistveno vplival na politično situacijo ali drugače: zaostreni pogoji gospodarjenja so razgalili razredni boj v naSi družbi. Te razmere so postavljaie (in še postavljajo) pred družbeno-po4itične organizacije vsak dan nove naloge in odgovornpsti. V teh pogojih so se še jasnpje pokazale pomanjkljivosti in napake, na katere Smo prej le opozarjali, naredili pa bolj malo. V te razmere je vpeta tudi univerzitetna organizacija ZSMS in glede na dosedanji razvoj položaja ter vloge ZSMS v njem je nujno potrebno sprotno ocenjevanje našega dela, učinkovitosti organizacije tako v smislu mobilizacije mladih za akcijo kot tudi v smislu uspeš-nega reševanja problemov in jasne strategije o razred-netn boju. Skozi lastno delo se moramo učiti, kajti le na ta nafiin se lahko uspeSno in učinkovito borimo za nadaljnji (konkretni) razvoj socialističnega gibanja, za delavsko samoupravljanje in s tem za tiste pogoje, ki bodo omogočili odmiranje razredne družbe. To je tudi glavna usmerttev univerzitetne organizacije, ki smo jo ponovno potrdili na seji konference 22. maja. Osnovna prelomnica v tej usmeritvi je bila ,,Ocena sedanjega trenutka na univerzi z aspekta UK ZSMS" v decembru 1979. V tem dokumentu smo jasno poudarili: 1) da ZSMS na univerzi ne more obstajeti le zase in se ukvarjati sama s sabo; 2) da se mora UO ZSMS, če hoče opravičiti svojo vlogo, aktivno in angažirano (ne le načelno) vklju-čevati v reSevanje vseh obstoječih problemov tako, da je nosilecakcij; 3) da je potrebna tesna povezava dela z ZK, predvsem preko komunistov študentov; 4) da mora intenzivno izgrajevati teoretično bazo (marksizem), na podlagi katere deluje; 5) da obstaja jasna povezava med socialno-ekonomskim položajem študentov in celotno druž-beno problematiko in 6) da študentje niso nobena nadrazredna sociološka kategorija. Ta ocena je bila osnova za seminar članov 00 ZSMS na univerzi, ki smo ga združili s sejo UK ZSMS decembra 1979 v Portprožu. Oceno smo sprejeli in poudarili, da mora biti težišče akcije ZSMS na proble-matiki sprotnega študija in usmerjenega izobraževanja, stanovanjskih pogojih študentov, štipendijski politiki in zaposlovanju ter teoretičnem izobraževanju. Skrat-ka problematika, ki je splošno družbena in se ne tiče le študentov kot posameznikov- Orožje v tem boju naj bi predstavljal samoupravni politični sistem. V februarju in marcu 1980 smo skupaj z UK ZKS imeli razgovore z vodstvi 00 ZK in 00 ŽSMS na fa-kultetah, aprila je bila končana javna razprava o pred-logu zakona o usmerjenem izobraževanju in maja smo na volilno-programski seji UK ZSMS ugotovili, da se položaj od decembra skoraj da ni spremenil, da je ZSMS razen v krizni situaciji v Študentskem csntru stala ob strani, oz. da je odpovedala pri konkretnih problemih, kjer se ni opredeiila, niti poskušala anga-žirati študente za usmerjeno akcijo, ki bi problem od-pravila. Aktivnost je bila zadovoljiva ie ob širših pro-blemih (zakon o usmerjenem izobraževaniu in angažiranje študentov okoli gradnje HE na Soči) ki pa neposrednega vpliva na položaj in vtogo študentov niso imeli. Manjkal je tisti del, ki bi radikalnost in upra-vičenost splošnega prenesli do konkretizacije v osno-vnih sredinah po fakultetah. Program, ki srrto si ga na konferenci zastavili do maja 1981, je ponovno izpo-stavil bistvene točke nadaljnjega dela, predvsem pa poudaril povezavo med spEošnimi opredelitvami in širokimi akcijami v konkretnih problemih. Na kratko povedano je program zastavljen tako, da bi z akcijami preko posameznih delovnih skupin odpravljali fo-rumsko delo predsedstva UK ZSMS in njegovih orga-nov ter okrepili vlogo ZSMS z angažiranim pristopom 00 ZSMS in delovnih skupin. I, SPLOŠNA OCENA POLOŽAJA ŠTUDENTOV IN POLITIČNE SITUACIJE V OBDOBJU PO KON-FERENCI: !* V Oceni sedanjega trenutka na univerzi decembra 1979 smo na podlagi analize opozorili, da se bo social-no-ekonomski položaj študentov v naslednjem letu 5e zaostril. Razvoj dogodkov je dokazal pravilnost naše trditve. Spomladi (pred konferanco) se je kritično za-ostril položaj študentov v Studentskih domovih, pred-vsem v ŠC. Administrativni ukrepi na ravni republike in federacije so potisnili ŠC v nemogoč položaj, ker so pomanjkljive delne in začasne rešitve zadnjih let od-povedale. Studentje $o biti postavljeni ob zid z zahtevo po 53 % povišanju stanarin, ogrožena je bila celotna ob-študijska dejavnost na univerzi, ker je ŠC hotel (in tudi moral!) jkriti izgubo iz ustvarjenega dohodka Štu-dentskegp servisa. Položaj je bil za del študentov kri-tičen — tik pred izpitntmi roki je bila ogrožena njihova eksistenca in s tem možnost študija. PUK je ob sode-lovanju UK ZKS, OK ZKS Vič-Rudnik. RK ZSMS in CK ZKS pristopilo k reševanju tako, da je preteči požar začasno pogasilo in zastavilo reševanje za naprej: 1) gašenje: dvig kadrovskih štipendij za 25,2% na-mesto prediaganih 16%, zavrgli predlagano podra-žitev za 53 % in sprožili nove kalkulacije, po katerih se je stanarina dvignila za 25 % od 1.9- 1980 dalje,i neposredna politična in strokovna odgovornost vo-dilnih delavcev ŠC. 2) dolgoročno: urediti samoupravni in ekonomski po-ložaj ŠC v družbi s svobodno menjavo dela in soli-darnostjo, na tej podlagi spremeniti in konkre-tizirati vse samoupravne akte ŠC, urediti odnose v ŠC tako, da se bo uveljavilo samoupravno odlo-čanje. Dlje od teh sklepov akcija še ni prišla, kar je povzro-čilo delno razočaranost študentov, v ŠC, vendar se je njihova aktivnost v samoupravnih organih vseeno po-večala, kar pa ne zagotavlja samo po sebi, da bo situa-cija v SC kmalu urejena. V tem primeru smo aktivirali vse razpoložljive moči, tako na PUK ZSMS, kot uni-verzi in drugih organih. Aktivno so se vključile tudi obe DPO med študenti v ŠC. V tej ^mobilizaciji" se je pokazalo, da povsod sloni delo te na majhnem številu posameznikov, ki med vsemi študenti doseže komaj kaj več kot en procent! Ta 1 %, ki predstavlja motor delovanja, je uspel aktivirati približno 30 % vseh stano-valcev v SC, pri tem pa je potrebno upoštevati, da so to študenti, ki so najbolj ogroženi in da se niti ti ne vključujejo v akcije ZSMS (70 % se jih ne!), kar dovolj pove o vplivu ZSMS med študenti in njenem dose-danjem delu. Ob tej problematiki se je mesto ZSMS še najbolj jasno pokazalo, drugje je slika bolj zamegljena. Problematika ŠC se neposredno veže na širši sklop celotne socialno-ekonomske problematike študentov. Med najbolj perečimi je stanovanjska problematika skupaj s štipendij^ko politiko. Od cca 15000 rednih študentov v Ljubljani jih živi 40C0 v Študentskih domovih, preko 6000 pa kot podnajemniki. Tu se srečujemo z dvojnim problemom: 1) zagbtoviti zadostno število sob v Študentskih do-movih, kjer smo uspeli skupaj z drugimi dejavniki na univerzi in RK ZSMS zagotoviti v srednjeročnem planu 1981 - 1985 izgradnjo cca 1500 postelj v Ljubljani, kar gre zaenkrat §e iz stanovanjskega vli-narja, in 2) zagotoviti primerne pogoje bivanja v študentskih domovih, kar pomeni, da je treba že obstoječe do-move krepko popraviti in obnoviti, gradnjo sprem-Ijajočih objektov kot npr. restavracije in prostori za obštudijsko dejavnost. Iz prej navedenih razlogov (pri ŠC) tu nismo naredili bistvenega koraka naprej. Edino pri Univerzitetnem Svetu je uspelo, da je sprejel sklep, s katerim se je obvezal, da bo pri ob-činskih skupščinah zagotovil lokacijo teh objektov ob bodočih domovih. Neposredna akcija za izboljšanje pogojev bivanja podnajemnikov ni mogoča, kot ocenjujemo že neka] let. Podnajemniški odnosi se formirajo in so nepo-sredno odvisni od tržnih zakonitosti v najbolj razga-Ijeni obliki, podnajemniki pa dkektno od ttano-vanjskih rentnikov. Ce bi po»kušali nadzorovati kvali-teto podnajemniSkih sob in cene zanje z odloki, zakoni in podobnimi ukrepi, bi se precej teh podnajemnikov naenkrat znašlo na cesti. Njihov položaj lahko rešu-jemo le s študentskimi domovi, sem pa je bila naia akcija tudi usmerjena. .V SR Sloveniji smo pred nekaj leti označili iti-pendije kot poglavitna sredstva za odpravljanje social-nih razlik med šolajočo se mladino- Torej bi morali s štipendijami zagotoviti materialne pogoje za normalen študij (stanarina, hrana, študijski pripomočki, ostali življenjski stroški). Ta opredelitev je neposredno pove-zana s kadrovskimi potrebami družbe in zato so ka-drovske štipendije poglavitna usmeritev štipendi}ske politike, štipendije iz združenih sredstev (socialne) pa le začasna prehodna oblika. Pri §tipendijski politik« so zato pri nas najvažneiša vpraianja: 1) višina Stipendije fali je realno izračunana glede na stroške) 2) ali je po končanem študiju zagotovljeno delovno mesto 3) ali štipendije. (kadrovske) ne poglabljajo socialnih razlik, glede na to, da njihova višina ni odvisna od socialnega položaja študenta. Štipendijsko politiko smo v tem obdobju obdelovali z več aspektov, predvsem pa glede na njihovo višino. V zadnjem letu itipendije ne dosegajo več rasti življenj-skih stroškov in zaradi tega je to vpraianje postalo aktualno. Povrhu vsega je v nevarnosti še družbeni do-govor o štipendiranju, ker večina podptsnikov še ni podplsala samoupravnega sporazuma, rok pa je konec decembra 1980. Štipendije iz združenih sredstev $o valorizirali za 28,8 % od 1.9., v kolikor pa je v skladu združenih sredstev dovolj denarja, se bodo dvignile Sa za 9 % z veljavnostjo od 1. 9. 1980. To pomeni, da bi y tem primeru bila najviSja možna štipendija enaka mini-malnemu osebnemu dohodku (430 din) in da bi se v naprej tudi spreminjala s tem zakonsko določenim OD. To je seveda le trenutno reševanje situacije, zato že deluje posebna skupina (od decembra) v okviru P UK ZSMS, ki pripravlja materiale za nadaljnje akcije pri štipendijski politiki v smislu sistemskega reševanja protislovij predvsem med kadrovskimi štipendijami in štipendijami iz združenih sredstev tako da zagotovimo že prej omenjene bistvene elemente štipendiranja in da tudi kadrovske štipendije dobijo večji socialni pomen. Na področju socialne problematike je ravno sedaj v teku še ena akcija: zdravstveno varstvo študentov. Od 1. 1. 1981 stopi v veljavo nov zakon o zdravstvenem varstvu, ki pomeni bistvene premike v organiziranosti zdravstvene službe in tudi načinu uveijavljanja zdravst-venega varstva. Ker obstajajo precejšnje možnosti, da bi tudi zdravstveno varstvo študentov urejala vsaka občina po svoje. Zato se je predsestvo UK ZSMS inten-zivno vključilo v akcijo, katere nosilec je univerza, da mora biti zdravstveno varstvo Studentov snako za vse študente — torej solidarnostno. Iz vsega ž« navedenega je predsedstvo UK ZSMS večkrat ugotovilo, da je soci-alno-ekonomskipoložaj študentov ogrožen. To potrjuje tudi neprestano naraščanje števila študentov, ki delajo preko študentskega servisa. Te dejavnosti v tsm ob-dobju nismo spremljali, ker večjih problemov ni bilo, celovito reševanje pa bi potrebovalo toliko časa, da bi izpadli drugi, bolj kritični problemi. Naurejen socialno-ekonomski položaj študentov je dodatno zaostroval (in še zaostruje) razmtre v sprot-nem študiju. V oceni sedanjega trenutka na univerzi decembra 1979 smo opozorili na protislovja uresničcvanja sprot-nega študija, ki so se pokazala zelo realna in stopajo v takšne okvire, ki utegnejo resno ogroziti usmerjeno izobraževanje, oz. vplivati nanj v takšn* meri, da se bodo uveljavile vse tiste nevarnosti na katere smo opo-zarjali med javno razpravo o usmerjenem izobraže-vanju. Predvsem gre za naslednje sklepe: 1.) vsebina študijskih programov in njihova obsež-nost, ki se v zadnjih letih dobesedno kaotično spre-minjajo, da bi ugodiU zunanjim (dostikrat admi-nistrativno določenim) zahtevam in tako prišli do potrebnih sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da so posamezne VDO in VTO vezane tudi na »voj raziskovalni program in opremo, ki pa imajr i ¦ sredstva. Kjer pa so se ti odnosi spremenili, gre za menjavo dela — toda ne za svobodno menjavo! Svo-bodna ni (in v teh pogojih dela tudi ne more biti), ker to menjavo ne določajo oz. se ne dogovarjajo posa-mezni uporabniki in izvajalci na podlagi svojih pobud in uSmerjenosti (politične), temveč jim oblike in po-goje menjave določajo ekonomski zakoni admini-strativno kontroliranega tržišča. V sedanjih zaostrenih pogojih gospodarjenja so posledice takih družbeno ekonomskih odnosov jasne. Sredstva za vzgojno ' izobraževalni proces se krčijo, še bolj za bazične razi-skave, ki neposredno ne višajo produktrvnosti in tako dejansko ni denarja za druge dejavnosti, kot so obštu-dijska — razne kuttume aktivnosti, šport, vsa društva kot Marolt, Tomšič, ŠKUC in za Radio študent, Tribuno. Situacija je praktično enaka za dejavnosti študentskega standarda, torej za socialno-ekonomsko področje — domovi in spremljajoči objekti, štipendije itd. Na kratko lahko ocenimo, da se pogoji študija ne-posredno vežejo na zmeraj bolj zaostrene ekonomske pogoje tako za študente kot za celotne institucije in da to ob vseh manjših možnostih zaposlovanja povzroča dodatno intenzivno diferenciacijo študentov in igra po-membno vlogo pri selekciji. Vse to se odraža tudi na aktivnosti študentov predvsem v samoupravnih organih VTO, pa VDO in univerze, PlS-i pa še niso polno za-živeli. V teh pogojih je delovala 4in še deluje) mladinska organizacija na univerzi. Specifične oblike dela iz prej-šnjih obdobij so ostale, problemi, s katerimi smb se srečevali znotraj organizacije, pa zaostrili. Slednje je predvsem kadrovska problematika in aktivnost članst-va. DELO UNIVERZITETNE ORGANIZACIJE ZSMS PO PODROČJIH: Delovanje ZSMS je bilo tudi v tem obdobju precej forumsko in to na vseh nivojih. To dejstvo je še toliko bolj zaskrbljujoče, ker moramo upoštevati konkretne okoliščine, v katerih je ZSMS delovala. Celo vteh raz-merah ZSMS ni uspela potegniti za seboj študentov, tako imenovane baze. Trditve, da so študentje apoli-tični in se zato ne vključujejo v ZSMS, so večinoma le izgovori. Skozi pregled dela se jasno vidi, da ZSMS ni dovolj opravičila svoje vloge, ki jo ima kot družbeno-politična organizacija. Predvsem se ni dovolj angažirala ob problemih, ki so vsak dan bolj jasni in razgaljajo svojo rairedno naravo. Večinoma se ZSMS do teh problemov opredeljuje le s sklepi, da jih je treba rešiti in izpostaviti, dejanske konkretne aktivnosti pa ni oz. upada z večanjem ostrine problemov. To ne pomeni nič drugega, kot da se dejanskemu angažiranju in opre-delitvam izogibamo in je s tem v naših vrstah ali bolje v naši politiki močno pristen oportunizem in se udarna moč ZSMS razvodeni vsocialno demokratske pozicije. Jasnih usmeritev politike ZSMS na univerzi, ki so izra-zito prisotne v zadnjem letu, še torej nismo uspeli uveljaviti v konkretnih akcijah (glej uvod) in zato ZSMS ni uspela okrepiti svojih pozicij med študenti. Ti do organizacije večinoma sploh niso opredeljeni, ker je preveč miačna in neopazna. Posamezne akcije so bile precej odmevne in so potegnile sorazmerno veliko štu-dentov, vendar so bile premalo koordinirane in so-razmerno redke, tako da te linije študentje še niso priznali kot osnovne usmeritve ZSMS. Zato so v tem obdobju aktivnosti usmerjene predvsem v poenotenje idejne, teoretične baze organizacije in v tesnejše pove-zovanje. Aktivnost v tem obdobju teče od oktobra dalje, ker je bila prej ,,mrtva sezona" treh poletnih mesecev. A. Delo po 00 ZSMS: Formalno se v ¦ univerzitetno konferenco ZSMS združuje 4100 ZSMS. Vendar se nekatere le redko, ali pa sploh nikoli ne povezujejo s konferenco, pred-sedstvom UK in njegovimi organi in je njihovo delo zato slabo poznano. To so predvsem nekatere osnovne organizacije filozofske fakultete, ki so jih ustanovili lani (germanistika, romanistika, filozofija, etnografija), nekatere biotehniške fakultete (gozdarstvo, veterina, živinoreja, lesarstvo) in akademije (akademija za glas-bo, ALU), med tem ko so druge vsaj občasno prisotne. Večina vseh 00 deluje v izredno težki kadrovski si-tuaciji (večtnoma 10—20 aktivnih članov) in komaj uspevajo s sprotno aktivnostjo preprečevati konfliktne situacije v delegatskem sistemu svojega okolja in se •ktivirajo ob posameznih problemih sprotnega študija. Nosilec akcije je večinoma en letnik in od tod tudi nihanja v aktivnosti posameznih 00. Tam, kjer opa-iamo večjo aktivnost in tudi sposobnost 00, da za sabo potegnejo vsaj del študentov pri posameznih akcijah, je značilno (za razliko od drugih), da so akcije temeljito pripravljane in da so lituacijo tudi analizirali. Večinoma gre pri teh akcijah za široko zastavljeno problematiko organiziranosti in vsebine sprotnega študija (FSPN, živilska tehnologija, EF, medicina, FE), medtem ko socialno-ekonomske problematike skoraj ne obravnavajo, čeprav so vklju-Ceni v delo teh OO tudi študentje stanovalci domov |4najbolj ogroženi). Zelo redko prisotno je idejno poli-flično delo in izobraževanje, ki se večinoma izgublja v lastnih komisijah in so ts komisije skoraj po pravilu debatni krožki. Zelo se čuti tudi nepovezanost z delom UK ZSMS, zato akcije dostikrat izrvenijo v prazno, ne glede na' to, kdo jih je začel (ali 00 ali HO, prav tako pa §e ni dovolj povezano delo 00 ZK in 00 ZSMS, predvsem niso usklajeni programi. Ti so elo tako različni, kakor da bi obe organizaciji delovali popolnoma drugih okoljih. In celo komunisti štu-letnje ne delujejo več v mladinski organizaciji (imamo eč članov ZK kot pa aktivnih članov ZSMS s temi ilani ZK vred!). Kakšne obštudijske dejavnosti po Bkultetah skorajda ni, edino kar se občasno razvija so iste kulturne dejavnosti, ki zahtevajo malo stroškov in o odvisne od malih skupin entuziastov, saj ni niti pri-nernih prostorov niti denarja. Nekaj bolje je s športno ktivnostjo, ki pa je iz istih razlogov večjnoma omeje-ia na enkratne turnirje itd., nekatere 00 pa orga-lizirajo tekmovanja tudi na ravni cele univerze. V ne-saterih sredinah je še močno prisotno neodgovorno lelo, ki se kaže ob organizaciji in udeleževanju ne-aterih ,,iad" (ne vseh!), ki so predvsem zabavnega načaja. In to neglede na načelno sprejemanje sklepov! I. Izmenjava v letu 1980 — številčni obseg 1. Številčni obseg izmenjave študentov v letošnjem letu in njegov razpored po državah sta razvidna iz pri-ložene tabele. Ta prikazuje celotno izmenjavo štu-dentov na praksah v tujini na obeh univerzah v Slo-veniji. Po številu študentov iz drugih držav, ki so pri nas opravljali strokovno prakso, je ta obseg približno na nivoju iz lanskega leta. Število naših študentov na praksi v tujini pa je za 10 % pod lanskoletnim, s tem da znaša ta upad v Ljubljani 3 % in v Mariboru 30 %. Razlogov za sorazmerno zmanjšanje števila izme-njave naših študentov v tujini je več: a) že dlje časa beležimo določeno krizo v teh orga-nizacijah, ki je predvsem strukturalne in organizacijske narave. Posledice se kažejo v stagnaciji izmenjave v mednarodnem merilu, pri čemer je Jugoslavija, ki v teh krogih v splošnem ne kotira kot ,,zelo važna" država, še toliko bolj prizadeta. b) v letošnjem letu je bilo dosti odjav praks s strani naših študentov, in sicer zaradi nenadnega močnega povišanja cen transporta, ki je sledilo devalvaciji. (2. Preko specializiranih mednarodnih organizacij AIESEC, IAESTE, IFMSA) smo realizirali približno 60 % vse izmenjave (60 % pri tujih študentih in 65 % pri naših študentih). To pomeni, da se počasi uresni-čuje načelo, da pri izmenjavi ne smemo ostati vezani le na mednarodne organizacije. Tako je bila v letošnjem letu realizirana izmenjava skupin po 10 študentov geologije na osnovi pogodbe o sodelovanju med univerzama v Ljubljani in Minsku (SZ). Drugih stikov s Sovjetsko zvezo nismo imeli. Pet študentov različne smeri (farmacija, germa-nistika) je opravljalo prakso v l^everkusnu (ZRIM), v okviru sodelovanir ki poteka na osnovi pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju med mestoma Ljubljano in Leverkusnom. V naslednjih letih nameravamo takšne obl+ke študentskih izmenjav še obogatiti in razširiti še na druga sodelujoča mesta. Sorazmerno dobre rezultate daje tudi zavestna usmeritev študentov medicine, da bi z navezovanjem stikov s študenti posameznih univerz v tujini zagotovili možnost direktne izmenjave študentov brez posre-dovanja mednarodne organizacije. Dobro se razvijajo tovrstni stiki s klinikami na Irskem, kjer sta bila letos dva naša itudenta, v nastednjem letu pa jih bo lahko že 10, ter s Poljsko, Egiptom in še nekaterimi. Organizirali smo tudi prakse za sedem študentov tz zamejstva v naših organizacijah združenega dela. 3. Posebno pozornost pri mednarodni izmenjavi študentov na praksah dajemo vsebinski plati te dejav-nosti. Naloga študentov, ki pripravljajo in izvajajo posamezne akcije s tem v zvezi ni samo v mehaničnem posredovanju formularjev. Potrebno je, da se stalno izobražujejo za razumevanfe mednarodnih odnosov ter da razne oblike tega izobraževanja organizirajo tudi za svoje kolege na fakulteti, še posebej tiste med njimi, ki se nameravajo udeležiti prakse v tujini. Uresničevanje tega koncepta je dolgoročnejši proces, skozi katerega nekdanji pododbori medna-rodnih študentskih organizacij preraščajo v komisije za mednarodntf odnose. Zaradi tega se na tem področju tudi §e srečujemo s številnimi problemi, a tudi na-čelnimi nejasnostmi. ki jih bomo morali razjasniti v okviru UK ZSMS. Uspešnejši smo pri pripravah programov za študente iz tujine med njihovim bivanjem in opravljanjem prakse pri nas. Ta program je že tradicionalno dobro zastavljen ter tudi sorazmerno uspešen pri svoji osnov-ni funkciji je to oblika informiranja, ki pa jo je po-trebno stalno izpopolnjevati in prilagajati novim razmeram. II. Druga dejavnost Poleg povezovalne vloge za ožje področje izmenjave praks ima KOMlSP tudi druge naloge, ki so bile še posebej izpostavljene v letošnjem letu. To so pred-vsem: preobrazba mednarodne izmenjave praks v usmerjenem izobraževanju, podružbljanje mednarodne dejavnosti na univerzi in prizadevanja, da bi medna-rodno izmenjavo praks enotno opredelila vsvojihpro-gramskih dokumentih tudi konferenca ZSMJ. LOsnovni namen preobrazbe mednarodnega so-delovanja na področju strokovnih praks študentov je v tem, da visokošolske TOZD sprejmejo to dejavnost v svoje učne programe. Predvsem zaradi novosti, ki se obetajo v sjstemu organizacije usmerjenega izobra-ževanja in njegovega financiranja je takšna usmeritev dolgoročno edino možna. Vsekakor bo v novem srednjeročnem obdobju te-žišče na takšnem obravnavanju te dejavnosti, ki bo iskala svoje mesto v neposrednem dialogu z zainteresiranimi uporabniki znotraj svetov VT0/VD0, v rednih stikih, ki jih VT0 združujejo z institucijami v tujini ipd- Na ta način se bo močno približala samo-upravljalcem, kar lahko smatramo kot podružbljanje te dejavnosti. Radio študent in Tribuna sta v Specifičnem po-ložaju. Na njima sloni informacijska moč celotne UK ZSMS in jo tudi zelo dobro opravljata, tako da vnašata vsvoj koncept marksistično misel. Vendar je sistemsko financiranje obeh še neurejeno. Ktjub velikim naporom stvari tudi letos nismo uspeli premakniti z mrtve točke. Kvaliteta obeh medijev raste, istočasno pa komaj zagotavljamo njun obstoj tako, da stalno iščemo dodatne začasne finančne ,,injekcije". V podobnem položaju je večina ostalih dru§tev, ki skupaj z Radiom Študent, Tribuno in Časopisom za kritiko znanosti porabijo ves denar fakultet za obštu-dijsko dejavnost. Ta sredstVa predstavljajo le 10 % vseh potrebnih, ob tem pa ne ostaja niti za paro sredstev za to dejavnost na fakultetah. Opozoriti je potrebno, da je velik del teh društev (AFS Marolt, APZ Tomšič, Plesni klub), že krepko preraslo univerzitetni okvir in da tudi odnosi med njimi zaradi financ in prostorov niso razčiščeni. Tako je v okviru KO—DO—D, ki se s tem ukvarja, močno prisotno rivalstvo, kar seveda negativno vpliva na nadaljnji razvoj te dejavnosti. V okviru UK ZSMS delujeta še Klub mednarodnega prijateljstva in Klub zamejskih študentov. KMPt normalno deluje že več let. Združuje tuje študente, ki študirajo v Ljubljani in je brez večjih problemov razen kadrovskih — vključuje premalo naših študentov. Klub zamejskih študentov usmerja predvsem v akcijo z" pri-dobitev novih prostorov in ta večletna potreba bo kmalu uresničena z začasnirn najemom enega od bolni-ških prostorov v študentskih domovih za Bežigradom. Druga njihova poglavitna usmeritev je akcija za nostri-fikacijo diplom v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Pri de!u UK ZSMS je potrebno omeniti še našo po-vezavo z drugimi organi, ki je precej uspešna pri RK ZSMS Mestni konferenci ZSMS, UK ZKS' Univerza E. K. in z ZAMTES—om. Ni pa še uspela povezava z Ul^ ZSMS Maribor (vsaj ne dovolj vjebinska), kjer je vzrok predvsem obremenjenost z delom obeh UK in z občin-skimi konferencami ZSMS v Ljubljani. Ta povezava je najbolj vprašljiva pri 00 ZSMS. ; Odbor za varstvo okolja po lanskoletni obsežni akciji okoli javne razprave o gradnji HE pri Kobaridu deluje nekoliko v senci in je njegovo delo §e preveč zapostavljeno in premalo vključeno v celotni program dela UK ZSMS. Opisani položaj in delo ZSMS na univerzi jasno kaže na potrebne spremembe, ki smo jih začrtali že pred enim letom. Pri nadaljnjem delu moramo izhajati iz obstoječih razmer, vendar ne zgolj z nadaljevanjem sedanjega dela in apeli na zavest, temveč pa s striktnim bojem proti oportunizmu v naših vrstah, kar konkret-ne razmere od nas tudi zahtevajo- B. Delo predsedstva UK ZSMS in njegovih organov. Vloga in način dela sta bila v splošnem podana že v prejšnjem delu — splošni oceni, je še dopolniti in bolj konkretno prikazati nekatere sklope: 1) Delo je bilo še zmeraj forumsko in dejansko v rokah le nekaterih članov predsedstva in komisij. Ti so se sicer držali okvirov, ki jih je postavila konferenca, vendar delo preko delovnih skupin ni najbolje steklo. 