KOROŠKI
III n II	I	I	I	I	S	K	I	H	ŽELEZA	R	J	E	V
Leto X. IPRavne na Koroškem, 11. januarja 1960	štev.	1-3
1960
Da bi bilo srečno! Da bi plemenito teklo, kot teče naše jeklo!
KOROŠKIFUŽINAR
Valjavec Josip Zorman ima prednost, da je izbran kot lik sodelavca koroških fužin. Zdaj pa zdaj bo puhnil iz pipe v svetli jeklarski dan,
za katerega polje njegova kri in ga zrejo njegove oči
Direktor Gregor Klančnik
O POSLOVANJU PODJETJA
Poročilo na zaključnem zboru kolektiva 1959
Dragi sodelavci!
USPEHI IN UGLED JUGOSLAVIJE
Danes smo se zbrali, da zaključimo poslovanje jubilejnega leta 40. obletnice revolucionarne borbe in dela jugoslovanskih narodov. Niti 15 let še ni minulo, odkar je ljudstvo po 25-letni borbi prevzelo oblast ter z naprednimi idejami znanstvenega socializma sprostilo družbene sile, in Jugoslavija že zavzema vidno vlogo v svetovnem gospodarstvu ter v mednarodnih odnosih. Po svoji stopnjevani rasti gospodarstva je med prvimi na svetu, zato ni čudno, da smo postali vzor in občudovanje predvsem manjših držav in narodov, ki bi želeli stopiti na podobno pot napred-kat kot je naša. Prav v letošnjem slavnostnem letu smo v gospodarjenju napravili najdaljši korak, saj je naš narodni dohodek narastel v primeri z lanskim letom za 20 °/o, fizični obseg industrijske proizvodnje za 13 %>, poljedelske pa celo za 26 °/o. Viden je pri tem napredek industrijske proizvodnje, saj je s tem pridobljena možnost, da bo naš petletni plan dosežen v štirih letih; vendar pa je pretečeno leto najbolj značilno po velikem napredku našega poljedelstva, ki je z letošnjim letom že doseglo in prekoračilo predvideno proizvodnjo v petem letu petletnega plana. Prava prelomnica pa je v povečanju produktivnosti dela, ki je bila v tem letu dosežena na vseh področjih naše dejavnosti, predvsem pa v poljedelstvu, kar nam je omogočilo daljni preliv zaposlenih v industrijo, na katero je s tem vezano 50 °/o ali polovica vsega prebivalstva. To pomeni, da smo postali tipična industrijsko-agrarna država. Brez dvoma, da nam bodo taki naši gospodarski uspehi še bolj odpirali vrata v mednarodno področje, saj postajamo važen ekonomski faktor Evrope in sveta.
MIR IN NAPREDEK SVETA LE V SODELOVANJU
Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da so v pretečenem letu ideje koeksistence in mednarodnega sodelovanja, za katere se mi prizadevamo že ves čas po osvoboditvi, začeli osvajati tudi predstavniki velikih držav vzhodnega in zahodnega bloka. Napetosti hladne vojne so začele popuščati in že so vidni znaki, da državniki obeh plati spoznavajo, da je napredek človeštva možen le v medsebojnem razumevanju in mednarodni delitvi dela. V prizadevanju za povečanje produktivnosti dela se na ekonomskem področju že rušijo meje in že so vidni simptomi širšega ekonomskega sodelovanja tudi med obema nasprotujočima si taboroma. Zdrav razum prodira v največje vrhove, kar nam daje nade, da bodo z visokimi znanstvenimi napredki sproščene naravne sile, ki so v tem letu premagale celo težnost zemlje, služile tehničnemu napredku vsega sveta.
OBVEZA KOLEKTIVA JE ČASTNO IZPOLNJENA
Tudi naša železarna je kot važen člen celotnega jugoslovanskega gospodarstva v pretečenem jubilejnem letu zabeležila viden napredek. Pred letom dni smo se na zborovanju obvezali v počastitev 40. obletnice ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije v letu 1959 izdelati in realizi-
Direktor GREGOR KLANČNIK — 14 let na prvi dolžnosti koroških fužin. Vsestranska rast tega kraja bo za zmerom povezana z njegovim imenom
rati za 9.350 milijonov din naših artiklov. Smela je izgledala ta obveza in bila prvih pet mesecev poslovanja tudi trd oreh. Po izboljšavi notranje organizacije in ureditvi vzpodbudnejšega sistema delitve osebnega dohodka pa je bilo hitro dokazano, da je plan izvršljiv. Ob zaključku III. četrtletja pa je delavski svet že spoznal, da prvotno odrejeni plan ni več pravo merilo za zmogljivost našega kolektiva, zato se je odločil, da istega poveča ter s parolo: VSE ZA DOSEGO 10 MILIJARDNE REALIZACIJE ŽE V LETU 1959 sprostil kolektiv za borbo na nove višje naloge. Danes lahko z zadovoljstvom objavim, da smo svoj novi odrejeni cilj izdelave in prodaje naših artiklov v višini 10 milijard uspešno dosegli ter s tem prekoračili izvršitev leta 1958 za celih 17 %>. Zaradi spremembe prvotno odrejenega plana pri daljnih navedbah ne bi navajal primerjave s planom, temveč z izvršitvijo v lanskem letu, ker le na ta način dobimo tudi pravo sliko o našem napredovanju.
V skupni proizvodnji s 108.56G tonami smo napredovali za 9,2 %; v blagovni proizvodnji ob upoštevanju ingotov tonažno
sicer nismo napredovali, brez ingotov pa smo v zvezi z večjo obdelavo surovega jekla v naših obratih napredovali z dosego 24.900 ton finalnih-končnih produktov za 18,2 V«. Pri izdelavi in prodaji naših artiklov, to je pri realizaciji, smo napredovali za 1428 milijonov din ali za 16,5 °/o; če pa pri tem upoštevamo zaradi pravilnejše primerjave še priznan popust pri ceni — tako imenovani kasaskonto, pa je zabeležen napredek celo za 17,5 %>. Razveseljivo je pri tem, da so bili ti rezultati doseženi s kadrom, ki v povprečju ni dosegel planirane višine, saj je porastel le za 4,2 %> na 2450 zaposlenih, kar nam logično daje pozitivne rezultate tudi pri povečanju produktivnosti dela. V primerjavi s predvojnim poslovanjem, ko je bilo, preračunano na današnje cene, proizvedenega in prodanega za 1037 milijonov din artiklov železarne, smo napredovali za 9,65-krat ali skoraj desetkrat. Ce leto 1939, ko je bila dosežena ta maksimalna predvojna proizvodnja, primerjamo z indeksom 100, smo do 1952. leta napredovali na 298, 1953. leta na 435, 1954. leta na 565, 1955. leta na 680, 1956. leta na 710, 1957. leta na 745, 1958. leta na 830 ter v pretečenem letu 1959 na 965. S tem je bil zabeležen napredek od leta 1952, ko so bili uvedeni sproščeno trgovanje in enotne ekonomske cene, kljub delnemu znižanju naših cen predvsem leta 1956, za 3,25-krat. Doseženi proizvodni uspehi pa so nam logično prinesli to, za kar smo posebno zainteresirani: povečani dohodek podjetja, ki se je napram lanskoletnemu kot efekt obsežnejšega angažiranja osnovnih in obratnih sredstev ter boljšega gospodarjenja s surovinami in drugimi materiali, dvignil še znatno višje kot naša realizacija, saj ga bomo predvidoma realizirali s 4270 milijonov din, kar je 26 % več kot leta 1958. Del dohodka, ki kot čisti dohodek ostane podjetju, pa bo zaradi boljše delitvene lestvice, vpeljane v pretečenem letu, relativno še bolj narastel in ga bo predvidoma 35 °/o več kot lani.
DOPRINOS POSAMEZNIH OBRATOV
Poglejmo sedaj potek proizvodnje po posameznih obratih in podrobnosti v dejavnosti pretečenega leta.
Topilnica je izdelala 18.180 ton SM jekla ter 29.620 ton elektro jekla, ali skupno
48.000	ton, kar je 1775 ton ali 3,9 °/o več kot v pretečenem letu. Proizvodnja tega obrata bi lahko bila še za okrog 1500 ton višja, če ne bi v začetku zadnjega četrtletja prišlo do redukcije električne energije in defekta na transformatorju 4-tonske elektro peči. Direktna prodaja surovega jekla, to je blagovna proizvodnja topilnice, je v zvezi s povečavo proizvodnje v livarni, kovačnici in valjarni sicer padla na 2136 ton ali 5740 ton izpod lanskoletne prodaje, istočasno pa se je dvignila količina končnih produktov za 3700 ton.
			
STROJNA LIVARNA — Ulivanje serijske litine
Jeklolivarna je dosegla 5710 ton skupne proizvodnje, kar je okrog 600 ton več kot v pretečenem letu, ter s tem napredek za
ll,8	°/o, kar se more smatrati kot znaten uspeh. Ta obrat pa bi lahko še uspešneje zaključil letošnje poslovno leto, če ne bi nastale težave pri proizvodnji surovega jekla zaradi že omenjenega defekta 4-ton-ske elektro-peči. Blagovna proizvodnja livarne je bila dosežena s 3.490 tonami ali 3 °/o več kot leta 1958. Iz tega sledi, da smo tudi pri jeklolitini stremeli za čimvečjo predelavo do finalnih proizvodov v naših obratih, to je v mehanski obdclovalnici, ki je s tem dobila skoraj za 30 °/o več surove litine kot v prejšnjem letu.
Valjarna je pa zabeležila v pretečenem letu poseben napredek, saj je v skupni proizvodnji napredovala za 25,3 odstotka in dosegla 28.660 ton. Še uspešnejša pa je bila pri povečavi direktne prodaje svojih artiklov, to je v blagovni proizvodnji, ki jo je dosegla 8.260 ton ali 31 °/o več kot pa leta 1958. Ta napredek je bil izvedljiv kot efekt gospodarskega investicijskega vlaganja v povečavo ogrevalnih agregatov, pojačanja pogona ter za uvedbe manjše mehanizacije.
Tudi težka kovačnica je šla naprej. Skupne proizvodnje je dosegla 17.120 ton, kar je 4,5 %> več kot lani; direktne prodaje pa je bilo 5.115 ton, kar je celih
38,5	% iznad prodaje leta 1958. Ta obrat j« v tem letu obsežneje povečal direktno
prodajo, padla pa je predelava kovanega blaga v naši mehanski obdclovalnici.
Lahka kovačnica je v zvezi z načrtnim premikom naše proizvodnje v kvalitetno smer sicer tonažno nazadovala v primeri z letom 1958 za 21 % in dosegla 1.385 ton proizvodnje. S tem pa ni rečeno, da je ta naša proizvodna delavnost nazadovala. Res je tudi v blagovni proizvodnji po tonaži zaostala za lanskoletnim rezultatom za okrog 23 °/o in dosegla le 1.133 ton, kar pa je v zvezi z opuščanjem proizvodnje krogel ob istočasni konstantni povečavi proizvodnje kovanega brzoreznega jekla. To pride do izraza pri realizaciji, ki bo zato letos spet za 31 %> višja kot lani.
Mehanska obdelovalnica je v skupni proizvodnji približno na lanskoletni višini. Dosegla je okrog 4.900 ton. Tudi pri prodaji, ki je je bilo v količini dosežene 3.822 ton, je na lanskoletnem rezultatu. S tem pa ni rečeno, da ni napredovala. Napredek je viden le v blagovni proizvodnji, izraženi z vrednostjo, kar odgovarja realizaciji, ki jo je ta obrat dosegel 400 milijonov iznad lanskoletne.
Pri proizvodnji vzmeti je bil napredek napram letu 1958 za 23 °/o. Pri tej proizvodni dejavnosti sta skupna in blagovna proizvodnja enaki in je bilo doseženo 3.100 ton, kar je 580 ton več kot v lanskem letu.
Blagovne proizvodnje v celem letu je bilo dosežene 27.100 ton, kar pa je 7 %
manj kot lani, to pa je v zvezi z že iznesenim razlogom, ker se je znatno povečala predelava surovega jekla v naših obratih.
STORITEV NA ENOTO RASTE
S posebno pozornostjo smo v pretečenem letu zasledovali predvsem produktivnost dela kot važno merilo za uspeh poslovanja podjetja. Četudi je bil v pretečenem letu zabeležen daljnji napredek v kvalitetni smeri, smo v vseh obratih zadovoljivo uspeli tudi na tem področju. Zaradi prehoda na žlahtnejše asortimente nam tonažni pokazatelj ne more nuditi prave slike, zato je pa tembolj razveseljivo, če tudi ta pokaže napredek. V pretečenem letu smo dosegli povprečno 3,86 ton mesečne skupne proizvodnje na sodelavca, kar je 5 % več kot leta 1958. Pri blagovni proizvodnji je primerjava možna le brez upoštevanja ingotov. Ta pokazatelj nam kaže občuten napredek, saj smo je dosegli 0,88 tone mesečno na sodelavca, kar je 12,9 °/o več kot lani. Z ozirom na to, da cene našim artiklom v pretečenem letu niso šle navzgor, je primerjava produktivnosti dela še najobjektivneje merjena z vrednostnimi pokazatelji. Ti nam kažejo, da smo na enega sodelavca izdelali in prodali leta 1957 za 3,57 milijona din, leta 1958 za 3,81 milijona din ter leta 1959 za 4,25 milijona din, kar nam kaže napredek od 1957. leta do 1958. leta za
6.5 °/o ter v dveh letih do letošnjega leta za 19 %>, ali napredek od lanskega leta na letos za 11,5 %. Še pravilnejšo sliko pa dobimo, če upoštevamo popuste na ceni — kasakonto — vpeljane na kraju preteklega leta. Ti so prejšnje leto znašali le
4,3	milijona din, letos pa so že vplivali na znižanje naše realizacije za 90 milijonov din. Zaradi pravilnejše primerjave produktivnosti dela je realizacijo za te popuste korigirati. S tem pa dobimo, da je bila letošnja proizvodnja in prodaja, dosežena na enega sodelavca, celo 4,29 milijona din, kar je v primeri z 1957. letom 20 °/o več, v primeri z lanskim letom pa napredek za
12.5 %.
Podobno sliko dobimo tudi, če ugotovimo vrednost izvršene realizacije na eno efektivno uro. Teh smo leta 1958 izvršili 5,142 milij., letos pa 5,37 milij. ali 5,5 °/o več; na eno uro pa smo izvršili 1. 1958 139, letos pa 155 din ali 11,5 % več. Povečanje produktivnosti dela nam kažejo vsi naši produktivni obrati. Topilnica je napredovala napram 1958. letu za 6 %, livarna za 15 »/o, valjarna za 18 %>, kovačnica za 2 °/» ter vzmetarna za 6 %.
SPODBUDNO NAGRAJEVANJE
JE DALO VEČJI UČINEK DELA
Brez dvoma ima glavni delež pri napredovanju produktivnosti dela izboljšani sistem delitve osebnega dohodka. Z novim pravilnikom, ki je stopil v veljavo z junijem letošnjega leta, smo poleg izpopolnjenih meril individualnega dela vpeljali kompleksno razdelitev osebnega dohodka, odvisno od uspeha obrata oziroma celotne tovarne. Po uvedbi novega pravilnika o delitvi osebnega dohodka se je znatno povečala spodbuda za večjo proizvodnjo, boljšo kvaliteto in za pridobivanje potrebne sposobnosti za izvrševanje odrejenega dela. Dosežena je bila prava sproščenost za dosego večje količine dela na posameznih delovnih mestih ter večje realizacije obrata in celotne tovarne. Znatno se je razširilo število normiranih del, vpeljan je bil obračun norm z upoštevanjem kvalitete, progresivne norme ter razni drugi stimulativni elementi kot avto-kontrola, izboljšani premijski pravilnik itd. Popolno uveljavljena analitska ocena pa nam je služila kot podlaga za vrednotenje posameznih delovnih operacij in za izračun dodatkov, ki so se izplačevali pod pogojem, da je obrat oziroma celotno podjetje v obračunski periodi izpolnilo predpisano realizacijo. Ker so ti podatki odvisni od obvladanja zadolženega dela, je znatno porasla želja za pridobivanje sposobnosti oziroma strokovnosti ter je bila s tem dosežena prava prelomnica zlasti za metalurške poklice. Izpopolnjeni spodbudni sistem ter pridobivanje strokovnosti so bistveno vplivali na povečanje produktivnosti dela in na izboljšavo v celotnem poslovanju podjetja. Procent normiranih del se je povečal od 73 na 83 %>, prekoračevanje norm pa je naraslo od 16 na 19,8 °/o. Ob upoštevanju kvalitete in progresivnega obračunavanja pa smo za normirana dela izplačevali povprečno 28-odstotno prekoračitev. Prekoračevanje norm ni za vsa delovna mesta enako; pregled kaže, da je pri nekaterih proizvodnih agregatih v
zvezi z izpopolnjenim tehnološkim postopkom prekoračitev laže dosegljiva, pa bi bilo zaradi tega potrebno v bodoče v zvezi z uvedbo izpopolnjenih kapacitet in spremenjenim tehnološkim postopkom regulirati ta merila izvršitve dela.
DOSLEDNA KONTROLA RUŠI IZMEČEK
Izmeček kot sledeči važen pokazatelj za ugotavljanje urejenosti proizvodnje se v pretečenem letu ni bistveno menjal. Vse zahtevnejše tržišče nas je prisililo na poostreno in preciznejšo notranjo kontrolo. Poleg pregleda končnih fabrikatov smo bili v interesu znižanja proizvodnih stroškov primorani pojačati medfazno kontrolo, da bi s tem slabe artikle izločevali pred nastankom večje izgube. S tako organizacijo se je porazdelitev ugotovljenega izmečka spremenila, ki se je razumljivo povečal v osnovnem obratu in zmanjševal v nadaljnji predelavi. Topilnica kaže zato velik skok navzgor, in sicer od 2,87 lani na 3,78 °/o letos. Tako visok procent ugotovljenega izmečka pa sledi predvsem iz proizvodnje v I. polletju, ko je bil isti celo 4,27 %>. Jeklolivarna je znižala izmeček napram lani od 3,8 na 3,4 °/o oziroma za 11 %>, kar je brez dvoma uspeh, vendar končni obračun tudi za ta obrat ne kaže napredka, ker smo morali v letošnjem letu obračunati reklamirano blago, dobavljeno v prejšnjih letih, tako da kaže obračun izmečka celo porast na 3,92 °/o.
Drugi obrati, tako kovačnica kot valjarna so znižali ugotovljeni izmeček. Poseben napredek pa je dosegla mehanska obdclo-valnica z uvedbo statistične kontrole. V tem obratu se je po uvedbi te moderne metode izmeček znižal od 0,85 na 0,27 %> ali skoraj za trikrat, kar dokazuje, da statistična kontrola rodi pozitivne rezultate, zato jo bo naprej razvijati in utrjevati tudi v vseh drugih obratih.
PREVEČ IZOSTANKOV
Sledeči podatek, ki tudi bistveno vpliva na količino proizvodnje in produktivnost dela, je procent prisotnosti ljudi na delovnih mestih. Letos nam je ta napram lanskemu letu sicer ne bistveno, pa vendar padel na 87,1 %> ali za 0,2 %>. Padec v prisotnosti je predvsem v povečanju bolezenskih izostankov, ki so v povprečju porasli od 5,6 na 6,3 °/o ali za 12,5 %>. Samo zaradi bolezni smo imeli s tem dnevno 150 ljudi izven dela, če pa upoštevamo celotno odsotnost, pa nam je dnevno na delovnih mestih manjkalo celo 300 ljudi. Povečanje izostankov zaradi bolezni ni moglo biti kompenzirano niti z zmanjšanim izkoriščanjem letnega dopusta, kjer smo nazadovali za 0,3 %, in zmanjšanjem opravičenih izostankov, ki jih je bilo 0,2 % manj. Analiza bolezenskih izostankov pa kaže, da so ti bili znatno višji predvsem v
I.	polletju; od septembra dalje pa so v upadanju in smo od takrat v povprečju za 1 % izpod lanskoletnih izostankov. Bolezenski izostanki so bili po posameznih obratih v razumljivem razmerju: mehanska obdelovalnica 5,8 °/o, kladivarna 6,6 %>, valjarna 6,3 °/o, kalupamica 6 °/o, posebno pa odskakuje čistilnica, ki ima v povprečju 11,6 %> bolezenskih izostankov. To je
signal, da se moramo v tem obratu dalje prizadevati na urejevanju higiensko-teh-niških pogojev z izpopolnjevanjem proizvodnih kapacitet ter istočasno dosledneje skrbeti za razmeščanje kadra. Analiza je pokazala, da obstoji vrsta delovnih mest, kjer bi s pridom lahko zaposlili sodelavce, ki na sedanjih delovnih mestih ne morejo več biti zadosti produktivni, ter bi s tem lahko znatno povečali prisotnost, produktivnost in znižali stroške proizvodnje. Pri tem pa je važna prekvalifikacija in s tem izobraževanje kadra. Poskrbeti bomo morali tudi bolj dosledno kot do sedaj za enakomernejše izkoriščanje letnega dopusta. Temu bo brez dvoma pomagalo tudi dejstvo, da plačilo dopusta ni izvedljivo.
PREVEČ NESREČE IN ŠKODE PO OBRATNIH NEZGODAH
Med bolezenskimi izostanki so tudi izostanki, ki so posledica obratnih nesreč. Po številu obratnih nesreč smo napram lanskemu letu zopet nekoliko napredovali ter zabeležili padec od 9,6 na 8,9 °/o. S tem se je ponesrečil še vedno vsak enajsti naš sodelavec. Ne moremo pa se zadovoljiti s padcem števila nesreč, za nas so važni predvsem izgubljeni delovni dnevi zaradi obratnih nesreč. Medtem ko pri številu obratnih nesreč znatno prednjačimo pred vsemi drugimi sorodnimi podjetji, pa smo pri številu izgubljenih dni izenačeni z nekaterimi železarnami. Smo sicer tudi na tem področju nekoliko napredovali, in sicer od 2,1 na 2,06 °/o izgubljenih dni na zaposlenega, pa vendar pri tem ne moremo preko posebno žalostnega dejstva, da smo v tem letu izgubili zaradi smrtne nesreče dva sodelavca. To naj nam bo v opozorilo za večje prizadevanje pri znižanju vseh, zlasti pa težjih obratnih nesreč.
NUJNOST IN UKREP IZOBRAŽEVANJA
Zavedamo se, da sta obvladanje tehnološkega postopka širokega in pestrega proizvodnega programa naše tovarne in še daljnji premik v kvalitetni smeri možna le ob stalnem strokovnem izpopolnjevanju in izobraževanju celotnega kadra. Za reševanje tega problema je bil v pretečenem letu osnovan pri našem podjetju poseben izobraževalni center, ki ima nalogo: skrb za izboljšavo kvalifikacijske strukture našega kadra ter posredovanje znanja in spretnosti za vse delovne operacije železarne. Upoštevanje strokovne sposobnosti, prakse in obvladanja posla pri delitvi osebnega dohodka je znatno spodbudilo težnjo za pridobivanje znanja in zainteresiranost za organiziranje in vključevanje v vse mogoče tečaje in druge načine izobraževanja. Reden način šolanja preko industrijske šole je s tem postal le eden od načinov izobraževanja, vse obsežnejše pa postaja izobraževanje odraslih poleg rednega delovnega časa. Potrebno praktično znanje morajo taki sodelavci pridobivati na delovnem mestu, za podajanje istega pa so zadolženi njihovi predpostavljeni. S tem je jasno izraženo, da ima ves vodstveni kader poleg skrbi za reden tok proizvodnje tudi funkcijo izobraževanja. Ker pa v večji meri tehnični in drugi sodelavci železarne sodelujejo tudi kot pre-
davatelji v samem izobraževalnem centru, s tem tudi sodelujejo pri teoretskem izpopolnjevanju naših ljudi. V šolskem letu 1958/59 je bila organizirana vrsta tečajev za visoko kvalificirane delavce, za kvalificirane delavce, administrativni tečaj, tečaj za žerjavovodje, tečaj za tehnične risarje, katere je obiskovalo 142 ljudi. Po ustanovitvi izobraževalnega centra pa se v šolskem letu 1959/60 vršijo oziroma so se vršili sledeči tečaji in šolanja: administrativni tečaj, tečaj za kvalificirane delavce, tečaj za premikače, seminarji za visoko kvalificirane delavce ter seminarji za pridobivanje strokovnosti metalurških poklicev in šola za visoko kvalificirane delavce, katerih se udeležuje oziroma se jih je udeleževalo 250 sodelavcev. Skrbi za strokovni dvig naših sodelavcev bomo morali v bodoče posvečati še več pažnje, saj podatki kažejo, da se kljub prizadevanju v letošnjem letu kvalifikacijski sestav napram lanskemu letu bistveno ni menjal. Odstotek visoko strokovnih in visoko kvalificiranih ter srednje strokovnih in srednje kvalificiranih napram celotnemu kolektivu se je sicer malenkostno popravil, in sicer od 39,6 na 40 °/o. Tako malenkostna sprememba v kvalifikacijskem sestavu, ki ima v letošnjem letu sledečo strukturo: VK in VS 4,1 °/o, KV in SS 35,9 °/o, PK in NS 27,2 °/o ter NK 32,8 %>, je predvsem zaradi premajhnega priliva strokovno iz-
obraženega kadra, to je inženirjev, tehnikov in ekonomistov, kjer nismo zabeležili bistvenega napredka. Zato bomo morali tudi v bodoče poleg skrbi za izobrazbo v tovarni skrbeti tudi za priliv novih strokovnih sodelavcev s štipendiranjem. Na raznih šolah imamo skupno 54 štipendistov, od katerih je na visokih šolah 21> poleg tega pa je vrsta naših sodelavcev ob opravljanju svojih službenih dolžnosti vključenih v srednje in visoko šolanje.
Podjetje si dalje prizadeva za izpopolnitev potrebnih pripomočkov izobrazbe. Strokovna knjižnica igra pri tem važno vlogo, saj se je obogatila za novih 569 strokovnih knjig in razpolaga poleg raznih revij že s preko 3000 komadi strokovne literature. Pri koriščenju tega gradiva smo tudi zabeležili napredek, saj se je število obiskovalcev povečalo za okrog 25 %>, pa vendar je pri tem treba opozoriti, da razpolaga naš kraj še z velikim bogastvom v študijski knjižnici, ki je na razpolago nam vsem, kar pa nedovoljno koristimo.
Važno poslanstvo pri izobraževanju pa je tudi v pretečenem letu igrala naša tovarniška revija »Koroški fužinar«, saj prinaša poleg poljubnega čtiva, ki privlači, pomembne strokovne razprave. Pojavile so se želje, naj bi ta organ prevzel tudi druge informacije kot mesečno predpisovanje in zasledovanje operativnih planov, periodične obračune, sklepe organov de-
lavskega samoupravljanja ter sindikalne organizacije in podobno, spremembe v kadru itd. Mislimo, da bi s takim programom »Koroški fužinar« izgubil sedanjo priznano vlogo pri tovarniških publikacijah, zato smatramo, da bi njegovo vsebino kazalo zadržati ter jo izpopolniti le z obsežnejšimi informacijami, o vseh kratko-trajnejših stvareh pa kolektiv seznanjati z dodatnim glasilom oziroma cirkularji. Da bi »Koroški fužinar« zadržal svojo vrednost, število letnih izidov pa raslo, pa moramo biti tudi njegovi aktivni sodelavci.
Starostna struktura našega kadra je zelo ugodna, saj imamo od vseh sodelavcev brez upoštevanja učencev industrijske šole do 25 let starosti 3Q°/o, do 35 let starih pa 67 °/o celotnega staleža. Od 35 do 45 let jih je 18,3 °/o, od 45 do 55 let 12,4 % ter nad 55 let 2,3 %. Taka struktura nam daje zadosti možnosti in tudi dolžnosti skrbstva za strokovno izpopolnjevanje.
Še en pomemben uspeh je bil dosežen v pretečenem poslovnem letu, ki pa se ne more izražati v številkah, to je uvedba reda na delovnih mestih, v obratih in v celi tovarni. Na podlagi širše akcije, ki jo je podprla velika večina kolektiva, smo v drugi polovici leta uredili naša delovišča in papir ter razna druga navlaka je izginila iz tovarniškega področja. Ne more biti kvalitete brez reda, zato je brez dvoma tudi red vplival na naš poslovni uspeh.
NA SEJMU
Ni namreč dovolj samo proizvajati, treba je tudi prodati, kar najbolje prodati. Razstavni prostor je zadosti lep, drobni napisi pa bi lahko bili
bolj tehniški
Krožne žage in segmenti za hladno rezanje kovin — čislani izdelek ravenskih fužin
POSLUH KOMERCIALNE SLUŽBE
Poleg obvladanja tehnološkega postopka sta dobro poslovanje in finančni uspeh odvisna od programa odgovarjajočih naročil in od rednega zalaganja s potrebnimi surovinami ter drugim potrebnim materialom, to je od dobrega komercialnega poslovanja. Vse leto so bili vsi naši obrati polno angažirani z odgovarjajočimi naročili, in to tudi za artikle, ki v prejšnjih letih niso bili iskani. Pri odrejanju mesečnih operativnih planov smo za posamezne artikle ob prilagojevanju s trgom odstopali od osnovnih postavk družbenega plana, zato kaže tudi analiza proizvodnje posameznih artiklov napram planirani znatna odstopanja. Stremeli smo, da se z obrazom obrnemo proti našim odjemalcem, se z njimi zbližamo ter jim v kvalitetnem in kvantitetnem oziru ustrežemo. Pri tem pa vendar nismo popolnoma uspeli. Realizacija je potekala sicer z izjemo v I. četrtletju, ki zaradi zaostanka v mesecu ja-
nuarju odstopa, v vseh četrtletjih enakomerno. Ta je znašala v I. četrtletju 2.099 milijonov din, v II. četrtletju 2.616 milijonov, v III. 2.608 milijonov ter v IV. četrtletju 2.667 milijonov din in smo s tem prvotna predvidevanja plana znatno prekoračili; pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti pa še vedno zaostajamo za 8 %. Zaostanke valjarne, kovačnice in mehanske obdelovalnice bomo januarja lahko nadoknadili, težji pa je problem z največjim zaostankarjem — jeklolivarno. Ta obrat bo potreboval do konca februarja, da bi lahko z dvomesečno zamudo izvršil naročila.
S čestimi obiski ter s pojačano tehnično službo prodajnega oddelka smo povečali osebne kontakte s potrošniki našega materiala, da bi s tem objektivneje spoznali uporabnost naših artiklov ter podvzeli potrebne ukrepe. S takimi metodami smo znatno uspeli tudi pri izterjevanju. V glavnem smo opustili prakso izterjevanja preko gospodarskih sodišč ter ta organ
uporabljali le v izjemnih primerih. Praksa je pokazala, da uporaba gospodarskih so-	s
dišč ni najuspešnejša in rodi slabo voljo pri odjemalcih, za kar nismo zainteresirani. Z osebnim kontaktom pa nam je končno le uspelo premakniti visoko stanje dolžnikov navzdol ter s tem zmanjšati v ta namen vezana obratna sredstva. Ni sicer bistvene razlike od začetka leta, pa je padec od 1.300 milijonov na 1.200 milijonov din ob istočasnem 17-odstotnem povečanju proizvodnje vendar uspeh. Pri tem igra vsekakor važno vlogo tudi naš instrument kasaskonto, to je popust, ki ga dobi odjemalec, ki čimprej plača dobljeno blago.
V poslovanju z odjemalci pa smo objektivni tudi pri priznavanju reklamacij.
Pri tem ne zasledujemo po pogodbi zamujenih rokov, ker smatramo, da smo moralno dolžni povrniti kvalitetno slabo pošiljko, pa ne oziraje se, kdaj je bila iz-dobavljena. Višina priznanih reklamacij je bila v pretečenem letu relativno visoka, saj znaša 160 milijonov din, kar nam vsekakor ne dela posebne časti. Brez dvoma, da to občutno prizadene dohodek in naš čisti dohodek, pa vendar je to v primerjavi z izgubljenim renomejem še majhno. Poudariti pa je treba, da precejšen del priznanih reklamacij v letošnjem letu ne izvira iz proizvodnje leta 1959, temveč iz prejšnjih let in da je bil tudi na tem področju v pretečenem letu zabeležen določen napredek. V bodoče pa bo treba našemu kontrolnemu organu OTK dati še ostrejša pooblastila, kompletirati to službo s potrebnimi instrumenti ter vpeljati statistično kontrolo na vsa delovna mesta. To bo tembolj potrebno, ker bomo morali v bodoče bolj kot do sedaj iskati plasma za naše artikle tudi na zahtevnejših inozemskih tržiščih.
Letos je bil izvoz sicer še malenkosten in je znašal 74,5 milijona din, kar je le 0,75 % od celotne realizacije, pa vendar je v primeri z lanskim letom dosežen znaten napredek, saj je ta izvoz štirikrat večji.
V pretečenem letu so bile že sklenjene pogodbe, s pomočjo katerih smo uvozili je-klolivarsko opremo, ki pa so vezane na precejšen izvoz jeklolitine. V tem letu smo dobili tudi že ožje kontakte za izvoz vrtalnih kladiv, kar pomeni, da se bo v prihodnjih letih izvoz povečal. Ker pa je na inozemskih tržiščih, kjer se srečujemo z renomiranimi svetovnimi firmami, konkurenca močna, bo tembolj potrebna utrditev organizacije obratno tehniške kontrole.
Zaradi boljše informiranosti naših odjemalcev smo v pretečenem letu dosegli tudi določene napredke v strokovni reklami in propagandi. Izdelali smo 6 novih prospektov za domač trg ter tri za inozemstvo v angleščini oziroma francoščini.
Poleg tega je v tem času končno izšel tudi naš izvozni katalog v francoskem in angleškem jeziku, ki je sestavni del skupnega kataloga Združenja jugoslovanskih železarn. Izvedli pa smo tudi več strokovno reklamnih reportaž v reprezentančnih publikacijah trgovinske zbornice, ki je razširjena na vse kraje sveta. Naše artikle smo razstavljali na jugoslovanskih velesejmih v Beogradu in Zagrebu. V propagandne namene pa smo za seznanjenje na-ših ljudi in naš« proizvodnja nabavili
barvne diapozitive, ki prikazujejo zgodovino, obrate, proizvodne kapacitete in izdelke, objekte družbenega standarda ter sodelavce v proizvodnji in v prostem času. S tem propagandnim materialom bomo lahko posredovali raznim obiskovalcem spoznanje naše tovarne in kraja.
Posebna pozornost je bila v pretečenem letu še dalje posvečena gospodarjenju z obratnimi sredstvi. Zavedamo se, da prevelike zaloge surovin, pomožnega materiala in nedovršene proizvodnje ne dvignejo samo fiksnih stroškov poslovanja, temveč bistveno vplivajo tudi na celotne poslovne stroške. Obresti na osnovna sredstva rastejo, potrošnja materiala je manj gospodarna in kar je še posebno važno, zaloge jemljejo prostor in ovirajo proizvodnjo. Pri jemanju materiala za sledečo operacijo se zbirajo za obdelavo lažji komadi, kar ruši predpisani rcdosled prejetih naročil, odstopa od kompletiranja naročil, kar vse vpliva na poslabšanje izvrševanja pogodbenih obveznosti. Lahko trdimo, da smo z ostro politiko in ukrepi kot naročanje vseh materialov preko posebne komisije, omejevanje zalog v skladiščih in v obratih uspeli stabilizirati naša obratna sredstva na znosnejšo mero.
Tovarna je bila preko leta razen malenkostnih zadržkov tekoče zalagana s potrebnimi surovinami. Manjši zastoji so nastali le v zvezi s težavami pri nabavi domačih artiklov: bentonita, valjčnih ležajev, brusnih plošč, varilnih elektrod, ognjevzdržne-ga materiala in ferolegur, kar pa smo po intervenciji z uvozom relativno hitro reševali. Določene težave so nastale tudi pri uvozu ferolegur: FcMo, FeW in Co, pri katerih smo izključno vezani na uvoz. De-
vize, ki se nam v ta namen delijo preko »kroga«, niso zadostovale, zato smo bili primorani vzeti avans za sledeče poslovno leto, da bi s tem pokrili primanjkljaj. Skupno smo v tem letu nabavili za 4.730 milijonov din surovin in pomožnega materiala, kar je 10,6 % več kot v pretečenem letu; od tega znaša uvoz v vrednosti 595 milijonov din. Potrošnja surovin in pomožnega materiala je znašala 4.850 milijonov din, kar je 8 % več kot lani. Te navedbe dokazujejo pravilno gospodarjenje s tem materialom, saj je bila potrošnja večja od nabave ter so s tem zaloge padle za 120 milijonov din ob istočasnem relativnem padcu potrošnje surovin in pomožnega materiala v primeri z letom 1958. Tudi zaloge nedokončane proizvodnje in polizdelkov se niso bistveno spremenile. Narasle so sicer za 70 milijonov, to je za 6 %>, kar je v zvezi s povečano proizvodnjo ugodno. Celotna obratna sredstva so se nam s tem v pretečenem letu obrnila 3,61-krat. Skrb za daljno pospešitev tega obračanja nam bo sigurno prinesla tekoče izvrševanje prevzetih nalog in s tem boljše izvrševanje vseh pogodbenih obveznosti.
PLAČILNI FOND JE VEZAN NA USPEH DELA
Prizadevanje za povečanje proizvodnje ter ekonomično uporabo surovin in pomožnega materiala ob boljšem izkoriščanju proizvodnih kapacitet se nam plodno odraža v povečanju dohodka oziroma čistega dohodka. Čisti dohodek, ki je za nas posebno interesanten, se je v primeri z lanskim letom povečal za ca. 460 milijonov dinarjev, to je za 35 °/o. Občuten dvig pa
je bil dosežen tudi pri delitvi tega čistega dohodka, namenjenega za osebne dohodke. Medtem ko je bilo lansko leto izplačanega oziroma uporabljenega skupaj
865,3	milijona din osebnega dohodka, smo v letošnjem letu za redna izplačila osebnih dohodkov, za dodatna izplačila ob izpolnitvi realizacije ter druga izplačila in dajatve izdali iz čistega dohodka za osebne dohodke 1.058 milijonov din, kar je v primeri z lanskim letom 22 °/o več. Povprečni osebni dohodki so se že s tem dvignili na 23.300 din. Ker je lanskoletno povprečje znašalo 19.440 din, je s tem letošnje povprečje za 20 % višje. Tudi če lanskoletno povprečje korigiramo za zakonsko povečanje, vpeljano v zadnjem četrtletju na celo leto, je letošnja povečava še vedno 14 %>, kar pa ni popolnoma v skladu s povečano produktivnostjo dela. Pri tem je treba računati, da bo za končni obračun osebnih dohodkov potrebno še nekaj dodatnih sredstev in je računati s povprečjem 23.600 din, kar je v primerjavi s korigiranim lanskoletnim povprečjem na 20.450 din 15,5 %> več in bo s tem razkorak z doseženo produktivnostjo dela še večji. Tak dvig povprečja je vsekakor posledica vpeljave novih spodbudnih elementov. S sklepom delavskega sveta, da je pri razdeljevanju osebnega dohodka stremeti poleg individualnega obračuna po izvršenem delu tudi h kompleksnemu obračunu s krajšimi obračunskimi periodami, kar je povedano enostavneje: delitev tudi dodatnega osebnega dohodka ob dosegi večjih efektov sproti, smo v II. polletju v povprečju posebno porasli. Osebni dohodki so se od junija do decembra brez upoštevanja 30-odstotnega dodatnega izplačila
"T~*-----
Trgovski dom na Cečovju
Zadosti prezgodnja slika — vse še surovo in zgradba trgovskega doma celo od zadaj. Medtem je namreč vse skupaj že urejeno in so trgovine že odprte. Pa kako imenitno urejeno! Iz večnih teženj potrošnikov bi pri pogumu, sposobnosti in instalaciji te trgovinske zadeve le pristavili upanje, da bo morda kaka reč vsaj za spoznanje cenejša, obljubljamo pa, da bomo za čim večji odjem delali čim večjo reklamo tudi v našem
listu. Notranjo ureditev trgovin bomo pokazali prihodnjič
Tudi nove higienske naprave za obrate mehanske obdelave so medtem že dograjene. Na ta način se izpolnjujejo obrat za obratom tudi s temi ureditvami, da se bomo ljudje pri delu
čim bolje počutili
meseca oktobra ter z upoštevanjem pripadajočih kvartalnih premijskih dodatkov za neprekinjeno delo ob upoštevanju proporcionalnega dela izdatkov nagrad za zmanjšanje nesreč ter letnih premij za stalnost in dodatkov za topel obrok, v povprečju znatno dvignili in znašajo 24.350 dinarjev, kar pa je v primeri z lanskoletnim povprečjem porast za 25 %>. Pri tem nismo niti upoštevali povečave izdatkov, ki bremene sicer naše poslovne izdatke, pa vendar so v bistvu boljše preskrbova-nje, to so izdatki za obleke in obutev, kjer smo porasli od 25,2 na 30,5 milijona din ali za 21 %>, kar je zopet iznad povečane proizvodnje. Celotni že do sedaj razdeljeni in porabljeni čisti dohodek za naše osebne dohodke je težko utemeljevati. Doseženi so sicer poslovni uspehi, to nam pa ne dovoljuje negospodarsko razdelitev čistega dohodka. Skrbimo za povečavo čistega dohodka, pri delitvi istega za osebne dohodke pa moramo imeti stalno pred očmi, da narodni dohodek na 1 dinar izplačanega osebnega dohodka ne sme biti v opadanju, temveč v porastu. Več kot 72 % naših odjemalcev se nahaja v drugih republikah, ti so tudi tisti, ki dajejo preko naših cen svoj delež za akumulacijo našega čistega dohodka. Zato je tudi naša dolžnost, skrb za stabilizacijo našega dinarja, kar pa je možno le ob paralelni rasti plačilnih in blagovnih fondov.
Kljub visokemu porastu naših osebnih dohodkov bomo na podlagi poslovanja v letošnjem letu v prihodnjem letu imeli na razpolago še znatna sredstva za sklade osnovnih in obratnih sredstev ter sklade skupne porabe. Na te smo prav tako zainteresirani, saj je od njih odvisna rast tovarne in kraja. V primerjavi z lanskim letom bomo imeli poleg rezervnega sklada V te svrhe na razpolago približno 700 mi-
lijonov din, kar je 50 °/o več kot lansko leto.
INVESTICIJE VEDNO NAČRTNO IN NAJBLIŽE EFEKTU
V pretečenem poslovnem letu smo z nadaljevanjem investiranja v tovarniške objekte in objekte družbenega standarda skrbeli tudi za povečavo osnove našega gospodarstva. Investicijska dejavnost je v primeri z lanskim 1958. letom znatno narasla. Skupno je bilo brez upoštevanja vlaganja v osnovna sredstva s pomočjo investicijskega vzdrževanja, ki je znašalo okrog 260 milijonov din, investiranega 710 milijonov din, kar pomeni napredek napram lanskemu letu za 38 °/o. V tovarniške objekte je bilo pri tem vloženega 180 milijonov din, kar odgovarja investiranju v letu 1958. Izredni skok je bil torej zabeležen pri gradnji objektov družbenega standarda. Tu smo napredovali za celih 59 % in vrednost izgradnje znaša 530 milijonov din.
Tudi v pretečenem letu je bilo naše investicijsko vlaganje ob istočasnem gospodarskem investicijskem vzdrževanju namenjeno prvenstveno za odpravo ozkih grl s povečanjem ogrevnih in žarilnih naprav, kompletiranjem proizvodnih agregatov, transportnih sredstev in pogonskih napravi V tem letu smo nabavili repara-cijsko 1800-tonsko hidravlično stiskalnico, napravo za proizvodnjo grelne žice, nove kaluparske stroje in pripadajoče valjčnice, razne obdelovalne stroje za mehansko ob-delovalnico, avtomatsko telefonsko centralo, 10-tonski žerjav težke kovačnice in dodaten žerjav odpremnega skladišča, zgradili dve novi mehanizirani peči kovačnice, povečali in koncentrirali lahko kovačnico za proizvodnjo brzoreznega jekla ter zgradili dve novi peči za ogrevanje brzoreznih jekel. Izgrajen je bil pri-
zidek higiene in skladišč mehanične ob-delovalnice, izvršena rekonstrukcija žarilnih peči čistilnice ter poleg tega nabavljena vrsta pogonskih motorjev, ventilatorjev, merilnih instrumentov ter pisarniške opreme. Četudi je bila v tovarni glavna skrb posvečena investicijskemu vlaganju, ki hitro prinaša koristi, so se sistematsko vršile tudi priprave za večja investicijskega dela, ki bodo sledila za izgradnjo novih obratov in kapacitet v prihodnjem poslovnem obdobju. Pripravili smo že kompletni teren, v izdelavi pa je železna konstrukcija stavbe za gradnjo nove valjarne. Izdelana je bila tudi kompletna dokumentacija ter zbrane vse potrebne inozemske in domače ponudbe, vloženi pa tudi že elaborati pri Investicijski oziroma Jugo-banki za gradnjo nove valjarne in povečanje težke kovačnice. Pripravljala pa se je tudi dokumentacija za daljnjo povečavo naših proizvodnih obratov, predvsem za povečanje kapacitete proizvodnje surovega jekla, končne izgradnje celotne kovačnice preko sedanje valjarne in prostora za ingote ter izgradnjo novega objekta vzmetarne. Brez dvoma, da je skokovito napredovanje naše proizvodnje v precejšnji meri efekt tudi pametnega investicijskega vlaganja v tovarniške objekte. Pri gradnji raznih metalurških peči, montaži proizvodnih naprav in energetskih agregatov lahko trdimo, da smo dobili že pravo rutino. S predhodno pripravljeno tehnično dokumentacijo, izdelanimi konstrukcijami in pripravljenim materialom so naši sodelavci, zaposleni na teh delih, ki so postala prava udarna sila, v relativno zelo kratkem času uspeli predati nove naprave svojemu namenu. Gre jim posebna pohvala in priznanje.
VELIKI DELEŽ ZA DRUŽBENI STANDARD
Na objektih družbenega standarda smo v tem obdobju dogradili 3 42-stanovanjske stolpne hiše, en 32-stanovanjski blok, v gradnji pa imamo dodatni 32-stanovanjski blok ter dve 15-stanovanjski polstolpnici. V tem času je bil dograjen in izročen namenu še nov internat s kapaciteto 141 postelj in enim družinskim stanovanjem, do III. faze pa zgrajen objekt gasilskega doma s stanovanjskim traktom z devetimi stanovanji ter izvršena obsežna komunalna dela pri razširitvi kanalizacijskega in vodovodnega omrežja, asfaltiranju cest ter predvsem na ureditvi kabelskega električnega omrežja. Kot posebna pridobitev na objektih družbenega standarda v letošnjem letu pa se lahko smatra zgraditev novega trgovskega doma. Ta objekt more pomeniti preporod na področju preskrbe naših sodelavcev in njih družinskih članov. Novoustanovljeno trgovsko podjetje, pri katerem nastopa kot soustanovitelj naše podjetje, mora izvršiti intervencijsko funkcijo s tem, da bo razgibalo trgovsko omrežje celotne spodnje Mežiške doline, povečalo izbiro artiklov široke potrošnje ter približalo cene cenam večjih preskrbovalnih centrov.
Ker smo že pri preskrbi, se moramo dotakniti tudi drugega objekta delavske pre-
skrbe, to je Doma železarjev. Ta gostinski obrat, ki je že dolgo časa center splošne družbene dejavnosti, ima iz leta v leto večji promet. Letos je promet že narastel na 74 milijonov din, kar je v primeri z lanskim letom napredek za daljnjih 30 %>. Razpoložljive kapacitete kuhinje so bile izkoriščene za uvedbo tovarniškega toplega obroka, uvedenega septembra meseca, ki se je do konca poslovnega leta razširil že skoraj na vse sodelavce. To brez dvoma pomeni novo pridobitev pri preskrbi naših sodelavcev, kar se mora v bodoče odražati tudi v našem zdravstvenem stanju in s tem v povečanju prisotnosti pri delu. Dom železarjev pa bo moral v bodoče re-
ševati probleme tudi zahtevnejših abonentov s tem, da bo poleg uvedenega menija vpeljal dodaten vrednejši meni, da bi bila s tem dana možnost večje izbire.
Peto sezono zapovrstjo je bil v letošnjem letu na razpolago naš počitniški dom v Portorožu. Skupno je v tem domu preživelo svoj oddih v letošnjem letu 809 naših sodelavcev in njihovih družinskih članov, kar je približno enako kot lansko leto. Kapacitete tega doma postajajo za naš kolektiv premajhne, zato smo ob zaključku letošnje sezone že pristopili k urejevanju tega objekta, da bi že v bodoči sezoni lahko nudil svojo streho še več sodelavcem in svojcem.
OBVEZNOST ZA 1960:
Petletni plan v štirih letih
Pred nami je novo poslovno leto 1960. Delavski svet je na svojem zasedanju dne 14. XII. 1959 že odredil glavne postavke novega družbenega plana. V smislu smernic zveznega družbenega plana predvideva naš plan nov korak naprej v povečanju poslovnega obsega. Izdelan je s parolo: IZVRŠITEV PETLETNEGA PLANA V ŠTIRIH LETIH. Ta plan predvideva blagovne proizvodnje oziroma realizacije v višini 11 milijard din, kar je 10 °/o iznad letošnje izvršitve. To ni sicer popolnoma v skladu s planiranim procentom industrijske proizvodnje v zveznem merilu, ki naj bi porasla za 14 °/o, vendar je treba upoštevati, da se naša povečava predvideva brez bistvenih sprememb na naših osnovnih sredstvih. Plan predvideva 48.500 ton surovega jekla, kar je 1 % iznad letošnje izvršitve, 30.100 ton valjane proizvodnje, kar je 6 °/o več kot letos. Težka kovačnica naj bi dala 9.100 ton ali 20 %> več, lahka kovačnica 540 ton, kar je isto kot letos, jeklolivarna 6.300 ton ali 10 °/o več, mehanska obdelovalnica 3.810 ton, kar je isto kot letos in vzmetarna 3.400 ton ali 11 % več od letošnje izvršitve. Ta plan vsebuje tudi nov kvalitetni premik ter daljnjo predelavo jekla v naših obratih, zato končno opušča surovo jeklo iz liste naših prodajnih artiklov. Celotna proizvedena količina bo uporabljena v jeklolivarni, kovačnici in valjarni. Posamezni obrati pa bodo morali v primeri z letošnjim letom za zunanje odjemalce dati: valjarna 106 milijonov ali 5 °/o več, težka kovačnica 490 milijonov ali 20 %> več, livarna 154 milijonov ali 13 »h več, mehanska obdelovalnica 315 milijonov ali 10 °/o več ter vzmetarna 108 milijonov din ali 11 °/o več od letošnje prodaje. Za dosego planirane proizvodnje in realizacije se predvideva, da se bo sedanje povprečje kadra od 2350 dvignilo na 2480 ali za dobrih 5 %> ob istočasni povečani produktivnosti dela, ki naj bi po planu porastla za okrog 4,5 °/o. Vzporedno in še v večjem obsegu s povečano proizvodnjo bo rastel tudi dohodek podjetja. Ta bo po predvidevanju plana pora-stel napram letošnjemu letu za 12 %>; čisti dohodek pa proccntualno ne bo v takem porastu, ker spada naše podjetje med pro-centualno najakumulacijska podjetja in s tem v visoki progresivni del lestvice za
razdelitev dohodka podjetja. Ker pa računamo na izboljšavo našega poslovanja ter relativno znižanje poslovnih stroškov, planiramo tudi paralelno povečavo čistega dohodka z dohodkom podjetja. To pomeni, da bo prizadevanje za izboljšavo našega poslovanja plodno za povečavo čistega dohodka in s tem tudi za nas.
