Procesnopravna vprašanja
Vladimir Šcks
Nezakonitost presude vrhovnog vojnog suda u procesu JNA contra JanSa i drugovi
Molim Vas da prihvalilc objaSnjcnje i razloge koje je dao kolega Budak o tome zaSto neče govorili na slovenskom jeziku. Ti razlozi vrijede i u pogledu mene, jer ne poznajem aktivno dovoljno dobro slovenski jezik i molim Vas da mi dopustite i prihvatite da govorim hrvatskim jezikom. (Molim Vas da i ovaj pasus udje u tekst koji Čete objaviti.)
Stara je pravnička poslovica "Tamo gdje politika u sudnicu ulazi na vrata, pravda izlazi kroz piozor."
Proces o kome je riječ je par excellence polilički proces. Iz povijesti političkih procesa je poznalo da su juridički argumenti u odnosu na političkc bili uvijek marginal nog /načenja.
Ipak, juridička analiza ima važnu funkcij u u otkrivanju mehanizama političkog procesa, ukazujuči na povrede proccsnog i materijalnog prava u funkciji političkc insccnacije.
Da li je moguče pravno oborili presudu Vrhovnog vojnog suda? Mislim da jeste, ukoliko bi se Savczni sud Jugoslavije rukovodio pravnim, zakonom odredjenim argumentima, a ne načelom političkog oporlunizma.
Osudjeni BorSlner, JanSa i Zavrl prema Zakonu o krivičnom poslupku mogu Sa-veznom sudu Jugoslavije podnijcu zahtjev za izvanredno preispitivanje pravomo-čnc presude.
Odredbe čl. 427. Zakona o krivičnom postupku odredjuje vrlo stroge i tcSke uvjete koji se moraju ispuniti da bi sc mogao podnijcu zahtjev za izvanredno preispitivanje sudske odlukc.
Mišljenja sam da postoje uvjeti predvidjeni zakonom za podnoScnjc ovog zahljcva
94
i 10 zbog povrcde prava osudjcnika na obranu na glavnoj raspravi i zbog povrcdc odredaba krivičnog postopka u ialbcnom postopku (koje povrcdc su bile od utjcca-ja na donošenje pravilne presude), a prema odredbi Cl. 427. st. 1. iC. 3. Zakona o krivičnom poslupku.
Nesporno je da osudjeni Franci Zavrl nije imao braniiclja na glavnoj raspravi, jer je Vojni sud odbio za branitclja prihvaliti civilnog branitelja, odvjetnika Dcmšara (i nasilno gaje izbacio iz sudnice). Prema odredbi Cl. 65 st 4. Zakona o vojnim sudo-vima "ako bi u toku poslupka moglo doči do otkrivanja vojne tajne, koja može imati tcSkc posijcdicc za sigurnost zemlje, okrivljcnik može birati branitclja samo iz reda vojnih branitclja ili drugih vojnih osoba iz stava 2. ovog Člana", druge vojne osobe koje su diplomirani pravnici i koje su sposobne okrivljeniku pridružiti pomoč u obrani.
Mcdjutim odredba čl. 66 sL 1. Zakona o vojnim sudovima imperativno (ius eogens) nalaže: » Vojni branitelj brani okrivljcnika ako je prema članu 65. stavu 4. ovog zakona, isključena obrana od odvjetnika, a okrivljcni nije uzco za branitclja drugu vojnu osobu iz čl. 65. slava 2. ovog zakona«.
Prema odredbi čl. 70. Zakona o krivičnom postupku nakon podignule optužnicc zbog krivičnog djela za koje se prema zakonu može izreči deset godma zaivora ili teža kazna, okrivljcnik mora imeti branitclja u vrijeme dostave optužnicc. Radi se o opčem slučaju t z. obavezne obrane, koja je predvidjena i po Zakonu o vojnim sudovima.
Ali, osim ovc opčc obvezatne obrane, Zakon o vojnim sudovima, neovisno o višini zaprijeCene ka/ne. poznaje i obvezatnu obranu prema spomenutoj odredbi čl. 66 st 1. Zakona o vojnim sudovima.
Obvezama obrana je ovdje povezana sa »otkri vanjem vojne tajne koja može imati teške posijcdicc za sigurnost zemlje.«
Stoga je i Zakon o vojnim sudovima i/ričito odredio formulacijom "vojni branitelj brani okrivljcnika", ako bi u postupku moglo doči do otkrivanja vojne tajne koja može imati leSkc posijcdicc za sigurnost zemlje. Ratio legis ove zakonske odredbe je pružanje stručne pravne pomoči okrivljeniku u jednoj delikatnoj situaciji.
Sloga je Vojni sud I. stupnja, uskrativSi opt Franciju Zavrlu obranu po odvjetniku, upravo pozivanjem na mogučnosl otkrivanja vojne tajne koje može imati teške posijcdicc za sigurnost zemlje (po čl. 65. st 4. Zakona o vojnim sudovima) bio dužan, obzirom da optuženik nije izabrao vojnog branitclja ili drugu vojnu osobu, postavili mu po službenoj dužnosli branitclja. Tako jc morao poslupili, Cak i protiv volje okrivljcnika, jer mu lakvu dužnosl nalaže imperativna odredba Cl. 66. st I. Zakona o vojnim sudovima.
