211 Ogled po svetu. John Bul. Po Irving-u spisal Lovro Primčkov. Angleži so pravi mojstri v napravljanji bistroumnih bork (karikatur) in v znajdbi smešnih (šaljivih) imen in primkov. Po ti poti se ne delajo norca le iz posamnih ljudi, temuč iz celih narodov, pa tudi sami sebi ne prizanašajo. Očitno znamenje posebne šaljivosti Angležev in njihove posebne ljubezni do vsega terdega, rekel bi, prostega in sirovega, smešnega in zabavljivega, je to, da so potelotvorili svoje narodne posebnosti v podobi čverstega, dobro rejenega, čokljatega starca s tri vogla ti m klobukom, rudečim opersnikom (lajbeljcom), jerha-stimi hlačami in močno hrastovo gorjačo. Pod podobo tega korenjaka imajo posebno veselje, zasmehovati svoje in druge slabosti, in nobena stvar se ni vrinila duha angležkega ljudstva tako, kakor ta izmišljena podoba, ktero imenujejo John Bul (izgovarjaj po angležko Džon Bul), to je, po naše Janez Vol. Ker imajo Angleži to podobo od starodavnih časov zmiraj pred očmi, je morebiti to pripomoglo, da je narod se nji upodobil, in da je resnično postalo, kar je bilo od početka le bolj iz domišljije zajeto in posneto. Ljudstvo se lahko nauzame vlastitosti, ktere se mu vedno pripisujejo. Prosti Anglež je ves prešinjen tiste stvari, ktero si do-mišljuje pod podobo John Bula, in se trudi doseči karikaturo, ktero ima neprenehoma pred očmi. In tako je k nesreči še tako deleč prišlo, da včasi ta hvalisani bulizem za izgovor njih predsodkov in neotesanosti velja, in to se zapazi posebno pri tistih zemljakih in domačinih, ki niso nikdar zapustili rojstnega kraja svojega. Kadar je kdo v svojem govorjenji nekoliko sirov, neomikan, ali če kakošno nedopadljivo resnico pove, precej pristavi, da^je John Bul, ki svoje mnenje pove vsakrat naravnost. Ce ga zgrabi nepristojno jeza zavolj kakošne malenkosti, berž dostavi, da je John Bul jadljiv starec, da pa njegova jeza precej mine. Ako pokaže malo okusa in sposobnosti za ptujo izobraženost, valje Boga zahvali za svojo nevednost — od 212 je priprost John Bul in nima dopadajenja nad zlato peno in igračami. Še celo lahkost, s ktero ga ptujec more prevariti in s ktero svojo neumnost prenapeto drago plačuje, olep-šuje in ogrinja s plajščem radodarnosti, — ker John Bul je zmirom bolj velikodušen kakor pa zvit in prebrisan. Tako bi rad storil Anglež, da bi po imenu „John Bul" vsaki pogrešek mu se premenil v zaslugo, in rad bi se prepričal, da je on najpošteneji človek na svetu. Kakor malo tudi je od početka ta značaj narodu utegnil biti podoben, vendar se je malo po malo vergel po narodu, ali bolje reči, narod se je po njem prerodil; in ptujec, ki želi učiti se posebnosti Angležev, bo najlaglje nabiral take hvale vredne podučenja na neštevilnih podobah John Bu-lovih, ktere so obešene po oknih prodajavnic mnogoterih. Zmirom še je on eden najrodovitniših humoristov, ki neprestano vleče nove podobe na dan, in iz raznih obzirov ogledovan daje tudi razne pozore; in akoravno je bil on že velikrat opisovan, ne morem se zderžati, da bi ga ob kratkem ne obrisal. John Bul je pošten, prost, odkritoserčen človek s čuda veljavnišo prozo kakor poezijo v sebi. V njegovi natori je malo prenapete romantike, veliko pa močnega naravnega občutja. On je izverstneji v šaljivosti kakor v bistroumnosti; je bolj radosten kakor vesel; bolj zamišljen, kakor merm-ljiv; njega moreš ravno tako lahko ganiti do solz, kakor do glasnega smeha; al mehkužno občutljivost in puhlo šalo sovraži. On je dober tovarš, ako ga pustiš svojo pot hoditi in od sebe govoriti; kadar dojde do boja, pomaga svojemu prijatlu z mošnjo in z življenjem, akoravno morda sam dobi snop palic po herbtu. V tej poslednji reči je (pa naj med nami ostane!) nekoliko prehiter. Ne misleč samo na to, kar