Za izvršitev plana leta 1960 bo treba napraviti daljnje korake pri izboljšavi organizacije našega podjetja. Izpopolnjen bo sistem delitve osebnega dohodka, ki bo s svojim variabilnim delom poleg mesečne
Srečno novo leto! prevaljske neveste!
realizacije vezan tudi na mesečno gibanje poslovnih stroškov posameznih ekonomskih enot. Tovarna bo razdeljena na šest ekonomskih enot: topilnica, jeklolivarna, kovačnica, valjarna, mehanska obdelovalnica z vzmetarno ter uslužnostna dejavnost — vzdrževanje, promet, energija, uprava. Vršili se bodo mesečni obračuni izvrševanja planirane realizacije in gibanja proizvodnih stroškov ter iz teh rezultatov odrejal procent za izplačevanje dodatnega osebnega dohodka. S tako kompleksno delitvijo osebnega dohodka se bo dvignila poleg individualne tudi spodbuda za kolektivne ekonomske uspehe, kar nam bo garant za dosego proizvodnega načrta in povečanje dohodka podjetja. Posebna skrb bo morala biti pri tem usmerjena na izpopolnitev tehnološkega postopka ter popolno osvojitev novih artiklov, ki so v zvezi z našim programom neobhodno potrebni. V interesu povečanja plana in izboljšave kvalitete naše proizvodnje pa bo poleg trdnejše tehnološke discipline dosledno držati notranji red.
Plan predvideva znatna sredstva tudi za investicijsko vzdrževanje, zato je daljnje izpopolnjevanje naših osnovnih sredstev zajamčeno tudi v bodočem letu. Vsi obrati si bodo morali prizadevati za gospodarsko investicijsko vzdrževanje, ki naj poleg ohranitve sedanjih zmogljivosti proizvodnih naprav omogoči tudi olajšave pri delu, večjo produktivnost dela ter izboljšavo kvalitete proizvodnje. V te svrhe je namenjeno 288 milijonov din.
DELEŽ ZA BODOČNOST
Sledeče poslovno leto pa bo tudi uvodno leto za veliko investicijsko vlaganje v tovarniške objekte v zvezi s 15-letnim razvojem našega podjetja. Na podlagi posebne odredbe Zveznega izvršnega sveta se bo proizvodnja črne metalurgije 1972. leta dvignila na 3,100.000 ton surovega jekla. V tem sklopu se predvideva izgradnja naše železarne s kapaciteto 150.000 ton surovega jekla in kompletna predelava istega do finalnih litih, valjanih, kovanih in mehansko obdelanih artiklov. V sledečem letu bo zgrajen prvi del nove hale valjarne ter dograjen podaljšek kovačnice proti vzhodu za 36 m, kjer bo montirana dodatna 1800-tonska hidravlična stiskalnica.
Vzporedno z gradnjo tovarniških objektov bomo tudi v sledečem letu nadaljevali z obsežnimi deli na objektih družbenega standarda. Izgradnja na stanovanjskih objektih ne bo sicer tako obsežna, kot je bila v letošnjem letu, ko smo morali nadoknaditi odstranjene barake in izprazniti stanovanjsko stavbo v sklopu tovarne. Predvideva se, da bo v tem letu v gradnji približno 100 dodatnih stanovanj, poleg tega pa se hodo nadaljevala dela za urejevanje komunikacij, električnega omrežja in drugih komunalnih ureditev. Poleg izgradnje gasilskega doma bomo pristopili k povečevanju obratne ambulante in v kombinaciji z drugimi organi tudi k prvim gradbenim delom novega telovadnega doma pri gimnaziji na Ravnah. Omenimo lahko tudi, da so končno izdelani načrti in da ho v prihodnjem letu zgrajeno novo postajno poslopje in bo s tem končno rešen tudi ta, za kraj Ravne zelo pereči problem. V republiškem in okrajnem investicijskem planu pa je tudi gradnja ceste Ravne— Dravograd ter nadaljevanje do Maribora, kar bo pomenilo približanje našega kraja okrajnemu politično-gospodarskemu in preskrbovalnemu centru.
Tako obsežna investicijska izgradnja, ki je uresničenje enega dela perspektivnega plana, je možna le pod pogojem gospodarne uporabe sredstev, ki so nam na razpolago. Zavedati se moramo velikega za nas in za naše bodoče rodove važnega zgodovinskega poslanstva — obsežne naloge, ki nam je naložena: industrializacija spodnje Mežiške doline. To naše revolucionarno delo izgradnje novih modernih proizvodnih kapacitet, vira dohodkov in življenja ter istočasna izgradnja stanovanj in drugih objektov življenjske ravni oziroma izgradnja socializma na Ravnah, pa bo izvedljivo le pod pogojem, če bomo vsi za tem stremeli, predvsem pa ukrepali, ko odločamo o sredstvih, ki so nam na razpolago.
USPEH SKUPNOSTI
S tem bi zaključil oris našega poslovanja v letošnjem, sedaj že pretečenem letu. Uspehi, ki smo jih v tem letu dosegli, so brez dvoma plod vzajemnega dela občinske skupnosti, organov delavske samouprave, tovarniških političnih organizacij, umskih in fizičnih sodelavcev. Postali smo že precej vsklajen stroj, ki pa funkcionira le ob sodelovanju vseh sestavnih delov tega aparata, zato imajo za uspeh zasluga tudi v poročilu in sploh malokrat omenje-
ni obrati, oddelki in poedinci energije, vzdrževanja, prometa, odpreme pa tudi uprave. Rezultati, ki so bili doseženi ob relativno slabo zasedenem tehničnem in drugem strokovnem kadru, zgovorno dokazujejo napore, ki so morali biti vloženi, zato dovolite, da tem izrečem vso priznanje. Iskreno se zahvaljujem za trud, ki ste ga vlagali in ki je kronan z 10 milijardami letne realizacije vsem vam, dragi sodelavci. Istočasno vam prenašam tisočero čestitk in novoletnih voščil, ki so prišla iz vseh predelov naše domovine ter bližnjih in daljnih dežel. Med njimi pa je še posebno svetla čestitka našega častnega občana, podpredsednika Zvezne ljudske skupščine tovariša Franca Leskoška-Luke.
Z zahvalo za dobre želje vračamo vsem naše iskrene železarske pozdrave in najboljša voščila.
V spomladanski številki je »Koroški fu-žinar« razpisal nagrade za naj lepše okrašena okna s cvetjem in zelenjem.
Večinoma vsi, ki imamo majhne vrtičke precej daleč od stanovanja ali pa če tudi imamo vrt okrog hiše, se prav radi posvečamo gojenju cvetlic, pa naj bodo to vrtne ali lončne. Za tistega, ki nima nobenega vrta in je prijatelj narave, je glinasti lonček tisti del sveta, ki ga povezuje z rastjo, z vsakoletnim prebujanjem, cvetenjem in odmiranjem prirode. To prgišče zemlje, pa naj je v sobi ali na balkonu, nam omogoča, da živimo z rastlino, ki smo jo posadili. Težko čakamo njen razvoj in višek pričakovanja — cvet. Koliko nežnih pogledov in koliko misli, skrbi in čustev je posvečeno temu drobnemu delu življenja, ki nas razveseljuje v vsakem letnem času.
»Fužinarjev« fotograf je posnel nekaj balkonov na Čečovju, nekaj slik je ali pa
POČASTITEV VETERANOV DELA
Ob zaključku poslovnega leta pa se moramo tudi letos spomniti naših zvestih sodelavcev, ki so že 30 let vlagali svoje moči za rast in napredek naših fužin. Ti so:
Franc Cegovnik,
Aleksander Gracijansky,
Avgust Hartman,
Leopold Močnik,
Maks Vcčko in Mirko Veter.
Jubilantom iskreno čestitam z željo, da bi še dolgo ostali med nami in prenašali svojo strokovno sposobnost tudi na mlajše sodelavce.
Vam vsem, dragi sodelavci, in preko vas vašim svojcem pa želim
SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO!
še bo objavljenih v našem listu. Letošnje leto se je Čečovje že kar razcvetelo. Ureditev nasadov je doprinesla k videzu čistega, čednega in zdravega naselja. V nekaj letih bo vse še lepše. Tudi v starem delu mesta se trudijo za lepši izgled. Povsod seveda ni dana možnost, mnogokje pa bi se le dalo še kaj pripomoči, da bi stanovalci pod okna ali zraven njih lahko obesili zabojček ali lončke s cvetjem. Pot me je lepo sobotno popoldne začetkom oktobra zanesla v Ditingerjevo ulico; ne morem preko tega, da ne bi povedala, da je bila vsa tako praznično počiščena. Cvetje v oknih je doprineslo k temu, da mi je ostala v spominu kot godovna miza s šopkom. Še bom šla po tej uličici, pa čeprav ne bom imela nobenega opravka tod.
Pa še eno: slučajno sem imela priložnost razkazati naše mesto turistom iz tujine — po svoje razvajenim, saj so prišli takrat z
Te stvari nazadnje nikoli ni preveč, vendar tako daleč niti ne mislimo
Cvetje na domovih
Varujmo	imetje
Požar za požarom, škoda za škodo in nesreča. Tam septembra lani je cvetelo v Podpeci. Najprej skedenj pri Rajzerju, istega dne popoldne pa kar celo rudarsko naselje na Najbrževem. 22 družin je izgubilo vse in ostalo brez strehe. Seveda, gasilci pa tudi graničarji so pomagali reševati, a preden prideš v goro po petkilometrski strmini, kakor bi v nebesa lezel, je za lesene zadeve že prenozno, predvsem pa, ko najprej ugotoviš, da ni nikjer nobene vode. Pri Rajzarju so nekam še ubranili, na Najbrževem pa je šlo vse.
Novembra na vsem lepem je zacvetelo pri Avliju na Navrškem vrhu. Vode spet nobene in gasilci so tako rekoč z rokami strgali ognju hišo, a tudi na hlevski zgradbi in shrambah je zadosti škode. Gasilci so napravili pravo bravuro: mošt so reševali, ko so sodi že goreli, pa vse rešili.
Da ne bi bil presledek predolg, je kmalu nato posvetilo od Čičmana nad tovarno. Hiša, hlev in senik so bili tu pod eno streho, vode niti kaplje, pa gasi, če moreš. Tudi tu so bili gasilci le rokoborci in taktiki. Vseeno so staktizirali tako daleč, da ogenj niti stropa v hiši ni načel, čeprav je bilo okoli in okoli samo seno oziroma taka sprava.
Koliko škode, koliko nesreče!
Gasilce imamo vedno rajši, a to je premalo. Pazite, pazite! Bolje varovati, kot pa zanašati se na še take gasilce.
Recite tudi otrokom tako besedo in jih nadzirajte. Včasih izgleda, ko da starši nočejo več reči otrokom ničesar takega, česa ne smejo storiti. Menda se bojijo zamere ter čakajo na državo, naj ona še poučuje in pazi na otroke ter jim dopoveduje, kaj je in kaj ni prav.
Pazite in storite dolžnost v lastnem interesu!
dopusta iz Španije. Dobro poznajo Švico, Avstrijo, Italijo in Nemčijo, pa verjamete ali ne, da jim je bilo pri nas všeč in da jim je padlo v oči naše zelenje okrog hiš in cvetje na oknih in balkonih. Dejali so, da bodo še prišli k nam, tudi na daljši dopust. Niso pričakovali tako čedne ureditve industrijskega naselja. Menda mi sami ne vidimo vsega, kar imamo vedno pred očmi. Pa tudi obiski iz naših krajev so hvalili ureditev in nikomur prizadevanje stanovalcev ni ušlo, vsak mi je pohvalil cvetje, pa še to so hoteli vedeti, Če morda tovarna uredi zaboje in cvetje posameznikom. (Za svet bi bilo to žalostno — opomba uredništva.)
Glave pokonci, gospodinje, precej ste
V pogledu stanovanj moramo vedeti in priznati le-te stvari:
— Najprej so stanovanja tista reč, katere pri takem razmnoževanju na svetu nikoli ne bomo dohiteli. Nikoli se ne bo poleglo, vedno bodo manjkala. In ko bomo zazidali vse razpoložljive livade ter zlezli pod nebo, bodo .še vedno manjkala.
— Potem so stanovanja predvsem v našem kraju po osvoboditvi tista zadeva, ki se je mnogo, mnogo popravila. Resnično revolucionarni napredek za dobro ljudi. Domačini toliko bolj vemo, kakšna stanovanjska mizerija je bila tod, saj smo po tem sloveli. Pred vojno morda tri ali štiri stanovanja s kopalnicami. In kakšna si-rovšna po kotih. Danes po kratkih svobodnih letih nad 500 stanovanj s kopalnicami, kakšna oprema in svetloba! Seveda pa zaradi povečanega števila prebivalstva stanovanj še manjka, zato še kar naprej zidamo oziroma čakamo na skupnost, da
napravile letos! Prihodnje leto se zopet postavite z rožicami, saj to je v glavnem vaš trud. Pa dečve, ali poznate naš pregovor, ki pravi: »Kjer so rože, tam so dekleta«?
Vem, da imajo tudi možje smisel za gojitev rož, saj ni redkost, ko jih vidimo pri zalivanju in presajevanju in tako je prav, da s skupnim delom, ki je obenem tudi razvedrilo, uredimo to naše mestece, da bo takšno, kot koroški kraj mora biti. Vse to pisano cvetje nas razveseljuje, ljudem pa, ki nas obiskujejo ali hodijo skozi naše naselje iskat naravnih lepot na »Goro«, naj pove, da smo poleg velikih del sposobni ustvarjati tudi drobne lepote.
Vera Horjak
nam to reč čim prej oskrbi. Sami silno redko za to kaj prispevamo, najraje imamo stanovanja dodeljena in čim cenejša. To je nazadnje iz osebnih vidikov čisto naravno gledanje, dokler gre.
— Toda pri tako važni in dragi zadevi, kot so stanovanja, to prelahko stališče le ne more obveljati v nedogled. Bilo bi res prelahko in bi krnilo napredek, pa onemogočalo celo vzdrževanje napravljenega. Zaradi tega je sedaj skupnost postavila stanovanjske zadeve na podlago, da tu ne bomo več toliko samo čakali, temveč bomo stanovanja prav vrednotili in tako po svoje pomagali pri nujni gradnji oziroma vzdrževanju. Naj navedemo misli iz govora skrbnika in aktivista s tega področja, ki je za uveljavljenje boljšega stanovanjskega skrbstva dejal:
»Menimo, da je treba celotno naše življenje, če hočemo hitreje iti naprej, postaviti na čiste račune. Menda vam ni tre-
ba razlagati, da smo v najtežjih škripcih glede stanovanjskega vprašanja. Vidimo namreč, da če bomo šli po stari poti, da graditve stanovanj nikdar ne bomo dovolj stimulirali, je tudi ne zadosti pocenili in tudi nikdar ne bomo dosegli, da bi ljudje s stanovanji prav razpolagali. Vidimo, da se danes niti ne štedi s stanovanjskim prostorom, da se hiše, ki na stanarini ne dobivajo zadosti, ne obnavljajo in da se danes posamezniku ne splača graditi svojega stanovanja, ampak se mu bolj splača od družbe stanovanje zahtevati. Mislimo, da je treba na vse načine pospešiti zainteresiranost za gradnjo in za vzdrževanje stanovanj. Zato uvajamo razne ukrepe, med njimi n. pr. tudi predplačila pri tistih zavodih in zadrugah, ki bodo gradile stanovanja. Tako bi mi tu radi zajeli tudi tistih nekaj sto tisoč dinarjev, ki jih nekatere družine imajo, da ne bodo dajale v male oglase: ,Dajem visoko nagrado za sobo,' ampak bodo raje dali denar v stanovanjsko izgradnjo in si na ta način zagaranti-rali bodoče stanovanje. Danes o tem ne bi na široko govoril, kaj vse bo pomenil novi zakon o povečanju stanarin, hotel sem poudariti, da želimo, da bo tudi tukaj delavec materialno zainteresiran. Menimo, da je edino na ta način, da povežemo materialni interes proizvajalca z družbenim interesom, mogoče graditi socialistične družbene odnose. Če bi namreč smatrali, da je država tista, ki bo za vse skrbela, potem bi lahko ljudje mislili, da oni lahko samo negodujejo, in če se jim kaj ne zdi v redu, zahtevajo, da jim pride nekdo ,od države* urediti stvari.«
Da, več jih bo po novem stanovanjskem zakonu mislilo tudi na stanovanje ter na ta način pri oskrbi te nujne zadeve tudi več sodelovalo. Marsikdo, ki se do sedaj na stanovanje niti spomnil ni, razen ko ga je zahteval, ter vse morebitne možnosti raje drugače potrošil, bo sedaj mislil tudi na stanovanje in šele pozneje na — avtomobil. Kakor bo kdo pač mogel, interes je sedaj tu za vse.
O NESREČAH PRI DELU
Mesto podrobnega statističnega prikaza o obratnih nezgodah ter takih primerjav ob zaključku leta objavljamo kratke ugotovitve oziroma ponovitve:
1. Pogostost nesreč pri delu je v 1. 1959 hvalevredno nadalje padla.
2. Ni pa to zadosti, kajti izguba zaradi nesreč pri delu (izpad dnin itd.) je celo narastla. Obžalujemo žrtve in beležimo vrsto hudih poškodb.
3. Res je naša železarna v okviru železarske skupnosti Jugoslavije prva po uspehu horbe proti nesrečam pri delu in smo po goli statistiki celo boljši kot nekatere železarske skupnosti tradicionalnih industrijskih evropskih dežel, vendar za naše delovne razmere (naprave in značaj dela) je ob vseh takih primerjavah pri nas vsaj še polovica preveč tega zla.
Že samo nekoliko večja pažnja vseh sodelavcev bi ga lahko zrušila na srečnejšo in častnejšo mero.
Sodelujte vsi in vsak dan, da potolčemo tega vraga in ustvarimo zadovoljivejšo višino kulture dela ravenskih fužin!
STANOVANJE
Bolezenskih izostankov Je preveč
Delavski svet odredil raziskavo
Ker dnevno izostaja od dela cela vrsta sodelavcev, so zato drugi toliko bolj obremenjeni, kar spet vodi do prekomerne izčrpanosti in v bolehanje
Pogostnost bolezenskih izostankov pri našem podjetju je v preteklem letu kar naprej naraščala. Povprečno je bilo na »bolniškem«, kot navadno rečemo, kar preko 150 sodelavcev dnevno oziroma smo se gnetli okoli izdaje bolniških listov, kakor da bi bil smisel zaposlitve pri Železarni Ravne prvenstveno — socialno zavarovanje.
Saj je nazadnje vse v redu, da ne bi kdo narobe razumel, češ: sedaj pa hajka na maroderje... Ne tako, bolezni so bile in še bodo, kajti ob vsakem dobrem je zajamčeno tudi nekaj slabega, da se ljudje ne prevzamejo. Toda s tako visokim bolezenskim staležem (dvignil se je preko 6 in narastel skoro na 7 °/o) je postala Železarna Ravne najslabša izmed vseh podjetij v Mežiški dolini ter izstopa s to svojo izgubo na vsem področju socialnega zavarovanja. Na primer predvsem delovna skupnost rudarjev v Mežici je v isti dobi izboljšala stanje daleč pred nas, ko vendar ne moremo reči, da bi bile v rudniku angelske delovne okolnosti napram našim in da bi tam delali drugačni Korošci.
To pa je torej nekaj drugega in je razumljivo, da je moral ta porast — kot čisto ravenski izpad — krepko opozoriti. Ob dolžnem zanimanju in ob interesu vseh je prišla stvar pred delavski svet, ki je zadevo obravnaval že ob pregledu polletnega poslovanja podjetja ter odredil podrobno raziskavo tega minusa s povabilom socialnega zavarovanja in zdravstvenih ustanov, interno po obratih pa od primera do primera. Dejstva, da bolniški stalež tako izstopajoče narašča prav pri našem podjetju, namreč ni mogoče kar tako požreti. Ali zaposluje tovarna res toliko več bolnih oziroma za delo pri težki industriji prešibkih ljudi ali pa je vzrok še drugod. Drži le, da ni razumljivo in ni potrebno, da bi imeli tu posebni — višji bolniški stalež kot pri drugih podjetjih. Če pa je, potem morajo biti tu tudi neke posebne pomanjkljivosti, ki jih moramo odpraviti.
Ta podrobna raziskava je pokazala na gotove vzroke, in sicer na take in take. Poglavitno je, da jih je prikazala oziroma jih bo pri nadaljnjem zasledovanju še pokazala, kajti slabo moremo odpraviti šele, ko ga spoznamo.
Ob skupni dolžnosti in predvsem ob skupnem interesu prizadevanja za izboljšanje stanja pa prinašamo v naslednjem opozorila iz poročil posameznih forumov, da problem čim širše spoznamo in slabosti čim širše napademo.
DOLŽNOSTI IN RAZUMEVANJE
(Opozorila s skupščine socialnega zavarovanja naše podružnice)
»Prav je, da pri nas vsi ljudje v mestih, tovarnah in na deželi vedo, kaj vse jim nudi napredna zakonodaja zdravstvenega
zavarovanja. Če si poučen, potem ni pomote, da bi terjal premalo ali preveč.
Večkrat smo že pisali in hudovali smo se, če so kje skušali z birokratskimi neživljenjskimi postopki okrniti pravice zavarovancev. Kritizirali smo tudi, če je zdravstveno osebje sicer nudilo zdravstveno uslugo, ni pa bilo prijazno do ljudi — kajti tudi pravilen odnos do bolnika sodi k pravici, ki jo imajo zavarovanci.
Pa zasučimo to lepo stran, na kateri piše »Imamo pravico« in poglejmo na drugo, kjer je zapisano še »dolžnosti in razumevanje«.
Tako je stalo nedavno v enem naših največjih dnevnikov.
Namen današnje skupščine je v glavnem ta, da tudi mi pogledamo to drugo stran, kjer bomo našli tudi besedo dolžnosti oziroma vsaj razumevanje. Do sedaj smo več ali manj na vseh skupščinah poudarjali naše pravice, premlevali naše finančno stanje, ugotavljali močan napredek zdravstvene službe in obenem močan porast staleža delazmožnih.
V zadnjih letih je na območju naše občine zdravstvena služba močno napredovala. To je bilo na zadnjih naših skupščinah nesporno ugotovljeno, kakor je tudi danes nesporno dokazano, da je kljub tej visoko razviti zdravstveni službi odstotek delanezmožnih višji kot v prejšnjih letih, čeprav smo pričakovali obratno. Čudno: čim več zdravnikov, čim več specialističnih ordinacij, tem več bolnikov. Ljudje se torej krepko zavedajo, da plačujejo socialno zavarovanje zato, da lahko ob vsakem času delajo dren v čakalnicah ambulant, ne le, če je treba zdraviti ponedelj-skega mačka, ampak pri nekaterih tudi zato, da dosežejo bolniški dopust za delo doma ali pa da se z vsemi mogočimi preiskavami prepričajo, če se jim le ni morda samo dozdevalo, da jih vse boli itd. V poročilu obratnega zdravnika je nekaj bližjih navedb oziroma opozoril.
Tako ravnanje ni le izkoriščanje pravic, ampak obenem zelo netovariško do resnično zbolelih sodelavcev in končno pomeni grobo razsipavanje družbenega denarja ter tako posredno tudi udarec po lastnem žepu. Da je tako ravnanje skrajno netovariško do sodržavljanov kakor do zdravstvene službe, je jasno.
Na tem mestu želimo prikazati finančno škodo, ki nastaja s takim ravnanjem in ki — če tudi le posredno — vendar prizadene zavarovanca samega. Kar spomnimo se na posebni dopolnilni prispevek posameznih podjetij z visokim staležem delanezmožnih. Ali ne bi bilo bolje ta denar uporabiti za zvišanje življenjske ravni sodelavcev dotičnega kolektiva.
Podatki nam kažejo iz leta v leto večji porast izdatkov za zdravstveno zavarovanje. V zveznem merilu je bilo v letu 1958 izdano za zdravstveno zavarovanje v vsej
državi 76 milijard 388 milijonov dinarjev, medtem ko je bilo leta 1955 le 40 milijard 888 milijonov dinarjev, to se pravi, da so izdatki porasli za 87 °/o, medtem ko je število zavarovancev v istem času poraslo le od 2,479.000 na 3,021.000, kar znese le 21°/o. Zaradi nesposobnosti za delo je naše gospodarstvo izgubilo 40,734.000 delovnih dni, to je toliko kot če bi vse leto mirovala tovarna s 130.557 delavci. V republiškem so ti podatki naslednji: za zdravstveno zavarovanje je bilo izdanih v letu 1958 11 milijard 647 milijonov, a v letu 1955 pa 6 milijard 181 milijonov, porast znaša 88%, medtem ko je število zavarovancev od leta 1955, ko jih je bilo 368.000, naraslo v letu 1958 na 426.000 ali 15%. V republiškem merilu je bilo izgubljenih v lanskem letu zaradi nezmožnosti za delo 5,656.000 dni ali če uporabimo isti primer kot v zveznem merilu, bi ti bolniki predstavljali tovarno z 18.121 delavci skozi vse leto.
V našem mariborskem okraju je bilo lansko leto izdanih za zdravstveno zavarovanje 2 milijardi. 477 milijonov dinarjev ter je bilo zaradi delanezmožnosti izgubljenih 1,223.124 dni, kar predstavlja kolektiv s 73.920 zaposlenimi skozi vse leto. Podatki za našo občino so več ali manj znani, naj jih tukaj ponovimo le zaradi primerjave. Izdatki v lanskem letu so znašali za zdravstveno zavarovanje 209,380.000 dinarjev in je bilo zaradi bolezni izgubljenih 119.080 dni. Ti dnevi bi lahko dali družbi tekom vsega leta toliko kot neko gospodarsko podjetje s 381 zaposlenimi. Podatki za I. polletje leta 1959 so v primerjavi s prejšnjim polletjem tako v zveznem, republiškem in okrajnem merilu nesorazmerni porast stroškov za zdravstveno zavarovanje. Na področju prevaljske podružnice je bil povprečni stalež delanezmožnih ob času poročanja 4,12%, medtem ko je v letu 1959 porastel na 5,23 %. Iz teh razlogov so leta 1959 tudi izdatki za
31,570.000	višji od prejšnjega leta.
V zveznem merilu bo na ta način prekoračen že strošek 100 milijard. Če nas ne bi noben drug razlog silil k razmišljanju o visokem staležu, bi nas morali zaskrbeti ti visoki izdatki.
Vprašujemo se, ali je zdravstveno stanje naših delovnih ljudi res iz leta v leto slabše, kljub vedno boljši zdravstveni službi. Primer iz naše občine nam kaže, kakor bodo pokazala tudi druga poročila, da menda ne znamo ceniti te dobrote in se zdravstvena služba tudi izkorišča. Dokaz temu jc najvišji stalež delanezmožnih na našem območju, medtem ko je pri vseh ostalih podružnicah nižji. Okrajno povprečje je za cel odstotek nižje, prav tako republiško.
Marsikomu že preseda vedno ponavljanje in govorjenje o tem stanju, vendar dokler bomo govorili in ničesar ukrenili
Naš dom na Adrijl
se stanje ne bo zboljšalo, ampak kvečjemu poslabšalo. Vse dokler bo med zavarovanci prevladovala samo miselnost: »Zakaj pa plačujem socialno zavarovanje, pravico imam ...!« se stanje ne bo izboljšalo, temveč mora biti le slabše.
Na tem mestu hočemo ponovno poudariti, kar je že bilo iznešeno na širši seji sveta za zdravstvo, ker je prav in potrebno, da to zvedo vsi naši zavarovanci.
Na vseh naših skupščinah in sejah govorimo, razpravljamo in iščemo vzroke visokega staleža. Večkrat navajamo, da je temu stanju krivo ostro podnebje, prezaposlenost zdravnikov, neurejena družbena prehrana, kakor tudi slabosti domačih kuhinj, vožnja na delo, velika oddaljenost od delovnega mesta, zastareli obrati, pol-proletariat itd. Brez dvoma, da nekateri od navedenih vzrokov po svoje vplivajo na to stanje, vendar glavnega vzroka ne morejo nositi, če namreč pogledamo sta-lež delanezmožnih iz stare Jugoslavije, vidimo, da je znatno nižji; na drugi strani pa vemo, da so bili delovni pogoji pod kapitalističnim družbenim redom mnogo slabši kot danes, podnebje se od tistih časov tudi ni spremenilo, le obrati so bili mnogo bolj zanemarjeni, kot so danes.
Poglejmo podatke o staležu ter vzroke, ki so jih takrat navajali. Ti podatki so iz vsakoletnih poslovnih poročil Glavne bratovske skladnice v Ljubljani, kjer so bili zavarovani rudarji in metalurški delavci. Na našem območju so spadali pod to zavarovanje mežiški in leški rudarji ter ravenski železarji, ki jih je bilo 1. 1929 v Mežici 1044 na Lešah le 189 in na Ravnah 387 Članov, a leta 1938, to je 10 let pozneje, v Mežici le še 943 in na Ravnah 333 poleg 76 tako imenovanih manjpravnih članov v Mežici in 40 na Ravnah. Leških rudarjev poročilo tega leta ne omenja več.
V letu 1929 je znašal torej povprečni stalež bolnikov 3,76 °/o ter se pisec poročila
že zgraža, da je zelo visok in da bi bilo treba posvečati »še večjo pažnjo simulan-tom ter brezvestnim škodljivcem skupnosti in pa bolnikom, ki se iz malomarnosti ali nagajivosti ne drže zdravnikovih navodil ter s tem zavlačujejo zdravljenje«. Nadalje pravi omenjeno poročilo takole: »Mnogo bi se dalo doseči za zboljšanje gospodarstva pri bolniških blagajnah, tudi če bi gospodje zdravniki, ki sicer lahko gledajo s polnim notranjim zadoščenjem na svoje samaritansko delo, svojo zdravniško skrb usmerili s kurativne tudi na represivno pot. Pomagali naj bi ne le obolelim zavarovancem, temveč tudi skrbeli, da se slučaji obolenj kolikor mogoče omeje. Zato naj bi navajali zavarovance, osobito pa matere, s poukom in predavanji, kako obvarujejo sebi in svojcem zdravje ter se ubranijo zlasti nalezljivih bolezni.«
»Pa ne samo zdravnikom naj bi bila skrb za zdravje naših rudarjev,« nadaljuje poročilo, »temveč vsak posameznik bi moral skrbeti, da ostane zdrav on sam, njegova rodbina in tovariši.« V letu 1931 je bil stalež 3,77 °/o, leta 1933 je porastel na 4,12 fl/o, a je v letu 1934 zopet znižan na 3,72 °/o in v letu 1935 celo na 3,02 %>, a se poročevalec znova pritožuje, da je visok in da znaša še nekoliko več kot pri drugih institucijah za socialno zavarovanje ter opravičuje, da je to pri težkih delovnih prilikah v rudarskih obratih razumljivo. Poročila navajajo skozi vsa leta tudi vrste bolezni, na katerih so največ bolovali. Kot rdeča nit se skozi vso to dobo vleče na prvem mestu bolezen prebavil, ki stalno in znatno prekaša ostale bolezni. »Dali so posebne ali težke delovne prilike krive temu pojavu, morebiti škodljivi izparki v raznih obratih, še ni ugotovljeno. Eden od najboljših preventivnih ukrepov za znižanje odstotka bolezni prebavil je čim večje razširjenje zobozdravljenja.«
Ali se danes, skoro po 30 letih, ne sprašujemo prav tako, le vzroke navajamo druge in odstotek delanezmožnih je porastel skoro za 70 °/o. Kakšna slika bi se pokazala, če bi primerjali današnji stalež z odstotkom, ki je bil v teh letih pri drugem nosilcu socialnega zavarovanja, pri Okrožnem uradu za socialno zavarovanje delavcev, kjer je bil na vseh koncih in krajih alarm, če je odstotek presegel številko 3. Pa se takrat na delovnih mestih niso delile razne malice, higiensko tehnična zaščita še tudi ni bila tako razvita, na delo so tudi takrat prihajali precej daleč in večinoma peš, posebno pa je od takrat napredovala medicinska znanost. Vendar iz-gleda, da niti znanost niti ostali ukrepi ne morejo ustaviti pohoda bolezni, ki skoro iz leta v leto narašča in je v prvih mesecih leta 1959 dosegla vrhunec, ker je znašal povprečni mesečni odstotek preko 6 °/o. Kaj je vzrok, ali smo postali res oranževci in limonovci, kakor je to upravičil neki naš zdravnik, da nas vsaka sapica podre in vrže na bolniško posteljo. Pogled na kartone posameznikov pri podjetjih z najvišjim odstotkom bolnikov pa nam pove, da večinoma bolujejo iz meseca v mesec iz leta v leto približno isti ljudje. Med njimi so tudi resni bolniki, zlasti med ljudmi, ki so II. svetovno vojno preživljali v vrstah borcev NOV, v izgnanstvu, po koncentracijskih taboriščih itd. To so bolniki, ki jim je naša skupnost dolžna posvetiti vso skrb. Toda pogosto se opazijo tudi taki, in na žalost so to predvsem mladi ljudje, ki so vsak mesec bolani le po nekaj dni. Ko smo o tem razpravljali z zastopniki podjetij, smo ugotovili njihova delovna mesta kot ena izmed lažjih. Ni takih veliko, odstotek ali nekaj več jih je, zato moramo tej peščici, ki s svojim početjem in izkoriščanjem jemlje ugled resnim bolnikom, dopovedati, da jemljejo s svojim ravnanjem denar iz žepov svojih
Razburjenje pri hiši zaradi visokega bolniškega staleža nikakor ni pretirano oziroma vsa ta dolga razprava o tem vseeno ni preobširna, kajti pri ravenskih fužinah nočemo biti in ni treba, da bi bili najslabši. Na drugi strani pa je nujno, da zvemo o vsem tem vsi, ker je izboljšanje stanja odvisno od razumevanja vseh.
sodelavcev. Kapitalistični družbeni red je delavce, ki so pogosto bolovali, enostavno odslovil. Je bil to za dejanske bolnike Skrajno krivičen ukrep, vendar pa so s tem dosegli to, da so se ljudje bali bolo-vati in so zaradi tega tudi sami zelo pazili na svoje zdravje. Morda za današnje prilike še bolj veljajo navedbe iz poročila kot pa za tisti čas, pred 30 leti, namreč, da ni samo zdravnikom poverjena skrb za zdravje našega delovnega človeka, temveč vsak posameznik bi moral skrbeti, da ostane zdrav on sam, njegova družina in tovariši. Še najbolj razvita zdravstvena služba in ne vem kakšna higiensko tehnična zaščitna sredstva nam prav nič ne hasnejo, če sami ne pazimo na svoje zdravje, če se na primer razgreti od peči in drugih agregatov hladimo na raznih prepihih, ne uporabljamo zaščitnih sredstev, mesto tople pijače gasimo razgreti žejo z mrzlo vodo. Koga naj dolžimo za svojo bolezen, če v svojem prostem času s prekomernim naporom kjerkoli, morda s šušmarstvom itd. utrujamo svoj organizem, da pridemo na delo bolj izmučeni, kakor z dela odhajamo. Ali ni zadosten dokaz za to »nesrečni« ponedeljek, ko beležimo največ nezgod, ko so naše ambulante najbolj polne, dasi bi morali biti po izdatnem nedeljskem počitku in poštenem razvedrilu ta dan najbolj spočiti in zdravi. Pri tem igra prav gotovo svojo vlogo tudi alkohol. Tu nam nihče ne more pomagati, če si nočemo sami. Dolžnost vseh družbeno političnih organizacij je, da nas one na to opozarjajo in v tem vzgajajo, da se vzbudi prava zavest. Tudi gospodarske organizacije bi lahko v znatni meri vplivale na svoje kolektive, jih opozarjale, izpopolnjevale varnostne naprave, imele tesnejše stike z zdravstveno službo in opozarjale na razne navade in razvade pogostih bolnikov, katerim je morda v podjetju bila odbita prošnja za neplačan dopust in so potem skušali uveljaviti ali izsiliti svojo zahtevo preko ambulante. Mnogo je še podjetij, ki mislijo, da so storila vse, če v redu plačujejo prispevek za socialno zavarovanje, vse ostalo pa je briga socialnega zavarovanja. V svoji kratkovidnosti mnogi ne vedo, da povzročajo pogosti izostanki največjo škodo podjetju samemu z izpadom na produkciji in šele v drugi vrsti socialnemu zavarovanju. Tu bomo morali najti neko skupno točko, kajti le v najtesnejšem sodelovanju družbenih organizacij od ZK preko SZDL in sindikalnih podružnic z zdravstveno službo bomo od praznega besedičenja in razpravljanja prišli do dejanskih ukrepov in uspehov.
Ljudem pa, ki se za opozorila kaj malo brigajo in ki mislijo, da je njih glavna skrb v tem, kako bi izkoristili ugodnost naših delavskih pridobitev, med katerimi je prav gotovo na prvem mestu socialno zavarovanje, je pa treba dopovedati, da se
delavski razred ni boril za svoje pravice zato, da bi jih gotovi izkoriščali na račun in v breme skupnosti za svoje ozke popolnoma osebne interese. Če ne gre z lepa, pa z manj lepa! Tem večnim kratkotrajnim bolnikom, ki tako pogosto obiskujejo naše ambulante, je treba posvetiti vso pažnjo, jih temeljito preiskati, če treba tudi po najboljši specialistični službi in če pri vsem tem ni mogoče najti znakov bolezni, je treba odkrito povedati: tovariš ali tovarišica, pojdi na delo! Če pa ti delo ne diši, pa si svoje izjeme uredi na svoj račun, ne pa na račun svojih sotovarišev, ki s poštenim delom ustvarjajo pogoje za jutrišnji boljši dan. Nikjer ni rečeno, da bi moral delomrzneže socializem tolerirati in jih podpreti v njihovem sebičnem delu. Takih izkoriščevalcev je na srečo malo, a prav zato je še bolj potrebna borba proti njim, da ne bodo resni bolniki po krivici poslušali očitke, ki veljajo le tem.
Pri vsej tej borbi pa je prva angažirana zdravstvena služba. Če so že pred 30 leti ugotovili in trdili, da se morajo zdravniki v prvi vrsti posvečati preventivni zdravstveni službi, ker je zmeraj bolje bolezni preprečevati kot pa jih potem zdraviti, velja to še predvsem danes. Prav posebno pa velja to v naši občini, kjer je nad 90 %> vsega prebivalstva socialno zavarovanega. Vsi pa moramo zdravstveno službo podpreti. Naši zdravniki bodo pri svojem delu deležni toliko zaupanja in spoštovanja, kolikor si ga bodo znali pridobiti. Prav gotovo si znanje zdravnika ne bo pridobilo posebnega ugleda in spoštovanja, če se bodo zlorabni zavarovanci lahko vtihotapili v stalež, kadarkoli se jim bi zljubilo, saj so nekateri namišljeni bolniki tako rutinirani, da jih je le stežka odkriti in skušajo zdravnikom že kar diktirati metodo in stalež, kakor tudi zdravila.
Poglavje za sebe so obiski na domu. Tudi ta služba je zadnje leto šla v širino, da je skrajni čas napraviti temu konec, ker gre v številnih primerih za izkoriščanje zdravstvene službe in za komoditeto zavarovancev.
Zgodili so se primeri, ko zdravniki ob času obiska bolnikov sploh niso našli doma, ampak so bili kjer koli drugod. Tako ravnanje povzroča dvojno škodo. Po nepotrebnem povzroča stroške socialnemu zavarovancu ter delo zdravstveni službi, na drugi strani pa nepopravljivo krivico sotovarišu, ki je dejansko bolan in bi mu lahko pomagala le hitra zdravniška intervencija, zdravnika pa ne bi bilo, ker bi bil na takih neresnih obiskih. Temu se da od-pomoči edino s tem, da zdravniki tudi sami ožigosajo slučaje izkoriščanja in sebičneže kaznujejo s tem, da označijo obisk na domu kot nepotreben.
Vsi moramo pomagati, da se bo naša zdravstvena služba začela pečati predvsem s preventivo, in sicer ne le zato, ker je ta
najbolj učinkovita, marveč tudi zaradi tega, ker je to najbolj humana oblika zdravstvene zaščite delovnih ljudi.
Mnogi so mnenja, da so današnje pravice socialnih zavarovancev preširoke, predemokratične in bi jih bilo treba omejiti z nekimi administrativnimi ukrepi. Nedvomno bi z udeležbo zavarovancev pri izdatkih, na primer za zdravila ali za zdravniške preglede, znižali stroške socialnega zavarovanja ter bi si marsikateri zavarovanec premislil, preden bi preveliko koristil eno ali drugo uslugo zdravstvene službe, češ saj nič ne stane. Vendar bi lahko posploševanje tega načela sprožilo vrsto neugodnih posledic za zdravje in življenjsko raven delavcev in njihovih družin. Problem je potemtakem največ v razsipniškem odnosu premalo zavednih in nediscipliniranih zavarovancev, zlasti novih delavcev z dežele, do sredstev socialne in zdravstvene zaščite oziroma neupravičeno izkoriščanje prednosti socialnega zavarovanja. Ta pojav je treba vztrajno'odstranjevati tako z idejno političnim, kakor z vzgojnim bojem proti pomanjkljivi zavednosti in egoizmu.
To naj vsem nam zraste v meso in kri in naj bo stalen način vzgoje socialnega zavarovanca.
Ogromna sredstva, ki jih daje naša skupnost za socialno zavarovanje, so dokaz solidarnosti našega delavskega razreda in pripravljenosti, da poskrbi za tiste, ki v določenem objektivnem položaju ne morejo sami skrbeti zase, ne gre pa jih izkoriščati.
Toliko iz omenjenega poročila o previsokem bolniškem staležu. V tem smislu objavljamo še razpravo obratnega zdravnika na seji upravnega odbora podjetja. Za visoki bolniški stalež namreč radi dolžimo zdravnike, češ da so preveč »radodarni«, pa smo culi, kar smo hoteli.
O drugi plati pripomb Socialnega zavarovanja — pomanjkljivosti zdravstvenih in socialnih ustanov itd., ki delajo težave zavarovancem pri uveljavljanju njihovih pravic, oziroma ko iščejo to pomoč, bomo povedali drugič (če se stvari ne bi medtem naprej popravile). Včasih je namreč teh raznih potov in sitnosti, ki jih ima bolnik, preden pride kje na vrsto, toliko, da raje ozdravi, kot pa bi se izpostavljal in trudil naprej.
PRVO TOVARNIŠKO GLASILO
Po industrijsko razvitih deželah je tovarniški tisk precej razširjen. V Ameriki izhaja menda kar okoli 6000 takih glasil, na Angleškem 1200, na Nizozemskem 350, v Franciji 200, v Švici 120, v Zapadni Nemčiji 100, na Švedskem 80, v Belgiji 60 itd. Jugoslavija se je z industrializacijo hitro pridružila in imamo danes menda že nad 80 takih tovarniških glasil.
Prvi tovarniški list je izšel na Angleškem leta 1887 pri podjetju »Waston and Viney Ltd« z nazivom »HAZELLS MAGAZINE«.
V Jugoslaviji je najstarejši vsekakor list industrije obutve in gumijastih izdelkov v Bo-rovu »BOROVO«, ki je začel izhajati pred 25 leti.
»KOROŠKI FUZINAR« je s svojimi desetimi leti torej še mladenič kljub temu, da so koroške fužine eno na drugo stare že preko 200 let.
A TAKO? POTEM PA SE BOLJŠE . . .!
Vzroki porasta bolniškega staleža in predlogi za izboljšanje stanja
Iz analize šefa obratne ambulante dr. Bogomirja Celcerja na zasedanju upravnega
odbora železarne
Vedno znova ugotavljamo, da je stalež bolnikov v primeri z lanskim in preteklimi leti sploh neprimerno narastel, da je bolehanje oziroma bolezensko izostajanje sodelavcev doseglo takšne razmere, da predstavlja resno oviro v produkciji in realizaciji proizvodnih načrtov.
Skoraj tedensko sprejemamo razne okrožnice in dopise, v katerih se Zavod za socialno zavarovanje, socialni oddelki pri podjetjih, okrajni organi socialnega zavarovanja itd. zanimajo za gibanje staleža in predvsem, zakaj je stalež bolnikov v nenehnem porastu, zakaj se ambulantna služba razvija nekam nezdravo in se vedno globlje utaplja v kurativi ter ne najde časa za preventivno delo.
Ni nam treba posebej zagotavljati, da je v interesu nas vseh, da bi bil stalež bolnikov čim nižji, da bi enkrat prenehalo prerivanje bolnikov pred vrati ambulant in da bi se predvsem v obratnih ambulantah mogli posvetiti svoji glavni nalogi — zapostavljeni preventivni službi.
Doživljamo pa nemogočo situacijo, da je v mesecu juliju in avgustu, ko ni nobenih epidemij influence, ko ni množičnega pojava prehladnih bolezni, ki je predvsem značilen za zimske mesece — vsak dan pred vrati ambulante povprečno 60 ljudi, da delamo enako napeto in naporno kot sredi zime in da začenjamo sovražiti ta način dela ter postajamo nezaupljivi do vsega in vsakogar. Po nekaj dni skupaj ne vidimo včasih resnega bolnika, ubadamo se s pojavi in »boleznimi«, pri katerih bi si ljudje za malo dobre volje lahko pomagali sami.
Ugotavljam in mislim, da pri tem nisem osamljen, da je lahkomiselna obremenitev in celo zloraba zdravstvene službe in socialnega zavarovanja s strani zavarovancev dosegla takšno stopnjo, da se začenja dušiti sama v sebi. Zahvaljujoč široko-grudnosti zakonov o socialni in zdravstveni zaščiti po eni in brezskrupuloznem uveljavljanju svojih dejanskih in namišljenih pravic s strani zavarovancev po drugi strani, smo dosegli položaj, ki je na meji nemožnosti, položaj, ki predstavlja ogromno — in kar je posebno slabo — marsikaj nepotrebno in nekoristno obremenitev narodnega dohodka.
Zadeva je v stalnem porastu. Le nekaj podatkov:
V prvem polletju leta 1958 so znašali skupni stroški na enega zavarovanca (na področju podružnice ZSZ Prevalje) 11.691 dinarjev — brez ozira na to, ali je med tem časom kdaj poiskal zdravniško pomoč ali ne. V prvem polletju letošnjega leta pa znašajo ti izdatki 15.400 din, to je skoraj 40 % več kot lani.
Ne bi vas prehudo obremenjeval s številkami, ki so vam na razpolago v mesečnih poročilih Zavoda za socialno zavarovanje ter v naših mesečnih poročilih. Rad bi prikazal naša opažanja in izkušnje v zvezi s porastom bolniškega staleža in po-
stavil nekaj več ali manj konstruktivnih predlogov za izboljšanje tega stanja, ki postaja že prav patološko.
Štalež zaposlenih se v enem letu ni bistveno dvignil, vendar se je stalež bolnikov dvignil od 123, kolikor znaša julijsko povprečje za leto 1958, na približno 160, kar je julijsko povprečje bolnikov v sta-ležu za leto 1959. Z ozirom na to, da jih je bilo novembra do januarja 1959 v sta-ležu povprečno 165—170, je to za poletni mesec izredno visoka številka, ki se ne da razložiti z ničemer pametnim.
Imamo vsekakor tudi resne bolnike — predvsem kronične okvare prebavil, rane na želodcu in dvanajsterniku, specifična pljučna obolenja, akutne infekcije dihalnih organov ter lažje in težje poškodbe pri delu in izven tovarne, ki se jim seveda posvečamo z vso resnostjo. Imamo pa po drugi strani primere, da se ljudje pričenjajo javljati zaradi malenkosti, ki bi se nam v drugačnih razmerah zdele smešne, a smo jih danes prisiljeni obravnavati prav tako resno kot vse drugo, ker smo sicer takoj izpostavljeni očitkom in prikritim grožnjam, češ: jaz prav tako plačujem zavarovanje kot vsak drugi in sem prav tako upravičen do vse pozornosti...
Nobeden izmed primerov, ki jih navajam, ni izmišljen, ampak sem ga sam doživel pri delu: ljudje so prihajali zaradi nekoliko udarjenega mezinca, med delovnim časom se je oglasil zaradi slabega apetita (brez drugih težav s strani prebavil), oglašajo se zaradi običajnih glavobolov (seveda »nujno«, med delovnim časom, posebno ob ponedeljkih), nekdo se je
pri delu preveč prepotil, drugi se poti premalo — kar bi seveda utegnilo biti »nevarno« in je bolje poiskati zdravnika, nekdo zvečer težko zaspi, drugi se zjutraj posebno težko prebuja, nekoga je nekaj dni bolel zob, zaradi katerega ni mogel jesti kot običajno in se je zaradi tega seveda počutil nesposobnega za delo, zaradi malenkostne praske na prstu (na katero se pri domačem delu ne bi niti ozirali), je treba — če že plačujemo zavarovanje — po ves teden hoditi na prevezave. Pri razporeditvi na delovno mesto, ki mu ne »diši«, se tak »bolnik« naenkrat spomni, da je pred desetimi leti imel neki prelom kosti, ki ga seveda sedaj pričenja boleti in »pri najboljši volji« ne more več opravljati dela, ki mu je dodeljeno.
Tisoč takšnih in podobnih »bolezni«, za katere si ne bi nikoli predstavljal, da bi lahko postale vzrok delanezmožnosti, se sedaj pojavljajo kot dnevni problemi, okoli katerih je treba izgubljati čas, preverjati navedbe bolnikov, pošiljati na preglede, prepričevati in dokazovati in vse to pri zavesti, da pred vrati čaka še šestdeset ljudi, med katerimi so tudi resni bolniki, ki pričakujejo in so potrebni takojšnje pomoči — to je naloga, ki ne zahteva le mobilizacije vseh fizičnih in psihičnih sil, ampak tudi veliko mero potrpežljivosti in samopremagovanja.