Obzirom da sud na glavnoj raspravi nije tako postupio, opt Franci Zavrl bio je cijelo vrijeme bez branitclja. Sloje notorna povreda prava osudjcnika na obranu na glavnoj raspravi (predvidjena kao zakonski osnov za podizanjc žalujeva za izvanredno preispitivanje pravomočne presude). Nema dvojbe da povreda prava osudjcnika uopčc na obranu na glavnoj raspravi po branilclju ima uljccaja na donoScnjc pravilne presude.
Iduči osnov za podnoScnje zahtjcva za izvanrcdno prcispitivanjc pravomočnc presude nalazi sc u području povrcda odrcdaba krivičnog postopka u žalbcnom postup-ku, dakic počinjcnih u radu Vrhovnog vojnog suda (Cl. 427. st. 1. tč. 3. ZKP-a).
Žalbeni sud in concrcto, Vrhovni vojni sud, prema odredbi čl. 388. st. 1. ZKP-a, dužan jc u obrazložcnju presude ocijcniti žalbcnc navodc...
Ocjcna žalbenih navoda je osnovna zadača žalbenog suda i ukoliko žalbeni sud ne ocijeni, ili ne ocijcni na valjani način žalbene navode, ost varuje povredu odrcdaba krivičnog postupka u žalbcnom postupku.
Ovc propuste i kršenja zakona od stranc žalbenog suda zakonodavac jc svrstao medju najteže povrede postupka i omogučio da sc saniraju putem izvanrednog pravnog lijeka - zahtjcva za izvanrcdno prcispitivanjc pravomočne presude.
Da bi ustanovili da li jc Vrhovni sud ostvario povrede odrcdaba krivičnog postupka u žalbenom postupku, daklc da nijc postupio po odredbi čl. 388. sL 1. Zakona o krivičnom postupku (ocijcnio žalbcnc navodc), nužno jc pažljivom analizom uspo-rediti žalbe optuženih i njihovih branitclja i obrazložcnjc presude Vrhovnog vojnog suda.
Pokušali ču ukazali na najgrubljc propuste Vrhovnog vojnog suda, na njegove propuste da ocijcni uopčc, ili da na valjani način (argumentirano) ocijcni pojedine žalbcnc navodc, a koja ocjcna sc odnosi na utvrdjcnjc važnih i odlučnih činjcnica od kojih zavisi postojanjc krivičnog djela i krivične odgovornosti okrivljcnih.
U žalbenim navodima optuženih tvrdilo sc da naredjenje komandanta Ljubljanske armijske oblasti više ne vrijedi i da sloga (u hipotetičkom slučaju ravnanja s foto-kopijom istog) nema štclnih posljcdica. Optužcni su ume željeli reči da, čak i pod prclpostavkom da su poslupali na način kako im optužnica slavlja na teret, da nisu počinili krivično djelo odavanja vojne tajne, jer u vrijcmc postupanja sporno naredjenje komandama Ljubljanske armijske oblasti nijc više poslojalo (bilo je povu-čeno).
Vrhovni sud (str. 32, obrazloženja presude) oejenjujuči ovc žalbcnc navodc tvTdi da su oni ncosnovani jer da jc naredjenje u vrijcmc kažnjivog djelo vanja vri jedilo, a da o tome »ni namreč nobenega dvoma«. Pri tome Vrhovni vojni sud dodajc da bi svako utvrdjivanje u krivičnom postupku o lome da li jc i u kojoj mjeri došlo do promjcnc spornog naredjenja pn>uxročilo šlclnc posljcdicc, dodajuči: »Sicer pa to nili ni pomembno za konkretno zadevo in kazensko odgovornost obtoženih.«
Na ovim oejenama Vrhovnog Vojnog suda, mislim, da sc mora posebno zadržali.
Prvenstveno sc valja upitali: na temelju kojih argumenata Vrhovni vojni sud zaključuje da nema nikakve sumnjc da jc sporno naredjenje u vrijcmc kažnjivog djelovanja optuženih vrijedilo? Nili prvostepeni Vojni sud, a nili Vrhovni sud nisu proveli niti jedan dokaz kojim bi utvrdjivali ovu činjcnicu. Očito jc da sc radi o goloj tvrdnji i uopčc sc nc može smatrali da jc Vrhovni vojni sud valjano ocijcnio žalbeni navod optuženih u kojem tvrdc da nema krivičnog djela, jer jc sporno naredjenje stavljeno izvan snage.
Odgovor na pitanje da lijc sporno naredjenje u vrijcmc kada su optu/cni djelovali
%
na način kako ih tcreti optu/nica bik) na snazi, ilijc bilo povučeno je ključno pitanje procesa.
Od odgovora na to pitanje ovisi:
1)	da li je uopče izvršeno krivično djelo odavanja vojne lajne;
2)	da li su svi optuženi odgovorni za krivično djelo koje im se stavlja na teret.
Možcmo pretpostaviti hipoteiičku situaciju u kojoj je Ivan Borštncr došao u posjed naredjenja komandanta Ljubljanske armijske oblasli u vrijcmc kada je ono bilo povučeno, ili bitno izmjenjeno (za koju lezu ima valjanih razloga obzirom na njegov položaj u armijskoj hijerarhiji, na njegovu manifestnu odluku da istupu iz SKJ). U prilog lome govore i vrlo stroga sigumosna pravila u JNA sa rukovanjem vojnih dokumenata visokog stupnja tajnosti i povjcrljivosti.
