X
Kronika.
X
tla pod nogami. Oči so našle cesto, niso pa še potonile v njeni brezkončnosti, v absolutnosti njene smeri. Toda srce je zaslutilo svoje najvišje in mu že v naprej posvetilo vse svoje utripe. In to je veliko bogastvo ustvarjajočega duha, zlat talisman za bodočnost.                                                                   Ferdo Kozak.
XXVI. umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu: Matija Jama — Ivan Zajec. Po dolgih letih se je Matija Jama zopet pojavil na slo-venski razstavi. Kot nemiren popotnik je- odšel iz domovine in kot, gost se za_JtraLek^ čas zopej-vrača, da poišče domačo zemljo in svoja tla. Po daljšem bivanju na Holandskem je priredil v juniju razstavo v Jakopičevem paviljonu; za dvainpetdesetletnega moža je pomenila več kot navaden semenj slik: razen najnovejših del je pokazal tudi karakteristične starejše slike, ki v zvezi z deli Narodne Galerije sicer ne podajajo dovršene razvojne podobe, vendar pa pri mirno tekočem umetniškem življenju, ki ne pozna neorganskih skokov, ne kaže p reob čutnih vrzeli.
Razstava je obsegala okroglo šestdeset skoraj izključno pokrajinskih slik. Ob Jamovem pasivnem značaju pomeni ta omejitev, da je za nevajeno oko izraz notranjosti zabrisan do neizdatnosti in da je iskanje razvojnih stopenj in stop= njevanja v izraznih sredstvih otežkočeno; odtod tudi. različna mnenja o njegovi umetnosti, ki si cesto ekstremno nasprotujejo. Potrebno je, da si predočimo slikarjev značaj, njegovo notranjo občutno organizacijo in njegovo rast, da bo vidni izraz njegove osebnosti organično uvrščen.
Kot otrok ljubljanske okolice je že v slikarskih začetkih občutil fizijognomijo lokalne pokrajine, ki je v bistvu opredena iz tajinstvene meglice in solnca nad polji ter holmčastim robom brez posebne plastike. Naravno je, da v takem zraku ni mogel rasti dramatičen značaj, ampak da se je Jama kot vesten interpret gledanega osredotočil na izražanje večno se menjajočih raz-položenj prirode. Srečno je okolici odgovarjalo senzitivno slikarjevo občutje, ki živi v miru in skoraj brezstrastnem teoretičnem iskanju izraza. Splošne kulturne * razmere slovenskega narpda, ki se v dobi Jamove mladosti ni brigal za upodab¦ •> ljajočo umetnost razen v cerkvene namene, pojasnjujejo tudi okoliščino, da se je mogel vzdržati vse svoje življenje v zasebnem reševanju čisto artističnih problemov in da si je ohranil neomejeno svobodo gibanja po vsi srednji Evropi. Z menjavo pokrajine se menja interes za njeno zunanjost, naravna meja pa ne leži v tehnični možnosti izražanja, ki je pri Jami zrastla po dolgem, asketičnem razvoju v razkošno kulturo, ampak v organizaciji njegove notranjosti, ki je lirična in najgloblje reflektira razpoloženje tihih ur v naravi, pa naj si bo slikarski problem solnce, jutranja meglica ali pa mračni večer nad Barjem. Raz* merje do pokrajine je osebno, narava je merjena z lastno pobožno notranjostjo, ki je bistvo njegove tvorne moči.
