30 Svet ptic NASVETI ZA OPAZOVANJE
Zimska opazovanja v naravi
ob vodi v gozdu
koconogi čuk (Aegolius funereus) 
V višje ležečih iglastih in mešanih gozdovih Alp in Dinaridov prično 
koconogi čuki že v januarju prepevati monotoni pu-pu-pu-pu-pu. Samci 
tako varujejo svoja območja, navadno blizu gnezditvenega dupla, in va -
bijo samice, ki se vračajo spomladi iz nižin. Prisluhniti petju koconogeža 
v gluhi noči je najlažji način srečanja s to malo sovo, težje pa jo je opazo -
vati. Še najlažje ob gnezdu, ko s praskanjem po deblu oponašamo pleza -
nje plenilca, kar valečo samico spodbudi, da skoči na duplo in ga zakrije 
s svojo varovalno obarvano glavo. Koconogi čuk je ogrožena in zavaro -
vana vrsta, zato naj bo dogajanje ob gnezdu obzirno in čim manj moteče! 
foto: Alen Ploj
polarni slapnik (Gavia arctica)
Marsikdo, ki ga pritegne narava in še posebej ptice, se je ob zimskem 
sprehodu po slovenski obali, večji reki ali ob jezerih in ribnikih že 
srečal z nenavadno sivo-belo ptico gosje velikosti. Običajnim vo -
dnim pticam se namreč v hladni polovici leta v Sloveniji pridružijo 
še gostje z visokega severa – slapniki. Polarni slapnik je popolnoma 
prilagojen življenju v vodi, zato ima noge s plavalno kožico na koncu 
trupa, podobno kot propeler. Pogosto se potaplja, saj lovi majhne ribe 
in mehkužce, neredko pa se na vodni gladini zavali okobal na hrbet, 
račje raztegne nogo in takrat nas zaslepi z belim trebušnim perjem.
foto: Duša Vadnjal
bodika ali božje drevce (Ilex aquifolium) 
Redko srečamo v gozdu grme ali do 10 metrov visoka drevesa, 
katerih senčni listi so jajčasti, soncu izpostavljeni pa imajo moč-
no nazobčan rob z ostrimi konicami. Vsaj pozimi, ko je večina 
dreves gola, bodejo v oči njeni bleščeči listi. Na ženskih rastli-
nah jim delajo družbo rdeči plodovi, strupeni ljudem, pticam pa 
pomenijo dobrodošlo hrano v zimskem času. V Sloveniji je že 
od leta 1922 na seznamu zavarovanih vrst. Njen trdi, obstojni 
beli les so uporabljali za šahovske figure, ročaje posod ipd. Skor-
ja drevesa vsebuje veliko tanina in gost lepljiv sok, iz katerega so 
včasih kuhali »ptičji lim« za limanice.
foto: Al Vrezec
morski pes orjak (Cetorhinus maximus) 
V majhni luži slovenskega morja smo že lahko opazovali 299 cm 
dolgega mladega morskega psa orjaka (Cetorhinus maximus), ki se 
je v ribiške mreže pri Piranu zapletel maja 2000. To je bilo prvo 
pojavljanje te vrste v našem morju, sledilo pa je še ducat drugih. 
Ta nežni velikan, ki lenobno plava po površini s široko razprti -
mi usti, seveda ni nevaren človeku, saj ima zelo drobne zobe, pa 
tudi sicer se hrani izključno s planktonskimi organizmi. Vrsta je 
vedno bolj ogrožena predvsem zaradi prelova. Na morskega psa 
orjaka bomo v Jadranu naleteli predvsem v spomladanskih mese-
cih in mogoče se sreča nasmehne tudi vam.
foto: Lovrenc Lipej
// Ivo Božič, Ivan Esenko, Mojca Jernejc Kodrič, Lovrenc Lipej, Borut Rubinić, Metka Škornik, Tomi Trilar, Al Vrezec, Petra Vrh Vrezec

SKOZI OBJEKTIV //letnik 21, številka 04, december 2015 31
okoli našega doma na travniku
velika bela čaplja (Casmerodius albus) 
Danes je srečanje z veliko belo čapljo postalo že kar običajno, čeprav 
se v Evropi pojavlja le z nekaj sto pari. Opazujemo jo lahko ob stoje -
čih in tekočih vodah, kakor tudi na travnikih, kjer si išče hrano, ne -
redko v družbi s sivimi čapljami (Ardea cinerea). Večinoma vidimo 
posamezne osebke, redkeje več skupaj. K sreči je precej nezaupljiva 
in se ji težko približamo, kar pa ji istočasno pomeni varnejšo priho -
dnost. Pred desetletji je zaradi dovoljenega lova v Evropi nevarno iz -
ginjala, saj je njeno perje krasilo damske klobuke. Danes velika bela 
čaplja praktično ni več »na muhi« in upajmo, da bo tako tudi ostalo. 
foto: Ivo Božič
čižek (Carduelis spinus)
V nekaterih zimah lahko na obisk čižkov v krmilnici čakamo 
zaman, zato pa nas bleščeče rumeno-zeleni samci in skromne-
je obarvane samice presenetijo z veliko številčnostjo v letih, ko 
bogato obrodi jelša. Najbolj jim tekne sončnično seme, ko stisne 
oster mraz, pa občasno obiščejo celo loj ali lojno pogačo. Vrsta je 
izredno družabna, tudi med hranjenjem ne prihaja do tekmoval-
nih »izgredov«. Zadržuje se tako v krmilnici kot pod njo na tleh, 
kjer se zadovolji s tistim, kar je drugim padlo na tla. Ko se zima 
prevesi h koncu, se vrsta preseli na gnezdišče v iglastih gozdovih.
foto: Milan Cerar
marčna muha (Bibio marci)
Že njeno ime pove, da je to ena prvih muh, ki se spomladi pojavi na 
cvetovih. Marčnih muh navadno ne opazimo, včasih pa tako ma -
sovno rojijo, da jih je »vse črno«. Takrat pri ljudeh povzročajo za -
skrbljenost, ki pa je odveč, saj ne grizejo in ne pikajo. Samci so veliki 
okrog 12 milimetrov, samice pa kakšen milimeter več. V zraku jih 
spoznamo po počasnem, okornem letu, pri katerem jim dolge noge 
bingljajo navzdol. Rastlinojede ličinke živijo v travni ruši in se pre -
hranjujejo z odmrlimi rastlinskimi ostanki in živimi koreninami. 
Na travno rušo navadno nimajo večjega vpliva, kadar pa se namno -
žijo v vrtu, lahko zmanjšajo pridelek zelene, solate, belušev ipd.
foto: Tomi Trilar
kuna belica (Martes foina)
Kuna belica je izredno prilagodljiv sesalec tako glede prehrane 
kot izbire življenjskega okolja. Rada ima svetle gozdove, kame-
nišča in pogosto tudi naselja ali celo večja mesta. Čeprav živi 
v naši bližini, jo le redko opazimo. Večinoma je namreč dejav-
na ponoči, dnevno skrivališče pa si poišče v skalnih razpokah, 
skednjih, hlevih, nizkih drevesnih duplih ipd. Zlasti pozimi si 
v naseljih poišče zatočišče v zgradbah, najpogosteje na podstreš-
jih hiš. Na njenem jedilniku v zimskem času prevladuje hrana 
živalskega izvora. Lovi predvsem male sesalce, lahko tudi ptice, 
rada poseže še po mrhovini in občasno po živilskih odpadkih. 
foto: Miha Krofel