se tiče njega in njegove družine, mu je mar tudi za celo okolico in je vselej pripravljen vsakemu biti branitelj. Zato je rad tudi nepovabljen sodnik v zadevah svojih sosedov in jako zameri, ako kako važno reč podvzamejo in ne vprašajo njega za svet, dasiravno je večidel njegova pomoč poplačana s tem, da nazadnje se krega z vsemi in se potlej bridko pritožuje, kako da so ljudje nehvaležni. K nesreči se je v svoji mladosti učil plemenitega hervanja ali borenja, in ko se je izuril v upotrebovanji svojih udov in svojega orožja in je mojster postal v boksanji in v rabi svoje hrastove gorjače, je imel od onega časa zmiraj nemirno življenje. Berž ko sliši od prepira med svojimi najdaljnimi sosedi, začne neprenehoma majati z verhom svoje gorjače in razmišljati: ali ne zahtevate njegova korist in njegova čast, da bi se mešal v prepir. In zares je svoje sorodne razmere v obziru časti in politike tako razširil čez vse kraje, da ne kratko ne malo nič ne more se zgoditi in pripetiti, da ne bi bile odškodovane njegove tankoprejne pravice in dostojanstva. V svoji vlastni majhni povesti čepeč je podoben s svojimi na vse kraje letečimi nitkami serdi-temu, debelemu, staremu pajku, ki je svojo pajčevino po vsi sobi prepregel tako, da ne more zabrenčati nobena mušica in nemore nobena sapica zašumljati, da ne bi ga v njegovem pokoji motila in ga serditega prignala ven iz njegovega berloga. Akoravno je zares dober mož, mu je vendar posebno drago, biti tam, kjer je prepir. Al v tem je ena njegovih posebnost le-ta, da ima veselje le na začetku kakega ravsanja in kavsanja; vselej gre radostno v boj; pa da si tudi je premagavec, iz boja gre nevoljen in raermljaje; in čeravno se noben ne bojuje z večjo stanovitnostjo, poravnati kako prepirljivo zadevo, vendar kadar je boj končan in se pride do pomirjenja, je s tem, da se mu v roko seže, že tako pridobljen, da svojemu protivniku rad prepusti ves dobiček, za kterega se je bojeval. Torej se mora on varovati bolj pomirenja kakor bojevanja. Težko mu boš izmuzal penez z gerjačo; al pripravi ga v dobro voljo in pripraviti ga more* ob ves denar, kar ga ima v žepu. On je kakor krepka barka, ktera potem, ko je srečno ušla strahovitemu viharju, svoje jambore zgubi v sledeči morski tišini. Zunaj doma se rad ponaša „gospodaa; izvleče svojo dolgo mošnjo, zapravlja in razsiplje svoj denar pri šakanji ali boksanji, na tekališči konjskem in pri kavsanji petelinov. Kmali po tem zapravljanji ga pa zgrabi ravno tolika varčnost. Trese se pri vsakem najmanjem trošku; plah govori od „na boben" priti in od ^nadlege drugim", in v taki nevolji najmanje stvari ne plača brez dolgega godernjanja in mermranja. Da! on je najpočasniši plače-vavec na celem svetu: z največjo nevoljo potegne svojo mošnjo iz varžeta, plača do zadnjega peneza; al nikdar ne, da ne bi se poslovil od vsake guineje z votlim zdihljejem. Pri vsem svojem govorjenji o varčnosti pa vendar skerbi za obilnost in je gostoljuben gospodar. Njegova varčnost je nekaj posebnega; zakaj njeni poglaviti namen je, kako bi si mogel pridobiti veliko denarja, da bi ga mo«rel potem prav veliko potrositi; danes si nerad privoši košček mesa in žmulj vina, da bi le jutri celega vola spekel in več veder vina potočil pa pogostoval vso soseščino. Njegovo gospodarstvo je neverjetno drago, ker on čuda veliko ljudi preživi in oblači in ker posebno rad tudi majhne zasluge bogato povrača. Jako prijazen in prizanesljiv gospodar je, in ako se znajo njegovi služabniki vesti po njegovi nečimernosti in ga ne goljufati preočitno pred njegovimi očmi, morejo ž njim storiti kar hočejo. Vse, kar pri njem in od njegovega živi, dobro raste in se debeli. Svoje hišne strežaje dobro plača, tolsto redi in malo jim da dela. Njegovi konji