V vseh dvomljivih primerih je borba za sprejem v stalež trda, nakopavamo si sovraštvo in nepriljubljenost pri pacientih. Pri rastočem številu poskusov zlorabe se vsiljuje druga realna nevarnost: ker smo dan za dnem obremenjeni z ničevostmi, ker moramo dokazovati ljudem, da je lahka angina ali »maček« ob ponedeljkih le premalo vzroka za sprejem v stalež, bi
SLATNA
k
%
A
»Kaj pa ti, ali te je žerjav povozil?« »Ne, včeraj sem se poizkušal preriniti v obratno ambulanto.«
>
Za utrditev zdravja in kreposti
se lahko zgodilo, da bi v naglici spregledali resnejšo bolezen in zamudili pravočasno zdravljenje, zahvaljujoč raznoraznim »bolnikom«, ki zaradi malenkosti brezvestno in egoistično obremenjujejo že itak preobremenjeni zdravstveni kader.
Poleg običajnih, bolj ali manj nerodnih poskusov zlorabe se je razvil tip rutiniranih »bolnikov«, ki so bolj rafinirani in znajo doseči stalež po vsaki ceni. Ti se ne trudijo s podrobnim opisovanjem simptomov, ampak opravijo zadevo s pavšalnim gibom čez želodec ali prsi in izjavo, da jih »boli vse«. Pri tem nam ostaneta dve možnosti: ali mu — vsaj na videz — verjamemo in ga — kar je še najbolj poceni
— odpravimo z nekaj dnevi staleža ali pa (kar je bolj pogosto) gremo stvari do dna, preiskujemo, pošiljamo na specialne preglede, zbiramo izvide in na koncu ugotovimo, da je zdrav, kar pacient potem sprejme z ravnodušnim: »A tako? Potem še boljše!« in je zadeva zanj opravljena, ker je svoj namen — teden ali dva staleža
— dosegel. Pri tem se ustavimo, ker nimamo možnosti, da bi ga tudi kazensko poklicali na odgovornost, ker se lahko vedno izgovori, da se je zares počutil bolnega in da ima pravico do zdravniškega pregleda. Da bi se mu za čas- takšnega neupravičenega staleža ne izplačala hra-narina, je zelo težko doseči, ker ravno taki ljudje se vedno znova in to prav glasno sklicujejo na svoje pravice, dolžnosti pa ne poznajo nobenih.
Kakšni interesi vodijo sodelavca do tega, da se poslužuje tako nečastnih sredstev, kot je izsiljevanje bolniškega staleža? V večini primerov gre za tiste, ki imajo doma kako fliko posestva ali ki morajo odslužiti stanovanje in hrano. Ob rednem delu v tovarni jim seveda primanjkuje časa za te obveznosti, redni dopust je kmalu izrabljen in preostaja le še bo'niška. Pri kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcih se dogaja, da delajo v prostem času, če pa tega zmanjka, silijo v stalež bolnikov, kar jim prinaša dvojni
zaslužek: plačano šušmarsko delo in kot nameček še hranarino. Mladi delavci poskušajo doseči stalež velikokrat le zaradi komoditete, ker pač delo utruja, ko se morda kdo po nedeljskem zmiku nekoliko slabo počuti in podobno.
Zanimivo je, da pri »Gradisu« bolj redko naletimo na takšne pojave, ko včasih celo ljudje z resnimi poškodbami ali obolenji ne morejo razumeti, da jim je potrebno mirovanje in se želijo vrniti na delo ali pa že po kratkotrajnem bolehanju silijo iz staleža. Značilna za njih je izjava mladega Bosanca, ki je kljub precej razbitemu prstu želel nadaljevati z delom: »Ja nemam računa da bolujem. Došao sam ovamo da radim i zaradim, a ne da se od-maram...« Prav tako je značilno, da je kmet postal v naših ambulantah že prava redkost. Prihaja le v skrajni sili in včasih celo prepozno. Poizkuša si pomagati sam in je kljub težkemu fizičnemu delu, nehigienskim stanovanjskim razmeram in slabi prehrani še kar nekam zdrav. Prepričani pa smo, da se bo z zdravstvenim zavarovanjem kmetskega prebivalstva situacija tudi tukaj bistveno spremenila.
Nimam namena posploševati opisanih negativnih pojavov. Na srečo zajemajo za sedaj le majhen del kolektiva, del, ki je bolj ali manj »obvezen« pri vseh delovnih kolektivih. Na srečo imamo stimulacijo v obliki posebnih premij, ki marsikoga v zadnjem trenutku odvrnejo od tega, da bi po nepotrebnem obiskoval ambulanto, imamo ljudi, ki se kljub neizogibnim drobnim težavam že po nekaj let niso oglasili pri nas. Vendar pa so slabi vzgledi tiste nesrečne manjšine faktor, ki ga ne gre podcenjevati. Neupravičen stalež slabega delavca demoralizira tudi dobrega, ker se mu — kar je razumljivo — zdi krivično, da mora z intenzivnejšim delom nadomestiti nastali izpad delovne sile.
Prepričani ste lahko, da poskušamo vse, da bi stanje vsaj do neke mere normalizirali. Da bi skrajšali neizogibno čakanje pred ambulanto, smo pospešili tempo dela
do skrajne dopustne meje, v štirih do petih minutah, ki so nam včasih odmerjene za enega pacienta, poskušamo izvleči iz bolnika vse, kar je važno za diagnozo, se pogovoriti o zdravljenju, odkriti eventualne poskuse simulacije, poslužujemo se sodobnih metod zdravljenja, s predpisovanjem najbolj učinkovitih (in seveda primerno dragih) zdravil poskušamo doseči čimprejšnjo rehabilitacijo in vrnitev dela-zmožnosti — in vendar je pri tem učinek vsega včasih v čudnem disproporcu z vloženimi sredstvi — ravno zaradi obsodbe vrednih nagnjenj dela pacientov. Doživljali smo, da je pacient, ki smo ga zdravili zaradi težke pljučnice, obležal pijan na cesti, doživeli smo, ko so pacienti s prelomom malih kosti dlani doma snemali opornice in pomagali pri košnji ter se potem pred nami na vse viže čudili, da zdravljenje tako počasi napreduje. Dogaja se tudi, da so luberkulotiki najbolj redni obiskovalci gostiln — in pri vsem tem stanejo skupnost težke milijone. To pa so že področja, kamor kompetence zdravstvene službe ne segajo, kjer nam ni mogoča dosledna kontrola in kjer smo navezani le na to, kar slučajno izvemo, po navadi v obliki očitkov, češ: »V staležu ga imate, pa je zdrav in so ga polne vse gostilne.«
Prihajamo v fazo, ko zdravstvena služba sama ne more več držati vseh vajeti v rokah, se ukvarjati z zdravljenjem, s preventivnim delom, kontrolo bolnika na domu, zdravstveno prosveto in pri vsem skupaj opravljati vse te reči v redu in v splošno zadovoljstvo. Napredna zakonodaja, ki jo imamo, je na široko odprla vrata zdravstveni zaščiti, prosveti in napredku, prav tako pa so vrata na široko odprta za vse vrste zlorab, nesnažnih špekulacij in izkoriščanja. Ravno zato je tudi potrebna širša in bolj neposredna kontrola ter odkrivanje takšnih primerov s strani masovnih organizacij, kolektivov in vsakega posameznika.
Ne borimo se le pri nas s temi problemi. Iste težave imajo na Jesenicah, enako je v Štorah, v Sisku, v Zenici, kjer imajo ponekod celo višji stalež bolnikov — in brez pretiravanja lahko povem, da vam o podobnih ali še bolj izstopajočih primerih lahko poroča vsak zavod za socialno zavarovanje in vsak zdravstveni delavec v državi. Široke pravice so sprožile prav tako široko izkoriščanje, ki je menda edinstveno v evropskem merilu. Vse to pod geslom: »Le dajmo ga, zakaj pa plačujem socialno!«
Celotnega staleža bolnikov seveda ne izpolnjujejo le takšni negativni primeri. Nasprotno: trdimo lahko, da so ti primeri skorajda izjema in ne pravilo, da je velika večina bolnikov, ko poiščejo zdravniško pomoč, te pomoči zares potrebna in da kljub prenatrpanosti in čisto abnormalnim delovnim pogojem zares temeljito pretehtamo, koga je potrebno sprejeti v stalež bolnikov in koga ne. To pa na žalost neizogibno vodi do tega, da se mnenja zdravnika in bolnika nemalokrat križajo in da neredko prihaja do neljubih konfliktov, ki se včasih končajo celo z žaljivkami in grožnjami na račun zdravnika.
Katere bolezni v glavnem povzročajo tako visok stalež?
Kot vira podatkov se poslužujem naših mesečnih poročil in komentarjev na ta poročila.
Skoraj brez ozira na letni čas so na prvem mestu obolenja zgornjih dihalnih poti. Gre za nespecifična prehladna obolenja, ki imobilizirajo človeka pogosto le za nekaj dni, lahko pa pripravijo pot dolgotrajnejšim in težjim obolenjem dihal in jih zato ne kaže bagatelizirati. V povprečju (za prvo polovico leta 1959) so zastopane z 11,68 °lo.
Drugo mesto si nekako delijo bolezni prebavil in obratne nezgode. O slednjih je bilo dovolj govorjeno, dodali bi morda le to, da se v zadnjem času opaža, da povprečna doba bolovanja zaradi obratnih nezgod počasi in gotovo narašča. Vzrok temu pojavu je deloma v tem, da smo letos imeli nekaj težjih nezgod, ki so zahtevale dolgotrajno zdravljenje in s tem dvignile povprečno dobo bolovanja; po drugi strani pa niso redki primeri naravnost nerazumljive indolcnce pacientov do svoje poškodbe in do prizadevanja zdravnika. Videli smo že razmočene in razbite mavčne povoje, ponesnažene rane, ki so bile prvotno lepo oskrbljene. Doživeli smo, da so pacienti, ki bi zaradi poškodb morali mirovati, opravljali doma najtežja dela. Gre torej za delikte, ki mejijo že na hoteno samopoškodbo in pri katerih smo se doslej omejevali le na to, da smo pacientu na bolj ali manj lep način povedali svoje mnenje. Treba pa bo bolj odločno in dosledno prijavljati in, če bo potrebno, tudi kaznovati.
Glede bolezni prebavil, ki so zastopana s povprečjem 7,22 °/o na stalež bolnikov, so ugotovitve vedno iste: slabo pripravljena, neredna, kvalitativno nezadostna domača prehrana, hlastno pitje mrzlih tekočin na vročih delovnih mestih, tobak, alkohol. Hvalevredna in dobro mišljena ideja brezplačnih malic na ogroženih delovnih mestih doživlja fiasko zaradi neprimerne sestave teh obrokov in kliče po uvedbi toplega obroka.
Ta skupina bolezni, ki v glavnem obsega rane na želodcu in dvanajsterniku, akutne in kronične želodčne katarje, funkcionalne in sekrecijske motnje prebavil itd., je ena tistih, ki povzročajo pogostna in dolgotrajna bolovanja, premestitve z enega delovnega mesta na drugo in zgodnjo delanezmožnost. Bolnik z rano na dvanajsterniku boluje pri nas povprečno skoraj dva meseca na leto, pa tudi v intervalih med posameznimi bolovanji je njegova delovna storilnost iz objektivnih razlogov razmeroma nizka. Ta vrsta bolnikov tvori nekak stalni fond bolniškega staleža, ki ga ni mogoče zlahka in učinkovito reducirati, ker vsako prenagljenje vodi do poslabšanja in ponovnega, še daljšega bolehanja.
Podoben problem predstavlja tuberkuloza dihal. Povprečna doba zdravljenja pri tej bolezni — posebno pri svežih primerih — neredko traja tudi 4, 6 do 8 mesecev. Končni efekt pa je še vedno dolgotrajna delanezmožnost ali delo v skrajšanem delovnem času. Vse to seveda dviga število bolnikov v staležu in podaljšuje povprečno dobo bolovanja.
Živčne bolezni predstavljajo neizogibno postavko v vsakem mesečnem poročilu in
so procentualno vedno nekje pri vrhu lestvice. Bolniškega staleža sicer ne obremenjujejo, zato pa s svojimi najrazličnejšimi težavami in simptomi, ki jih pacienti bolj ali manj temperamentno prednašajo, predstavljajo hudo preizkušnjo zdravnikove potrpežljivosti in precejšnji del delovnega časa. Izvor teh iščemo v vedno hitrejšem tempu življenja, nerešenem stanovanjskem problemu, konfliktih med starejšimi in mlajšimi delavci, predpostavljenimi in podrejenimi. Velikokrat je kriva tudi neustrezna zaposlitev. Ravno pri teh bolnikih je zelo pogostna želja po zamenjavi delovnega mesta.
Problem zase so tudi gnojne infekcije kože in podkožja. Vemo, da sodelavca ni mogoče prisiliti, da po končanem delu vedno stopi pod tuš. Marsikdaj se izgovarjajo, da je voda premrzla in podobno. Večdnevna nesnaga pa običajno privede do dolgotrajnega gnojnega vnetja kože, tvo-ravosti in podobnih nevšečnosti, ki odločno dvigajo stalež bolnikov.
To so v glavnem problemi okoli zvišanja bolniškega staleža, gledani iz naše perspektive. Za konec še nekaj naših predlogov in sugestij z ozirom na opisano stanje:
Po eni strani želimo doseči, da se bodo po zdravniško pomoč javljali le ljudje, ki jim je ta zares potrebna, ali drugače povedano: veliko delovnega časa bi nam bilo prihranjenega, če bi ne bilo treba preiskovati in tuhtati okoli zdravih ljudi in če bi vsakega pacienta lahko sprejeli z zaupanjem in dobro voljo. Po drugi strani pa stremimo za tem, da bo čas zdravljenja skrajšan na najmanjšo možno mero, da tako čimprej dosežemo popolno delazmož-nost obolelega sodelavca. Predlagali bi sledeče:
1. Preko masovnih organizacij (SZDL, ZKJ, sindikatov) ter predvsem z neposrednim kontaktom od človeka do človeka prikazati stanje, vzroke in posledice, prikazati gospodarsko izgubo, ki izvira iz vsega tega ter dopovedati, da gre to iz žepov nas vseh. Način ni tako platoničen in brezuspešen, kot kaže, le da doslej v tej smeri ni bilo storjenega ničesar resnega.
2. Okrepiti kontakt med obratom in ambulanto. Marsikatera nevroza in marsikateri stalež izvira iz konflikta v obratu, iz nezadovoljstva z dodeljenim delovnim mestom. Z obveščanjem o takih primerih bi nam marsikdaj bilo olajšano delo, ker se nam ne bi bilo treba zadrževati okoli »glavobolov« in »mravljinčenja v rokah in nogah«, ampak bi se od samega začetka lahko s pacientom stvarno pogovorili o njegovih problemih in težavah. Prav tako bi obveščanje o raznih kroka-rijah in drugih izpadih (n. pr. znamenite izjave: »Dopusta ne dobim, grem pa v bolniško«) omogočilo hitrejše in bolj stvarno presojanje položaja. Obratovodstvom se ni treba bati, da bi takšna obvestila sprejeli kot poseganje v naše strokovno delo: vsak tak »bolnik« je prav tako ali celo še bolj temeljito pregledan kot ostali in obvestila, ki smo jih sprejeli o njem, nikakor ne prejudicirajo našega ravnanja in sklepov. Ce se izkaže, da je zares bolan, ravnamo z njim temu ustrezno. V marsikaterem nejasnem primeru pa razčisti kratko telefonsko sporočilo (posebno ob ponedeljkih) položaj takoj.
3. Okrepiti laično kontrolo na terenu. Dvig bolniškega staleža v času sezonskih del ter okoli uradnih in neuradnih praznikov kaže na to, da kljub vsej previdnosti ni vedno mogoče ločiti plev
GOSTILNA I pri aiETNai vinu
V
ti
»Halo, Jaka, domov ... jutri bo treba na ,šiht‘ Kar počasi, zakaj pa hk imamo bk ambulanto ...«
od pšenice. Kontrola bolnika na domu se je izkazala kot učinkovita metoda, ki je mogoče nekoliko nesodobna in »nesocialistična«, vendar je pri nesocialističnem odnosu majhnega dela sodelavcev vsekakor potrebna. Možnost nepričakovanega obiska na domu je faktor, ki marsikoga že v začetku odvrne od »pregrešnih želja«, po drugi strani pa tudi dejanskega bolnika prisili k discipliniranosti. Sedanji kontrolor, ki se je v glavnem dobro izkazal, gre na odsluženje vojaškega roka in bi se bilo dobro ozreti za nadomestilom.
4. Poostriti kriterije ob sprejemu v službo. Gre za kompleksen problem zdravstvenih in predvsem moralnih kriterijev pri sprejemanju novih sodelavcev. Zelo redko namreč doživljamo, da bi se delavec v prvih mesecih dela javljal v ambulanto zaradi bolezni, ki so bile spregledane ob prvem sistematičnem pregledu. Veliko bolj pogosto je, da ob začetnih težavah pri delu ali prilagajanju okolja prihaja v konfliktne situacije, iz katerih se kljub temu, da je sicer fizično zdrav — rešuje zavedno ali nezavedno s tem, da obišče ambulanto. Ravno zaradi tega pogosto doživljamo, da se sicer telesno slabotni delavci, o katerih pri sprejemu resno razmišljamo, ali bodo dorasli naporom ali ne, pozneje pri delu izredno izkažejo, medtem ko se hrusti, od katerih smo si v začetku veliko obetali, prav kmalu zatečejo v ambulanto s številnimi, pogostokrat tudi neutemeljenimi težavami. Povedati hočem, da se vedno bolj kot neodložljiva nujnost vsiljuje psihofizično in moralno testiranje bodočega sodelavca.
5. Kazenska odgovornost za ponovne poskuse zlorabe. Na žalost moramo predlagati tudi to. Pripravljeni smo storiti vse, kar je potrebno za čim hitrejšo in čim popolnejšo medicinsko rehabilitacijo resničnega bolnika. Navaditi
O našem zdravilišču pod Uršljo goro smo v »Fužinarju« že pisali — vse od odkritja po zaljubljeni princesi, ki je s to vodo na mah ozdravila izvoljenca, o razvoju v stoletju, o propasti in o novi rasti. Povedali smo celo, da so imeli Kotuljci tam plebiscit za lastno občino in so zmagali, da je bila tam prva hotuljska pošta, med okupacijo pa gestapovska postaja s posebej šolano ekipo za hladno ubijanje kmetskega ljudstva. Vsega tega tu zato ne bomo ponavljali.
Dopolniti pa moramo povest o tem zdravilnem vrelcu za manj znane posebnosti, ki so pomagale ustvariti tej postojanki sloves preko mej. (Tik pred prvo svetovno vojno je šel vagon te prečudovite hotulj-ske vode celo v Južno Ameriko.) Gre nekako za rek: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal... Voda je namreč le voda, pa najsibo to tudi naša preodlična kisla voda. Da se človek povoljno počuti in zazna celo tak zdravstveni »prevrat«, je potrebna še marsikatera coprnija.
pa se bomo morali, da bomo brez vsake sentimentalnosti in nepotrebnih ozirov preganjali vsak poskus zlorabe in stalne recidiviste na tem področju, po potrebi tudi izločali iz kolektiva. Ljudje so se kar nekam navadili na širokogrudnost in potrpežljivost zdravstvenih institucij, pri nekaterih so majhne prevare postale kar sam po sebi umeven in vsakdanji odnos do zdravstvene službe. Dovoljujejo si stvari, ki jih ne bi poskušali pri nobeni drugi javni ustanovi ali organu in so, če jim kdo pri tem stopi na prste, močno presenečeni in na ves glas razglašajo, da se jim kratijo te in one pravice. Ker so si ti pojavi pri nas priborili kar nekakšno domovinsko pravico in povzročajo precejšnjo moralno in materialno škodo, bi bilo umestno opozarjati (ne samo opozarjati) prizadete tudi na kazensko odgovornost.
To bi bilo nekaj. Mogoče je vse skupaj pretemno gledano, morda je preveč ostrine in nezaupanja pri zadevah, kjer je humanost prva zapoved, vendar je vse skupaj plod vsakdanjih izkušenj, edini namen pa: Izboljšanje stanja, ki postaja vedno bolj nevzdržno.
RESUME
Korošci tedaj kar precej bolehamo (Skoro najvišji bolniški stalež)
Če drugega ne, malo poležimo in kaj
opravimo.
Umiranju pa se žilavo upiramo (menda najnižji odstotek umrljivosti
v LRS) — ne vidimo namreč v tem prave
koristi.
Prvo sta seveda mir in klima — blaženo okolje in taka svežina zraka. Tega je na Kisli vodi na pretek. Nobeno zdravilišče na svetu ni v tem oziru tako blago, kajti brž ko je kje v bližini kakšna cesta, si že pokopan — direndaj je tu. Zategadelj naj se tudi projektirana cesta čez Kotlje na Slovenj Gradec kolikor le mogoče ogne tej lepoti.
Tik zraven, če — vsaj za nekatere — morda že ne pred klimo je potem prehrana, čez vse skupaj pa neki red v pravi pozornosti. In prav v prehrani ter v pozornosti do ledvic vsakega poedinca je oskrba na Kisli vodi pomenila svet zase menda že od kraj kraja.
Še danes stoje stari golobnjaki, zajčji hlevi in ribnik ter šo vidne take sortacij-ske pregrade, koder so zreli kosi teh specialitet kar sami padali v ponve. Vsi pa vemo, kaj so za prebavo golobje (perutnina sploh), zajci in ribe — kakor balzam z vsemi takimi olajševalnimi soki za prebavila oziroma kri. Kakih tisoč zajcev in
golobov je migljalo po teh napravah, da so pomagali olajšati ob nepažnji zazidano prebavo iskalcev zdravja na Kisli vodi. Ob vsem tem pa seveda tudi zdravilna voda — topla in hladna za zunaj in znotraj. Razumljivo: kakor na vzmeteh so se vračali ob taki pažnji letoviščarji iz Kotelj, zahvale in priznanja »vodi« pa so kar deževala.
Po presledku, ko je zropotala prva svetovna vojna, so to pozornost čisto prezrli. Čudili smo se, kako je mogel biti lastnik tak »ljubitelj« te živali... nismo videli v tem recepta za »zdravilišče«. Pravzaprav so bolj pogumno začeli šele novi lastniki leta 1922. Šlo je spet naglo navzgor. Z vključenjem zimskega športa (šola za smučanje) leta 1932 je postal Rimski vrelec celoletna" sezona z delnimi provizoriji tudi za sto oseb dnevno.
Danes je Rimski vrelec počitniški dom sodelavcev brodogradnje »Uljanik« iz Pulja. Našli so biser, ga razumeli, popravili in ga prav uživajo. Imeli pa so tudi prednost, da so z že razpadajočo instalacijo (druga svetovna vojna) podedovali tudi tajno tega zdravilišča — pozornost do ljudi in skrbstvo za obrat v vsaki malenkosti. Skrbstvo upravnika Marchiottija, ki je razrušenje že enkrat upostavljal in Rimski vrelec takrat razširil na nove mere, se v tej skupnosti stopnjuje. Tudi današnja kuhinja in vsa druga pozornost, red in fukcija so v takem zanosu, da bi lahko služili za gostinsko šolo. Hišni red v tem domu je čisto kratek: Vse moramo napraviti, kar se da in tako napraviti, da bodo delovni ljudje z Adrije čimbolj zadovoljni.
Pri odkrivanju te tajne pri uspehu zdravilišča pa le moramo reči, da Kotuljci danih možnosti pod goro vseeno ne razumejo docela. Ni mišljeno, da bi morali pomagati, a stvari niti ne uporabijo, kakor bi lahko za svoj prid. Ali je treba na primer po solato v Maribor?! Pa surovo maslo, perutnina, jajca, sadje, gobe ob sezoni, mošt itd. ter ozimnica za toliko interesentov. Da, še zapeli bi lahko kdaj dragim gostom in imeli v koncertu prelepih koroških pesmi dopadenje oboji.
Kisela voda je vrednost in prednost tega kraja, dajmo jo piti za zdravje prijateljem, a natočimo si je tudi sami.
GASILSKI DOM
Če imamo že vse tako nekako za preljubo tlelo oziroma za predvsem ljubi obstanek, potem se take gradnje v kraju skoro bolj razveselimo kot pa razširjenja delovišč. Saj res, nove obratovalnice so lahko kjer koli, kjer je dosti ljudi, medtem pa taka gradnja izboljša obstanek na obstanku. Gasilski dom je nazadnje res boljša oprema za boljšo funkcijo, a je istočasno, če že ne nekoliko prej pozornost do prostovoljnosti in požrtvovalnosti za ohranjevanje osnov kruha in za pomoč bližnjemu, ki v gasilskih skupnostih naprej živita kot plemenita, neplačana. Ti ljudje bodo dobili torej nove možnosti, predvsem pa videli, da sc njihovo delo upošteva tudi na Ravnah.
Novega gasilskega doma se zaradi tega dvakrat veselimo.
Kolikor pa bo v tej zgradbi poleg gasilske zadeve še 6 + 3 stanovanj, je naše veselje trikratno, kajti stanovanja so na Koroškem tista zadeva, ki človeških trum nikoli ne bo mogla dohiteti.
Tajne zdravilišča pod goro ...
Hotuljska Kisla voda ali tako preimenovani »Rimski vrelec« je v svojem skrbstvu že
kar šola za gostinstvo
Vladimir Šaponja:
Avtomatska regulacija industrijske peči
V naši tovarni imamo razne sisteme avtomatske regulacije tehnoloških procesov. Do sedaj smo veliko naredili tudi na avtomatskem reguliranju režima dela peči. V tem članku bo govor samo o hidravlični regulaciji na principu brizgalne šobe, ki jo je pričelo proizvajati podjetje »TIO« — Tovarna industrijske opreme iz Lesc pri Bledu. To regulacijo smo montirali na naše štiri peči, in to na dveh 35-tonskih kovaških pečeh in na dveh potisnih pečeh v valjarni.
Kaj je pravzaprav avtomatska regulacija peči in kaj hočemo z njo doseči?
Avtomatska regulacija peči je skup mer-nih in registrirnih naprav, povezanih z regulacijskimi organi, katerih intenziteta akcije zavisi od razlike nastavljenih in trenutno opaženih vrednosti v procesu, ki ga reguliramo.
Držati temperature v določenih območjih je eden od osnovnih ciljev avtomatske regulacije peči. To doseže avtomatika z reguliranjem razmerja količine zraka in goriva, pri tem pa skrbi za stvarno potrebne količine energije za vzdrževanje ravnotežja v toplotni bilanci skozi vso periodo trajanja procesa brez ozira na stalno menjanje pogojev dela peči.
Avtomatska regulacija ima v primeri z ročnim reguliranjem vrsto prednosti: pri tem se bolje in z veliko večjo verjetnostjo zagotovi ne samo dovršeno vodenje procesa gorenja, temveč tudi pravilno segrevanje materiala, kakor tudi olajšanje dela strežnemu osebju peči.
Moderne peči si z ekonomskega stališča ne moremo niti zamisliti brez take regulacije. V nadaljevanju tega članka bomo obdelali tudi to ekonomsko stran regulacije. Šele takrat, kadar sta na neki napravi za izkoriščanje energije uvedeni kontrola in regulacija razporeditve te energije, postane naprava tehnično dovršena in ekonomsko sprejemljiva.
Ročna regulacija peči je v nekem pogledu vseeno regulacija, toda zavisi od človeka. Če že rečemo, da zavisi od človeka, tedaj moramo omeniti tudi elemente, od katerih je odvisna sposobnost človeka, da izvrši tako sestavljene funkcije, kakor so: ocena temperature, pritisk v peči, stopnja oksidacije in pravilnost izgorevanja goriva. Ti elementi so: strokovnost z dolgo prakso, duševno stanje, fizična kondicija, obseg dela in na koncu stopnja zainteresiranosti za potrošnjo svoje energije oziroma zavestno izvrševanje dolžnosti. Prepuščam bralcu, da sam zaključi o tej primerjavi.
To pomeni, da so moderni instrumenti in naprave, o katerih govorimo, veliko bolj precizni od človeškega občutka in zmožnosti.
Te naprave služijo medtem prav tem ljudem, ki so še do včeraj sami z mnogo manj preciznosti izvrševali ta posel, pa če-
prav velikokrat z zavidljivim uspehom. Ta razprava je namenjena torej v prvi vrsti osebju, ki streže pečem.
Kolikor bolj bomo poznali te naprave, toliko bolj nam bodo služile in nam pomagale. In še nekaj: kolikor skrbi jim bomo posvetili, toliko bomo imeli tudi koristi od njih.
REGULACIJA REŽIMA DELA PEČI
1.	Kaj reguliramo na peči in zakaj?
Reguliramo vse ono, kar lahko na kakršen koli način izmerimo: intenziteto, lastnost ali sposobnost in kvantiteto. Na osnovi teh podatkov odrejamo tendenco. To »naravno« tendenco pokoravamo s posredovanjem regulacijskih naprav našim stvarnim zahtevam.
Ko bi ga videli, našega mojstra Avgusta Močnika, kako je izvedel to reč na vrhu petdeset-metrskega kamina. Kaj mu hočeš reči v pogledu varnosti dela tam gori, ko si pa sam še pogledati ne upaš na vrh. Varnost mu jamčijo njegovi živci, ki obvladajo tisočinke trenutkov in mer. Tudi pomočnik Franc Gostenčnik je že tega posluha. A pri vsem tem in prav zato sta oba vseeno razumna propagatorja parole: Varnosti prednost!
Primer:
Reguliramo toploto v peči. Njena intenziteta je 1600° C. Ima lastnost, da prehaja na hladnejša telesa, kvantiteta pa je enaka vrednosti 100.000 kal. Ugotovili pa smo medtem, da ima tendenco, da v obliki vročih dimnih plinov »zbeži« skozi dimnik v atmosfero prej, preden bi mogla predati del svoje toplote hladnemu ingotu. Postavljamo si torej nalogo: ohladiti dimne pline pred odhodom v dimnik na račun segrevanja ingota do najugodnejše oziroma do najbolj ekonomične vrednosti, da pri tem ne motimo pravilnega pritekanja nove energije in pravilnega pritiska v peči.
Omenili smo že, da lahko reguliramo samo ono, kar lahko istočasno tudi merimo. Poglejmo, kaj lahko v tem primeru merimo. V prvi vrsti lahko merimo temperaturo z električnim impulzom, ki nam ga daje na peči ugrajen termoelement, vrednost pa nam pokaže njegov kazalni instrument. Količino goriva, ki ga dovajamo v peč, merimo s tako imenovano »obročno tehtnico«, ki dobiva impulz od v plinovodu vgrajene merilne zaslonke. Pritisk v peči merimo ravno tako z obročno tehtnico, tako da dovajamo impulz direktno iz peči. Merili smo torej: temperaturo, količino in pritisk. To pomeni, da ta proces, kakor smo že rekli, lahko tudi reguliramo, to je, vodimo ga po točno odrejenem redu.
Takih pojavov, ki bistveno vplivajo na delo peči in ki jih moremo meriti v samem procesu, je mnogo. Medtem pa je potrebno za povprečno pravilno delo peči regulirati in meriti predvsem sledeče:
a) Temperaturo v peči. Reguliramo jo zato, da bi ostala konstantna, to je, da ne bi prekoračila dovoljene meje, da bi bil vloženi material zaščiten od morebitnega pregretja na večjo temperaturo, kot je predpisano.
b) Razmerje gorivo—zrak, to je (kadar se peč kuri s plinom) plin—zrak.
To razmerje reguliramo iz treh glavnih vzrokov. Prvi razlog je v tem, da s pravilno mešanico goriva in zraka zagotovimo popolno zgorevanje goriva, pri čemer gorivo oddaja vso svojo energijo. Drugi vzrok je v vzdrževanju pravilne atmosfere v peči. Namreč, če dodajamo v peč več zraka, kot je potrebno, se kisik, ki prihaja v peč z zrakom, spaja z materialom v obliki kemijske reakcije — oksidacije. Prekomerna oksidacija škodljivo deluje na hitrost segrevanja in na kvaliteto. Poleg tega po nepotrebnem zgoreva material. Ce se nepravilno kuri, to je, če se dodaja preveč zraka, lahko izgorek materiala doseže tudi 8 «/o (to je če je v peč vloženo 35 ton jekla, smo po nepotrebnem izgubili 2800 kg jekla). Poskusite to izkazati v denarju in za eno leto. Dobili boste porazne številke. V kovaških pečeh je to še večji problem,
ker se material pri kovanju segreva po nekajkrat. Tretji razlog pa je v ekonomičnosti goriva. Odvečni zrak, ki ga dovajamo v peč, se v procesu gorenja kemijsko ne veže z gorivom, temveč odhaja svoboden v dimnik, odnašajoč s seboj toploto iz peči v smislu povečanja količine dimnih plinov. Konkretno vzamemo, da ima naš plin, ki ga dovajamo v peč, 1500 kal/Nm3 in potrebuje za zgorevanje 1,3 Nm1 zraka za Nms plina ter pri tem ustvari po zgorevanju 2,38 Nm" dimnih plinov, tedaj bo kalorična vrednost zmesi plin—zrak znašala 630 kal/Nm" zmesi. Ako pa zvišamo zrak za 50 %>, bo kalorična vrednost znašala samo 420 kal/Nm3 zmesi plina in zraka. Iz tega vidimo, kakšno vlogo ima v ekonomičnosti segrevanja materiala pravilno kurjenje p'cči.
c)	Pritisk v peči ali vlek. Regulacija pritiska v peči zavzema zelo važno mesto. Pritisk v peči se stalno menja v času trajanja procesa. Ako je v peči material, ki se segreva, se bo količina dovedene energije manjšala s porastom temperature vloženega materiala. Če pa je vlek v peči konstanten, bo pritisk padal, in obratno, če v že segreto peč vložimo hladen material, bo količina energije rasla, z njo pa tudi pritisk v peči. V peči mora ostati konstanten pritisk, da bi vroči plini izpolnili ves prostor v peči in da pri tem ne bi odhajali skozi vrata in druge odprtine na peči. To pomeni, da vlek ne sme biti konstanten, temveč ga moramo stalno regulirati.
Pravilna ročna regulacija vleka oziroma vzdrževanje pravilnega pritiska v peči ni mogoče v tako imenovanih periodičnih pečeh, a to so skoraj vse kovaške peči za specialna jekla. Samo v metodičnih (potisnih i. sl.) pečeh je do neke mere možno regulirati pritisk ročno z zadovoljivim rezultatom, ker je v teh pečeh dovajanje energije (goriva) skoraj konstantno — seveda samo, če so peči pravilno vodene.
Za pravilno delo kovaške komorne peči je potreben nadpritisk v peči od 1—1,5 mm VS ali 1—1,5 kg/m" z ozirom na konstrukcijo peči. Pri metodičnih ali kontinuirnih pečeh (potisne in slične peči) je pritisk na mestu, kjer izvlačimo ingote, večji kot pa na mestu vlaganja, to je potiskanja v peč. Pri teh pečeh je v prvem delu (pod go-rilci) nadpritisk 1—2 mm VS, medtem ko imamo na mestu zalaganja podpritisk ali tako imenovano nevtralno cono, to je od ± 0 mm VS do — 0,25 mm VS.
Na ta način lahko v vsaki peči dosežemo odgovarjajočo atmosfero.
Atmosfera v peči zavisi od presežka zraka (že prej omenjenega) in pritiska v peči. Kakor smo videli (a v primeru, ko atmosfera zavisi od pritiska), imamo tri glavne točke pritiska v peči, in sicer: podpritisk (—), nevtralni pritisk ( ± 0) in nadpritisk (-j-).
Predpostavimo, da je v komori za segrevanje podpritisk, to je pritisk, ki je manjši od atmosferskega pritiska v hali. Kaj se bo zgodilo? Zrak iz hale bo uhajal v komoro. Količina prihajajočega zraka bo tem večja, čim večji bo podpritisk. To je škodljivo v toliko, ker hladen zrak ohlajuje peč, po drugi strani pa ustvarja pogoje velike oksidacije (zgorevanja) materiala. Pod takimi pogoji ustvarjeno
atmosfero v peči imenujemo »oksidacijska atmosfera«.
Če pa je pritisk v peči +0 mm VS in je zraka, ki je potreben za zgorevanje, točno tolika količina, kolikor je teoretično potrebno za popolno zgorevanje goriva, bo v peči povzročena taka atmosfera, pri kateri ne bo prihajal zrak iz hale v peČ, ravno tako pa ne bodo plini uhajali iz peči v halo. To atmosfero pa imenujemo »nevtralna atmosfera«.
V tretjem primeru imamo v peči nadpritisk (n. pr. 1 mm VS), količino zraka za zgorevanje goriva pa smo povečali za 10 °lu iz varnostnih razlogov (zaradi eventualnega menjavanja kemične analize plina v toku procesa v plinskem generatorju). Vroči plini bodo v zelo malih količinah uhajali skozi odprtine na peči v halo, zato pa bodo preprečili prihod hladnega zraka iz hale v peč. S tem, da desetodstotni presežek smatramo kot normalen in potreben, tedaj moramo smatrati kot normalno tudi oksidacijo, ki je nastala s tem režimom, to je minimalno dovoljeno. Tako atmosfero v peči imenujemo »dez-oksidacijsko atmosfero«. Poleg tega, da taka atmosfera teoretično ni čista dez-oksidacijska (zaradi 10 °/o presežka zraka), je z ekonomskega in tehnološkega stališča vendar najbolj povoljna in jo s pravico imenujemo »dezoksidacijska atmosfera«, ki se praktično največ uporablja v kovaških pečeh.
Iz vsčga tega vidimo, da je vlek v peči tesno povezan z razmerjem plina in zraka, to je izgorevanjem goriva. Zaradi tega karakterizirata ta dva faktorja stanje in pogoje, pod katerimi ogrevamo peči oziroma material ter to stanje imenujemo »režim ogrevanja«.
Če smo že omenili izraz »režim ogrevanja«, ne bo odveč, če povemo o tem še nekaj. Vsaka vrsta materiala in vsak način njegove nadaljnje obdelave zahtevata tudi svoj specifični režim ogrevanja. Režim ogrevanja ne zavisi samo od atmosfere v peči, temveč tudi od hitrosti, s katero se segreva material. Režim segrevanja pogostokrat narekuje konstrukcijo peči in obliko energije. Vsak material ima v procesu kristalizacije karakteristične temperaturne točke, ki se morajo previdno preiti.
Primer: Specialna jekla moramo previdno in počasi predgreti do 650" C, zatem
pa jih lahko segrevamo nekaj hitreje. Oksidacija nastopa v neznatni obliki že pri 728" C, svoj vrhunec pa doseže nekje okoli 1640" C, kar nas opominja, da naj materiala ne držimo predolgo v peči pod visokimi temperaturami v prisotnosti zraka. O režimu samem bomo govorili ob drugi priložnosti. S tem sem hotel samo poudariti važnost regulacije pritiska oziroma vleka v peči.
Tako smo omenili šele nekatere bistvene faktorje, ki nas silijo na avtomatsko regulacijo. Nekaterih sc na žalost ne izplača regulirati iz ekonomskih razlogov, toda moramo jih neizbežno kontrolirati z merjenjem. Tako merimo na peči poleg tega, da gotove procese reguliramo, še sledeče:
a) Merimo temperaturo materiala, ki ga segrevamo, in temperaturo peči. Znano je, da je temperatura zidov peči vedno nekaj višja od temperature vložka (na koncu procesa). Na drugi strani, ako ne merimo vložka pred izvlačenjem iz peči, se lahko zgodi, da ga kljub vsej regulaciji izvlečemo prej, preden bi se segrel na željeno temperaturo.
h) Pritisk in količino porabljenega goriva. To je zelo važno, da sploh vemo, koliko nas je stalo segrevanje materiala in kaj moramo narediti, da to čimbolj zmanjšamo.
c) Merimo temperaturo dimnih plinov, ki odhajajo iz peči (neposredno pred rc-kuperatorjem). Znano je, da rekuperator za segrevanje zraka ne more prenesti visoke temperature, to je več od 800" C. Posebna signalna naprava nas opozori, kdaj sc približa ta nevarna temperatura in v tem primeru moramo dodati nekaj svežega zraka, da ohladimo dimne pline.
d) Temperaturo merimo neposredno za rekuperatorjem. To je potrebno, da kontroliramo delo rekuperatorja in vidimo, kdaj je čas za remont.
e) In na koncu moramo vse te temperature in količine točno zapisati in to kronološko. Za to nalogo nam služijo posebni beležni (registrirni) instrumenti, ki točno označijo, kaj in s kakšno intenziteto se je nekaj zgodilo na peči v točno odrejenem času, in sicer na poseben papir, ki služi za kontrolo. Iz tega registrirnega papirja se vidi, kako smo vodili peč, pa še celo, ali smo bili prisotni pri procesu.
J zgorevanje ~ goriva Š1,5~%
Dovod
toplote
Oksidacija 2,2 “/o |
ODVOD
toplote
za segrevanje vložka
skozi stene *%
Jzgube skozi delovne odprtine peii 10%
Jzgube toplote skozi dimnik SV %
Prihod s toplim
zrakom iz rekuperatorja
e,s%	»
■ * •<*:
f j
*■ U
■ '
* ..■	**	gf	'J"~
.	•	v;«'.;/’’	'*■“
Pozdrav iz Istre — kakor vidimo, dvakrat, čeprav je sod že na videz bolj voden
2. Ekonomska obrazložitev vgradnje avtomatike
llekli smo že, da je naloga regulacije, da ohranjuje najbolj povoljno obliko toplotne bilance v peči. Ne moremo še govoriti o regulaciji, dokler ne povemo kaj o sami bilanci toplote.
Toplotna bilanca sc pravzaprav ne razlikuje od one v knjigovodstvu, ki jo napravijo knjigovodje na koncu leta, da bi videli, kako je podjetje poslovalo. Tudi dela se po istih principih, to je dohodki — izdatki, samo da so metode, po katerih pridemo do številk, drugačne. Na sliki štev. 1 je prikazana toplotna bilanca kovaške peči s tako imenovanim Senkeyevim diagramom. Če predpostavimo, da je to mala kovaška peč, ki porabi za svoje delo na eno uro 500 Nm1 plina kalorične vrednosti 1400 Kkal/Nm* za segretje 600 kg jekla na 1200" C, in to bilanco, ki je izražena v diagramu, napišemo s številkami, bo izgledala tako:
Toplotna bilanca 1.
Dovod toplote:	kal/h	o/o
od zgorevanja goriva 500X1400	700.000	91,5
od gorenja železa	16.850	2,2
s toplim zrakom od rekup.	48.300	6,3
	765.150 100,0	
Odvod toplote:	kal/h	Vo
v segrevanje materiala 600X1200X0,165	119.000	15,6
izgube skozi stene peči	156.000	20,4
izgube skozi delovna vrata	76.500	10,0
izgube z dimnimi plini	413.550	54,0
	765.150	100,0
Nekaj lahko v tej tabeli takoj opazimo: dovod in odvod toplote sta enaka. To enakost imenujemo »toplotno ravnotežje«. In še nekaj je vidno: da v tej bilanci ni tako imenovanega »salda« ali ostanka, kakor
ga večkrat imajo knjigovodje. To je razumljivo, kajti če bi obstajal saldo, ne bi bilo ravnotežja. Popolnoma razumljivo je, da mora biti dovod vedno enak odvodu, toda ni logično, da mora odvod vedno pokrivati dovod brez razlik.
Predpostavimo, da proces, ki smo ga prikazali z našo bilanco, »živi«, to je da smo z ročno regulacijo uspeli odpreti ventile za zrak in plin točno tako, da v peč stalno prihaja količina 500 NmVh plina in za to odgovarjajoča količina zraka. Medtem pa kovači iz kakršnega koli vzroka izvlečejo iz peči toliko materiala, da je v peči ostalo založeno še toliko materiala, da bo stalna produkcija za 200 kg manjša, to je 400 kg/h. Pri tem smo na primer pozabili, da bi priprli gorilce in v peč prihaja še vedno ista količina goriva. Napravimo novo toplotno bilanco za omenjeno peč — izgledala bo takole:
Toplotna bilanca 2.
Dovod toplote:	kal/h	°/o
nespremenjen	765.150	100,0
Odvod toplote:	kal/h	°/o
za ogrevanje materiala
400X1200X0,165	79.000
izgube skozi stene	156.000
izgube skozi okno	76.515
•5,3)
izgube z dimnimi plini 453.635
765.150 100,0
Dovod toplote: od izgorevanja goriva
od oksidacije s toplim zrakom iz rekup.
kal/h °/o 853.800 89,8
25.700
71.500
2,7
7,5
Porabljena količina plina: 853.800
951.000 100,0
Q-=-
1400
610Nm3/h
za
10,3 (-20,0 10,0
59,7 (+5,7)
Ta bilanca nam kaže, da so se izgube povečale z dimnimi plini za 5,7 °lo, koristna toplota (potrebna za segrevanje materiala) pa se je zmanjšala za 5,3 °lo. Z drugimi besedami, izgubili smo 40.000 kal/h, kar smo jih dovajali, čeprav niso bile potrebne. Temperatura dimnih plinov se je povečala, a s tem razumljivo tudi izgube.
Rekli smo že, da iz teh razlogov avtomatsko reguliramo dovod količine energije (plina). Iz tega primera pa smo videli, kako količina goriva zavisi od proizvodnosti peči (kapacitete). Čim večja je proizvodnost, večja je potreba po gorivu in obratno. Proizvodnost je medtem v ozki povezavi s hitrostjo segrevanja, to je ni vseeno, ako želimo neko količino materiala segreti v eni ali dveh urah. To pomeni, da je količina energije specifična za določeno hitrost in količino segrevanega materiala. Zato se količina energije, dovedena za eno enoto časa, imenuje specifična energija, izraža pa sc v enoti količine energije na enoto časa. N. pr.: NmVura ali Kkal/ura. Poglejmo, kakšna zveza je med količino toplote, dovedene v peč, in temperaturo. Vrnimo se zopet na omenjeno peč. Pričakovati je, da s povečanjem temperature raste potreba za energijo. Istočasno s povečanjem temperature rastejo tudi izgube skozi stene v peči, odprtine na peči in na koncu z dimnimi plini. V prejšnjem primeru smo material segrevali na 12001 C. Vzemimo, da ga v isti peči segrevamo na 1300" C. Toplotna bilanca peči bo sledeča:
Toplotna bilanca 3.
Odvod toplote:	kal/h	°lo
na segrevanje materiala
1300X600X0,167	130.000	13,6
izgube skozi stene	168.000	17,7
izgube skozi vrata	83.000	8,7
izgube z dimnimi plini 570.000	60,0
Bilanca nam je pokazala naslednje:
1. poraba goriva se je povečala 110 Nm/h plina,
2. vse izgube so se povečale,
3. oksidacija se je povečala (to je od-gorevanje materiala), pri čemer se je osvobodilo nekaj več toplote,
4. prihod se je povečal pri segretem zraku, ker se je povečala temperatura dimnih plinov.
In poleg vsega tega je izkoristek toplote padel za 2,6 °/o, to je od 15,6 na 13,6 °/o. Ta primer nam kaže, kako važna je iz ekonomskega stališča regulacija temperature, da o tem, kako vpliva na kvaliteto kovanja, sploh ne govorimo. Mislim, da je eden od glavnih faktorjev, ki bi negativno vplivali na omenjeno bilanco, razmerje plin — zrak. To medtem ne vpliva toliko na kvaliteto (mislim v odnosu na temperaturo) kolikor na ekonomičnost goriva. Za naš plin je potrebno popolno izgorevanje 1,3 Nm3 zraka za 1 Nm’ plina. Ta mešanica ustvari pri izgorevanju 2,38 Nm3 dimnih plinov.
Dodajmo v našem primeru ne 1,3, temveč 1,912 Nm! zraka na Nm3 plina. V tem primeru bomo dobili 3,33 Nm3 dimnih plinov na Nm’ plina. Toplotna bilanca bi bila taka:
Toplotna bilanca 4.
Dovod toplote:	kal/h	°l>
gorenje plina	700.000	90,12
od gretja zraka iz rekuper.	60.000	7,7
od izgorevanja materiala	17.000	2,18
	777.000	100,00
Odvod toplote:	kal/h	o/o
na segrevanje materiala	119.000	11,8
izgube skozi stene	156.000	16,5
izgube skozi vrata	85.000	19,0
izgube z dimnimi plini	580.200	61,7
	940.200	ltiu,0
Dovod ne krije odvoda za 163.200 kal/h ali 112,5 Nm’ plina. Ta bilanca nam kaže naslednje:
1. da bi vodili proces normalno, moramo peči dodati še 112,5 Nm3 plina na uro.
2. Res je, da smo nekaj več toplote dovedli z zrakom iz rekuperatorja (ker je bila količina zraka daleč večja od teoretske), a izgube z dimnimi plini so se povečale od 54 na 61,7 %>, to je za 7,7 %>, izkoristek toplote pa se je zmanjšal od 15,6 na 11,8 °/o ali za približno 4 %>.
To pomeni, da ima razmerje plina in zraka odločilno vlogo v ekonomičnosti peči oziroma goriva ter ta razlog popolnoma opravičuje avtomatsko reguliranje razmerja plina in zraka.
Če pogledamo preko vseh štirih bilanc in predpostavimo, da smo stvarno tako vo-
dili peč, lahko izračunamo, koliko plina smo porabili na 1 kg materiala:
V 1. bilanci
15.6 %> ali 0,83 NmVkg — 1200 kal/kg
V 2. bilanci
10,3	% ali 1,25 NmVkg — 1810 kal/kg
V 3. bilanci
13.6 %> ali 1,02 Nm3/kg — 1480 kal/kg
V 4. bilanci
11,8	°/o ali 1,53 NmVkg — 2220 kal/kg
Predpostavljamo, da predstavlja delo peči z rezultati v prvi toplotni bilanci teoretsko najbolj ekonomično segrevanje z ozirom na to, da je to komorna in že konstruktivno neekonomična kovaška peč.
Rezultati druge bilance so rezultat nepravilnega izkoriščanja kapacitete peči, to je proizvodnih zmožnosti peči.
V tretji bilanci nam rezultat kaže, da smo material po nepotrebnem greli na višjo temperaturo, kot je potrebno.
Četrta bilanca nam kaže, kako smo dovajali v peč preveč zraka in smo zarad' tega povečali izgubo toplote.
In če predpostavimo, da smo v primeru navedeno peč zares tako izkoristili, tedaj smo na 1 kg materiala, da bi ga segreli na temperaturo kovanja, potrošili sledečo količino toplote:
Q i= (1810 — 1200) -f (1480 — 1200) + -j- (2220 — 1200) -f 1200 — 3110 kal/kg to odgovarja potrošnji:
3110
G i= ~	= 2,15 NmVkg materiala
1450
Pomeni, da smo potrošili na kg proizvodnje 2,15 Nm3 plina ali 1,32 Nm3 plina ali 160 % več, kakor je potrebno.
Če dela taka peč in pod takimi pogoji vse leto, tedaj smo v enem letu po nepotrebnem potrošili: q = 5400 (1,32 X 400) i= 2,850.000 Nm3 plina ali (približno)
2,850.000
---------= 1,000.000 kg premoga letno!
2,8
ali 6,000.000 din (medtem ko stane ena avtomatska regulacija le 3,200.000 din!)
