Sodobna slovenska poezija
Esad Babačič
Sončne pege
Posoda
Dragi Oče, spet perem posodo. Kako kaj pri tebi, kdo jo pomiva tebi, zdaj ko živiš sam in bi te žena najraje ubila.
Najini usodi sta si precej podobni, oče. Tudi jaz imam nekaj žensk, ki bi mi rade odrezale jajca.
Ampak, oče, midva sva mojstra v pomivanju posode. Zdaj sem celo napredoval. Sredstvo nanesem naravnost na gobico in drgnem, drgnem, dokler ne gre umazanija stran. Tako je bolj učinkovito, ker se ne razredči. Pa še pri vodi se prišpara. To ti bo všeč.
Ti si vedno tako rad šparal, čeprav ne vem od česa in za koga. Pravzaprav me je to z gobico naučila ženska, ki jo ljubim. Ona zna veliko o gospodinjstvu. Morda jo nekega dne poročim,
da bom lahko spet pral, dokler je ne bo minilo in bo vzela krožnike v svoje roke. Veš, pranje posode me pomirja. Z njo se vedno razumem. Danes sem odstranil etiketo, na kateri je pisalo Made in People's Republic of China. In sem si mislil, kako ljudska je ta Kitajska, kako veliko jih je še tam, ki pomivajo posodo. Kaj praviš, oče.
Sončne pege
Pokopano
Odmaknjeno od groba Potrebno zabave Zavrto iz zazrtosti Vase in vate
V	svet
Odmikajo~ega se sonca Ki se trese ob pogledu Na tiho preprostost Tvoje du{e Okostje Zemlje
Nepomembnost sence Obkrožene z umrlimi Željami svetovljanov Z zapisi odvrženih Sanja~ev
V	edinem rojstvu Čebel
Padajo~ih s skorje
Ve~nosti
Medene slepote
Nedotaknjene roke
Supernove
Krotko ob~evanje
Silikonov
Oznanjajo~i zakon
Nesmrtnosti
Zvezdne zaprisege
Razuma
Led prihaja
Na prvem programu
Sonce gori
Na drugem
Du{a umira na tretjem
Kje sedi{ ti
Ob kateri reki propada Ki je že tu
A ga ne vidiš Prežrt od slepe Pege srca Kreteni gredo skozi zobe.
Zavist
Do moje groze je več poti kot do tvoje.
Do moje jeze je več sledi kot do tvoje.
In moje sonce bo sijalo dlje kot tvoje.
Strašilo
Strašilo,
počasi se
pelješ
svoji
dobroti
naproti.
Strašilo, sestopi s svojih ptic.
Ni drevesa, tvojega rojstva ni luže tvojega čofotanja.
Ne straži me več, strašilo smešno.
Brezobraznost
Sedemdeset evrov za uro terapije v obcestni kliniki. Pomagajo ti, da se spomni{, ostalo pride samo, ~e se dovolj potrudi{, pravijo. Tudi za to potrebujem denar, da se spomnim. Konja, ki je udaril o~eta, in tega, zakaj sem prevzel njegovo bole~ino, stoletno žalost, ker sem sin brazgotinca, ki jo~e. Udarec v obraz boli dlje kot ob~utek zaznamovanosti. Želja, da bi ostal brez obraza in se skril pred svetom, stra{i.
Koliko jih je brez obraza in srca, pa se ne vznemirjajo, ker se spla~a. Pravil si jim brezobrazni, nih~e ti ni ugovarjal, vsi so te podprli in si oprali roke. Ostal si sam s svojim obrazom in denarjem, ki ga ne pozna. Oni morijo naprej. Vidi{ jih, kako ti govorijo, da se jim pridruži{, vidi{ jih, kako se ti smejijo s svojo brezobraznostjo.
Mesto zori z ljudmi, privatne ordinacije obetajo kvalitetne storitve. Rad bi se spomnil sebe, kak{en sem bil, preden sem pozabil. Sedemdeset evrov bo dovolj. Vzel bom {e skromen te~aj italijan{~ine in se prelevil v turista iz Verone, ki je pozabil svojo Julijo. Vstopil bom v obcestno ordinacijo in se za~el pogovarjati z otroki starih bogov. Kaj so storili s kategori~nim imperativom, ki jo~e ob obali mrtvega morja. Naj mu bo. Kdor pretenta samega sebe, ta je najbolj zdrav. Pa naj stane, kolikor ho~e.
Britje
Dovolj je nekaj majhnega, neznosno lepega in prijaznega, da dobiš tisti občutek radiatorjev v čelu, tisti občutek sreče v načelu. Nekdo te greje brez tvoje volje, kadar to dovoliš. Sicer si sam, brez razloga. In vseeno ti je, za čas, ki odhaja, za klice, ki jih ni, ali pa niso pravi. Po tvoje je vse tako, kot mora biti. Briješ se, vsako jutro, do zadnje sence dvoma.
Mihailis
Obsedenost s ponosom.
Hudson river in grška restavracija
tako blizu veliki reki, da se je lahko
dotakneš z roko.
Grška je dolga in
pogosto seže do New Yorka.
Mihalis je tako dober,
da ga tajna policija v Gdansku
ni mogla videti.
Vsi smo nevidni v tem svetu
brez duše. Samo svetniki
vidijo oči teme.
Meglice na obokih Karpatosa
snujejo maščevanje za oskrunitev
Criptona. Grški mački bodo
še dolgo hvaležni Francesku.
Najhitreje se redijo, kadar pijejo
temno mleko. Nemški fotografi
naredijo največ posnetkov,
s količino poskušajo doseči
popolnost. Toda Grki vedo,
kdaj je treba pritisniti.
Samo to je pomembno.
El Ninho nas je nosil do
Rodosa in nazaj, v ritmu
rockovskega duhovnika,
ki so mu točili pod mizo
in mu na koncu pod noge
vrgli zaboj razdevičenega
šampanjca. Nedolžnost gre
samo enkrat. Kdor spije celo,
je bedak, tako kot vsi tisti,
ki so si na dokih Hudsona
spremenili imena in se zdaj
derejo drug čez drugega.
Mike! Mike!