U takvom hipoteiičnom slučaju postupanje Boršlnera i svih ostalih suoptužcnih uopče nema elemcnata krivičnog djela, jer bi se radilo o izdavanju bivše vojne tajne (a to nije kaznjivo).
Napravio bih ovdje jednu analogiju. Prema zakonu podaci o vojnom rasporedu smatraj u se vojnom tajnom. Ali, »poništeni ratni raspored u vojnoj i spravi ne smatra se podatkom koji predstavlja vojnu tajnu« (presuda Vrhovnog vojnog suda br. II-K-260/68), objavljena na strani 713 Komenlara krivičnog zakona SFRJ u izdanju »Suvremcne administracije« Beograd, 1978. godinc.
Upra vo /bog toga od odlučujuče je važnosti bila dužnost prvostepenog Vojnog suda da utvrdi da li je sporno naredjenje komandanta Ljubljanske armijske oblasti u vrijcmc kada je u njegov posjed došao Ivan Borštncr vrijedilo.
Sloga je itekako logičan i na zakonu zasnovan žalbeni na vod optuženih, kada su prigovarali da to naredjenje nije više vrijedilo, da je bilo povučeno. Slijcdom ¡zloženih razloga Vrhovni vojni sud uopče nije na valjan način ocijenio žalbene navo-dc opuižcnih. Ncvaljanost njegove ocjcnc ogleda sc u tomc što nije dao niti jedan argument (osim svoje gole prolulvrdnje) daje sporno naredjenje vrijedilo u vrijcmc »kažnjivog djelovanja optuženih«.
Nadalje, od odgovora na spomenulo ključno pitanje ovisi i odgovor na pitanje da li su svi opluženi odgovorni. Pri tomc valja imati na umu daje prvostepeni Vojni sud bio dužan utvrdili i vrijeme (dan) kada je sporno naredjenje prestalo vrijediti. Za pretpostaviti je logično da je bilo povučeno (ili bitno izmjenjeno) odmah po saz-nanju armije o povredi tajnosti.
I običan gradjanin čc promijeniti šifru na sigumosnom lancu kojim osigurava svoj bicikl, ako posumnja da su ncpozvanc osobe doznale šifru.
Napravičcmo ovdje ponovno jednu nužnu digresiju. Prema prvostepenoj presudi sporni dokument jc oduzet J. Janši dana 31. S., a 4. 6. fotokopija u uredništvu »Mladine«. Isto tako, prema presudi jc F. Zavrl primio od D. Tasiča fotokopiju dijcla spomog dokumenta »ncutvrdjenog dana krajem januarja 1988. g.«, a J. Janša jc ovu fotokopiju primio od F. Zavrla »ncutvrdjenog dana u loku mana 1988. g.«.
97
Prcipostavimo da je naredjenje komandanta Ljubljanske aimijskc oblasti u vrijcmc kada je u njegov posjed došao I. Borštner bilo na snazi i da je predslavljalo vojnu tajnu.
Sada se postavlja niz relevantnih pitanja. Jedno od prvih, logičnih je: kada su organi JNA doznali za BorStncrov postupak? Samo vodjenje i pokretanje krivičnog poslupka nedvojbeno ukazuje da su za to doznali u dan X, dakle u dan koji je vremenski prethodio danu pokretanja krivičnog posluha i »pronalažcnju« fotokopija kod Janše i u uredništvu »Mladine«. Jer nikakva postupka ne bi bilo da armijski organi nisu doznali da je sporno naredjenje »provaljeno«. Teškoje pretpostaviti da je pokrenut neki imaginarni postupak, dakle da sc »krcnulo u lov bez plana koju divljač loviti«.
Utvrdjenje dana X (dana kada je otkriveno da je povrijedjena tajnost) pokazujc se sada od krucijalnog značenja.
Prcipostavimo da su organi JNA doznali za povredu tajne prijc nego ti Stoje BorStner fotokopiju dao Tasiču. U tom slučaju bi odmah stavili izvan snage sporno naredjenje; dakle, »poništili ratni raspored«, i ti podaci nisu više vojna tajna, več podaci neupotrebljivog karaktera. Hi. ukoliko su doznali za povredu tajnosti prijc nego li je, kao Sto sud utvrdjuje, Tasič dao fotokopiju F. Zavrlu, opet bi povukli sporno naredjenje i lada na F. Zavrlu ne bi bilo nikakve odgovornosti ukoliko bi J. Janši i dao podatke koji su stavljeni izvan snage. Logično ne bi postojala niti odgovornost J. JanSe »ncutvrdjcnog dana u loku marta 88. g.«, da je prema optužnici primio fotokopiju dijcla spomog naredjenja
Sloga je Vojni sud prvog stupnja bio dužan utvrditi točan dan, a po moguCnosti i sat kada su vojni organi doznali za povredu tajnosti i kada su u skladu s tim sazna-njem stavili izvan snage sporno naredjenje.