Mislim, da temu računu ni potreben komentar, toda resno nas opozarja na to, kje so naše rezerve in možnosti. Ne smemo pozabiti, da je to samo ena peč in to čisto majhna. Nismo še vračunali izgube v iz-gorenju materiala ter kvaliteto, toda tudi brez tega je stvar porazna.
Edina rešitev za odstranitev teb pomanjkljivosti oziroma izgub je v avtomatizaciji dela peči.
Razumljivo je, da sem vzel najslabši primer kurjenja peči. O teh primerih bi mogli veliko več povedati naši kurjači in obratovodstva.
Nimam namena, da bi s to konstatacijo koga napadal, temveč želim samo povedati, da ročna regulacija peči ne jamči, da se tak primer v resnici ne dogaja na večini peči, posebno kadar ne obstojajo možnosti kontrole z instrumenti. To potrjuje že samo dejstvo, da pride v nekih obratih celo 6 peči na enega kurjača. Če vzamemo, da se v eni uri zvrsti 10 faktorjev, ki vplivajo na delo peči — je na šestih pečeh to že 60 faktorjev. Vprašamo se torej: ali more en človek to regulirati in kako? V zadnjem času imamo samo v težki
kovačnici na šestih pečeh 75 gorilccv, to je 150 ventilov. Če je potrebno samo za en ventil 30 sekund, znaša to 75 minut, 1 ura pa ima, kakor vemo, samo 60 minut — to pomeni, da je nekakšno »reguliranje« v tem primeru samo še humor. Vsako zoperstavljanje avtomatizaciji (poleg tega, da je to že samo po sebi nazadnjaško) predstavlja nevarnost za rentabilnost proizvodnje. To velja tudi za nemarno in nezadostno vzdrževanje že montiranih naprav, ker tudi najslabša regulacija predstavlja ekonomski progres.
3. Princip delovanja hidravlične regulacije z brizgalno šobo
Že sam naslov pove, da regulacijo (krmarjenje) vrši olje pod pritiskom. »Z brizgalno šobo« rečemo zato, ker je osnovni element regulatorja — brizgalna šoba, skozi katero se neprestano z veliko brzino pretaka olje pod pritiskom.
zaslonka
Slika 2
Osnovni pogoj za regulacijo je merjenje,
a)	Na kateri način merimo pretakajočo se količino plina in zraka? V cevovod za zrak ali plin je vgrajena zaslonka, kakor nam kaže sl. 2. S pomočjo tega zaslona smo zožili presek v cevovodu, v katerem vlada določen pritisk P, kg/m2, tedaj velja:
1
P\ — P\
2 g
(W’:
W,2)
Nadalje vemo, da mora biti zaradi kontinuitete:
F X W = konst.c=F, X W, =F2 X W, tu je:
W, m/s — hitrost v preseku F, premer D W„ m/s — hitrost v preseku F0 premer d XV’., m/s — hitrost v preseku F2 P’, kg/m2 — pritisk v preseku F!
Po kg/m2 — pritisk v preseku F2 kg/Nm3 — specifična teža zraka ali plina Zaradi delovanja mase se curek zoži po prehodu skozi zaslonko na presek F2, ki je nekaj manjši od preseka F,„ a potem se zopet počasi razširi na presek F,. To zožitev izračunamo s formulo:
F, = F„ X n pri čemer je n faktor kontrakcije (zožitve). Skozi zaslonko bo prešla količina:
Q = n X F„ X Wo = Nm3/sek. medtem ko nam P\ — P’2 predstavlja delujočo tlačno razliko, s pomočjo katere v stvari merimo pretočno količino. Ob priliki porabe plina ali zraka se pritisk v ce-
vovodu (P’,) menja, s tem pa tudi hitrost (WJ. Ta pritegne za seboj menjanje tlačne razlike. To tlačno razliko kaže posebna naprava t. i. obročna tehtnica. Namesto, da nam kaže tlačno razliko v cevovodu — je skala urejena tako, da nam kaže pretočno količino. To pomeni, da vsaki pretočni količini pripada odgovarjajoča tlačna razlika.
Na sliki 3 a je prikazana obročna tehtnica v položaju, ko je delujoča tlačna razlika enaka 0, to je, kadar ne prehaja skozi cevovod materija, ki jo merimo.
Na sliki 3b je prikazan položaj večje tlačne razlike, kadar kaže pretekajočo količino Nm3/ura. Obročna tehtnica je sestavljena iz votlega obroča, ki je napolnjen približno do polovice s tekočino. Obročni prostor nad tekočino je razdeljen s pregrado 2 na dve komori, od katerih je ena vezana s pozitivnim, druga pa z negativnim tlakom zaslonke. Obroč se lahko obrača na »nožu«. Stabilnost daje utež. Zaradi delovanja tlačne razlike se obroč obrne. Protiutež je pritrjena direktno na obroč v oddaljenosti od centra za velikost »a«. Protiutež se da regulirati za razna merna področja. V tako tehtnico je lahko vgrajena naprava, ki nam stalno beleži mcrnc količine (števec).
b) Kako merimo vlek v peči? Ravnotako merimo tudi vlek v peči z obročno tehtnico. V tem slučaju je vgrajena skala od (-(-) do (—) kg/m2. Ena stran obročne tehtnice je spojena s cevjo iz peči, po kateri prihajajo v obroč tehtnice dimni plini in delujejo na njo tako, da se pri pritisku obrača, kazalec pa nam pokaže, kolikšen je pritisk v peči. Druga stran obročne tehtnice pa je spojena z atmosferskim pritiskom. V slučaju, kadar je v peči podpritisk, je atmosferski pritisk večji in obroč se obrača v smeri (—), to je kazalec nam kaže podtlak v peči.
c) Temperature merimo na že znan način. V neki številki 4-6/1957 našega »Fu-žinarja« je metodika merjenja temperature podrobno opisana. V pečeh merimo temperature v glavnem s t. i. termoelek-tričnimi pirometri, ki so sestavljeni iz ter-moclcmcnta, električnih prevodnikov in kazalnega instrumenta (milivoltmetra) s skalo, ki kaže temperaturo v 0 C.
Vse te naprave za merjenje igrajo zelo važno vlogo v regulaciji peči. To so »možgani« regulatorja, ki brez njih ne bi ve-
a)	t>)
Slika 3
curek
Slika 4
del, kaj in kdaj mora delati. Takoj bomo vse spoznali s tako koordinacijo mernega in regulacijskega organa.
3. 1. Regulacija pritiska
Na sliki 4 je prikazana avtomatska regulacija pritiska v nekem cevovodu.
Res je, da tega slučaja nimamo na peči, vendar je tako enostaven, da nam bo dobro služil za prikaz dela hidravličnega regulatorja.
V vodoravni ravnini se premikajoča cev a, ki ima na koncu brizgalno šobo, skozi katero brizga olje s pritiskom 6 Atii, ima nalogo, da curek te šobe usmerja v razde-lilec pritiska b; ta ima dve odprtini, drugo poleg druge. Razdelilec pritiska je bodisi direktno bodisi preko ojačevalca priključen na obeh straneh servomotorja c na oljne vode. V razdelilcu pritiska sc energija brzine curka pretvori zopet v pritisk. Če stoji šoba v srednjem položaju, je pritisk na obe strani bata v servomotorju enak, zaradi česar bat servomotorja miruje. Če se šoba premakne, na primer na levo, se pritisk v servomotorju temu odgovarjajoče poveča in bat d se premakne na desno. Pri tem nastane razlika med pritiskom in s tem sila, ki potiska bat servomotorja. Sila, ki pritiska na bat, je tem večja, čim večja je razlika med pritiskoma, kar je spet odvisno od položaja brizgalne šobe. S servomotorjem povezana re-gulirna loputa ali ventil ostane tako dolgo v spremenjenem položaju, dokler obstoji ravnotežje pritiskov, to je dokler stoji šoba v srednjem položaju. Slika 4 nam jasno kaže na proces, in sicer v primeru, ko je avtomatski regulator uporabljen kot regulator nizkega pritiska. Če nastane pritisk v nastavnem sistemu e in membrana v merilnem sistemu f ne nudi dovolj pro-tipritiska, se premakne šoba na desno. Zaradi enostranskega zvišanja oljnega pritiska v servomotorju se bat premakne na levo in loputa se odpira toliko časa, dokler se merilni pritisk v membrani ne izravna z nastavnim. Sile, ki delujejo na servomotorju, so razmeroma velike: pri pritisku 5 Atii in pri batu s premerom 140 mm približno 750 kg. Regulacijska hi-
trost je odvisna od količine olja, ki izstopa v sekundi iz šobe. Z dušilnim ventilom lahko uredimo hitrost regulacije na primerno vrednost. Pri konstantni količini olja, ki izteka iz brizgalne šobe, pa je hitrost reguliranja odvisna od razlike med nastavnim in med stvarnim pritiskom v plinovodu. Nastavni pritisk je tisti pritisk, ki želimo, da je stalen, na primer: želimo, da je v plinovodu, v katerem se pritisk giblje od 100—120 mm VS, stalno 100 mm VS, toda ta pritisk »nastavimo« na nastavnem mehanizmu.
3. 2. Regulacija razmerja plin — zrak
Regulator razmerja plina in zraka je sestavljen iz dveh membran a in b in brizgalne šobe z napravo za precizno nastavljanje e.
Tu se po cevovodu 1 dovaja h gorilcem v peč zrak, po cevovodu 2 pa plin. V cevovoda 1 in 2 so vgrajene merilne zaslonke 3 in 4 in impulzni cevi c in d, ki sta vezani z membranama a in b. Pomeni, da na vsako membrano delujejo sile, ki so enake tlačni razliki pred in za zaslonko. Pri enakih silah na membrani a in b ostane bat servomotorja h nepremičen, brizgalna šoba g
pa se nahaja v srednjem položaju. Tak položaj avtomatike odgovarja odgovarjajoči nastavni vrednosti razmerja. Ob priliki povišanja porabe plina v peči se poveča diferenčni pritisk na merilni zaslonki plinovoda 3, kar dovede do upogibanja membrane b na desno in premeščanja (ravno tako v desno) z njo vezane brizgalne šobe g. V tem primeru se pritisk na desni strani servomotorja f poveča — bat se premakne v levo, pri tem pa odpira loputa i na zra-kovodu 1 večjo odprtino, to je dovod zraka h gorilcem se poveča. Sistem bo spet prešel v ravnotežje samo tedaj, ko se bo vzpostavilo prejšnje razmerje zraka in plina.
3. 3. Popolna avtomatska regulacija peči z regulacijo temperature
Na sliki 6 je prikazana popolna regulacija dela kovaške peči. Na tej sliki je:
1. regulator temperature oziroma količine goriva,
2. regulator razmerja plin—zrak,
3. regulator pritiska v peči oziroma vleka.
3. 3. 1.
Regulator temperature ima nalogo, da vzdržuje vedno enako temperaturo v peči ne glede na obremenitev peči. Sestavljen je iz dveh membran temperaturnega regulatorja 16, elektro-pnevmatskega posrednika 15 in svojega servomotorja z loputo na plinovodu 4. Na temperaturni regulator 16 nastavimo željeno temperaturo, na primer 1200° C. V peč vgrajeni termo-element 17 nam da električni impulz k temperaturnemu regulatorju 16. Recimo, da je bil ta impulz tak, da nam temperaturna skala na regulatorju ne kaže 1200° C, temveč 1000" C, kar pomeni, da je v peč še treba dodati goriva, da bi dosegli temperaturo 1200" C. Tako sprejet električni impulz pošlje temperaturni regulator k elek-tro-pnevmatskemu posredniku 15. Ta impulz pretvori elektro-pnevmatski posrednik v pritisk zraka in ga vodi k membrani (levi). Membrana se pod delovanjem tega pritiska upogne in pomakne brizgalno šobo regulatorja 1 v desno. Na ta način pride olje iz črpalke 13, ki teče skozi brizgalno šobo preko ojačevalca (vgrajenega v regulator) v servomotor 4 na plino-
Ventilator
Hekuperalof	durmi	zasun
vodni zapmalec
dimnik
I
119 b n
ti9 9
Pritisk
tli
1 U II
19	20
Z Plin 2. zr<xk. vlek
Z- ptm
iOOmm VS
S
R
E
C
N
O
N
O
V
o
L
E
T
O
'C-pisa£
Slika 6
vodu. Ta odpre pod delovanjem oljnega pritiska loputo v plinovodu in v peč prihaja večja količina plina.
V slučaju, da se med tem pritisk plina v plinovodu zviša (v tem slučaju bi skozi plinovod prehajala večja količina plina), se pritisk na desni membrani regulatorja 1 poveča in premaga pritisk desne membrane ter tako premakne brizgalno šobo na levo, kar povzroči, da pride v servo-motor pritisk z druge strani in prične zapirati loputo na plinovodu. To traja vse do tedaj, dokler se ne ustvari ravnotežje med potrebno količino goriva in temperaturo.
Ko peč doseže željeno temperaturo, to je 1200° C, ne daje temperaturni regulator nobenega impulza svojemu posredniku 15 ter tako na levo membrano pritisk ne deluje. Pritisk desne membrane postaja večji in tako se ponovi že omenjeni proces — zapiranje lopute na plinovodu.
Istočasno kaže obročna tehtnica 19 količino goriva (plina), ki prehaja skozi plinovod, registrator 22 pa to registrira na papir. Regulator ima svoj precizni nastav-
ljač 11, s katerim lahko ročno vplivamo na regulacijo, to je dovajamo večjo ali manjšo količino goriva.
Temperatura se s posebnim ključem nastavlja na temperaturnem regulatorju 16, to je na njegovi skali, ki ima 2 kazalca — prvi kaže stvarno temperaturo, drugega pa nastavimo na željeno temperaturo. Kadar se ta dva kazalca pokrijeta, se dovajanje goriva v peč prekine oziroma v peč prihaja minimalna količina goriva, potrebna, da krije izgube skozi stene in vrata.
Regulator 2 smo že opisali v odstavku 3. 2. Obročni tehtnici 19 in 20 pa kažeta razmerje plina in zraka.
3.	3. 2.
Regulator pritiska v peči 3 oziroma vleka je sestavljen iz samega regulatorja, membrane — servomotorja z dimnim za-sunom in preciznega nastavljača. Obročna tehtnica 21 kaže vlek v (+) (—) mm VS. Če se pritisk poveča ali zmanjša od onega, ki smo ga nastavili, prihaja impulz preko impulzne cevi istočasno na obročno tehtnico 21 in membrano regulatorja 1. V tem
slučaju membrana obvlada vzmet nastav-ljalca 11 in premakne brizgalno šobo v levo. Ali obratno — pritisk v membrani je manjši in vzmet nastavljalca premaga pritisk membrane, pa se šoba pomakne v desno. To dovede do spremembe pritiska v levi ali desni strani servomotorja, ki potem odpira ali zapira dimni zasun.
3.	3. 3.
Regulacija temperature pred rekupera-torjem se vrši ročno. Kadar nam specialni regulator in kazalni instrument 26 pokažeta, da je temperatura pred rckuperator-jem večja, kot je dovoljeno, pošlje električni impulz na svetlobni ali akustični signal 27 in 28. Ti signali nas opozore, da moramo odpreti loputo 24, da bi omogočili pristop hladnega zraka v dimni kanal. Na ta način se dimni plini ohlade. Loputo odpiramo vse do takrat, ko prestane delovati signal.
3.	3. 4.
Na sliki 6 vidimo ravnotako vgrajen instrument za registriranj* vseh merjenih
Domovina, koroški kraj, kvalitetno delo . . .
. . . in kulturna rast
Ob občnem zboru Delavsko prosvetnega društva Svoboda, Ravne na Koroškem
Tu bi morali sedaj objaviti poročila posameznih funkcionarjev, vključiti besede in misli razprave na občnem zboru, pripisati novi odbor ter tako brez kramarije osebnega mnenja opraviti dopisniško oziroma uredniško dolžnost domačega lista.
Na ta način bi imeli dve prednosti: predvsem pravo informacijo o delu društva, a še prednost, da ni treba izpostavljati osebnih gledanj, krivo hvaliti ali izpodneseno zanikati ter se zameriti ljudem, ki še idealno delajo na tem področju.
Vseeno pa bomo šli po težji poti prodajanja lastnega mnenja.
Uredništvo je namreč poslalo na zbor gluhega dopisnika, ki je tam samo videl, slišal pa nič. Že zbor sam, da bi zajuckal. Cel kup lepoti posvečenih ljudi: delavci, uslužbenci, gospodinje, upokojenci, inženirji, profesorji, mladina. Vse skupaj v taki pripravi in okolju, da je že to kulturna prireditev.
Ko se je potem začelo, je dopisnik izkoristil svojo naglušno odliko, ki je v takem primeru še bolj prednostna, ker ni toliko važno, kaj je tam zapisanega v tistih poročilih, kako je bilo in kako bi moralo biti, temveč je veliko bolj zanimivo vedeti, kako smo vse to delovanje doživljali, čeprav le v odtenku. Lahko sem torej v miru po svoje mislil ter razmotrival o delu DPD Svobode po tem, kar sem med letom občutil kot prebivalec Raven na Koroškem.
Med predsednikovim poročilom sem ugotavljal, kako prekrasno se je obrnilo v teh nekaj letih. Nobenega pretepa več in takih svinjarij, ki so sc še nedavno doga-
temperatur v peči, to je temperature v peči, dimnih plinov pred rekuperatorjem, dimnih plinov za rekuperatorjem in temperaturo toplega zraka. Te temperature (poleg tega, da registrirni instrument 25 registrira), kaže njihov kazalni instrument 26.
Nadalje so v plinovodu vgrajeni vodni zapiralec plina 22, regulator pritiska plina 23 in avtomatski odsekač plina 29. Avtomatski odsekač plina ima to nalogo, da prekine dovod plina v slučaju, da zmanjka toka, to je da preneha delovati ventilator, ker v tem slučaju preti nevarnost, da nastane v peči eksplozija. Je tako konstruiran, da »odseka« plin tudi v slučaju, ko je pritisk plina padel na nedovoljeno vrednost.
Nekateri elementi, kot so: zaščitne armature 10, ventili in dušilke 7, 8, 9 itd. niso tu opisani, ker to niti ni namen.
Zavedam se, da sem dal samo grobo sliko regulacije peči in poudaril samo nekatera bistvena vprašanja.
Na koncu menim, da bo ta razprava vsaj spomnila na to, kaj vse bi pravzaprav morali vedeti ljudje, ki delajo s pečmi, oziroma, če to vedo, da te naprave koristno uporabljajo.
jale tudi na Ravnah. Čeprav je vsa domovinska rast taka, da se primitivnosti same izločajo, ima na odpravi takih žalostnih dogodkov veliko zaslug prizadevanje te naše kulturne skupnosti. Kako je že to veliko!
In posamezne sekcije.
Ravenska godba ima sloves enega najboljših godbenih zborov v domovini. Pa igrajo kovači, valjavci, livarji. Ničesar ni treba tu naštevati, zadosti je, da koroški fužinarji zagodejo.
Naša plesno-folklorna skupina deli sloves z godbo. Pa ne samo dekliški rajalni nastop, ki je vselej fleten, temveč njihna zvestoba krožku, njihovo delo, smisel, študij zadosti originalnih oblik. Kjer koli nastopijo, delajo Ravnam čast.
Salonski orkester in tamburaši družita za vrednosti in lepote svojevrstne muzike. Ni še dolgo, ko smo morali vse tako naročiti od drugod. Kjer koli hočemo, izpolnijo ti naši zbori danes program. Kolikor še manjka, dohaja. Želimo in napovedujemo ravenski sloves, kakor ga že ima godba na pihala.
Vendar smo zbrali tudi pevski zbor. Na Koroškem to glede glasov vsekakor ni bilo težko. Ko je steklo prepričanje v nujnost in red pouka, so tukaj že dokazi, da gre. Prepričani smo, da bodo koroška srca in grla mimogrede zapela vsaj desetkrat boljše od Slovenskega okteta. V vencu naše pesmi bodo zadišali in cveteli šopki koroške domovine.
Ljudska univerza. Ob poudarku vsestranskega -izobraževanja jo čakajo novi prijemi, novi programi. A že sedaj je živela z različnimi predavanji in prireditvami, da pot na še več in še bolje ne bo pretežka.
Sem spadajo pri nas nehote tudi skoro vse prireditve gostovanj. Program Mariborskega gledališča je kar naš program. Na Ravnah imamo gledališki abonma. Pa cela vrsta takih gostovanj ljudske globine in širine — Mežica, Črna, Trbovlje, Jesenice, Primorska, kvintet pa do Ljubljanske filharmonije. Sam se ne udeležujem, ker
opravičujejo ušesa, a doživljam, kako se ljudje veselijo in pripravljajo na te pri-reditve:»-najlepša obleka in sama hvala. Oni dan je prisostvoval tudi tak obisk iz Celovca. Godla je in pela filharmonija. »Kaj, tudi kaj takega na Ravnah ...?« Da, taka reč stori več tudi nasploh za državo, kot pa more morda neki konzul dopovedati vse leto.
Koliko spodbud za lepi svet je v tem: drža, manire, govorica.
Domače gledališke skupine oziroma aktivnosti pa ni. Tu se ne znajdem in bom pogrešil, pa me na drugem občnem zboru popravite. Najbrž je tu sploh prelom. Gostovanja. Poklicni so tu in za poklicnimi ne gremo radi sami na oder. Kdo se bo izpostavljal za umetniki?! To je neka domneva, ki straši, da bomo domačim igralcem morda kmalu rekali »šušmarji«, ki odjedajo kruh poklicnim, kakor že radi rekamo za druge opravke, čeprav jih opravi kdaj tudi desetkrat boljši strokovnjak, kot pa je obrtniški ksel.
To je taka misel za lahek izgovor. Vseeno pa očitamo domačim, da »spijo«. Krivo jih gledamo in jih grajamo, ker »nič ne delajo«, dalje pa ne pomislimo. Marsikje je namreč že načelo: pojem, če mi daste pevske hlače. Ali bodo šli na to linijo tudi taki talenti: Pa ti delaj, ki jezik obračaš! Iste pravice in enake dolžnosti imaš.
Vseeno po svoje cingljajo te stvari, a dokler še sonce hodi po nebesnem svodu lepote še tudi v Jugoslaviji ne bodo projicirane le na materijo, temveč jih bomo vzbujali in doživljali kot element ljudstva za element ljudstva. Povsod bomo kaj izboljšali, da jih bomo podprli, da bomo pomagali razvoju lepega in dobrega, kolikor bo le mogoče. To je dolžnost posameznika in skupnosti. Doživljali pa jih bomo in sodelovali po sposobnosti iz srca in osebnosti. To je čast posameznika in skupnosti. Čast pa ima višjo valuto.
Talenti so se zbrali, obljubili — vsi se veselimo.
Nekako s predsednikovim poročilom sem končal to razmišljanje. Ko so potem govo-
S prireditve na Poljani
Hotuljci
»štehvajo«
■ ■ • .
Edino kritiko oziroma tako pripombo za občni zbor Svobode bi imeli v naslednjem: Nikar ne prirejajte na Ravnah ob sobotah, 26. julija, popoldne pri 30 stopinjah Celzija kakršnih koli prireditev po dvoranah. V tistem tako pičlem poletnem času pustimo ljudi, da dihajo v naravi. Kdor tega ne upošteva, doživi, kakor kaže slika — več nastopajočih kakor poslušalcev. Ce je kaka taka skupina takrat tod na izletu, naj je, le od Ravenčanov naj ne zahteva nemogočega
rili o denarju, sem pogledal, če je kdo od občine oziroma če je direktor železarne tu. Ni kaj reči. So navzoči. Za tako delo mora potrebno biti, največ pa tako dasta idealnost in požrtvovalnost vrednih sodelavcev.
Poročil še ni bilo konca, zato sem dalje razmišljal, čeprav že pri Cvitaniču:
Kako lepo je urejen sedaj tudi ta naš gledališki hram. Nimamo še pravega kulturnega doma s klubskimi prostori itd. za različne spodbude (v načrtu je), a veseli nas, da je vsaj staro gledališče tako daleč urejeno. Sodelavcem ni treba več zmrzovati, oder je ustrezen in so zadovoljna z njim gostovanja vseh širin, dvorana v redu, zunanjost in okolje.
Pa, če pogledamo še drugo vsebino: slu-čajnostne prireditve — akademije. Na primer zadnji dve, za krajevni praznik in za praznik domovine. Cisto nekaj drugega kot prejšnja šablona. Mladina se vključuje in nastopa s telovadbo, s folkloro, v orkestrih, s pesmijo. Prihod na kulturno poprišče, da je veselje!
In nazadnje je zbor izvolil novi odbor:
predsednik: Božo RADIVOJEVlC, železarna; I. podpreds.: inž. Jože BORŠTNER, železarna; II. podpreds.: prof. Borut MEDVEŠČEK, osemletka; tajnik: ravn. Boris FELDIN, osemletka; blagajnik: Ivan ClV-NTK, železarna; gospodar: Anton GODEC, železarna; člani: Lea FERK, osemletka, Franc ČEHOVIN, občina, Peter GREGL, železarna, prof. LEP Jože, gimnazija, Milan SAFOSNIK, železarna, Peter ŠETINA, železarna, inž. Mitja ŠIPEK, železarna.
Nadzorni odbor: Franc MEŽNER predsednik, Stanc HROMC in Miloš ŠTOR člana — vsi železarna.
Zahvala dosedanjim, čestitke na zaupanju in priznanju novim!
Nobenih imen nikjer — razen liste novega odbora, da se vemo obrniti. Tako je menil tudi prejšnji predsednik M. Štor, ko smo ga vprašali, kdo je morda še kako
bolj delal. »Vsi so po svoje delovali, vse navedite ali pa nobenega ...« Da, vsi vemo, kdo so, kdo je delal in kdo dela. Hvaležni smo jim, svojo čast zaslužijo in jo imajo.
Srečo za naprej za kulturno rast kraja, za skupni napredek domovine!
Študijska knjižnica
vabi fužinarje in vse delovne ljudi, da jo obiščejo.
Odprta je vsak delavnik neprekinjeno od sedmih zjutraj do sedmih zvečer.
Ima dve bralnici: ena bralnica je namenjena mladini, druga je namenjena delavcem, tehnikom, inženirjem, prosvetnim, zdravstvenim in komunalnim delavcem.
V bralnicah so vam na voljo vsi slovenski časniki in časopisi, prav tako vse slovenske knjige, pa tudi hrvatski, srbski, ruski, angleški, francoski in nemški časniki, časopisi in knjige.
Na voljo so vam enciklopedije: Boljšaja sovjetskaja enciklopedija. Moskva
1952—
Malaja sovjetskaja enciklopedija. Moskva 1959—
Encyklopaedia Britannica. London 1957— Dcr GrolSe Brockhaus. VVicsbaden 1953— 1958
Der Neue Brockhaus. Wiesbaden 1958—59 Larousse du XXe sieclc. 1—6. Pariš 1928—
33—58
Encyclopedie Larousse Methodique. 1—2. Pariš 1955
— in vse jugoslovanske enciklopedije, ki jih izdaja Leksikografski zavod v Zagrebu.
Na voljo so vam slovarji vseh evropskih jezikov, posebej tudi tehnični slovarji, n. pr.: German-English Technical and Engineering Dictionary. New York 1950.
Na voljo so vam razni priročniki, n. pr.: Westphal, Physikalischcs Wiirtcrbuch. Berlin 1952
Bronstein-Semendjajev, Taschenbuch der Mathematik. Leipzig 1959;
za prosvetne delavce, za politične funkcionarje: pedagoška, metodična, filozofska in politična literatura slovenska, hrvat-ska in srbska.
Če si nameravate stanovanje novo opremiti: oglejte si bogato literaturo o tem v Študijski knjižnici!
Nekaj novosti:
Goričar: Sociologija. Ljubljana 1959.
Mlinšek dr. inž.: Untersuchungen iiber den Zustand und Pflege der Bauernwalder in Pohorsko Podravje. Ljubljana 1959.
Hoyle Fred:	Na	mejah današnjega zvezdo-
znanstva. Ljubljana 1959.
Jenko Franc: Hidrogeologija in vodno gospodarstvo. Ljubljana 1959.
Zadnikar Marijan: Romanska arhitektura na Slovenskem. Ljubljana 1959.
Gams Ivan: Pohorsko Podravje. Ljubljana 1959.
Vodič po delih Marxa, Engelsa in Lenina. Ljubljana 1959.
Joksimovič Milija: Priručnik za polaganje opšteg dela stručnog ispita. Beograd 1959.
Vudvort Robert: Eksperimentalna psihologija. Beograd 1959.
Radnički univerzitet, Beograd — vse publikacije, n. pr.: Filozofija. — Etika (Marksizam i etika; Odnos morala prema običaju, pravu i religiji; Malogradanština i njen moral; Moralna problematika odnosa izmedu muškarca i žene itd.). — Mcdunarodni radnički i sindikalni pokret (Savremena Jugoslavija i sociali-stički pokreti u svetu; Drugi svetski rad i radničke partije; Kolonijalno pitanje i medu-narodni radnički pokret itd.). — Brak i poro-dica. — Čovck i rad (n. pr. Zamor, premor i odmor; Primena psihologije u industriji itd.). — Podizanje i vaspitanjc dece. — Dialektički materializam. — Književnost. — Itd.
DESETI LETNIK
Današnja naklada »Koroškega fužinarja« je označena že z letnikom 10.
Za listič na deželi je to že kar neka doba. Zahteve do lista so namreč tu prav take kot tam, kjer je tudi možnosti več. Tudi tu mora biti list čim boljši, čim zanimivejši, čeprav je takih, ki bi čim vredneje in čim zanimiveje sodelovali, toliko manj.
Na tej meji se obetajo listu spremembe. Spremembe so vselej dobre, če se stvar zasuče na bolje. Neki menijo, da naj »Fužinar« preneha. Ta predlog je menda najboljši. Drugi spet pravijo, naj pogosteje izhaja ter zajame tudi taka drobna dogajanja kolektiva. Cim več o planu, o delu, pa še rojstva in smrti, sprejemi, odhodi, upokojitve, ženitve. O vsem tem se da več in sproti govoriti. Bilo bi spodbudno, črno-belo, pisano, veselo ... Nič ni brez zanimivosti, čeprav bi rubrika o rojstvih delala listu na Koroškem verjetno prostorne težave.
Kar je »Fužinar« bil, je bil. Ni vse samo mimohodno. Kdor bo kdaj kaj iskal tod za dobo največje rasti tega kraja, ga bo prelistal. Poleg plemenitega jekla bo našel na straneh še kaj: Domovina, koroški kraj, kvalitetno delo in kulturna rast!
Bomo videli.
Na tej dekadni meji se zato tudi stari urednik že tu zahvali vsem, ki ste pomagali, da smo namen upravnega odbora oziroma koroške železarske skupnosti v teh desetih letih vsaj toliko izpolnili.
MLADINSKA
PROSLAVA
PRI
KEFROVEM
MLINU
kjer je bila pred triintridesetimi leti konferenca SKOJ. O tem dogodku je naš list objavil že vrsto poročil oziroma razprav (Voranc, Kokal, Klopčič, Kermavner). Ravenska mladina je že pred leti vzidala tam tak spomin, lani 13. septembra pa je naša občinska organizacija LMS priredila pri Kefrovem mlinu veliko spominsko slavje, na katero so prišli mladinski zbori iz vsega okraja. Na proslavi sta govorila predsednik CK LMS Tone Kropušek in naš Ivan Kokal, ki je sodeloval v pokretu že od kraj kraja ter pomagal tudi pri izvedbi te konference.
Nikdar pozabljeni ne bodo . . .
Spomin Ivanu Ditingerju
Lani oktobra smo v okviru krajevnega praznika vzidali oziroma odkrili spominsko ploščo Ivanu Ditingerju, enemu prvih boljševikov tega kraja. Tak napis na njegovi hišici. Prav iskati smo morali prostor na steni, tako majhna je ta bajta.
Domači list mora o tej zadevi nekaj napisati. Kar sem sam takega vedel, sem v »Fužinarju« že omenil, neko doživetje z njim pa kar zamolčal, ker me je nerodnosti sram. Toliko da me ni klofutnil, ko sem prišel nekoč z Dunaja tudi s tako robo, zanj pa se nisem znal prav obrniti. Desetletja ga nisem videl, ne čul o njem. Kaj bi torej pisal?
Vprašal sem soseda, Antona Čopa. »Ti kar zapiši, da je bil Ditinger poštenjak. Preganjanje in brezposelnost, da ni imel nikoli denarja. Dajal sem mu v konzumu na kredit. Brž ko je dobil denar, je najprej plačal te nabave. Enkrat pa dolgo ni mogel, menda, kar dve leti. Prinesel je zlato uro, ki jo je imel iz hamburških časov. Da kar to vnovčim, je povedal. Seveda sem ga z uro napodil, zaupal sem mu, Ditinger je bil poštenjak.«
Kako veliko je o Ditingerju povedanega že s tem. Toda tudi sicer naš »Hren«, kakor smo mu pravili po domače, ni čakal na moje popise. Vse si je zapisal sam s svojim prepričanjem in delom, zapisal za veliko knjigo, za trajno.
Objavljamo besede njegovega sodruga vse od začetka pokreta, Ivana Kokala, ki jih je povedal tisti dan pred Ditingerjevo bajto.
»ZKJ in LMJ proslavljata letos skupno z jugoslovanskimi narodi 40-letnico ustanovitve KPJ in SKOJ. V teh 40 letih je bila prehojena težka, a slavna pot, pot bojev in trpljenja, pot uspehov in zmag, pot, ki je pod zastavo KPJ privedla do ostva-ritve osvobodilnih in revolucionarnih teženj narodov Jugoslavije, do ostvaritve idealov in misli, največjih umov in najpomembnejših borcev naše države.
KPJ je bila v neprestanem revolucionarnem boju zvesta naukom Marksa, Engelsa in Lenina, verna delavskemu razredu in svojemu narodu, verna interesom mednarodnega delavskega gibanja. KPJ se je neustrašeno in nesebično borila proti nasilju za pravice delavskega razreda, za boljše in srečnejše življenje vseh delovnih ljudi, za svobodo in enakopravnost narodov — za socializem.
KPJ je dosledno izražala progresivna stremljenja naših narodov, vedno je bila v prvih vrstah v boju za življenjske interese delovnih ljudi in ni zrasla samo v borbeno avantgardo delavskega razreda, ampak tudi v gibalno in vodilno silo splošnega narodnega osvobodilnega giba-ja. In prav zato je bila KPJ, ki uživa neomejeno zaupanje ljudstva, edina, ki je v letih najtežjih preizkušenj povedla narode Jugoslavije v usodno bitko za nacionalno in socialno osvoboditev. Pod vodstvom Partije in maršala Tita so naši narodi iz-vojevali največjo zmago v svoji nenehno borbeni zgodovini.
V narodnoosvobodilni vojni in sociali-
stični revoluciji je bila dežela osvobojena tujih zavojevalcev. Za vedno je bil zrušen kapitalistični sistem razredne eksploatacije in razrednega zatiranja. Ustanovljena je bila socialistična Jugoslavija, svobodna in enakopravna skupnost skozi borbo združenih in pobratenih narodov, dežela osvobojenega dela in ljudske oblasti.
S silnim razmahom ostvarjalnih moči naših narodov je bilo v teku socialistične izgradnje spremenjeno lice Jugoslavije, ki se je razvila iz zaostale polkolonialne v deželo naglega vzpona industrije z že ostvarjenimi pogoji za hitrejši razvoj kmetijstva in vsestranski kulturni procvit. Z razvojem socialističnih družbenih odnosov ter z izgradnjo sistema delavskega in družbenega samoupravljanja ustvarjamo pri nas misel tvorca znanstvenega socializma — namesto oblasti v imenu ljudstva, se razvije dejanska oblast samega ljudstva.
Mladinci in mladinke, ki proslavljate istočasno 40-letnico ustanovitve Zveze komunistične mladine Jugoslavije, ki ste nasledniki revolucionarne jugoslovanske mladine, ki je pod zastavo Partije z žarom revolucionarne strasti posvečala svojo mladost in neizmerno žrtvovala za zmago revolucije in socializma, tudi sedaj ste v prvih vrstah borcev za socializem. Mladina je povsod, kjer se gradi in ustvarja, prepričana, da vsak korak naprej v izgradnji naše socialistične družbe zboljšuje pogoje za srečnejše in zadovoljnejše življenje mladih. Kot doslej in še bolj bodite mladinci vredni nasledniki velikega revolucionarnega dela naših narodov, ki so vanj vtkani ideali in snovi, žrtve in radosti 40-letnega boja generacij pred vami!...
Domovina in ljudstvo je hvaležno tistim, ki so dali vse od sebe, da bi mi danes
Ivan Kokal — slika iz leta 1938, ko je bil kot kapetan v borbah na Španskem
bolje živeli. Zaradi tega se jih ob 40-let-nici naše revolucionarne poti spominjamo in nikdar pozabljeni ne bodo.
Tako smo se ob proslavljanju našega krajevnega praznika zbrali danes na tem mestu, da počastimo enega tistih neštetih tihih političnih delavcev, ki so sodelovali od ustanovitve KPJ pred 40 leti dalje v našem kraju, skromnega proletarca Ivana Ditingerja.
Rodil se je 16. decembra 1883 v Šentjanžu pri Dravogradu. Bil je zakonski sin Terezije in Ivana Ditinger, ki sta se pozneje poročila in sta kupila to hišico, v kateri je od časa do časa in končno stalno živel Ivan Ditinger s svojo materjo in kasneje s svojo ženo Frančiško, rojeno Po-keržnik.
V mladih letih se je izučil mesarske obrti, leta 1912 pa je začel delati v Železarni Ravne pri martinovki in delal tam do julija 1914, ko je bil poklican v prvo svetovno vojno. Ne vem, kako je prišlo do tega, da je leta 1917 in 1918 delal kot mesar v hamburških pristaniščih. Tam ga je leta 1917 zatekla oktobrska socialistična revolucija, o kateri so težaki v pristanišču dosti razpravljali in pripravljali nemški proletariat na revolucijo. Med pristaniškimi delavci se je tudi proletarec Ditinger navzel revolucionarne miselnosti. Pozneje je pripovedoval, da je zahajal na sestanke pristaniških delavcev. Prav dobro se je spominjal sekretarja KP Nemčije Ernesta Tellmanna, ki so mu rekali Tedi in je večkrat prihajal med nje.
Tov. Ditinger je bil velik rodoljub. Pustil je delo v Hamburgu in se februarja 1919 vrnil domov in se takoj zaposlil v Železarni. Nekako istočasno je prišel iz italijanskega ujetništva Prežihov Voranc, s katerim sta takoj začela razpravljati, da bo treba v Guštanju ustanoviti celico KPJ. Voranc se je povezal z Ljubljano. Prišel je tov. Viktor Koleša, kateri se je udeležil socialistične oktobrske revolucije v Rusiji,
kjer je kot vojni ujetnik prešel k revolucionarjem. Ustanovili so organizacijo Sever in sta bila Ditinger in Kuhar poleg Matije Gradišnika, Zorija, Lepka, Metar-nika in še nekaterih drugih, njena prva člana. Dobil sem neki njegov spisek, kjer Ditinger sam navaja, da ima člansko knjižico od leta 1919.
Zaradi pomanjkanja dela, pravzaprav pa zaradi političnega dela je Ditinger že avgusta 1919 odšel delat v premogovnik Holmec, kjer je bil zaposlen v jami kot vozač. Med rudarji je organiziral partijsko celico in iskal kanale za prehod čez mejo, kjer je kot kurir sam, pa tudi drugi sodelavci, prenašal propagandno literaturo in vodil politične emigrante, ki so se morali umakniti čez mejo, da so se izognili aretaciji, mučenju in zaporom.
Na Holmecu je ostal do marca 1921, ko se je vrnil v Železarno, kjer so ga zaposlili pri ključavničarjih. Bil je blagajnik organizacije Sever. Debel ploh, ki je na njem v drvarnici sekal drva, si je uredil za blagajno, tako, da je na spodnji strani izdolbel v sredini veliko valjasto luknjo in v njej shranjeval svoj blagajniški arhiv. Poleg tega je bil še kolporter naprednih listov in literature sploh in zaupnik Rdeče pomoči, kjer je pa v glavnem zalagal svoje krvavo prislužene dinarje.
Pomagal je pri organiziranju III. kongresa SKOJ leta 1926. Tudi on je vodil delegate iz raznih železniških postaj, nakupoval živež, pazil, kot hodijo žandarji in pomagal stražiti mlin. Menim, da je pomagal tudi pri organizaciji II. kongresa SKOJ leta 1923.
Leta 1923 sem prišel v tovarno kot ključavničarski vajenec. Z Ditingerjem sva bila vsak dan skupaj vse do leta 1930. Bil je vzor človeka in komunista. Živel je zelo skromno, pogosto v pomanjkanju. Saj je delal v tovarni za bore 4 dinarje na uro. Zelo je bil štedljiv. Malical je vedno sam kruh, če pa je potrebovala denarna sredstva Partija, je dal na razpolago tudi zadnji prihranjeni dinar.
Ditingerjevo revolucionarno delo ni ostalo skrito. V predaprilski Jugoslaviji so ga imeli za najbolj zagrizenega političnega fanatika. Stalno je imel hišne preiskave in
Kaj je KMP?
Z razvojem našega gospodarstva je potreben tudi razvoj oziroma izobraževanje ljudi, ki delajo v gospodarskih organizacijah. Velika večina današnjih nosilcev proizvodnje je pa ravno v vrstah mladine. Z do nedavnim načinom dela organizacije Ljudske mladine niso bili doseženi zadostni uspehi v pogledu pritegovanja mladine v delavsko samoupravljanje. Mnogokrat se je premalo seznanjalo mladino z delom delavskih svetov, upravnih odborov in s poslovanjem v podjetjih nasploh. Zavedajoč se te pomanjkljivosti je CK LMS dal pobudo za osnovanje nove oblike dela mladinske organizacije, to je klubov mladih proizvajalcev (KMP).
bil pod stalnim nadzorstvom. Tudi pri delu v Železarni ni imel miru. Žandarji so ga stalno nadlegovali. Ko sva skupaj delala in obdelovala pločevino in je videl, da pridejo žandarji, je navadno rekel: »Zdaj pa le močno razbijaj! Že spet prihajajo hudiči!« Včasih so ga pustili pri delu, večkrat pa so ga odgnali na postajo. Doma pa je, če mu je le bilo mogoče, pričakal tak obisk v drvarnici in cepil drva, da je bila »blagajna« krog in krog zamotana z drvmi.
Bil je trikrat zaprt. Prvič leta 1923 skupaj s Kuharjem. Po vdoru v organizacijo Sever leta 1930 so seveda med prvimi zaprli tudi Ditingerja. Ob hišni preiskavi so stikali tudi po drvarnici in prevrgli tnalo — blagajno, od koder so se vsuli blagajniški zapiski z imeni in številkami članov in tako dobili dragoceno gradivo in zvedeli za člane organizacije Sever, da so nas lahko polovili. Takrat je bil Ditinger obsojen na leto in pol robije, državljanske pravice pa je zgubil za 5 let.
Po vrnitvi iz robije ni dobil dela v tovarni in je živel v veliki bedi. Takrat sem pri Rdeči pomoči na Dunaju poročal, v kakšni materialni stiski se nahaja in so mu odobrili denarno pomoč, ki pa je ni hotel sprejeti. Sam je izjavil, da Partije noče oškodovati, čeprav je bil 2 leti brezposeln, 3 in pol leta pa je delal kot občinski cestar za malenkostno plačo, s katero sta z ženo težko živela.
Šele junija 1937 je Železarna dobila dovoljenje od srezkega načelstva, da smejo Ditingerja sprejeti v službo. Opravljati pa je moral najtežje delo, kar ga je bilo, vse do junija 1941. Takrat je bil aretiran od gestapa, ker je ob popisu prebivalstva izjavil, da je po narodnosti Slovenec, po prepričanju pa internacionalni komunist. Internirali so ga v Buchenvvaldu, od koder se je vrnil šele avgusta 1945. Vsega je bil zaprt skoraj 6 let, dalje časa pa brezposeln.
Po osvoboditvi se je zopet zaposlil v Železarni in pomagal pri izgradnji ljudske oblasti in porušene domovine.
Umrl je jeseni 1949, star 66 let, zaradi izčrpanosti. Naj nam bo vzgled in bodočim rodovom, ki je živel in delal vse življenje za stvarnost socializma.«
Klub mladih proizvajalcev je sestavni del Ljudske mladine, katerega cilj je gospodarsko, politično in strokovno izobraževanje mladine v podjetjih za bodoče člane delavskega samoupravljanja. Za dosego tega cilja se poslužuje klub mladih proizvajalcev raznih družbenoekonomskih in strokovnih predavanj, predvajanja poučnih filmov, vsakodnevnega dela po grupah ter strokovnih ekskurzij. Klub mladih proizvajalcev zasleduje in spremlja delo delavskega sveta tako pri nas kot tudi v sorodnih podjetjih.
Razvojna pot KMP Železarne Ravne
2e na začetku formiranja teh novih oblik dela v organizaciji mladine — to je
ZRELOST IN POMOČ MLADINE
KAJ JE DELAL IN KAKO DELA KLUB MLADIH PROIZVAJALCEV ŽELEZARNE
RAVNE
Domovina mladini
VHODNI DEL NOVEGA DOMA GOJENCEV METALURŠKE INDUSTRIJSKE SOLE NA ČEČOVJU
Nedavno smo objavili sliko njihove nove šolske oziroma delavniške zgradbe ter se z njimi razveselili prednosti mladega rodu v socialistični domovini. Danes priključujemo posnetek njihove nove hiše, kjer bodo domovali, kakor se prejšnjim rodovom niti sanjalo ni. Dom je opremljen z vsem takim. Gojenci stanujejo po trije v sobi — skupno 150 postelj. — Domujte srečno v zavesti in pripravi za čim boljšo izpolnitev povračilne parole oziroma dejstva: Mladina domovini!
klubov mladih proizvajalcev — v naši republiki je naša mladina na IV. plenumu občinskega komiteja LMS sklenila, da se v našem podjetju formira klub mladih proizvajalcev. Občinski komite LMS je 9. decembra 1955 sklical masovni sestanek LMS našega kraja, na katerem je bil izvoljen prvi odbor kluba mladih proizvajalcev Železarne Ravne. Takoj po izvolitvi odbora KMP je le-ta preštudiral splošni program dela klubov in istočasno pričel s pritegovanjem mladine za delo v klubu. Po preteku enega meseca se je že pokazal uspeh, in sicer v tem, da se je število članov povzpelo na šestintrideset, a sam odbor pa je bil sedemčlanski.
V začetku se je tako na novo osnovani KMP boril z raznimi težavami kakor v pogledu iskanja pravilnih metod dela tako tudi za uveljavljanje med kolektivom. Z neuklonljivo voljo odbora KMP so bile premagane prve težave, a nova oblika dela mladine je pridobivala na ugledu ter priznanju s strani vodstev mladine in ostalih organizacij. Uspehe pri delu in ugled je KMP dosegel s tem, da je bil v tesnem sodelovanju z ostalimi klubi mladih proizvajalcev, za izmenjavo izkušenj in posvetovanj s CK LMS. V samem podjetju je bila izvedena anketa o problemih delavskega samoupravljanja, gospodarskega in političnega življenja ter odnosov v podjetju nasploh, katera je dala zanimive rezultate.
Mislim, da ni kluba v Sloveniji, kateri ne bi vedel, da na skrajnem severu naše
domovine živijo in marljivo delajo mladi železarji, ki preko KMP skrbijo za dvig strokovnega in družbenopolitičnega duha ravenske mladine.
Občutna sprememba v sistemu dela KMP Železarne Ravne se je izvršila v jeseni leta 1958 po mladinskem seminarju v Bohinju, ki je bil namenjen predvsem za člane KMP. Pričeli smo ustanavljati delovne grupe, ki rešujejo konkretne naloge in probleme tako na področju samo proizvodnje kot tudi na področju delavskega samoupravljanja. S tem načinom dela smo dosegli izredno zanimanje samih članov kluba kakor tudi ostale mladine. Uspehi niso izostali, nasprotno, pokazalo se je, da so klubi mladih proizvajalcev potrebni povsod, tam, kjer nastopajo problemi.
Načini dela KMP Železarne Ravne
Prva leta po osnovanju KMP v našem podjetju, to je od leta 1955 do 1958, je odbor sestavljal programe dela kluba v začetku leta za tekoče leto. Pozneje se je pokazalo, da tak sistem dela ne ustreza dejanskim potrebam, kar se tiče reševanja konkretnih problemov in nalog. Podobne težave so imeli tudi drugi klubi mladih proizvajalcev. Letos je odbor kluba sestavil na začetku leta le okvirni program in v začetku vsakega tromesečja detajlni program za tri mesece vnaprej. Le-te programe je klub na svojih sestankih potrjeval in pozneje izvajal.
Ker ni bilo tovarniškega komiteja, tem-
več le dva mladinska aktiva s precejšnjim članstvom, saj šteje celotna mladina v podjetju preko 500 sodelavk in sodelavcev, je KMP Železarne Ravne povezoval in vskla-jeval delo obeh aktivov. Zaradi tega so se na sestankih kluba često obravnavala vprašanja mladinske organizacije, tako da smo večkrat imeli preveč dela s problemi, katere bi morala reševati mladinska organizacija; ker pa tovarniškega komiteja ni bilo, je to moral reševati klub mladih proizvajalcev. To pa je večkrat slabo delovalo na delo kluba, ker je primanjkovalo časa. Mnogokrat smo na sestankih kluba razpravljali o problemih dela mladinskih aktivov, o njihovem kulturno-zabavnem življenju, o volitvah v sekretariate in podobno.
Delo KMP v letu 1959
Po triletnem razvoju našega kluba smo v letu 1959 pristopili k osnovanju delovnih grup, ki so bile zadolžene s konkretnimi nalogami. Grupo sestavlja šest do osem članov iz tistega obrata, v katerem je treba rešiti določeno nalogo, ki jo postavi KMP. Sestav grupe je torej odvisen od vrste naloge oziroma problema. En član grupe je vodja grupe. Ko grupa analizira problem in sestavi predloge, poda vodja poročilo na skupnem sestanku KMP. Poročilo člani prediskutirajo, nakar se dajo predlogi za rešitev konkretnega problema merodajnim organom upravljanja. Te grupe so v začetku letošnjega leta reševale sledeče probleme;
MARIJA ČERČE
V;;:'A(*■, * «* *»
XLmmw*rnmt ■ saaiajšte**«'*^
Tudi Voranca so se mladinci spomnili
— kako zmanjšati potrošnjo strugarskih nožev s trdo konico v mehanični delavnici,
— kako zmanjšati potrošnjo kokil v livarni,
— osvajanje in izdelava dokumentacije novega montažnega livarskega okvira,
— odstranitev pomanjkljivosti pri rekonstrukciji, kontroli, izdelavi in čuvanju vpenjalnih naprav,
— žarjen j e utopov in kontrola le-teh v čistilnici,
— rešitev za nepotrebno nagomilavanje sodelavcev v razdeljevalnici higienskih pijač.
