Pridete? Pridete! — O, pridejo! — Kdaj pridete? Kadarkoli, ves čas vas bom čakal! Pridejo, mojstri v rimah, jasnooki, razcveteni, zali v sebi, brezdanji! pridejo, in jaz, ki zanje zračim bele sobe, jaz jih vodim po lokah in rebreh, jaz, ki pripravljam pogrinjek, jaz jim svetim pot z želvo kresnico. Nekje daleč, voham v zraku, je srca obsojenega zgrabilo in zrukalo krvnikov nož, nekje blizu, brzda v mestu, je fant, ki bo hudodelec, ko zraste, spustil sladoled na tla. V žoltih bilkah revne nizke trave se je naposled zganil zapozneli letni čas, preohlajena zemlja pa znemogla še kar naprej ječaje moli, mlada bi rada umrla. Prah, ki jemlje moč očem ljudi, ki so kdaj prepešačili sončev ravnik! ti posebni ljudje, ki neprejenljivo kapljanje časa v brezdanjo bariglo minulega dela za njih! Prah, strah, ličinka miru, mir, ki ni, da prsi ne bi dale prostora ne nebu ne peklu — 986 Tri srca mam, kot radenska Milan Jesih Milan Jesih 987 Tri srca mam, kot radenska prah! strah! in, o! jug, brodnik, ki je zaspal in se odtrgal in se zbudil orehovo jedrce! * In kje vse to? Na mizi pred menoj plehnata škatla, v njej žeblji; pred hišo laja Reks. Življenje, ki sem si ga izbral, ni po moji izbiri, in tesno mi je po letih, ko bi še prebiral. Ne gledam skoz okno: belolasi sosed se češe pod razcvetelim ringlojem, od kosmov prhljaja po vsej vasi, po vsej dolini po katolicizmu žehti. Sterilna noč vlakov. H, pomlad zgodnja, poldrag kilometer dolg mrlič se prebuja od Šentvida prot Šmarni gori. Dva si v beli kuhinji pečeva brancine, s čistimi pogledi prijatljev si potrjujeva majhne kuharske finte, s pogledi prijatljev tehtava drag drugega bridkost, natakava si malvazije; mraz je, da se vidi sapa. Legla bova in se sanjala: bog Ganež na slonu, bog Šiva na pavu, nad njima — nad nama — v temo zaboden kažipot na pot v prispodobni kraj, kjer iz dveh rata eden, iz obeh seštet, imun pred videzom reči; iz dveh teles eno, iz dveh nravi ena: kaj trepetanja! in prečutih ur! pritajevanih radosti! Noč? Skoz minuto so padla štir desetletja — kdo sva, mlahava, posrebrena seriozna gospoda? Najneznatnejša misel se v naju ne skorajži; nobene kretnje, nobene grimase. * j O, lej me, speči log, zdaj sem hotna žena, zdaj ljubim z dolgimi koraki, nič se vame ne ujame, tako sem namreč popoln, poln odpuščanja, s čistoto nabit! črne ladje v mlaju so pecivo mojemu enemu očesu, njihovi kapitani v nič zapečeni okraski granita, granit od sov! Vino je tesnoba in tesnoba je vino — o, buket po daljnem maminem ihtenju .. . Kako bom les? Samo nocoj je bilo mogoče in nocoj nisem mel moči: nikdar ne bom stopil skoz prispodobni prstan vase. V ničnih samskih urah se mi bo iztočil čas, v slepem spanju v kislih tujih sobah, na dež bom prežal vselej z novo vero, vselej me bo s prvo kapljo prebodla groza. V smrtni luči mi bo žal in sram me bo. 988 Milan Jesih Previden, ko da bi ta hip nanovo prihajal na svet in bi mi bili pozabili prejšnje življenje izmit iz duha, previden od neštetih metanaliz, k stalnosti težeč v podivjani palilaliji — stopnice, stopnice, stopnice! Žena, v resnici moški, moški, pravzaprav kerub prosvetljen, stoji na vratih v nočno sobo, stoji, kot opita, kot nabita z lučjo dni, ki so ji minili in so bela brisača med nama. * Ta trenutek daleč sred oceana za periskopom bruzgne še podmornica na plan, od hrepenenja bolni krmar se z nje z zaviralnim padalom požene v nebo — nobene sledi ni za njegovim jarkim krikom, zakaj, saj je sam. In tudi v meni vse miruje: v tišini tema, v temi v temo zavita prazna daljava, lačna, neizmerna. Nobene nepoznane in sploh nobene podobe več v njegovem jeziku: gizdavi spomin! Očak, ki je oral in v brazdi našel luč, ki jo je vžgala Afrodita, preden se je zastrupila? Ne! Gizdavi spomin — ničesar v njem, njegovi klici pa dolgi, s spanjem presrebreni. O? ministrica? ki je po televiziji jokala in klela, od sina zapuščena? o? Ne! ne! Teman, hladan studenec, ki teče na tuje prek zamolklih s smolo impregniranih planin, temna, hladna Luzitanka, ki njena čedalje bolj prozorna silhueta zginja v okno v nič, teman, hladan prst, ki zrase iz tegelca, ki je vanj bolna mačeha nasula mrtvih muh, o? O — gizdavi spomin, sredinec, na katerega konici kot globušček pleše polko blazen, zavržen planet. Pripis Rad bi le v nekaj besedah popisal temeljno zagato. Zagata je v tem, da se dela ni mogoče lotiti z evidentno novo jormula-tivno tehniko, marveč da gre ves čas za aktualiziranje znanih, trohnečih, razpadajočih formulacij, ki so, nazrte in sprevržene, nenadoma postale — da bi se rešile? — iz skromnih enosmernih enoznačnic pravi polivalentni monstrumi, s katerimi pa je kajpak edino možno eksperimentiranje. 989 Pripis Z drugimi besedami: iskanje konciznosti, zavezujočnosti? Pa ne pride za tragedijo farsa? In če pride, kje so in katere so tiste barve današnjega pisanja, skoz katera teče »komuniciranje« s prihodnostjo? Katera so tista konkretna dela, ki že v celoti resonirajo z vrhnjo stavbo višjega časa? Ali: kje je garancija, da je odgovorno pustiti peti svojega slavca, kakor ima pač ustvarjeno grlo? Milan Jesih