Ovu činjcnicu je prvostepeni Vojni sud mogao utvrditi vrlo lahko i vrlo precizno, ali je ipak nijc ulvrdjivao, niti ulvrdio. Sloga su optuženi duboko u pravu kada su explicite i implicite u žalbenim navodima svračali pozornost na ovc propuslc prvo-stepenog suda. Odgovor Vrhovnog vojnog suda na ove žalbcnc navodc ne predstavlja valjanu ocjenu žalbenih navoda Ne znam po kojoj logici bi »vsako ugotavljanje v kazenskem postopku, ali je in v kolikšni meri je prišlo do sprememb omenjenega povelja, bi utegnilo poleg škodljivih posledic, ki so s storitvijo kaznivega dejanja že nastale, pripeljali Sc do drugih.«
Kakvc bi to bile štetne posljcdicc daje prvostepeni sud od nadležnog vojnog organa pribavio podatak u kome bi samo stojalo »dana X smo doznali za povredu tajnosti spomog dokumenta«. Konačno, zar nisu isključeni civilni branitclji i rasprava oglaScna tajnom upravo radi mogučnosli otkri vanja vojne tajne. Sto bi imalo Štetne posljcdicc za »sigurnost zemlje«? Koju jc svrhu imala tajnost raspravc i isključenje civilnih branilclja kada se na njoj nijc raspravljalo o ničem tajnom?
Zaključno, u vezi ovoga obrazložcnje Vrhovnog vojnog suda »sicer pa to niti ni pomembno za konkretno zadevo in kazensko odgovornost obtožencev« ispada posvc dcplasirano. Sloga sc takvo obrazložcnje u smislu zakona uopčc ne može smatrati valjanom oejenom žalbenih navoda, več povredom odredaba krivičnog postupka u
98
žalbcnom posiupku kojc su od odlučujučeg utjccaja na donoSe nje pravilne presu-
de.
Slijedcča povreda odredaba krivičnog postupka u žalbcnom posiupku ogleda se u propustu Vrhovnog vojnog suda da valjano ocijeni žalbcnc na vode I. BorStnera koje se odnose na njegovu ivrdnju daje poslupio na način, na koji jc poslupio, iz razloga Sto jc ocijcnio da bi oslvarcnjc plana iz spomog dokumenta predstavljalo opasnost za slovenski narod.
Vrhovni vojni sud bavi se ovom žalbcnom tvrdnjom I. BorStnera na posve nepri-mjeran način i marginalno oejenjujuči jednu posve nebilnu okolnosl. Vrhovni vojni sud oejenjuje primjerenost obavjcStavanja najviSeg vodstva Slovenije putem uredništva »Mladine«, a propuSta ocijeni ti ono najbitnije iz BorStnerovih žalbenih navoda. Prevedeno na pravnički jezik BorSncr tvrdi da jc postupao u krajnjoj nu-ždi. Prema odredbi čl. 10. st. 1. KZ SFRJ nijc krivično djelo ono djelo koje je uči-njeno u krajnjoj nuždi. Krajnja nužda postoji kada jc djek) učinjeno radi toga da učinilac otkloni od sebe ili drugog istovremenu neskrivljenu opasnost koja se na drugi način nijc mogla otkloniti, a da pri tomc učinjeno zlo nijc veče od zla kojc jc prijetilo. U slučaju krajnje nužde dola/i do sukoba dvaju interesa utemeljenih na pravu; zapravo sukoba jednog prava sa drugim. U konkretnom slučaju radilo bi se
0	koliziji zaSiite jednog pravnog dobra (čuvanja vojne lajne) s drugim pravnim dobrom (interesima slovcnskog naroda). Vrhovni vojni sud je trebao cijcniti ovaj navod žalbe I. BorStnera. Trebao je, dakle, ocijcniti da li je I. BorStncr povredom vojne tajne otklonio (otklanjao) opasnost koja jc prijctila slovenskem narodu. Trebao je ocijcniti da li je otklanjanje opasnosti (povreda vojne tajne) bilo istodobno sa opasnošču (ugroženi interesi slovcnskog naroda), kao i da li se, ili nijc, opasnost mogla spriječiti na neki drugi način (a ne na način na koji jc djelovao I. BorStncr).
Posebno jc Vrhovni vojni sud bio dužan cijcniti žalbeni navod I. BorStnera da li je, ili nijc, učinjeno zlo (povreda vojne tajne) veče od zla kojc jc prijetilo (opasnost za interese slovcnskog naroda). Ali, Vrhovni vojni sud niti jedan od lih žalbenih navoda nijc cijcnio. Nijc 10 cijcnio iz razloga Sto ni je oejenji vao srž žalbcnc tvrdnje I. BorStnera - da li sporno naredjenje ugroJava sigurnost slovcnskog naroda.
Time Slo Vrhovni vojni sud nijc ocijcnio ovaj žalbeni navod ostvario je bilnu po-vredu odredaba krivičnog postupka u žalbcnom postupku (čl. 388. st. 1. ZKP-a u vezi čl. 427. st. 1. tč. 3. ZKP-a).
Da bi uopče cijcnio i ocijcnio ovaj žalbeni navod Vrhovni vojni sud jc bio dužan prethodno ocijcniti da li je na Stetu opluženika povrijedjen krivični zakon (na koju povredu jc temeljem odredbe čl. 376. st. 1. ZKP-a družan pazili po službenoj duž-nosti) u pitanju je li djelo za kojc sc opluženik goni krivično djelo (čl. 36S. sLl. toč. 1. ZKP-a).
Naimc, da bi sporni dokument uživao pravnu zaSutu nužno je da ga je, u okviru svojih ovIaStcnja odred jenih Uslavom i zakonom, donio nadležni organ u zakonom odred jenom posiupku.