so razvajeni in leni, in počasno koračijo pred njegovo kočijo; njegov pes mirno spava pred vratmi, in komaj bi lajal, ako bi tat prišel. Njegovo stanovališče je star, siv, terdnjavi podoben grad častite unanje podobe, akoravno mu žuga že zrušenje. Sozidan ni po nobenem pravilnem obrisu; je le zmes po-edinih delov, postavljen v raznih časih in po različnem okusu. Vidi se, da srednji del je sozidan v saksonski stavbi in je tako močan, kakor se le narediti more iz težkega angležkega hrastovja. Kakor vsi ostauki imenovane zidanje, je poln temnih mostovžev, labirintskih lukinj, podobnih zveš in mračnih, turobnih sob; in čeravno so nektere zdaj svetlejše, je vendar še več kotov, kjer se more tavati v tmini. Dozidavalo se je od časa do časa in sem ter tje marsikaj premenilo. Ob časih vojska so bili napravljeni stolpi in veršaki (Zinnen), ob miru dozidani novi deli; druge poslopja, pristave in staje so se nakopičile po termi ali po-potrebi raznih rodov, tako, da je vse sedaj sila prostorno poslopje. Cel oddelek grajšine obsega domača kapela — postavno zidovje, ktero je utegnilo biti svoje dni velekrasno in je še sedaj, akoravno se je na njem v različnih dobah toliko ponarejalo. Znotranje stene sijajo od spomenikov Johnovih prednikov, in klopi so olišpane z mehkimi blazinami, na kterih rodovina, ktera pridno prihaja v cerkev, more sladko počivati izpolnovaje svoje kristijanske dolžnosti. Za oskerbovanje opravil v kapeli ima John Bul postavnega, pobožnega kapelana, akoravno ga veliko stane. Kapelan mora biti zelo učen, spoštovan mož in resnično dober kristijan, ki zmirom poterjuje, kar gospodar reče; je prizanesljiv njegovim malim grehom; otroke krega, če so neporedni, in posebno veliko koristi, ker opominja kmete, brati sv. pismo, opravljati svoje molitve, in pred vsem drugim, natanko in brez protivljenja — plačevati svoje davke. Sobe gradu so jako ostarelega okusa, nerodne in ne-pripravne, al polne bliščeče krasote starodavnih časov, olepšane z bogatimi, akoravno zamazanimi pregrinjali in ogrinjali, težkimi pohištvi in s staro težko srebernino. Velike peči, obširne kuhinje, prostrane kleti (konobe) in neizmerne sobane (dvorane) — vse to priča nekdanjo glaso-vito gostoljubnost, memo ktere je sedanje grajšinsko življenje 213 le senca. Dolga versta sob je vendar popolnoma zapuščena in poderta, stolpi in stolpiči so tako zrušeni, da se je bati o močnem vetru, da ne bi se povse zvernili in sosedli na prebivavce. (Dalje si.) 220 Ogled po svetu, John Bul. Po Irving-u spisal Lovro Primčkov. (Dalje.) Kakor se John Bul derži svojega starega poslopja iu ne predeluje rad stanovališča, ki ga je od svojega očeta prejel, tako tudi daje hrano in stauovališče svojim starim slugam (poslom), čeravno niso za nobeno rabo več. Zato je njegov grad starih ljudi, kterih noče odpoditi, tako poln, da je podoben veliki siromašnici, in da pri svoji velikosti ni ne trohice prevelik. Ni ga v celi hiši kotiča, ako je le količkaj še za rabo, da bi ne tičal kdo v njem. Cele trume starih pandurjev in kuhinskih poslov se vlačijo okoli zi-dovja, plazijo po tratah na vertu, spavajo pod košatimi drevesi in se solnčijo na klopeh pred vratmi. Vse pristave in druge poslopja so obsedene od takih starcov in njihovih družin; zakaj oni so sila rodovitni in po svoji smerti gotovo zapuste gospodarju kopo lačnih ust, ktere mora preskerb-Ijevati. Tudi v njegovih štalah je ograjen velik prostor, v kterem njegovi stari konji, ki jih je nekdaj jahal, prosto skačejo in se mirno pasejo v jeseui svojega življenja — lep izgled hvaležnega spomina, kterega nasledovati marsi-kterim njegovim sosedom bi ne bilo v sramoto! Res mu je posebno veselje, te stare jahače pokazati onim, ki ga obiščejo, razlagati njih dobre