2) Po poletnem obdobju je bilo novo predsedstvo dobesedno zdesetkano (predvsem zaradi sprotnega štu-dija) in smo komaj lovili sklepčnost. Potrebno pa je opozoriti, da tudi odgovornost posameznikov do za-dolžitev ni bila vedno na nivoju, tako da smo zamujali roke, ki smo jih postavili sami, nekatere akcije pa sploh niso bile izpeljane. 3) Delo samo je bilo usmerjeno predvsem v pripravo gradiva in analizo razmer, da bi omogočili uČinkovito delo ZSMS z upoštevanjem razrednih odnosov. Tu sta svoje delo opravila le Radio Študent in Tribuna, drugje pa je delo še v pripravi. Obenem smo sprotno delovali predvsem na področju socialno-ekonomske proble-matike, problemi sprotnega študija pa so nam ušli iz rok — delo na tem področju se je začelo šele decembra. Kar se tiče teoretičnega izobraževanja, smo organizirali le en seminar, ki pravkar teče. Pripravljen je dobro predvsem s strani predavateljev, udeležba pa je ve&«kot skromna — 15 — 20 udeležencev. Poseben problem so predstavljale posamezne ko-misije. Edino socialno-ekonomska komisija je začela detati v oktobru, druge pa še pozneje. Komisija za IPD se ni uspela formirati, prav tako ne športna komisija, kjer smo zaprosili za pomoč fakultetne delavce s tega področja, kultura je začela delovati šele, ko smo po osebnih poznanstvih dobili človeka, ki je delo spetjal. Komisija za MDA se šele formira, ker se je delo začelo povsem na novo, zaživel pa ni tudi Center za obve-ščanje in propagando, kjer nosijo del krivde predsed-niki drugih komisij, ker niso pripravljali poročil. Edini, ki so stalno delali, so Klub študentov raziskovalcev, ki pravkar ustanavlja klube po posameznih fakultetah in Koordinacijski odbor za mednarodno izmenjavo študentskih praks. Njegovo delo je potrebno podrobneje predstaviti, ker je doslej deloval za večino članov ZSMŠ bolj v senci. 12. STRAN -5la?!2 CL ijBsidpod of os iij 'OAi^aAin j05j diunzBJ o^qc{ Bp3A3s qif cd dŠjuih Buauii b83u§3[B31 supsiA 3nq xq sp *3?aj ofeunu aquiodo ajofn^uj Bfoq BSsufepi oiuoij ouiubuiui -Op S3JBZ S3UBp BU U12A1S JIU5{BUI3jd 3] EJBUJ3U SdSOd bj oq 'ip9saq 3{ bjxsbi8o buibs az af 3s J331 Bpoj - osjjoj o?3(oq oj a ijiuifcjp 'xu3zpuo3iijxiB JtDHJdau bz ao^ -ZIpB2 ?3A IU lil UIOUIZllBnpi3{a}Un}UB UIIAOinS S OfBA -l|qOSBU O5J'UI3Z1AIJBAJ3SUO31 BJXpnOslIO>l qiJBXBdB l(T3(g -bjodpi xixuixA3a§ A 3S 05l 'nsK? ^13* A 3f oujafudsfj •jsouzipaid oujis oCoas ipiA W3i a ui - usuiod ,,u3jij -LD{" ^li^Ud UIIU333ASOd3U UI USJBpop B^IJIld UIBABfZI ^uiniABp' 'ijiuinoAp EfuapBZ 'lsousjSaui a 3ux[Bidn BiuopBiiau nj UadA uibs sf oj3;b3i a 'sfpBniis 33J.suia -Opo8z 3U}3I3(UO3[ 3ZITBUB 3Xip3JZBi aUJIJSHBUajBUI o3(sutAopo3z ausBf :i]sbu no5l!u oiuoq su uisfu ud bSsus aj - npoi(A Bii "uiaziuijBjsoau ijii^iid Eiiijpisp ouafjiuisnau 'BUiziiBijaduiiogu ajBfuz 3sa babjjuiijjzbj oujijldj 'quo5{oj x[X3jsuuopo8z qxxiA0i3AS qiufpui3i o 3(hp3Sdq '3fllUOUO5{3 SUJIJIJod 3311JUJI 3AOXJBJ)V 3pO}3XU 3fpB5llJlSp3J BU 3ZB3f.Od OUJtl UIOS3q UIIJ3AS S 'XUOI,83H UI XUOXJBIA] P3UI SOUpO sfnjJIJZBJ OJSUA 131 '^UISZlSJlJtBlU l8oJJS" 'MJSOU5IJU5l OUIB3[ipBJ" BJ3UiqB5( bS33(S}3JO -3j iiui;ui"a 3jS 3s i5( 'SBU ?Jd ,,^op3nj>i3i3;ui E8au?i}s -isJiJBiii" Bdi; BSsusjoiop BŠs^pu 90x113x1 rafpizod 33js -iaioaa 3U}s«i SAspsid zx bjxazx pi 'pouiau bzbjzi Bd jBd 'sijaidiuojj fio8zijifBzaiod B3isoioqisdBuq3SBZ iu ioy&[ -IU UI33[B}XU3}Od Ol 3SA (JIZ3id lUJIUOIl BJ S3A '^SpBJIJ 3uj|U3j;jozii(s" 3usdq 3; ssa 'ijsouBAOpsJsod 3usqztup 3UJSB] afoAs i)soubji;5[3[J3J9u po iaiz oupss3qop Bfp -IZOd B5JSJ3IO3} BAO3dfU Bp '3A 3p3AOU UIBS JB3( 'UBAOp -3Jsod oudqztup ubobt sf oj(F5i ^spozBJ oq Bp 'ui3; s ,,ijsoAifiiunzBJ3U<' saoubobt ofpBJiijijsiuisp Bljqnfiqo MBfiio33}B3( BUjBjuapuaosUBJj" o;3us3id 'sfnoipis ures 3S OI3}F^ BU 'ES^Eld - ^BiASjd IUJBU0pn{0A3J BU U3UI OUJU3UBIUI pi 'pslUI '|3SIUI BUJI^Bjd 3f Bp I^ 'oflJOSJ OUJIJSIS^IEUI BU nfUBA3Dip{S UI3SA qO - 3f Bp '3A 3p3A3U UTBS 1331 ',,^f!J°83JB5l BU{B}U3pU30SUBIj" BJiq BS3[Bjd Tbu iq Bp 'bjijo 'oqsu pod ofafidA $ax ABjd pj 'nSouj iu3Ao23fu a qiui3jqojd qa; ou?ubjbu o i}UOAo93Jds Bq3J} o|iq au nui iq sp 'B)fnBU i}souj3AOABJd oquiBjqo 'foiJSn I3!SfpBpiUI-O3lSJElu8op BJIJO 'n3Oi>I UI3AO8 -afu uiojpa qifu3Jj qiupiospJBU q?u3JjsoBz ou^sd^ojS o ''qi3nujodos qiujsBi qiAo33fu o ijiJOAoSsjds Bq3ij ojiq su tiui iq Bp 'BtiBpodso8 [Bzoiod vi 'jsB|qo bz foq iui\fu \.WX 3J§t '3S5lBJd 3UIBA3JBUZO lfUO3J Ud UiO^IUpBdpO IJOjd ,,3pBIIJ 3U3IJOZiqs" A 'IlSOJd Op3I B3 iq Bp 3U '3S «?§nd§ BpBdud ošsid nui ijj 'ao;sis>ijbui ',qis(Biui" n8oi3| ui3}si) a ABid ^sjofidA oqsu a" os ,,HBlpxzod qi5(sj3JO3j ui iflujipiBJd a "sjnizB^" bjj3Jsubij pRiqo A ofBJBJA UBJJS OUd|U3UIO Z3? niU 3S O( 'lUI3jqOid m)BZ IUjŠ«l |AO83fU ',,3S5IBjd 3UJBA3JBUz6 oflJO3j" A BJpif -ojd oasid ipf i^f 'iui3iqoid os oujijo "2ašod ispjiuaioii 5|B5( 3J 3{ BŠBlUOd O3(qB[ BJBUI3U if Bp 'BJ1JB3ZBJ O3(B) Bures sf ss fss b '0^50; op3joq o% a ijiu83ip 3f oujafud -9fl 3unqiix iubjjs lujaisau ijsij bu ijba;s BfuBjs suo usppe) poij po 'afuB§BidA ouaAjsiq BpBdfot af 'nis sf fei 'OUI3A »^ B^mjnjinii b83^su3aois BŠasfoujsud -JBU 3Up3iA 'aflUOII 9UJO5(O 9) *B[IJS stuBJBJdA Bp3A3s auB^so "uiafuBjs un^sUBpp z ounjobs oaij -TJZTU OA3J§ld Bp 'UI3J S IABJ(I 3S O} - UlOUIdfud UII^S -U3^3ASZBJ UITUAIBU Z OUISUUUd O^B^dU UI3S OQ i,sn;ipuoosqB snap IJBJSOd p\3Z 3U IS iq ilUlfll pdlU Op^ 31 - S^EfUJBJUI sSnip ipn^ 3?3|a i^ 'i^3|qo3id ia!?Wea a BŽimuisp B8blA B|B5ItlUBZ 3f B8iniBUIBJa BJBpipUBJI B833(SJJSfOlU BZ lJBIIJU3piA3 X]OAO8Bjq B8 Bp 'fliSJlJ^ OUJIJO 3f O} - OOtlSlUJOp ofOAS 1}ISI13{S OUJSfid (1U3UIBU I3JsfOlU JBU af nui pi 'U3 Cbsa B(B;sqo :o^sutAopo3z i;iqBi8z Bqsn 3f OA3PBZ BpOl uaA,ijIUUSUO3l OJtlJ3ItU)S B2 U31J lUpjtU JBpU3A 3t [BS 'BUStlABidO fBUABpZ IUIBU p3UI Bfl3SSnq;iV B5[i)Ln{ Bjiq af 39 '03UBJJ3ssnmp2 lirftid ip ju^lP0 |iq fBp^ iq pi 'B^q3so i;[bu ouisioui su iuibu paui 39 'B8apnq jiu :iU3Uioui iiiin^aijs sf ox puBpassnmjB luniiBJi^sBuiez ui paoubob] iunjsi?" paui dsozBi B3(3)od iuBfiqnfq a - boiaou B§l3AOufBU :mp[iu)s BfuBS -asaid BSaujiišijBjnintuisisod fus8o xu5tiB8u3q i^auBZ UI '^JSjds qi5{§BfU5EJUl sfpEZO OU^BJUI OJBJIUIUddp oq 3U sbu Bp 'ijsqj5isod buz 3in)BuiBip lujsids Bpoi i|iABjsod ouisni qojds Bui3iqoid b83iis5ibj ijsouJOAOŽpoau'ifoAs a is J3>i 'ijsoaojoSsu lAifjzojg a Bjsdsjj 'ipnfj qru5ius3J infuBs -BldA HIUJIUS3J O R?npod 3f SBU O^ 'fBpz l^OUajJIDZBJ IU 3§" OJ Bp 'ipnj 3S 3J 'IJl^3U3S3ld 3UIS 3u'bP3A3S SBU oyez - n?pedzi uibs ?Bd sf is 'iuBfiqn[T a J3jsfoui 'lABid OUtUBSsp JO3IB5J ',,ajJTBW" jjq fBU iq op3[ "'3fUBJBjdA :3XJB3{ sijid sfoAs szvijod j3A3jd ?3(bui ui ofijsndod sz apzn nui 'ouBfiqnfT a bzubj zx ijojjs joJabjbu o^ BfU3f]AIZ B83U3qZTUp ,,fb3od XUABJBU lUJSA" ^O^ tjpnfl IABJBU" 31 OJipOS fBU iq IB3J 'fB3J3U JO3J ofBlUBfop ^IJSISJJIBIU" U31B3[I$JBIU JB3J 'BSSJISJBUI MlSOUBAOp3JSOd UX lSOU3f3UIO O3lSUlAOpo8z" BU 3?B3Jod Bp 'XU3J A ABJd 3(xxo3i 3U5XjxiBUBOXiisd uauiod lufpius} bjsiibxi3;bxu BZ 3f fBS 'AOJSBU ASJSld BU OUIJUIA OUZ3IBAq ,jlSO3JS -uiAopoSzsu" o jpjijo lusfjnSo O3H(bi Bd jsois ¦OXUBflABlSOdp3ld lU3fU Ild Of Bp 'BA3JX(BZ OUJOX|O8Biq SBU pb OJ3;B3{ BZ "Bfp -IZOd BJJSJ3JO3J EUBip!ldS3f3 IJODJIU BAOSdfu BjnS3S 3U niu 3s xq Bp 'usfnu b 'jssod Aifjpaiin 'AO3jiu;oJdsEU qiA -oxibw opqE; a Uf?eUs oiixq bu bioui uitiAOu pisiaiosi iui3q3ig uji B3uui{3nQ 'Bfj3UJXis 'BfisnBa 'Buoqpnoij 'BqDBqi3n3j 3isq ojjbi nuBDBq a :xibjv ibiizxju3i sf xjif V\ '31SI/1 BU 3fpds Of UI OlpBXA3p BZISBI8ZBI 'O^ldO^I pOd 3pBd 3U niU I33[ 'ISB^S B3 IB3( '3SA Bp 'Opp O3tqBJ EUII 3H)3JO31 IUJIJSip^UJinZ UX 4BUIZXS3IIBIU B8aABld" BSBQ BJUBC A XU3§3JZBJ fSldBUA 3Z (XIBZB3IXJQ 3§ OJl^lB] 3S iq rn[ 'iSnjp isa ipna 3UO3{ziq) iui3jqoid ijjsaoubdbj isa ^Ed OS '03SXd §BU 3fld OUjjhlBSl "OSRlini OUJIlSlSillBUI BZ *UIO3(nB{^ lUIUSflAEJSOd fdjdBUA Z EUI3fn 3U *JOU§3J3 O3(B3l '3S Ep 'BfiAB)o3n 353uqoi fjo3z ^BduiE 'isouBAopdisod ousq -znip ousfu B]BZB3(od ou;u3UBixix iq Bp 'xu3i s Bfiqod 3U qnfj3jABU nfu3uqoq nuissA 33(ABisod 3UBixzxjix>j Pl '^srUBCldlUIJd" O3[SUIAOpo3Z3U ZO3JS UI ZO3JS f[O8z 3f >5B3lHU3l" BUjplBJ :i3IspOAO3xfU3I-OUJBCl3UIUd O}SI? 3f 3{3dO}SOd BX •BUBAOpSJSOd OU3q^tUp *UB3Bq ITAZBJ 3f Of JO3J '^EJJSUIZBJ B3dU{OdS asOUZOUISU" 3f O3JB3J 'B83J OZIJBUB OU}3I5{UO31 BJjSlUOpBU pj 'OZBJJ S S.fUBf -iqod OUAIJBIE13J3P OISI? 3[3II?O 3JBJ 3f Bp 'IJUOAOŠpO O3(X{BI xq oupsisoddM SAjifnapo sjsfpniaj xjxq iuaqziup A UI 3XIBJXZX13J3(UO3l O3(SUXAOpo3z 33(SUBf3p BfUEAOZBiJ -Ud -ZO 3fpE]n5JV;iE OUIIOJ 1O3J ptop Of Xq Bp OJS3U1BU 'bfV\ 1O3( I3HIZBJ lUTOds BpBdud JB3( 'fB^SU 1O3( BJlZIinj -bsqB ,,e(j3uizbj Basujods isouzoiusu" Bp 'Bj xu3qoj8 a jxq nuEOBi JJ9JI0O xq Ep 'ounosj ui ss oxuiptuaod 'OUIlUSp BpO^ •(BU31UZEJ B33Up3nS3(3S 1SOUZOXU3U BU MJOAO8po" ABld 3f fBS 'BUZOXU O^IBOf 3f U3Z3qnf[ nUBOBT ud IU Bp aO3J :BUBOBq EJXZip3JU3UnjU3S - AOp3|3ZBJ M15BN nSois a ABid - 03{sAoqoBqjn3j O3Jsubj§3Xuoibiu D3Sld UIBS ?Bd II)) (,IUZ3qnf| OflSOUZOXU3U" Z OIUI^BUSZI SpSJSoiUIUI Of 3? 'pq3SOd 3§ ^,E(J3UIZEI B83UJBns3J3Š jsouBJujšnjj Buqi3o3u" Bjjq nxre3Bq ud feu xq Cbji 3q ijsopEZ oaej3 Z3? 3Z 3UO3[Zjq n?Q° qJ8njp zi ofBiui qif p[Bjq miunqux ?pn) ^d 'ijxd3js3Jd jb3o3[iu ?3a ofojoui 3U Bp 'BUBU2 IlSOpBZ 3Z sSUBp 3f B3]BA3pBUZO BfUOd) BU9IJS?p2U3}Bui '3ISIUIS3U 3)SOJd3Jd OU1UBXU3UBZ •O3l§IlOJB3I ?3JUIBU 'O%\OQ 3SIO0UEJ j 3fpiIBO3J 33JSAOUB0BJI1UB a3[BAOU3Un lUdtlJJS UStlSlUStl 3f O3[B3[ '3(dJBpnod IU)SO3[U3TBUI OUIIU3P lTUiq3SA lUJ3X5fUO3{ Od BpTBpnBZ JEJJ '3SA IJCOJSSJd O3jqEJ OUJO3{qE] :i}SOUp3ld sfOAs Biui jubz *b;u3uihu3s3J b83UIXAJ3s B83uqopos UB3JO l?OfnpEJA9ld 'EJJUSfjdsI EUJiaslIEUjnZ BpBdfB3{ 3f BJ[XjqO BUA3ZlfU3l BpiIUOlUBS B33I3JB31 UI - ,,;sBjqO bz" nfoq a pBd *qB3ii3ids qxusiin3iBZ a ^ooiussi" 3?§i pi l30U3|p3X3 JBd BUB?§3UIOp2UI p3j3od :OOlUJEds OAdilBp -odso8 a sfnzajdo 3iqxuBqo 3p J3jba uixJ3jB3i s 'p3i8od 03JIUBU sf 0} :u3?!)sxuijbis oupijjosds 3f p( 'BpdiS -Od B33U)SB]qO e331 31BUipJOO3( 3Up3U3}BUI-O3[SUXAOp -o8z msBfod O3jqEi p( 'umoijpsds bz si3 Bd dfppBj^ siunzBj 3[OUIp3 IUBS B8 I3J '3lXZ3f lABS^d Bl A 3J O3HJB] fsiOJ IJlf BfBASjd 'O3niZBI OUZIlŠsid JO3f cO0|ZOUXU OUJU3S UI OfpOA P31U O31I|ZBJ %Oy[ 3J 3UinZBJ SSIIUJOBU 33(SIU -VsBiqO ZO^S P3]8od BJ O?\\\V\ 'Bpp B8331SJ3JO3J B83US3J B33UI3q3{S OfXUO3 OS pt '33HIZBJ 33{S)3JO31 3UJB3)J 3U3S qiAO33fU BOCOUUI 'B3IZ0UUI 3f Bd BqB{S 'BfpOA 3{ J3qop 'sqojBU 'B3sxd b33§bu bz Bd sf - "uji lupfisipspospoid 'uifjuins padBUA 37. Ed iJjiuABjspsid iit šfpoA XAoqifu '3jqop fEisuiz jEd 9?izouni ^isiuijeis bz os 39 :ooius3J OUSJEJlod OAO33(U B3[3IZI QO^31 O^B; Bp 3J 'nU3J3X UI3JSI XU3) BU 3f]qiS 3S 03S]d §B^ '(O3(silOj p]3) 3JU31U -3p 33(§EfiqZEI 3ABJPZ3U BU UI OJpdf (OUJOA^OAEZIp) OABJpZ Bli I}ld3OZEJ fO5JEI <3XUnZBJ 3U B3 I^ Ul 3JOJ pods BfBqn if I3i '3fuBqx8 ouiax{3is B§n3(s jsBfqo b^ SxjsBiqo 3U5XJSXUXyB}S BS3{31J3J B3dUB)UOds OfpiZOd BZ 'XABld 3S OJ '30IUS3I B3lXUdn3IBZ Ul3ZTJBUl3op BZ 3l3 fsjdfB^ -.usfoAp aaiuop iujbais AoŠsfu 3f 'O|XaSI5ZBJ O3(S13iO3J SfllEjEjdA iq Bp 'U3UIBU i;BX5(q 3fU35u6qnp oao83(u bxui Jo^io^ vn :zmiisxp \u\s\ -izJ3Aiun bz foSod ijsoupsA fB3(3u Bd df ifoSod usfnu IU BP3A3S JSOUpSA Slds lUTT^OUIBJS BL IJEf9XEUOd 33JAEJS -Od 33tSJ3JO31 3U3JU BUZ Bd OIEZ '3fUO91 3AOUEDBq I931S BUZOd 3U '.IlE^910d OTBIOUI (Bdn3\S 3SA 9f O3\B3( '9A9S fdidBUA '9A Ed oibz 9U 93(xuxojdsBU bz ipni 'JB8o3{ni BZ BlJdBZ IU 3UU3lpn9JJ SsnB^ BAOU Bp '3A 3U Bp3A9S !0UI?9A O3ISUlf;3J19Ap JO3(B3l ?3A Z IJXJSndzEI O1O§ O3JS -AOpn9IJ OS Bp '3A 3U EP9A3S '.B3lfUBXU 3U AOJIA ABlds^ '3A 3U BP9A9S 'OpsfBSop UTBl 9f 9S tVS( 'nZUBj UI3fuf[Bp a X{]3ipo8op o Bfu9?woqnp B393{spjiq xxiABi bu 'gfgupuBi -BU 'IIMBJ I3JSl3JO9ip9Jd BU 3f|qi3 ZO3(S3SA 3S D[ 'llSIl uo 3f fBpz :[B3(uu3{Zbj ouuinoi;siq O3(B; npQ a sf of pi '33{I8OI 31SI OUJUBJBU 3Z3JU A SlilBfn od3{S Bp3A9S 3$ ill :xuBf[qnfq a ss^ieid sujbasjbuzo afiiosj ouss ,,ouidn3(s" - o^ijiujodos s ux t,ofpoA" — bz xuoaBpxpuB3j s Eiusfud -ods nsids ui33(sunqiq a 3s Bd ossid xxsx bj abjj dfpoio oiipjšid omfpOA 'ou -ldn3{S O^lJIUJIJdO oOUI3U" Bd A30AB|3p6s ZI - ,,OfpOA" iaip3JBU ITBIOXU B3(BfU3q3a Q Mp ZI OS b30JZBJ b83)SI B831 ZI ABjd UI !3fUB$BjdA OXIZlls3Jd f{03z I13pIA IJBJOUI JBd l6fl8oiOUIUU31 IJBjflCKlZ B|BJldEX npOA3J(i UISAOU a xq Bp 'nsn^sbd a oisz os aoiozbu ^iujsjbj p|xsou u; -,,]fpOA psui )sB]qo bz Efoq" iuo3i)Bpop xuru5i;sxrB3J-ou -jjjUBlUOJ Z ^SOIZOUUI 33{OII5" UI ,,8fpOA lUSfjlSAsZBJ" Bp3A3S 0fBf|ABlS3S AOJOZBU X[IU§3[B) J3A§ ^BAJSUIJ^O bS33(OJI;" bp BCI3UIZBJ BSsUlifU UI B3[IJ3JO31 *3fUO3J XU3fUBA3UinZBJ UIIU9I)S|)I|d-O3(S)BUl8op Un)U3(pO in UIOAlSJUBpUnUSp XUXJIJ>pjd 'UIOUIZispiBU UIIUSfUBJ p3UI Op^lflU JZO3JS3SA 3f I3J '3fUEA3lUI1 Ipnj OJBZ mCIZft 3fXTBA3Un O3JjO|O3pI -03[SA0l{30 'B3{JEJ3JS 'OUJIJSlUOp -B]OZX-OXIAO3tOIJS 'OUJI13|3IBIp3U 'OUpiJspiUBIfSlil Bp3A -3S U3ABJ B3(SX3JO3ap3ld BJSIJ Bixq 3f 'EXJBPM BZ UIB) O[J 3f J33{ :AO3(niZ3tUBSOd qptSUIOUO3{3 UOZBU IXUI3IS)3JO9) -psid s pfudods ou§3dsn iuabj p{si3JO3x eu o3jb; ss ui ^IJlfpXU3an O3JS13JO31 OUJIJSIS^IJEUI OUfnU JBd 3fZB/.i Oli?I}SIS3{JBlU O3^SU3AO{S 3f Bp '[BZB^Op UI |BAOZB3(Op npa A UIX3iaBJ3| psid 3Z 33s|d X;SX Bl J3IIUBU IU l]V 3flio3J 3A3J 'lABjd 3S O% '3flJO31 BJUOIJ BUSfUIlS -3fUO3J ^pOSn BUSlApO 3UIO3(Zjq S3UBP 3f JBS3J p6 'OISIJ 0I$Ud ABld IJSBJZ 3§ pfU BJBUI3U iq fBS 'BUBJXS3i3JXnBZ 3f JO3(nO3l ABjd 'qiAOd A3JiZ BUZJopSU - OABjS OfOAS pBU 3Z3JXU 9UJOqUJIS 3Uinj>(O A31JZ 3f3q3SO lUJLtldlUS 3f O3(B3I 4XU3J A 3f 33(X;3)Bd 3U?tlSIUBlUnX{ fB3(3U :jS3J313jd IU3fU3XUO B^OSOIUO Xflf JB3( 'B^IAJBU SJJEpUSA 3f B 'B3JZIU O3(TIO3I3U I13pXA BJBIU3U 3f A31IABJSBZ B[U§fB3{nX ',,3fIZ3f" UIO) -d3DUO3J S pdlJd UBOB^ 3f Of 13J 'afpBZlJOSl ofjzB3(Op OU -?Il3[BJa OAOU - B3[J353§ Op B^jaj PO B31J3§3§ OlUEHn 'B^i3§ ss ouibuh sdUBp ipni -.iiEuzods ?B(i sf oupojd ux OAlf];3U3S3JJ ns3l8oid UI33(SUXAOpo8z O 3ppl OAB(3pqO ou jijir>( bz OAipBi8 Efnuod iubijs spo Jjsidod ux zs^od pi 'sids usonod ijTZBdo xunqux a ouis uioupsi uiiqBjs p3Jd ipUinZBI ijsop fB3l TXq Of iq BP 3U '|BJIZXJU31S 3f Of 3[3jd0d XIX Z3?0d 'O3JI3§ Mp I3JBIXJXsd IZI]BUBOX{Isd o n?nod 30U3aois 3f la^l lunissspin.is uniqop psij Od tistega trenutka, ko so gospodje psihoanalitiki svoja orožja preusmerili iz zgolj osebnega spopada s Sešerkom tudi na krog t.im. ,,mlajših', marksistov, se-veda tudi mi ne smemo molčati. Molk bi bit več kot oportunizem popuščati neki teoretski praksi, ki raste ,,iz nje postavljene" in ,,samo njej poznane" realne razlike. Toda ker narn ne gre za neko ,,nadzgodovinsko", »simbolno", ,,znakovno" določenost, oziroma za me-nico, ki jo jezik izstavi dejanski zgodovini vnaprej, da se ta po njej ,,dogaja" in se ,,posreduje" nazaj v formi paradoksov, temveč za dejanske in delujoče Ijudi, ki so produkt in ki producirajo določena družbena raz merja, moramo bolj kot po ,,znakovnih poljih" grebsti po dejanskih družbenih razmerjih, ki jih vsaj v dolo-čenem zgodovinskem obdobju soustvarjajo tudi gospo-da psihoanalitiki. Tu si seveda ne smemo delati ni-kakršnih utvar o njihovi radikalnosti, kot si jo je delal Sešerko, ko jih je uokviril s proudhonizmom, kajti oni so manj radikalni kot Proudhon. Dočim ,,stari anar-hist", kot pravi Marx, ,,v blagu — delu, ki je grozotna realnost, vidi le neko slovnično elipso" in mu ,,potem-takem vsa današnja družba, ki temelji na delu — blagu, temelji le na nekaki pesniški licenci, nekakem figural-nem izrazu", pa vendarle vztraja na prevratu, saj zago-tavlja, ,,da če hoče družba iztrebiti vse nevšečnosti" zavoljo katerih mora trpeti, no, naj iztrebi spotakljive izraze, naj spremeni jezik", pa naša gospoda psihoana-litiki vztrajajo na nespremenljivosti, oziroma ne-možnosti spreminjanja tistega, ki vendar vse spreminja. Če si je Proudhon dovolil, ko je pisal politično eko-nomijo, dolge tirade o etimologiji, poskušajoč s spre-minjanjem in iskanjem novih izrazov poiskati rešitev, ga moramo zavrniti, da to ni mogoče samo zaradi tega, ker družbena razmerja določajo jezik, temveč zaradi tega, ker ,,jezik ni spremenljiv", kajti ,,on sam spre-minja", ,,on sam določa ta družbena razmerja". Ampak, mi smo vendar za razredni boj, bodo za-vpili gospodje, ta pa je §e kako dejanski in delujoč, kajti vsaka ,,nemožnost spolnega razmerja", ki ima-nentno pripada spolni razliki kot taki, je posredovana z razrednim bojem. Razredni boj ni potemtakem nič drugega kot nujno in neprekinjeno ponavljanje, oziro-ma družbeno posredovanje te nemožnosti, je stalno odpiranje zevi ,,preko katere se nevroza usklajuje z nekim realnim", s tem seveda, da se nikoli ne more uskladiti, pa tako znova in znova odpira to razpoko. S tem pa seveda tudi razredni boj porinemo ne samo v sfero psihoanalitičnega razodetja, temveč tudi na področie večnega, na področje sveta psihoanalitičnih senc. Ce seveda pri Lacanu nastopa razmerje med ,,zevjo" in razrednim bojem kot neka precej oddaljena homologija, so se naši prihoanalitiki, ki nimajo kli-nične analitske prakse, imajo pa (/humanistično" izobrazbo, potrudili, da sami zarišejo med njima enačaj. S tem so Lacana sicer ,,podružbili", toda obenem so razredni boj ,,individualizirali" in absolu-tizirali. Na ta način, ko je omogočen sestop na po-zicijo večnega razrednega boja, pa ne sestopiš nikamor drugam kot na pozicijo radikalnega dela buržoazije, ki v boju s staro frakcijo rabi tudi delavski razred. Tisti del buržoazije, ki je na oblasti, ne vpije po nobenem razrednem boju, tisti del buržoazije, ki je v zgodo-vinskem napadu, pa potrebuje teorijo nadzgo-dovinskega razrednega boja. Razredni boj proletariata ni večni boj, temveč je boj, ki ukinja vsakršni razredni boj, s tem ko iskinja razredno družbo kot tako. In dalje, takoj ko proglasiš katero koli diktaturo, pa naj bo ta še tako proletarska, za večno, tedaj nisi za dikta-turo proletariata, temveč za diktaturo nad prole-tariatom, v kateri imajo tudi preroki svoje posebno mesto, kajti ti ,,morajo komunistom narediti do-umljivo, da različnost DEJAVNOSTI, DELA' ute-meljuje različnost VREDNOSTI in BLAŽENOSTI (ali užitka, zasluge, zadovoljstva, kar je vse isto) in da, ker vsakdo svojo BLAŽENOST kot tudi svoje DELO do-loča sam, torej ON, prerok-to je praktična poanta ra-zodetja-mora terjati BOLJŠE ŽIVLJENJE kot na-vaden ROKODELEC". Praktične zahteve naših pre-rokov večnega razrednega boja sicer, še niso razodete do konca, nekaj jih bomo v nadaljevanju razodeli mi, ,,vemo pa, da je njihov nauk temeljna dogma vsake duhovne in posvetne oblasti željnosti, mistična tančica vsake svetohlinske užitkaželjnosti, i, olepševanje sle-herne nizkotnosti in vir mnogih prismodarij." Potem seveda niti ni toliko važno, da te ta princip večnega razrednega boja, ki konstituira tudi lastne subjekte, v končni instanci pripelje do tega, da niti ni več važno na kateri strani si. Za tvojo revolucionarno potrditev je važno samo to, da se bojuješ. Tu seveda ni nobenega dvoma, katere razredne pozicije spontani reflcks je ta značilni teorem. Na tem mestu zaustavljamo ta kratki ekskurz v močnato področje ekleptično nabranih teoremov iz vseh vetrov, ki vejejo skozi ..spalnico" slovenske psiho-analize, odpovedujejo se vsem ,,pulziranjem", vsakemu ,,transferju" (četudi ima ta idejni transfer povsem neo-imperialistične značilnosti), vsemu nezavednemu in vsakršnega ,,ponavljanja", naj vse to ostane v pri-stojnosti visoko doneče latinske ,,sancta casa" psiho-analize, kajti obstaja nevarnost, da bomo morali kot pravi A. Blanqui to ,,kašo pojesti tudi mi", čeprav je nismo ustvarjali, če