Ker so bile to prve takšne naloge za delo po grupah, so se le-te bolj počasi obravnavale, tako da so bili nekateri problemi medtem že rešeni z upravne strani. Kljub temu pa je bilo delo teh grup zelo koristno, ker se je z vsakim problemom seznanilo celotno članstvo kluba.
Ena izmed grup je imela tudi nalogo pospešiti izdelavo čeljusti drobilca, ki je bil namenjen za gradnjo avtomobilske ceste »Bratstva in enotnosti«. Čeljusti so bile tudi izdelane in pravočasno dostavljene na mesto uporabe.
V drugi polpvici leta 1959 so bile zgoraj navedene grupe razformirane in sestavili smo nove delovne skupine, katere so reševale in še rešujejo sledeče naloge:
— sestava programa za seznanjanje članov KMP in ostale mladine o delavskem samoupravljanju,
— iz lista »Organizator«, na katerega smo naročeni, izbrati vse aktualne članke ter jih objaviti tako, da bodo le-te lahko čitali tudi ostali člani kolektiva, ki tega lista nimajo,
— izdelati kulturno-zabavni program mladine za zimski čas,
— izdelati predloge za izboljšanje prehrane mladih sodelavcev v menzah,
— kako zmanjšati procent izmečka v podjetju.
Nekaj grup je svoje delo že opravilo in so bili ustrezni predlogi že poslani upravi podjetja in tovarniškemu komiteju LMS, medtem ko ostale grupe na posameznih nalogah še delajo.
Razen dela po grupah smo imeli v tekočem letu šest predavanj, in sicer:
1. Družbeni plan za leto 1959 — (direktor Gregor Klančnik),
2. Zaščita pred ropotom — (dr. Janko Sušnik),
3. Organizacija proizvodnje — (Bogomil Homovec),
4. Statistična kontrola — (prof. Andrejčič),
5. Finančno poslovanje podjetja — (kom. direktor Engelbert Gostenčnik),
6. Delavsko samoupravljanje v našem podjetju — (predsednik Jože Kert).
Za strokovno izpopolnjevanje smo predvajali tudi šest ozkotračnih strokovnih filmov. Za nabavo teh filmov smo stalni naročnik, ker plačujemo tako manjšo najemnino. Filme si izposojujemo pri Zavodu za šolski in poučni film v Ljubljani.
V pogledu strokovnega izobraževanja smo organizirali tudi tečaj za nemški jezik, katerega prvi del je uspešno končalo petindvajset članov LMS.
Nadalje smo izvedli dve krajši in eno daljšo ekskurzijo, in sicer:
— v rudnik in topilnico Mežica,
— v livarno Muta in hidrocentralo Vuzenica,
— v tovarno elektrotehničnih in fino-mehaničnih izdelkov »Iskra« v Kranju ter v železarno Jesenice oziroma valjarno na Javorniku.
Ker smatramo, da je najuspešnejša oblika dela v KMP delo po skupinah, bomo to še naprej utrjevali. S tem načinom dela mislimo še bolj konkretno in efektno reševati probleme na področju proizvodnje in delavskega samoupravljanja.
Delo kluba mladih proizvajalcev bo v bodoče lažje, ker je na prizadevanja KMP ponovno formiran tovarniški komite mladine.
Na ta način bo mladina podjetja dosegla res tisto mesto, ki ji pripada, in s polnim čutom odgovornosti uspešno sodelovala pri razvoju proizvodnje in samoupravljanja ter ugodno vplivala na medsebojne odnose v našem podjetju.
Janez Strah
V nedogled to ne bo moglo ostati, namreč, da bi razobesili črno zastavo vsakemu sodelavcu, ki umre. Brž ko je neko podjetje tako veliko, da je smrt vsak dan (n. pr. železarna VVitkovice in dr.), je to že nemogoče. Ali naj visi črnina na portalu skozi vse leto?! Take delovne skupnosti morajo označiti smrt oziroma žalovati že kako drugače.
No, in tisto jutro je na vhodu tovarne že strašila črnina. Kaj je že spet! vedno se ustrašim te nesrečne prikazni v moji nesrečni funkciji. Menda vendar ni nezgoda? »Ne...« je rekel vratar in povedal neko ime. Ni se še spomnil navsezgodaj, da sem gluh. Nikoli ne
vprašam še enkrat, ker vem, kako smo ljudje nejevoljni, če moramo kaj ponoviti. Nezgoda torej ni, kdo in kako, pa mi bo že dopovedal kak kričač tudi pozneje.
»Cerčetova..so rekli, »tista iz sindikata ..,«
Začudiš se, ne moreš verjeti, spremeniš pa ne. Tista mlada, zdrava, simpatična ženska torej, ki je še včeraj tu delala. Taka toplota v družini, mati dveh otročičkov, tako cenjena pri delu — in vse skupaj šele na začetku življenja — 27 let. Zakaj neki še jaz jemljem pilule, ko pa izgine mladost v smislu in ljubezni.
Redki so, ki so obdarjeni z odliko pojava in odnosa, ki je zanje srečno vsako delo in ki vzbujajo spoštovanje za spoštovanje, kakor je bila pokojna Marija. Čutili smo vsi in čutimo. Spomin sc še in še povrne — vselej in povsod samo lepo. To in tako občutje je prednost. Marija Cerče ga ima, ker ga je v življenju vzbudila.
TAKO SREČANJE...
Med prvo svetovno vojno smo nekajkrat prebredli Galicijo. Tisti dan smo se zadrževali ob nekem gradu blizu Krakova. Posedli smo ob poti, ki je vodila v grad. Mimo sta prišla dva gospoda. Eden je bil zelo star in je Imel popolnoma bele lase, pa tudi drugi je bil že osivel. Če imaš čas, bolj opazuješ: videz je bil, da sta morala biti oče in sin.
Ustavila sta se in starejši je vprašal v nemščini, od kod smo. Soldat Glinik enostavno reče: Prevalje, kakor bi moral ta kraj ves svet poznati. Stari gospod vpraša nato, če železniški viadukt nad Prevaljami — Stoparjev most še obstoji. Seveda, sva rekla, le če ga medtem niso porušili, ter gledala.
»Pri gradnji tega viadukta sem sodeloval kot inženir...« je povedal, naročil pozdrave Prevaljam in šel.
Šanclov Zepi
Izdaja: upravni odbor Železarne Ravne — Urejuje uredniški odbor — Tiska: Mariborska tiskarna v Mariboru — Odgovorni urednik: Avgust Kuhar
Beno Kotnik:
»MIESIK« NEDELJA V
Onstran Gore v Zgornjem Razborju ležijo v veliki strmini tri mogočne gorske kmetije, in sicer p. d. Skobir, Spodnji in Zgornji Kotnik. Pred dobrim polstoletjem, ko še industrija ni bila tako razvita in ko se je naše kmečko ljudstvo še bolj držalo po naših hribovskih kmetijah, je bilo tu še lepo patriarhalno življenje. Razne šege so razveseljevale tega od doline oddaljenega kmečkega človeka. V Zgornjem Razborju je bila tudi šega, da so klepali metle. Ta običaj menda še ni nikjer opisan, pa ga v spomin na hišo Zgornjega Kotnika, od koder izvira moj daljni rod, toliko raje zabeležim.
Nekdanji guštanjski sejmi so bili dobro založeni in obiskani le tedaj, če so prišli in prignali svojo živino Razborčani, Zagorci in Podgorci, kajti tu je bila živinoreja doma. Tako so n. pr. pri Skobir ju, Spodnjem in Zgornjem Kotniku redili skoraj pri vsaki hiši po štiri pare volov, štiri do šest krav, šest do deset mlade živine, kakšnega konja pa še po šestdeset do osemdeset ovc. Ta živina v hlevih ni bila privezana, ampak se je gibala prosto, zaradi česar je bilo potrebno veliko stelje. Napravili so tako obilo dobrega gnoja.
Za vso oskrbo živine in druga dela so bili pri hiši volarji, mali in veliki »iberž-niki«, konjarji, ovčarji, jagnječarji in pastirji. Delovni vodja pri hiši je bil veliki hlapec. Gospodar je navadno oskrboval mletje v oddaljenem mlinu, popravljal kakšna orodja, hodil v dolino po gospodarskih opravkih, večkrat pa tudi na lov. Seveda tudi dekel ni manjkalo. Pri vsaki hiši jih je bilo štiri do šest. Tako tudi ni manjkalo nezakonskih otrok.
V tistem času so posli menjavali službe le na starega leta dan. Navadno so ostajali dolga leta pri hiši, tako da so nekateri preživeli po dva gospodarja. Hlapci so zaslužili letno 30 do 50 raj niš, dekle pa do 25 raj niš. Pastir je delal le za obleko in za drobiž od prodane živine. Vsak hlapec je dobil letno še bukove hlače (domače suk-no), včasih tudi jopič in hodno srajco. Dekle pa so dobile hodno srajco in šli-vanko (krilo iz domačega blaga). Kadar so gospodarji napravili na sejmu dobro kupčijo, so prinesli svojim poslom tudi še sejemske odpustke. Ženskam navadno kakšen predpasnik, moškim pa tobaka in cigar, v nove žepne robce zavito. Volarji, ovčarji in pastirji, ki so gonili živino na sejem, so dobili na sejmu pečenko ter vina, povrh pa še napitnino za prodane živali. Sejmskih dni so se posli zaradi tega vedno veselili.
Kakor v dolini je tudi tu v hribih vsak čas zahteval svoje delo. Ko so minili »ne-dievi«, to so bile kmečke počitnice, ki so trajale od božiča do treh kraljev, so moški šli na prevoz lesa, ženske pa so predle predivo in volno. Takrat še ni bilo elektrike in tudi s smrdljivcem (petrolejem) so zelo varčevali, zato so svetili še s treskami. To delo je pripadalo pastirju in, če je ta zadremal in je treska ugasnila, ga je veliki hlapec že dregnil.
Ob večerih so moški obrezovali metli-
ZGORNJEM RAZBORJU
čevje, katero so na pepelnico dopoldne zvezali v metle. Drugi so cepili treske. Les za treske so podrli na vernih duš dan popoldne prejšnjega leta, da se je dobro obležal. Tudi volno so morali pomagati krtačiti, ker so je mnogo potrebovali za izdelavo domačega sukna. Vso to obrt so opravljali v dobro zakurjeni veliki hiši, ko pa še te ni bilo, pa v dimnici. Seveda so poskrbeli tudi za razvedrilo. Navadno so pripovedovali kakšne štorije, in če je že znal kdo brati, je ta navadno bral Mohorjeve Večernice. Tako so kljub temu, da so bili domovi večkrat popolnoma zasneženi, naglo minevali njihovi mrzli predpustni dnevi.
Pust so zelo slovesno obhajali, in sicer kar tri dni skupaj. Tedaj ni manjkalo krapov in svinjskega mesa. Pustinja (pustna veselica) je bila enkrat pri enem, drugič pri drugem kmetu. Veselica je trajala le do polnoči, t. j. do začetka pepelnice. Na pepelnico so morale dekle še vse zaspane očistiti z belim apnenim peskom vso posodo, tudi takšno, ki je bila že prej umita. Ravno tako je morala biti dobro očiščena miza in bog varuj, če bi se videl na njej kakšen madež svinjske maščobe. Post je bil zelo hud. Še krape, ki so na pust ostali, so shranili v kašto in so jih na veliko noč zrezali v mesno juho. Mesa od pusta do velike noči ni bilo na mizo.
Sonce se je konec posta že precej močno upiralo v razborške hribe. Prišel je zadnji čas, da se spravi gnoj s sanmi na velike kupe vrh strmih njiv. Tudi drva so morala biti napravljena, kajti navada je bila, da so bila suha za leto naprej. Pri tem delu so pomagale večkrat tudi ženske, posebno tedaj, kadar jih je bilo treba spraviti iz globač do kraja, od koder so se lahko s sanmi ali garami zvozila domov. Gospodar, ki je že oprezoval za divjim petelinom, je našel vse snegolome, zato je naročil velikemu hlapcu, da se tudi ti očistijo.
Prišla je velika noč. Vse se je veselilo in zakaj ne? Že narava sama je pomladila stare in mlade. Posli pa so se je veselili še posebej zato, ker so na veliko noč prišle na mizo vse najboljše jedi, povrh pa so dobili še pisanko iz lepega kosa povoje-nega mesa, klobas, kolača in dveh pobarvanih jajc. Po veliki noči je imel guštanjski padar Avguštin precej opravka. Marsikaterega je odslovil z besedami: »Prej se postiš in postiš, da si že čisto kriv, potem pa žreš tako, da ti hočejo vsi vampi popokati.« Bil je neki hlapec, ki se je na veliko noč preobjedel žegna. Ker je strašno vpil, so ga zvezali preko trebuha. Ko se je tako nekoliko umiril, so ga vprašali, če mu je kaj bolje. Tiho je odgovoril, da mu bolje še ni, pač pa se počuti bolj varen, ker ima čreva prevezana.
Ko je začel brsteti macesen, so se strme njive in travniki toliko osušili, da so lahko začeli s setvijo in popravljanjem travnikov. Moški so z vlačugami spravili najprej gnoj narazen. To delo je bilo zelo naporno in po svoje nevarno. Ko so ženske raztrosile gnoj, se je začelo oranje. Prvo brazdo so znosili ali zvozili z garami na odor. Pri oranju so bili potrebni štirje. Eden je vodil vole, drugi je držal za merjasca (obračalni plug), tretji je tiščal plug k zemlji, da se ni prevrgel, četrti pa je kopal oplaze.
Setve je bilo precej, kajti ozimina zaradi višinske lege ni uspevala. Trajalo je precej časa kljub temu, da so orali z vsemi volmi, kar jih je bilo pri hiši. Po setvi so moški začeli popravljati plotove iz cepljenih špevt. Vsa meja in vsi pašniki so bili ograjeni s takim plotom. Drugi zopet so podirali les in napravljali steljo, kajti te je moralo biti čez košnjo in žetev dovolj.
V drugi polovici maja so spustili živino na pašo, ovce pa že takoj, kakor hitro so se prikazale kopnice. Marsikaterega utrujenega popotnika je razveselil glas živinskih in ovčjih zvonov, kajti to je bil znak, da v bližini prebivajo ljudje.
Košnja je bila v teh krajih enkratna, a zelo huda. Še hujše pa je bilo spravilo sena. Začelo se je navadno tedaj, ko so imeli dolinci seno že pospravljeno. Treba je bilo pohiteti, kajti pritiskala je žetev.
Na gorski kmetiji
Pri žetvi so pomagali vsi moški. Do male južine so želi, nato pa so skladali žito na ostrvi. Preden so zvozili suho žito na ga-rah domov, se je že nagibalo k jeseni. Žito so sproti »štrajfali« (iztolkli), da je padlo najlepše zrnje iz klasja. Tako otolčene snope, ki so jih imenovali goljufe, so spravili v parne ali na »peter«. Goljufe so mlatili pozno v jeseni. Že navsezgodaj je veliki hlapec klical posle k mlačvi. Posli vseh treh sosedov so namreč tekmovali, pri kateri hiši bodo najprej omlatili in katera gospodinja bo lahko najprej spekla pomlatilnico. Pomlatilnica je bila črno-beli kruh, katerega so dobili' mlatiči po opravljenem delu vsak po en hleb.
Ob enih zjutraj so se pri Skobirju oglasili štirje mlatiči. Doneči glas njihovih cepcev je prepeval: »Danes-jutri, danes-jutri.« Kar zatem se je oglasilo pri Spodnjem Kotniku kar šest mlatičev s »se kuha, se peče, se kuha, se peče«. Pri Zgornjem Kotniku, kjer je bila naj večja družina, jih je mlatilo osem. Njihovi cepci pa so peli: »V vsakem koti rit napoti, v vsakem koti rit napoti«. Doneli so tako močno, da se je njihov glas čul daleč po razborških globačah in so ga čule celo žal-žene v Kotnikovih pečeh.
Do konca adventa je morala biti mlačev končana, ker drugače ni bilo nedievov. Soseska je v tistem času dosti govorila in ugibala, kateri kmet bo moral metlo klepati. Mlatičem, ki so bili zadnji pri mlačvi, so vrgli zelo obrabljeno metlo na gumno in to rano v jutro, dokler je bila še tema. Ko je metla priletela na gumno, so vsi mlatiči odvrgli cepce in skočili za onim, kateri jim je metlo vrgel. Bil je eden od sosedovih mlatičev, ki so žito že omlatili. Biti je moral zelo uren, da jim je ušel čez njihovo mejo, kajti če bi ga ujeli na svojem posestvu, bi bil siromak. Skozi rokave jopiča bi mu porinili kol, h kolu pa pri-
vezali roke. Včasih so takemu slekli še hlače ter ga pošteno namazali s prahom, v hlače pa nadevali polno res.
Prva nedelja po božiču je bila tako imenovana »miesik« nedelja, in sicer zato, ker je bila v času kmečkih počitnic. Ta nedelja je bila za Zgornje Razborčane zopet vesela. Hiša, katera je dobila za kleparje metlo, je morala prirediti veselico pri tisti hiši, ki je imela največje prostore. Zaklali so kakšno veliko ovco, spekli pomlatilnico in priskrbeli pijačo, če je ni bilo doma. Ravno tako so morali že poprej priskrbeti tudi godce.
Na miesik nedeljo okoli treh popoldne so se zbrali vsi gospodarji in -posli razen pastirjev pri hiši, kjer je bila predvidena veselica. Hiša, ki je dobila metlo, jo je morala prinesti s seboj, vendar ne v taki obliki, kot so jo dobili. Lepo okrašeno s pozlačenimi cigarami, pakeljci tobaka, sladkorčki in raznim pecivom so zasadili v sredino velikega kolača ter jo postavili na mizo. Gospodar, ki je metlo prinesel, je moral imeti primeren in šaljiv nagovor. S tem se je veselica začela. Godci so zaigrali, mlado in staro se je zasukalo in celo petdesetletna dekla Skobirjeva Lona je zagrabila Skobirjevega velikega hlapca in zapela: »Stara sem gratava, devat ne morem — godci le godite, rajat še gre ...«
Okoli osme ure zvečer je bila skupna večerja. Za prvo jed so bili rezanci v juhi, nato pa ovčje meso in pečenka skupno, drobno narezano na krompirjevi ali hrenovi omaki. Ves čas je morala biti na mizi pomlatilnica. Po večerji so se pridružili še posli oddaljenih kmetov, tako da je bila hiša nabito polna. Okrog dveh zjutraj je prišla na mizo še kisla juha. Te je moralo biti precej, kajti dobili so jo tudi oknarji, to so gostje, ki so prišli po večerji.
Okoli štirih zjutraj se je začel »lecman«. Lecman je bil določen prispevek v de-
narju, ki so ga morali na koncu veselice plačati vsi povabljenci gospodarji in posli za jedačo, pijačo in godbo. Pobirali so ga ob spremljavi godbe s šaljivimi- nagovori ter je znašal navadno 1 krono. Po pobranem lecmanu so še skupno obrali in razdelili dobrote z metle, nazadnje pa razdelili še kolač. Starejši so začeli odhajati na domove, mlajši pa so večkrat ostali do belega dne. Miesik nedelja je vsem ostala še dolgo v spominu, po marsikateri pa so se posledice seveda tudi kmalu pokazale.
Komaj dobrega pol stoletja je minilo od zadnje miesik nedelje v Zgornjem Razbor-ju. Kakšna sprememba je danes na teh kmetijah! Nekdanje bujne pašnike pokriva že zaraščeni gozd. Le prhle macesnove špevte v gozdu še pričajo o nekdanji meji med pašnikom in gozdom. Njive so skrčene, travniki pa precej z grmovjem zaraščeni. Nekdanji hlevi in skednji so več kot enkrat preveliki. Kje so tisti veliki hlapci, volarji, iberžniki, konjarji, ovčarji in jagnječarji? Industrija jih je vzela, veliko pa jih je že pomrlo. Redki, ki še žive, so že upokojenci, a se še radi ozirajo za Goro proti Zgornjemu Razborju, tja, kjer so se v mladih letih znojili in na svojevrstne načine našli tudi razvedrilo.
NAŠI VOJAKI
Kakor je odločil delavski svet koroških fužin, se vsako leto za praznik domovine spomnimo naših sodelavcev, ki so na od-služenju vojaškega roka. Taka mala, a tembolj prisrčna pozornost povezave s kolektivom.
In kako lepa so njihova pisma — odgovori, zahvale, pozdravi. Žal jih ne moremo objaviti, kakor bi radi — okoli sto jih je. Vsa so nas razveselila.
Po sklepu upravnega odbora bomo v bodoče dostavljali naš list tudi vsem tem sodelavcem, ki so za čas pri vojakih, v najboljši šoli pridobitve znanja, spretnosti in kreposti za obrambo miru in za življenje.
Repač trohni, a ga le še popravljamo.
RANA NA REPACU
Vsestranska rast tega kraja oziroma obstanka ljudi pod Uršljo goro in Peco je tako bujna, da večidel še opazili nismo, ko lanskega 29. novembra na ravenskem gradu ni bilo muzejskega praznika. Prvič po šestih letih smo prekinili to naše že tradicionalno dopolnjevanje koroške muzejske ustanove.
Pustimo tu vzroke, na nas so, na ljudeh.
Edino Mežica se je spomnila. Svojo prelepo rudarsko zbirko je napisno dopolnila ter postavila staro topilno peč kot tretji zunanji objekt muzeja. Samo nekaj vreč cementa je bilo vmes, da ni mogla biti peč montirana na čas. Ostalo bo: leta 1959 je obogatila muzej samo Mežica. Zahvala rudarski skupnosti, ki ni pozabila na dopolnjevanje kulturne ustanove kraja.
Tam čakajo deli žerjava iz nekdanje prevaljske železarne, da jih sestavimo in postavimo to znamenitost kot četrti zunanji objekt. Muta je nanj opozorila, kjer je služil v presledku, Muta ga je dala, ker misli na muzej. Hvala!
Predvsem pa tam trohni in je že hudo načet repač. Zadnji je, starodavni predstavnik starodavne tehnike kovačnij, a ga ne moremo pokriti, da bi ga obvarovali. Pustimo tu vzroke, na nas so, na ljudeh.
Zadnjič smo zapisali o potrebah in dolžnostih internega dopolnjevanja muzeja, tu pa bi priključili še opozorilo: Takrat smo hiteli in napravili za silo, za videz. Toda gnojnica, ki je v stoletjih napojila tla (hlevi grofije so bili tam), se oglaša izpod neizoliranih podov ter žre dragocene razstavne predmete vkljub vsej pažnji zračenja.
Dopolnjevanje pomembne kulturne ustanove kraja je dolžnost vseh. Da bi jo v letu 1960 in naprej bolj izpolnjevali!
Najovski križi
(Košnja davice in osepnic v prevaljskem kraju)
»In tako so jo živo zagrebli, da bi se črna smrt utešila. Tam pa, na tistem kraju, še zmeraj stoji spomin — Najovski križ. Ko poj deva k Lenartu, ti ga pokažem.«
Ded je premolknil, sam pretresen ob izročilu davnine, deček pa je obsedel z razprtimi očmi in nič več ni slišal besed starčevsko vdanega šepeta: »Kuge, lakote in vojske reši nas ...« Strmel je v prazno, v njem pa so se vročično preganjale zgroz-ljive podobe: nedolžna deklica, kako na smrt preplašena čepi v črni jami, preko nje posajena mizica, ki naj jo kot poslednje usmiljenje obvaruje udarcev, in s kamenjem pomešana prst, katera se bolj in bolj usipa:va nanjo. Strašno, strašno! Umreti mora žrtvovana, da bi se rešili drugi. Še v snu se je deček ves moker premetaval in ječal: »Ne žive, ne žive!« Toda kamenje je padalo, padalo.
Stal sem v cerkvi sv; Barbare na Prevaljah pred starinsko svečo velikanko in s preostanki gimnazijske latinščine razvozlaval napis na otrdelem vosku:
ISTE CEREVS... IN PESTE AB HAC PAROCHIA DEVOTVS EST.
Zaobljubljena voščenka potemtakem, ki so jo nekdaj darovali cerkvi pred kugo brezmočni župljani! Lotim se seštevanja izstopajočih črk v napisu in kronogram mi razkrije usodno letnico: 1680.
V meni ožive zgodovinska pričevanja, kako je takrat kuga pustošila po naših trgih in vaseh. Soha na mariborskem Glavnem trgu je ena takšnih spominskih prič poleg številnih drugih kužnih znamenj.
Črna smrt pa se je usmerila s Štajerskega tudi na Koroško. Izročilo pravi, da se je v veliki nevarnosti, ko je bila strahotna potnica že pred pragom, Podjuna zaobljubila pozidati cerkev zaščitnici pred kugo sv. Rozaliji na čast in da je kuga baje nato čudežno preskočila osem podjunskih fara ter nadaljevala z morjenjem šele v Rožu. (Po Singerju, Kultur und Kirchengeschichte des Juantales, str. 320 sl.)
Z nabranimi prispevki so potem izpolnili obljubo tako, da so Hemini cerkvi pod Globasnico prizidali še Rozalij ino kapelo, hkrati pa še bolj zahajali h kipu svetnice (ki je malo prej zaslovela iz Italije po Evropi kot rešiteljica pred kugo) v bližnji špilji z izvirkom.
Ni Rozalija v stranskem oltarju cerkve sv. Barbare na Prevaljah in zlasti v votlini pod njo iz tega časa in posnetek podjunske? Ljudje iz Mežiške doline so gotovo že takrat romali k Sv. Hemi in posebno Rozaliji, razen tega je bil tedanji tukajšnji župnik Jakob Rormaister hkrati generalni vikar Podjune.
Spomin na kugo je tudi vsakoletni obhod z zaobljubljeno, poldrugi meter visoko svečo pri Barbari na 8. septembra. Ali pa je ohranjenih kaj pisanih virov o takratni neusmiljeni žanjici v naših krajih, ki ji je
bilo ljudstvo izročeno na milost in nemilost, ne vem.
Pa ni bila samo kuga strah in trepet naših prednikov; množično so pokopavale tudi druge nalezljive bolezni in, kakor vemo, celo v novejših časih (n. pr. znana »španska« po prvi svetovni vojski idr.). Ko sem prelistaval mrliške knjige izpred 80 let, sem se zavzel ob celih stolpcih istih navedb za vzrok smrti. Epidemije!
Tako je februarja 1877 zajela Prevalje epidemija davice, ki je po začetnem zagonu (v treh februarskih tednih 9 žrtev) nekoliko uplahnila, kakor da se je bacil potuhnil, a se nato močno razmahnila v drugi polovici leta (višek oktobra — 15 mrličev) in sledeči zimi ter valovito pojemala vse leto 1878 in v začetku 1879, ko je v aprilu in maju samo še po ena žrtev.
Obseg in širjenje lahko seveda ugotavljamo le po smrtnih primerih. Skoraj hkrati se je začela v središču (Prevalje, Farna vas, Leše), kjer je razumljivo tudi najbolj razsajala (na Lešah 29 žrtev), zajela konec meseca Breznico, druga naselja pa z majhno izjemo šele v drugi polovici leta, tako da je na Poljani prvi mrlič komaj na Novega leta 1878.
Iz varnostnih razlogov so morali pokopavati predčasno. V celoti je davica pobrala 118 žrtev (1877 78, 1878 32, 1879 8), razen štirih (najstarejša je 59-letna vdova) seveda same otroke, po starosti razdeljene takole: do 1. leta 7, 1.—3. leta 50, 3.—5. leta 27, 5.—10. leta 27, 10.—14. leta 3. Vsaj 15 družin je izgubilo kar po dva otroka.
Davica ali difterija je močno kosila po Evropi v 16. in 17. stoletju, veljala je za eno najnevarnejših in zelo pogosto smrtnih bolezni ter je bila po umrljivosti med otroškimi boleznimi v 19. stoletju na prvem mestu. Njen bacil so odkrili 1. 1884,
Domača zanimivost
deset let pozneje pa začeli uspešno uporabljati zdravilni serum in bolezen močno zatrli, vendar se je tudi še v novejšem času pojavljala v kar mogočnih valih in pobirala dosti številne žrtve (n. pr. v Nemčiji 1934-37, 1940-42).
Vratna davica se je morala širiti od severa, kajti iz drugih slov. pokrajin so poročila nekoliko kasnejša. Zlasti hudo je pustošila po južni strani Pohorja 1. 1880, kakor govore dopisi v Slovenskem gospodarju. Sole so bile večkje zaprte, marsikatera družina je izgubila vse otroke, tako pri Novi cerkvi kar dva kmeta po petero. Odrasli so ozdravljali, od otrok pa skoraj nobeden ne in nobena zdravila niso pomagala.
Hkrati pa je divjala druga huda nadloga — koze ali osepnice. V nekaterih vaseh je davila davica, v sosednjih so gospodarile koze, ponekod je pa prišlo oboje na kup. Obseg epidemije bi bilo težko natančno dognati, poročila v časopisih so bolj redka in še ta so bila včasih sprejeta z negodovanjem prizadetega kraja (n. pr. v Ljutomeru).
Na Prevaljah so koze nekako nasledile davico — maja 1879 je zabeležena v tem letu zadnja smrt za davico, julija pa prva za kozami. Do konca leta žrtve niso ravno številne (11), narastejo pa v začetku 1880, ko jih je v prvih štirih mesecih kar 41, vendar takoj zatem čisto uplahnejo' (le še po en primer junija in julija). Skupno število žrtev na Prevaljah je bilo 54, kar je trikrat toliko kot pri epidemiji leta 1863 (17).
Koze so se širile bistveno drugače kot davica, ki je predvsem bolezen gosto naseljenih predelov, namreč bolj po okolici. Prvi je v začetku julija 1879 umrl 20-leten hlapec na Poljani. Šele mesec dni zatem začno pokopavati na Prevaljah, sredi oktobra na Platu, konec novembra na Uršlji gori in proti sredini decembra na Šelem-pergu. Nato pa gre vse hitreje, januarja so zajeti že Kot, Leše, Tolsti vrh in Breznica, naslednji mesec pa še preostala naselja in čisto proti koncu šele središčna Farna vas. Izvzeta je le Dobja vas, kakor sta bila pri davici Plat in Podkraj.
Najhuje pa so koze pustošile po Strojni, kamor so v hipu preskočile s Še.lemperga. Začelo se je pri Janežu, kjer je posestniku Jakobu Harnoldu, ki je šele pred letom kupil kmetijo, pobralo dva fantiča (pozneje je bilo posestvo izročeno v ženske roke!) na en dan, nato pa še hčerko. Pri hiši sta umrla še deklina punčka in pa hlapec, torej kar pet oseb. Pet žrtev v 14 dneh je bilo tudi na Mavrelovem, kjer so tam stanujočemu tesarju Primožu Šapku umrli trije otroci.
Od 16. decembra 1879 do 23. februarja 1880 so na Strojni umirali samo za kozami in je bilo več mrličev (16) kot vseh drugih smrti v obeh letih. Baje je postal žrtev tudi žandar iz Guštanja, ki je moral iti popisovat.
Ce seštejemo smrtne primere na Prevaljah, Strojni in Št. Danijelu, dobimo precej visoko številko 74. Po starosti so seveda razdeljeni drugače kot pri davici, vendar je dobra polovica otrok do 10 let. Najstarejša oseba je imela 60 let.
Koze, ki jih prištevamo h kugam, po3-vzroča zelo odporen virus. Nekdaj so po-
birale na stotisoče letno in so bile glavni vzrok za majhen prirast prebivalstva. Vendar so prav proti kozam začeli cepiti najprej in najuspešneje; učinkovitega antibiotika pa še danes ni.
Zdi se, da je epidemija pri nas okoli 1880 (torej ravno 200 let za veliko kugo) zadnji val izbruha na Nemškem v letih 1871-73, ko je bilo žrtev preko 100.000. '
Obe epidemiji — davica in koze — sta občutno prizadeli prebivalstvo na Prevaljah in zavrli prirast. Če je bilo razmerje med rojstvi in smrtmi v letih neposredno pred tem med 1,3 in 1,6 (danes menda 1,9), je padlo v štiriletni dobi epidemij (1877-80) na 0,8—1, kar pomeni, da je prva tri leta bilo za petino manj rojstev kot smrti in se je število uravnotežilo šele četrto leto, a prirast se začne šele v naslednjih, mirnejših letih.
Pri Votlici med Mežico in Žerjavom stoji znamenje. Pripoveduje se, da je mejnik,
Novembri so čemerni mesci. Od deževne moče se širi naokoli duh po trohnečem listju, drevje štrli svoje gole roke v nebo in človek je otožen od slutnje, da prihaja zima.
Park ostaja samoten, zadnji sprehajalci se zavijajo v plašče, študentarija se grmadi v čitalnici študijske knjižnice in v tople razrede. Okrog muzeja pa začenja tradicionalno vrvenje, ki obeta novo muzejsko zbirko za 29. november. Tako že šesto leto. Začelo se je z zbirko železarjev in repa-čem pa 1954 gozdarji, pa 1955 mežiški rudarji, pa 1956 pa 1957 spet gozdarji z venecijanko in muški železarji s svojo zbirko, pa 1958 dimnica ... Vsaka otvoritev je praznik, ko se zbero domači kulturniki in pomembni gostje, ko v stilu
do kod je kuga prodrla v dolino. Ali je iz časov zadnjih večjih epidemij ali prejšnjih, ne vem. Vsekakor govori o hudih nadlogah in stiskah naših prednikov, ki so bili pred zavratno morilko skoraj brez moči. In takih znamenj je raztresenih po naši zemlji dosti.
V starih bukvicah sem našel nekako zdravniško navodilo ljudem za čas kuge. Natanko takole je zapisano:
»Ta navadna pijača za premožne, je en dobru staru pretočenu, iz pomarančnem, lemonovem, al citronovem olupkam vinu piti, pelinovu vinu, al pelinov vol.
Za te božne vodo, katira je prekuhana, al de je ena šnita opečeniga kruha, al vogle noter ogasenu blo, piti.«
Da, za premožne in za te božne. In ker je bilo dobrega starega vina zmeraj manj ko vode, je bilo tudi te božnih zmeraj več. In predvsem njihove hiše so bile grozni obiskovalki nekdaj odprte na stežaj.
Prof. Stanko Kotnik
pohvalijo nastalo in nazdravijo tistemu, ki bo tradicijo nadaljeval in muzeju drugo leto povečal obseg.
Lani smo praznovali otvoritev dimnice. Kmetijci so jo dali (glej »Koroški fužinar« štev. 1—3/1959). Kar se je dalo kje premakniti, so prepeljali na Ravne in postavili v grajskem poslopju, drugo pa na novo dogradili.
Že od pamtiveka se družina zbira ob ognjišču. Kjer gori ogenj in kjer se kuha, tam je prijetno in domače. V našem goratem alpskem svetu so v srednjem veku in še v novem revni kmetje gradili lesene hiše. Te lesene bajte so bile zelo preproste, imele so le dva prostora: lopo in dimnico. Dimnica je bila središčni prostor. Tla v njej so bila prstena, okna
majhna in uokvirjena z železnim križem, v kotu je bilo zidano ognjišče, ob stenah so se stiskale postelje, v drugem kotu je bila postavljena miza s klopmi. Dr. Franc Kotnik opisuje življenje v dimnicah takole: »Še ni tako dolgo, kakih 30 do 40 let (računam od leta 1906), ko so se v tej dimnici vršili prav patriarhalni prizori. K molži so prišle krave s paš ali iz hleva v dimnico. Tam je stalo korito, kjer je bila zanje ta čas naložena krma. Ko jih je kravarica pomolzla, jih je pognala zopet nazaj v hlev ali na pašo. Za kravami so pridrvele svinje, ki so tudi dobile jesti v dolgem lesenem koritu v dimnici. Včasih pa so imele svinje, posebno pozimi prasci, prostor v kakem kotu dimnice. Prednost so imeli prasci, ki so zaostajali v rasti. No — in za živadjo so posedli za mizo ljudje h kosilu ali večerji. Tako je dimnica hranila živad in ljudi. V dimnici so opravljali v pozni jeseni in pozimi domače delo. Tu so prirezovali v jeseni repo in korenje, flincali so turkijo (turkija — tur-ščica, flincati — kožuhati — ličkati koruzo). Ko se je posušila, so jo robili. Tu so otroci luščili buče, ženske so gonile kolovrate in predle volno in povesma, moški pa so cepili treske, popravljali vile, grablje in drugo leseno orodje. Svetili so s treskami ali slabo brlečimi lučmi v leščer-bah. In v tem temačnem prostoru so se skrivnostno pletle štorije o strahovih, belih ženah, zakopanih zakladih, divjem laju in še o mnogoterih drugih pošastih.«
Ko so se naši kmetje opomogli, so si na drugem koncu lope zgradili »hišo« — izbo. Čokata kahljasta peč v »hiši« je segrevala prostor, kurili pa so iz lope. Postelje so preselili iz dimnice v »hišo«. Tako so bili vsaj ponoči varni pred nadležnim dimom. Še pozneje so kmetje preurejali svoje domove in si pridobivali več prostorov: nova »hiša«, stara »hiša«, štibl.
Mnogo kmečkih domov je zaradi dimnic pogorelo, mnogo dojenčkov pomrlo. Zato je že Marija Terezija prepovedala graditi nove dimnice. Mlad gospodar pa je smel prevzeti posestvo le tedaj, če si je zgradil novo kuhinjo. Te so dimnice izpodrivale v dolinah in na bogatih kmetijah že kmalu, ko je zakon izšel. Ostale pa so pri nas še na Tolstem vrhu, v Šentanelu, na Strojni tu in tam skoraj do danes. Kmetje na teh zapuščenih pobočjih so dalje životarili in se niso kaj prida menili za zakone. Nekaj zato ne, ker so samosvoji, nekaj zato ne, ker so živeli iz rok v usta. Pri Jezerčniku na Libeliški gori še danes gori ogenj na odprtem ognjišču in ni še dolgo, ko je ugasnil pri Kvasniku, pri Toniju ...
V muzeju je dimnica novejšega tipa: tu ni več postelj — preselile so se v »hišo«, miti ni korit za živad, ki se hrani zdaj v hlevih. Kuhinja se sveti od sajaste črnine in če vstopiš, moraš počakati, da se oči privadijo temi. Najprej zagledaš med majhnimi Okni javorovo mizo. Na mizi je svet-nek (stojalo z železnimi, obteženimi kleščami, v klešče so vtaknili treske in svetili) in ogromna glinasta rina. Iz nje more hkrati jesti 40 ljudi. Muzeju jo je podarila Lubasinja, naredil pa jo je stari guštanj-ski lončar Abner. Za mizo ob stenah so klopi iz tesanih brun, v kotu pa oltar. Posebnost sta podobi ob oltarju in sveti duh v obliki goloba. Podobi sta slikani na
Ognjišče — tako imenovani »zid« — v dlmnlol
Lenka Sušnik:
Obisk v muzejski dimnici
'•»k* ..aLr*j
Kašta otl zunaj.
Kakor kaže zaloga drv, že takrat niso verjeli v možnost električnega ogrevanja prostorov
steklo, golob pa je izrezljan iz lipovine. Oboje je naredil kmečki umetnik.
V levem kotu dimnice je najvažnejši del črne kuhinje — ognjišče. Dr. St. Vurnik takole opisuje ognjišče: »Dimnice seveda imajo namesto peči obenem krušno peč, visok, zidan kvader z eno ali dvema odprtinama, pred tem kvadrom pa z lesom obrobljeno ognjišče ,zid‘, en meter visok in dva metra v kvadrat širok.« Pod zidom je kurji koteč, nad njim pa »klobučnjak« — kamenit klobuk. Varoval je hišo pred ognjem, ker so se vanj ujele iskre. Na »zidu« stojita »trimpuz« in »koza« (Prat-nekarica iz Brdinj ji pravi »maček«). Gospodinja je kuhala v glinastih ali železnih piskrih. Fisker je postavila na trimpuz (trinožno železno stojalo), na »kozo« položila goreče treske in jo primaknila k trim-puzu. Piskri so bili trebušasti in jed je hitro zavrela. Poleg ognjišča stojijo železne vile »burkle«. Če je hotela gospodinja jed speči, je postavila trimpuz z burklami v peč. Domačini pravijo, da je bila jed, kuhana v teh piskrih, mnogo boljša, kot kuhana na štedilniku.
V zidni odprtini nad ognjiščem je »skriv«. V skriv so ženske vsak večer hranile oglje, in ga zagrnile s pepelom. Zjutraj so ga razpihale in vtaknile v tlečo žerjavico šop suhih borovih tresk. Goreče treske so položile na kozo in pristavile pisker na trimpuz. Ogenj je po malem gorel čez dan na zidu, zvečer pa so ga spet hranile v skriv. Pomladili so ga na velikonočno soboto, ko so ga prinesli izpred cerkve s suho drevesno gobo. Deklo, ki ga je vse leto skrbno varovala, so ob prazniku obdarovali. Sramota za hišo je bila, če je ogenj pošel in so si ga morali sposoditi pri sosedu.
Zid je obrobljen z lesenim okvirjem, nekakšnimi klopmi. Tam so prenočevali siromaki, ki so se na večer zatekli v hišo. Na stropu so pritrjene »gliste« — trami, kjer se sušijo borove treske za svetneke in drva za krušno peč.
Dim v črnih kuhinjah je bil prav nadležen, posebno kadar ga je slabo vreme tiščalo k tlom. Uhajal je Skozi dimno odprtino, ki je bila navadno v kotu na stropu, ali pa skozi odprtine v stenah pod stropom »dušnik« imenovane. Ponekod so imeli duri na lopo razdeljene povprek na pol. Če je bilo dima že preveč za dimnik in »dušnik«, so zgornjo polovico duri odprli in pokadil se je na lopo, od tam na podstrešje in na prosto.
V tej naši dimnici skuša vrsta uporabnih predmetov oživeti prostor:	kolovrat	v
kotu, cokle pod pragom, zibka pri peči, deža za zidom, žličnik nad mizo, sklednik na steni, motovilo s prejo in za vrati na pol spleten koš.
Tak je spomin na ognjišče, ob katerem so živeli naši pradedje in prababice. Kar se nam danes zdi idila, je bil trd vsakdanjik. Čeprav je bilo morda več toplote v plapolajočem ognju, več poezije v družini, zbrani ob zimskem somraku, ne bi več menjali za široka okna, odprta soncu in udobju električnih stikal.
Ko tako hodimo po teh prostorih, se nam odpira pogled nazaj, podoživljamo preteklost, dojemamo razvoj in se ga veselimo.
Videl sem
Absolvent strojne fakultete v Kairu, ki je bil pri nas dva meseca na praksi v konstrukcijskem biroju, nam je takole pisal (prevod iz angleščine inž. Perovšek);
»Ko sem bil še v Egiptu, sem si zelo želel, da bi videl Jugoslavijo ter spoznal, kako je ta dežela uspela v izgradnji in napredku že v nekaj letih po vojni.
Sedaj sem srečen, da sem imel to lepo priložnost na praksi pri železarni Ravne v konstrukcijskem biroju. Ta čas sem lahko opazoval in videl vse, kar sem želel vedeti o Jugoslaviji.
Z veseljem sem sprejel predlog inž. Perovska, da opišem svoje vtise o Jugoslaviji in o prijateljstvu med Jugoslavijo in Egiptom.
Zgodovinska pota Jugoslavije in Združene arabske republike so bila različna, čeprav sta obe deželi na bregovih voda istega morja. Toda vendar sta se srečali. Obe deželi so povezale skupne poti težke borbe za mir v svetu.
Mi v Egiptu oziroma v Z AR občudujemo Jugoslavijo in njeno ureditev, ki trdno stopa po samostojni poti, ne naslanjajoč se ne na Zapad, ne na Vzhod. To je naša skupna pot, na kateri smo se srečali.
Jugoslavijo sestavlja šest republik, pet narodov, štirje jeziki in tri vere, vse to pa povezuje močna osebnost oziroma pokret v složno celoto. Najbolj občudujem predsednika Tita, ki je znal ustvariti to celoto med narodi Jugoslavije, ki so nekoč bili med seboj sprti, sedaj se pa družno kot en mož trudijo za srečo in čast Jugoslavije.
Jugoslavija ima prostor v našem srcu in v naših mislih, ne samo, ker se je borila za svojo svobodo, ne samo zaradi svoje ureditve in načelne politike in ne samo, ker je vsak čas pripravljena pomagati nam, temveč tudi zato, ker nas ima za enakopravne in spoštuje našo pravico, da gra-
Jugoslavijo
dimo naše življenje z našimi rokami, kot je za nas prav.
To spoštovanje je jasno vidno v govorih vaših političnih voditeljev in v vaših mednarodnih odnosih za dobro miru in napredek človeštva.
Jugoslavija in Združena arabska republika sta se odločili za načelo nevme-šavanja v notranje zadeve drugih dežel, za prenehanje tekme v oboroževanju, za preprečitev tretje svetovne vojne.
Skratka, težnje in cilji Jugoslavije in Egipta so v trdem delu za boljše življenje pod zastavo svobode in enakosti vseh narodov vsega sveta. Jugoslavija in ZAR delata kar največ moreta za mir v svetu.
Mislim, da so nam našteta dejstva o odnosih in prijateljstvu med nami in Jugoslavijo dobro znana. Upam, da bomo te odnose še razširili, posebno z gospodarskim sodelovanjem in znanstveno izmenjavo. Takšna sodelovanja med dvema deželama so gonilna sila za složno pot k miru v svetu.
Med svojim bivanjem v Jugoslaviji sem videl mnoga mesta, kakor Split, Dubrovnik, Beograd, Zagreb, Ljubljano, Bled. Reči moram, da so to čudovita mesta, kakršnih še nisem videl in mnogo uglednih ljudi je soglašalo z menoj, da je Jugoslavija prva po lepotah in gostoljubnosti. V nekem časopisu je bilo napisano: ,Kdor išče raj, naj se ne trudi, gre naj naravnost v Dubrovnik.1
Rad bi še spregovoril o nečem, kar je za mene posebno zanimivo, namreč o veri. Sem musliman in verujem, da je bog. Toda tu v Jugoslaviji so me neki gledali v tej veri. Končno so mi v živahni razpravi nekateri, ki verujejo le v naravo, nekako ovrgli moje dokaze. Sedaj lahko bralcem rečem, svobodno in odkrito, da lahko verujem tudi v naravo. Predolgo bi
Simpatičnemu, razgledanemu in odkritemu Adelu Ilammoudi glede prijateljstva — izgleda — tudi v našem konstrukcijskem biroju ni slabo šlo. Hvala za lepo pismo, srečo v življenju pa
še kdaj na svidenje!
bilo pripovedovati, zakaj verujem tudi v naravo, lahko pa bralcem povem, da je to sistematično, da je več gledišč, ne samo gledišč, ampak dejstev, ki so zadostna za moje prepričanje. O vsaki stvari vemo, da izhaja iz narave in tudi sami smo njen majhen del.
Ker vem, da bo bralce zanimalo tudi kaj o moji deželi, bom spregovoril nekaj besed še o njej.
Ljudje v Egiptu so se delili na bogate lastnike zemlje in tovarn ter na revne kmete in delavce. Kmetje niso delali za sebe, ampak za lastnika zemlje. Tudi delavci so bili močno izkoriščani. Naš priljubljeni predsednik Naser je z revolucijo odpravil take odnose in razlike. Sedaj vsakdo dela za sebe in živi od svojega dela. Tako sledimo isti poti, po kateri hodi tudi Jugoslavija, in ki edina vodi k blaginji in sreči.
Preden končam, vam moram reči, da ne najdem besed, ki bi izrazile moje tople
Nesrečni slučaj (šlo je res za nesreče pri delu) je napravil, da sem lani oktobra potoval v Črno goro. Ne potujem več rad, ker je prizadetje tako, da lahko trešči vsak trenutek. Ni me strah, da bi bilo ob tem kaj škode, razen takih sitnosti na kraju, a za Kotlje bi bil prikrajšan. Menda sem tako edini Jugoslovan po osvoboditvi, ki se je zahvalil za plačano potovanje celo v inozemstvo. V Črno goro pa sem šel, ker sem kot predsednik take medtovarniške komisije moral iti, da odslužim v funkciji pa potem — odstopim.
V Črni gori še nisem bil. Tam v pomladi je bil sicer tak soldaški poziv za Bileče, a se mi tedaj še ni ljubilo iz Francoske.
občutke za jugoslovansko ljudstvo. Verjemite mi, da to ni fraza. Prešel sem mnoge dežele, kot Švico, Nemčijo, Grčijo in Avstrijo, toda nikjer nisem srečal tako prijazno in gostoljubno ljudstvo kot v Jugoslaviji.
Srčno zahvalo sem dolžan mojim tovarišem, s katerimi sem delal v konstrukcijskem biroju. Upam, da bom vsaj koga izmed njih videl nekega dne v Egiptu in mu lahko izkazal svojo hvaležnost in pokazal svojo domovino.
Na koncu ne smem pozabiti izreči zahvale Mednarodni organizaciji za zamenjavo študentov, upravi železarne in njenemu direktorju za vsa prizadevanja in skrb v času mojega bivanja pri vas.
Sedaj se vračam v Egipt s polnim srcem hvaležnosti in najboljšimi željami Jugoslaviji in njenemu ljudstvu, med katerim sem preživel dva prijetna meseca.
Adel Hammouda.«
Bila je možnost preložitve in je potem ta stvar stekla drugod. Tako sem šel po tej poti prvič res šele sedaj — pozno v jeseni.
Od postaje izza cesarja Franca Jožefa na Ravnah pa do Nikšiča, kjer smo se zbrali na taki konferenci, je nad tisoč kilometrov in sem bil na vlaku 30 ur. Da, v Črno goro se pride tudi hitreje — z avionom. Kako uro in pol iz Beograda, na primer. Toda Bata je svoje dni pošiljal z avionom nogometaše, sam pa je večkrat koračil skozi deželo peš, da je ugotavljal ustrezno obutev oziroma zahteve prebivalstva. Ko so ga po nekem takem obhodu neučakanci le prehitro vprašali, kaj pravi »teren«, je rekel, da je treba pri proizvodnji obutve
vsekakor računati s tem, da imajo ljudje dve nogi, čeprav bi Bata želel več-nožca, neki njegovi prodajalci pa da bi potrebovali gumijasto zaščito na riti. Ne, kakšne take proizvodno-komercialno ugotavljalne naloge jaz nisem imel, vendar Bata se mi ni zdel nespameten. Ta moj popis terena njegovega vseeno ne bo dosegel.
Črna gora se je zame začela že kar v Sarajevu, čeprav je do te skalnate republike skoro še 500 km. Čudovito: ljudje pijejo oziroma gostinske obratovalnice strežejo samo z originalnimi vini. Greznico zlivajo drugam. Menda smo umetna vina vsiljevali samo ponekod na Slovenskem. Nihče tam ne pije drugega kot marko, ki jo spozna po dišavi že čez cesto. »Žilavka«! smo naročali in pili.