lastnosti, hvaliti njih poprejšne zasluge in z nekako nečimemostjo govoriti od nevarnih, junaških klatovitežcv in pogumnih podvzetij, pri kterih so ga nosili. John Bul vseskozi prečudno kaže svoje spoštovanje do starih rodovinskih običajev in šeg. Po njegovi posesti se potepajo in vlačijo trume ciganov; al on noče, da bi jih spodili, ker tamo bivajo že od starodavnih časov, in so pod vsako rodovino uganjali svojo tatvino po divjačini. Le malokrat da suho vejo odsekati od dreves okoli grajšine stoječih, češ, da bi se ne odplašili gavrani, ki imajo že več stoletij na njih svoje gnjezda. V golobnjak so se vgnjezdile sove; al podedovane sove so; zato se ne smejo dražiti in vznemirovati. Male lastovice so s svojimi gnjezdile skoro vse dimnike v gradu, zidovni hudourniki vse friže in korniže; vrane ferfrajo in krakajo okoli stolpov in sede na vsaki veternici, in v vsakem kotu se lahko ob belem dnevu vidijo stare sivoglave podgane švigati iz luknje v luknjo. Da ob kratkem rečem: John Bul ima tolikošno spoštovanje do vsega, kar je že dolgo v njegovi hiši, da noče še poslušati ne, kadar se mu govori od razvad, ki bi jih bilo treba odpraviti — zato ker so dobre, stare, rodo-vinske razvade. Vse te njegove navade, razvade in vlastitosti so, se ve da, veliko bile krive, da se je izpraznila mošnja John Bulo, in ker se silo ponaša z natančnostjo v dnarstvenih zadevah in ne bi rad vere ali kredita zgubil v soščini, večkrat zabrede v stisko in ne ve', kako da bi spolnil svoje dolžnosti. Nesloga in razpertije, ktere so neprestano med rodovino, so čuda pripomogle, da je njegovo stanje še neugodniše. Njegovi otroci so bili odgojeni za različne poklice in stanove, in torej vsaki po svoje misli, in ker jim je vedno dopuščeno svobodno povedati svoje mnenje, ne pozabijo nikdar se glasno poslužiti te pravice še pri sedanjem stanji njegovih zadev. Nekteri se potezajo za čast rodovine m terdijo, da se mora obderžati staro gospodarstvo v vsi svoji obširnosti, naj velja kolikor mu drago. Drugi pametniši in pazljiviši prosijo starega gospoda pomanjšati svoje stroške in premeniti gospodarstvo. Včasi je res že bilo viditi in dozdevalo se je, da če John Bul udati se temu mnenju; al njih dober svet se ni mogel izpeljati zavolj nespodobnega in porednega obnašanja enega njegovih sinov. Ta človek vroče kervi in slabega obnašanja, zanemarja svoje dela in zahaja v pivnice, kjer se v politiških družbah za govornika 221 vede in za preroka velja med najubožnišimi podložniki svojega očeta. Komaj sliši kakega svojih bratov govoriti o pre-naredbi hišnega gospodarstva in o zmanjšanji stroškov, prec izza mize poskoči, prevzame besedo in se dere nasproti. Kadar je njegov jezik na mokrem, ga nič več ustaviti ne more. On razbija in se peni po sobi, nareja staremu očeta posvarujočo pridigo zavolj njegovega zapravljanja; zasmehuje njegov okus in njegove navade; se roti in zagotovlja, da bo izpodil stare hlapce iz hiše, gladu prepustil stare konje, izgnal starega kapelana in si izbral druzega, celo, da bo poderl staro grajšiuo in namesto nje sozidal drugo enoverstno iz kamenja in malte. On zabavlja in zaničuje vse družinske zveze in rodovinske godove in rnermraje se potepe v pivnico, prec ko zagleda kako kočijo k hiši. Ako-ravno se vedno jezi, da je njegova mošnja prazna, se vendar nič ne obotavlja, ves svoj denar potratiti pri sho-diščih v pivnici, in večkrat se mora s kredo na vrata napisati to, kar je zapil, ko je grozovito grajal zapravljivost svojega očeta. (Kon. sl.) 244 Ogled po svetu. John Bul. Po Irving-u spisal Lovro Primčkov. (Konec). Domači razpori se navadno zvedo zunaj doma, in dajo John Bulovi soseščini gradiva dovolj za šeptanje. Ljudje se resno derže in majejo z glavami, kadar se govori od njegovih