bomo seveda predolgo mešati po njej. Podajmo se na pcdročje, kjer se ta teoretska zmeda praktično udejanja, torej na področje #,realnih" raz-merij in ,,realnih" subjektov, ki gospodov psihoana-litikov nikoli posebej ne zanimajo. Pripombe, ki jih bomo navedli, bodo odgrnile mistično tančico nad ,,šolo", ali po novem nad ,,stvarjo" Ijubljanske psiho-analize. Mogoče bo po teh pripombah vsaj delno odgo-vorjeno na mistično vprašanje, kdo je Francoise Dolto v Ljubljani. Ker se ravnamo po znani Maovi maksimi, da riba smrdi pri giavi, bomo načeli slučaj nespornega vodje (saj do sedaj je tako) Ijubljanskih psihoanalitikov, slučaj Močnika torej. Če bo obravnavanje nesramno, bo samo v toliko, v kolikor je nesramnost konstitutivni •element samih razmerij med Ijubljanskimi psihoana-litiki in razmerji med njenim gospodarjenjem in zu-nanjim svetom, predvsem Tribune. Tobomo storili navkljub razburienjem pojasnilu Močnika (pojasnilo je napisal v končni izpeljavi Močnik), da je vsakršno ,,napačno" razumevanje razmerij med Ijubljanskimi psihoanalitiki a priori stalinistično; na naše ne preveč veliko veselje moramo k temu dodati le to, da je I ,,napačna" dejanskost Ijubljanske psihoanalize sama in če je ta stalinistična, mi tu ne moremo odpomoči drugače, kot da jo razkrinkamo. Vsako primerjanje Ijubljanske psihoanalize oziroma njenega položaja s položajem poljskega delavskega razreda in Sešerka s poljsko birokracijo, pa je itak že na prvi pogled ena sama megalomanska maškarada. Pri tem je več kot očitno, da Močnik očita šešerku, ko kritično smotri dejavnost Ijubljanske psihoanalize, da kot pravi ,,ma-lomeščan" kuka, nikamor drugam, kot v ,,gospo-darjeno spalnico". Toda začnimo že enkrat. Vse informacije, ki jih bomo navedli in ki se tičejo notranjih razmerij med Ijubfjanskimi psihoanalitiki, so iz območja, ki jo ,,znakovno" pokriva zgoraj omenjena ,,spalnica". — Kot veste, so bili na famozni kolokvij „0 večnem pluralizmu" ki so ga izpeljali psihoanalitiki iz medna-rodne centrale in iz domače dislocirane šole, vabljeni mnogi teoretični mogotci. Med njimi je bil tudi tisti Dadoun, ki je poleg izjave, da je samoupravijanje ma-sturbacija, sfabriciral tudi ,,človeško zgodovino plura-lizma od gradnje babilonskega stolpa dO deklaracije o •človekovih svoboščinah v francoski buržoazni revo-luciji". No, tega vetikega teoretika je povsem samo-voljno povabil Močnik, in sicer zato, da bi mu Dadoun tiskal njegove tekste v Franciji, saj možakar urednik ene izmed edicij pri Payot-u. Močnik naj bi se mu poleg tega odložil tudi s pisanjem njegovega teksta tu v Sloveniji. — Ko sta Dolar in Žižek po kolokviju jezno vpra-šala, zakaj je Močnik pustil, da na kolokviju govori ; tudi M. Potrč, jima je odgovoril: ,,Saj sem pustil go-voriti tudi vas!" — Močnik v nasprotovanju z ostalimi člani Ijubijan-ske psihoanalize tudi samovoljno vzdržuje zveze z enim od proslulih odpadnikov od Lacana—Verdiglione-jem, ki je poznan po svojih novo-filozofskih stališčih. Ker g. Verdiglione razpolaga z močnim ,,ideolo§kim aparatom" in ker ima vrečo zvrhano denarja, bi rad Močnik sodeloval tudi z njim, seveda na isti način, kot z Dadounorvtorej recipročno tiskanje tekstov. — Kako močan je Močnik, kaže tudi način uredni-kovanja pri reviji Problemi. Kljub ostremu nasproto-vanju odgovornega urednika S. Žižka, je uporabljajoč Štrajna izpeljal etnološko in rockovsko številko Proble-mov, ki jo je odgovorni urednik označil kot totalno zgrešeni projekt. Ker Močnik s podobnimi projekti še pritiska in ker je s svojim vmešavanjem v uredniško politiko, Žižka že spravil v neprijeten položaj, ko je v isti rubriki dosegel poleg objave Potrčevega teksta tudi objavo teksta dr. B. Debenjaka, kar je svojevrstno britje norcev tudi iz ,,starej§e" generacije marksistov, je Zižek izjavil, da tega ne bo več trpel in da je to povedal tudi samemu ,,gospodarju". — Nekaj podobnega, čeprav v bolj misterioznih okoliščinah, se je zgodilo tudi na Časopisu za kritiko znanosti, kjer se je po skupnem dogovoru, da se pri-pravi številka Lacana in anti-Lacana, pojavila mistična prepoved iz pariške centrale, češ da ima Lacan toliko nasprotnikov, da je nemogoč reprezentativen prikaz, pa se zaradi tega prepoveduje slovenski obračun z njim. S tem bi na kratko zaključili pripoved o ,,demo-kratičnih" in nič kaj »centraliziranih" odločitvah med Ijubljanskimi psihoanalitiki in prešli še na razmerja Močnika do Tribune, ki prav tako zaslužijo javne osvetlitve. Omenili jih bomo v dveh točkah. Prva se veže na obdobje okroglih miz o usmerjenem izobraževanju, katere je organizirala tudi Tribuna in na katerih je sodeloval tudi Močnik. Kakor koli $o bila naša stališča do koncepta usmerjenega izobraževanja kritična, pa tudi različna, pa je Močnik s sebi lastnim stilom vso zadevo zasukal v blatenje in etiketiranje Ijudi, ki so ta koncept sestavili, z birokrati. To je re-zultiralo v prekinitev vsakržne diskusije in z istim stilom s stranjo blatenih Ijudi, le da so glavni udarci padali po glavah Tribunine redakcije, kajti Močnik se je elegantno izvil, brž ko je žvenketanje orožja načelo vsakdanji ropot pod lepim stanovanjem na Resljevi cesti. Druga zgodba, katere stranski igralec je bil Močnik, pa je novejšega datuma. Dotika se sporne pesmi, zaradi katere je bilo zaustavljeno razpečevanje predzadnje številke Tribune. Ko je namreč redakcija ugotovila, da je pesem, oziroma objava pesmi provokacija, s katero se je hotelo uničiti nadaljnje delo Tribune, se je ne-nadoma pojavil Močnik in poskušai preprečiti del redakcije, da se pesem lahko ,,hermenevtično" brani in da naj redakcija na objavi pesmi vztraja, ter da je to-žilec nepristojen za prepoved razpečevanja Tribune. Redakcija tem dobro znanim metodam ni nasedla, zaradi česar imajo študentje še vedno svoj samostojen časopis. Vse to so konkretnosti, čeprav umazane konkret-nosti, ki so jih gospodje za vsako ceno hoteli od nas. Potem seveda ni več dvomiti, katere sile in kateri ,,transferji" delujejo v Ijubljanski psihoanalitični šoli ali ,,stvari". Dvom ostaja samo še v tem, ati so te sile in ti ,,transferji" v substancialnem odnosu do Lacanove teorije same, ali pa so posredovane oziroma posre-dovani z ,,nečim realnim, ki samo prav lahko ostane nedoločeno". Upajmo, da smo ga vsaj maio ,,določili". Ob tem se nagibamo k temu, da se zgoraj omenjeni dom razvezuje v obojem. ^mlajši" marksisti STRAN 13 0 organizaciji znanstveno raziskovalnega dela Uporabil bom pravico predsednika in povedal nekaj besed o sedanjem razvoju našega znanstveno raziskovalnega dela, posebno tistega, ki zadeva gospodarstvo. Ko z gospodarskega stališča govorimo o tem delu, ne moremo ne da bi na splošno razpravljali o razvoju znanstveno rr^iskovalnega dela, ker je to dvoje neločljivo povezano. V naši državi je bilo za znanstveno raziskovalno delo značilno, da se je do sedaj razvijalo stihijsko. To delo je bilo stihijsko tako v znanstveno raziskovalnih enotah, inštitutih, postajah v gospodarstvu in tudi na akademijah, univerzah itd. Za to stihijo je bilo značilno tole: Birokratski sistem v gospodarstvu, ki ga sedaj ukinjamo, je zahteval, da je sleherna birokratska ustanova hotela ustanoviti svoj inštitut. Bile so težnje, da bi ustanavljali inštitute tako kot rastejo gobe po dežju in ustanovili smo vrsto inštitutov. Lahko rečem, da je več kot pdovica inštitutov, ustanovljenih po tej birokratski poti bila med seboj v stalni konkurenčni borbi. Po svoji vsebini to niso bili inštituti, niso imeli dovolj znanstvenih sodelavcev, manjkala jim je oprema, trdil bi celo, da niso imeli zadostno izdelanih stališč o znanstveno-raziskovalnem delu, da bi ga lahko tako imenovali. Tako je bilo v teh birokratskih ustanovah. Po drugi strani so bile naše tradicionalne ustanove (univerze, akademije itd.) deležne velike pozornosti z vrha, čeprav so bile materialne možnosti majhne. V primerjavi s predvojnim stanjem so se te ustanove razvile, dobile so nekaj opreme, nismo pa imeli načrta, kijebilizdelan na podlagi obstoječih možnosti. Toda do sedaj še nimamo nobenega načrta, ki bi upošteval vse obstoječe možnosti. Brez dvoma, da smo v tem šli ponekod predaleč. V zvezi s tem je treba poudariti posebej tole: v inštitutih tehničnih in naravoslovnih ved nikakor nimamo toliko sposobnih ljudi, kakor jih zahteva pospešena industrializacija. Tu je protislovje, ki ga moramo odpraviti; če bi gledali z gospodarskega stališča in bi strokovnjake usmerili v tiste tovame, kjer jih primanjkuje, bi zanemarili razvoj znanosti, industrija pa bi se ustavila, ker se ne bi mogla razvijati iz svojih moči. Razvijati moramo znanost, da bo napredovala naša domovina. Če bi pa strokovnjake usmerili v znanost, bi se zgodilo, da bi vrsta tovarn ostala brez inženirjev. Mislim, da ni treba naštevati številk, imamo pa tu opraviti z globokim načelnim vprašanjem in po besedah tovariša Stankoviča ga moramo reševati celotno. Naš gospodarski sistem bo omogočil dodatna sredstva. Naša znanost se bo tem bolj razvijala, kolikor več bo svobode in kolikor manj bo monopolizma. Sami veste, da pomeni en sam inštitut monopol. Naše prvo načelo naj bi bilo - nobenega monopolizma in svoboden razvoj znanosti. Toda dogovoriti se moramo, kam bomo vlagali državna sredstva, ki so nam na razpolago. Moramo jih racionalno porabiti. Če pa se kak inštitut lahko razvija z lastnimi sredstvi, naj se. S tem je povezano tudi dnigo načelno vprašanje. Znanosti ne moremo voditi centralistično. Centralistično vodenje slabi pobudo; to vsi vsemo iz gospodarstva in zato bomo čimprej začeli po novem. Razumno moramo usklajevati in spodbujati in ne smemo nastopati kot togo centralno telo, temveč mora nekdo dajati pobudo. Tudi gospodarstvo bo v hovem sistemu dajalo pobudo, ker bo imelo sredstva za to. Ne bi se povsem strinjal s stališčj tovariša predsednika (srbske akademije znanosti) Aleksandra Beliča, češ, da znanost ne more poslovati kot gospodarska organizacija, ker bi se morale v tem primeru znanstvene raziskave omejiti na izvedenska poročila. Država mora financirati dobršen del znanstvenih raziskav. To velja posebno za dolgoročne raziskave; če hočemo, da se znanost razvija, moramo zagotoviti dokaj velike vsote. Menim, da morajo navezovati stike s trenutnimi problemi gospodarstva tudi tiste ustanove, ki se ukvarjajo z dolgoročnimi znanstvenimi raziskavami ne glede na trenutne gospodarske težave. Toliko poznam naravoslovje, da lahko trdim, da je znanosti potreben stik s trenutnimi problemi gospodarstva; zato mislim, da moramo tudi tovrstne znanstveno raziskovalne ustanove strokovno ocenjevati z gospodarskega vidika. Pri tem pa gospodarski interesi ne smejo iti predaleč in ogrožati ali zavirati dolgoročne znanstvene raziskave. Zaradi omejenih proračunskih sredstev bodo imeli inštituti vedno finančne težave; če pa bodo zaslužili dodatne zneske, bo to koristilo gospodarstvu in znanstveno raziskovalnemu delu. Zato bi načelno predlagal kombinacijo državnega proračuna in gospodarskega računa, ker bi se sicer stvari razvijale v eno ali drugo skrajnost. Kakšen naj bi bil odnos med tema viroma, je vprašanje vsakega posameznega inštituta, oziroma prakse, ki naj pokaže najboljšo kombinacijo obeh. Tretje načelno vprašanje zadeva inštitute akademij znanosti. Popolnoma se strinjam s tovariši iz akademij, ki poudarjajo resnost tega vprašanja. Mislim, da tu ni kaj opomniti. Menim,daso namti inštituti, v kolikor smo jim dali sredstva, do danes zelo koristili gospodarstvu, mnogo bolj kot vsi birokratski inštituti, ki smo jih ustanovili pri posameznih direkcijah ali pri mdustrijskih podjetjih. Mislim, da ne smemo razpustiti teh inštitutov, saj tudi nimam občutka, da je tu sploh kdo govoril o tem in mislil na to. Kar je predlagala komisija, ki je obiskala te ustanove, je njena stvar. Ti predlogi niso uradna stališča, ki bi jih morali vsiliti, temveč je to le ^snov zarazpravo. Glede inštitutov akademij se postavljata dve vprašanji, ki ju noramo rešiti: l.Odnos inštitutov akademij in gospodarstva v bodočem istemu. Tega ne bo težko rešiti. Na eni strani bo akademija na ahteve gospodarstva reševala nekatere probleme, zato bo v nteresu gospodarstva dajati akademiji dolgoročno podporo. 2. Razčistiti moramo odnos nied inštituti akademij in vzgojnim lelom na univerzi. Inštitutov imamo hkrati veliko in premalo. Na iniverzi jih je malo. Vzpostaviti moramo nekakšno sodelovanje, da k)do nekateri inštituti akademij prispevali k vzgoji študentov. To fprašanje rnoramo rešiti pozitivno. Če bi vprašanje inštitutov akademij ločili od vprašanja risokošolske izobrazbe, to bi bila druga skrajnost. Inštituti Ocademij so nam zelo potrebni, saj brez njih ni zanesljivega razvoja manosti. Pustiti pa inštitute akademij, da bi bili samo inštituti, bi )ila sraešna skrajnost, skrajnost, ki bi odvedla znanost daleč od aaše stvarnosti. V praksi moramo najti takšno rešitev, da bodo nštituti akademij delno in ustrezno služili tudi univerzi. Danes ne moremo imeti podobnih inštitutov na akademiji in na univerzi, ko nam izkušnje pedagoške znanosti kažejo, da je celo v mislih nemogoče ločiti napredek znanosti in delo novih kadrov od znanstvenega dela in vzgoje študentov. To lahko potrdijo sami« profesorji. Najpomembnejše vprašanje so pri tem kadri, toda nemogoče je ločeno obravnavati ta vprašanja. Načelno sem proti temu, da bi se dokončno odločili, ker se morajo ta vprašanja reševati v ustanovah, ki jih zadevajo in po potrebah, ki se kažejo. Sedaj pa nekaj besed o inštitutih v gospodarstvu. Do sedaj smo ukinjali birokratske inštitute, ki so se porajali kot gobe po dežju. Postavljali smo temelje njihove samostojnosti in njihovega sodelovanja z gospodarstvom in to tako, da" si gospodarstvo ne bi lastilo pravic do znanosti, da bi se ravnalo po načelu daj—dam in delno pokrivalo proračune teh inštitutov. Naše tovarne in gospodarska združenja morajo imeti tudi svoje laboratorije in svoje inštitute, če to zahtevajo njihove potrebe. Današnje tovarne ne morejo delati brez svojih laboratorijev, sicer bi proizvajale le zastarele izdelke. Večina tovarn, ki jih bomo zgradili v naslednjih dveh letih, bo imela najsodobnejše proizvodne postopke in najsodobnejšo opremo. Brez laboratorijev take tovarne ne bodo mogle delati. Razen tega bi moralo gospodarstvo samo, neodvisno od univerz in akademij, opravljati dolgoročne raziskave. Prav s tem ko bodo inštituti naših tovarn raziskovali dolgoročne praktične probleme, bomo istočasno omogočili znanosti, univerzi in inštitutom akademij, da se bodo ukvarjali z zapletenimi vprašanji, ki so manj povezana z neposredno prakso. To sem hotel na kratko povedati, ker se zdi, da ni bilo jasno naše stališče. Osnovno vprašanje je, kako zagotoviti, da ob takem pomanjkanju strokovnjakov dobijo zadostno število kadrov tovarne, ki začnejo obratovati naslednje leto in leta 1953. Pri tem ne mislim na popolnoma zadostno število strokovnjakov, temveč na tisto minimalno, ki je potrebno za obratovanje, in to ne samo v obratih, temveč tudi v laboratorijih in zavodih. Ne mislimo, da bi do tega števila strokovnjakov morali priti z ukinitvijo posameznih akademijskih ali univerzitetnih inštitutov. Ta pot bi bila popolnoma zgrešena. Mislimo, da so vsi ti inštituti dosežki naše izgradnje. To je še vse nezadostno, toda temelji so že in zato mislimo, da ne smemo zapreti nobenega inštituta. Če pa se pokaže, da potrebujejo nekatere tovarne strokovnjake, jih bomo rnorali odstopiti gospodarstvu. Drugo: Vsi do sedaj ustanovljeni univerzitetni in akademijski inštituti so dosežek naše graditve. Kakršnikoli ostri in grobi organizacijski ukrepi niso potrebni. Z dnevnega reda črtajmo reorganizacijo teh inštitutov. Ne pride v poštev prenos akademijskih inštitutov na univerzo ali univerzitetnih inštitutov na akademijo. Še manj pride v poštev, da bi državna uprava prevzela inštitute. To je morda ostalo v glavah nekaterih birokratov. Nasprotno, država odstopa svoje inštitute gospodarstvu in akademijam. Če bo potrebna kaka preureditev, se bo taopravilav okviru republiških svetov za znanost in kulturo. O tem bo natančneje poročal tovariš Čolakovič. Tretje: Načelno se zavzemamo, da bo redno vzdrževanje univerzitetnih in akademijskih inštitutov vnešeno v državni. proračun. Toda univerzitetni inštituti lahko dobivajo in morajo poleg rednega vzdrževanja pridobivati sredstva na podlagi gospodarskega računa. Tako bi koristili gospodarstvu, sami pa bi dobili gmotna sredstva za svoj razvoj. Kako naj se to uresniči? Nadalje, vsi akademijski in univerzitetni :nštituti ostajajo popolnoma samostojni. Gospodarstvu ni treba predpisovati načina dela inštitutov, saj bo plačalo za tisto, kar bodo zanj storili inštituti. Inštituti so samostojni, toda naše univerze ne smejo biti gimnazije. Gospodarstvo ne potrebuje inženirjev, ki so se naučili samo tehničnih standardov in se ne znajo sami znanstveno izpopolnjevati. Danes nismo zadovoljni niti s tehniki, ki so v znanstveno raziskovalnem pogledu precej napredovali. Če celo od tehnikov zahtevamo, da so ustvarjalci, to lahko še bolj zahtevamo od inženirjev. Trdno smo prepričani, da se morajo naše univerze in visoke šole ukvarjati tudi z znanstveno raziskovalnim delom, pri tem pa mislim, da moramo ponovno združiti te ustanove. Ravno tako zagovarjamo stališče, da morajo akademije s svojimi inštituti vzgajati nove znanstvenike in prispevati k uresničitvi tesnega sodelovanja akademij in univerze. Kako in do katere meje naj bi to storili, morajo preučiti naši republiški odbori, v katerih ste tudi vi. Predpostavljam, da bodo akademijski inštituti usmerjeni predvsem na kompleksne dolgoročne raziskave. Seveda v njihovih laboratorijih študentje ne uodo vadili, toda ti inštituti lahko pomagajo pri znanstveno raziskovalnem delu diplomantov. Razen tega so tudi inštituti, ki bi del svojih prostorov lahko dajali na razpolago za zapletene vaje, včasih prikazovali v njih znanstvene poskuse, itd. Kako opravljati takšho delo - to je odvisno od stroke in okoliščin. Toda načelno mora to biti takšna vrsta tesnega sodelovanja. Brez tega bi naše univerze postale gimnazije in ikademije bi postale neživljenjske. Torej ne gre za spreminjanje akademijskih inštitutov v univerzitetne, temveč za uresničitev sodelovanja oziroma njihovega znanstvenega ustvarjanja, kar bo koristilo znanosti in študentom. Brez tega sodelovanja ni napredka. Prakticizem je ravno tako neprimeren kot čista znanost. Nagibi so včasih različni, toda rezultati so isti. Jaz čiste znanosti ne bi ločeval od uporabne. Je znanost, ki mora biti nekoliko ločena od gospodarskega življenja; je tudi znanost, ki je zasnovana predvsem na gospodarski problematiki. Včasih kompleksna znanost naleti pri teoretičnem raziskovanju na praktične rezultate. V zvezi s tem bi predlagali, da naše profesorje in akademike honoramo pritegnemo v gospodarstvo tam, kjer nim to dopuščajo prometne zveze. To moramo organizirati brez modelov in pritiskov tako, da bi ti strokovnjaki delali toliko, kolikor jim dopušča čas. Ne gre za to, da bi postali obratni inženiiji, ampak gre za njihovo pomoč gospodarstvu. To je racionalno izkoriščanje človeka, ki je sposoben znanstveno delati in hkrati neposredno koristiti. Tovarne bodo zagotovile prevoz, ker je to v njihovem interesu. Svetoval bi, da sprejmemo to rešitev, ker nam bo v tem težkem obdobju pomagala. Mislim tudi, da je treba čim več publicirati in spodbujati medsebojno znanstveno kritiko, ker to prispeva k sodelovanju, medsebojnemu spoznavanju in podružabljanju znanosti. Popolnoma so upravičene pripombe tovarišev iz kmetijstva in gozdarstva, da moramo posvetiti še večjo pozornost znanstveno raziskovalnemu delu na njihovih področjih. Kmetijstvo in gozdarstvo nista doživela popolne preobrazbe, kakor se je to že zgodilo v industriji. Še vedno obstaja vrsta birokratskih oblik v organizaciji inštitutov in izvajanju te preobrazbe. Moramo se izogniti tistim napakam, ki smo jih storili v industriji. Tovariši iz kmetijstva in gozdarstva upravičeno zahtevajo večjo pomoč od tiste, ki smo jim jo do sedaj nudili. Nekateri ljudje na vzhodu in zahodu se motijo, kadar mislijo, da v kmetijstvu odstopamo od socialističnih cUjev. »Sedanji ukrepi, ki jih bomo morali še bolj zaostriti čez dva, tri mesece, ko bodo močno padle cene kmetijskih pridelkov, so usmerjeni v ustanavljanje velikih socialističnih kmetijskih posestev. Ne bomo ubrali ruske poti kolektivizacije, ker je groba in ne vodi k socialističnemu velcposestvu, temveč k primitivnim družbenim odnosom. Ubrali bomo našo, jugoslovansko pot ustvarjanja večjih socialističnih kmetijskih posestev. Uspehov le-teh pa si ne moremo zamisliti brez znanstvenega napredka v kmetijstvu. Naše kmetijstvo se danes bori z dvema težavama -nizko produktivnostjo dela in tehnično zaostalostjo. Te naše poti nismo načrtovali samo za oddaljeno bodočnost, temveč je že pred nami in si je ne moremo zamišljati brez razvitega znanstveno raziskovalnega dela... Sedaj bi govoril še o nekaterih zadevah, ki so bile omenjene v razpravi, s katerimi pa se ne strinjam. Tovarišica Babič je omenila demokratizacijo inštitutov. Igranja ne bi priporočal. Ena stvarje demokratizacija gospodarstva prek delavskih svetov, ki upravljajo tovarne; toda primer delavskih svetov se ne more mehanično prenašati na druga področja. Pri nas so bile tovrstne težnje, na primer v gunnazijah, gledališčih, itd., toda pokazalo se je, da to niso tovarne. Ne mislim, da je v inštitutih treba zadržati stare odnose. Inštituti potrebujejo določeno demokratizacgo, vendar v obliki posvetovanj znotraj inštitutov in razvijanja pravUne sociaiistične, odprte in stvarne kritike. Odgovomost v inštitutih morajo nositi predvsem predstojniki kot organizatorji celotnega znanstveno raziskovalnega dela. Če bi na inštitute mehanično prenesli izkušnje delavskih svetov, bi lahko poslali vanje tudi pomožne delavce... . Čeprav smo bili soglasni, da so osnovno vprašanje kadri in da ne gie za odpravljanje inštitutov, temveč za pošiljanje kadrov v gospodarske laboratorije in inštitute, menim, da moramo poudariti, da to ne bo šlo lahko. Ne bi želel, da bi tovariši dobili tak vtis. Sporazumeli smo se o načelnih vprašanjih, vendar te kadre moramo poslati, kei tovarne že obratujejo. Ne bi bilo pravilno in pošteno od nas, če bi se udeleženci tega posvetovanja razšli z občutkom, da ne bo nobenih žrtev. Žrtve bodo in nekatere kadre ne bomo mogli obdržati. Morali bodo v gospodarstvo. Te kadre je treba razporediti tako, da bodo koristili celoti, tako gospodarstvu kakor znanosti. Profesor Vidmar je pravilno ugotovil, da se v naše inštitute še vedno zatekajo razni birokrati in diplorriati, ki nočejo iti na teren. Morali bomo razhajkati taka zatočišča. To bi bile splošne ugotovitve, ki sem jih povzel iz razprave. Ta je bila v celoti uspešna, ker smo razpravljali svobodno in v resnično akademskem vzdušju. Kar zadeva evidenco, midim, da so bile pripombe prof. Hadžija na mestu. Razen akademskih publikacij in tradicionalnih poročO moramo prirejati še več posvetovanj. Ko se borimo zoper birokratsko pojmovanje, da je znanost splošna družbena zadeva, ko se borimo proti misli, da lahko birokracija podružbi znanost, pomeni borba za ustvarjalno vzpodbudo znanstveno raziskovalnega dela družbeno povezovanje. Industrija in znanost sta temelja socializma. Kakor se ustvarjalna vzpodbuda posameznika ne moremo postaviti zoper socialistični kolektiv, tako tudi znanost ne more kljubovati družbi kot celoti. dj Zato, tovariši, moramo sprejeti predlog, da je treba prirejati več ¦ konferenc in posvetovanj, ne samo v načelnih vprašanjih, temveč tudi o konkretnih strokovnih vprašanjih. Tudi o tem ne bi dajal nobenih navodil. Če mi dovolite, bi strnil tisto, o čemer smo se strinjali in kar bi morala obdelati komisija. Prosim vas, da k vsaki točki poveste, ali se z njo strinjate. 