V Sarajevu stopiš torej na ozkotirni vlak. Če je to motorni, je do Nikšiča še 11 ur (za navadni vlak nikar ne vprašujte), goje pa več. Kar okoli 80 postaj. Čeprav s> napisane v voznem redu, sem jih štel in gledal kot birmanec. Ozkotirna ali kakoršna koli, rečem vam: zadosti udobna, simpatična vožnja! V II. oddelku motorji glasneje brnijo pa ljudje ne morejo toliko govoričiti in je že to prekrasno. Ker je to brnenje tudi živo, niti ne morejo spati, da bi v spanju zazijali in delali videz potujočega pevskega zbora v fortissime efektu. K tem internim prednostim motornega vlaka štejemo seveda še bife, iz katerega * so potem toliko svetlejši razgledi na vse kraje. Potovalna osnova je torej dobra, proti »ozkotirnemu« pričakovanju.
Mimo pa' hitijo same novosti — zanimivosti. Kdor še ni šel te poti, ne pozna domovine. Že sama gradnja železnice po teh gorah ob tedanjih možnostih! Za progo Sarajevo—Hercegnovi—Zelenika so se odločili že v stari Avstro-Ogrski, do Bileča oziroma nekako do Črne gore je stekla med vojnama, naprej do Titograda pa po osvoboditi. Četudi si videl Visoke Ture in Semmering, imaš tu kaj opazovati. Pa tudi sapo še vlečeš kdaj, ko kličejo Bra-dina, Konjic, Jablanica... S takimi motnjami tam ne glej preveč skozi okno, čeprav je za zdrave vse varno in zanimivo.
Hercegovina. Sam kamen tj e do Črne gore pa naprej do Albanije, kjer se kamen le drugače naziva. Tu ljudje zemljo-prst vi-čejo. Z vetrom in dežjem se je spečala in je ni. Kjer pa je — Popovo polje — je z letnimi dobami izmenoma jezero oziroma prah. In takih Popovih katastrof je v tem delu domovine še več. V taki trdoti je zmanjšana vsa rast (na srečo pametno prilagojeno tudi razmnoževanje ljudi), kar pa raste, je sama žila. Zato menda tudi vino — žilavka. Kako tam živijo, po tistih kamnitih oddaljenih drčah, urednik »Fuži-narja« tu ne more popisati, ker ne ve. Obhoditi je treba, videti. To pa verjetno že za gledane kraje v enem življenju ni mogoče.
Pod Sarajevom za prvi hip seveda še ni čisto tako. Kakor protest na ta zid zabučimo v Mostarsko dolino —• v Mostar, glavno mesto vsega tega skalovja. Pravijo, da je bolj star kot svet. Imeli so torej čas, da so iz svojega mogočnega naselja — se vidi — napadali kamen z raznimi nasadit-vami. Ni reči, da laboratorijsko na nekih flikah niso uspeli. To je misel, dejstvo pa je: kamen, kamen, kamen. Mostarska plat-
ŽILAVKA
(S poti v črno goro)
forma je krasna, bodisi stara, toliko bolj nova ter potolaži. Še aerodrom je tam, ki zahteva pol Sahare, a se v ravnici vseeno izgubi. Trta žilovke tu korenini.
Naprej pa spet ista in vedno hujša kamnita kulisa. Na dlaneh nosijo ljudje prst in jo ograjujejo s spomeniškimi zidovi. Je pa dobesedno ni, vsaj 8 ur vožnje z brzovlakom. Nisem si mogel predstavljati, da so lahko tudi ravnice čisto kamnite. Sicer je vse nekako normalno oblikovano kot drugod v planinskem svetu, le prsti ni tu domala nikjer pa so ravni terenu iz istega materiala kot vrhovi gora. Za te ljudi je menda res na onem svetu boljše, ker na pokopališčih čisto nič ne žalujejo. Kaj vse ščitijo tam s kamnitimi ogradami, pokopališč pa sploh ne.
Dubrovnik ima sloves preimenitnega turističnega oddiha. Saj res! po takem dohodu, če vračunamo še serpentine oziroma. police vklesanih cest do morja. Kamor koli pronicneš iz tega zidovja, samo, da se ga rešiš vsaj na eno stran!
Trebinje, Bileče ..., kolikor moreš videti iz vagona že v poltemi, si presenečen. Zid se je nekoliko odmaknil in na tleh je nekoliko več obstanka. Nikšič ni več daleč.
Dneva je zmanjkalo in kamna ne vidiš več. Na cilju smo. Privozili smo v kraj, kakor v Dormund. Svetlobe železarne so nas pozdravljale od daleč. Nikšič!
Tu so najprej vse mere obrnjene. Nisem tako majhen, a med možmi, ki so nas dočakali, sem stopical kot otrok. Poznate jih,
Pod tem naslovom je v okviru proslave 40. obletnice KPJ in SKOJ za letošnji krajevni praznik naše telovadno društvo »Partizan« Ravne skromno proslavilo tudi 40. obletnico začetka telovadbe na Ravnah. Ta obletnica društva »Partizan« Ravne, na skrajnem severnem delu naše domovine, je že z ozirom na njegovo zgodovino in vlogo, ki so jo odigravala telovadna društva med obema vojnama v tem kraju, v nacionalno vzgojnem ljudskem prosvetljevanju, še toliko bolj pomembna.
Četudi je bilo na tem mestu že pisano o začetkih telesne vzgoje na Ravnah, vendar kljub temu smatram za prav, da se ob takšnem jubileju, kot ga proslavlja to naše društvo s svojim tudi že dolgoletnim skromnim in požrtvovalnim tehničnim vodstvom s podpredsednikom tovarišem Matevžem na čelu, .vendar ob lepih uspehih telesnovzgojnega dela, vsaj kratko Ožremo na začetek oranja ledine te vzgoje našega delovnega človeka in inteligenta.
Zgodovino telovadbe na Ravnah, težnje našega napredno usmerjenega človeka, njegov cilj in uspehe v njegovi nacionalni borbi, ki je po prvi svetovni vojni pogosto prevladovala v telovadnih društvih nad čisto telesno vzgojo kakor drugod ob narodnostni meji tako tudi na Ravnah, je bivši nadučitelj na Ravnah, sedaj v Mariboru živeči Janko Gačnik, zelo lepo oživil po svojih zapiskih v almanahu »Telesna vzgoja treh dolin«, ki ga je izdalo
Črnogorce, ki so bili neki pred leti na Ravnah v praksi. Vsi so tam taki in še večji. Edino naša tovariša iz Siska in Va-reša, ki pa sta po rodu tudi nekako od tam, sta lahko govorila s Črnogorci iz obraza v obraz. Ne morem si razložiti: ženske pa ne, čisto se izgubijo. V hotelu, kamor smo zavili čez široko, imenitno razsvetljeno cesto, ti zapre še preostalo sapo. Kakor Pariz, če ne še za spoznanje bolj simpatično, priročno, široko, uslužno, čisto.
Čeprav se je z dnevom spet pokazal kamen, da se bogu usmili, je Nikšič na prihodu z naše strani prva široka oaza obstanka. Ne bom ga opisoval in ne bom prepisoval podatkov črnogorske zgodovine, njihove svobodoljubnosti, hrabrosti, bistrosti in kulture: Zila! Da, kaj drugega na kamnu tudi ne obstoji. Samo žilavo se je moglo ukoreniniti, si priboriti obstanek, ga razviti v samostojni dom že tam davno, ter ga braniti v sto in stoletnih borbah za svobodo, ko je bila Črna gora branik tudi za nas in Evropo. S stotisoči junakov si je to svobodo končno priborila tako, da se bo morda tudi kamen umikal, kot se že umika za novi obstoj v teh gorah. Vse kar je starega, je častno, vse kar je novega razširja srca — in novega je že veliko in vedno več tudi na tej kameniti poti.
Nikšič, moja najvrednejša konferenca v življenju. Obakrat, ko sem se vozil čez ta obok pred Adrijo sem pogledal za tiri Her-cegnovi-Zelenika, rojstni kraj in mladost pokojne Pavle ...
DTV »Partizan« Slovenj Gradec leta 1957 oziroma tudi v »Koroškem fužinarju« št. 1—3/1959. Zato vabimo, da vključite ta spomin tu zraven.
Delovni polet, ki je po osvoboditvi zajel vse naše ljudstvo, se je takoj v začetku odrazil tudi pri ljubiteljih telesne vzgoje na Ravnah.
Telesnovzgojno društvo so ustanovili tudi tu takoj po osvoboditvi leta 1945 in je delovalo skupno z vsemi ostalimi športnimi sekcijami do leta 1948, ko se je telovadno društvo na pobudo veterana telesne vzgoje Matevža Osojnika ločilo v samostojno telovadno društvo. To društvo sicer trenutno ni imelo pogojev za delovanje, ker je bila njegova telovadnica po sili razmer spremenjena v kino dvorano in je bilo uničeno še tisto bore malo orodja, s katerim je razpolagalo. Šele po izselitvi kina v lastne prostore je za to izvoljeni pripravljalni odbor, sestavljen iz članov Pavla Medveščeka, Matevža Osojnika, Borisa Fišerja, Cilke Ivartnikove-Košakove in Jožice Radušnikove uspešno pripravil ustanovni občni zbor Telovadnega društva Ravne na Koroškem, ki je bil 23. januarja 1951.
Glavna naloga novega društva je bila, usposobiti demolirano telovadnico. Pri izvrševanju te naloge nosita največ zaslug Lado Kukec in Karel Fanedl.
Na ustanovnem občnem zboru je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik Pavel
Medvešček, podpredsednik Jože Medvešček, tajnik Lizika Gorinšek, blagajnik Peter Mihelač, načelnik Matevž Osojnik, podnačelnik Boris Fišer, načelnica Jožica Radušnik, podnačelnica Cilka Ivartnik-Košak.
V naslednjih letih so vodile društvo sledeče uprave: leta 1952: predsednik Lado Kukec, podpredsednik Pavel Medvešček, tajnik Ivan Globočnik, blagajnik Peter Mihelač, gospodar Mirko Mlakar, načelnik Milan Kopač, podnačelnik Matevž Osojnik, načelnica Jožica Radušnik, podnačelnica Cilka Ivartnik-Košak ter odborniki izvoljeni na občnem zboru dne 12. II. 1952*;
leta 1953 (izvoljeni na letni skupščini 16. XII. 1952): predsednik Lado Kukec, podpredsednik Mihael Konečnik, tajnik Franc Srebotnik in Štefka Fišer, blagajnik Peter Mihelač, načelnik Milan Kopač, podnačelnik Matevž Osojnik, načelnica Cilka Ivartnik-Košak, podnačelnica Ela Lasnik in Ela Blatnik, gospodar Jože Repe, prosvetar Leopold Čič, prosvetni odbor: Marija Ra-movž, Jurij Rustja, Ivan Globočnik, Franc Srebotnik, nadzorni odbor: Pavel Cesar, Engelbert Gostenčnik, Jože Medvešček, ostali člani: Maks Dolinšek, Dominik Kos, Mirko Korošec, Jožica Radušnik, Božo Radivojevič in Franc Črnivc;
leta 1954 (izvoljeni na skupščini dne 27. I. 1954): predsednik Lado Kukec, podpredsednik Franc Srebotnik, tajnik Marica Miklavčič, blagajnik Peter Mihelač, načelnik Milan Kopač, podnačelnik Matevž Osojnik, načelnica Cilka Ivartnik-Košak, podnačelnica Jožica Radušnik, gospodar Tone Radušnik, prosvetarja: Alojz Breznikar in Maks Dolinšek, člana odbora: Franc Črnivc in Dominik Kos, nadzorni odbor: Leopold Čič, Ivan Globočnik in Tone Potočnik;
leta 1955 (izvoljeni na občnem zboru meseca januarja 1955): predsednik Lado Kukec, podpredsednik Franc Srebotnik, tajnik Marica Miklavčič, blagajnik Peter Mihelač, gospodar Matevž Osojnik, načelnik Boris Fišer, podnačelnik Ivan Predi-kaka, načelnica Jožica Radučnik, podnačelnica Ela Lasnik-Pšeničnik, člani odbora: Franc Gornik, Pavel Golmajer, Tone Potočnik in Frajsman, nadzorni odbor: Ivan Podpečan in Miro Volčanšek;
leta 1956 (izvoljeni na skupščini januarja 1956): predsednik Lojze Breznikar, podpredsednik Pavel Golmajer, tajnik Marica Miklavčič, blagajnik Peter Mihelač, načelnik Matevž Osojnik, podnačelnik Boris Fišer, načelnica Ela Lasnik-Pšeničnik, podnačelnica Anica Dobaj, gospodar Ivan Kuzman, propagandist Franc Srebotnik, referent za zdravstvo Koloman Vrečič, nadzorni odbor: Miro Volčanšek, Lado Kukec in Tone Potočnik ter člana upravnega odbora Franc Košak in Stanka Medi;
leta 1957 (izvoljeni na letni skupščini
13.	januarja 1957): predsednik Lojze Breznikar, podpredsednik Pavel Golmajer, tajnik Marica Miklavčič, blagajnik Peter Mihelač, načelnik Matevž Osojnik, gospodar Ivan Kuzman, načelnica Ela Lasnik, podnačelnik Boris Fišer, podnačelnica Anica Dobaj, referent za zdravstvo Koloman Vrečič, nadzorni odbor: Mirko Volčanšek, Lado Kukec in Tone Potočnik;
Večer talne in orodne telovadbe
Štirideset let telesne vzgoje na Ravnah
Ohranimo
Novoustanovljeni Inštitut za zgodovino delavskega gibanja na Slovenskem nadaljuje delo, ki ga je začel Muzej narodne osvoboditve LRS v Ljubljani, ki je lani izdal 1. knjigo II. dela »Zbornika fotografskih dokumentov o boju KPS«.
V letu 1960 namerava izdati I. del zbornika, ki bo zajemal delavsko gibanje in dejavnost Komunistične partije v Sloveniji od začetkov delavskega gibanja pri nas (1. 1871) do leta 1941. V njem bodo objavljene vse pomembnejše fotografije, pa tudi faksimili letakov, časopisov, članskih kart itd., ki jih je doslej zbral in hranil Zgodovinski arhiv CK ZKS, ki se je vključil v inštitut.
Muzej narodne osvoboditve LRS, ki se je prav tako vključil v novoustanovljeni inštitut, bo v letu 1960 izdal 2. knjigo II. dela zgoraj imenovanega zbornika, ki bo zajemala razdobje narodnoosvobodilnega boja od novembra 1942 do septembra 1943.
V želji, da bi bilo objavljeno fotografsko-dokumentarno gradivo čim popolnejše in čim vernejši odraz naše revolucionarne preteklosti, se obračamo na vse tiste, ki so v tem gibanju sodelovali in še hranijo tako gradivo, da ga izroče za objavo in s tem pripomorejo k izpolnitvi naše velike naloge. Dolžnost nas vseh je, da ohranimo potomcem to gradivo s tem, da ga objavimo v reprezentativni knjigi, ki naj bo obenem našim šolam prepotreben učni pripomoček za vzgojo mladine, tujemu svetu pa naj v dostojni obliki predstavi naš boj za socializem in njegov prispevek k mednarodnemu socialističnemu gibanju.
Lanskoletna akcija ob 40-letnici KPJ in SKOJ je pokazala, da hranijo posamezniki še mnogo dragocenega zgodovinskega gradiva, zato se ponovno obračamo na vse, ki tako gradivo še imajo, da nam ga proti nagradi odstopijo ali pa posodijo za preslikanje. Prosimo tudi vse, da nam hkrati s fotografijami pošljejo ustrezne podatke, to je, da kratko opišejo dogodek, ki ga fotografija predstavlja, posamezne pomembne osebe ali skupine, ki so na fotografiji in točen čas dogodka ter podatke o avtorju fotografije, kolikor je poznan, da bi z navedbo avtorja fotografije podkrepili njeno avtentičnost.
Obenem pozivamo tudi vse fotografe (poklicne in amaterje), ki so v predvojnem obdobju spremljali naše napredno gibanje in posamezne dogodke v njem ter take posnetke še hranijo, da nam to sporoče.
Ker je večina gradiva že zbranega in se obe knjigi pripravljata za izdajo, prosimo, da nam fotografije in pojasnila k njim sporočite čimprej, da bi kakšna pomembna fotografija ne ostala neobjavljena.
Vse fotografije in sporočila, ki se nanašajo na obdobje do leta 1941, pošljite na naslov: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja na Slovenskem, Ljubljana, Trg revolucije 1, ali javite na telefon štev. 23-571, interna 23; vse tiste, ki spadajo v obdobje narodnoosvobodilnega boja pa na naslov: Muzej narodne osvoboditve LRS, Ljubljana, Celovška cesta štev. 23 — telefon štev. 20-393.
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja na Slovenskem Ljubljana, Trg revolucije 1
leta 1958 (izvoljeni na skupščini 22. februarja 1958): predsednik Lojze Breznikar, podpredsednik Pavel Golmajer, tajnik Marica Miklavčič, blagajnik Peter Mihelač, načelnik Leopold Planinc, podnačelnik Boris Fišer, načelnica Ela Pšeničnik, podna-čelnica Anica Dobaj, gospodar Matevž Osojnik, pomočnik gospodarja Ivan Kuzman, propagandni referent Franc Srebotnik, referent za zdravstvo Koloman Vrečič, nadzorni odbor: Miro Volčanšek, Lado Kukec in Tone Potočnik, članica odbora Jožica Filipančič;
In letos (izvoljeni na skupščini 28. februarja 1959): predsednik Lojze Breznikar, podpredsednik Matevž Osojnik, tajnik Marica Miklavčič, blagajnik Peter Mihelač, gospodar Martin Pšeničnik, referent za propagando Pavel Golmajer, načelnik Tone Ivartnik, podnačelnik Hinko Medvešek, načelica Ela Pšeničnik, podnačel-nica Anica Dobaj, referent za zdravstvo Koloman Vrečič, člani odbora: Avguština
Rozman, Polde Planinc, Rozika Blatnik, nadzorni odbor: Miro Volčanšek, Lado Kukec in Tone Potočnik.
Število aktivnega članstva telovadnega društva »Partizan« Ravne se od leta 1951, to je od ustanovnega občnega zbora Telovadnega društva Ravne, giblje sledeče:
društvo je imelo
leto	aktivnih tel
1951	137
1952	154
1953	148
1954	167
1955	411
1956	450
1957	358
1958	492
Zanimiva je statistika skupnega števila obiska pri telovadbi, ki nam kaže za posamezna leta sledeče število obiskov:
leto	vadbene ure	ca. telovadcev
1951	510	3.000
1952	409	5.864
1953	478	9.375
1954	498	9.484
1955	532	10.546
1956	615	7.264
1957	554	8.465
1958	448	10.399
Glede na gornje številke je popolnoma jasno, da so prostori, s katerimi razpolaga društvo v določenih letnih časih, že zdavnaj pretesni. Telovadnica doma v izmeri 18 X 9 m je od jutra do pozne večerne ure polno izkoriščena, ker jo društvo deli z vsemi šolami v kraju, a v zimski sezoni tudi s športnim društvom »Fužinar« za trening posameznih ekip. Je pa edina telovadnica, s katero razpolagajo Ravne, in vsakomur, ki mu je znan telesnovzgojni in športni razmah v našem kraju ter je tudi vpoznan s številom naše zdravega razvedrila željne mladine, je nadaljnji komentar k temu nepotreben.
Gornje številke potrjujejo, da je telovadno društvo »Partizan« Ravne dokaj močno društvo, se pa o njem sliši veliko manj kot o kakršnikoli športni dejavnosti v našem kraju. To pa bržkone zaradi tega, ker društvo ne smatra svoje poglavitne naloge v javnih nastopih oziroma raznih tekmovanjih, kot je to sicer primer, in ne more dati izraza športni panogi, temveč je prepričano, da sta njegova glavna naloga in cilj, vzgajati naš mladi rod s sistematično telesno vzgojo, ki naj bi bila osnovna šola za nadaljnji razvoj bilo kakšne športne panoge, to je športa, do katerega bi ji omogočilo samo njeno lastno veselje, ampak bi preko te poti pravilne prve telesne vzgoje pridobljena telesna sposobnost terjala sama sebi primerno športno udejstvovanje.
Vsi znani športniki na Ravnah, ki so dosegli vrhunske uspehe tako na smučarskih progah, odbojkarskem igrišču itd., so izšli iz osnovne šole prve telesne vzgoje tukajšnjega telovadnega društva »Partizan«. Pri tem pa je nujno poudariti, da le-ti tudi na svojem delovnem mestu v tovarni niso zadnji, kajti njih varnost pri delu je toliko večja, ker jim telesne sposobnosti, pridobljene z zgodnjo telesno vzgojo, morejo jamčiti gibčnost in telesno moč. Prav zato so tudi vsi napredni gospodarstveniki zainteresirani na tem, da bi omogočili delavcu zdrav oddih in razvedrilo. Po napornem delu, ki ga terja današnji čas, je obnavljanje telesne in duševne delovne potence nujna potreba. Ravno v delovni vzgoji mladega pokolenja pripisujemo telesnim vajam pomembno mesto, saj si ne moremo predstavljati blagostanja in srečnega življenja ljudstva brez dviganja zdravja in telesne moči delovnega človeka.
Telovadno društvo tekom let po osvoboditvi skoraj ni imelo športnih tekmovanj, je pa s svojimi pripadniki sodelovalo pri vseh večjih športnih prireditvah bilo krajevnega, občinskega ali okrajnega značaja.
Vsa leta od 1951 do zaporedoma 1957 je imelo lastne telovadne javne nastope, poleg tega pa je sodelovalo pri takšnih prireditvah pri vseh sosednih društvih. Preteklo
Kak naslov! Kdaj smo mislili, da bomo lahko tako zapisali!?
V »Jamnici« imajo hotuljski berači spomenik, toda tam je sejem — nastopajo v nedeljski obleki. Poglejmo jih še po spisku, ki so zaključili beraško pot v tem kraju.
Riharjev Miha. Spomnim se ga prvega, ko me je otroka nekoč postavil na glavo in sem se potem drl kot bi me res drl. Nismo se ga sicer bali, že prej ne; otroci smo mu šli v naročje, dokler nismo vedeli, kako in kaj je z njim. Takrat pa so mi toliko bolj dopovedali, da je Miha dober človek, ki se je samo igral, ker je mislil, da mi je tako všeč.
Hodil je po soseski desetletje. Metala ga
Pionirke v telovadnici. Tudi čisto ta majčkena zadaj pomaga. Vse pridno vadijo in vse so dobre. Spredaj je Sonja Brankovičeva, ki ji vsi napovedujejo pravi atletski razvoj, če bo
le vedno tako pridno vadila
Zanimiva je bila predvsem prva točka programa z nastopom pionirk na švedski klopi, katero vrsto so delno sestavljale pionirke, ki so na zadnjem nastopu nastopale še v vrsti podmladka. V vrsti se je predvsem odlikovala osemletna Sonja Brankovičeva, za katero lahko že danes predvidevamo, da ji bodo z neprekinjeno sistematično vadbo v nekaj letih zagotovljeni zavidljivi rezultati. Pri tem pa imata brez dvoma veliko zaslug vadnica podmladka Adela Urnautova in vadnica Anica Dobaj eva.
Kvalitetno so bile izvedene tudi vse ostale točke programa, le mogoče za razliko manj interesantno iz razloga, ker so jih izvajali elitni člani in članice društva, od katerih se primerna kvaliteta že tudi zahteva. Škoda le, da je bila članska vrsta okrnjena za tri dobre telovadce, od katerih sta dva odšla v JLA, a tretji na študij Višje šole za telesno vzgojo v Ljubljano. Bilo bi vsekakor zgrešeno, če ne bi omenili, da imata brez dvoma največ zaslug za uspešno delovanje društva Matevž
Osojnik, sedanji podpredsednik društva, ter načelnica društva Ela Pšeničnik-Lasnik, ki vsa leta po osvoboditvi neumorno delujeta v društvu in za to koristita svoj sleherni prosti čas.
Ne zaostaja pa seveda tudi ostali vaditeljski kader, ki se sicer mlad resno oprijema postavljenih nalog in s tem dokazuje, da so tudi mladi vaditelji, četudi še brez izkušenj, lahko kos svojim nalogam, če se jih zavestno oprijemajo.
Še večje uspehe pri svojem delu si pa društvo obeta od nove šolske reforme, ki bo izboljšala tudi telesno vzgojo šole.
Jubilejno leto ZKJ in SKOJ pa je tudi za naše društvo močna spodbuda, da bomo naše delo in prizadevanja razvijali v skladu z interesi socialistične družbe, širili našo organizacijo zlasti med delavsko mladino, gojili take oblike dela, ki so odraz želja in potreb naših delovnih ljudi in vzgajali v naši mladini tiste lastnosti, ki so bile lastne revolucionarjem komunistom — borcem za socializem in svobodo.
Marica Miklavčič
Matevž Osojnik, načelnik in neumorni vaditelj
leto pa svojega lastnega nastopa ni imelo, ampak je sodelovalo pri sosednjih društvih.
Vsako leto je pa društvo izvedlo svojo samostojno akademijo za Titov rojstni dan in prenekaterikrat je moralo prireditev ponoviti. Nadalje društvo običajno sodeluje na akademijah ob naših praznikih bodisi v okviru občinskega ali drugih narodnih manifestacij kakor tudi pri vsakoletni Titovi štafeti, katero organizira naše društvo že nekaj let tudi na Ravnah.
Zadnja prireditev društva je bila lani 20. oktobra: »Večer talne in orodne telovadbe«, ki je bil namenjen skromni proslavi jubileja društva ob 40-letnici rojstva telovadbe na Ravnah. Program vsega večera je bil kvalitetno sestavljen in posamezne izvajane prvine so žele s strani občinstva veliko priznanje. Vsi nastopajoči člani, članice, mladinci, mladinke in pionirji so dokazali, da vztrajni in požrtvovalni trud pri sistematični vadbi ni bil zaman.
Zadnji
hotuljski berači
je božjast. Kadar je bilo na vrsti to — presledke je soseska že nekako zaznavala — so ga povsod najraje hitro odpravili, pa v takem občutju obilneje obdarovali. Hudo ga je vedno zdelalo. Po nekem takem napadu je za zmerom obležal.
Grahelj bi vzrojil, če bi ga šteli med berače. Hodil je po soseski vso mojo mladost. Pri najboljših letih, vzravnan in z določenim ciljem. Šel je vedno tj e, kjer je predvideval mošt. Rekali so, da ima nekaj latinskih šol, da mu je oblast določila ta rajon, iz katerega ne sme, a da je pravzaprav Lah (Graholli). Sploh se nam je čudno zdelo, da ta človek tudi berači. Ni pa delal sile. Zavijal je cigarete v časopisni papir, kadil in pil. Ves je smrdel po tobaku in moštu.
Nismo bili moštovna točka, zato je k nam redko prišel. Vsedel se je za pečjo, zvil cigareto in čakal. Rekel ni nikoli za nič, vsi so tako že vedeli: mošt! Le, če so mu kod ponudili izbiro, je izbral mošt tudi navsezgodaj za zajtrk mesto mleka. Kdaj pa kdaj sta starejša brata razvnela z njim kar celo debato. Loj z je vmešal tudi latinsko. Menda ni ostal dolžan. Takrat se je še nasmejal. Večinoma pa je molčal, popil in šel. Zakaj nikoli ni prijel za kako delo, nihče ne ve. Ko so maja 1919 zasedli Kotlje volksvehrovci in so na Kiseli vodi streljali v sode, da je steklo vse vino po kleteh, se je kar tam držal. Umrl je nekje na Selah.
Šrobov Rok je nastopil za prejšnjima. Radi so ga imeli. Pazil je kod tudi na otroke, ko so šli z doma. Rok je raje hodil po revnejših domovih, zato je bil česteje pri nas. Postlali smo mu kar v hiši na otepu. Od kod je prišel in kako je preminul, ne vem.
Zaključil je Zagni Gašper, ki ga pa v tej usodi nisem več videl, a me je njegova povest najbolj prizadela. Bil je žagar pri šratneški žagi oziroma mlinih, ki nam ja kdaj tudi kaj zrezal in zamlel. Bili imo
Inženirsko - tehniška
fantovščina
Začelo se je leta 1950.
V stari samski dom so prihajali tehniki vseh sort in krajev. Železarna in samski dom sta jih zbližala, da so postali v tujem kraju kakor družina. V prostem času so spoznavali koroški kraj — in kar je bilo še važnejše — koroška dekleta. Nič se ni zgodilo, za kar ne bi vedeli vsi. Okrog samskega doma je bilo takrat še precej trave, v železarni pa malo tehnikov.
Čas je tekel naprej, sklepala so se poznanstva in družine je zapovrstjo presenečala vest o ženitvah oziroma možitvah.
V majhni samski sobi je bil sklican sestanek, na katerem se je razjasnilo, kako in kaj ter — najvažnejše — zakaj?
»Tovariši, naveličal sem se kasarn, internatov, samskih domov, lukenj v nogavicah in...«
To je bil začetek fantovščine »memento mori«, ki si jo po koroško razlagamo: »Ne veš, kdaj te zgrabi...« Slep si za vso okolico in takrat ti tovariši priskočijo v pomoč s pametnimi nasveti:
Ledični hvalijo svoj stan in prostost, nemalo izbiro in možnosti. Oženjeni pa brez izjeme tarnajo o težavah in razočaranjih.
Paragrafi za to ceremonijo niso napisani, ker bi jih morali sicer registrirati. Za splošno organizacijo fantovščine skrbi »veliki arhivar«, za ceremonijo okovanja starešina, za splošno zabavo pa vsi.
Starešina je o nameravani ženitvi prijatelja obveščen na legalen ali ilegalen način. Pove mu, da je zvedel za namero njegove poroke ter ga povabi v imenu tovarišev na fantovščino, kjer bomo trdnost njegovega sklepa preizkusili.
V zadnjih časih se zbiramo v posebni sobi Doma železarjev, ki jo primerno okrasimo. Prvi del fantovščine je posvečen tistim, ki so to ceremonijo že preživeli in
sosedje. Menda ni šel nikamor drugam. Imel je strupane noge pa se je težko premetaval, a na žagi je kar šlo. Ko mu je umrla žena, je ostal v tistem grabnu čisto sam. Včasih sva mu z bratom za take praznike tudi kaj nesla, ali pa je prišantal k nam. Delal je še nekaj let — in starostno omagal.
Povedali so mi, kako se je Gašper napotil. Zravnal je vse, preštel in pospravil, pometel okoli bajte in šel. Na prvi beraški poti je prišel k nam. Toda Gašper tokrat ni šel več v hišo, kakor prej. Zaropotal je zunaj na klop in molčal... Imel je malho in veliko krivantasto gabrovo palico. »Sedaj sem začel..., najprej sem prišel k vam ...« Ko je odhajal in premetaval noge proti vrhu, je bilo vsem hudo. Prvi obisk zadnjega hotuljskega berača. Sel je za goro, se še vračal in minul.
Bilo jih je seveda še nekaj, a imenovani so bili stalni »premični«, hotuljski.
Anza je zapisal Gašparjevo povest v celoti. Z njim se je izgubila. Skoda, bila bi na mejniku velikega časa, ko se izgublja bada.
imajo iz zakona povedati karsibodi. Prireditev se razvija v šale, duhovitosti in osti se počasi uperijo v kandidata. Začne se prepričevanje, naj si premisli, dokler je še čas.
Poglavitna vzroka za ženitev sta največ dva: stanovanje in — štorklja. Ko obravnavamo »štorkljo« ter vemo, da kandidat to skriva, ga vprašamo: »Kolega, ti si izjema. Pri tebi vemo, da ni po sredi štorklja, povej nam, kaj te potem sili v zakon?« Edini izhod iz te zadrege je kameleonova barva in — stanovanje! Vsi mu verjamemo, ker vemo, kake termine daje stanovanjska komisija.
Tovariš, ki se je poročil pred njim, nosi okrog vratu verigo z vkovanimi imeni vseh kolegov, ki so se že poročili. Velik ključ na verigi svari, kako so si te žrtve zapovrstjo zaklenile fantovska leta oziroma svobodno življenje. Ta predhodna žrtev pove kandidatu vse neugodnosti, ki jih je v zakonu spoznal, in ga poizkuša kot zadnji pregovoriti. Do danes se nam ni posrečilo odvrniti niti enega, kar je nazadnje tudi naš namen, kajti za primer, ko bi koga pregovorili, nismo predvideli pravil.
Okrog vratu mu damo verigo, starešina pa mu vkuje njegovo ime. Nato sledi simbolično »obdarovanje«, kot na primer s copati, kuhalnico, lesenim valjarjem, z dudami itd., ter čestitke vseh za srečo in blagostanje v zakonu.
Veriga, na katero smo začeli pred leti nizati tablice z imeni tovarišev, poročenih na Ravnah, nosi že dvajset imen inženirjev in tehnikov ter jo bo treba v kratkem podaljšati, če bo šlo naprej tako »cuo«.
Kdor se poroči na Ravnah, se uklene v ravensko skupnost kar za zmerom, ker se Korošice ne marajo seliti. Na fantovščinah pa se spoznavamo in postajamo še večji prijatelji, kar nam koristi pri razvedrilu in pri delu.
Napisal eden, strinjajo se domala vsi.
»zimski Šport«
Od 15. do 17. januarja bo na Ravnah veliko namiznoteniško tekmovanje za naslov ekipnega prvaka države mladincev in mladink.
Nastopili bodo vsi najboljši jugoslovanski mladinci in mladinke.
Barve SK Fužinar bodo zastopali Petračeva, Krajgarjeva, Blatnikova, Jamšek, Grabner, Bauče Mirko in Šuler.
Snega menda tako ne bo nikoli več, pa bodo take prireditve nadomeščale zimski šport.
To je tisti jarem — ključ in veriga za
prepogumne
puobe
©
©
m
©
©
ta
m
c®
fSjBf
t '7 dr
SREČANJE Z MOJSTROM
Ob odkritju gotskih fresk na Barbari pri Prevaljah julija 1959
Počasi, vse počasneje se zajeda lopatica v plasti okamenelega beleža. Vse bolj pogosto zdrkne po ometu, sunkovito trgajoč prej enakomerno melodijo strganja. Zapestja so boleča, roke otrple, kite na vratu pretegnjene, po nogah gomaze mravlje. Iz zasoplih pljuč sili apnen kašelj.
Visoko na lestvi se slikar za trenutek nasloni na zid in oprime čvrstega rebra, s kakršnim je preprečen apsidni obok. Zazre se v starodavno podobo sv. družine vrh velikega oltarja, od tam mu misli uidejo pod strop stranske kapele, kjer je naslikan Jožef, »delauz jen rednik«, zatem pa ven v svetli julijski dan in vse naprej v drugo dolino, dokler ne počijejo v krogu družine, ki ji je on ljubeče skrbni delavec in rednik.
To ga zdrami. »Še malo moram,« si reče glasno, kakor bi si prigovarjal, »da me prej dočakajo.« In roka ni več tako otrpla, zapestje ne tako boleče, zato tudi lopatica vse vidneje grize v plasti okamenelega beleža. Še pljuča, nasičena s jedkim prahom, se zdi, zadihajo prosteje.
Tedaj se na odkritem ometu obarva lisa. Pod rezilom se širi in veča, nazadnje pa presenetljivo zraste v krempljasto šapo. Lopatica, dotlej enolično drsajoča, se vznemiri in ji s hlastnimi zarivi skuša slediti. Za šapo se izlušči del trupa, za njim vrat, glava — dokler z oboka zvedavo ne pogleda lev. Toda kakšen! Glavo mu obkroža sijaj, iz trupa poganjajo mogočne peruti.
Krilat nestvor pradavnih dob? Slikar ga zavzeto ogleduje, navsezadnje se domisli: apokaliptična žival na cerkvenem stropu, ki se ji pod nogami vije trak z neznanim napisom — saj to je simbol za evangelista Marka! Obenem se mu preblisne spoznanje: ves svod apside, ki jo strga, da bi jo prebelil, je pod beležem — poslikan! O srečno naključje, odkril je stare, pač dragocene freske.
In že grebe lopatica poživljeno za Markovimi tovariši: Janezom v podobi orla,
pa Lukom kot krilatim volom in naposled Matevžem — angelom. Strgalo hrska zdaj previdno in nežno, da ne bi ranilo oživljajočih podob, vstajajočih iz davnine, ki jim je življenje skušala vzeti naveličanost ali ukaz spremenjene predstave in okusa. Takrat je razgibano, slikovito pašo za oči in domišljijo zamenjala enolična pobeljenost ploskev.
Polje za poljem med rebri na oboku se odkriva, evangelistom se pridružijo nove svetopisemske postave, prav s temena pa razprostre roke iz groba vstajajoči Kristus.
Slikar se mu zagleda v obraz. Poteze so trpeče, pogled neskončno žalosten. Saj je bolj Križani kakor Vstali! Je mar davni mojster, ko mu je umetniška roka tod vodila čopič, hotel vtisniti vanj podobo trpečega ljudstva — v večen spomin in opomin
vS
Angel — simbol za sv. Matevža
potomcem? Ali morebiti hkrati svojo lastno, umetnika-rokodelca, ki roma iz kraja v kraj, iz dežele v deželo in vsrkava vse tegobe časa, kakor jih morda tudi vseh ne okusi sam? Kdo bi vedel. Pozdravljen, neznani Mojster davnine,
* • .1*** l
-• M'a G**
Krilati lev — simbol za evangelista Marka
ki si na eni svojih življenjskih postaj ustvarjal tule z idejo in obliko in barvo košček lepote našim prednikom, lepote kač, kakor jo je zahteval čas! Kaj bi bil ustvaril, da Ti je bila dana prostost zamisli in poteze? Vseeno — tudi to Ti priznamo, sprejmemo z odprtim srcem, kakor so sprejemali naši predniki, spremljajoči Tvoje visoko delo iz globine s spoštljivim šepetanjem. Saj zanje, vajene le rezkih ukazav valptov in psovk biričev, je pomenilo košček raja, kjer se je duh vsaj malce lahko vzdignil v poljane lepote, domišljija pohitela v hrame umetnosti. Godba zvonov in živobarvnost podob poleg pesmi in pripovedk — v tem edino se je mogel razživeti neuki tlačan, dati duška svojim občutkom.
Pet sto let je preteklo odtistihmal, ko si visoko na odru mešal barve in jih skrbno nanašal na omet nad seboj. Dolga doba je to, Mojster. Najbrž niti sam nisi pomislil, da bi Tvoje stvaritve premagale poltisoč-letni razpon. Svet se je od takrat pač čisto drugače zasukal. Vendar vedi — nismo prevzetni in nehvaležni. Še in še se bomo zazrli v Tvoje že malce zbledele podobe, iščoč za njimi predvsem Tebe in Tvoje ustvarjalno hotenje in naše prednike tistih daljnih daljnih dni.
Prof. Stanko Kotnik
JAVORJE
Lepo izoblikovano gotsko okno z rozeto
Šanclov Zepi in Akademija znanosti in umetnosti naj nam ne zamerita, ko pred »Javorjem« pristavljamo še tole: Naša domača razlaga imen je namreč vselej vsaj zanimiva, čeprav je Akademija ne more vselej uporabiti. Nekako tako kot klobasa, ki pride od »klobuh« in basati (v čreva). Avtor je — kot opozorilo — tiste vrste sam drobneje napisal.
Javorje je prastara naselbina s še danes trdnimi in klenimi prebivalci.
2e prastara imena kmetij tod naokoli nas bi nemara še spominjala na staroslovensko bajeslovje in s tem združene obreda.
Na primer: V Ludranskem vrhu »Najevnik« bi mogoče izviralo iz besede »navje«, to je staroslovanska poganska nebesa, in se je nemara prvotno glasilo »Navjenik«, kar bi danes pomenilo toliko kot nebeščan. »Maligej« je bil mogoče takrat »mali gaj«, saj so se poganski Slovani nekoč zbirali v gozdovih, na livadah in v gajih, kjer so opravljali svoja malikovanja in s tem združene zabave in veseljačenje.
K temu bi morebiti spadala tudi še prastara in še danes veljavna imena kmetij: Drvodel, Pukel, Počel, Klavž in še druga.
Saj so v takratnih časih za poganska (mali-kovanjska) darovanja prav gotovo uporabljali drva, ogenj in živino. Kraj, kjer so klali živino, so mogoče imenovali »pokol« in je sčasoma nemara nastala beseda »Pukel«. Onega,
ki je bil določen za klanje pri teh obredih potrebne živine, so imenovali »Klavež«?
V davno minulih stoletjih, ko si je krščanstvo že utrlo pot do najbolj oddaljenih naselij in koč, so takratni prebivalci Javorja in sosednjih hribov in planin še vedno opravljali pri njih ukoreninjene poganske bajeslovne obrede. Da bi se ljudstvo spreobrnilo in opustilo malikovanje, so zgradili cerkvico sv. Jošta, a to ni mnogo zaleglo, ker so se takratni hribovski naseljenci krčevito držali starih poganskih šeg.
Preden so začeli z gradnjo cerkvice sv. Jošta, so se bližnji in daljni prebivalci zbrali k posvetovanju, da bi določili kraj, kjer bi naj stala. Izbrali so kraj na sedlu med Javorjem in Jazbino. Ta gozdni predel je spadal k Drvodelovemu posestvu. Ker pa je bil takratni posestnik še staro-poganskih nazorov, ni hotel odstopiti zemljišča. Na dolgo prerekanje sem in tja, ko niso mogli omehčati posestnika, se je odzval takratni kmet »Podkržnik« in je dal v ta namen svojo njivo v bližini doma s pripombo, da naj bo cerkev zgrajena tako, da bo sv. Jošt z velikega oltarja gledal na njegove njive, travnike, gozdove, predvsem pa na njegov dom.
Po takratnih cerkvenih pravilih je moral biti v vsaki cerkvi veliki oltar na jutranji (vzhodni) strani. Zaradi tega niso mogli upoštevati kmetovih želj. Tako se je zgodilo, da še danes gleda Sv. Jošt iz velikega oltarja na večji del Drvodelovega posestva kot Podkržnikovega.
Naneslo pa je, da jim polja več let zaporedoma niso kaj prida obrodila in tudi pri živini ni bilo, kakor bi moralo biti. Nekateri so pravili, da je vzrok cerkvica. Drugi so zopet zavračali krivdo za te nezgode na staropoganske obrede, vraže in coprnije.
Naposled pa so se le zedinili in sklenili, da bodo radi hodili v cerkev in, ako jim bog nakloni boljše letine, bodo tudi vsako leto na križevo (vnebohod) obdarovali reveže, pa naj bi jih bilo kolikor koli. Te zaobljube so se držali do nedavnega časa.
Vsdko leto na omenjeni praznik je prihajalo iz bližnjih, daljnih in zelo oddalje-
nih krajev nešteto beračev z malhami, culami in vrečami. Med berače so se kaj radi pomešali skopuški bogatini in lakomni posestniki, napravljeni kot berači, ker so bila obdarovanja izdatna.
V prvih letih zaobljube so kmetje že pred praznikom prinašali in dovažali k Drvodelu in Podkržniku prekajenega in svežega mesa, vreče moke, velike količine belega in črnega kruha ter še mnogo drugih za obdarovanje primernih dobrot. Določene ženske so pri obeh kmetijah celo noč pripravljale razna cvrtja, pečena in kuhana jedila. Med ta jedila so neizogibno spadale tako imenovane »javorske kuglce«, neke vrste močnata jed, ki je bila takrat zelo čislana in so jo v Guštanju nazivali »farlči«, na Kranjskem pa »sok« ali šaljivo »kranjski steber«, ki je takrat Kranjce pokonci držal.
V jutru praznika so se berači zvrstili ob cesti od Drvodela do Podkržnika. Posedli so v travo, držeč vsak svojo skodelico v roki. Kmetice s kotli in zajemalkami so jim nalivale mesno juho s kugelcami. Med delitvijo so naročale obdarovancem, naj molijo, da bi polja in njive bogato obrodile. Nato je bila prošnja procesija in opravilo v cerkvi. Večina beračev je raje ostala zunaj cerkve in nestrpno čakala, kdaj bo konec opravila. Vsak si je želel, da bi se pri naslednjih obdaritvah mogel usesti na ugodnejši prostor, kjer bi bil prej in bolje obdarovan. Pri zbiranju prostorov je nastalo vedno prerivanje in so posegale vmes tudi pesti in palice, ne samo komolci.
Začelo se je drugo obdarovanje. Kdor je želel, je dobil še skodelico juhe s kugelcami. Nato so delili prekuhano, sveže in prekajeno meso ter klobase. V jerbasih so prinašale kmetice črnega in belega kruha. Dobil ga je vsak, kolikor si ga je poželel.
Med kmeti, ki so delili, so bili tudi bogatini, katerim ni manjkalo tolarjev, raj-nišev, dvajsetič, desetic (cvancigerc in zeksarjev), grošev in krajcarjev (srebrnega in bakrenega denarja). Taki kmetje so na
omenjeni praznik radodarno segali v denarne mačke (denarne mošnje iz mačjega usnja) in dajali beračem v bogajme.
Ob delitvah se je dostikrat dogajalo, da so levji delež dobili berači, ki so se samo za tak dan napravili kruljavi, pohabljeni in razcapani. Ti so navadno prišli iz najbolj oddaljenih krajev in so bili tu nepoznani. Pravi pohabljeni berači-invalidi so pa le redko bili deležni boljših kosov, ker se pač zaradi pohabljenosti niso mogli preriniti na ugodnejše prostore.
V naslednjih letih so se ta obdarovanja beračev vedno bolj krčila in so pred minulimi desetletji popolnoma prenehala.
Pred stoletji v prastari Avstriji so po naših krajih za vojaštvo sposobne moške lovili biriči. Kogar so ujeli, je moral služiti vojake dvanajst in več let. Zato so se mnogi, ki so bili v najboljših mladeniških letih, skrivali pri najbolj samotnih planinskih kmetijah. Da bi jih biriči ne izsledili, so pogosto menjali gospodarje. Takih se je prijel priimek »flihtngarji«. Udinjali so se radi za pastirje v poletju — pozimi pa so se zadrževali pri kakem kmetu (posebno v solčavskih visokih planinah), kjer so krmili in snažili živino. Zaradi tega so jih tam imenovali v poletju »pastuhe«, pozimi pa »krmuhe«.
Tak pastuh-krmuh je bil stari Jurca — orjak po postavi, ki se je preživljal tudi z beračenjem.
Pri Podkržniku so proti plačilu točili domač tepkovec in domače žganje — Černivec in brinjevec. Zaradi tega se nekateri izmed beračev še po nekaj dni niso mogli ločiti od zapeljive kapljice in denar, ki so ga priberačili, so zopet oddali za pijačo in odšli praznih žepov. Drugi pa so z obilnimi darovi obloženi takoj po končani obdaritvi odhajali na svoje domove.
Med berači pivci v omenjeni gostilni je bil tudi Jurca-krmuh. V oguljeni raše-vinasti suknji in z debelo palico je sedel na klopi v zakajeni dimnici in srkal žganje. Medtem je stopil v dimnico berač z leseno nogo pod skrivljenim kolenom. Pri-krevsal je k Jurci in mu šepnil na uho: »Danes si nabral toliko, da mi boš plačal tisti dve ovci, ki si mi jih lani zapravil.«
Tedaj pa je Jurca vzrojil — pograbil šantača in ga telebnil po tleh, da se mu je kos lesa, ki je predstavljal nogo, pod kolenom odtrgal in se mu je prej skrivljena noga v hipu zravnala. Hitro se je pobral in jo urnih korakov z zdravimi nogami pobrisal od tamkaj. Oni pa je kričal za njim: »Prokleti skopuh skopuški. Doma ima lepo posestvo, polne hleve dobro rejene živine in vsega v izobilju, semkaj pa hodi beračit in se napravlja kruljav, čeprav ima bolj zdrave noge ko jaz. Ta stiskač!«
Nekoliko mirneje je nadaljeval, ko se je hrup, krohot in odobravanje po tej predstavi poleglo. »Lani čez poletje sem pasel njegovo živino. Ta zlodej skopuški pa mi ni dal niti beliča in še hrana je bila zanič, zato sem prodal ovco iz njegove črede, da sem se s tem nekoliko odškodoval in si sam izplačal svoj zaslužek. Zdaj pa me je tu terjal kar za dve ovci, ker je bila tista, ki sem si jo prilastil, breja. Mislim, da sem mu danes dovolj izplačal, da me ne bo kmalu terjal več.«
V našem počitniškem domu v Portorožu je kar najbolj veselo. Kaj bi ne, ko pa sonce žge in slabi živci spe. V lanskih počitnicah je bivalo v domu spet nad 800 železarjev
Sanclov Zepi
Dr. Irena Grickat
Slovenija, ki je morda ne poznate
Objavljamo članek sodelavke Srbske akademije znanosti, ki je nedavno obiskala naše kraje, potem pa v »Turi-stičkih novinah« v Beogradu takole zapela o slovenski deželi:
Prepričala sem se, da takrat, kadar hočemo delati primerjave, ni treba, da vedno govorimo: čisto kot v Holandiji, materialna kultura kot na Švedskem, turistična organizacija kot v Švici itd. Za take in podobne primerjave lahko uporabimo tudi naš lastni pojem — pravim, dober za primerjavo, čeprav ne povsem enak onim, o katerih sem govorila — republiko Slovenijo.
Cvetje, televizija, neon ...
Ugotovljeno je, da ima vsak sedmi Slovenec svoj radio, da ima tam neka vas več motornih vozil kot prebivalcev, da je bila Slovenija v časih Avstro-Ogrske znana po tem, da ima najnižji odstotek nepismenih. Da, prav ta podatek v zvezi z Avstro-Ogrsko kaže, da ni točno, ko nekateri razlagajo visoki slovenski standard s pomočjo te večne in nedoločne Avstrije.
Ne more biti zasluga blagopokojne Marije Terezije, če plavolasi slovenski otročaji ne rišejo in ne praskajo po pastelno ometanih vilah in paviljonih in ne hodijo po gredah, prav tako nima Franc Jožef nobene zveze s tem, da v majhnem prevaljskem mestecu rastejo televizijske antene na privatnih hišah, da so ceste osvetljene z neonskimi cevmi na raznobarvnih stebrih, da poleg srednjeveških gradov rastejo zdaj tudi soliterji in da kmetice, če niso v sorodu ali prijateljice iz otroških let, nagovarjajo svoje sosede vedno z »vi«. Vem tudi 2a drugo pojasnilo razen tradicije: pravijo, da slovenska varčnost in praktičnost stojita na ugledni višini in da gre to na škodo famozne slovenske širine in galantnosti. Ne pravim, da ne bi bile izkušnje različne. Vendar najbrž tudi tu velja kak zakon, morda tale: kolikor nudiš, toliko dobiš. Jaz sem temu majhnemu gorskemu kraju nudila res samo svojo skromno propagando, vendar, kolikokrat me je kakšna neznana kmetica pogostila z moštom in simpatični Franček mi nikakor ni hotel dati drugačne priložnosti za proti-uslugo za odlično kosilo v Andrejevi hiši in za izredni razgled s tiste strani Uršlje gore, kakor da se ga na tem mestu hvaležno spomnim.