Sloga je Vrhovni vojni sud trebao po službenoj dužnosti u žalbcnom postupku ispitati
1	ocijcniti da li jc sporno naredjenje komandanta Ljubljaaskc armijske oblasti u
skladu sa Uslavom SFRJ i SR Slovenije, Zakonom o opčcnarodnoj ohrani i drugim propisima i da li je donijcio na zakonom propisani način.
U krivičnom postupku ne posloji neoboriva pretposuvka (prcasumptio iuris ei de iure) daje neki dokument ipso facto Stoje donijet po vojnom organu i označen tajnim dokument koji uživa krivično-pravnu zaštitu.
Jer isto kao Sto vrijedi pretpostavka da je sporni dokument u skladu s Ustavom i zakonom donijet na valjani način, isto tako vrijedi pretposuvka da nije donijet u skladu s Ustavom, zakonima i na valjani način. Ukoliko bi se prva pretposuvka pretvorila u činjcnicu, dokument bi uživao pravnu zaStitu, a ukoliko bi se ispunila druga pretposuvka, uopče sc ne bi moglo govorili o podacima koji prcdsUvljaju vojnu ujnu i da kao tak vi uživaju pravnu zaštitu. Ukralko, u drugom slučaju uopče se ne bi moglo govoriti o postojanju kri v ič nog djela.
Time Sto nije po službenoj dužnosti ispiuo, ocijcnio i utvrdio izložcnc činjenice Vrhovni vojni sud je povrijedio odredbe krivičnog postupka u žalbenom postupku (čl. 427. sL 1. tč. 3 u vezi tč. 1. cil. člana) i ume slvorio uvjete za uspješno podnoSenje zahtjeva za izvanredno preispi ti vanje njegove odluke.
Osim izloženih osnova za uspješno podnoSenje zahtjeva za izvanredno prcispiliva-nje pravomočne presude, očigledno egzistira joS jedan. Naime, opt. Franci Zavrl i Ivan JanSa osudjeni su i zbog posebnog oblika izvrScnja krivičnog djela odavanja vojne ujne; oblika koji sc čini propušunjem, »pasivnom radnjom«. Konkretno, to se odnosi na inkriminaciju suvljenu na teret F. Zavrlu da je »fotokopiju predmet-nog dokumenu pribavljenog od opt Davida Tasiča osuvio neobezbedjenu u pro-storijama uredništva »Mladine« i tako jc učinio dostupnom nepozvanim lic ima...« i inkriminaciju suvljenu na teret I. JanSi »fotokopiju ovog naredjenja držao neobezbedjenu u nczaključanom stolu u prostorijama svoje radne organizacije Mikro Ada i tako ga učinio dostupnim nepozvanim licima...«.
Prvostcpcni Vojni sud je bio dužan, oglašavajuči ova dva okrivljcna za umiSljajno djelo odavanja vojne Ujne i opisanom radnjom propušUnja osiguranja u skladu s odrcdbom čl. 13. KZ SFRJ, utvrditi i obrazložiti intelektualni i voljni dio umiSljaja. Intelektualni dio prctposuvlja postupanje (propuStanjc) počinitclja u kojem jc počinitelj bio svjestan svoga djela, a voljni da jc želio izvrScnja djela (direktni umišljaj), ili da jc bio svijestan da uslijed njegova činjenja ili nečinjenja može naslupiti zabranjena posledica, ali jc pristao na njeno nastupanjc (eventualni umiSljaj).
Prvostcpcni Vojni sud oglašava)uči opt. Zavrla i Janšu krivima za oblik izvrScnja kriv. djela odavanja vojne ujne »ncosiguranjem povjcrlji vog dokumenu«, utvrdju-je i obraz laže samo elemente intclcktualnog djela umišljaja (svijest o vojnoj ujni), a// uopče ne obraz laže voljni element, naime da su optuženi htjeli (oglašava ih krivim za direktni umiSljaj) da ostavljanjem spomog dokumenta u prostorijama uredništva »Mladine, odnosno radne organizacije Mikro Ade, postane dostupan nepozvanim osoboma. Prvostcpcni sud je samo suho, bez ikakva obrazloženja, utvrdio »da su htjeli izvršenjc djela«.
Oplužcni F. Zavrl i J. Janša su obrazloženo i argumentirano u svojim žalbama 100
ukazi val i na ovaj važni propust prvostcpcnog suda.
Vrhovni vojni sud jc, ocjcnjujuči njihove žalbene navodc u ovom segmentu, bio dužan konkretno odgovoriti na njihovu kritiku obrazloženja prvoslcpcne presude da uopčc nije obrazložen voljni element; dakle, da uopče nije obrazloženo na temelju kojih dokaza, utvrdjcnih činjcnica je izveden zaključak i taj zaključak obrazložen da su htjeli ostavljancm fotokopije spornog dokumenta učini ti dostupnim nepozva-nim osobama.
PropuStanjem ocjcnc ovog žalbenog navoda F. Zavrla i J. JanSc, Vrhovni vojni sud jc ostvario bitnu povredu odredaba krivičnog postupka u žalbenom poslupku (čl. 388. st. 1. u vezi čl. 427. st. 1. tč. 3. ZKP-a), Sto jc osnov za izvanredno preispiti-vanje pravomočne presude Vrhovnog vojnog suda.
Cjclovita pravna znanost i judikatura suglasna jc da postoji tcSka povreda procesu-alnog prava ukoliko žalbeni sud potpuno i valjano nc ocijcni žalbene navode stra-naka.