1. Temeljna naloga komisije je racionalnarazdelitevkadrov med znanostjo in gospodarstvom glede na sedanji položaj. Ponovno poudarjam, da tu ne gre za odpravljanje inštitutov, temveč za usmerjanje tistih kadrov, ki jih nujno potrebuje gospodarstvo ter za ustrezno razporeditev bodoče generacije. Država in industrija bosta poleg financiranja izvedenskih poročil finančno podpirali tiste inštitute, ki jih imamo za posebno pomembne. 2. Doseči moramo čim boljše sodelovanje univerzitetnih in akademijskih inštitutov pri vzgoji bodočih znanstvenikov in v razvoju znanstvenega dela na univerzi in njenih ustanovah. 3. Vladi priporočamo, da v proračunu sveta za industrijo v prihodnjem letu določi čim večja sredstva v ta namen, tako da bi se svet v imenu in v interesu industrije povezal z inštituti. Isto mora veljati za kmetijstvo in gozdarstvo. 4. Inštituti se morajo redno vzdrževati iz državnega proračuna, toda hkrati se morajo povezovati z gospodarstvom po gospodarskem računu, to je s plačevanjem strokovnih mnenj in finančno podporo industrijskih svetov. 5. Sprejmimo vsi, znanstveniki, akademiki in univefzitetni profesoiji vse večje inštitute, ki jih bomo ustanovili v gospodarstvu, za svoje. 0 tem je govoril tovariš Tempo. V istem duhu si moramo prizadevati, da se to sodelovanje zares uresniči, v prid Jugoslavije in njenega razvoja. 6. Glede na nezadostno pripravljenost te konference — na njej ni bil navzoč zastopnik sveta za narodno zdravje in socialno politiko - moramo poudariti, kot je rekel prof. Štampar, izreden pomen inštituta za higieno dela, ki je pomemben ne samo za splošno ljudsko zdravje, temveč tudi za gospodarstvo. In na koncu še pogled naprej. V gospodarstvu nas čaka še eno težko leto, ki bo potekalo v znamenju gospodarskega utrjevanja, zmanjšanju administrativnih posegov in upadanju cen. V celoti bomo manj vlagali v gradnjo, toda osredotočili bomo delovno silo in material na nekaj ključnih gradenj. Celotni znesek vlaganj bomo zmanjšali s 23 milijard v letu 1951 na 19 milijard 1952. Vendar zaradi osredotočenja ne bo lahko doseči tega zneska. Nikar ne imejte iluzij. V prihodnjem letu ne boste dobili velikih flnančnih podpor. Če bomo v letu 1952 izpolnili vse naloge, bo v letu 1953 laže; tedaj bo tudi znanost imela več možnosti. boris kidrič \ZNANOST IN TEHNOLOGIJA V NOVEM SOCIALNO \EKONOMSKEMl KONTEKSTU Znanost kot produktivna sila kapitala neprestano re-volucionira produkcijski proces in hkrati s tem tudi sam njen razvoj postaja plen spremenjenih družbenih od-nosov. Revolucionarne spremembe vprodukcijskempro-cesu, ki so neposredna posledica tehnološke revolucije, se odražajo predvsem v dveh temeljnih vprašanjih našega časa: — vprašanje energije oz. energijska kriza, — vprašanje popolne avtomatizacije produkcijskega pro-cesa oz. vprašanje informacijske tehnologije. Obe ,krizi' sugerirata popolno in globalno prenovo družbeno ekonomskih odnosov v svetu. Položaj znanosti v teh hitro se spreminjajočih družbe-nih razmerah se vzpostavlja predvsčfh skozi razreševanje dveh vprašanj: — vprašanja smotrnosti znanstveno tehnološkega razvo- ja» — vprašanja financiranja raziskav in globalne znanstveno tehnolaške politike. Študija komiteja za znanstveno tehnološko politiko dežel članic OECD nam v precejšnji meri razgalja kon- stelacijo protislovij, ki se porajajo okrog znanstveno tehnoloskega napredka. Študijo bomo objavili v treh delih. Tabele zaradi tehničnih vzrokov ne bodo sledile referencam v tekstu, pač pa naj jih pazljivi bralec po objavi zadnjega nadalje-vanja sam postavi na pravo mesto. UREDNIŠTVO ZA NARAVOSLOVJE R-vo nadaljevanje OECD Pariz, 11. september 1979 Comite de la politique scientif ique et technologique ZNANOST IN TEHNOLOGIJA V NOVEM SOCIALNO EKO-NOMSKEM KONTEKSTU Sestavila: mednarodna skupina industrijskih in univerzitetnih ekspertov dr. Bernard Delapalme (predsednik) prof. A. Carcciole di Forino prof. Umberto Colombo prof. Christopher Freeman dr. Herbert Fuxfeld prof. Robert Gilpin prof. ClaudeGmison prof. Albert 0. Hirschmari prof- Helmar Krupp dr. Goesta Lagermalm prof. Richard Nelson Keith Pavitt prof. Gert W. Rathenau prof. Nathan Rosenberg prof. Emma Rothshild UVOD Spremembe v sedemdesetih letih so visokorazvite družbe prese^ netile in jih v marsičem razkrinkale. Po dvajsetih letih izjemnega napredka in ekonomske rasti, ki jima botrujejo napori znanstveno tehnične revolucije, so se začeli kazati znaki strukturalnih ne-sozmerij, ki so z ukrepi dežel OPEC in podražitvijo nafte ter tako celotne sfere energije močno relativizirali dotedanje razvojne po-litike. Spremenil se je tudi odnos do znanosti, tiste, ki je kot pro-dukcijska sila kapitala postala nenadomestljiva za hitro in učin-kovito rast, to pa je le še povečalo zaskrbljenost strokovnjakov, ki se ukvarjajo z razvojno politiko. Namen te analize je raziskati vlogo znanstveno tehnološke po-litike v funkciji sedanjih in prihodnjih pogojev rasti v deželah čla-nicah OECD. Predvsem gre za odgovor na vprašanje, v kakšnih pogojih in v kakšni meri tehnične spremembe konstituirajo grožnjo za kapacitete dežet članic, da bi dosegle povečan nivo zaposlenosti, računajoč, da bi ob tem obdržale znaten nivo produktivnosti, ki ga je moč pričakovati od tehničnega napredka, natančneje, od ,,elektronske revolucije" v tovarniškem sektorju in v sektorju uslug. Velik del aktualnih problemov ima korenine v spremembah eko-nomij OECD pred petrolejsko krizo 1973. Vendar so današnji Droblemi specifični in globlje strukturirani kot tisti iz petdesetih ali iestdesetih let. Poglavitne implikacije te analize so predvsem v tem: - učinkovite politike regulacije povpraševanja ne morejo zado-stovati za rešitev aktualnih težav, — tehnična inovacija, daleč od tega, da bi bila obroben problem, je nasprotno — odločilna za rešitev teh problemov - tehnični napredek ne more veljati za pridobljenega: njegov ritem je jasno zadrževan in njegova orientacija dela napake v tistih domenah, kjer bi moral biti vitalnega pomena. Priredil: Boštjan Dežman 1.SPREMENJENISVET Sedemdeseta leta so se v marsičem razlikovala od ostalih po-vojnih desetletij. Spremembr, ki so novost zadnjih desetih let, tvo-rijo nov kontekst in so startna osnova za razvoj dežel članic OECD v osemdesetih letih. Gre predvsem za štiri skupine vzajemnih sprememb: i) sočasen obstoj inflacije in brezposelnosti, ii) prerazporeditev svetovne ekonomske in industrijske moči, iii) revolucija v energiji in njene posledice, iiii) pojav novih družbenih vrednot in aspiracij. Zmotno bi bilo misliti, da so te spremembe posledica zgolj ener-getskega šoka leta 1973. Mnogi znaki, ki so napovedovali globalne spremembe, so bili opazni že pred tem in so izhajalj iz struktural-nih nesorazmerij v ekonomijah dežel članic OECQ. Že leta 1971 so ZDA uvedle dodatne uvozne takse in diskvalificirale konverti-bilnost dolarja; to potezo označujemo kot simbol konca povojnih mednarodnih ekonomskih odnosov in dejansko pomeni ukinitev sporazuma iz Bretton VVoodsa 1944. Hkrati so ZDA s tem sprožile izzivalen proces, v katerem naj bi visokorazvite dežele skupno re-konstruirale mednarodne ekonomske mehanizme v skladu s spre-membami v politiki, ekonomiji in družbi, ki so se pojavile tako na notranjem kot na zunanjem področju. Analize, ki so poskušale ovrednotitite procese sprememb, se razhajajo v odgovoru na vprašanje, ali gre za pojave konjunkturnega ali strukturalnega značaja. Zagovorniki konjunkturnega pristopa menijo, da gre za posledice, povzročene s šoki, od zunaj, ter da je rešitev tako nastalih težav mogoče doseči z ortodoksnimi eko-nomskimi ukrepi, ki ne zahtevajo bistveno nove orientacije v eko nomski politiki. Nasproti njim so si strukturalisti edini v mnenju da gre za temeljne spremembe, ki so posledica dolgoročnih raz-vojnih trendov. Tako eni poudarjajo spremembe v okvirih svetovne ekonomije, ki se izražajo v novi razporeditvi ekonomske moči: ZDA so se dale ujeti Evropi in Japonski, v tretjem svetu pa so se mnoge dežele hitro industrializirale. Spet drugi poudarjajo dolgo-ročnost energetskih sprememb. Hkrati strukturalisti opozarjajo na omembne premike znotraj nacionalnih ekonomii dežel članic OECD, saj npr. v ZDA, Veliki Britaniji, na Svedskem ugotavljajo tendence počasnejše rasti produktivnosti. Seveda so spremembe različno vplivale na posamezne sektorje ekonomije, tako da so eni veliko bolj prizadeti kot drugi. Razlike med strukturalisti in konjunkturisti pa le niso takšne, da ne bi mogli najti tudi skupnih stališč. Oboji se npr. strinjajo, da bo v prihodnje ekonomska rast počasnejša kot doslej. Resno grožnjo za obujanje rasti in redukcijo brezposelnosti vidijo vsi v nizki ravni investiranja, negotovost pa še povečujejo cene nafte in surovin ter kratkoročna narava raziskovalnih programov z majhnim rizikom. 1.1. Sočasen obstoj inflacije in brezposelnosti Tradicionalni ciklusi variiranja cen in ekonomske fluktuacije so izginili že pred dvigom cen energije. Trmasto dvignjen nivo inflacije je postal ena od karakteristik ekonomij večine dežel članicOECD. Še posebej po letu 1975 se je pojavila močna brezposelnost, katere nivo ni primerljiv z nobenim po 2. svetovni vojni. Hkrati se je povečal pritisk sindikatov in drugih interesnih skupin na pove-čanje plač, dvig cen, kar je okrepilo inflacijske tenzije. Tako na-stala negotovost je negativno vplivala na ostale dele ekonomskega sistema, npr. na vlaganja, rast, produktivnost. Zmanjšale so se tudi naložbe v znanstveno raziskovanje, hkrati pa so ekonomske težave omejile zaposlovanje znanstvenega osebja ter zmanjšale mobilnost^ tehnike znotraj sistema raziskovanja. 1.2. Nova razpcreditev ekonomske in industrijske moči Kljub temu, da so ZDA še vedno najmočnejša ekonomska sila pa mnogokaj kaže, da sta se ji Japonska in Evropa približali kot še nikoli. Poleg tega so v ZDA še vedno evidentni nekateri pomembn bolezenski znaki, posebej negativna plačilna bilanca, brezposelnost in protekcionizem. Spremenil se je svetoyni monetarni sistem, n< svetovnem trgu pa so se pomembno uveljavile dežele v razvoju. Zd se, da je v takih razmerah, za visokorazvite dežele v svetovn konkurenci in soodvisnosti, najpomembnejša njihova intelektualn« premoč. Ob tem je med deželami članicami OECD pričakovati okreplje-no konkurenco za osvojitev novih trgov, v.kar jih silijo negativne trgovinske in plačilne bilance. Hkrati prosti trg vse bolj prepušča svojo iniciativo meddržavnim odnosom, predvsem v sektorju visoke tehnologije, kjer se konkurenca najbolj intenzivira. 1.3. Seveda pa je energetska kriza močno vplivala na padanje stopnje gospodarske rasti. Dvig cen nafte je vplival predvsem na inflacijo, najpomembnejše posledice pa bomo čutili šele čez več desetletij. Energetska revolucija je pokazala nov imperativ in-dustrijskega prestrukturiranja, ki danes že poteka. V tem prehod-nem obdobju, v času adaptacije, bo ekonomska rast.gotovo za-ostajala. Prvi možni odgovor na energetski izziv je seveda varče-vanje z energijo, predelovanje odpadkov in iskanje novih energetskih virov. Ob tem pa je treba razvijati sektorje, ki lahko pomagajo umiriti in izenačiti plačilne bilance. S temi nalogami so postale vezi med industrijo, ekonomsko politiko in znanostjo teh-nologijo tako tesne, da je učinkovito koordiniranje med temi faktorji postalo vitalnega pomena, če hočemo doseči optimalno adaptacijo ali celo transformacijo. 1.4. Nihče ne more biti več indiferenten do novih vrednot in družbenih aspiracij, ki se izražajo na različne načine, pa tudi preko rastočega pomena terciarnega ekonomskega sektorja. Ravno ta sektor ie namreč najbolj določal zaposlovanje v sedemdesetih letih, STRAN 15 še posebej izrazito v ZDA. Porasla je veljava in pomen različnih socialnih služb in uslug (medicina, lokalne skupnosti, državna administracija). Pomembno novost predstavljajo tudi vrednote, ki se vežejo na industrijo in znanstveno tehnoioško potitiko. Nekatere dobrine, kot so voda, zrak in okolje, so postale bistvenega pomena, to pa dokazuje naraščajoča moč ekoloških in antipolucijskih gibanj. Ti izražajo rastoče povpraševanje po novih načinih in poteh, ki jim mora znanstveno tehnološka politika nameniti še posebno pozor-nost. Kot posledica teh dveh tendenc se je v ekonomijah dežel članic OECD močno povečala vloga države. Državne institucije po-večujejo svoj vpliv tako preko sektorja javnih uslug kot preko zakonodaje o pogojih delovanja ekonomskih podjetij ter preko sistema subvencioniranja. Tretja tendenca se kaže v spremenjenem odnosu do dela in d* lovnih pogojev. Vse več je Ijudi, ki se ukvarjajo z izboljšanjem delovnih pogojev, proučevanjem prostega časa; čedalje glasnejše so zahteve po spremembi delovnega urnika v smislu skrajšanja delov-nega časa in podaljšanja dopustov; čedalje več sredstev je namenjenih proučevanju ti. ,,kvalitete življenja". Dejstvo, da je čedalje manj Ijudi zaposlenih v dejavnostih, ki zadovoljujejo osnov-na človekove potrebe, in da raste zaposlovanje v novih panogah, je postalo značilnost visoko razvitih industrijskih družb. Dvig teh aspiracij in vrednot je spremljal kritičnejše pojmovanje vpliva in dosežkov znanosti in tehnike, ki je v ekstremnih primerih vodilo celo do oblikovanja protiznanstvenih in protitehnoloških ideologij. Zdi se, da so dokončno minili časi ,,tehnološkega laissez faire", ki so pršvevali povojno obdobje. Kot posledica takih pojmovanj je prišlo do ustanavljanja posebnih institucij nadzora, ki naj bi omogočile vpliv in participacijo javnosti pri odločanju v zvezi z znanostjo in tehniko. Pomembno se zdi omeniti, da se je ob degradaciji ,,etike dela" in kolektivne odgovornosti izrazila omejena učinkovitost političnih sistemov, ki so zaradi pogostih vladnih kriz ipd. zmožni sprejemati le kratkoročne odločitve. Konsenz, ki naj bi bil predpostavka odlo-čanja v industrijski družbi, je danes, če sploh obstaja, manj eviden-ten kot kdajkoli prej. Potrebno bo torej vzpostaviti nov tip odno-sov, še posebej pa je to očitno za znanstveni establišment, kjer bi moral funkcijo igrati triangularni sistem odnosov med razisko-vanjem, industrijo ter vlado in veliko javnostjo. Seveda pa analize ne morejo mimo bolj optimističnih napovedi. Ves povojni razvoj kaže izjemen napredek, posebej kvantitativni (rast BNP.. .) prišlo pa je tudi do pomembnih kvalitativnih spre-memb, ki se izražajo v redefiniciji dela, redukciji delovnega časa, potrebi po decentralizaciji, participaciji in samoupravljanju. Zadnje desetletje nam z gotovostjo dokazuje, da je ekonomska rast nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za novo in boljšo kvaliteto življenja. TAB"LA 1 ! Kvolucija stroškov za raziskovalno dejavnost v odstotkih od notrargeBa bruto produkta, v nekaterih do?elah CTXD plede na naravo cilja (Celota, načionalna obraraba in drupo) ZRN ZDA Francija JJalioa Japonska Nizozemska skupaj obraroba drugo skupaj obramba drugo skupaj obramba drugo skupaj obramba drugo skupaj obr&mba drugo skupaj obramba drugo skupaj obramba drugo Velika Britanija skupaj obramba drugo Žvedska skupaj obramba drugo Vse tabele vir: OECD Saktoriftln« rtiporeditev iidatko' 2.1.1. Posebej odlično mesto v raziskovalni dejavnosti zavzema tovarniška industrija, saj ponekod zagotavlja več kot 60 % vseh raziskovalnih aktivnosti. Znaten del industrijskega raziskovanja v nekaterih deželah financira država, predvsem v vesoljstvu, stroje-gradnji, elektriki in elektroniki (tabela 2). Delež raziskav, ki jih financira privatna industrija, je večji v ZRN in na Japonskem kot pa v ZDA, Franciji ali Veliki Britaniji. V industrijskih družbah opazno raste del sredstev, ki so namenjena dejavnostim, ki so se razvile v zadnjem času, in ki celo spadajo pod raziskovalno dejav-nost (statrstične službe ipd.) niika induatrija •« rall«kov«nj«, t nekstartb d»».«l«h CKCD, 2. TENDENCE IJAH Rastoče in kontinuirano inoviranje je bilo v povojnih letih, kot tudi prej, eden osnovnih pogojev izboljševanja življenjskega nivoja ter dvigovanja in oblikovanja produktivnosti. Inoviranje se je mani-festiralo tako v akumulaciji malih izboljšav kot temeljnih in radi-kalnih novosti. Ravno v zadnjih letih je odnos med težo temeljnih raziskav in rnarij pomembnih inovacij naibolj določal orientacijo in napredek tehnike- Tako so nove tehnologije v kemijski, elektro-tehnični in tehnični industriji te; strojegradnji silno vplivale na tehnične spremembe sploh. Enega poglavitnih virov napredka teh tehnologij je predstavljala ,,profesionalizirana" znanost, katere la-boratoriji so v zadnjem času postali komplementarni in integralni element sistema inoviranja. 2.1. Razisltovalna dejavnost Podatki po deželah kažejo, da so v šestdesetih letih največji delež BNP za raziskovanje dajale ZDA in Velika Britanija. Vendar je pomembna strukturalna porazdelitev teh izdatkov, ki nam po-keže, da je bila večina sredstev namenjena za vojaške, atomske in vesoljske raziskave. Vodilnima ZDA in Veliki Britaniji so se do konca šestdesetih let že približale ZRN, Nizozemska, pa tudi Ja-Donska (Tabela 1). ___________ Vloga podjetij se glede na raziskovanje menja od panoge do panoge. Tako so majhna podjetja pomembnejša v tistih panogah, kjer potrebna kritična masa ne prekorači relativno skromnega praga (izdelovanje znanstvenih instrumentov, konstrukcija strojev, nekatere veje elektronike). Specializirani izdelki majhnih podjetij so največkrat namenjeni velikim podjetjem, tako da je ponekod vloga velikih in majhnih komplementarna. Žal pa inovativna majhna podjetja le težko preživijo velike gospodarske krize, kar nam potrjujejo tudi podatki iz ZDA, iz katerih je razvidno, da so bila majhna podjetja v letih 1973 — 1975 mpčno prizadeta, hkrati pa je prišlo do brutalnega zmanjšanja javnih sredstev za njihovo ustanavljanje. Razlike v podpiranju in izvajanju raziskovalne dejavnostrso očitne med panogami. V p katerih deželah predstavlja največji izdatek državno f inancirano vesoljsko raziskovanje. Več kot tri če-trtine raziskav, ki jih financirajo podjetja, je izvedenih v sektorjih električne, elektronske, kemijske in transportne industrije ter stro-jegradnje (tabela 3). To so hkrati sektorji, ki imajo najvišjo pro-duktivnost, le-ta pa je odvisna še od ekonomske situacije ter struk-ture trga. Napredek tehnike ima to lastnost, da neodgovarja avto-matično povpraševanju na prostem trgu. K trgu so posebej usmerjeni privatniki, zato so tudi rezultati njihovega raziskovanja bolj uporabni v samih podjetjih kot pa v širšem družbenem planu (npr. v javnem prometu). Vendar trg de-luje včasih v nasprotju s socialnimi potrebami in ne predstavlja zadovoljivega distributerja sredstev, še posebej pa ne za razisko-valno dejavnost. Tej imperfektnosti trga so pospešeno pariraie vlad-ne politike ter čedalje bolj podpirale raziskovalno dejavnost. Vlade preko financiranja nimajo le direktnega vpliva na raziskovanje, ampak preko zakonodaje tudi pomembno posredno vplivajo. 2.1.1.1. Po 2. svetovni vojni so v podjetjih izdatki za razisko-vanje hitro naraščali, oscilacije in upočasnitev rasti pa so bili občutni koncem šestdesetih let. Od 1959 do 1967 so izdatki na-rasli za dve tretjini, medtem ko v letih 1967—75 beiežimo skoraj popolno stagnacijo. Osnovni razlog za tako upočasnitev rasti je v občutnem zmanjšanju velikih javnih stroškov za vesoljske razi-skave. Hkrati je s stališča podjetij raziskovanje poraslo za 25 %. Naj-pomembnejši napredek je dosegel sektor ,,drugi materiali za tran-sport" (tabela 3). Stroški za raziskovanje v podjetjih so v tem obdobju (67—75) narasli povsod, razen v Kanadi, na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Tak trend je jasen od leta 1973, od takrat naprej pa ni več moč določiti jasnih tendenc, saj je tovrstno f inan-ciranje v nekaterih deželah naraslo in v drugih padlo (grafikon 1). Močno se je spremenil tudi delež raziskovanj podjetij v različnih deželah. Leta 1967 so podjetja v ZDA realizirala 60 % vse razisko-valne dejavnosti, leta 1975 pa le še 45 %. Ravno obraten proces se ip ra^li^no hitro nHviial na Janonskem. »y Franciii in v ZRN sai se je njihov delež v celotni raziskovalni dejavnosti OECD povečal očT 22 % na 31 %, delež podjetniškega raziskovanja pa od 29 % na 36 % (tabela 4). 'Porast vlaganj podjetij v raziskovalno dejavnost je mogoče pri-pisati zvišanju cen energije ter uvajanju novih predpisov v zvezi s žaščito okolja in varnostjo dela. To ]e posebej očitno v ZDA, kjer je 10% vseh raziskav, ki jih financirajo podjetja, namenjenih anti-polucijski tehnologiji in novim energetskim virom. Vendar se to-vrstno raziskovanje čedalje bolj jasno usmerja h kratkoročnim rešitvam in k redukciji dolgoročnega raziskovanja ter k raziskavam s čim manj rizika. Tako v ZDA ,,temeljno raziskovanje" v industriji ni nehalo nazadovati od sredine šestdesetih let dalje, v tem obdobju pa so se stroški za tovrstno dejavnost zmanjšali za okoli 30%! Enake tendence so opazili tudi v drugih deželah članicah OECD, to pa bi utegnilo imeti resne posledice za ritem tehničnega napredka v osemdesetih letih. Kriteriji za raziskovalno dejavnost so čedalje bolj formalistični, (e količinsko zahtevni, in težijo h kratkoročno-sti (tabela 6). Za sedaj še ni jasen značaj sprememb, ki smo jim bili priča v letih 1975—77, ko so se znova pokazali odločnejši pozitivni trendi. Nekateri nrtenijo, da gre za začetek ponovnega vzpona, saj je temelj-no raziskovanje v ZDA naraslo kar 6 % letno (tabela 5), kar naj bi izražalo nav duh v ameriškh podjetjih. TABELA 3 "volucija realnih deležev financiranja raziskovanja v podjetjih in celotni izdstki induetrije za raaskovanje skupaj za dežele OECD^^ ^ vsakem sektorju tovarniške industrije (196? - 100) 1) Upoštevane niao dežele, ki nimajo večjega dleža pri celoti izdatkov kot 1%. Pri nekaterih statistikah poditki niso popolni, vendar vseeno izražajo r«aln« tendence. Upoštevane so: ZRM, Belgija, Kanada, 2DA, Francija, Italija, Japonska, Velika Britanija. 