Dveletnih in Venera na Uršlji gori
Poslušala sem majhnega pastirja, ki je, ko je gnal krave, žvižgal koračnico iz
»Aide«. To sicer najbrž ni pomenilo, da hodi v opero, prav gotovo pa, da v očetovi hiši, na daljnih pobočjih Uršlje gore, pogosto igra radio. V pozabljenem planinskem gnezdu, kjer je gospodar sam zgradil svojo »električno centralo« na potoku, dve uri od najbližjega naselja, sem šla mimo večje kmetije: nikjer žive duše, vsa vrata odprta; v lesenem koritu, po katerem teče skoraj nevidno čista voda, se hladijo higiensko opremljene steklenice mleka, malo dalje proč pa sloni ob zidu nov skuter. Za dvoriščem spet gozdne globine, sledovi zimskih plazov, avionska obzorja, nepopisen mir.
Bila sem tudi na vetrovnem in golem vrhu Uršlje gore. V kuhinji planinske koče je kuharica mešala krompir v velikanskem loncu, planinci so hukali v žige in jih potem pritiskali na razglednice. Med njimi sem zagledala majhnega belega pobiča.
»Koliko je star ta fant?«
»Štiri leta.«
»Bravo! Drugo leto bo na Triglavu!«
»2e lani je bil na Uršlji gori. Takrat je imel dve leti in deset mesecev. Če ne verjamete, glejte sliko! Nismo ga nosili.«
To bom povedala v Beogradu.
Poletno svitanje na Uršlji gori. Ob treh zjutraj, ledena tišina ... Spodaj je še gluha noč: v kotlinah se svetlika elektrika na neznanih križiščih neznanih poti. Avtomobil vozi s prižganimi žarometi, dolgo vozi — pet, deset minut, pa se komaj premakne. Medtem se zgoraj, visoko nad črto, kjer se nebo dotika zemlje, začne nekaj dogajati. Kako naj to povem? Nebesna daljava postaja globlja, v nekem kozmičnem odsvitu se prikaže večni sneg, srebrni vrhovi slovenskih in avstrijskih Alp in vse to lebdi na nebesnem svodu brez vznožja, kakor najbolj nežna fata morgana, ki jo bo odnesel prvi jutranji vetrič. In tam, kjer bo pozneje ognjemet sončnega vzhoda, v otožnem in tihem predjutru, se blešči Venera z nepopisnim sijajem. Vemo, da ustvarja sonce senco in da od Meseca pada senca; tisto jutro je za menoj, na kamenju, ležala bleda in vendar vidna senca Venere.
Morda boste razumeli, da sem se potem vprašala: zakaj mnogi naši ljudje na svojih letnih dopustih tako nesorazmerno pogosto iščejo »dopust« prav v primitivnem pomenu te besede, udobje brez estetike, negibno in zavaljeno počivanje, coca-cole in rock-and-rolle in vzburjenjem sladoleda in jazza žrtvujejo vzburjenja čisto drugačnih vrst, za katera bi drugače bili pripravljeni
O
O
o
SPOMIN IVANU DITINGERJU (1885-1949) ENEMU PRVIH KOMUNISTOV NAŠEGA KRAJA ZVESTEMU BORCU ZA PRAVICE DELAVCEV
Tak je napis na Ditingerjevi hišici. Beri spomin na straneh 27 in 28.
O
plačati drago vstopnico ob gostovanju svetovno znanega pianista ali ob razstavi najlepših slik? Zakaj mnogi potujejo s poha-nimi piškami in priganjajo žene, da jim po kopališčih pripravljajo pijače, ko bi jim morda bolj kot kopališče koristilo intimno razmišljanje o samih sebi, pred bori in skalami kot edinimi spovedniki, pregledovanje in reorganiziranje samih sebe, kar je za prihodnjo zimo bolj potrebno kot ozimnica?
Novo in staro pod Uršljo goro
Ob vznožju leži majhni Rimski vrelec. Da, priznam, to je pravzaprav zdravilišče, vendar je manjši kot pravo zdravilišče, zdravilišče-igračka, z nekoliko vilami. Nekoč so bili tu Rimljani, zdaj so puljski delavci. Gostitelji so dno kristalnega potoka pobarvali z mavričnimi barvami, obdali so ga z geranijami in z okrasnimi svetilkami. Rojstni dan neke gostje so proslavili z otroško pojedino z gladiolami, z darovi in s torto, v katero so bile zabodene štiri sveče. Preko potoka, nedaleč od banketa pod milim nebom, vodi mostiček, obložen z brezovim lubjem. Pisani zložljivi stolčki, sončniki, rdeče, plave in rumene košarice za odpadke, Disneyevi palčki, strehe in podboji kot iz marcipana, s peskom posute steze kot iz sladkorja. Pri vhodu v glavno vilo akvarij, na stropu »abstraktne«, to pomeni trioglate in rom-boidne barvaste lise v modernem stilu.
Na vzidani plošči na steni piše:
»Tu so 1944 Hitlerjevi policaji križali z glavo navzdol Rožankovega Anzana, obesili Rožankovega Zepa, do smrti pretepli Kotnikovega Avgusta in Apo-haljo Mico, ustrelili Štajnarjevega Loj zna ...«
Nekaj več kot uro hoda od tam leži vasica s cerkvico kot maketa — Sele. čeprav lahko za mnoge alpske pejsaže trdim, da so najlepši od vsega, dajem prednost temu majhnemu kotu narave, vsaj kar se tiče živo pisanega. Sele ležijo med obronki Uršlje gore, nevidne s cest in s samega vrha, pa vendar sončne, obkrožene s položnimi travniki, z modrozeleno goščavo iglavcev, s stogi sena. Tu so slavoloki rož namesto vrtnih vrat, tu so polivinilske zavese na nizkih okencih, rastejo cinije, georgine, nageljni ob belih hišah.
Tam, v več kot skromni sobici, v simpatičnem neredu papirja in knjig, že osemintrideset let preživlja svoje umerjene dneve eden od najstarejših jugoslovanskih pisateljev, dobri 85-letni Franc Ksaver Meško. »Oprostite, tako nerodno mi je, da sem v srajci!« (gospodar zmedeno oblači napačen suknjič). »Nimam vam s čim postreči razen z žganjem. Aha, črni kruh, oprostite, da je zavit v papir, tako so mi ga prinesli kmetje. Vzemite, vzemite ... Ja, zdaj mi spet izdajajo izbrana dela. Veste, včasih komu kaj tudi ne ugaja; vendar kje je na svetu kraj, kjer bi vsem vse ugajalo? Vendar je treba reči nekaj: Slovenija ne razmišlja več o tem, pod kom bi ji bilo lepše. Slovenija je nazadnje našla sebe in svoj prostor... Imate prav, tu je razmeroma malo kriminala.« In na koncu:
»Oprostite, prosim vas, grem zvonit, da sporočim poldne vsej okolici. Seveda, lahko
da je tudi kakšno minuto bolj pozno, pa vendar...«
Vzporedno
Zakaj more človek, kot na primer jaz, hoditi ure in ure po slovenskih planinah, včasih po pripeki, včasih v dežju, dostikrat do kraja izmučen, po pet, po sedem ur — nekoč jih je bilo trinajst, neprekinjenih — skozi neobljudene predele, po strminah, po goljavah, po stenah in trnju, brez hrane, sam? Slovenija zna nuditi posrečeno kombinacijo odličnih kontrastov: iluzijo o neskončni divjini in oddaljenosti, kakor da ste nekje na Pamirju ali Kili-
Rodil se je dan, mračen in teman je bil, v srca je vlil obup in strup se je razlezel po žilah naše zemlje. V tej strašni noči je prek zemlje slovenske planil blisk in zanetil požar, da je gorela kri, ki je vrela iz prsi partizana. Ljubezen se je skrila pod pepel pogorišča, se kalila in planila spet na plan, se razlila prek poljan, kot mogočni zvon donela bolj kot bitve grom, se spokojno poklonila njim, ki so jo rodili, padli in se poklonili za svoj rodni dom.
Bleda mesečina je lila svoje hladne žarke skozi krone košatih smrek, srebrne nitke so se razpletale čez zasneženo jaso in prižgale milijone nemirnih lučk. Sneg je škripal pod nogami in motil skrivnostni nočni mir. Tam daleč nekje nad Strojno so zazvonili božični zvonovi, v čisto zimsko noč je planil njih odmev kot lahen vetrič, da so mogočni stoletni velikani vztrepetali, oglasili so se še v Podjuni in v dolini je njih brnenje zamrlo kot klic utrujenega mornarja v neznano sivo meglo. »Mir ljudem na zemlji« so šepetale ivnate vejice, kot da se bojijo, da miru ne bi zmotile v čarobnem srebrnem svetu pravljice. Sajasti plamen svečke je trepetal skozi okno cotave bajte in pritajeno risal pošastne sence okenskih križev v sneg. V dolini je zamolklo udarjalo kladivo iz fužine, tedaj pa je kot v posmeh zarezgetala strojnica, še enkrat in zopet je legel mir na zemljo, legel težko in sivo-umazano se plazeč med smrekami do Ra-kitnikovega pogorišča preko ožganih kosti in očmelih tramov se je splazil, potuhnjeno kot zver oplazil z ostudno senco sveži grob ter obtičal zmrznjen v snežni brozgi.
Počasi in previdno sem se bližal Jazni-karjevi bajti. Tu smo imeli javko, prav danes zvečer. Zbirali so se aktivisti in kurirji z okraja Dravograd in Prevalje. Stražar me je ustavil nedaleč od bajte: »Je vse v redu.« Nič novega, mi je javil, čakamo še Nestija, okrajnega sekretarja komiteja. V bajti je bilo živahno. Pavla in
mandžaru, in kmalu zatem, v urah oddiha, pravi »evropski« komfort; hoja in plezanje po kozjih in po nobenih stezah sodi v šport, v zdravljenje, v duh in v umetnost; toda zvečer vsak hotelček in vsaka gostilna s svojo osupljivo preskrbljenostjo spodbuja na čisto drugačne kalkulacije: kako je z enakimi ekonomskimi možnostmi mogoče doseči nekje tako malo in drugje tako veliko.
Zato tudi priraste k srcu ta jugoslovanska — spet ne bom rekla »jugoslovanska Švica« — temveč naša lastna in bližnja republika Slovenija.
Micka sta si dale opravka okoli polraz-padlega štedilnika, Brzi je deval iz kože janjčka, pa mu ni kaj prida šlo od rok, Peter in Roki sta pravkar vstopila in puhala v pomodrele roke, naše skojevke pa so razvrščale literaturo, ki jo je prinesel edini motorizirani član, kurir Franci. Od smuči se ni ločil nikdar. Tako opremljen je prepotoval čedne razdalje v rekordnem času in nas oskrboval s pošto in literaturo, čeprav je bila starejšega datuma. Gospodarja bajte — stara drvarja Franc in Gašper sta nam velikodušno odstopila prostore in često še posteljo, ker pa nista imela zalog pri hiši, sta jedla pri isti mizi z nami. Tam si našel partizana ob vsakem času in v vsakem vremenu, vedno je bil dobrodošel in toplo sprejet, tjakaj tudi ni prihajala policija, ker je bila bajta na kaj odročnem kraju in izgledala je bolj pasja uta kot prebivališče človeka.
Nesti je prišel zadnji, z njim še kurir in spremljevalec. Videti je bilo, da je imel za sabo dolgo pot, utrujen je odložil brzostrelko v kot in se predal vabljivi toploti in duhu po jagnjetini, ki se je že cvrla v kastroli: »Na terenu ni nič posebnega.« Nemci pripravljajo drugo hajko, v dolini se že zbirajo kolone in bodo najbrž ob novem letu planili, je poročal Nesti. Hudo bo, zima ostra, sneg bo verjetno zopet zapadel in sledi ne bo mogoče skriti. Treba bo razdeliti četico v manjše enote, vodili pa jih bodo komunisti, ki bodo danes sprejeti v organizacijo. Morala pri ljudeh je zelo padla, še hiše, ki so nas gostoljubno sprejemale, so nam le s silo odpirale. Razumljivo, preplašeni so, ko so Nemci pred štirinajstimi dnevi pobili Rakitnikovo družino in jo sežgali s hišo vred. Pritajeni pogovor je postal glasen in zbujal pozornost, živžav je nepričakovano utihnil, obrazi so se zresnili. Po kratkem posvetu komiteja se je Nesti spet oglasil.
»Tovariši borci, skojevci in komunisti! Četrto leto borbe za svobodo gre h kraju. Okupatorju bijejo zadnje ure, toda ravno
zato besni in uničuje vse, kar doseže, mori in požiga povsod, pričakovati moramo še težke ure, ki bodo terjale srčnih mož. Zima, ki se šele prične, mu je v pomoč, s terorjem mu je uspelo, da se nas naši lastni ljudje bojijo in nam odtegujejo svojo pomoč, zato se moramo zanesti na lastne sile. Starih borcev je ostala le še peščica, večina njih že trohni po gozdovih in ječah, sedaj pa je vrsta na vas mladih, da stopite v prve vrste, da branite sebe in svoje pred uničenjem. Pomnite eno, rajši umreti kakorkoli, kot priti živ Nemcem v roke. Naj vas ne bo strah borbe in trpljenja, umika ni več, samo še naprej, kdor bo ostal, bo izšel kot zmagovalec in naj spoštuje spomin onih, ki so in še bodo padli za sveto stvar. Čeprav ste mladi, ste pokazali, da ste zaupanja vredni, zato boste danes sprejeti v Partijo in SKOJ — kdor se je pa za to odločil, naj stopi naprej; s tem se zavezuje, da tovarišev in domovine ne bo izdal in jo bo branil pred vsemi sovražniki.« Zavladala je tišina, čela so se zmračila in oči so se orosile, po vrsti so stopali mladi partizani naprej — Roki, Brzi, Zmaga, Darinka, stopil sem k Rokiju, za mano pa sta plašno stopila Janja, črnolasa in bistrooka partizanka, doma nekje iz Savinjske doline, in Juričev Drejček. Oba sta izgledala še skoro otroka, čeprav je bilo njej 17, Drejčku pa 14 let. Čisto tam v kotu pa se je prestopal z noge na nogo Vojko, mlad kurir, ki je pobegnil s strelišča, ko so ubili očeta in mater, čez čelo mu je silil črn koder in oči je imel otožno zasanjane nekam daleč, otroške roke so stiskale predolgo karabinko, desnica pa je skrčena v pest počivala na sencih: »Prisegam pred ljudstvom in Partijo, da se bom zvesto boril za domovino in zanjo, če treba, dal tudi življenje!« Ustnice so se gibale, čeprav morda srce ni vsega razumelo, vedelo je le, da stopa samostojno skozi temno noč svetlemu jutru naproti. Iz kota je poltiho vzvalovila pesem starih borcev.
Leži tam jezero v tihoti...
Terenci smo se razdelili v manjše grupe, ki so križarile po terenu med Dravogradom in Pliberkom, ledeni sever se je ugnal in svinčeni oblaki so prekrili nebo. Silva, Domen in jaz smo se utaborili med gostim koševjem pod Zadnjo Strojno, kar nekam gorko je bilo ležišče na smrečju v zavetju gostih grmičev in spanec je brž zlezel v premrle ude. Ko sem se zjutraj zbudil, je bila odeja na debelo prekrita s snegom, pod njo pa tako gorko, da bi človek kar tam prezimil, če se ne bi oglašal želodec. Izpod neba so se valili ogromni kosmiči in ko smo prodirali preko Strojne proti Jamnici, je sneg večkrat prekril ramena, zato smo napredovali po polžje. Dobrih pet kilometrov, pa smo rabili debelih deset ur, ko smo na večer končno zakurili naš gašperček v umetniško izdelanem in v še bolj umetniško skritem bunkerju v Pernačem grabnu. Sklenili smo, da tam prebijemo najhujše, dokler ne mine hajka in se sneg ne poleže. Kaj bi sami pomanjkljivo oboroženi proti do zob oboroženim zelencem? Toda že drugi dan prinese kurir Franci sporočilo: »Danes zvečer javka v Rašešnikovi bajti pri Dragonarju, okrožje je tu.« Brez besed smo se zopet odpravili v beli pekel in do večera priplužili k
Če me pustite, se vam bom maščeval. Če me boste ustrelili, pa boste spoznali, kakšno je maščevanje mojih tovarišev skojevcev.
(Izjava mladinca iz Like četnikom pred ustrelitvijo.)
Ing. Mitja Sipek
JANJA
Posvečeno spominu borcev in aktivistov, ki so dali svoja življenja za svobodo v okraju Dravograd v letu 1943/45. Recitacija na dan JLA
Dragonarju. Tam so nas že čakale ostale skupine terencev ter člani okrožja: Črto, Vida, Ida, Jože in še drugi, katerim nisem nikoli vedel imena. Konferenca je že tekla ves dan in še ni bilo videza, da bodo končali. Utaboril sem se ob zapečku id brez misli dremuckal, ko se neodločnih korakov približa Janja, dolgi črni kodri so ji padali na ramena in črne očke so pobli-skovale izpod dolgih trepalnic. Prav tako sem jo srečal na Šentanelu pred tedni. Bila je zgovorna in otožnoprešerna, le če si hotel vedeti kaj več o njej, je umolknila, uprla oči v tla, se obrnila in ta dan se družbi ni več približala. Opazili smo to in nismo več silili vanjo. Takrat pa se je približala prav do mene, da so se črni kodri dotaknili lica, počasi s pomislekom prisedla in dahnila: »Tudi jaz grem, ali greš z menoj?« »Kam?« sem planil. »Ali ne veš, čez Dravo!« Ja, pa vendar niso ob pamet? V tem snegu ne prideš niti do Drave, kaj še čez! Sedaj sem razumel. Ali nisi prisegel? me je vprašujoče pogledala. Položila mi je glavo na prsi in njeni drobni prstki so se zagrebli v skuštrane lase, kri mi je planila v glavo in srce mi je razbijalo, kot da se hoče prebiti iz prsi. Ne da bi čakala odgovora, je šepetala: »Saj nisi hud, ko ti nikdar nisem odgovorila. Veš, sama sem, starše so mi Nemci ubili, brata pa so odpeljali v Nemčijo. Ko bo svoboda, bova šla skupaj domov, samo ko bi ti tudi šel z menoj čez Dravo.« V glavi mi je šumelo: zima, Drava, svoboda, Janja, brez pomisleka sem obljubil:	»Seveda
grem s teboj, ali pa tudi ti ne boš šla.«
Derlingov uspeh . . .
Zabeležujemo ga tudi s področja stroke, kajti gre za jeklo, čeprav je beseda o opeki. Preden namreč' sploh moremo pridobiti železo oziroma jeklo, moramo imeti posodo, v kateri topimo, talimo in prečiščujemo to žlahtno stvar. Če ni prave posode, ki mora vzdržati peklenske temperature oziroma če ta posoda ni čim boljša, čim trajnejša, so pri rojstvu naše kovine prenaveličane motnje in zastoji. Mesto da bi kuhali, kar naprej popravljamo piskre-peči.
Derlingov uspeh pa zabeležimo tudi iz ponosa in priznanja, ker je veliko stvar v železarskem procesu rešil preprost delavec — industrijski zidar.
Tedaj je počasi vstal član okrožja in pre-čital sklep komiteja: »Še ta teden mora grupa aktivistov čez Dravo, določeni so Črto, Vida, Henrik, Janja..., se kdo javi prostovoljno?« Mučna tišina je nastala, v meni pa je razbijalo, da mi je bobnelo v glavi, počasi sem vstajal. »Ne! Ti si domačin in prevzameš težji teren, sam gestapovski center Dravograd. Kot peti bo tov. Korošec,« je pribil član okrožja. Brez volje sem zlezel nazaj na sedež, velike črne oči so obvisele nad menoj in solza za solzo je kapljala med črnimi kodri na moje lice. »Nič zato,« je šepetala Janja, »saj se kmalu vrnem, maja sigurno! Pisal mi pa boš, kajne, tudi jaz ti bom pisala že s poti.« V grlu me je dušilo. »Seveda bom, morda pridem za teboj,« sem izdavil brez volje. Na obrazu sem začutil njene vroče ustnice in njen pekoči pogled, ko se je hipoma odtrgala in zbežala iz bajte v noč. Še ta skrivnostna noč je pogoltnila temno karavano in sivo jutro sem pričakal, ne da bi zatisnil oko. Čez kakih deset dni sem srečal kurirja Francija nad Črne-čami. Izročil mi je oguljeno pismo in ne čakajoč odgovora zdrsnil po smučini. Od Janje? Srce mi je utripalo, trepetajoč sem odtrgal ovitek in čital: »Na terenu dne
14.	januarja... Grupa je bila izdana in je padla v zasedo pri Šempetru nad Dravogradom. Janja ranjena v kolena, gestapovci so jo sežgali z bunkerjem vred.«
Zahajajoče zimsko sonce se mi je krvavo režalo v obraz ...
Leži tam jezero v tihoti...
Delal je na remontih SM-peči na Jesenicah. Enkrat marca 1947, ko so si morale železarne čim več medsebojno pomagati, je dobil poziv za Zenico. Začeli so s takimi napravami in je teh strokovnih ljudi manjkalo. Za dva meseca, je bilo rečeno, to bo že minilo. Kmalu, ko se je vrnil, spet poziv.
Vedno redkeje se je vračal, Zenica pa je rasla. Leta 1952 se je preselil tje tudi z družino.
Čuli smo, da so bili z njim zelo zadovoljni. Delal je in učil nove sodelavce. Veliki načrti in velika dejstva rasti železarske industrije so potrebovali veliko takih strokovnjakov.
Kmalu pa smo čuli še več: Alojz Derling je svetoval ozir. kar sam oblikoval izpopolnitev konstrukcije zidakov za oboke SM-
J A V ORNIK
Ta prekrasni gradič, ki je kakor pušelj na zaključni polici doline, smo torej nedavno le olepšali. Sedaj bo treba še malo pograbiti naokoli, potem pa čuvati, paziti.
Sploh je Javornik s svojo lego in s svojo fliko polja biser, ki bo vselej svojstveno lepšal ta koroški kraj ter mu tudi po svoje koristil. Seveda pa ni treba, da bi bil tam hmelj, temveč kličeta Javornik in razvoj ureditev prekrasne vrtnarije čez vso polico, da bi ostala lepota in da bi bila za nebotičnike tudi salata.
Zunaj kje, kjer jim sveta še bolj manjka, bi urbanisti tako lepoto že davno zaščitili kot lepoto kraja.
peči, tako da so zastoji za popravljanje zmanjšani za presenetljivo vrednost. Procesa za taka pregoret j a sploh ni treba ustavljati. Drugo na drugo je prinesla Der-lingova izpopolnitev naši industriji desetine milijonov dolarjev, istočasno pa služi
njegov patent tudi kot splošen progres v železarski industriji Srednje Evrope.
... in njegova čast
Kaj pa nagraditev za to novatorstvo, sem ga vprašal. Ali...? Da, zelo sem zadovoljen. Predvsem pa čutim zadovoljstvo, da sem lahko pomagal pri delu in rasti domače proizvodne moči. Vesel sem, da sem imel to možnost. To in pa novi kvalificirani kadri, ki so se usposobili v Zenici za našo stroko. Največja čast zame pa je zaupanje in sodelovanje naše velike železarske skupnosti.
Da, skromni jeseniški industrijski zidar je sedaj na čelu močne skupnosti kvalificiranega kadra pri zeniški železarni in danes pomagajo vsem železarnam od tam.
Zapovrstjo je bil predsednik upravnega odbora podjetja, sedaj pa je že dve leti predsednik delavskega sveta tega največjega podjetja v državi.
Poleg omenjene je Alojz Derling predložil oziroma izvedel še celo vrsto racionalizacij s skupnim prihrankom nad 10 milijard dinarjev. Zadnjo nagraditev lani avgusta — okoli 230.000 dinarjev — je poklonil kraju za letovanje otrok. Tudi to ga označuje.
Derling ima prav, to je uspeh in to je čast. Pri vsem tem pa je ostal skromen, njegove misli in njegov ponos so samo pri delu.
NOVA KNJIGA O KOROŠKI
ZASLUGA NAŠIH ŠTUDENTOV
V dneh, ko smo redakcijo našega lista že zaključili, je prišla na knjižni trg nova publikacija »ZBORNIK KOROŠKE«. Publikacijo so povzročili naši študentje — Klub koroških študentov v Ljubljani s posvetilom 40. obletnici KPJ in kot dokument k vprašanjem slovenske narodne manjšine v Avstriji.
Pravimo »povzročili«, kajti v izdaji je cela vrsta prispevkov oziroma obravnav avtorjev izven študentskih vrst, toda vsi iz koroške hiše oziroma s srcem za Koroško.
O publikaciji bomo rekli besedo tudi v našem listu, ko jo bomo prebrali. Za sedaj le priznanje študentom, ki delajo s takimi spodbudami čast celokupnemu koroškemu bitu, ter priporočilo, da odkupimo čimveč teh knjig predvsem tudi v našem kraju.
Naročila poslati na: Klub koroških študentov, Ljubljana, Študentsko naselje bi. 2 — oziroma preko knjigarn.
Ksaver Meško:
VIJOLICA
V davnih, davnih časih je bilo to in v daljni deželi. Velika žalost je vladala tedaj v tisti deželi: umrla je kraljica. Bila pa je tako dobra in usmiljena, da so jo vsi podaniki imenovali kar: »Naša mati kraljica«.
Zapustila pa je mlado hčerko. Ta je bila tako lepa, da so se ji čudili še sončni žarki. Kakor mati je bila tudi hčerka dobra in blaga in so jo vsi imenovali: »Naša kraljevska rožica.«
Kralj-vdovec je za kraljico žaloval celo leto dni. A je dan za dnevom bolj čutil in spoznaval, da je vendar potrebna nova gospodinja v njegovem gradu in nova kraljica v kraljestvu. Pa se je oženil s kraljico sosednje, bolj majhne dežele. Tudi ta je bila vdova in je imela hčerko približno iste starosti kakor kraljeva princeska, ki je zdaj dobila mačeho.
So pa mačehe dobre in slabe. Ta je bila na žalost silno hudobna. In zelo nevarna čarovnica je bila. Domače princeske kar videti ni mogla, najbolj jo je jezilo in peklo, da je bila mnogo lepša kakor njena hčerka. Pa pravi nekega dne hčerki: »Saj ti je povsod napoti. Spremenila jo bom v sovo, naj bo ptica roparica.« Hčerka pa, ki ni bila tako hudobna kakor njena mati in je domačo princesko kar rada imela, se je hudo prestrašila. In jo zaprosila: »Mama, nikar! Sova je tako nevarna ptica.« »A proč mora, na vsak način,« je odločila trdosrčna kraljica. »Če že res mora, pa jo začaraj v kako rožico. Te so vendar mnogo bolj ljubke.« »Pa naj bo tebi na ljubo, ker tako prosiš za njo,« je čeprav nerada pristala kraljica.
Popoldne tistega dne pride kraljica na grajski vrt. Kar zagleda tam domačo princesko, kako si z veseljem ogleduje lepe cvetlice ob poti. Pa začne poltiho mrmrati
svoje čarovniške zarotitve. In princeska postaja ob tem manjša in manjša in se spremeni čez nekaj časa v tako majhno cvetko, da je od drugih skoro opaziti ni bilo mogoče.
Imela pa je princeska skrbno dojilko, ki je že za življenja pokojne dobre kraljice bila deklici tudi najboljša učiteljica. Bila je zelo izobražena in velika ljubiteljica knjig. Kadar je nova kraljica odšla zvečer na ples, ker zabavo in veselice je čez vse rada imela, je ta vzela skrivaj kraljičine knjige, jih prebirala in se iz njih učila. Tako se je nučila tudi raznih čarovnij.
V gradu je zavladala velika žalost, ko je dobra in prelepa princeska kar izginila in nihče ni vedel kam. Kralj je žaloval, še bolj pa kraljičina vzgojiteljica. Hodila je potrta in vsa objokana po grajskem vrtu in vzdihovala: »Kam si odšla, zlata moja princeska? Ali si še živa ali že mrtva? Tedaj bom od same žalosti tudi jaz umrla.« Kar nekega dne, ko je šla prav tam mimo, kjer je bila spodaj med drugim cvetjem skrita začarana princeska, zasliši tih glas: »Tukaj sem, moja ljuba vzgojiteljica.« Ta se je namreč naučila iz knjig kraljice matere tudi tiste skrivnostne zarotitve, ki dajo človeku dar, da razume glasove in govorice živali, drevja, trave, cvetlic, celo kamenja na cesti. Gospodična se je prestrašila in se razveselila, ko je zaslišala mili glas svoje ljubljenke. Pogovorili sta se z drobno cvetko in sta spoznali, da jo je mačeha začarala v prav neznatno in skrito cvetko. »Morda pa ti poznaš, ko si pa tako učena, tako zarotitev, da bi me spet spremenila v deklico?« je žalostno vprašala rožica. »Tega pa na žalost ne bom znala. Nisem mogla prebrati vseh knjig tvoje mačehe. So nekatere pisane s tako čudnimi črkami, da se nisem
nič spoznala z njimi.« »Torej bom morala ostati tu, najmanjša in najbolj neznatna cvetka na vsem vrtu,« je tožila princeska. »Nekaj bi ti mogla dati,« se je spomnila in razveselila vzgojiteljica. »Tako sladko vonjavo boš imela, da se te bo vsakdo razveselil, ki bo prišel v tvojo bližino in bo začutil to sladko vonjavo. Tako boš draga vsem ljudem, kakor si bila še živa princeska.«
To je bila prva vijolica, mati vseh naših malih, a tako sladko dišečih vijolic, da se jih vsi veselimo.
KAZALO
Odpravili smo precejšnjo pomanjkljivost našega fužinarskega lista. Marsikdo ga je namreč hranil in vezal. Marsikdo, ki obravnava življenje in delo tega kraja, ga rad prelista. Že sedaj je več takih, pa tudi znanstvenih razprav, ki citirajo »Koroški fužinar«. Vsem tem je manjkala priročnost. 2e dosedanji obseg glasila ravenskih železarjev je kakor knjiga z okoli 1500 stranmi. Ker ni bilo kazala, je bilo treba za vsako iskano malenkost prelistati celotni obseg.
Sedaj je ta pomanjkljivost odpravljena. Sestavljeno je kazalo, in sicer enkrat zaporedno, potem kazalo po strokah in še kazalo slik. Sleherni ko imel tako potrebni pregled dosedanje vsebine in bo iskano lahko takoj našel.
Kazala bomo priložili prihodnji številki separatno, da jih bodo imeli uporabniki na razpolago za svoje vezave. Za naprej pa bomo kazala zbrali obletno.
CESTA DO SMUČARSKE KOCE
Tako ne bi smeli zapisati, ker ni bil samo ta namen. Reči namreč hočemo, da so gozdarji držali besedo in o cestah v goro niso samo pisali, temveč so jih nekaj tudi že napravili. Pa občina čez Kotlje v smeri Slovenjega Gradca, za sedaj vsaj do Dularja.
Koliko stvar koristi deželi in približuje te lepote tudi tujskemu prometu. Neki so namreč že tako razvajeni, da gredo samo do tje, kamor morejo motorizirani. V Ameriki je že tako, pa tudi Evropa ne bo zaostajala. Parola je: ceste, ceste! če ne, pa v staro šaro! Seveda so tudi ugovori v pogledu tujskega prometa: prokleti avtomobili, človek hoče imeti v prirodi mir, sedaj bodo še to uničili. Nič ne pomaga, samotarji smo v manjšini, napredek je (u, brez cest ga ni. Odprimo mu pot tudi preko morebitnih starih zaprtih čustev. Svet se nazaj ne bo vrtel.
Mimogrede je torej s cesto pridobil tudi naš dom — oddih na sončnem kraju.
Avtobusni red — je nedavno uveden tudi pri nas. Samo fabrika in fabrika pa rudnik in rudnik, da naj bi sc pečala še s prometom, kakor da ne bi imela proizvodnih nalog. Pa spet: eni do sem, drugi do tje, da že nisi vedel, kako in kaj.
Neki pameten človek se je razgledal po tej stvari in predlagal ureditev avtobusnega prometa v Mežiški dolini tako, kot je prav. Ena skrb, eno tako podjetje, skratka: red! Za sedaj je združil stvar rudniški transport in imenitno gre. Morda se bo ta promet lahko enkrat čisto osamosvojil in tako še bolj vživel v svojo delavnost in napredek.
Pa tudi sicer: mariborska zveza in ljubljanska zveza sta blagoslov za kraj. Na primer v Ljubljano prideš z avtobusom nekako v 4 urah, medtem ko je z vlakom vsaj še enkrat bolj zamudno.
Zelje. Glava tehta 12 kg in je zrasla na Apohalovem vrtu
Ka} je e »Malgajevim rodom?"
Pred leti je bil na Ravnah ustanovljen rod tabornikov, ki si je nadal ime po koroškem narodnem junaku Malgaju. Starešina tov. Fanedl ga je dobro vodil ter organiziral razne tabore in izlete. Zal je moral imenovani zaradi velike zaposlitve sodelovanje opustiti. Malgajev rod je izgubil požrtvovalnega sodelavca, ki ga doslej nismo mogli nadomestiti.
Vzrok je še eden, in sicer: v rodu je bila vključena predvsem mladina, ki se je rada udeleževala taborniškega življenja. Ko je rod izgubil starešino, se je mladina pokazala premalo čvrsta, da bi vzela organizacijo sama v roke. V najbolj kritičnem času smo tako odpovedali, ko bi pravzaprav morali za obstoj rodu vložiti vse sile, da bi premagali zapreke. Prepričan sem, da bi tov. Fanedl vseeno z veseljem dal kak nasvet, če bi ga mladi člani vprašali.
Poglejmo sosednje tabornike na Prevaljah, v Mežici in Črni. Kdo jih vodi? Sami! ker se zavedajo, da morajo biti složni, ho-
CLOVEK se ne zapusti
Skozi vse leto lani so časopisi objavljali take prikaze o razmnoževanju ljudi na svetu (podatki mednarodnega statističnega urada). Opozorili so oziroma navedli tudi. kdaj bomo s tem divjanjem tako daleč, da že stati ne bo več kje.
Ko smo o teh cifrah govorili s pametnim človekom, ki se nobene stvari ne ustraši takoj, temveč vse trezno presoja, je odgovoril: »Ni sc bati, ne bo prišlo tako daleč, naravno se bo stvar regulirala, kajti človek se ne zapusti.«
Sedaj beremo o prometnih nezgodah. Na primer v Ameriki so pobrale prometne nesreče do sedaj več ljudi kot vse njihove vojske skupaj. Za sosednjo Avstrijo navaja statistika, da je bilo samo v enem novembrskem tednu lani 1371 prometnih nesreč, pri katerih se je poškodovalo 999 ljudi, od tega 29 smrtno. Samo v 75 primerih so ugotovili, da je pri tej košnji pomagal tudi alkohol. V Italiji, kjer je menda avtomobilski promet še bolj gost, so imeli leta 1958 kar 8000 ubitih in kakih 150.000 ranjencev na cestah. Tudi v Jugoslaviji tožimo, da z motornim prometom pro-
diti na sestanke in pomagati, če hočejo prirejati lepa taborjenja. Majhni so ti kraji, a taborniške družine tam vseeno vredno delajo. Složno vodijo svoje družine.
Zakaj ne bi na Ravnah, v metropoli Mežiške doline, obnovili »Malgajevega rodu?« Veliko je mladine, pa tudi starejših, ki bi se radi vključili v taborniško organizacijo, da se naučijo raznih spretnosti in spoznajo lepote naše domovine. Mnogo je fantov in deklet, ki sprašujejo, kdaj bomo spet posedeli ob taborniškem ognju s pesmijo na ustih. Ta vprašanja vabijo slehernega, da pomaga, da bo organizacija Malgajevega rodu spet zaživela in delala. Sedaj je čas, da se kaj naučimo in v poletju, ko bo sonce spet grelo, preživimo počitnice ob tabornem ognju.
Vabim s taborniškim pozdravom: S prirodo k novemu človeku!
Ivan Logar
metne nesreče naraščajo. 2e leta 1958 je bilo v državi 11.686 takih nesreč, pri katerih je izgubilo življenje 783 ljudi, težje ranjenih pa je bilo 3835 državljanov. Torej vsak dan dve smrtni žrtvi in 30 invalidskih ranjencev.
Medtem smo našli še podatek za Japonsko: od januarja do novembra lani so imeli 297.000 prometnih nesreč, pri katerih je izgubilo življenje nad 8000 ljudi. 75 °/o vseh nesreč odpade na trčenja med avtomobili in tovornimi vozili. Povzročitelji nesreč so torej tudi tam največ ljudje, čeprav bi najraje obdolžili ceste, ki sc tam nazivajo »samayama« in so tako vsaj nekoliko podobne našim.
Ko torej tako motrimo te stvari, se posveti, da bi znalo biti že kar to tista »naravna regulacija« prehudega naraščanja prebivalstva na svetu. Če se namreč kdo ponesreči pri delu itd., je razumljivo vselej krivo podjetje, pri prometu pa je stvar res že kar bolj naravna, kajti tu je zadeva največ odvisna od voznikov — torej od ljudi samih.
Mnenja pa smo, da je ta način te regulacije nesmiseln, ker je enostranski: »regulirali« se bodo spet samo tisti, ki vozijo. Večina bi ostala brez te možnosti, zato prikrajšana.
Votla peč.
Morda jo bo regulacija ceste kdaj le nesla
TOPLI OBROK IIRANE
V številki 4.—9. lanskega letnika smo o tej stvari več zapisali. Medtem se je zadeva zasukala tako daleč, da moremo danes izjaviti zadovoljstvo nad to uvedbo tudi pri nas. Večina sodelavcev ima na razpolago topli obrok že od septembra lani, do izida našega lista pa bo delitev verjetno izvedena že po vseh obratih. Zamujala je samo nabava tipiziranega posodja.
Zavod za napredek gospodinjstva je dal zadosti receptov dobre priprave, gledati moramo le — in to neizprosno — da obdržimo kvaliteto hrane na začetni višini.
Prostorne itd. pomanjkljivosti v zvezi z delitvijo hrane bomo počasi popravili, za čas pa je treba potrpeti s tem, kakor je.
IVAN VRAVNIK
Čisto mojih let, prijatelj iz hotuljskih šolskih klopi in sosed v vigredi. Ob slovesu torej zadosti spomina in — opomina.
Pravzaprav me je on naučil takih pogumnih iger in vragolij, brez katerih na deželi ni mladosti. Zajezitev smo napravili in se kopali, ribe smo lovili in plezali po smrekah. Mladih vran smo nekoč nalovili poln koteč.
Zgodaj je šel v svet, da je pridobil znanje precizne obrti, ročnost mu je bila prirojena. Srečala sva se tedaj sem in tje. »Tu imaš kovača, študentom še trša prede...,« se je poslovil nekoč za Ljubljanico.
Potem se je vrnil in začel skromno doma, skromno nadaljeval in skromno umrl. Vsak obrtnik je dober, pa tudi zanič. Ljudje smo pač taki, da hočemo iz ropotije zlati tek. Vravnik je bil dober. Uničil sem tako spominsko uro: Ti, ali jo pošljem kar firmi? Poglej, cel ta del mora biti nov, tu pa tega seveda nimamo. »Sem daj pa bo nov...,« in ko je vrnil, je rekel: »Sedaj pa vprašaj deset urarjev, če sploh opazijo kako popravilo.« Patentne tisočinke je uspel brusiti.
Vsa prva trda povojna leta je bil Ivan Vravnik občinski odbornik, prej pa z vsem bitom in možnostjo terenski sodelavec borcev za svobodo.
Samo nekaj prej sva še govorila in pila le-snikovec. Nikoli ni bil bolan, nikoli ni imel ničesar preveč, le skromnosti in prijateljske svetlobe. Skromen obstoj si je služil z bistrino presoje in rok — delavec od rane mladosti do zadnje minute. In ko je minuta iztekla, je zapustil največ: čast in spoštovanje pridnega obrtnika in aktivista za dobro drugih.
Prva smučarska prireditev na Ravnah — 27. januarja 1932, ko je tudi v tem kraju še snežilo. Cilj je bil na trgu ob gostilni »Planinka«. Cel kup ljudi še razpoznamo. Kdor prvi najde med tolarji sedanjega upravnika Stanovanjske skupnosti, dobi od urednika tisočak
KAŠTNIK
O koroškem pionirju aeronavtike
Odkar sta starogrška mitološka letalca Dedalus in njegov sin Ikarus preletela korintski preliv in je Ikarus že blizu cilja činknil v morje in utonil — pa do letalskih poizkusov Lilienthala so minila tisočletja. V domišljiji nekaterih ljudi pa še je vedno tlela želja, da bi človek mogel kakor ptič frfotati po zraku, kar so poskušali doseči na razne načine. To so bili pionirji današnje aeronavtike. Tak pionir je bil tudi kmet Kaštnik. Kmetija leži na preko 1000 metrov visokem hribu na Sumahovem vrhu, kjer je poleg skalovja tudi nekaj plodne zemlje. Od tod je lep razgled na globoko v dolinskem kotu stisnjeno Črno, prav z vrha pa po pliberški ravnini in Podjuni. Kaštnik je bil za tisti čas zelo napreden in izobražen. Znal je brati in pisati. Bil je tudi naročen na enega izmed takrat še redkih časopisov. Ko je tako bral o letalskem junaštvu Lilienthala mu ni več dalo miru, da ne bi tudi sam poskusil kaj enakega. Postajal je bolj in bolj zamišljen. Naposled se je pogosto zapiral v kašto, kjer je bilo nekaj zvitkov domačega platna. Vstopa ni dovolil nikomur in je prostor zmeraj skrbno zaklepal.
Nastala je že zima in hud mraz. Neko nedeljo pred božičem je Kaštnik dejal svojcem naj odidejo vsi k svitanicam, kakor je bila navada. Ko ga je ženka vprašala, če on ne bo šel, ji je osorno odgovoril, da bo tam prej ko ona.
Odšli so — on pa v kašto in si je oprtal tak6 skrivnostno izdelani letalski umotvor. Ustopil se je na ograjo mostovža in se spustil.
Nekoliko nižje v bregu so rasla češpljeva drevesa, ki so z golimi vejami štrlela v škripajoči mraz in v zgodnje zimsko jutro.
Po odskoku je letalca zaneslo med ta drevesa, kjer se je tako zapletel, da si ni mogel pomagati.
Šele ko so se domači vrnili, so ga vsega
prezeblega in obupanega rešili iz neljubega objema češpljevih vej.
Kmalu se je o njegovem početju razvedelo in moral je marsikatero požreti. Letanja pa ni nikdar več tvegal.
Šanclov Zepi
ŽLOBUDRAM BO ODKLENKALO
Lani septembra je odjeknila po deželi vesela vest, da bo umetnih vin v kratkem konec ter da si bomo nazdravljali spet samo s pristno, zdravo kapljico.
Cel kup teh objav smo izrezali. Objavljamo najkrajšo iz »Večera«, ki pravi:
»Zakon o vinu in ostali predpisi prepovedujejo proizvodnjo umetnih vin z uporabo alkohola, sladkorja, kisline in drugega. Le v izjemnih primerih, ki jih prav tako predvidevajo predpisi, je mogoče izdelovati umetna vina v omejenih količinah in še to le z dovoljenjem pristojnih organov.
Zvezna tržna inšpekcija je z nedavno kontrolo ugotovila, da je lansko leto, ko smo prav tako imeli težave s prodajo vina, sedem vinarskih podjetij porabilo 3535 ton sladkorja ali okrog šest odstotkov vsega uvoženega sladkorja in izdelalo 168 tisoč litrov umetnega vina. Ravno za toliko so se povečale tudi zaloge na tržišču. Ta podjetja so letos izdelovanje umetnih vin nadaljevala v enakem obsegu.
Toda zaradi velikih zalog starega vina in letošnjega pridelka, ki ga poleg precejšnje potrošnje svežega grozdja cenijo na približno 60 tisoč vagonov, odpade letos sleherna potreba po izdelovanju umetnih vin. Umetno vino je zdravju škodljivo, zato je težko razumeti, zakaj ga izdelujejo, ko imamo dovolj naravnega.
Na to vprašanje bi morali odgovoriti proizvajalci in trgovska podjetja, ki ga izdelujejo, trošijo pri tem velike količine sladkorja in na račun potrošnika nezasluženo pospravljajo mastne dobičke. Znano je namreč, da je umetno vino trikrat cenejše od naravnega, čeprav eno in drugo prodajajo po isti ceni.
Resnici na ljubo je treba povedati, da je izmed omenjenih sedem podjetij šest dobilo uradno dovoljenje za izdelavo umetnih vin od svojih ljudskih odborov, le »Navip« iz Zemuna
se je samovoljno, brez dovoljenja lotil proizvodnje te manjvredne in zdravju dokaj škodljive alkoholne pijače.
Lansko leto so po določbah zakona o vinu takšna dovoljenja dajali ljudski odbori, letos pa so potrebe zahtevale, da so to pristojnost prenesli z ljudskih odborov na republiške organe. Upajmo, da to praktično pomeni konec proizvodnje umetnih vin.
Razen tega so v poslednjih dneh na široki osnovi organizirali kontrolo kakovosti vin in ostalih alkoholnih pijač. Tržna inšpekcija je dobila nalogo, da z neposredno kontrolo pri pridelovalcih, zadrugah ter trgovskih in izvoznih podjetjih preprečuje izdelovanje in prodajo umetnih vin. Tržna inšpekcija je celo pooblaščena, da uniči vse količine takih vin, ki jih najde. Hkrati bodo pristojni organi izdali ukrepe tudi proti vsem proizvajalcem in trgovskim podjetjem, ki s prilivanjem vode ali kako drugače poslabšujejo kakovost vin.«
Pomagajmo torej odkrivati in zavračajmo žlobudre, da bodo predpisi čimprej uveljavljeni tudi pri nas.
korpiCeva nuna
Nazadnje nas nič ne briga in morda niti ni čisto čedno, da se naš železarski list vtiče tudi v take stvari. Toda vsi listi se obregajo ob dogodek s Sel na Koroškem, pa ga omenimo še mi, ki smo toliko bliže.
Korpičevo Katro so torej poslali v samostan, da se nauči kuhe ter takih gospodinjskih zadev. Te samostanske gospodinjske šole kar slovijo ter se dekleta oziroma starši radi odločijo, ko je taka potreba. Toda punca, ki je še nekaj dni prej vihrala na obisku doma in se veselila zaključka, se je nenadoma čisto spremenila. Spremenila je namen ter ostala v samostanu, kjer so jo takoj tudi preoblekli.
Kaj je to takega? Ce te veseli, pa ostani, in če ti je všeč, pa bodi tudi nuna, saj ne boš ne prva ne zadnja na svetu.
A dekliča je moral obsesti neki hudič — drugače ne moremo reči — kajti če je vse res, je spremenila odnos do staršev tako daleč, da tega pošten človek ne more več razumeti. Sestri ne reče niti »mu«. Ko sta se oče in mati na razpravi onesveščala, je ta smrklja buljila v kot ko lipov bog — ko da se je ta reč ne tiče.
Kaj se to pravi? Ali je pogoj za nunski poklic nesramnost do staršev? Ne moremo razumeti ne nje in ne tistih, ki ji v tem dajejo potuho, kajti tako brez manire do staršev ne smeš biti, pa če se odločiš tudi za poklic »šintarja«, kaj šele za »Kristusovo nevesto«, kakor si upajo navajati zagovorniki te grde drže.
Poglejmo fante, ki se odločijo za duhovniški poklic, pa je rang njihovega poslanstva V primeri s samostanskim daleko pred njim. Nikoli ne smatrajo za prvo dolžnost nemarnega odnosa do staršev. Nasprotno, najbliže jim ostanejo.
Dobro, ostani tam, bodi tudi nuna ali karkoli, le grdega odnosa do roditeljev pošteni ljudje ne morejo trpeti in nikoli zagovarjati. Kdor to zagovarja — če je količkaj res — mora biti samo grd. In če je člen vzgoje v samostanu tak, da zahteva oziroma privzgoji nesramnost do staršev, ga je treba pač črtati, najprej celč s strani tistih, ki učijo četrto božjo zapoved.
Nam gre samo za to, pa so paragrafi taki ali taki. Nobeden ji poklica ne sme braniti, ves svet pa mora braniti poštene odnose otrok do roditeljev.
Najboljši šahisti sveta — so se na turnirju kandidatov, ki se je začel lani jeseni na Bledu, končal pa v Beogradu, razvrstili takole: Talj, Keres, Pctrosjan, Smislov — kot razred zase, potem pa Fišer in Gligorič, Olaf-son, Biinke.
Zanimivo je, da je šestnajstletnemu puobu Fišerju kakih deset šahovskih veličin v naprej napovedalo to mesto. Najbolj se je pri tem uštel naš Gligorič, ki mu je dal kar zadnje mesto; še bolj pa za Talja, ki ga je ocenil za 4. mesto. Medtem pa je svetovni prvak Botvinik že prod Bledom rekel: Talj!
■ ' %
Pogled čez hmelj. S to rožo sta vselej dva križa: obirati jo mora milijon ljudi in ko obrodi,
zanesljivo cena pade
Gledališko življenje na Ravnah
(Ob gostovanjih SNG iz Maribora)
V zadnjem času se gledališko življenje na Ravnah odvija v znamenju stalnih in rednih gostovanj SNG iz Maribora. Ta stik ravenskega občinstva s poklicnim gledališčem pomeni krepak korak naprej v razvoju gledališke kulture našega kraja.
V letošnji sezoni smo videli tri predstave: opero, dramsko in baletno. Mariborski operni umetniki so prišli k nam z Liebermannovo »Solo za žene«, drama s sodobno francosko komedijo »Sreča na upanje« in balet s »Cajno punčko« Rista Savina.
Modernistična komična opera Rolfa Liebermanna »Šola za žene« je bila skom-ponirana na temo znamenite istoimenske Molierove komedije. V njej si duhovito podajata roko molierski esprit in mode-
RAZPIS UNIVERZITETNEGA SVETA
Univerzitetni svet ljubljanske univerze je za 40. obletnico ZKJ razpisal teme z različnih družbenih področij, ki se jih lahko lotijo posamezniki ali pa v skupnosti. Ena izmed tem je znanstvena razprava »Vzrast in rast industrijskega središča Ravne na Koroškem«.
Zadovoljni smo, da se je za študij oziroma za obdelavo teme našega kraja odločilo kar več ljudi. Kakor že vemo iz posredovanja naše sindikalne podružnice, dela na tem rojak Janko Medved, ki bo zbral stvar do podrobnih analiz in prikazov. Istočasno se je najavil za ta elaborat študentski kolektiv Kluba koroških študentov in so študentje Peter Ficko, Pavel Mihevc in Tomaž Štefe pogumno zgrabili dogajanja tega razvoja.