zadev. Pravijo, da vsi žele, da ne bi stalo tako slabo ž njim , kakor je govorica. Kadar pa otroci začno tožiti se čez očetovo zapravljivost, mu vendar ne more prav dobro biti. Pravijo, da do ušes tiči v dolgih in da ima z odertniki zmiraj čuda dela. On je brez ugovora velikodušen starec, pa se je bati, da bi ne bil prenaglo živel. In zares! saj ne more kaj dobrega prine*sti tolika ljubezen do boksanja in terčanja konj. Da ob kratkem rečem: John Bulova posest je res prav lepa, in rodovitno jo ima že od nekdaj; al pravijo, da je bilo še lepših posestev, ktere so vendar vse prišle na boben. Med vsem najhuje pa je, da so te dnar-stvene zadrege in domače razpre brižnega moža vsega pre-menile in prenaredile. Zgubil je svoj postavni okrogli trebuh in zdravi rudeči obraz, in se je zgerbančil kakor velo ja-belko. Njegov baršunast in z zlatom obšit opersnik, ki se ga je tako lepo prijemal ob času srečnih dni, sedaj maha okoli njega, kakor jadra na barki o morski tišini. Njegove jerhaste hlače so polne guba, in v škornjah mu klempate nogi, ktere ste jih popred tako lepo napolnovale. Ou, ki je svoje dni ponosno šetal s klobukom po strani, s palico mahal in švigal in pel, lazi sedaj počasi s pobešeno glavo, derži palico pod pazdiho in vtika roke do dna svojega oči-vidno praznega žepa. Taki je brižni John Bul dan današnji; vkijub vsemu temu pa je duh starega gospoda še ravno tako ponosen kakor nekdaj. Ce mu ziniš le ene besedico od smiljenja ali skerbi, je valje pri njem ogenj v strehi; roti se, da je najbogateji in najterdniši mož na svetu; govori od velikih zneskov, ktere bo izdal popraviti hišo ali kupiti še drugih zemljišč, in z žugajočim obnašanjem in mahanjem gorjače bi še enkrat rado opeharil. Akoravno je v vsem tem res dosti posebnega, vendar moram reči, da mi John Bulovo obnašanje dopada. Pri vseh svojih čudnih vlastnostih in ukoreninjenih predsodkih je vendar odkritoserčen, izversten starček; gotovo je najmanje dvakrat bolji, kakor ga narejajo njegovi sosedje. Njegove kreposti so mu vse vlastne, so narodne in naravne. Celo njegovi pogreški pričajo od jakosti njegovih dobrih lastnost. Njegova zapravljivost je znamenje njegove velikodušnosti, njegova prepirljivost je priča njegovega poguma, njegova lahkovernost je dokaz njegove iskrenosti, njegova nečimer-nost kaže njegov ponos, njegova sirovost govori od njegove odkritoserčnosti. Vse to je proizvor jakega, prostomislečega značaja. On je kakor njegovi hrasti, neotesan odzvunaj, al zdrav in čverst od znotraj; skorja poganja toliko mladik, kolikor jakost in velikost drevesa zahteva in veje šume in done strahovito pri najmanjem vetriču, ravno zavolj svoje velikosti in obilne rasti. Tudi je v zunanji podobi njegovega propadajočega grada nekaj neizrečeno pesniškega in zanimivega, in dokler se more v njem prebivati, se skoro tresem, če samo mislim, da bi ga hotli popravljati po zme-šanem okusu sedanjega časa. Vse, česar je želeti, je to: da bi sedanje okoljšine John Bula naučile večje modrosti in razbornosti za prihodnost. On mora nehati, se toliko pečati z zadevami družin ljudi; mora odstopiti od neplodnega truda in nekoristne želje, podpirati in pospeševati blagostanje svojih sosedov in mir in srečo sveta — z gorjačo v roki; naj mirno ostane doma; naj svoje poslopje malo po malem popravi; naj obdeluje po svoji volji svojo rodovitno posest; naj a svojimi dohodki dobro gospodari — če se mu ljubi; naj svoje neposlušne otroke v redu derži, ako jih more; naj ponovi vesele dni svoje nekdanje sreče in naj se v svoji domovini veseli močne, zdrave, častitljive in srečne starosti. Tako Irving popisuje in opisuje John Bula. Prevo-ditelj samo dostavi sledeče: Ko bi me ne bila rodila majka Slava, bi želel biti siu John Bulov.