2) Samo za nekatere dežele Sl MA^AUOJE TISTI, Kl GOVORI DA (I. različica) I VELIKIZBOR Pomembno je predvsem, da se naučimo soglasja Mnogi pravijo da, pa vendar ni v tem nikakršnega soglasja ' v Mnogih se sploh ne vpraša, mnogi pa Soglašajo z napačnim. Zatorej: Pomembno je predvsem, da se naučimo soglasja. Učitelj v prostoru I, mati in deček v prostoru 2. UČITEU Jaz sem učitelj. V mestu imam šolo, v nji pa učenca, čigar oče je mrtev. Ostalamu je zgolj mati, ki skrbi zanj. 2daj bom šel k njima in se od njiju poslovil, takoj zatem pa se bom podal na pot v hribe. Potrka na vrata. Smem vstopiti? DECEK stopi iz prostora 2. v prostor I.: Kdo je tukaj? 0, gospod učitelj je tukaj, gospod učitelj nas je priSel obiskat! UCITELJ Zakaj te toliko časa ni bilo v mesto k pouku? DEČEK Nisem mogel priti, ker je bila moja mati bolna. UCITEU Tega nisem vedel. Prosim, takoj ji povej, da sem tukaj. DEČEK zakliče v 2: Mati, gospod učitelj je tukaj. MATI sedi v prostoru 2. na lesenem stolu: Prosi ga, naj pride noter. DECEK Vstopite, prosim. Oba vstopita v prostor 2. UČ.ITEU Že dolgo časa me ni bilo tukaj. Vaš sin pravi,da ste bili bolni. Vam je zdaj bolje? MATI Naj vas moja bolezen ne skrbi, nobenih slabih posledic ni pustila. UCjTELJ Veseli me, da to slišim. Prišel sem,da bi se poslovil od vas, ker se bom v kratkem podal na raziskovalno pot v hribe. V mestu obstran hribov so namreč veliki učenjaki. MATI Raziskovalna pot v hribe! Da, zares, slišala sem, da tam živijo veljki zdravniki, slišala pa sem tudi, da je to nevarno potovanje. Hočete vzeti s sabo mojega otroka? UČITELJ To ni pot, na katero bi vzeli s sabo otroka. MATI Dobro. Upam, da se boste zdravi vrnili. UČITELJ Zdaj moram iti. Dobro se imejte. Gre v prostor I. DEČEK sledi učitelju v prostor I: Nekaj vam moram reči. Mati posluša na vratih. UČITELJKajhočešreči? DEČEK Rad bi šel z vami v hribe. UČITELJ Kot sem že rekel tvoji materi Je to težka in Nevarna pot. Ne bi je Zmogel. Poleg tega: Le kako si lahko želiš Zapustiti mater, ki je vendar bolna? Ostani tukaj. Povsem Nemogoče je, da bi še! zraven. DEČEK Zraven hočem prav zato Ker je moja mati bolna, da bi zanjo Pri velikih zdravnikih v mestu onstran hribov Dobil zdravilo in nasvet. UČITELJ Še enkrat moramgovoriti s tvojo materjo. Vrne se v prostor 2. Deček posluša na vratih. UČITEU Še enkrat sem se vrnil. Vaš sin pravi, da hoče z narri. Rekel sem mu, da vas vendar ne more zapustiti, ko pa ste bolni, in da je pot težavna in nevarna. Rekel sem, da nikakor ne bi zmogel te poti. Toda odvrnil je, da mora zraven, da bi dobil v mestu onstran hribov zdravilo in nasvet za vašo bolezen. MATI Slišala sem njegove besede. Ne dvomim v to, kar je rekel fant - da bi rad šel z vami na nevarno potovanje. Stopi noter, sin moj! Deček stopi v prostor 2. Od dneva, ko naju je Zapustil tvoj oče Nimamob sebi , Nikogar razen tebe. V mojih mislih in očeh Nisi nikoli manjkal dlje Kotsem rabila za to Da ti pripravim hrano Da ti uredim obleko in Da priskrbim denar. DECEK Vse je tako, kot praviš. Kljub temu pa me nič ne more odvrniti od moie namere DECEK, MATI, UCITELJ Sel bom (bo) na nevarno potovanje - In za njeno (mojo vašo) bolezen V mestu onstran hribov Dobil zdravilo in nasvet. VELIKIZBOR Videla sta, da ga nobena rr^isel Ne more odvrniti. ' Nato sta učttelj in mati Z enim glasom rekla: ' UČITEU,MATI 0, kako globoko soglasje! Mnogi soglašajo z napačnim, on pa Ne soglaša z boleznijo, marveč s tem Da je treba bolezen pozdraviti. VELIKI 2BOR Mati pa je rekla: Trije študemje prenesej« ečka na podest v prostoru 2. TRIJE ŠTUDENTJE Nasloni svojo glavo na naša ramena. Ne naprezaj se. Nesli te bomo previdno. Trije Studentje se na zadnjem robu odra postavijo pred dečka tako, da ga zakrfvajo. DEČEK nevidert Dobro sem vedel, da lahko na tej poti Zgubimživljenje. Misel na mojo mater Me je zapeljala k potovanju. Vzemite moj vrč Napolnite ga z zdravilom In ga nesite moji materi Ko se vrnete. VELIKIZBOR Prijatelji so nato vzeli vrč In tožili nad žalostnimi potmi sveta In nad njegovim bridkim zakonom In vrgli dečka navzdol. Z nogo ob nogi so stali tesno skupaj i Na robu brezna In ga vrgli navzdol z zaprtimi očmi Nihče ni bil bolj kriv kot njegov sosed Za njim pa so vrgli Kepe zemlje In ploščato kamenje. TISTI,KIGOVORINE I VELIKIZBOR Pomembno je predvsem, da se naučimo soglasja. Mnogi pravijo da, pa vendar ni v tem nikakršnega soglasja. Mnogih se spioh ne vpraša, mnogi pa Soglašajo z napačnim. Zatorej: Pomembno je predvsem, da se naučimo soglasja. Učitelj v prostoru I., mati in deček v prostoru 2. UČITELJ Jaz sem učitelj. V mestu imam šolo, v nji pa učenca, čigar oče je mrtev. Ostala mu je zgolj mati, ki skrbi zanj. Zdaj bom šel k njima in se od njiju poslovil, takoj zatem pa se bom podal na pot v hribe. Potrka na vrata. Smem vstopiti? DECEK stopi iz prostora 2 v prostor I: Kdo je tukaj? O, gospod učitelj je tukaj, gospod učitelj nas je prišel obiskat! UCITEU Zakaj te toliko časa ni bilo v mesto k pouku? DEČEK Nisem mogel priti, ker je bila moja mati bolna. rf UČITEL) Tega nisem vedel. Prosim, ta^oj ]i povej, da sem tukaj. DEČEK zakliče v 2: Mati, gospod učite.; je tukaj. MATI sedi v prostoru 2 na lesenem stolu: Prosi ga, naj pride noter. DEČEK Vstopite, prosim. Oba vstopita v prostor 2. UČITELJ Že dolgo časa me ni bilo tukaj. Vaš sin pravi, da ste bili bolni. Vam je zdaj bolje? MATi Naj vas moja bolezen ne skrbi, nobenih slabih posledic ni pustila. UCITELJ Veseli me, da to slišim. Prišel sem, da bi se poslovil od vas, ker se bom v kratkem podal na raziskovalno pot v hribe. V mestu onstran hribov so namreč veliki učenjaki. MATI Raziskovalna pot v hribe! Da, zares, slišala sem, da tam živijo veliki zdravniki, slišala pa sem tudi,da je to nevarno potovanje. Hočete vzeti $ sabo mojega otroka? UČITELJ To ni pot, na katero bi vzeli s sabo otroka. MATI Dobro. Upam, da se boste zdravi vrnili. UČITELJ Zdaj moram iti. Dobro se imejte. Gre v prostor I. DEČEK sledi učitelju v prostor I: Nekaj vam moram reči. Mati posluša na vratih. UČITELJKajhočešreči? DEČEK Radbišel zvami vhribe. UČITELJ Kot sem že rekel tvoji materi Je to težka in Nevarna pot. Ne bi je Zmogel. Poleg tega: Le kako si lahko želiš Zapustiti mater, ki je vendar bolna? Ostani tukaj. Povsem , Nemogoče je, da bi šel zraven. DEČEK Zdraven hočem prav zato Ker je moja mati bolna, da bi zanjo Pri velikih zdravnikih v mestu onstran hribov Dobil zdravilo in nasvet. UČITEU Toda ali bi potem soglašal tudi z vsem, kar te lahko dofeti na poti? DEČEKDa. UČITELJ Še enkrat moram govoriti s tvojo materjo. Vrne se v prostor 2. Deček posluSa na vratih. UCITELJ Še enkrat sem se vrnil. Vaš sin pravi, da hoče z nami. Rekel sem mu, da vas vendar ne more zapustiti. ko pa ste bolni. in da je pot težavna in nevarna. Rekel sem. da nikakor ne bi zmogel te poti. Toda odvrnil je. da mora zraven. da bi dobil v mestu Če mora tako biti Pojdi z gospodom učiteljem. Toda hitro, hitro Se vrni nazaj iz nevarnosti. VELIKIZBOR Ljudje so se lotili Poti v hribe. Med njimi sta bila učitelj In deček. Deček ni bil dorasel naporom: Prenapel je svoje srce Ki si je želelo hitre vrnitve. Ob zori pri vznožju hriba Je komaj še lahko vlačil za sabo Svoje utrujene noge, V prostor 1. vstopijo: učitelj, 3 študentje, nazadnje deček z vrčem. UČITEU Hitro smo se povzpeli. Tam je prva koča. Ob njej se bomo malo ustavili. TRIJE ŠTUDENTJE Ubogali bomo. Stopijo na podest v prostoru 2. Deček zadrži učitelja. DEČEK Nekaj moram reči. UČITEUKajhočešreči? DEČEK Ne počutim se dobro. ... . . . UČITELJ Stoj! Kdor gre na takšno pot, ne sme reči kaj takega. Morda si utrujen. ker nisi vajen vzpona. Ustavi se malo m si odpočij. Stopi na podest. TRUE ŠTUDENTJE Zdi se, da je deček zbolel od vzpona. Vprašajmo o tem učitelja. VELIKI ZBORDa. Storiteto! ^^ ., TRIJE ŠTUDENTJE učitelju: Slišali smo, da je ta deček zbolel od vzpona. Kaj je z njim? Si zaskrbljen zanj? UČITELJ Ne počuti se dobro, sicer pa je z njim vse v redu. Utrujen je od vzpona. TRUE ŠTUDENTJE Torej nisi zaskrbljen zanj? Dolg premor. TRIJE ŠTUDENTJE med sabo: Ste slišali? Učitelj je rekei Da je deček zgolj utrujen od vzpona. Toda mar zdaj ne zgleda zelo čudno? Takoj za kočo pa je ozek greben. Prek njega lahko pridemo le Če se z obema rokama držimo skalnate stene. Nikogar ne moremo nesti. Naj torej sledimo velikemu običaju in ga Vržemo v dolino? Zakličejo navzdol v prostor I z rokami pred usti kot lijakom: Si bolan od vzpona? • DEČEK Ne. Saj lahko vidite, da stojim. Mar se ne bi vsedel Če bi bil bolan. Premor. Deček se vsede. TRIJE ŠTUDENTJE To bomo povedali učitelju. Gospod, ko smo prej povpra&li po dečku, si rekel,da je zgolj utrujen od vzpona. Zdaj pa zgleda zelo čudno. Tudi vsedel se je. 0 tem govorimo z zgražanjem, toda glede tega vlada od nekdaj velik običaj: tisti, ki ne morejo dalje, bodo vrženi vdolino. UČITELJ Kaj, tega otroka hočete vreči v dolino? TRIJE ŠTUDENTJE Da,tohočemo. UČITELJ To je velik običaj. Ne morem se mu upreti. Toda veliki običaj prav tako predpisuje, da tistega, ki zboli, vprašamo, če naj se zaradi njega vrnemo. V mojem srcu čutim veliko žalost za tem stvorom. Stopil bom k njemu in mu prizanesljivo povedal o velikemobičaju. TRIJE ŠTUDENTJE Prosim, stori to. Postavijo se z obrazi drug nasproti drugemu. TRIJE ŠTUDENTJE, VELIKI ZBOR Vprašali ga bomo (so ga), če hoče Da se zaradi njega vrnemo (vrnejo). Toda tudi če bi to zahteval Se ne bi obrnili Marveč bi ga vrgli v dolino. vreči v dolino. Takoj je mrtev. Toda običaj prav tako predpisuje, da tistega, ki zboli, vpi Običaj pa tudi predpisuje, da tisti, ki je zbolel, odgovori: Ni se vam treba vrniti. Kako mesto! DEČEK Razumem. UČITELJ Ali zahtevaš, naj se zaradi tebe obrnemo? DEČEK Ni se vam treba obrniti. UČITELJ Potemtakem zahtevaš, naj se s tabo zgodi kot z vsemi? DEČEKDa. UČITELJ zakliče iz prostora I. v prostor 2.: Pridite dol! Odgovoril je kot ustreza običaju! VELIKI ZBOR, TRIJE ŠTUDENTJE med sestopanjem v prostor I.: Rekel jeda. moj! .......»"""•• " Dečak stopi v prostor 2. Od dneva, ko naju je Zapustil tvoj oče Nimam ob sebi Nikogar razen tebe. * V mojih mislih in očeh Nisi nikoli manjkal dlje Kot sem rabila za to Da ti pripravim hrano Da ti uredim obleko in Da priskrbim denar. ¦ . DECEK Vse je tako, kot praviš. Kljub temu pa me nič ne more odvrniti od moje namere. DEČEK, MATI,UČITELJ Šel bom (bo) na nevarno potovanje In za njeno (mojo vašo) bolezen V mestu onstran hribov Dobil zdravilo in nasvet. VELIKI ZBOR Videla sta, da ga nobena misel ' Ne more odvrniti. Nato sta učitelj in mati Z enim glasom rekla: - UČITELJ, MATI O, kako globoko soglasje! Mnogi soglašajo z napačnim,on pa Ne soglaša z boleznijo, marveč s tem , Da je treba bolezen pozdraviti. VELIKI ZBOR Mati pa je rekla: MATl Nimam več moči. Če mora tako biti Pojdi zgospodom učiteljem. Toda hitro, hitro ¦ ... Se vrni nazaj iz nevarnosti. , VELIKIZBOR . / ' Ljudje so se lotili Poti v hribe. Med njimi sta bila učitelj In deček. Deček ni bil dorasel naporom: Prenapel je svoje srce Ki si je želelo hitre vrnitve. . Ob zori pri vznožju hriba Je komaj še lahko vlačil za sabo Svoje utrujene noge. V prostor 1 vstopijo: učitelj, 3 študentje, nazadnje deček z vrčem. UČITELJ Hitro smo se povzpeli. Tam je prva koča. Ob njej se bomo malo ustavili. ' TRIJE ŠTUDENTJE Ubogali bomo. Stopijo na podest v prostoru 2. Deček zadrži učitelja. DEČEK Nekaj moram reči. UČITEUKajhočešreči? DEČEK Ne počutimse dobro. ... •• • i • ..• UČITELJ Stoj! Kdor gre na takšno pot, ne sme reči kaj takega. Morda si utrujen, ker nisi vajen vzpona. Ustavi semalo in si odpočij. Stopi na podest. TRIJE ŠTUDENTJE Zdi se, da je deček zbolel od vzpona. Vprašajmoo tem učitelja. VELIKIZBORDa. Storiteto! .. ., TRIJE ŠTUDENTJE učitelju: Slišali smo, da je ta deček zbolel od vzpona. Kaj je z njim? Si zaskrbljen zan]7 UČITEU Ne počuti se dobro, sicer pa je z njim vse v redu. Utrujen je od vzpona. TRIJE ŠTUDENTJE Torej nisi zaskrbljen zanj? Dolg premor. TRIJE ŠTUDENTJE med sabo: Ste slišali? Učitelj je rekel Da je deček zgolj utrujen od vzpona. Toda mar zdaj ne zgleda zelo čudno? Takoj za kočo pa je ozek greben. Prek njega lahko pridemo le Če se z obema rokama držimo skalnate stene. Nikogar ne moremo nesti. Naj torej sledimo velikemu običaju in ga Vržemo vdolino? Zakiičejo navzdol v prostor I z rokami pred utti kot lijakom: Si bolan od vzpona? DEČEK Ne. Saj lahko vidite, da stojim. Mar se ne bi vsedel , Če bi bil bolan. 18. STRAN ISTI. Kl GOVORIDA -TISTI. Kl GOVORINE TISTI, Kl GOVORI DA (2. različica) I VELIKIZBOR Pomembno je predvsem, da se naučimo soglasja. Mnogi pravijo da, pa vendar ni v tem nikakršnega soglasja. Mnogih se sploh ne vpraša, mnogi pa Soglašajo z napačnim. Zatorej: Pomembno je predvsem, da se naučimo soglasja. Učitelj v prostoru I, mati in deček v prostoru 2. UČITELJ Jaz sem učitelj. V mestu imam šolo, v nji pa učenca, čigar oče je mrtev. Ostala mu je zgolj mati, ki skrbi zanj. Zdaj bom šel k njima in se od njiju poslovil, takoj zatem pa se bom podal na pot v hribe. Pri nas je namreč izbruhnila kuga, v mestu onstran hribov pa prebivajo veliki zdravniki. Potrka na vrata. Smem vstopiti? DEČEK stopi iz prostora 2 vprostor I: Kdo je tukaj? 0, učitelj je tukaj, učitelj nas je prišel obiskat! UCITELJ Zakaj te toliko časa ni bilo v mesto k pouku? DEČEK Nisem mogel priti, ker je bila moja mati bolna. U* .j ELJ Nisem vedel, da je tudi tvoja mati bolna. Prosim, takoj ji povej, da sem tukaj. DEČEK zakliče v prostor 2: Mati, učitelj je tukaj. MAJI sedi v prostoru 2: Prosi ga, naj pride r.oter. DEČEK Vstopite, prosim. Oba vstopila v prostor 2. UCITELJ Že dolgo časa me ni bilo tukaj. Vaš sin pravi, da ste tudi vi zboleli. Vam je zdaj bolje? MATI Na žalost mi ne gre na bolje, saj doslej še ni znano zdravilo zoper to bolezen. UČITELJ Nekaj moramo najti. Prav zato sem prišel, da bi se poslovil od vas: jutri se bom podal na pot prek hribov, da bi dobil zdravilo in nasvet. V mestu onstran hribov so namreč veliki zdravrtiki. MATI Ekspedicija po pomoč v hribe! Da, zares, slišala sem, da tam živijo veliki zdravniki, slišala pa sem tudi.da je to nevarno potovanje. Hočete vzeti s sabo mojega otroka? UČITELJ To ni pot, na katero bi vzeli s sabo otroka. MATI Dobro. Upam, da se boste zdravi vrnili. UČITELJ Zdaj moram iti. Dobro se imejte. Gre v prostor I. DEČEK stedi učitelju v prostor 1: Nekaj vam moram reči. Mati posluša na vratih. UČITELJ Kaj hočeš reči? DEČEK Rad bi šel z vami v hribe. UČITELJ Kot sem že rekef tvoji materi Je to težka in Nevarna pot. Ne bi je Zmogel. Poleg tega: Le kako si lahko želiš Zapustiti mater, ki je vendar bolna? Ostani tukaj. Povsem Nemogoče je, da bi šel zraven. DEČEK Zraven hočem prav zato Ker je moja mati bolna, da bi zanjo Pri velikih zdravnikih v mestu onstran hribov Dobil zdravilo in nasvet. * ¦ UČITEU Še enkrat moram govoriti s tvojo materjo. Vrne se v prostor 2. Deček posluša na vratih. UČITELJ Še enkrat sem se vrnil. Vaš sin pravi, da hoče z-nami. Rekel sern mu, da vas vendar ne more zapustiti, ko pa ste bolni, in da je pot težavna in nevarna. Rekel sem, da nikakor ne bi zmogel te poti. Toda odvrnil je, da mora zraven, da bi dobil v mestu onstran hribov zdravilo in nasvet za vašo bolezen. MATI Slišala sem njegove besede. Ne dvomim v to, kar je rekel fant - da bi rad šel z vami na nevarno potovanje. Stopi noter, sin moj! Premor. Deček se vsede. TRIJE ŠTUDENTJE To bomo povedali učitelju. Gospod, ko smo prej povprašali po dečku, si rekei, da je zgoij utrujen oU vzpona. Zdaj pa zgleda zelo čudno. Tudi vsedel se je. 0 tem govorimo z zgražanjem, toda glede tega vlada od nekdaj velik običaj: tisti, ki ne morejo dalje, bodo vrženi v dolino. UČITELJ Kaj, tega otroka hočete vreči v dolino? TRIJE ŠTUDENTJE Da,to hočemo. UČITELJ To je velik običaj. Ne morem se mu upreti. Toda veliki običaj prav tako predpisuje, da tistega, ki zboli, vprašamo, če naj se zaradi njega vrnemo. V mojem srcu čutim veliko žalost za tem stvorom. Stopil bom k njemu in mu prizanesljivo povedal o velikem običaju. TRIJE ŠTUDENTJE Prosim, stori to. Postavijo se z obrazi drug nasproti drugemu. TRiJE ŠTUDENTJE, VELIKI ZBOR Vptcšali ga bomo (soga), če hoče Da e zaradi njega vrnemo (vrnejo). Toda tudi Če bi to zahteval » Se ne bi obrnili Marveč bi ga vrgli v dolino. UČITELJ sestopi k dečku v prostor I: Dobro prisluhni! Od nekdaj obstoji zakon, da je treba tistega, ki na takšni poti zboli, vreči v dolino. Takoj je nnrtev. Toda običaj prav tako predpisuje, da tistega, ki zboli, vprašamo, če naj se zaradi njega vrnemo. Običaj pa tudi predpisuje, da tisti, ki je zbolel odgovori: Ni se vam treba vrniti. Kako rad bi umrl, če bi lahko zavzel tvoje mesto! DEČEK Razumem. UČITELJ Ali zahtevaš, naj se zaradi tebe obrnemo? Ali pa soglašaš s tem, da te vržemo v dolino, kot to zahteva veliki običaj? DEČEK prt premoru za premislek: Ne. Ne soglašam. UČITEU zakliče iz prostora 1 v prostor 2: Pridite dol! Ni odgovoril tako kot ustreza običaju! TRIJE ŠTUDENTJE med sestopanjem v prostor I: Rekel je ne. Dečku: Zakaj nisi odgovoril tako kot ustreza običaju? Kdor je rekel a, mora reči tudi b. Ko si bil ob svojem času vprašan, če soglašaš tudi z vsem, kar se lahko pripeti na poti, si odgovoril z da. DEČEK Odgovor, ki sem ga dal, je bil napačen, toda vaše vprašanje je bilo še bolj napačno. Kdor prav; dat ni treba, da reče b. Lahko tudi ugotovi, da je bil a napačen. Hotel sem dobiti zdravilo za mojo mater, toda zdaj sem sam zbolel, torej to ni več mogoče. In v skladu z novim položajem se hočem takoj vrniti. Tudi vas prosim, da se obrnete in me pripeljete domov. Vaše učenje fahko na vsak način počaka. Če je tam preko kaj takega, kar se je vredno naučiti, in upam, da je, potem je lahko zgolj to, da se je treba v našem položaju obrniti. Kar pa zadeva stari veliki običaj, ne vidim na njem nič umnega. Nasprotno rabim nov velik običaj, ki ga moramo takoj vpeljati, namreč običaj,da je treba v vsakem položaju nanovo razmisliti. TRIJE ŠTUDENTJE učitelju: Kaj naj storimo? Kar pravi deček, je umno, četudi ni junaško. UČITELJ Odločitev o tem, kaj morate storiti, prepuščam vam. Moram vam pa reči, da vas bodo, če se boste obrnili, zasuli s posmehom in sramoto. TRIJE ŠTUDENTJE Je v tem, da on sam govori zase, kakšna sramota? UČITEU Ne. V tem ne vidim nikakršne sramote. TRUE ŠTUOENTJE Potem pa se bomo vrnili, in nikakršen posmeh in nikakršrto sramotenje nas ne smeta odvmiti od tega,da storimo to, kar je umno, in nikakršen star običaj nam ne sme preprečiti, da sprejmemo pravilno misel. Nasloni svojo giavo na naša ramena. Ne naprezaj se. Nesli te bomo previdno. VELIKIZBOR Tako so prijatelji dvignili prijatelja In utemeljili novobičaj In nov zakon in pripetjali dečka nazaj. Drug ob drugem so hodili tesno skupaj Sramotenju naproti Posmehu naproti, z odprtimi očmi Nobeden bolj bojazljiv kot njegov sosed. -r» ji ¦ ¦ •¦»«• STRAN 19 Deček stopi v prostor 2. Od dneva, ko naju je Zapustil tvoj oče Nimam ob sebi Nikogar razen tebe. V mojih mislih in očeh Nisi nikoli manjkal dlje Kot sem rabila za to . Da ti pripravim hrano Da ti uredim obleko in Da priskrbim denar. DECEK Vse je tako, kot praviš. Kljub temu pa me nič ne more odvrniti od moje namere. DEČEK.MATI, UČITEU Šel bom (bo) na nevarno potovanje f In za njeno {mojo vašo) bolezen 1 V mestu onstran hribov Dobil zdravilo in nasvet. VELIKIZBOR Videla sta, da ga nobena misel Ne roore odvrniti. Nato sta učitelj in mati Z enim glasom rekla: UČITEU.MATI Mnogi soglašajo z napačnim,on pa Ne soglaša z bioleznijo, marveč s tem . Da je treba bolezen pozdraviti. VE LIKI ZBO R Mati pa je rekla: Nimam več moči. Če mora tako biti Pojdi z gospodom učiteljem. Toda hitro, hitro Se vrni nazaj iz nevarnosti. II VELIKI ZBOR Ljudje so se lotili Poti v hribe. Med njimi sta bila učitelj In deček. Deček ni bil dorasel naporom: Prenapel je svoje srce Ki si je želelo hitre vrnitve. - ' Ob zori pri vznožju hriba Je komaj še lahko vlačil za sabo Svoje utrujene noge. V prostor 1 vstopijo: učitelj, 3 študentje, nazadnje deček z vrčem. UČITELJ Hitro smo se povzpeli. Tam je prva koča. Ob njej se bomo malo ustavili. | TRUE ŠTUDENTJE Ubogali bomo. l Stoptjo na podest v prostoru 2. Deček zadrži učitelja. DEČEK Nekaj moram reči. UČITELJKajhočešreči? DEČEK Ne počutim se dobro. UČITELJ Stojf Kdor gre na takšno pot, ne sme reči kaj takega. Morda si utrujen, ker nisi vajen vzpona. Ustavi se^,malo in si odpočij. Stopi na podest. TRUE ŠTUDENTJE Zdi se, da je deček zbolel od vzpona. Vprašajmo o tem učitelja. VEL»KI ZBOR Da. Sterite to.' TRUE ŠTUDENTJE učitetju: Slišali smo, da je ta deček zbolel od vzpona. Kaj je z njim? Si zaskrbljen zanj? UČITELJ Ne počuti se dobro, sicer paje z njim vse v redu. Utrujen je od vzpona. TRIJE ŠTUDENTJE Torej nisi zaskrbljen zanj? Dolg premor. TRIJE ŠTUDENTJE med sabo: Ste slišali? Učitelj je rekel Da je deček zgolj utrujen od vzpona. Toda mar zdaj ne zgleda zelo čudno? Takoj za kočo pa je ozek greben. j Prek njega lahko pridemo le ! Če se z obema rokama držimo skalnate stene. Na srečo ni bolan. če namreč ne more naprej, ga moramo Pustiti tukaj. • Zakličejo navzdol v prostor I z rokami pred usti kot lijakom: Si bolan? — Ne odgovarja. — Vprašajmo učitelja. Učitelju: Ko smo prej povprašali po dečku, si rekel, da je zgolj utrujen od l vzpona, zdaj pa zgleda zelo čudno. Tudi vsedel se je. UCITELJ Vidim, da je zbolel. Toda poskusite ga prenesti prek ozkega grebena. TRIJE ŠTUDENTJE Poskusili bomo. Tehnikum: Trije študentje skušajo prenesti dečka prek ozkega grebena. Ozki greben morajo igralci tako sestaviti iz podesta, vrvi, stojov itn., da lahko trije študentje pridejo čezenj sami, ne morejo pa tega storiti, ko nosijo še dečka. TRIJE ŠTUDENTJE»tJe moremo ga prenesti, prav tako pa ne moremo ostati pri njem. Kakorkoli že, naprej moramo, saj čaka oelo mesto na zdravilo, ki ga moramo dobiti. O tem govorimo z zgražanjem, toda če ne more z nami, ga moramo pustiti, da obježi prav tukaj v gorovju. UČITELJ Da, morda res morate. Ne morem se vam upreti. Toda zdi se mi pravilno, da tistega, ki zboli, vprašamo, če naj se zaradi njega vrnemo. V mojem srcu čutim veliko žalost za tem stvorom. Stopil bom k njemu in ga prizanesljivo pripravil na njegovo usodo. TRIJE ŠTUDENTJE Prosim,stori to. Postavijo se z obrazi drug nasproti drugemu. TRIJE ŠTUDENTJE, VELIKI ZBOR Vprašali ga bomo (so ga), če hoče * Da se zaradi njega vrnemo (vrnejo) Toda tudi če bi to zahteval Se ne bi obrnili Marveč bi ga pustili ležat in šli naprej. UČITELJ sestopi k dečku v prostor I: Dobro prisluhni! Ker si bolan in ne moreš naprej, te moramo pustiti tukaj. Toda prav je, da tistega, ki zboli, vprašamo, če naj se zaradt njega vrnemo. Običaj pa tudi predpisuje, da tisti, ki je zbolel, odgovori: Ni se vam treba vrnitj. _ , DECEK Razumem. UČITELJ Ali zahtevaš, naj se zaradi tebe obrnemo?" DEČEK Ni se vam treba obrniti. UČITELJ Potemtakem soglašaš s tem, da te pustimo zadaj? DEČEK Premisli! bom. Premor za razmislek. Da, soglašam. UČITELJ zakliče iz prostora 1 v prostor 2: Odgovoril je kot ustreza nujnosti. x VELIKI ZBOR IN TRIJE ŠTUDENTJE m$d sestopanjem v prostor I: Rekel je,da: Pojdite naprej! Trije študentje še naprej stojijo. UČITEU Pojdite zdaj" naprej, ne stojte Saj ste se odločili, da boste šli naprej. Trije študentje še naprej stojijo. DEČEK Nekaj hočem povedati: Prosim vas, da me ne pustite tukaj ležati, ampak da me vržete v dolino, ker se bojim sam umreti. TRUE ŠTUDENTJE Tega ne moremo. DEČEK Stoj! To zahtevam. UČITELJ Odločili ste se, da greste naprej in ga pustite tukaj. Lahko je določiti njegovo usodo Težko pa jo je izpolniti. Stega pripravljeni vreči vdolino? TfilJEŠTUDENTJEDa. Trije študentje prenesejo dečka na podest v prostoru 2. Nasloni svojo glavo na naša ramena. Ne naprezaj se. Nesli te bomo previdno. Trije študentje se na zadnjem robu odra postavijo pred dečka, tako, da ga zakrivajo. DEČEK neviden: Dobro sem vedel, da lahko na tej poti Zgubim življenje. Misel na mojo mater Me je zapeljal k potovanju. Vzemite moj vrč Napolnite ga z zdravilom In ga nesite moji materi Ko se vrnete. VELIKIZBOR Prijatelji so nato vzeli vrč In tožili nad žalostnimi potmi sveta In nad njegovim bridkim zakonom In vrgli dečka navzdol. Z nogo ob nogi so stali tesno skupaj Na robu brezna In ga vrgli navzdol z zaprtimi očmi Nihče ni bil bolj kriv kot njegov sosed Za njim pa so vrgli Kepe zerrtje In ploščato kamenje. 