Citirao bih odluku Vrhovnog suda Jugoslavije br. KZ 27/53 od 21.7.1953. prema kojoj: »Drugostopcni sud dužan je da ispitujuči napadnutu presudu i postupak koji joj prclhodi vodi računa o navodima stranaka u žalbi i da u obraz točenju svoje odluke navede razloge zbog kojih nije prihvatio stanoviSte izneto u žalbi ili u odgovoru na žalbu« (str. 980 Komcntara ZKP-a, autora dr. Branka Pctriča) i ako tako nc učini ost varuje bitnu povredu odredaba krivičnog postupka. Na istoj strani ciL komcntara citirana je odluka Vrhovnog suda Jugoslavije br. KZ 75/57, prema kojoj: »Presudom drugostepenog suda povredjen jc zakon u slučaju kada drugostepeni sud odbije žalbu kao neosnovanu i potvrdi prvostepenu presudu, a u obras.loženju svoje odluke nc da occnu žaJbcnih navoda.«
Obzirom da D. Tasič nc može koristiti institut zahtjeva za izvanredno preispiliva-njc pravomočne presude (jcr mu jc izrečena kazna ispod jedrte godinc zatvora), sve izložene argumente može koristili u svom prijcdlogu vojnom tužitelju za ulaganje zahtjeva za zaStitu zakonitosti protiv presude Vrhovnog vojnog suda.
Obzirom da postojc jaki razlozi da osudjcnici uspiju sa svojim zahtjevom za izvanredno preispitivanje presude, smatram da svakako ima mjesta primjeni odredbe čl. 428. st. 5. ZKP-a, prema kojoj prvostepeni sud (Vojni sud u Ljubljani) ili Savezni sud mogu odgoditi izvrScnjc presude do meritorne odluke o zahtjevu. Za nadali sc da čc Savezni sud usvojili zahljcv za izvanredno preispitivanje presude Vrhovnog Vojnog suda i ukinili njegovu odluku. Ukoliko tako nc učini, bil če očigledno da se rukovodio političkim, a nc pravnim razlozima i utoliko čc biti uvjcrljivija uvodna rečenica ovoga napisa o odnosu prava i politike.
Andrej Stanovnik
Pripravil sem daljSo razpravo, delno sc doiika stvari, ki jih je načel kolega Seks • upam, da sc nc ponavljava, če pa sc, vsaj veva drug za drugega, da pri pripravi gradiv nisva sodelovala. Cc govorimo iste stvari, jc to Sc en dokaz več, da jc nekaj na tem, kar si vsi skupaj prizadevamo odkriti.
Za iztočnico bom vzel to, kar jc povedal v diskusiji moj soSolcc MiSo Krivic, ko je očital povrSnost. Tisio leti tudi name, vendar odločno odklanjam povrSnost, kar se
___ 101
tiče tematskega sklopa glede uporabe jezika. Jaz in drugi površneži i/hajamo iz znamenitega angleškega rekla: »Right or wrong, it's my country!« Torej: »Moja dežela« ima prav, tudi če nima prav. Mislim, da tu ne more biti govora o nobeni površnosti, saj te naše ustavnopravne pa zakonske materialnopravne pa procesne kršitve in vse le »pravne zavrzlamc« najbrž ne bi spravile trideset tisoč ljudi na ccsto in vznemirile vseh drugih, ki so o tej zadevi kasneje izražali svoja mišljenja. Najbrž tudi ne bi toliko advokatov zasedalo in razpravljalo zaradi štirih obtožcnccv, ki so bili sicer kaznovani, vendar tiste kazni niso nič strašnega - mislim namreč strašnega v primerjavi s tem, kar je za takšna kazniva dejanja v zakonu zagroženo oz. kakršne kazni so v naši državi možne za tovrstne »delikte«.
Za začetek sem omenil to površnost, ki ni površnost. Za iztočnico sem vzel to zaradi tega, ker hočem posebej poudarili, da je to, kar bom zdaj povedal, zelo površno, in sicer namenoma zelo površno, pripravljeno prav zaradi tega, ker hočem in upam, da boste vsi, ki ste razmišljali o istih stvareh, o katerih nameravam govoriti, kaj dodali ali spremenili in bomo tako na koncu prišli do nekih sklepov. Ti bi predvsem koristili štirim obsojencem, ki zdaj lovijo zadnjo priložnost, da izkoristijo tista pravna sredstva, ki so jim še na razpolago.
Da preidemo h konkretnemu. Pregledal sem obe sodbi in v sodbah ugotavljam, da je temeljna kršitev v tem, da kaznivo dejanje, za katero je bila čctvcrica obtožena in kasneje tudi obsojena, tako kot jc definirano v obtožnici in za njo v sodbi, sploh ni kaznivo dejanje.
Namreč, kaznivo dejanje jc v prvostopenjski ljubljanski sodbi opisano takole: ».... sprejel od Borštncrja, Tasiča, Zavrla) fotokopijo dela povelja komandanta Ljubljanske armadne oblasti oznake Vojaška tajnost - strogo zaupno št. 5044-3 z dne 8. 1. 1988, ki se nanaša na organizacijo, naloge in borbeno pripravljenost nekaterih večjih enot JLA.« To je vse, kar ena in druga sodba povesta glede opisa dejanja, zakon o kazenskem postopku pa nalaga sodišču, oz. najprej tožilcu, za njim pa tudi sodišču v čl. 262, prvi odstavek, točka 2, da mora obtožnica obsegati opis dejanja, čas in kraj storitve k.d., predmet, na katerem in sredstvo, s katerim jc bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi.