Naša dolžnost in naša čast je, da pri zbiranju dokumentarnega gradiva vsakomur kar najbolj pomagamo.
PREDLOG
Sedaj, ko smo Čečovje že nekako dogradili, imenitno uredili in zasedli, potreb pa vkljub temu ni ne konca ne kraja in bi bilo zato treba še in še graditi, bi le predlagali, da se zasučemo na ravnico proti Prevaljam.
Predvsem je tam še divjega prostora in vse skupaj bo ugodno za promet, kanalizacijo itd. Lahko kar tramvaj od Raven do Prevalj. Regulacija Meže, ki je elementarno važna, pa bi bila še navržena.
Tudi v starem delu Raven bi se dalo potakniti nekaj hiš pa bi tako tudi ti stanovalci prišli mimogrede na boljše. Ravnam to ne bi škodovalo niti na izgledu — in vse pri roki.
Sicer ni pomoči nobeni zaplati v kraju. Čez toliko let bo vsa zazidana in bomo morali že na Ošvenji travnik, a morda bi se s pridobitvijo mrtvega prostora ob Meži le še podaljšal obstanek kaki prirodnr lepoti tega pičlega koroškega sveta.
Pa še celotni prod bi dala Meža.
Redakcija večinskega dela te številke je zaključena 22. decembra 1959, le dvajset strani smo vključili 5. januarja 1960.
ren glasbeni izraz. Ta preplet klasicistične komedijske fabule z dosledno moderno glasbeno interpretacijo gotovo stavlja ustvarjalce Liebermannove opere pred težko nalogo. Mariborski operni umetniki so nas obogatili z dragoceno umetniško interpretacijo tako svojskega in zahtevnega dela sodobne operne ustvarjalnosti.
Polno vedrine in svežine je prinesla na ravenske deske sodobna francoska komedija Marcela Francka »Sreča na upanje«. Avtor je ubral duhovito variacijo na staro, toda še vedno močno aktualno temo. Mladost in ljubezen — pa računarski materi obeh mladih in po tolikih peripetijah pre-mostene ovire in prebrodene težave. Vse to pa razvijeno z iskrimi pobliski tudi še v atomski dobi živega francoskega esprita.
Mnogo manj uspela po izbiri in izvedbi se nam je zdela baletna predstava Savi-nove »Čajne punčke«. Morda bi bilo bolj posrečeno za prvo baletno uprizoritev na ravenskem odru izbrati kaj bolj popularnega in markantnega. Glasbeni in koreografski mik »Labodjega jezera« ali katerega znamenitih baletov svetovnega baletnega repertoarja bi bil nedvomno bolj im-presioniral Prežihovega človeka kot ne-markantno in zlasti še idejno neizrazito delo iz slovenske baletne zakladnice. Za prvo srečanje koroškega človeka z baletno umetnostjo izbira gotovo ni bila najbolj posrečena.
Na sploh je treba reči, da ima Slovensko narodno gledališče iz Maribora na Ravnah že svoje stalno — hvaležno pa tudi na moč kritično občinstvo. Prežihov človek si je že izostril čut za idejne in estetske vrednosti odrske umetnosti. Uprizoritve mariborskih gledališčnikov ga umetniško vzgajajo in plemenitijo. To pa je v vseh dobah bilo in je še v našem času osrednje poslanstvo gledališke umetnosti.
Ing. M. B.
PREVALJE
Če bi bilo čisto prav, bi morale biti Prevalje tako upravno središče itd. Mežiške doline. Lega in kraj tako opredeljujeta. Pa smo le še kruhoborci, zato so povlekle Ravne. Nazadnje je tudi vseeno, že čez nekaj desetletij bo od Dravograda do Tople tako eno samo neprekinjeno naselje.
Prevalje pa vkljub temu izstopajo. Najprej zaradi prostora, čistega zraka in sonca, potem pa tudi po takih drobnih prvinah.
»PLANINE NAŠE VESELJE«, glasilo mladinskega odseka prevaljskega planinskega društva kaže tako plemenito delo. Glasilo usmerja mladino k lepotam. Spored njihovega tabora na Uršlji gori lani v avgustu pove, kako lepe prireditve so sposobni pripraviti tudi na taki višini — pa sama mladina! Tudi v listu največ sami pišejo. Pripomnili bi le, da bi ob tako lepem izdelku vseeno smeli pisati na obe strani. Več bi jih lahko sodelovalo naenkrat, več spodbude in več vabil k lepotam bi bilo naenkrat.
»VIGRED« osnovne šole Prevalje — je druga taka mojstrovina iz tega kraja. Sodelujejo od prve pa do osme šole in s tak6 zanimivimi črticami, da bi jih najraje ponovili. Vesti mladinske organizacije, vesti pionirske organizacije, vesti krožka fotoamaterjev itd. povedo, da je njihovo delo še bolj živahno, kot pa bi povzel iz same vsebine glasila. Literarnemu krožku in tistemu, ki bedi nad tem delom, iskreno čestitamo.
Enkrat ob letu se bomo ojunačili in zapisali vse mlade avtorje v teh glasilih.
MLEKO — ZA KAZEN
To velja v naših mostovnih krajih menda že davno. Zlepa si možakarji ne zmočimo ust s to zadevo. Če je zastonj, nekako še gre, a da bi ga kupovali, bognasvaruj! Sedaj pa beremo v »Večeru«, da je neki sodnik v Ameriki predložil mleko in kruh kot »šok« za gangsterje. Napravil je poizkus na kaznjencu: 45 dni samo mleko, mleko in kruh ter uspel. Fant je postal angelc. Sodnik je predložil to kuro vsem takim ustanovam in bo menda prodrl.
Prvo kopališče na Ravnah
je bilo kar pod tovarniškim jezom. Slika iz leta 1929. V Meži, ki je takrat še čista tekla, razpoznamo Maksa Dolinška, Miloša Štora in Ervina VVlodigo
Ob dnevu šoferjev na Ravnah. Sicer še v špalirju fižolovih rant, kar seveda zelo prav pride, a v občini je menda sedaj že nad petdeset osebnih avtomobilov
PRAVILNIK
o nabavi in uporabi osebnih zaščitnih sredstev pri Železarni Ravne
Cl. l
V svrho očuvanja zdravja in delazmožnosti oziroma varovanja pred nesrečami in obolenji pri delu prejemajo delavci na posameznih delovnih mestih opremna, užitna in druga osebna zaščitna sredstva v smislu čl. 44 točke 6 oziroma čl. 49 zakona o delovnih razmerjih ter V smislu čl. 55 odst. 8 pravilnika Železarne Ravne o delovnih razmerjih.
Zaščitna sredstva se predpišejo oziroma dopolnjujejo na predlog tehniškega vodstva dela preko službe za delovno varstvo v podjetju.
A.	OPREMNA OSEBNA ZAŠČITNA SREDSTVA
Cl. 2
Vrsta, količina in rok trošenja osebne zaščitne opreme za posamezna delovna mesta so določeni v razdelilniku, ki je sestavni del tega pravilnika.
Cl. 3
Razdelilnik osebne zaščitne opreme sestavi služba delovne varnosti vsako leto kot plan osebnih zaščitnih sredstev po predlogih obra-tovodstev, ki določijo tudi način uporabe in vzdrževanja osebnih zaščitnih sredstev v svojih obratih, ter ga predloži Inšpekciji dela v kontrolo, ali so pravilno izpolnjeni predpisi pogoja čl. 93 splošnega pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri delu (Uradni list FLRJ, štev. 16/1947).
Kolikor se tekom leta pojavijo potrebe po dopolnitvah zaščitne opreme in nova delovna mesta oziroma za nove elemente dela, se obravnavajo analogno z določili v razdelilniku.
Cl. 4
Zaščitna sredstva, ki so predpisana s tem pravilnikom po predhodni kontroli Inšpekcije dela in v smislu določb razdelilnika I. tč. 3 odredbe o izdatkih, izplačanih osebam v delovnem razmerju, ki sc priznajo za materialne stroške gospodarskih organizacij (Uradni list FLRJ, štev. 9-119/58 od 5. III. 1958), se dodeljujejo delavcem Železarne Ravne brezplačno in ostanejo last splošnega ljudskega premoženja v upravi Železarne Ravne.
Cl. 5
Predpisani kosi osebne zaščitne opreme se dodelijo takoj ob nastopu dala, dalavcam na
preizkušnji, upravičencem po čl. 58 zakona o delovnih razmerjih pa po potrebi in na predlog obratnega vodje dela, ki odreja zaposlitev.
Cl. 6
Vsak delavec Železarne Ravne oziroma sodelavce v smislu čl. 58 zakona o delovnih razmerjih, ki je zaposlen na delovnih mestih in pri delu, kjer je predpisana uporaba osebne zaščitne opreme, je dolžan ta zaščitna sredstva redno uporabljati.
Delavec, ki bi na delovnem mestu ne uporabljal predpisanih kosov osebne zaščitne opreme, odgovarja disciplinsko in materialno.
Cl. 7
Vsak delavec je dolžan vzdrževati osebna zaščitna sredstva v dobrem stanju in odgovarja materialno, disciplinsko in kazensko za vsako škodo, ki bi nastala zaradi nemarne okvare, uničenja, odtujitve ali nepazljivosti na zaščitnih sredstev.
Nadoknada zaščitnega sredstva zaradi okvare pred dotrajanjem je mogoča le ob zapisniški ugotovitvi nekrivde, sicer gre na breme povzročitelja.
Cl. 8
Osebna zaščitna oprema po planu zaščitnih sredstev se dodeljuje iz nabavnega skladišča na nakaznice obratovodstev, ki so odgovorna za pravilno gospodarjenje z osebno zaščitno opremo, ter morajo za vse dodelitve voditi kosovni, časovni in imenski seznam (razdelilnik) — kartoteko ali vpisno knjigo.
Dodatne potrebe ob povečanem staležu se avtomatsko vključijo. Na takih nakaznicah pa je treba označiti »novi stalež« in jih mora podpisati obratovodja.
Pri izrednostih, ki niso predvidene v planu, soodgovarja oziroma jih vsklaja ter zato so-podpisuje te nakaznice vodja službe delovne varnosti.
Cl. 9
Vsi kosi osebne zaščitne opreme splošne nošnje, kakor dežni plašči, razne zaščitne obleke, usnjeni predpasniki, gumijasti škornji, bunde itd. se izdajajo iz skladišča samo z vidno in trajno oznako »ŽELEZARNA RAVNE«.
Cl. 10
Obnova oziroma zamenjava osebnih zaščitnih sredstev po dotrajanju se izvrši vedno le proti vrnitvi izrabljenega ali pokvarjenega starega kosa. Upravičenost preveri obrat pred izdajo nakaznice.
Cl. 11
Zaščitna sredstva, ki se dajo popraviti, se krpajo, dopolnjujejo in čistijo v popravljalni« osebnih zaščitnih sredstev, ki jo ustanovi podjetje v svojem sklopu ali pa jih pogodbeno odstopa v popravilo obrtniški ustanovi.
Cl. 12
Zaščitna sredstva, kakor ognjevarna in proti kislinam odporna obleka, usnjena obleka, gumijasta obleka, dežni plašči, gumijasti škornji, bunde itd. se uporabljajo le, kadar to zahteva narava dela in po odredbi obratovodstev.
Cl. 13
Vsa zaščitna sredstva se uporabljajo in hranijo v tovarni ter je vsako odnašanje oziroma nošenje izven tovarne nedopustno, izvzemši V primerih, ko mora prizadeti opraviti naročene posle izven tovarne.
Cl. 14
V primeru notranje premestitve (iz obrata v obrat) obdrži delavec tista zaščitna sredstva, na katera je upravičen tudi v novem obratu oziroma na novem delovnem mestu, ostala sredstva odda staremu obratovodstvu.
Evidenca (kartoteka) z označenimi dodeljenimi zaščitnimi sredstvi se prenese iz starega v novi obrat.
Cl. 15
V primeru izstopa iz podjetja odda delavec vsa dodeljena zaščitna sredstva obratovodstvu oziroma plača ekvivalent neiztrošenosti.
B.	UŽITNA ZAŠČITNA SREDSTVA Cl. 16
Na delovnih mestih z vročinsko atmosfero (na primer peči, valjarna, kotli itd.) pripada delavcem higienska pijača (topla, lahko sladkana črna kava ali topel, lahko sladkan šipkov čaj), ki se dodeljuje po potrebi.
Cl. 17
Na delovnih mestih plinske itd. obremenitve (na primer elektro varilci itd.) se dodeljuje obrok mleka (ali začasno ponekod obrok sira).
Razdelilnik za dodelitve po gornjih čl. 16 in 17 kakor tudi kvalitetne in količinske določbe so sestavni del tega pravilnika.
Cl. 18
Higienska pijača, mleko (in začasni obroki) so namenjeni kot dodelitve pri delu in se ne smejo nositi iz tovarne.
C.	DELOVNA OBLEKA KOT ZAŠČITNO SREDSTVO
I.	Splošna določila
Delovna obleka (oziroma delovna halja) se na splošno ne smatra za zaščitno sredstvo, temveč bremeni vsaka taka nabava izven utemeljitve teh določb plačilni sklad.
Cl. 20
Obratovodstva so dolžna na posebej izpostavljenih, zdravju škodljivih in tudi obleko prekomerno trošečih delovnih mestih dodeljevati resnično in direktno zaščitno obleko, kakor azbestno, usnjeno, gumijasto, jutasto, žakljcvinasto, prahotesno itd. oziroma posamezne kose, kar morajo predvideti v vsakoletnem planu osebnih zaščitnih sredstev.
Cl. 21
Dalje so obratovodstva dolžna dodeljevati posamezne kose osebne zaščitne opreme, kakor rokavne ščitnike, predpasnike, gamaše, kolenske ščitnike itd. za vse primere, kjer to zahteva direktna zaščita in kjer bi se izpostavljeni deli obleke bolj obrabili kakor normalno pri delu. Tudi ta kontingent morajo utemeljiti in predvideti s planom zaščitne opreme.
Cl. 22
Delovna obleka oziroma posamezni deli (bluza, hlače) ali na gotovih delovnih mestih delovna halja, ki jo odloči po ustreznosti obratovodstvo, pa se sme dodeliti kot zaščitno sredstvo samo v primerih, kjer se obleka kljub v čl. 20 in 21 navedeni direktni zaščiti bolj obrabi kakor normalno pri delu in kjer tudi sicer varuje pred nesnago oziroma drugim nezdravim pojavom ter ima tako tudi direktno funkcijo zaščite. Delovna mesta, ki upravičujejo dodelitev delovnih oblek kot zaščitno sredstvo, so navedena v III. poglavju oziroma v priloženem razdelilniku.
II.	Odgovornost, način dodelitve in uporaba
Cl. 23
Za pravilno dodeljevanje delovnih oblek kot zaščitno sredstvo so osebno odgovorni obrato-vodje. V vsakem primeru nepravilnosti izdaje odgovarjajo tudi materialno.
Cl. 24
Delovna obleka kot zaščitno sredstvo se dodeljuje izključno na imenske nakaznice z navedbo delovnega mesta.
CL 25
Novo sprejetim delavcem so dodeli delovna obleka na upravičenih delovnih mestih šele po uspešno opravljeni enomesečni preizkusni dobi.
Cl. 26
Ob menjavi delovnega mesta obdrži delavec dodeljeno delovno obleko, če je upravičen na obleko tudi na novem delovnem mestu.
V tem primeru sc prenese kartoteka v novi obrat oziroma dopolnita seznama o dodelitvi. V primeru, da delavec na novem delovnem mestu na obleko kot zaščitno sredstvo ni upravičen, jo mora vrniti ali za razliko do-delitvene dobe plačati (po obrokih).
Cl. 27
Ob izstopu iz delovnega razmerja je delavec brezpogojno dolžan delovno obleko vrniti obratovodstvu pred obračunom oziroma jo plačati za razliko dodelitvene dobe.
Cl. 28
Vsako obratovodstvo vodi točen imenski seznam dodelitve delovnih oblek, iz katerega je ob vsaki kontroli razvidno, kdo je delovno obleko dobil, na katerem delovnem mestu in kdaj.
Cl. 29
Delovne obleke kot zaščitno sredstvo morajo trajati v pripadajočem razdelilniku predpisani čas. Kolikor delavec potroši, izgubi, uniči ali odtuji delovno obleko, ki jo je dobil kot zaščitno sredstvo pred tem časom, mora poravnati podjetju vrednost obleke za nedotrajan čas. Namerno pokvarjenje, uničenje in odtu-jenje ima za posledico kazensko odgovornost.
Cl. 30
Delovna obleka kot zaščitno sredstvo je dodeljena samo za delovno mesto v tovarni, pa se zato uporablja in hrani samo pri delu in v tovarni ter je vsako odnašanje oziroma nošenje izven podjetja nedopustno, razen v primerih, ko mora prizadeti opraviti naročene posle izven tovarne.
Iz podetja se lahko iznaša delovna obleka, ki je bila dodeljena kot zaščitno sredstvo, le, ko jo je treba zašiti ali oprati — to pa le v neoblečenem stanju in s propustnico obrato-vodstva.
Cl. 31
Delovna obleka sc za upravičena mesta dodeljuje brezplačno in ostane last kolektiva.
III. Upravičena delovna mesta in doba trajanja
Cl. 32
V smislu zakonitih predpisov čl. 91 odstavkov 2 in 3 Splošnega pravilnika o higienskih in varnostnih ukrepih pri delu Uradni list FLRJ, štev. 16/47 ter 31 točke navodil za izvršitev uredbe o zdravstvenem nadzorstvu Uradni list štev. 32/52 oziroma po določilih točke 2 Navodil k uredbi o davku od sklada za plače Uradni list FLRJ štev. 29/53 objava
Komisije za dajanje mnenj in pojasnil pri Državnem sekretariatu FLRJ v »Gospodarskem vestniku« štev. 36 z dne 8. V. 1954 ________
se štejejo za higiensko tehnično zaščito tiste delovne obleke, ki jih dajo gospodarske organizacije upravičencem na delovnih mestih, kjer trošijo več oblek, kot je običajno po predpisu 2. odstavka 97. člena Splošnega pravilnika o higiensko tehniških in varnostnih ukrepih pri delu.
Cl. 33
Po tolmačenju, opozorilih in navodilih organov Sekretariata za gospodarstvo LRS in Okrajne inšpekcije dela ter po ugotovitvah na delovnih mestih upravičujejo za dodelitev delovne obleke kot zaščitno sredstvo — torej kot obremenitev na materialne stroške — vročinska in z drugo materijo otežkočena delovna mesta Železarne Ravne navedena v razdelilniku, ki je sestavni del tega pravilnika.
D.	OSTALA OSEBNA ZAŠČITNA SREDSTVA
Cl. 34
Za vzdrževanje osebne higiene je delavcem v umazanih obratih na razpolago milo v umivalnicah, za žensko delovno silo pa odrejena količina sredstev v oddelkih ženske higiene.
Količina se odreja komisijsko po potrebi.
E. KONČNE DOLOČBE
Cl. 35
Osebe, ki se ne bi ravnale po predpisih tega pravilnika, bodo disciplinsko kaznovane in so odgovorne za vsako morebitno škodo, ki bi nastala v tej zvezi.
Cl. 36
Ta pravilnik predpiše delavski svet Železarne Ravne v smislu čl. 46 in 346 Zakona o delovnih razmerjih, uporablja pa se od 1. januarja 1958.
TIROLCI ZA SLOVENCE
Nikoli najbrž ti simpatični, legendarni An-dreas-Hofferji Južne Tirolske niso mislili, da bi kdaj kako posredovali za koroške Slovence. Pa so sedaj vseeno povzročili direndaj, ki le pride — vsaj besedno — nekoliko v korist tudi našim rojakom na Koroškem.
Avstrijski SPO (socialistična) in OVP (ljudska stranka) imata namreč celega hudiča. Socialisti, ki tam polno vladajo, so sicer napravili svoje, ko so s proslulim šolskim redom ugonobili zadosti slovenskih šol na Koroškem. S tem so se namreč prikupili prenapetežem
in so zato potem pri volitvah predvsem v koroški deželi izredno napredovali. Torej s te strani kar dvakratni učinek: ponemčevanje in še priljubljenost.
OVP je to stvar seveda opazila, pa hoče sedaj tudi po svoji liniji nekaj napraviti za tako popularnost. Prepočasi so se namreč obirali in slovenskega jezika še iz cerkve niso vrgli. Sedaj se opaža muja v to smer, da pri volitvah ne bi zaostali.
Toda medtem so nastopile težave. Tirolci so zapeli svojo »Hoch Tirol«. Odločno zahtevajo pravice za svojo narodno manjšino v Italiji. Obe stranki morata seveda z njimi ropotati, pa besedi o narodnostnih pravicah manjšin ni ne konca i\e kraja.
SPO je lahko, ona je že zbila slovenske šole in se sedaj lahko preobrne. Tako je thdi storila. Njeni voditelji imenitno govorijo o manj-šinjskih pravicah in strankin zbor je sprejel resolucijo, ki je strašno za pravice narodnih manjšin (imenuje jih sicer ne).
Za OVP pa je toliko večji križ, ker proti narodni manjšini še ni storila nekega vidnejšega koraka, da bi si pridobila zasluge oziroma popularnost in da bi bila potem lahko eventualno tudi za pravice narodnih manjšin.
Vseeno težave.
Tik pred izidom lista lahko pripišemo, da je medtem avstrijski zunanji minister že izjavil, da je prvotno mislil pri teh pravicah bolj na Tirolce, ki so kompaktno skupaj, medtem ko živijo Slovenci raztreseno po vaseh itd.
ELEKTRIKE NA PRETEK
Gotovo najbolj preveličano zimsko branje so tiste prepovedi oziroma jamranje okoli kWh. Brž ko si si nabavil take električne aparate, jih ne smeš uporabljati, ker pač vode oziroma elektrike ni. Povsem razumljivo, a vseeno nerodno.
Kdaj bo nastopila atomska energija, še ne vemo. Najbrž nekoliko pozneje. Tudi Francozi tako mislijo, zato so rekli, da bodo napravili električno centralo na plimo in oseko — torej na prelivanje morja. Tam bo vode menda vendar dovolj. Prvo tako centralo bodo zgradili v zalivu St. Malo. Preračunali so, da bo dala 10 milijard kWh na leto. To je polovica vse sedanje francoske uporabe električne energije. Nekaj ‘bo torej vseeno zaleglo, samo, če bodo centralo res zgradili.
O GOVORNIKIH
Sreda popoldne. Govornik melje in melje brez konca in kraja. Poslušalci skoraj že vsi dremljejo. Eden pa le vpraša soseda:
»Ali veste, kaj pride za govorom?«
»Da, četrtek!«
Ta »umirjeni« del fantovščine, ki je popisana na strani 40
Tehniška vodstva, uredite delo in naprave v varnostnem smislu! Za varnost gre, ne samo za predpise, a tudi predpisi so - poostreni!
Železarji, pomagajte z osebno pažnjo na delovnih mestih. Vaše sodelovanje je najvažnejši ukrep, je ključ za utrditev varnosti dela
»TOVARIŠ UREDNIK!
Pošiljam vam dve pesmici za ,Fužinarja‘. Ce sta sposobni, jih objavite, če gresta v koš, dobite boljše, kajti čisto brez pesmic ,Fuži-nar‘ zame nima tiste vrednosti...«
Najraje bi seveda počakali na »boljše«, a stvar gre tako počasi od rok, da bomo uporabili kar poslano.
Ko sem še majhna bila, sanjala sem veliko.
Da bom šla
na Mežakljo, v Zeleniko.
Pa privozil je po cesti avto grozen in velik, jaz gledam, gledam, dobila z njim sem stik.
A kaj potem je bilo, tegd nič več ne vem.
Za spomin mi je pustilo v nogi strti člen.
Po gorah hrepenenja nesreča strla ni, skoz’ okno le še gledam, kako tam zeleni.
Od druge pa samo konec, ker nimamo toliko prostora:
Šel sem med kosce, žanjice vesele.
Povsod so slovenske pesmi donele ...
Tik pod pesmicama je bil pripis:
»Zakaj moramo na Ravnah poleg pečenke še parklje glodati? Parklje si lahko vedno posebej kupil. Pa tudi, kar se spominjam, smo dobili srce s pljuči za isto ceno (200 din), brez srca pa 120 din. Zakaj samo pri nas to, ko pa drugod tega ni.«
Na ta zadnji pripis se urednik ne razume. Ve le, da je po mesnicah že kar preveč svinjarije pa premalo teletine.
Torej tudi take kombinirane prispevke dobimo na uredništvo. Malo poezije, malo pa klobas, da hitreje mine čas.
SLIKE SO PRISPEVALI:
Anton Hojnik — naslovno, stran 10 in 52; Janez Kališnik — stran 3; Ivan Ocepek — stran 7, 27 in 39 — spodaj; inž. Pe-rovšek — stran 8, 19 in 36; Betka Kraut-berger — stran 9; Centrih — stran 42; dr. B. Celcer — stran 15 in 17; Maks Dolinšek — stran 16, 26, 34, 35; prof. Kotnik — stran 25, 30, 32, 33, 41 in 47 — novo; Franc Kamnik — stran 13, 29 in 46; inženir Petrač ;— stran 31; Rudi Gradišnik — stran 48 in 50. Ostali posnetki so priložnostni.
Invalid je končno vstal z brivskega stola in se jezen oblačil. Imel je smolo, bril ga je nerazpoloženi pomočnik in ga precej oklal. V zadregi in da sploh kdo kaj reče, je pomočnik začel: »Zdi se mi pa le, da sem vas že nekoč bril...«
»Ne, roko sem izgubil v vojski,« je odvrnil invalid in šel.
Še enkrat rože na ravenskih domovih
Ivan Gams: Pohorsko Podravje — izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. To je taka študija tudi naše dežele, ki bi jo morali čimveč brati, da bi bliže spoznali svoj kraj. Gre za prirodni svet, za sestav, obliko, rast. Gre za Lipovnike, Smrečnike, Plazov-nike, Sušce in Močivnike. Slovenjegraški rojak je uporabil vsaj dve sto virov, predvsem pa začutimo njegov najimenitnejši vir: prehodil je popisane kraje, govoril z ljudmi, zato pa tudi pustil domače nazive.
Zenske imajo 7 starostnih dob:
— dete
— mala deklica
— mlado dekle
— mladenka
— mlada žena
— mlada žena
— mlada žena
Lani v avgustu so v Ljubljani priredili tečaj za mešalce alkoholnih in brezalkoholnih pijač.
Pa so to resno vzeli.
»KOROŠKI FUZINAR«
GLASILO RAVENSKIH ŽELEZARJEV
ZAPOREDNO
KAZALO
LETNIKOV X. DO XII.
LETNIK X. 1960
Stev. 1-3
Klančnik Gregor, »O poslovanju podjetja«............................2
Horjak Vera, »Cvetje po domovih«...................................10
»Varujmo imetje pred ognjem«.......................................11
»Stanovanje«...................................................... 11
»Bolezenskih izostankov je preveč«.................................12
Celcer Bogdan, »Vzroki porasta bolniškega staleža in predlogi
za izboljšanje stanja«..........................................15
»Tajne zdravilišča pod Goro (Rimski vrelec)«.......................18
Šaponja Vladimir, »Avtomatska regulacija industrijske peči« 19
»Občni zbor DPD Svobode Ravne«.....................................25
»Študijska knjižnica«..............................................26
»Deseti letnik«....................................................26
»Spomin Ivanu Ditingerju«..........................................27
Strah Janez, »Delo kluba mladih proizvajalcev«.....................28
»Čerče Marija«.....................................................30
Kotnik Beno, »,Miesik‘ nedelja v Zgornjem Razborju« ...	31
»Rana na repaču«...................................................32
Kotnik Stanko, »Najovski križi«....................................33
Sušnik Lenka, »Obisk v muzejski dimnici« .......	34
Hammouda Adel, »Videl sem Jugoslavijo«.............................35
»Zilavka«..........................................................36
Miklavčič Marica, »Večer talne in orodne telovadbe« ...	37
»Ohranimo dokumente«...............................................38
»Zadnji hotuljski berač«...........................................39
»Inženirsko-tehniška fantovščina«..................................40
Kotnik Stanko, »Ob odkritju gotskih fresk na Barbari« .	. 41
Šanclov Zepi, »Javorje«............................................41
Grickat Irena, »Slovenija, ki je morda ne poznate« .... 43
Šipek Mitja, »Janja«...............................................44
»Nova knjiga o Koroški«............................................45
»Derlingov uspeh«..................................................45
Meško Ksaver, »Vijolica«...........................................46
»Cesta do smučarske koče«..........................................46
Logar Ivan, »Kaj je z .Malgajevim rodom1?«.........................47
»Vravnik Ivan«.....................................................47
»Kaštnik« . .  ..................................................  48
»Žlobudram bo odklenkalo«..........................................48
»Korpičeva nuna«...................................................48
M. B., »Gledališko življenje na Ravnah«............................49
»Prevalje«.......................................................  49
»Pravilnik o nabavi in uporabi osebnih zaščitnih sredstev 2R«	50
Štev. 4-6
»Parlament koroškega kraja — občinski zbor SZDL na
Ravnah« ........................................................ 2
»Investicija kot se spodobi (grelna žica)«.........................10
»Komaj smo se izvlekli (nesreče pri delu)«.........................12
»Nagovor predsednika glavnega odbora SZDL Slovenije« . .	13
Sušnik Tone, »Od prvega pisanega pričevanja do današnjega
govora na Prevaljah in Ravnah«...................................................14
Rutar Anton, »Naš zaslužek«.........................................................17
»Zbornik Koroške«  .................................................................19
Antlej Franc, »Povečana obstojnost rezilnega orodja ob uporabi molibdendisulfida«........................................20
Kolar Marjan, »Dva obraza«..........................................................21
»Pozdrav naših vojakov«.............................................................22
Jakopič Tone, »Soldaški gumb«.......................................................23
»Borba proti nesrečam pri delu«.....................................................23
Sušnik Tone, »Voranc — ob 10-letnici njegove smrti« ... 24
S. Fr., »Karlu Dobršku za sedemdesetletnico«........................................25
Globočnik Ivan, »Čečovje moramo končno urediti« ....	26
»Ponovno uveljavljenje športnih Raven«..............................................28
Upokojence pobira — Luka Zupanc, Anton Štembov, Ivan
Vegel«...........................................................................30
Pogorevc Edo, »Taborniški odred koroških jeklarjev« ...	31
»Od Sežane do Ljubljane«............................................................32
»Kdo denar, kdo bone?«..............................................................33
»Kaj bo le z muzejem?«..............................................................33
Herman Jožko, »Gostovanje ravenske godbe v Podjuni« .	.	35
Kotnik Stanko, »Prevaljška Svoboda na odrskih deskah« .	.	35
Ankon Adolf, »Povečanje in modernizacija bolnišnice v Slovenjem Gradcu«.................................................35
»Zarek, glasilo MIŠ«................................................................36
Petrun Jože, »Ali Korošci res ne znajo več peti?« ....	37
»Opozorilo in vabilo mojstrom za varnost pri delu« ....	38
Mavrel Blaž, »Koroški mošt«.........................................................38
»Volitve na Koroškem«	  .	-.38
»Obratne nesreče«...................................................................39
»Čič je zaprl«......................................................................39
»Nova šolska glasila«...............................................................39
S. T., »Velika dejavnost ljudske univerze«..........................................40
Štev. 7-12
»Ob desetletnici delavskega samoupravljanja«.........................................2
»Jubilejni parlament — novi člani delavskih svetov« ...	3
Klančnik Gregor, »Ob jubileju«.......................................................6
Homovec Bogomil, »Rekonstrukcija železarne«..........................................9
Pogačar Milka, »O zaposlitvi žena in varstvu otrok« .	.	.	11
Berčič Janko, »Poklicna naglušnost«.................................................14
»Duh kontrole v podjetju«...........................................................16
»Jeklo v jutrišnjem svetu«..........................................................17
»Obisk na Koroškem«.................................................................20
»Gradiški Lojz«.....................................................................20
»Naša gimnazija daje poročilo za šolsko leto 1959/60« ...	21
»Razpis za popis domačije, vabilo muzeja na Ravnah« ...	27
»Srečanje mladih jeklarjev in usnjarjev«............................................28
»Metalurška industrijska šola daje poročilo za šolsko leto 1959/60« .	  29
»Martin Pandev«	  .	32
»Vorančevo nalivno pero«..........................................32
Meško Ksaver, »Sele«..............................................33
»Muzej, da bi zajuckal!«..........................................33
M. K. »L. Suhodolčan — Nočni vlak«................................34
M. K. »L. Suhodolčan — Človek na zidu«............................35
»Ne utegnemo več! — kulturna dejavnost v dolini« .... 35
»Sodobno gospodinjstvo«...........................................35
»Podobe koroških fužin«...........................................36
Jasser Rudolf, »Najstarejši mežiški fužinar Anton Maklin« .	36
»2e druga Kidričeva nagrada na Ravnah«............................38
Globočnik Ivan, »Iz naše stanovanjske skupnosti« .... 39
Krautberger Betka, »Pri lepih Grkih«..............................40
»Takšno sem zložil«...............................................44
»Koroški časopisi in časniki v slovenščini«.......................45
Kotnik Stanko, »Votliški jubilej«.................................45
»Več vigredi«.....................................................45
»Življenja maj cveti naj vama zdaj (domače ovseti)« ... 46
Šipek Mitja, »Prisega na Štebarjevem vrhu«........................48
»To je tisto« (o protižidovskih izgredih).........................49
Kotnik Beno, »Zeleni kadri na Zelovcu«............................50
»Varnostni predpisi«..............................................50
»Knjižni program«.................................................50
Jeromel Tone, »Pomanjkanje ljudi na kmetih«.......................51
»Vresje«..........................................................51
Arnold Vida, »Srečanje na Uršlji gori«............................51
»Tudi že modna revija«............................................52
Štev. 12 a
»Oktobrski sindikalni zbor«........................................2
Petrovič Z., »Deset let dela združenja jugoslovanskih železarn« .........................................................10
»Kulturno-prosvetna dejavnost fužinarjev«.........................12
»Na Ravne prihaja tisoč dnevnikov«................................16
Horvat S., »Telesna obremenitev delavcev v livarnah« . .	17
»Železarji«.......................................................18
Strah Janez, »Ljubljanska mladina pomaga graditi naš
stadion«.......................................................19
»Ustanovitveno leto je narobe«....................................21
»Koroško srečanje«................................................22
Teply Bogo, »Priznanje koroški muzejski ustanovi« ....	24
S.	U., »Problematika gradbeništva«...............................25
n. r., »Študijska knjižnica enkrat drugače in bliže« .... 26
»Naša ljudska knjižnica« . ...................................... 27
Kotnik Stanko, »Dragoceni prijatelj — 10 let Koroškega
fužinar j a«...................................................28
J. Š., »Široka športna dejavnost Raven«...........................29
»Meja je odprta«..................................................31
»Sreča v nesreči (o reševalni postaji)«...........................32
»Kaj in kako dela naše AMD«.......................................33
Pk., »Končno tudi garaže«.........................................33
M. KI., »Kaj pa otroci?«..........................................33
»Ukrep na vrhu«...................................................34
»Kurji razglas — kokošja farma na Javorniku« ..... 34
»O plebiscitnih proslavah«........................................34
Vačun Marija, »Obraz Koroškega fužinarja«.........................35
»Pralnica in čistilnica«  ........................................37
»DRMIT za mesec tehnike«..........................................37
»Mladi Munk je šel«...............................................37
»Spodnji Pratnekar«...............................................39
»Ignac Teršek«....................................................41
»Delovni uspeh koroškega rojaka«..................................42
Jasser R., »Spomini na oglarje v Mežici«..........................42
Lačen Ivan, »Iz gestapovskih zaporov«.............................43
»Črnjanska himna«.................................................44
»Mislinjska dolina«...............................................44
LETNIK XI. 1961 Štev. 1-3
Klančnik Gregor, »Dvignimo vrednost dela«..........................2
»Deljeni delovni čas«..............................................3
Doberšek Karel, »Prvomajska izpoved (spomin na Prežiha)« 13
Kotnik Stanko, »Srečanja (o Blažu Mavrelu)«.......................14
»Zagodli so, kakor se spodobi (koncert ravenske godbe)« . .	15
Sušnik Tone, »Vada zherna biti — smert (Bunčikove Areni j ske bukve)«..............................................16
E. H., »Ideali ne umirajo (o Prežihovem Vorancu)« ....	17
Jakopič Tone, »Dragi Koroški fužinar«.............................18
»Cvetje je zmagalo (slikarska razstava M. Vilharja in domačih amaterjev)«...............................................19
Telcer Franc, »Tam, kjer rododendron raste (delo prevaljških
planincev)« ...................................................20
»Število nesreč po obratih«.....................................  21
»Sisak je nastopil (gostovanje DPD Vujo Banjanin)« ... 21
»Šestkrat do solz (Tripče de Utolče na Ravnah)«...................21
Šipek Mitja, »Tehnološki proces v črni metalurgiji« .... 22 Listnica uredništva, drobiž.......................................24
Štev. 4-6
Fale Franc, »20 let velike zgodovine«..............................2
Kohlenbrand Ivo, »Nova delitev dohodka med družbo in
podjetjem«......................................................2
Šaponja Vladimir, »Energetska modernizacija peči« ....	6
Dornik Peter, »Kmečki akord ali kaj več? (delitev osebnega
dohodka)«......................................................11
Kokal Ivan, »Spomini z revolucionarne poti«.......................12
»Novi odborniki sindikalne organizacije železarne Ravne« .	12
Kotnik Stanko, »Spomenik na pobočju«..........................15
Mavrel Blaž, »Za 20-letnico vstaje«...........................15
»Šport«...........................................................15
Vodovnik Albert, »Nagrajevanje v trgovini«  ......................16
»Cesta v uršljegorski svet«  .....................................18
»Razstava kluba fotoamaterjev«....................................20
Kotnik Beno, »Spomini na 1. maj 1945«............................2;1
Mavrel Blaž, »Kukavica«...........................................21
»Naši Arabci«.....................................................22
»Zahvala«.........................................................22
Sušnik Tone, »Koroška«............................................23
»Prevaljska Vigred«........................................... . 23
»Muzejska zbirka se bo spet razširila«............................23
»Iskreno priznanje in zahvala direktorju«.........................24
Mavrel Blaž, »Borcem«.............................................24
»Koroška soseska — kje bo sedež?«.................................24
»Spomenik pri Jurčku«.............................................25
Travnekar Ivo, »Borba za zgradnjo šole v Mežici« .... 25
Sušnik Franc ml., »Počitek rastlin«...............................26
»O revščini, o pomoči in o razmnoževanju ljudi na svetu« .	23
»Koroška bolezenska zadeva«.......................................30
»Kolmančič Jože«..................................................30
»Strokovna posvetovanja«........................................  30
»Ravne še na čelu borbe proti nesrečam pri delu« .... 31
»Ignac Teršek«....................................................32
Globočnik Ivan, »Povest o Čečovju«................................32
Kotnik Stanko, »Prežihova značka«.................................33
G. K., »Ko Jamnica zeleni«........................................34
Sušnik Tone, »,Njena želja* Marije Hriberškove«	.....	35
Sušnik Tone, »,Janko in Metka* na ravenskem	odru«	...	35
Pečovnik Kristl, »Odločitev za poklic«  ..........................36
»Apohal Franc«....................................................37
Grickat Irena, »Resničnost in sen«................................38
Logar Ivan, »Bliže k prirodi«...................................  39
»Pregled štipendij v naši občini«.................................40
Vačun Marija, »Prvi semester je za nami«..........................40
Šipek Mitja, »Tehnološki proces v črni metalurgiji« .... 41
F. S., »Kolmanov oče«.............................................42
Rozman G., »Vsakdanja srečanja«  .................................43
»Uporabljajmo zaščitne čelade!«...................................43
Za dobro voljo....................................................43
Štev. 7-12
Klančnik Gregor, »Urejevanje naselja in okolice Raven« . .	2
Kotnik Stanko, »Granit in bron za skromen spomin (spomeniki NOB v Mežiški dolini)«....................................3
»Novi upravni odbor«............................................. 8
»Tovarniški komite ZKS«...........................................8
Letonja Anton, »Kosmiči in kosmičem podobne napake v
jeklu« .......................................................9
»Poslovanje podjetja«............................................11
Strah Janez, »Proučevanje časa v proizvodnji«....................12
»Ne pobijmo se na cestah!«.......................................16
Kolar Marjan, »Dokumentacija«....................................18
Forstner Ivan, »Prodor Svobode v Črni«...........................20
»Naša gimnazija daje poročilo za šolsko leto	1960/61« ...	21
»Veličastne proslave ob 20-letnici vstaje«.......................26
Tušek Milan, »Naš železar — komandant MDB«.......................27
Igerc Mirko, »Odpor na Šelempergu«...............................28
Renarjev Anza, »Renarjev spomin« . '.............................29
»Uspela dramska revija«..........................................30
Kolar Marjan, »O igrah pod Goro«  ...............................31
»Izobraževalni center daje poročilo za šolsko	leto 1960/61« . 33
»Janeči mošt«....................................................38
»Javorške melodije — obisk pri komponistu Ludviku Viter-
niku« .......................................................39
S., »Maturanti pred sto leti« . '................................40
Kotnik Stanko, »Prve Prežihove značke«...........................41
Jež Franjo, »Daljnovod na Uršljo goro za relejni RTV
oddajnik«....................................................41
»Pa žito je poleglo — huda ura od Velikovca	do Šoštanja« 42
»Ekonomske enote«................................................43
»Šolske izdaje«..................................................43
»Ivana Taksa ni več«.............................................43
fs., »Dr. Josip Šašel«......................................	.	44
»Krivograd Peter«................................................44
»Eichmann«....................................................44
Priloga: »Pomoč gospodinjam in samcem — servisna pralnica« ....................................................I-IV
LETNIK XII. 1962 Štev. 1-2
Klančnik Gregor, »Razkošje naše Gore bomo približali de-
lovnim ljudem za krepitev in razvedrilo«.................2
Kotnik Beno, »Za navrški spomin«.............................3
M. K., »Kulturno-prosvetna dejavnost Mežiške doline	1961«	5
Delalut J., »Poročilo na občnem zboru ravenske Svobode«	6
Klančnik Gregor, »Nova rast«................................11
Šipek Mitja, »Grelna žica na domačem trgu«..................13
Kolar Marjan, »Boštjan bo razstavljal« ........	14
»Obisk azijskih in afriških novinarjev na Ravnah« ....	15
»Hotel v Črni«..............................................15
Kolar Marjan, »Strokovna knjižnica je urejena«..............16
»Naš novi kolodvor«.........................................18
»Žrtve in izgube na fronti dela«............................18
Doberšek Karel, »Od cokeljc do dilc — smučarska	povest«	19
»Ustanovitveno leto je narobe«..............................19
Klemenčič Milan, »Delo koroškega aerokluba«.................21
»Ekonomske enote prevzemajo spodbudo za preprečevanje
nezgod«...................................................... 22
Vogel Herman, »O mežiškem narečju«..........................23
L. B., »Teran — zdravilno vino«.............................25
Haramija Djuro, »Mladina je zborovala«......................26
»Najlepši gasilski dom na Slovenskem«.......................28
»Urbanisti so posegli vmes«.................................29
»Kmetijci so dali kašto«....................................30
»O naših krajevnih imenih«..................................31
Sušnik Tone, »Turizem v naših krajih pred 65 leti« ....	39
Drobiž..........................................................40
Štev. 3-4
Klančnik Gregor, »Poročilo o poslovanju v preteklem letu« 2
J. Š., »VI. zimske športne igre metalurgov«.......................  7
Virnik Ivan, »Misli ob državnem prvenstvu v smučarskih
skokih v Črni«.................................................io
I. K., »Kdaj prvi zadetek in start?«  .............................10
Sušnik Tone, »Ob 60-letnici Milke Hartmanove«......................11
Šipek Mitja, »Spomin«..............................................12
»Pravilnik za požarno-varnostno skrbstvo v tovarni« ...	14
Kolmančič Jože, »Otroško varstvo in družbena odgovornost« 18
Golmajer Pavel, »Luč delavske univerze«............................20
Florjančič Boris, »Uporaba matematike v industriji« ... 21
R. N., »Skrbimo za lep in pravilen jezik«..........................22
M., »Ritem v Rieki«................................................23
»Študijska pot v Porurje«..........................................25
štev. 5-7......................................................28
štev. 8-12.....................................................43
»Osebna zaščitna sredstva pri delu«................................28
»Nesreče po ekonomskih enotah« ....'...............................32
»V petih mesecih 105 prireditev delavske univerze« ...	32
»Večer domače besede in pesmi«.....................................33
»Prežihove značke«.................................................33
J. Š., »O smučarjih ŠK Fužinarja«..................................34
»Kako so nas posekale Štore pri delovni varnosti« ....	35
Strah Janez, »5000 km po Evropi«...................................36
štev, 5-7......................................................32
»Pocenitev« .......................................................39
Štev. 5-7
»Pozdrav maršalu Titu«..............................................2
»Člani novega delavskega sveta«.....................................2
»Sindikat — šola delovnih ljudi — ugotovitve na letni konferenci« ......................................................3
»Spomenica ravenske mladine maršalu Titu«...........................7
»Obiskal nas je dr. Jože Vilfan«....................................9
»Poročilo upravnega odbora delavskemu svetu«.......................18
Klančnik Gregor, »Diskusijski prispevek na posvetovanju
ekonomistov v Mariboru«........................................22
Petrun Jože, »Koncert železarske godbe« ........ 23
Grickat-Radulovič Irena, »Tudi tisto, kar bi jaz rada povedala« .....................................:..................24
»Ob 20-letnici JVL«................................................26
Sikošek J., »Šest ur med nebom in zemlje« ....... 26
»Malgajevi prostovoljci«...........................................27
Jasser Rudolf, »Leopold Abraham«...................................33
Travnekar Ivan, »Povest izpod Pece«................................33
Kotnik Stanko, »Na Prevaljah pokopan Prešernov prijatelj« 34
»Bibliografija del Leopolda Suhodolčana«...........................36
»Gornje Sele so se zbrale na ovseti pri Zagršniku« .... 38 »Klub koroških študentov organizira koroški kulturni teden« 40
J. S., »Z občnega zbora aerokluba«.................................40
»Knjižnica v Kotljah«  	 ....	40
Ferk Marija, »Prepozno«............................: .... 41
»Delovna. varnost na Rusovskem«....................................42
»Jurij Petrač«...................................................  43
»Nesreče nas spet tolčejo«.......................................  44
Štev. 8-12
2 5 9 10 11
15
16 20 21
Forstner Ivan, »Iz borb mežiških rudarjev«........................32
štev. 3-4.....................................................24
»Šiman Kamnik«....................................................34
»Kristjan Pavšer«.................................................34
Jasser Rudolf, »Prevoz svinca iz Mežice«..........................34
»Reševalna postaja na Ravnah«.....................................35
»Domača imena kmetij«.............................................35
»Aleksander Gracijansky, 75-letnik«...............................37
Božič Vinko, »II. peteroboj mladih metalurgov na Ravnah« 38
Klančnik Gregor, »Poziv strokiovno-vodstvenemu kadru« . .
Terseglav Vasilij, »Kaj so plemenita jekla«.....................
Zupan Ivan, »1800 t kovaška stiskalnica« .	.	...............
»Bolniški stalež se je povečal«................................
Terseglav Vasilij, »Tipizacija orodnih jekel«...................
Pungartnik Hermina, »Vodni pogoni v Mežiški dolini« .	.
»Koroški oktet«.................................................
Kotnik S., »Ob pravopisu po domače«.............................
»Nesreče pri delu po ekonomskih enotah v I. polletju« .	.	.
»Ovsetne zbadljivke«		23	Klančnik Gregor, Vključili smo novo elektro-peč		3
»Tradicija izdelave plemenitih jekel na Ravnah«		24	Volčanšek Miro, Obrat vzmetarne v razvoju		9
»Naša gimnazija daje poročilo za šolsko leto 1961/62« . . .	25	Farvai Smiljan, O električni energiji		10
»Najevska lipa«		27	Osole Marjan, Rast in poslanstvo nove valjarne		11
Sušnik Tone, »Nemške zabeležbe o partizanih v poročilih		Gorjanc Janez, O notranjem prometu		12
mežiškega rudnika«		31	Rožanc Filip, Paralelna energija železarne v perspektivi . .	14
Gabršek Jože, »Se bomo prišli (jeseniški brigadirji na		Borštner Jože, Ukrep za kvaliteto (izgradnja OTKR) . . .	16
Ravnah)« 		32	šuler Tone, Socialno zavarovanje v luči nove organizacije in	
M. K., »Televizija nas je obiskala«		33	financiranja		17
Lesjak Herman, »Vtisi s potovanja v Rusijo«		34	Lenasi S., Na livarski razstavi GIFA 1962 		21
Gornik Franjo, »Televizijski sprejem v našem kraju bo		r. n., Mežiški igralci že drugič na državnem prvenstvu . . .	22
končno urejen«		36	Perovec Jože, Kako bomo uredili naše kraje (urbanizacija	
»Izobraževalni center daje poročilo za šolsko leto 1961/62« .	37	Raven in Mežiške doline)		23
»Varnostna disciplina bo upostavljena«		40	Klemenčič M., Polet čez Triglav je uspel		24
»Nagrade zarnaše fotoamaterje«		41	Černe Franc, Vloga društva inženirjev in tehnikov v komuni	26
»Alkohol ima prste vmes«		 .	41	Mesec Blaž, Ob analizi delovnih mest v železarni		28
Tušak Maksimiljan, Rutnikov zvonček, Povest o Schlangen-		Janko Ivan, Naša delavska univerza		29
bergu 		42	Plenum sindikalne organizacije		30
»Zerjavovodjem, preddelavcem in delovodjem jeklarne« . .	46	Wlodyga Vojteh, Utrinki iz brigadnega življenja		30
Razno		47	Klančnik Gregor, RTV relejna postaja na Uršlji gori . . .	31
		n. r., Pisati bo treba bolje		32
		Urednik: In spotoma še v Diisseldorf		33
		Krevh Karel, Iz odreda koroških tabornikov		36
Klančnik Gregor, Na dobri poti (ob vstopu v GATT) . . .	2	n. r., Prof. Avgust Černetič		36
Franc Fale, novi ravenski župan			2	n. r., 60 let ravenske godbe na pihala		37
Ustava naše domovine		2	Kogelnik Roman, Možnosti izobraževanja in šolanja pri pod-	
Mahorčič Franjo, Pomen železarne Ravne v našem gospo-		jetju 			38
darstvu 		3	Miran Krivograd		40
Obseg in pomen izgradnje podjetja		4	Zgodovina železarne Štore		41
Zguba rogovili		5	Šancl Stanko, Zgodovina, racionalizacija in pomen rudnika	
Kohlenbrand Ivo, Gospodarski učinek rekonstrukcije žele-		Mežica		42
zarne 		6	Kolar Marjan, Ura		42
Horjak Alojz, O nadaljnji gradnji družbenega standarda . .	7	Še dva taka spomina		44