20. STRAN l PIALMTIfCl J)E$mUMZhCU$UQK a) Samoupravljanje je vezano na uveljavljanje blagovne produk-cije in tržnih odnosov, vezano torej tudi na tržno družbeno formo produčentta kot lastnika delovne sile, tako, da, kot tako, ne funkcionira v smeri odpravljanja razmerij blagovne produkcije (četudi ,,socialistične") in mezdnega suženjstva. Nasprotno, tehno-kratska koncepcija reforme je lahko izkoriščanje delavcev samo okrepila. 1? Vsiljena je lažna alternativa: ali tržni model ekonomije z elementi samoupravljanja ali stalinistična centralno-planska ekonomija brez elementov samoupravljanja. b) Delavsko samoupr,avljanje je v tem tržnem modelu ekono-mije, po logiki stvari, omejeno na samoupravljanje delavcev v pro-dukcijskih enotah, torej v zdaj relativno avtonomnih podjetjih, medtem ko razmerja med podjetji uravnava ,,samoupravljanje" trga. Blagovnokapitalska družbena razmerja v globalu tako niso načeta; samoupravljanjc je v tej svoji lokalizaciji ekonornistično zreducirano; idejno-zgodovinsko se oživlja Buchezova zamisel ,,republique dans l'atekier", kjer se kapital ne odpravlja, temveč množi in perpetuira — za ceno asketizma producentov (,,da bo bodočim rodovom lepo") in njihove brezpogojne prednosti ,,ldeji". c) Samoupravljanje ni projekt odpravljanja države, praksa diktature proletariata, uvajanje neposredne delavske demokracije, marveč naj bi obstajalo v ,,dia!ektični harmoniji" med ,,socialisti-čno državo in socialističnim samoupravljanjem" (gl. Baškovič, II). Družbeno-materialni temelj takih konfuznih konstrukcij je seveda politična kastracija samoupravljanja, ki poleg ekonomističnega angažmaja neposrednih producentov zahteva še posebno kraljestvo politične oblasti iz katerega so delavci izgnani, gledano ,,idenge-schichtlich" pa gre za reprizo gildskega socializma (kakor si ga je zamislil Cole1). To tendenco je v temelju radikaSno, brez koketi-ranja s samoupravljanjem, ki ga je denuciral kot anarhosindika-lizem, 2 realiziral prav stalinizem. d) Tej harmoniji navzven korespondira harmonija navznoter. Če se je večina managerjev 1968 izrekla za uvedbo samcupravljanja, se je zato, ker je videla v tem možnost, ,rda se delavce učinkovito integrira v tehnokratski model" (Plogstedt, p. 74). Samoupravljanje se je pod njihovjmi rokami pervertiralo v human relations model, prispevalo naj bi k ,,prijetni socialni atmosferi v podjetju in z manipulacijo omogočilo zaslepitev Ijudi" (cit. ib., p. 75). Managerji so si pridržali reševanje ,,konceptualnih in operativnih problemov", ,,udeležba delavcev pri vodstvu pa ima določen vpliv na zadovolj-stvo zaposlenih, četudi pravzaprav samo dopolnjuje gospodarsko vodstvo" (cit. ib., p. 74). e) Samoupravljanje ni razurrljeno kot proces revolucioniranja družbenih produkcijskih razmerij kot ,,lokomotiva zgodovine". Ota Šik vidi, nasprotno, ključno komponento socialnega razvoja ,fpredvsem" v ,,razvoju tehnike". Kot ,,temeljni proces socialne revolucije" se prikazuje — v dobri stari, seveda nereflektirani buharinski tradiciji, ki jo je v tem pogledu dedoval stalinizem — znanstveno-tehnična revolucija. Po vsem tem samoupravljanje kot tako ni moglo biti alternativa tehnokratizmu, marveč dopolnitev in utrditev tehnokratskega modela; ni bilo zastavljeno kot projekt razrednega boja in diktature proJetariata, marveč kot onesposobljanje razrednega boja in razpu-ščanje diktature proletariata. V tej diktirani podobi je samouprav-Ijanje, spočetka, vzbujalo nezaupanje delavcev. To se ni kazalo toliko v številu deJavcev, ki bi uvajanje delavskih svetov odklanjali, kot v številu nevtralnih 3 še toliko bolj pa v poklicni oz. strokovni strukturi iniciativnih komitejev za ustanavljanje delavskih svetov in izvoljenih delavskih svetov. Čeprav so delavci predstavljali 2/3 volilcev, je bila večina izvoljenih tehnikov. 4 V tem ni videti zgolj posledice dolgoletne stalinistične depolitizacije delavcev, zaradi katere delavci tedaj še ne bi zaznali svoje politične priložnosti ter bi videli v delavskih svetih zgolj organe vodstva podjetja, marveč tudi že manifestacijo razredne zavesti, s katero so odgovorili na dolgoletne poskuse Novotnyjevega režima, da bi skonstruiral na-sprotje in razdor med delavskim razredom in inteligenco, v obratih torej predvsem med delavci in tehnično inteligenco. Poleg tega, da so bili delavski sveti tako izraz razredne solidarnosti inteligence in proletariata (ki se je zlasti utrdila pc tuji vojaški intervenciji), so bili tudi očiten protest proti ,,amaterizmi starega sistema", ki je dal prosperirati po liniji (deklarirane) lojalnosti, osebnih zvez, poznanstev, korupcije itd., ne pa na temelju ..delovnih kvalifika-cij". 5 Vsa protislovnost tako celotnega čehoslovaškega reformnega gibanja kot, posebej, procesa uvajanja delavskega samoupravljanja se je poglobila, zaostrila in pokazala prav v praksi uvajanja samo-upravljanja in njegovega prakticiranja, delovanja. Čeprav, kot rečeno, delavci niso bili iniciatorji uvajanja delavskih svetov, 6 so se njihovi interesi postopno in napredujoče oblikovali in artikulirali ravno v pripravljanju organov delavskega samoupravljanja in v njihovem delovanju. K temu sta prispevala dva dejavnika: Po eni strani zunahji pritisk SZ in drugih držav Varšavskega pakta, ki se je stopnjeval od maja naprej, ter se zelo zaostril julija s pismi ,,petih komunističnih in delavskih partij"; hkrati je bil konec junija objavfjeh razglas „2000 besed", v katerem so nekatere no-tranje čehoslovaške sile zahtevale pospešitev procesa demokrati-zacije ter klicale prebivalstvo, da ga pospeši s štrajki, demonstra-cijami in drugimi oblikami pritiska. Junija in julija je doseglo vrh formiranja pripravljalnih oz. iniciativnih komitejev. Prizadevanja oblastnih organov, da bi upočasnila to gibanje, so bila verjetno ena prvih močnejših ideoloških streznitev (v smislu Enttaeuschung) revolucionirajočega prebivalstva. Zunanji pritisk je kulminiral v avgustovski okupaciji ČSSR, po kateri je začel - zaradi zadržanja do moskovskega diktata7 — vse bolj bledeti heroični sijaj januar-skih reformatorjev. Ljudstvo je preživelo naslednjo močno in nujno deziluzijo o naravi destalinizacijskega procesa in njegovih vodite- rioctSR V Ctil Ijev. In medtem ko so Dubček in tovariši dobivali namesto junaške-ga vse bolj rnučeniški videz, morda ne samo takšnega, kakršnega imajo na slikah krščanski svetniki, ki vdano prenašajo trpinčenje nevernikov, je delavstvo vse bolj jemalo stvari v svoje roke. Število delavskih svetov, ki so jih vzpostavili iniciativni odbori, je močno naraslo v mesecih, ki so sledili invaziji sil Varšavskega pakta. Poročila iz tistega časa kažejo, da so se delavci zavedali resnosti krize in tudi odločilnega pomena svojega boja za uveljavljanje delavskega samoupravljanja, organizacijskih form za doseganje svojih pravic in interesov. Po drugi strani so se v notranji dialektiki procesa prakticiranja delavskega samoupravljanja ne samo pokazale konceptualne razlike med managerji in sindikalisti, med vodstvom sindikatov in sindikal- Pripombe vlade so zadevale predvsem odnos med kompeten-cami direktorja in delavskega sveta. Po mnenju vlade bi delavski sveti morali biti ,organi soodločanja', ne pa najvišji pravni organi podjetja, češ da niti nimajo niti ne morejo imcti kvalifikacijskih in drugih pogpjev za takšne kompetence. Stališče vlade je naletelo na ostro nesogiašanje širše javnosti, predvsem v podjetjih in sindi-kalnih organizacijah. Na majskem plenumu CK KPČ, ki se je sestal po ostrih anti-sovjetskih demonstracijah 28. marca (po zmagi čehoslovaške hokejske reprezentance nad SZ) in po aprilskem plenumu, na katerem je podal ostavko Dubček in je bilo reorgsnizirano par-tijsko vodstvo, je novi prvi sekretar, G. Husak, v referatu prištel med poglavitne naloge Partije v aktualni politični situaciji ,krepitev nimi aktivisti, med obratnimi vodstvi in delavci, različni pogledi na naloge delavskih svetov in njihova najpomembnejša delovna po-dročja med delavci in celokupnim prebivalstvom (,,javrrostjo"), marveč so si delavci priborili za organe delavskega samoupravljanja mnogo širše kompotence, kot so jim jih prvotno namenili manager-ji. V nasprotju s hotenji tehnokratov, po katerih naj bi delavski sveti samo utrdili njihovo oblast in preprečili ,,neizobraženim masam", da bi vdrle v svetišča ekspertov, so ti sveti po lastnem razumevanju bili ,,organi, ki s svojo dejavnostjo predvsem nadome-ščajo dotedanjo vodstvo obrata", postali so dejanska alternativa tehnokratskemu modelu. Ta alternativa tehnokratizmu ni bila regresija na staiinistično administrativno centralistično planiranje, temveč nasprotno — dejansko, korenito prevladovanje stalinizma. Zato pa je delavsko samoupravljanje naletelo, pred in po interven-ciji, na združeno opozicijo tehnokracije in stalinistične birokracije. Temeljna naloga kontrarevolucije je bila uničiti revolucionarni temelj in revolucionarno perspektivo čehoslovaške demokracije — delavsko samoupravljanje. Toda kakor je to v bistvu delavsko-raz-redno podjetje med vsemi podjetji ,,praške pomladi" potekalo najmanj opazno 8 (medtem ko so na očeh javnosti visoko poleta-vali buržoaznodemokratični reformatorji in inteligentski ideologi, je v čeških, moravskih, pa tudi slovaških rudnikih in tovarnah ril stari krt) 9 in najbolj počasi, t~ko je zarezalo najgloblje, najbolj v temelju zatreslo stari sistem m vztrajalo najdlje. 10 Zato se lahko po porazu zmagoslavno zakliče: ,,Brav gevvuehlt, alter Maulvvurf!" — ,,Dobro si ril, stari krt!" (gl. 18. brumaire). Po intervenciji se je, kot rečeno, gibanje za delavsko samouprav-Ijanje intenziviralo, delavski sveti so privzeli posebno odporniško funkcijo, samoupravljanje se je razumelo kot ,,razrešitev razmerij oblasti birokratskega centralizma". 85 % vseh delavskih svetov je bilo ustanovljenih po okupaciji. Naraščanje števila formiranih delavskih svetov je naletelo na prvo začasno prepoved že oktobra '68 — predvsem nasprotniki delavskega samoupravljanja med vrhov-nimi birokrati so se opogumili ter mestoma uspeli zadušiti, bloki-rati načrte in celo razpustiti nekaj že obstoječih svetov — samo, da bi doseglo nov vrh decembra. 1 "• Polet gibanja delavskega samoupravljanja gre v precejšnji meri pripisati podpori in sodelovanju sindikatov. Delavski sveti so sode-lovali s sindikalnimi organizacijami vse do njihove ,,konsolidacije" 12 vendar pa so že novembra 1968 ,,skušali ustanoviti temeljne koordinacijske komiteje (Basiskoordiaationskomitees), da bi obšli centralne sindikalne strukture in da bi lahko skupaj s študenti pripravljali akcije" {Plogstedt, p. 75). Na posvetovanju o delavskih svetih 9.-10. januarja 1969 v Plzcnu, ki so se ga udeležili predstavniki delavskih svetov in pri-pravljalnih odborov 183 podjetij (890.000 zaposlenih) (nižja ocena v Vitak, p. 284) in je potekal z opaznim pomanjkanjem publicitete in uradne podpore, so enogJasno podprli uameritev, ki je zahtevala hitro sprejetje zakona o podjetjih, s katerim bi legalizirali položaj svetov in odprii perspektivo njihove polne afirmacije. Poudarjeno je bilo, da brez demokratičnih organov ni mogoče vzpodbujati inlciative podjetij, dosegati ciljev gospodarske reforme in razvijati oblasti Ijudstva. Posvetovanje se je zavzelo za koncepcijo delavskih svetov kot najvišjih organov demokratičnega odločanja v podjetjih. Nasprotno so se ponavljajoče se zahteve partije in vlade, ob prikrivanju podatka o dejstvenern stanju javnosti, naj se proces delavske demokracije ustavi, dokler ne bo ,,legaliziran", izkristalizi-rale v stališču vlade do osnutka zakona o socialističnih podjetjih (2O.feb. 1969). funkcije socialistične države kot organa oblasti delavskega razr in delovnega ljudstva".Ta stalinistična etatistična konstanta seveda-in obsojala in izključevala projekt delavskega samoupr Ijanja kot formiranja neposredne oblasti delavskega razreda i delavske demokracije ter odmiranja države. Da bi se lahko organe delavske oblasti likvidiralo. je bilotre najprej spodbiti njihov aktualni ekonomski temelj. Zato je Pr< sedstvo CK KPČ (v poteku dogodkov pač ni mogoče spregledat kako gre pri vseh večjih akcijah in spremembah za direktni diktat vrha) naseji 20. junija, na kateri je obravnavalo gospodarsko situ-acijo in ugotovilo, da sprejeti stabilizacijski ukrepi niso doseg! želenega efekta, krivdo za ta neuspeh zvalilo na ,situacijo podjetjih' ter poudarilo, da je ,pogoj za premaganje obstoječi gospodarskih problemov ' izrazit dvig nivoja državnega vodstva krepitev avtoritete plana'. (Ž. Jevtič: Društveni procesi u ČSS Centar za društvena istraživanja pri Predsedništvu SKJ Bg. 1970. Ideološka likvidacija samoupravljanja j^sledila na liniji ,b proti antikomunistični ideologiji' na septembrskem plenumu C KPČ in oktobrskem CK KP Slovaške, in seveda ni mogla mi ¦razpustitvevečjegaštevila univerzitetnih partijskih komitejev. .Predzgodovina' tega plenuma so bile krvave demonstraci češkoslovaškega Ijudstva ob obletnici vojaške intervencije držav varšavskega pakta. Demonstracije so zadušili policija, ,delavska milica', vojska in gasilci, krivdo zanje pa so naprtili, v slogu sovjetskih 3O.let, ,kontrarevolucionarnim centrom v deželi in tujini', ki da so ,dezorientirali delavsko in ostalo prebivalstvo, da bi ustvarili v deželi kaos', in Dubčku, hkrati pa prestavili realne razloge, zaradi katerih se je Ijudstvo dvignilo, v red imaginarnega. ,Okupacije' ČSSR da sploh ni bilo in je ni, pač pa le — in zdaj se operira v drugi smeri, zdaj se imaginarno predstavlja kot realno -,prihod tujih enot v interesu obrambe socializma v ČSSR, proti desničarskim, antisocialističnim in kontrarevolucionarnim sijam, v skupnem interesu varnosti delavskega in komunističnega gibanja'. Sklep: vlade in partijskega vodstva iz julija in avgusta 1968, ki so situacijo ocenjevali še drugače, so seveda morali biti preklicani. Na omenjenem plenumu partije, ki je uspešno rešila, prvo fazo konsolidacije', je Husak napadel Vaclava Slavika, člana CK, izklju-čenega na tem plenumu, zaradi ,revizionizma' (Slavik je obtožbe zavrnil) — v enakem tonu kakor svoj čas Novotny Šika: ,Slavik se, mislim, zelo dobro zaveda smeri, po kateri gre. Tukaj nam govori, predava o tem, kako je bil Marx za samoupravljanje proizvajalcev. Tudi mi smo to brali. Le da Marx, ko je govoril o samoupravljanju proizvajatcev, ni računal na to, da bo to samoupravljanje objektivno instrument sovražnika delovnega človeka, temveč instrument delovnih Ijudi, instrument proletariata — ne pa buržo-aznih in drdbnoburžoaznih elementov. Slavik zelodobro ve, za kaj gre. Ve da so tako imenovani sveti delovnih Ijudi (delavski sveti), ki so jih Šik in grupa, ki mu je sledila, lansirali v svet kot parolo, ne da bi se posvetovali s Predsedstvom Partije in vlade, bili parola za razbijanje ekonomije, da je šlo za izrivanje Partije iz vpliva na celotno ekonomijo in da to ni bila naključna akcija v desničarski kampanji' (cit. po Jevti. p. 69). Nastopilo je obdobje ,generalnega revanša', v katerem so si ,ekstremne konservativne sile na Ceškoslovaškem' prizadevale vzpostaviti odnose, ki bi v veliki meri spominjali na strahovlado iz obdobja 1949—1954' (ib., p. 67). Sproženo je bilo široko politično in ideološko obračunavanjez eksponiranimi pristaši samouprav-Ijanja. Njihove koncepcije so napadali kot ,romantizem'f ,iluzi]e y ,primitivizem'f kot pot, po kateri so prodirale sile kontrarevolucija Samoupravljanju so celo nasploh, ,ne glede na pogoje, kraj in čas, negirali socialistični karakter' (ib., p. 69). Geslo.Vso obtast svetom' so preprosto pripisali kontrarevolucionarni propagandi, vnašanje gesel o demokratizaciji produkcije pa, da je revizioni- stična, antisocialistična, proti družbi usmerjena dejavnost (po Plogstedt, p. 76). Še več, ni se zanikovalo samo socialističnega značaja samoupravljanja, na XIV. kongresu KPČ (1971) sozanikali sploh možnost samoupravljanja. Potem ko so delavske svete že | likvidirali, so razglasili, da so spodleteli, da so se izjalovili - in s i tem argumentirali, da ,ne more noben sistem, niti najboljši ne, I nadorfiestiti direktnega, organizatoričnega vodstva vodečih. (. ..) 3 Energično moramo likvidirati vse elemente spontanosti in egali- tarizma' (cit. ib.). Organe delavskega samoupravlianja so napadali predvsem po dveh linijah: kot napad na državo in kot konkurenco partiji \ j Budnemu očesu CK ni ušlo, kako je ,zmeda v splošni usmeritvi fvodila v nekaterih primerih do ekstremističnih in anarhističnih l tendenc, pri čemer so šli nekateri sveti tako daleč, da so se poslu- 'žili sredstev, ki so nameravala oslabiti vlogo partije' (cit.ib.). 0 zgodovinski podobi in vlogi te partije se seveda ne sprašuje zato pa se poudarja njeno neizmerno dobroto in žrtvovanje: ,Desno — oportunistične sile so pridigale samoupravljanje in odmiranje države, kar je lahko v najboljšem primeru samo zelo daljnji cilj. V tem trenutku bi samoupravljanje in velika odgovornost, ki jo pri- OPOMBE: 1.) Po Colu bi »delavci morali kontrolirati normalni potek industrije". Da pa s samovoljnim določanjem cen blaga (NB: »problem" je, zaburžuja!, cena) ne bi ,,eksploatirali" skupnosti (konsumentov), je proti njim država kot zaščitnica skupnosti kot skupnosti konsumentov. Rešitev ,,gotoyo leži v delitvi funkcij med državo kot piedstavnikom oiganizjranih potrošmkov in sindikati oziroma telesi, ki izhajajo iz njfli z industrijskim povezovanjem, -kot predstavniki organiziranih producentov" (G. H. Cole: Collectivism, Syndicalism and Guilds, V. Vanek, ed, p. 64). V bojazni, da delavci, producenti ne bi ,,eksploatiraii' Skupnosti, seveda govori strah, da delavci ne bi prenehali biti eksptoatirani. V kakor že naivni formi se za odvzemanjem producentom pravice, da bi samovoljno, ,,at will" določali oene produktov, skriva odrekanje pravice, da bi odločali o produkciii (in distribuciji) presežne vrednosti (ki gre seveda v dobro »skupnosti ). Ta socialistični Jacques le Bonhomme pa vendar nezmotljivo klentificira v državi garanta eksploatacije delavcev. Kakšno drugo funkcijo naj ima država, ki živi ob samoupravljanju, ki kljub samoupravljanju nc odmira? 2.) To etiketo so Sovjeti brez soyjetov tepili tudi na socialistično Jugoslavijo: ,,Sumnja se u socijalistički karakter Jugoslavije, priča se o njenonj anarhosindikalističkom putu, u partijama se interno govori i onda širi dalje da treba taktično postupati s Jugoslavijom, prevaspitati je i ponovo dovesti u lager" (Tito na VII. kongresu ZKJ, Govori i članci XIII, Naprijed, 79., j). 172). 