Menim, daje bik) to določilo kršeno. Spomnil vas bom na bolj enostavne primere, ki ste jih verjetno žc vsi srečevali, in sicer tiskovne delikte ali minornc verbalne delikte, pri čemer mislim na razžalitve, obrekovanja itd. - storjene s tiskom ali pa brez tiska. Cc jaz vložim zasebno kazensko tožbo ter v njej napišem, da me jc obtoženi ta in ta obrckoval zato, ker jc v beograjski Borbi objavil članek z naslovom Vojko in Savle, ničesar pa ne povem, kaj v tem članku sploh piše, potem seveda takšne zasebne tožbe oz. obtožnice ali karicoli žc to jc, sodišče ne bo moglo obravnavati, če mu jaz nočem povedali, kaj pravzaprav v tem članku piše in kaj je listo, kar me je v besedilu članka razžalilo - katere konkretne trditve iz članka imam za obrekljive ali žaljive in zaradi lega pisca obtožujem.
Ratio legis - zahteva, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi - jc v tem, da morata bili tako obtožnica kot sodba preverljivi vsaj glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja brez poznavanja drugega spisovnega gradiva, v nasprotnem
102
primeru je vsakršen preizkus sodbe pojmovno nemogoč.
Zato menim, da gre za procesno in materialnopravno kršitev.
Cl. 365/1 ZKP določa, da je kršitev kazenskega zakona podana, če dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje.
Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki je trem od obsojenih še na razpolago - mislim, da rok poteče 17. L m. - bi po mojem bilo med drugim treba opreti tudi na določilo čl. 427/1 ZKP, ki izrecno določa, da jc zahteva za izreden preizkus možna, če gre za kršitev iz ČL 365/1KZP - torej predpisa, ki sem ga citiral.
Dodal bi samo še to, da sodbo, pri tem mislim na beograjsko sodbo, occnjujcm za izredno kvalitetno, kljub zelo čudnemu postopku, s katerega oceno se strinjam z vsemi predgovomiki. Mislim, da kaj bolj pravno-sirokovno kvalitetnega v dani situaciji in ob dani komandi: »Obsodi!«, tile direktorji, vojaški ali civilni, pri najboljši volji niso mogli spravili skupaj.
Na 18. strani te sodbe - rad bi to citiral zaradi tega, ker so se po mojem na tem mestu zasankali in sami priznali, da o vsebini spornega dokumenta v sodbi sploh ni govora, čeprav bi o tem moral biti govor. Torej, na 18. strani pravijo takole: »... Prav tako se iz spisa zadeve vidi, da javnosti ni bilo mogoče izključiti samo za del glavne obravnave, na drugem pa bi bila navzoča, ker so obtoženci, ko so govorili o inkriminiranem posebej zaupnem povelju, govorili tudi o njegovi vsebini, med dokaznim postopkom in tudi med govorom strank pa se ni bilo mogoče izogniti temu, da se govori o omenjenem povelju.«
Torej: o omenjenem povelju in njegovi vsebini se jc govorilo na obravnavi, kar sodba izrecno pove. Implicite pa seveda s tem vsaj strokovnjaku pove, da namenoma niti v izreku niti v obrazložitvi sodbe o vsebini povelja ni govora - sodba jc pač javna. Ker o tem v sodbi ni govora, mislim, da jc cvidcntna kršitev, o kateri sem govoril. Lc-to bi bilo po mojem mnenju treba tudi vključili v zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, glede katere jc še čas.
Zame je temeljna dilema:
-	tajnost postopka na eni strani in
-	javnost sodbe na drugi strani.
Javnost in tajnost se prepletata skozi cclotni postopek. Zdaj. ko je stvar že več ali manj pri koncu, je tole, kar danes počenjamo, pravzaprav listo, čemur Amcrikanci pravijo »The last stand - Rcmcmbcr ihe Alamo«. Danes lahko že z določene distance gledamo na celotni proces in na vse kršitve, ki so se na njem dogajale in ki se pravzaprav, žal, še zmeraj dogajajo - tokrat na izvršilnem sodišču. Vsaj po mojem prepričanju je tako.
Po preprosti logiki bi lahko zaključili, da dejanje sploh ni bilo storjeno, oz. dokončano, ker je tajnost še vedno ohranjena. O tem sla govorila že kolega Budak in Seks. Lahko bi rekli, da ob silnih naporih vojaškega pravosodja in predstavnikov zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, ki so javnosti to oznanili. Zdi se mi namreč pomembno, spomnili vas na govor admirala Brovcta, ki je rekel, da bo vsebina
103 I
inkriminirancga povelja lajna za vse čase.
Takšen način ohranjanja tajnosti po mojem a liminc izključuje vsakršno možnost, da bi preverili sodbo - tudi zvezno sodišče Jugoslavije. Zaradi tega, ker so sodniki tega sodišča prav tako neposvečeni svečeniki kot npr. prof. Bavcon, prof. Kobc in mag. Ivan Bele ter vsi civilni odvetniki, ki niso smeli bili navzoči ali sodelovati na obravnavi v Ljubljani itd. Posebej je bil izbiran vsak svečenik, ki jc smel biti zraven - s tem pa se jc pravzaprav razširjal krog poznavalcev te tajnosti.