V Jamovi mladostni pokrajini se izživlja čisto veselje nad izsekom nature in to ugodje narekuje organizacijo slike. Zgradba pokrajine in njena snovna posebnost sta že postranska, slikarja zanima samo njen hipni položaj, ki nudi očesu fine zanimivosti. Igra svetlobe, v solncu se razblinjajoča meglica nad mestom, reko ali poljem, to je ves njegov predmet. Spopolnjevanje tehničnega izražanja ga sili k resnejši koncentraciji in kot cvet iz Jamove gredice, rosnat in v solncu se kopajoč, se je na razstavi pokazal «Motiv iz Podsuseda». Notranja zveza slikarja s pokrajino je tu očividna, slikarski izraz popoln. Polna mladostna sila išče pod vplivom pronicajočega moškega razuma in teoretičnih študij v zvezi z znanostjo    novega polja in tudi novih pokrajin. Vedno se ponavljajo
—   462   —
X                                                             Kronika.                                                              X
med čistimi liričnimi zasnutki, ki se jim pozna, da jim je oče spontana resonanca slikarjeve notranjosti, poskusi iz volje izvirajočih zgradb, a za enkrat jih moč* nejši interes za svetlobne probleme zamori. S preselitvijo na Holandsko se izpre* meni pokrajina v bistvu in slikar ne more preko predmeta, ki se v rezkojasnem zraku nudi očesu v polni snovnosti. Tehnični način je v Jamovih holandskih pokrajinah neoporečen, manjka jim pa toplina čistega veselja in artistični pro* blem prevladuje v teoretičnih svojstvih. Trezna poteza dela iz pesnika nezanimi* vega prozajika. A ravno v tem razpoloženju je nastala ona hrepenenja po'na «Yeja nad vodo», ki da slutiti zamišljenost njenega mojstra. Sveža skica «Zime» v barvni enostavnosti že riše pot bodočnosti. Jama je v Ljubljani zopet doma. Intuitivno pogrezanje v domačo pokrajino je posvečalo mladost, kot resen mož je z razumom okušal lepoto in z instinktom ustvarjal. Negotovost v kom* pozicijah (razne vedute iz Ljubljane itd.) je znamenje začetne zmedenosti, ki je zapeljala nekdanjega ilustratorja na nevajeno polje snovne zgradbe; a kakor hitro se prepusti občutku, mu disciplinirana roka ustvari intimno umetnino. Med nje je treba šteti «Zimsko Ljubljano« in «Pogled iz Tivolija«. Enostavno ravno polje, gora v sinjini — to so predmeti Jamovega razmaha, ki je danes brez mladostne erotike, pa vkljub suhemu razumu malokdaj profesorski.
Žuboreči potoček Jamovega umetniškega življenja se je prelil v majhno gorsko jezero, ki v prelestni gladini zrcali svojo okolico, včasih — v jasnih nočeh — pa tudi skrivnostne zvezde.
Kot Jamov delavniški sosed je razstavil Ivan Zajec med slikarjevimi deli tudi par plastik. Prijetna svežost konvencijonalnih kiparskih zasnutkov v glini je poražena v marmorju. Bukolična skupina in gola vila sta po revnosti kon* cepcije in neznanju rokodelstva odličen znak hudega nerazumevanja plastike. Ivanu Zajcu manjka za ustvarjanje ne samo krepak odnošaj k svetu in jasen življenski občutek, ampak tudi čut za snov in izobraženje materijala. Zadnji dve desetletji sta pri nas zavrgli rokodelstvo in danes shaja celo mojster Prešerno; vega spomenika brez njega. Da pa umetnik v taki dobi občuti potrebo ročne izobrazbe, mora imeti predvsem umetniško občutljivo notranjost.      F. Mesesnel.
Simon Gregorčič med Italijani. V 6. številki II. letnika rimskega mesečnika «La Cultura«* je objavil Aurelio Palmieri pod naslovom «11 poeta sloveno del* 1" Isonzo Simone Gregorčič« članek o našem goriškem pevcu. Takoj uvodoma ugotavlja pisec, da ni naloga revije, preiskati politične težnje Slovencev, zajetih v današnje meje Italije, ampak dolžnost njena bodi poglobitev v slovensko duševnpst, kakor se kaže v slovenskih literarnih in kulturnih težnjah. Potem piše doslovno: «Italijani smo doslej zanemarjali proučavanje slovanskih literatur. Potrebno je, da tega ne zanemarjamo več. Slovenska kultura, tudi ona radi poli* tičnih predsodkov nam sovražna, mora vzbuditi našo pozornost. Širjenje našega jezika in literature zahteva od nas spoznanja slovenskega jezika in literature. Bolj ko grožnje in nasilja bo izmenjava literarnih del doprinesla k zbližanju Italijanov in Slovencev, kar bo zmanjšalo politična nasprotstva in oživelo trgov* ske stike. Med slovenskimi podaniki Italije je začela procvitati književnost, ki je, kljub redkim iredentističnim ostem, prevzeta simpatij do Italije. Slovenec je, dr. Alojzij Res, ki je o priliki Dantejeve šeststoletnice izdal v Ljubljani krasno knjigo:  Dante. Resova je tudi inicijativa za »Jadranski Almanah«, ki nam do
* La Cultura, rivista mensile di filosofia, lettere, arte, diretta da Cesare de Lolis, prof. nella R. universita di Roma. Leo S. Olschki, editore. Roma.
—   463   —