3.) Raziskave, ki so bile opravljene 1968 in 1969, so pokazale, da je med delavci procentualno večje število tistih, ki so za uvedbo delavskega samoupravljanja in si od nje obetajo tudi izboljšave, kot med celotnim prebivalstvom (.javnostjo") - 1968 74 % deiavcev, 53 % celokupnega prebivalstva", oz. manjše število tistih, ki ga odklanjajo - 1968 1 % naša s seboj, jemalo delavcem preveč časa in preveč intelektualne energije, s tem bi jih oropalo njihovega prostega časa, ki ga po-¦ trebujejo (za reprodukcijo delovne sile). Zato se bomo žrtvovali, da jbomo namesto njih prevzeli to nehvaležno nalogo' (cit. ib.). Cini-¦zem tega dušebrržništva ni nič manjši od tistega, s katerim so eptembra 1969 pozivali delavce k ,razvijanju delovne iniciative v ¦čast 25. obletnice osvoboditve s strani sovjetske armade' (po " Jevtič, p. 99). Do poletja 1970, šele poleti 1970 so bili delavski sveti, ki se niso pustili zvesti na gole soodločujoče organe, kakor na Poljskem, in so hoteli dejansko odpraviti oblast centralnih organov, likvi- dirani :1S. direktorji podjetij, izbrani po konkurzu na temelju skepov svetov kot najvišjih upravnih organov podjetij, so bili pozamenjani že prej. Sindikatom je bita odrejena posebna disciplinatorska funkcija: ,Sindikati se bodo odkrito borili proti ineredu v produkciji in proti nedisciplini pri delu' (po Plogstedt, p. 176). Na novo sprejeti sistem vodenja v gospodarstvu (januarski Splenum CK KPČ 1970), ki je ukinil relativno avtonomijo podjetij ?in delavsko samoupravljanje povsem izčrtal, namesto tega pa jvedel stari sistem direktivnega centralnega planiranja, državne kontrote in ,stalne vodilne vloge Partije', so delavci morali ; negativno reagirati.16' Ko se njihov odpor ni mogel več odkrito izražati, je privzel formo bojkota produkcije, ki je znova priklical in okrepil novotnyjevsko ,permanentno ekonomsko krizo biro-kratskega sistema'. Produktivnosti dela ni mogoče ločevati od družbenopolitičnih razmerij: ,postane merilo za zavestnost, s katero delavci uporab-Ijajo svojo delovno silo kot bojno sredstvo' (ib., p. 77). Nizka produktivnost dela je izraz protesta delavcev proti družbeno-političnemu sistemu, ki jih je odrinil od odločanja o procesu družbene produkcije in reprodukcije, spodkopava ta sistem in ga nareja nevzdržnega. Nizka produktivnost dela, ki jo producirajo delavci, je zmanjševanje stopnje njihove eksploatacije v pogojih, ko eksploatatorji še niso odpravljeni; kaže nemoč eksploatatorjev, po drugi strani pa relativno nemoč delavskega razreda, da bi eksplo-atacijo naravnost odpravil. Produktivnost dela, ki je pod realno možno višino v danih tehnično-materialnih pogojih, je politični [plebiscit delavskega razreda. Permanentna ekonomska kriza v deželah ,socialističnega tabora' ne gre toliko na račun krize svetov-nega kapitalističnega sisffema, kolikor je izraz tihe permanentne proletarske revolucije. Te krize zato ne bodo odpravile nobene tehnološke izboljšave.znanstveno-tehnološke revolucije, pač pa le radikalna sprememba družbenih razm^rij, kakršno je nakazovalo yudi revolucionarno. gibanje češkoslovaških delavcev v času ¦formne ,praške pomladi' in po njej, prpletarska revolucija. delavcev, 10% ,,javnosti". Raziskave 1969 so pokazale naraščanje odločenosti za delavsko samoupravljanje in upadanje nasprotovanja le-temu - ta gibanja so bila očitnejša v predelih, kjer so delavski sveti bili uvedeni prej in so, toiej, delovali dlje. - Nevtralnost delavcev je značilna za fazo, ko se šele diskutira o kompetencah delavskfli svetov (gl. Plogstedt, p. 70-71). , 4.) Vitak navaja naslednje podatke: „70,3 % članov sveta so bili tehniki, 24,3 % so bili ročni delavci, 5,4 % administrativni kader" (op. cit., p. 286). Med izvaljenimi delavci je bilo, po istih podatkih, od 68-85 % visoko kvalificiranih; med tehniki je bilo 55 % visoko kvalificiranih; 26 % članov svetov je imelo univeizitetno, 26 % pa vi^o srednjo izobrazbo (ib.). 5.) Da takšno postopanje ni bilo slepo nasprotovanje staremu sistemu ali preprosta zamenjava birokracije sans phrase s tehnobirokracijo, ampak da je proletariat, kot pravi Lenin, ,,stal na straži", pričajo preventivni ukrepi proti možnosti konstituiranja nove, samoupravne birokracije, proti možnosti odtujitve organov delavskega samoupravljanja delavcem samim v protidelavsko moč, v organe zatiranja delavsk^ga razreda. Na to opozarja Vitak, op. cit., p. 286. 6.) Po podatkih, s katerimi razpolaga Vitak, je bilo 1968, v raziskovanih podjetjih, 65 % pripravljaliiih komitejev formiranfli na iniciativo sindikatov, 17 % na iniciativo partijskih organizacij, 14 % na iniciativo uprave, 2-3 % na iniciativo tehnikov in 1 % na iniciativo skupin delavcev (op. cit., p. 283). Opozoriti je tudi treba, da je bilo to pripravljalno delo prepuščeno lokalni iniciativi. 7.) Canllo je ob neki priložnosti dejal, da bi na Dubčkovem mestu pozval prebivalstvo k orožju. 8.) ,,Med dramatičnimi dogodki 1968 in 1969 gibanje delavskfli svetov seveda ni bilo v ospredju javnega interesa in niso bUi vsi informirani o njegovih namenih" (Vitak, p. 287). - Tudi Krahl v cit. delu tega gibanja - v določeni meri morda zaradi časa nastanka teksta - ne upošteva, prikazuje se mu samo kot že tehnokratsko zmanipulirana ,,Mitbestimmungsideologie", ideologija soodločanja, ki zastira avtoritamo kontrolo avtonomnfli obratnih vodstev nad producenti (p. 268). Tako lahko y resnici, kakor že lucidno, sledi samo historični dialektiki buržoaznih reform, v kateri se nastavki proletarske revolucije ne morejo osamosvojiti in sprožiti svoje lastne zgodovinske dialektike. Revolucionarni razredni boj se mu zato prikazuje samo kot možnost, ne in actu, in emancipatoričnemu gibanju eehoslovaškega delavskega razreda odredi konec že tam (s sovjetsko intervencijo, z uvoženo kontrarevolucijo), kjer se to pravzaprav šele postavi na lastne noge. 9.) ,,In the signs that bevvilder the middle class, the aristocracy and the poor prophets of iegression, we do recognize our brave friend, Robin Goodfellovv, the old mole that can work in the earth so fast, that worthy pioneer - the Revolution" (K. Marx: Speech at the Anniversary of the People's Paper. Surverys from Exile, Political Writings, Vol. 2. Edited and Introduced by David Ferubach. Penguin Books in association with New Left Review Harmondsworth/London 1977, p. 300). V primeri s ,,the heroic struggles" čehoslovaškega delavskega razreda so bile ,,the so-called revolutions" inteligence in reformne politične birokracije in tehnokratov ,,but poor incidents - small fractures and fissures in the dry crust of European society. However, they denounced the abyss. Beneath the apparently solid surface they betrayed oceans of liquid matter, only needing expansion to rend into fragments continents of hard rock. Noisily and confusedly they proclaimed the emancipation of the proletarian" (ib., p. 299, gl. STRAN 21 slovenski prevod v MEID IV, Govor na obletnici lista ,,People's Paper", p.5). 10.) ,,Med vsemi pojavi ,,praške pomladi' je bilo to v bistvu delavskorazredno podjetje, čeprav se je morda počasi razvijalo, med tistimi, ki so preživela najdlje" (Vitak, p. 288). - »Zanimljivoje, da je (po kontrarevoluciji) najmanje spremnosti za ponjžavajuču samokritiku bilo medju radnicima i tehničkom inteligencijom, vezanom za proces proizvodnje" (Jevtič, p. 72). 11). Po konzervativnih ocenah je v začetku 1969 delovalo okoli 120 delavskih svetov, v kateiih je bila organizirana približno 1/6 delovne sUe, zaposlene v industriji (Vitak, p. 283). Sredi leta 1969 naj bi po nepopolnih ocenah bilo že (oz. še) 300 delavskih svetov, od tega 73 % v industriji, 12 % y gradbeništvu, 6 % v komunalnem gospodarstvu, po 4 % v gostinstvu in kmetijstvu in 1 % v transportu (gl. Plogstedt, p. 71). Jevtič (op. cit., p. 69) pa navaja, da je bilo 1969 v podjetjih ustanovijenih čez 500 samoupravnih organov. Medtem ko je odločenost za delavsko samoupravljanje naraščala, je novo politiko, kljub prizadevanjem propagandistov, podpiralo komaj kaj več kot 10 % prebivalstva (gl. ib., p. 77/8). 12.) Bliže. kot so bile posamezne DPO delavskemu razredu, dalj časa so se upirale reakciji. Sindikati so po januarskem plenumu CK KPC 1968 med prvimi .^evidirali" svojo politiko, zahtevajoč ,,lastno politiko" in program in izvedli kadrovske spremembe. Karel Pokček, novi predsednik Centralnega sveta sindikatov, je bil na VII. kongresu čehoslovaških sindikatov, ki sindikatov še ni pustil ponovno zvesti na gole transmisijske organe KPČ, ponovno izvoljen in je moral to funkcijo, hkrati s članstvom v Predsedstvu CK KPČ, odložiti šele na januarskem plenumu CK KPČ 1970. - ,,Delitev dela" med sindikati in delavskimi sveti je temeljila na ,4vojnem statusu" zaposlenih: kot ,,uslužbence" jih je zastopal sindikat, medtem ko so preko svetov izpolnjene fiinkcije družbenega lastništva (gl. Vitak, p. 282). Na razpoloženje članstva KPC se da sklepati indirektno; če partijsko vodstvo ni vzpodbujalo in odobiavalo procesa uveljavljanja in vztrajanja delavskega samoupravljanja, pa je bilo povprečno več kot polovica članov delavskih svetov komunistov (gl. ib., p. 286/7). Komunisti delavskemu samoupravljanju torej niso nasprotovali, marveč so v njem aktivno sodelovali. 13.) ,,Na vse, kar je dišalo po samoupravljanju, so uradno gledali kot na napad na državno oblast (Vitak, p. 280). 14.) Ker se ideološki policaji—hlapci t.i. realnega socializma še vedno sklicujejo na Lenina, je treba, v tej zvezi, opozoriti na Leninovo stališče. V revoluciji 1905, ko so se sovjeti prvič formirali, je Lenin, tudi proti doktrinarstvu nekaterih boljševikov, ki je segalo do ekskomunikacije Leninovih pogledov na stvar, jasno povedal, da vprašanja razmerja med partijo in sovjeti ni mogoče postaviti v form^ali-ali: »rešitev se morJ brezpogojno glasiti: tako soviet delavskih odposlancev kot partija" Lenin: Izbrana dela, 2. izdaja, 2. zv., CZ, Lj. 1977^ 375), in da bi bilo ,,nesmotrno s strani sovjeta, če bi se popofrioma pridružil katerikoli stranki" (ib.). Kar Lenina razlikuje od kadetov realnega socializma je njegova predanost revoluciji in zaupanje v revolucionanio gibanje množic; kjer je Stalin zaničljivo videl ,,čvekalnico" in kjer njegovi nasledniki danes vidijo neko povsem nedoločeno bete noire -revolucijo in revolucionarno organiziranost, je Lenin pritrjeval ,,ustanovitvi novih organov revolucionarne oblasti , ki jih ni ilegaliziralo preprosto dejstvo, da pri njihovem ustanavljanju sam ni sodeloval:,,Te organe so ustanavljali izključno revolucionarni slojL prebivalstva, ustanavljali so jih mimo vseh zakonov in norm na povsem revolucionaren način, kot produkt samobitne ljudske ustvarjalnosti, kot izraz samodejavnosti ljudstva, ki se je realo ali se rešuje starih policijskih spon" (ib., p. 474): kaj bi lahko natikovalce novih »policijskih spon" navdajalo z večjo prozo? 15.) ,,Od praktičnih mera vredne su pažnje one, koje znače potpunu likvidaciju ranije osnovanih samoupravnih organa" (levtič, p. 69). 16.) Avgustovska intervencqa in nadaljnji razvoj jlogodkov, zmagovita kontrarevolucija ,je imela na delavce veliko večji vpliv kot samo reformno gibanje. Odpor, s katerim je celotno prebivalstvo reagiralo na invazijo, kaže, kako fundamentalna je danes opozicija proti deformirani formi socializma" (Plogstedt, p. 77). V prejšnji številki Tribune so izpadle opombe. Zato jih tokrat objavljamo. OPOMBE: 1. Ravno nasprotno tej stalinistični lastni ideološki predstavi in predstavi konzervativne in reakcioname kritike komunizna je stalinizem dejansko ponovno uvede! ,,principium individuationis", v temelju seveda s tem, da je demontiral ali ,,funkcionaliziral" razrednobojne organizacijske fonne proletariata, ,,neposredneje" z organizacijo produkcijskega procesa in produkcijskih razmerij na ravni obrata (pri čemer je edinonačalie samo , ,,vrh ledene gore") ter z metodami samoeksploatacije in razbijanja raziedne solidamosti delavcev, ne nazadnje pa tudi z lansiranjem s procesi povezane atmosfere ovaduštva, strahu in nezaupanja. 2. Na to .Jiistorično dialektiko postalinistične reforme v CSSR" opozarja Krahl, ko pravi, ,,da lahko ob državni odpravi privatne lastnine produkcijskih sredstev republikanske svoboščine spet na sicer zgodovinsko nov načtn dajejo proletariatu organizacijske pogoje za nadaljevanje revolucionamega razrednega boja v samem socialističnem taboru" (op. cit, p. 274/5). 3. Krahlova oznaka za intervencijo 21. avgusta 1968. - Bettelheim pravi, da se invazije v ČSSR, mednarodne politike SZ ali »reform" in njihovih rezultatov ne da pojasniti ,,dokler se v anaiizo ne potegne dejstvo, da' proletariat ni več na oblasti" (op. cit., p. 112). 4. ,,Vzpodbuda za gospodarske reforme (...) je torej prišla iz notranjosti partijske birokracije. (...) Birokiacija se je zavestno izogibala temu, da bi pn tem sodelovali delavci" (Plogstedt, op. cit., p. 5J). Ko je Sik 1967 v tovarnah predstavil delavcem novi ekonomski sistem, mu je partija prepo-vedala javno nastopanje. 5. ,,Na mestu, ki ga je namenil delavskim svetom, se da najlepše pokazati tehnokratsko borniranost Šikovih reformnih načrtov" (Plogstedt, op. cit., p. 68). 6. ,,Kajti ekonomska destalinizacija naj bi se izpeljala na plečih delavskega razreda" (Krahl, op. cit., p. 268). Tomaž Mastnak 22. STRAN Eden najpomembnejših vidikov iranske revolucije je razširitev ideje o delavski kontroli in formiranja delavskih svetov. Razvoj, ki je verjetno neprimerljiv na srednjem Vzhodu, je formiral svete (v glavnem jeziku Farsi se imenujejo SHORA) v tovarnah, na dežeii, v šoli, bolnišnicah, vojnih bazah, državnih uradih, v časopisju, na radiu in televiziji, zato da bi zagotovil Ijudsko kontrolo in napredek revolucije. Delavski in kmečki sveti posebej so zelo podobni sovjetom, ki so se pojavili v Rusiji v obdobju pred Oktobrsko revolucijo. Ti sveti, socialistični elementi iranske revolucije, so se formirali s pomočjo levih sil v mesecih, ki so predhodili februarski vstaji 1979. Ko je bil revolucionarni proces na najvišji točki, je bil koncept delavske kontrole zelo popularen in tako v mestih kot na deželi Je močno gibanje pospeševalo te organe rastoče avtonomije. Ta izredni eksperiment je bil kakorkoli že v večini primerov kratkega življenja in po zmagi je mnogo teh svetov izgubilo svojo neodvisno naravo, kajti duhovščina in začasna oblast se je premaknila vanje in nadnje. Toda Ijudska žeja po demokraciji je ostala. Medtem ko so mnoge svete prevzeli desničarski elementi, so ostali zadržali svoj neodvisni in militantni karakter. Leve sile, ki v delavskih in kmečkih svetih prepoznavajo boj za spremembo obstoječe družbene strukture in zahtevo po hegemoniji delavskega razreda, jih kontinuirano branijo in razvijajo. Seveda,* to je ogorčen boj, kajti politika režima Islamske republike je diskreditiranje, deformiranje in razrušenje teh svetov; v preteklih mesecih je bilo doiočeno število tovarniških, kmečkih, in študentskih svetov tarča verbalnih in fizičnih napadov. Soočajoč se s stopnjevanjem represije, pa se boj za Ijudsko oblast vseeno nadaljuje. V revolucionarnem procesu je iransko Ijudstvo izkusilo njihovo lastno ogromno moč. Zaradi tega in pa zaradi nesposobnosti režima, da reši resne socialne in ekonomske probleme, s katerimi se sooča Iran, bo idejo delavske kontrole in delavskih in kmečkih svetov zelo težko zadušiti. II Iranska revolucija je bila resnično Ijudska revolucija, v kateri so participirali vsi sektorji iranske družbe, z izjemo šahove baze—kompradorske buržoazije, z namenom zrušitve etabliranega režima. Poleg dominirajočega v mestih temelječega gibanja, je revolucijo karakteriziral tudi oster konflikt med šahovo žandarmerijo in militantnimi nacionalnimi manjšinami na podeželju. Čeprav se je ta boj pojavil kasneje kot v večjih mestih, pa je bil vzdignjen z ogromno močjo. V Kurdistanu in Turkmeniji (Severni Iran) so oboroženi kmetje zavzeli vojaške in žandarmerijske postaje, izgnali lokalne korumpirane oblastnike in ekspropriirali zemljo, ki je bila last odsotnih zemljiškihgospodov in lokalnih kanov. S pomočjo lokalnih ievih skupin (v Turkmeniji Fedaini; v Kurdistanu Kurdska demokratična partija, Khoumaleh in Fedaini) so vzpostavili svete, da bi kontrolirali svete, zemljo in razvijali lastne življenjske pogoje. Presenetljivi vidik antišahovega boja, seveda za tiste, ki so vztrajali na tem, da ima delavski razred ,,nizko stopnjo zavesti", je bila krucialna, resnično odločilna vloga delavskega razreda. V resnici je kontinuirana stavka naftnih delavcev tista, ki je končno paralizirala šahov režim. V mesecih, ki so predhodili vstaji, so iranski delavci demonstrirali njihovo razredno zavest, s tem ko -so se lotili političnega boja, ko so formirali stavkovne odbore, ko so nagnali korumpirane managerje in prevzeli produkcijo in distribucijo. Napredni deli delavskega razreda so ustanovili svete za kontrolo vsfeh vidikov produkcije kot tudi distribucije in finančnega poslovanja. Visoka stopnja radikalizacije naftnih delavcev se je posebej manifestirala v naftni stavki, ki so jo začeli v oktobru 1978 in nadaljevali (navzlic obljubam režima, da bo povišal mezde) s POWER TOTHE VVORKERS političnimi zahtevami, ki so jih predložili (kot na primer svoboda za politične ujetnike in konec obsednega stanja) in s sveti, ki so jih ustanovili, da bi kontrolirali produkcijo, predelavo in distribucijo surove nafte. Med najbolj radikalnimi delavci so tisti iz tovarn strojnega orodja in traktorjev v Tabrizu, glavnem mestu turško govoreče Azerbejdjanske province. V njihovi skupni izjavi 13. Aban 1357 (4. 11. 1978) so delavci Tabriza artikulirali njihove politične in ekonomske zahteve, zahtevajoč med drugimi stvarmi tudi uničenje obstoječih delavskih organizacij in »rumenih sindikatov; formiranje lastnih svetov in sindikatov," ki bodo branili pravice in družbeni prestiž delavcev"; in nevmešavanje zunanjih oblasti v notranje zadeve tovarn.1 Leve sile, posebej pa marksistično-leninistična organizacija Fedainov in progresivni islamski Mojahedini so igrali največjo vlogo v formiranju in obrambi teh svetov. V nekaj tovarnah v Teheranu so DANESHJOONAN-E-PISHGAM Lštudentska avantgarda" vseiransko združenje študentov, ki podpira Fedaine) podpirali delavske stavke, sodelovali v naporih delavcev pri volitvi njihovih predstavnikov v svete in sodelovali pri formuliranju delavskih političnih in ekonomskih zahtev. Sveti so bili torej ustvarjeni v procesu vstaje. Bili so rezultat revolucionarne situacije, ,,ko spodnji razred ni hotel več živeti pod obstoječimi pogoji in je bil zgornji razred nezmožen vladati kot poprej." Sveti so bili ustanovljeni po naslednjih poteh: 1. skozi komiteje, ki so bili formirani, da koordinirajo stavke znotraj produkcijskih enot, ki so postopoma, sledeč padcu šaha pripravili tla za volitve svetov; 2. v produkcijskih enotah, ki so jih kapitalisti zapustili, v vaseh, kjer so zemljiški lastniki zbežali, v vojaških bazah, kjef je obstoječi red doživel kolaps, v ministrstvih, kjer so se vodilni poskrili, skratka povsod tam, kjer se je obstoječa oblastna struktura dezintegrirala in kjer so bili delavci pod vpiivom propagande zavestnih in naprednih sil, so se formirali sveti, da prevzamejo odgovornost za nadaljnje delo. Ti sveti so predstavljali novo obliko, nov tip oblasti, iniciiran s strani Ijudskih mas, jedra nove Ijudske oblasti. Zivljenjska naloga iranske revolucije je bila uničenje imperialistične vloge Irana navzven in vzpostavitev Ijudske oblasti navznoter. Vstaja februarja 1979 je bil prvi korak k končni zmagi, ki je zahteval uničenje vseh manifestacij odvisnosti od imperializma z vsemi njenimi opomiki ekonomske, politične, vojaške in kulturne dominacije. Na formiranje Ijudske oblasti, formiranje delavskih in kmečkih svetov, je bilo gledano kot na krucialno za nadaljevanje in uspeh revolucije, in je bilo zaradi tega tudi odločno podpirano in branjeno s strani Fedainov.2 V resoluciji organizacije Fedainov 23. 2. 1979 se zahteva ukinitev vseh anti-delavskih in nedemokratičnih zakonov, razpustitev anti-delavskih organizacij, etabliranih s strani starega režima in priznavanja resnično delavskih svetov v vodenju tovarn in produkcijskih enot. Zahtevalo se je priznanje kmečkih svetov, ki morajo biti odgovorni za njihovo lastno dejavnost; delničarske kmetijske družbe, kmetijski business in vsa ostala podjetja morajo biti predana svetom; izkoriščanje gozdov mora pasti pod dejavnost, kmečkih svetov. Urejevanje podeželja se mora vršiti skozi kmečke svetez namenom, da se zagotovi aktivna participacija kmetov v določanju njihove lastne prihodnosti. Priznali so se tudi vsi ostali sveti, ki so bili ustanovljeni v revolucionarnem procesu. Fedaini so zahtevali formiranje Ijudske vojske sparticipacijovseh tistih, ki so se udeležili revolucije in s kooperadjo vojakov, nepooblaščenih kadetov vojnega letalstva (famoznih HOMOFARS, ki so skupaj z Fedaini in Mojahedini vodili oboroženo vstajo) in mlajšimi oficirji stare armade, ki so odpadli in se pridružili Ijudskim vrstam. Njihovi sveti so morali izvoliti komandante nove vojske iz njihovih lastnih vrst. Resolucija je prav tako zahtevala vzpostavitev novega administrativnega aparata, ki bi odgovarjala novim pogojem iranske družbe. Njegova dejavnost naj bi potekala skozi uslužbenske svete; ki bi volili managerje in direktorje različnih institucij in nadzorovali njihovo dejavnost. Univerze in vse ostale pedagoške institucije naj bi vodili sveti študentov profesorjev in ostalih delavcev, ki bi aktivno sodelovali pri razvijanju novil izobraževalnih problemov.3 Resnična sila iranske revolucije je bila moč milijonov aktivisto in stavkajočih, ki so vrgli šahov režim. Torej bi moral biti tudt Revolucionarni svet ustanovljen po februarski zmagi, formiran iz voljenih predstavnikov stavkovnih komitejev in drugih komitejev ki so jih formirali Ijudje, da bi kontrolirali lastno dejavnost. V te svetu bi sodelovali predstavniki delavcev, kmečkih delavcev duhovščine, uslužbencev, malih trgovcev, univerzitetno i pedagoško osebje in intelektualci. Seveda, to se ni zgodilo. Liberalna buržoazija in duhovščina, ki sta si po vstaji delili oblast sta bili ekstremno sovražni napram tem organom Ijudske oblasti. Najprej sta napadli ustanovljene svete i odklonili njihovo priznanje. Sveti so predstavljali resen izzi njunemu monopolu nad oblastjo in Bazarganova vlada i Revolucionarni svet sta jih poskušala diskreditirati ob vsakem času Koncept delavske kontrole je bil neprestano napadan kot ,,smešen' in ,,anti-islamski" in napovedovano ,,kontrarevolucionaren". intervjuju za radio ,,Glas revolucije" je tedanji predsednik vlad Mehdi Bazargan ostro kritiziral radikalne politične skupine", ki ,,s |e pritoževal," govorijo, da se mora armada uničiti in da morajo1 sveti voditi nacionalne^ zadeve in da mora biti Ijudstvo v vsake času revolucionarno. Če se bo to nadaljevalo, nam ne bo ostal drugega, kot da odstopimo."4 Pozicija novega režima je bila, d vlada formira svete. Revolucionarna levica in militantni delavci so seveda insistirali, da sveti formirajo vlado. V mesecih, ki so sledili zmagi, se je spontano delavsko gibanje do neke mere umirilo. Razlogi so vključevali ponovno odpiranje nekaterih produkcijskih enot in manjša redukcija v nezaposlenosti; uspešni poskusi v nekaterih tovamah v reduciranju delovnega čas (v nekaterih primerih na 40 ur tedensko); porast v osnovni mezdah. V tem obdobju so mnogo delavskih svetov, ki so prevzel kontrolo in vodenje tovarn, zavzeli imamski komiteji, v nekaterih primerih pa tudi PASDARAN (revolucionarna garda).5 Le aktivisti v svetih so bili izgnani, nekaj svetov pa je bilo uničeno dočim so bili drugi reducirani v konsultativna telesa — nekateri prostovoljno, nekateri siloma. Prvi sveti, ki so se srečali z vladni nasprotovanjem, so bili tisti, ki so bili ustanovljeni znotraj vojske posebej sveti letalskega osebja. Ti so bili takoj prepovedani. naftni industriji, kjer so stavkovni komiteji že štiri mese neomajno zavračali produciranje čez domačo porabo, so poskušal ustanoviti svete, da bi zagotovili, da iranska surova nafta ne b ponovno prekomerno izkoriščana in trošena. Več tednov po zmagi se je vlekla vojna za način kontrole nad naftno industrijo delavci, ki so zahtevali sodelovanje v upravljanju s produkcijo i distribucijo, in Bazarganovo vlado, ki je zavračala, da bi o te sploh razmislila. Favorizirana taktika, ki so jo uporabljaii z uničevanje enotnosti naftnih delavcev, je bila hujskanje religiozni! delavcev proti neriligioznim. V začetku marca je vlada kontroliral naftna polja, levičarski delavci so bili izključeni, sveti raZraJenf # dejavnost vrnjena v ,,normalo".6 Poudariti moramo, da je kmečki izvor večine iranskega delavskega razreda bil faktor osebe delavskega gibanja, ki je sledila februarski zmagi. Relativna mladost delavskega razreda ga j naredila bolj občutljivega za maloburžoazno ideologijo, pa tudi vpliv duhovščine. Večina delavskega razreda je podpirala ajatolo Homeinija in čutila, da bi začasna vlada, ki jo je ustanovil lahko ustregla njenim potrebam. Ob koncu poietja 1979 je kakorkoli že delavsko gibanje okusil umiritev, ki se je nadaljevalo v padec, za časa katerega so zahteval zvišanje mezd in udeležbe pri profitu. Delavci so začel protestirati proti odpuščanju \z tovarn zaradi očitnega izključevanja naprednih delavcev. V Kuzistanu (južna naftna provinca) in v Azerbedjanu, obe imata zelo velik delavski razred, se je spopad osredotočil na vzpostavitev minimalne mezde, 40-urnega delavnika in neodvisnih svetov in sindikatov.7 Skozi pritisk množi in s konstantnim ustanavljanjem svetov, predvsem pa ko kurdska in turkmenska nacionalna manjšina izbrali svete zaorodje reševanja njunih lastnih problemov in za izražanje njun avtonomije, je bil režim prisiljen na umik in na formalno priznanje. Nova ustava islamske republike sicer svete priznava, toda dopušča zakonu pravico, da določi, kateri od njih je sprejemljiv.8 Režim konsistentno in skoz in skoz namerava redefinirati oziroma vplivati na značaj svetov, da bi jih spremenil v konsultativna* razredno-sodelujoča telesa. STRAN 23 DELA VSKIIN KMEČKI SVETI V IRANU Deiavski sveti so se razvijali neenakomerno, nekateri so neodvisni in imajo revolucionami značaj, drugi so ozko povezani z režimom. Nekateri so sestavljeni izključno iz delavcev, drugi iz delavoev, managerjev in ostalih uslužbencev. Nekateri sveti so imeli regulame generalne skupščine, dočim so se drugi sestali zgolj zato, da so izvolili svoje predstavnike. Kakorkoli že, danes obstajajo sveti v večini večjih industrijskih enot, kot tudi v malih tovamah. Celo sezonski delavci formirajo svoje svete, takšen je na primer Svet sezonskih delavoev Gašsarana (blizu Abadana na naftnem jugu).9 Delavski svet velike Jahan Cheet (bombažne tovarne) v Teheranu nadzoruje produkcijo in cene tovarniških izdelkov. V centralno-severnem industrijskem mestu Arak so delavci organizirali sindikate in svete, da bi se obranili ponavljajočega trpičenja. Velika polnilnica na jugu Teherana in pa obrat General Motorsa v Teheranu imata islamske, toda aktivne svete. Nekateri ukrepi, ki so jih izvedli so, odpust korumpiranih managerjev, najemanje dodatnih delavoev, povišanje ptač preko dovoljene meje, zniževanje plač vodilnemu osebju, in stalni zdravstveni pregledi. Te, pa tudi bstale tovarne so zgradile knjižnice, postavile organiziran prevoz v in iz tovarne, zagotovile brezplačne delovne obleke, povečale dopust za delavoe in demokratiziraie in razvile prehranjevalni servis. V rudno bogati provinci Kermanšah se je svet delavoev dnevnih kopov boril za povišanje rnezd in zahteval, da rudnike ponovno renacionalizirajo (vrženi šah je rudnike prenesel v privatni sektor). Njihovim zahtevam je bilo ustreženo in svet nadaljuje z vodenjem Marivanskih rudnikov.10 V Urumiehu v Azerbejdjanu pa je bila ena prvih akcij sveta delavcev, ki delajo na poljih sladkorne repe, odpust nekega inženirja, ki je motil delo sveta, kot tudi odpoklic managerja, ki se je upiral nacionalizaciji.11 V Gilanu na severu Irana so bili ustanovljeni delavski sveti v večini obratov in tovarn, vključujoč °ušeh (tekstil), Toshiba (elektronika), Iran Porcelan, Iran Fiber, Gilan Preproge, Iran Barak (to je ena največjih in najrazvitejših tekstilnih tovarn v Iranu). V januarju so ti tovarniški sveti začeli s stavko zaradi vrednotenja in klasificiranja delovnih mest in zaradi sheme delitve profita. Skupno so zasnovali resolucijo devetih točk, ki je vključevala zahteve za: »Uradno priznanje svetov in njihove kontrole nad produkcijo in distribucijo; odobritev njihove lastne sheme delitve dobička, novi proračun za razvoj, razširitev in najem novih dodatnih delavcev, radikalno spremembo v produkciji z namenom, da se eliminira odvisnost od imperialističnih dežel; preklic starih zakonov, ki so se nanašali na delavce in kreiranje novih, ki bi jih načrtovali resnični predstavniki delavcev."12 SHAHRZAD AZAD Pomemben korak naprej za delavsko gibanje je bil koordiniranje dejavnosti svetov. V marcu 1980 je bil ta korak narejen vprovinci Gilan in v mestu Tabriz. V Gilanu se je 6 prej omenjenih tovarniških svetov pridružila 25 drugim vključujoč v totalu 20.000 delavoev, da formirajo koordinativni svet. V tem smislu je pomembno vlogo odigrala organizacija Fedainov. V istem času je tudi 8 tovarniških svetov Tabriza formiralo koordinativni svet. Toda zmaga v Tabrizu ni dolgo trajala. V maju so bile najbolj militantne tovarne; pro-fedainska tovarna strojniškega orodja ini tovarna traktorjev, fizično napadene s strani ,,črnih Band" Islamske republikanske partije (IRP) in bile prisiljene,da razpustijo lastnesvete.13 Ta tip napadov na neodvisne in militantne tovarniške svete, ni bil tako nepogosten in kot bomo videli kasneje, se je uporabljal tudi na podeželju. V nekaterih primerih so bili za nosilce napadov organizirani LUMPEN elementi, pod pretvezo boja s ,,kontrarevolucionarji"f drugič pa je to bil PASDARAN. Svet sezonskih delavoev Gašarana je bil na primer tarča napadov tako verbalnih kot fizičnih s strani PASDARANA in lokalnih oblasti. Od zime bojuje tudi delavski svet Chooka bitko s PASDARANOM in lokalnimi oblastmi. Chooka je obširen visoko razvit gozdarski kompleks v Mazanderanu na severu Irana. Pozimi so oblasti zavrnile priznanje tega sveta na temelju, da ni prilagojen standardom in kriterijem, ki jih je sprejel Revolucionami svet in Ustava.14 Obrati so bili z ukazom zaprti za mesec dni, dozdevno zaradi iskanja agentov Savaka in kontrarevolucionarjev. Toda, kakor je naglasil svet, mora vsaka taka akcija oblasti po določilih tovarniških potekati, s potrditvijo in v soglasju ssvetom. Oblasti so si preprosto izbrale ignoriranje tega. V resnici je spopad v Chooki ena izmed mnogih instanc, v kateri sta bila režim in delavci na nasprotnih pozicijah glede vprašanja kontrole nad delovišči, industrijo in javnimi institucijami. IRP, verjetno najmočnejši oenter današnjega Irana, favorizira pripajanje delavskih združenj partiji in razpečala je njene ,,črne bande" po mnogih tovarnah, da bi razdelila delavce z izkoriščanjem religioznega sentimenta kot preludij v razrušenje obstoječih svetov in vzpostavitve ,,islamskih svetov". To se je zgodilo v aprilu v Urumeju v Azerbejdjanu, kjer je bilo 15delavcev tudi aretiranih, v prej omejenih tovarnah v Tabrizu, v opekarni v Qvazinu (zahodno od Teherana) in drugje.15 In tudi ,,umirjeni" Bani—Sadr nič manj ne nasprotuje delavskim svetom. V imenu ,,reda in varnosti" namerava spremeniti svete v privesek vladi, oziroma misli jih pripojiti ministrstvu za delo. Tovamiški sveti v Iranu močno nasprotujejo tem potezan, in borba da ostanejo neodvisni, se nadaljuje. V tem spopadu imajo delavci aktivno podporo v revolucionarnih levih organizacijah—Fedainih, Mojahedinih, Paykar, Rah-e-Kargar (zadnji dve sta majhni komunistični formaciji). Čeprav dajajoč podporo formiranju sindikatov, so te organizacije konsistentno vzgajale svoje privržence o naravi in omejenosti sindikalizma, poudarjajoč, da sveti predstavljajo ogromen korak naprej za iranski delavski razred v njegovem boju za hegemonijo. Pozivajoč se na Gramscija, so prav tako poudarile pomen resničnih tovarniških svetov za delavsko samo-vzgojo in samo-spremembo.16 V nasprotju, pa Tudeh partija-tradicionalna komunistična partija—nikoli ni bila navdušena nad delavskimi sveti in je preferirala idejo o vsenarodnem delavskem sindikatu, takšnem kot obstoji v Franciji. Nič presenetljivega ni, da je vpliv Tudeh partije v delavskem razredu zeloomejen.1? Tudi cenjena močna pozicija Tudeha med naftnimi delavci je zelo dvomljiva. Naftni delavci protestirajo in demonstrirajo bolj v sporu kot pa s podporo Tudeh partije. Čeprav je detaljno informacijo o situaciji v naftni industriji težko dobiti, pa obstajajo napetosti med levičarskimi in desničarskimi delavci, med delavci in upravo, arabskimi delavci in vlado, kar nedvomno rezultira v padcu produkcije. Delavska militantnost še nadalje gnjavi šefa za nafto Ali Akbar Moinfara, tako kot je, ali še bolj kot je mučila njegovega predhodnika, Hassana Naziha. Naftni delavci posebej ne zaupajo in ne marajo Moinfara. V marcu je centralni svet Abadanske rafinerije zahteval pravico, da najema delavoe in protestiral proti težnjam uprave in vladnih uslužbencev, da spodkopljejo svet. Sledeč posebej vročemu sestanku z delavci, je uprava zaprla tri delavske predstavnike, katere je zasliševal član bivše šahove Rastakhiz partije. Osramočen, je svet sklical demonstracijo, na kateri je 15.000 naftnih delavcev kričalo tudi takšnele slogane: ,,Savakovi agenti so svobodni, dočim so revoloucionarni islamski delavd zaprti"; delavci so zmagovalci", kapital je poražen; in ,,Svet, svet mi te bomo branili."18 Večina Irancev še vedno verjame, da lahko režim podpiran s strani Homeinija »preživi". Kakorkoll že, še vedno slabšajoči ekonomski pogoji rezultirajo v porast ekonomskega boja delavcev okoli problemov nezaposlenosti, stanovanj, mezd in delovnih pogojev. In vedno bolj delavci vztrajajo, da mora ,,resnična jslamska vlada" uničiti kapitalizem, nacionalizirati vso industrijo in jo postaviti pod kontrolo svetov. Bolj ko se razredni boj v Iranu zaostruje in ko \e vodstvo znova in znova preizkušano, napredni sektorji iranske družbe — posebej pa delavski razred — prevzemajo bolj prominentno vlogo v anti— imperialističnem demokratičnem boju. Itl Na podeželju so bili iranski kmetje pripravljeni, da požanjejo svoj delež v revoluciji. Zemljiška reforma 1960 (najpomembnejši vidik tako imenovane Bele revolucije šaha in Kenedyjeve administracije) je prinesla kapitalistično transformacijo podeželja z uničujočimi posledicami za kmete. Tako irrienovana nacionalizacija gozdov in pašnikov, formiranje in krepitev vseh vrst policijskih organizacij (posebej žandarmerije,) vzpostavitev kmetijskih korporacij, kar je imelo za posledico zasužnjenost kmetov, formiranje kmetijskega buissnesa na najbolj plodnih tleh (okoli jezov), darovanje zemljišč dvornim favoritom; vojaškim oficirjem, kapitalistom in ex-zemljiškim lastnikom — vse to je rezultiralo v totalno podjarmljenje zemljiških delavcev in vdestrukcijo iranskega kmetijstva. Toda na podeželju je eksistirala tudi revolucionama situacija. V področjih, kjer so fevdalna razmerja še vedno eksistirala, so se izkoreninjeni kmetje vrnili na svojo zemljo, pregnali korumpirane zemljiške gospode, kapitaliste — lastnike zemlje, uničili kmetijsko kooperacijo starega režima in etablirali kmečke svete.19 24. STRAN Skoz severni Iran ob Kaspijskem morju datira legalna aktivnost levičarskih organizacij na začetek stoletja; in simpatija za levico v splošnem in za Fedaine posebej, hitro raste. (9. 2. 1971 je 15 fedainov gverilcev napadlo žandarmerijsko postajo v severnem mestu Siakhal, sprožajoč oboroženi boj proti šahovemu režimu). Tu so kmetje iji ribiči postavljali ostre zahteve. Nekatere izmed zahtev, ki so jih postavili po zmagi, so, da morajo kmetje prevzeti upravljanje z vasmi preko svetov in sindikatov; da mora kmetom pripasti odvečna zemlja; kajti samo tisti, ki delajo, se lahko prizrvajo za lastnike, da morajo biti dane garancije za odkup kmetijskih pridelkov in v primeru izgub, da se te kompenzirajo.20 V Gonbad-e-Qabus, glavnem mestu Turkmen—Sahre, se je po februarski zmagi zbralo več kot 15.000 kmetov, da razglase deklaracijo petih točk: (1) povračilo zemlje, ki jo je kmetom konfisciral stari režim, (2) resnična in demokratska zemljiška reforma, (3) redukcija v uvozu kmetijskih produktov z namenom zaščite lokalnega kmetijstva, (4) formiranje kmečkih in ribiških svetov, (5) zaščita regionalnih ribičev in garajočih tkalcev preprog.21 Kmečki sveti so bili ustanovljeni po celi Turkmen-Sahri. Februarja 1980 je bilo približno 300 takšnih svetov, vsak s svojim programom in regularno skupščino, toda združeni s Centralnim vodstvom Turkmenskih kmečkih svetov v Gonbadu. Največji dosežek je bil formiranje Politično-kulturnega centra turkmenskega Ijudstva v Gonbadu. Politične naloge tega centra so bile: politična in demokratična vzgoja Ijudstva; pomoč Ijudstvu v organiziranju svetov na različnih nivojih (delavskih svetov v tovarnah in kmečkih v vaseh); vrmtev zemljišč, ki so jih uzurpirali Ijudstvu, preko svetov; etabliranje zvez (take kot zveza tkalcev preprog) učiteljev in študentov. V prvem letu svoje ustanovitve, je Center odprl svoje podružnice po vseh mestih, regije, vzpostavljajoč tesno povezanost z Ijudstvom. Center in Avantgardna mladina sta zgradila knjižnice, imenujoč jih po revolucionarnih mučencih. Podružnice centra so organizirale filmske predstave, javna zborovanja in ostale dogodke. Center je izdal tudi IEL GOYGI (Ljudska moč) v obeh jezikih; turkmenskem in v Farsi, ki obravnava turkmensko zgodovino, umetnost, literaturo in dosežke revolucije.22 Komite za umetnost in folkloro Centra je bil aktiven v oživljanju in razvijanju turkmenske kulture in literature. Komite je delal tudi na projektih študija življenjskih pogojev kmetov, študijah za popravilo mostov, cest in šolskih poslopij; pomagal je luškim delavcev v pristaniščih v transportu produktov in pomagal kmetov v kultiviranju njihove zemlje. Mladinski center je bil aktiven v ustanavljanju različnih prostovoljnih skupin, da so te ukrepe uresničevali v vaseh. Režim seveda ni bil pripravljen, da sprejme to aktivnost. Po odmevnem porazu armade in Pasdarana s strani kurdskega Ijudstva v jeseni 1979, sta glavna arhitekta te agresije začela locirati svojo pozornost na militantno in samo-vladajoče Ijudstvo Turkmen-Sahre. Ta dva sta bila obrambni minister Mostafa Čamran in Seid Ali Hamenei, Čamranov pomočnik in šef Pasdarana. V resnici sta začela sprožati kampanjo proti turkemski avtonomiji in močnim svetom, ki jih je pomagala organizirati organizacija Fedainov. Neodvisnost in militantnost teh svetov je bila pravilno spoznana s strani režima kot grožnja njegovi kontroli. Politika najbofj nepopularnih elementov znotraj režima je bilo podpiranje ,,črnih band" zemljiških lastnikov in njihova organizacija v iokalno revolucionamo gardo, da bi potolkla anti-fevdalni pro-avtonomistični boj kmetov, posebej v Turkmen—Sahri, Kurdistanu in Sistanu. Z namenom obvladati kmete so elementi v obrambnem ministrstvu distribuirali orožje med lokalne fevdalce. Krvave spopade v zadnji zimi v Zahedanu, glavnem mestu province Sistan v Balučistanu, lahko pripišemo tem elementom, ki so v srečanju z balučistanskimi fevdalci razdelili puške med njih. Isto je bilo storjeno v provinci Fars. V tretji številki (,,Kar-a" op. prevajalca) urejeni specialno v Turkmen—Sahri, je organizacija Fedainov poročala o pismu (datiranem z 21. 1. 1980) generalnega guvernerja Vzhodnega Azerbejdjana notranjemu ministru Hašemi Rafsnjaniju, v katerega delu se bere: ,,Kot sem poudaril na sestanku Revolucionarnega sveta v prisotnosti vseh članov . . . Absolutno se ne strinjam z idejo, da priskrbimo pomoč KANOM in poglavarjem plemen, da bi varovali naše meje."23 Glede na dejstvo, da je nujni pogoj takšne pomoči za »zaščito meja", da bi se distribuiralo orožje med te poglavarje in KANE in glede na dejstvo, da se takšno orožje lahko distribuira samo skozi obrambno ministrstvo, je jasno, da je generalni guverner protestiral proti politiki Čamrana in Hameneia. Revolucionarna garda je v turkmenski agresiji odigrala posebej gnusno vlogo. Odgovorna je za brutalno smrt štirih fedainov, aktivnih v turkmenskem spopadu — Tumaja, Mahtuma, Jorganija, in Vahedija - med 15. in 18. 2. 1980. Ti štirje rrožje so bili ustanovni člani kmečkih svetov in Politično-kulturnega centra. 7.2. so se srečali z delegacijo ministrstva za kmetijstvo, ki je bila poslana v Turkmen—Sahro, da razišče zemljiško vprašanje in oceni kmečke svete. Vse štiri je kasneje aretirala garda. Vladni uslužbenci, vključujoč Bani—Sadra, so izjavili poročevalcem,da so vsi štirje varni in da gre za rutinsko izpraševanje. 18. 2. so bila najdena njihova trupla. Preden so jih \z neposredne bližine ustrelili, so bili brutalno mučeni.24 Medtem so enote armade in Pasdarana začele s krvavim napadom na Gonbad, kjer so ubili mnogo Ijudi in uničili kot zaklad čuvan Politično-kultumi center. Vse to je bilo storjeno navidezno kot preganjanje,kontra-revolucionarjev". Tragična ironija je, da je to koincidiralo s praznovanjem prve obletnice revolucije. KčTie je boj polegel, se je v Turkmen-Sahri razširila vladina takoimenovana rekonstrukcijska kampanja, ki naj bi ,,pomagala" Ijudstvu. Posebej so bili zainteresirani s kmečkimi sveti in poskušali so vsiliti ,,islamske svete", ki bi bili vezani na režim. Na to je bil močan Ijudski odpor in v času tega pisanja turkmensko Ijudstvo še vedno poskuša popraviti strašno škodo, ki jih je zadela. Pozitivno znamenje: 20. 5. 1980 se je centralno vodstvo turkmenskih kmečkih svetov sestalo prvič po februarskem nasilju, sklicujoč generalno .skupščino Gonbada. Sveti so potrdili nadaljevanje anti-imperialističnega boja in boja zoper velike zemljiške lastnike. Sveti so izrazili tudi solidamost z bojem kurdskega ljudstva.25 Armada in Pasdaran predstavljajo resno nevarnost iranskemu Ijudstvu, kajti uporabljeni sta bili z namenom uničiti najbolj napredne dosežke revolucije - idej Ijudske oblasti in formiranja svetov. Ostra obramba teh dosežkov s strani kurdskega in turkmenskega Ijudstva, je prispevek njihove militantnosti in zavesti in izpričuje vpliv revolucionarnih levih sil v teh področjih. Mobilizacija kmetov se nadaljuje v Turkmeniji in seveda v Kurdistanu. Zaradi notranje zveze med nacionalnim vprašanjem in zemljiškim vprašanjem bodo regije z zatiranimi narodi šenadalje področja gibanj za Ijudsko oblast. IV Iranska revolucija ostaja ena najbolj pomembnih revolucij modernega časa. Stopnja sodelovanja množic v anti—šahovem boju in klasični revolucionami finale—oborožena vstaja je imela ogromen vpliv na Ijudstvo: okusilo je svojo lastno moč. Formiranje svetov, posebej delavskih in kmečkih svetov, predstavlja spontano preraščanje gibanja k Ijudski oblasti. Toda mladost iranskega delavskega razreda in odsotnost neodvisnih delavskih organizacij, med drugimi razlogi, omejuje revolucijo pri doseganju vseh njenih možnosti. Kot rezultat tega je bilo gibanje k Ijudski oblasti zaustavljeno. Toda, ker vlada ni sposobna lastne stabilizacije ali rešitve ekonomskih problemov v smislu temeljnih reform, lahko samo sveti vodijo v progresivno smer, vkljub represivnim ukrepom. Esencialno je, da revolucionarne leve sile nadaljujejo z osredotočenjem na delavske in kmečke svete, da jih utrdijo in okrepijo. Za njih so sveti, jedra uveljavljanja želja množic, pot v socializem. in ,,Zavarujmo dosežke Ijudske revolucije", Teheran 14. 2 1979 (letaka, ki ju je prevedla ZIŠ v ZDA 3 OFGIL, ,,Resolucija članov skupščine OFGIL-a", Teheran 23 2. 1979 (letak, ki ga je prevedla ZIŠ v ZDA) 4 VVashington Post, 29. 2. 1979 5 OFGIL, Kar št. 34,29. 11. 1979 (v Farsi jeziku) 6 glej na primer VVashington Post, ,,Boj Homeinijevih pristašev za kontrolo nad naftnimi polji", 26. 2. 1979 in ,,lran bo nadaljeval z izvozom nafte, ko bo Japonska plačala premiio", 6. 3. 1979 7 Kar, št. 34 8 glej Ustavo islamske republike Iran, poglavje VII, členi 100-106 9 Kar,št. 49, 16. 3. 1980 10 Kar št. 53, april 1980 11 prav tam 12 Organizacija Paykar, Paykar št. 49, april 1980 13 Karšt. 59,21.5. 1980 14 Rah-e-Kargar Organizacija, Rah-e-Kargar št. 9., februar 1980 15 Karšt. 59 16 glej na primer Bazooye Enqelab (Časopis Organizacije Mojahedin za delavce) št. 14, maj 1980. Organizacija Rah-e—kargar redno navaja Gramscija. 17 V splošnem je karakteristika Tudeha po februarski vstaji v prepad padajoča za neko komunistično organizacijo, saj se je na mnogih vprašanjih vezala za režim. Tudeh-ino pomirljivo držanje napram duhovščini, je na primer prislužilo njenemu generalnemu sekretarju nadimek ,,ajatola Kianouri". 18 Rah-e-Kargar, št. 18, april 1980 19 Kar, št. 1,8.3. 1979 20 pravtam 21 prav tam 22 Kar, specialna številka o uboju tovarišev Tumaja, Mahtumijai Jorganija in Vahedija, 25. 2. 1980 23 Kar, specialna številka o takratnih dogodkih v Turkmen—Sahri 18.2. 1980 24 Kar, specialna številka o uboju 25 Kar, št. 59 prevedel Kirn Sreč« Opombe: 1 ,,Organizacija fedainskih gverilcev iranskega Ijudstva pozdravlja napredne delavce naftne, strojne in traktorske industrije", Teheran, november 1980 (letak, ki ga je prevedlo Združenje iranskih študentov ZDA) 2 glej OFGIL, ,,Del minimalnega programa OFGIL v zvezi z nalogami začasne revolucionarne vlade", Teheran 13. 2. 1979 Ta članek je bil napisan pred razkolom v orgsnizaciji Fedainov, vodilnc leve organizacije v Iranu, najglasnejšega in najaktivnejšega branilc delavskih in kmečkih svetov v začetku junija 1980. Sedaj obstojc ,,večina" in ,,manjšina" v sami organizaciji, in oboji publicirajo ločenc številke tednika Kar (Delo). Razcep je nastal na mnogih vprašanjih,] vključujoč demokratičrn centralizem, razredrtrkarakter režima, vprašanjt oboroženega boja, vprašanje povzemanja zgodovine organizacije \n\ vprašanje Kurdistana. ,,Manjšina" vidi državno oblast v rokah iranske buržoazije, ki je z internacionalizacijo kapitala neizogibno vezana z; imperialisti. Vlado gledajo kot reakcionarno. ,,Večina" pa sedaj gleda vlado predsednika A. Bani—Sadra kot ..neodvisno" in ,,narodno", in ajatolo Homeinija kot ,,voditelja antiimperialističnega gibanja". V času nastajanja tega teksta, pa je še vedno odprto vprašanje, kako bo ta nova pozicija ,,večine" v oiganizacij: Fedainov, vplivala na delo s sveti.