To jc ena skrajnost.
Druga skrajnost, v nasprotni smeri, pa bi bila tale: ta dokument, pod št. 5044-3... več seveda o njem ne vem in vi tudi ne, jc ncznancc nepooblaščeno razkril Borštncrju. Borštncrjcvo delovno področje, njegove delovne dolžnosti, se ni dotikalo česarkoli v zvezi s poznavanjem ali čuvanjem take vrste tajnih dokumentov. S tem jc listi neznanec, če sledim logiki sodbe vojaškega sodišča, uresničil zakonite znake kaznivega dejanja vsaj po tretjem odstavku 224. čl. zveznega kazenskega zakonika • tretji odstavek govori o krivdni obliki ma lomamos ti .Torej gre za storitev istega kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti, lc da jc krivdna oblika drugačna. Od tukaj naprej pa se jc krog nepooblaščenih skrunilccv tajnosti širil in se jc razširil vse tja do Janše. Tam se jc potem to presekalo.
Vprašati se jc treba, če gre za tajnost, kje je zdaj, na katerem mestu v vsem tem dogajanju, ki jc v sodbi lepo časovno opredeljeno (8. januar jc datum izdaje povelja, konec januarja naj bi zanj izvedeli Boršlncr, Tasič in Zavrl, Janša pa v mesecu marcu 1988) - torej, kje jc zdaj tista točka, kjer ta tajnost izgubi lastnost tajnosti.
Tajnost, za katero ve toliko in toliko nepooblaščenih oseb, nc more več bili tajnost. Tudi če sledimo vojaški logiki: de facto to nc more biti več tajnost, lahko se vzdržuje samo še formalno gledanje, in siccr, daje dokument tajen zato, ker jc na njem tako zapisano. Na dokumentu piše: strogo zaupno - vojaška tajnost. Na plankah tudi piše "kure", pa nikjer ni nobenega kurca, nc blizu nc daleč. Samo plankc! Da dam vulgarno, drastično primerjavo med tem, kaj pomeni de facto in de iurc.
Ce si ogledamo sodbo, ki sem jo pohvalil, kar se tiče strokovnosti - v beograjski sodbi je na 31. str. tekst o tem, kako naj bi obtoženci storili kaznivo dejanje. Janša jc v svoji pritožbi, ki ste jo verjetno brali, navedel vse živo, vso vesoljno sodno prakso glede tega dejanja in tudi glede podobnih kaznivih dejanj • mišljeno jc vohunstvo, izdaja državne skrivnosti itd. - vse živo, kar je v komentarjih sploh mogoče najti, razen tistega, kar jc vojaška tajnost, pa zaradi tega Janša ni mogel ničesar napisati.
No, sedaj mu pa na to odgovarja beograjska sodba na 31. strani: »Obtoženi Tasič, Zavrl in Janša so kaznivo dejanje storili tudi tako, da so "drugače" omogočili, da do podatkov s fotokopije dela povelja pride kdo drug.«
Torej kdo drug! Nadaljujem citiranje sodbe: »... Ni nujno, da ti drugi tudi dejansko dobijo v roke tc podatke, oz. da se seznanijo z njimi. Poslcdica kaznivega dejanja jc namreč v ustvarjanju abstraktne nevarnosti za zavarovani objekt, ki ustvarja možnost, da nastopijo za oborožene sile konkretne škodljive poslcdice, zato predpisi določajo način ravnanja oz. hrambe zaupnih vojaških podatkov (posebna hramba, osebe, ki so lahko z njimi seznanjene)...«
104
To jc monstrum, vendar sledim takšnemu monstruozncmu razmišljanju. Nočem bili žaljiv in reči, da gre za vojaško logiko, toda po logiki citirane sodbe vrhovnega vojaškega sodišča jc storitev kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti možna vse dotlej, dokler obstaja še nekdo drug, ki za to skrivnost šc ne ve. Cc bi tej logiki sledili, bi kljub javni objavi takšne skrivnosti tajnost Se vedno obstajala, čeprav samo zaradi formalne oznake, in bi na zatožni klopi navsezadnje lahko sedelo vseh 22 milijonov Jugoslovanov pa še kakšen tujec zraven, dokler bi se še kje našel kdo, ki za tajnost ne bi vedel. Ta bi bil seveda listi »kdo drug«.
Prej sem govoril o tem, kje jc tista točka, ko tajnost preneha bili lajnosi, oz. kam bomo to točko postavili. Avtorji sodbe jc niso postavili nikamor, jasno pa jc: če te točke ne bomo postavili nikamor, potem nas gre lahko vseh 22 milijonov na zatožno klop, če bomo tako ali drugače, hote ali nehote izvedeli za to ali pa kakšno drugo vojaško skrivnost. Vprašanje jc le, v čigavem imenu se bo sodilo, čc bo na zatožni klopi cclotno ljudstvo!
Cc pa omenjeno točko postavimo na sam začetek, kar bi bilo po mojem tudi treba, moramo ugotoviti, daje tajnost s tem, ko jc zanjo izvedela prva nepooblaščena oseba, izgubila lastnost tajnosti, torej najkasneje takrat, ko je zanjo izvedel Borštncr.
To jc siccr res ckstrcmistično stališče, zato bi želel, da kolegi o tem kaj povedo. Tega kaznivega dejanja po mojem ni storil nobeden od čctvcricc obloženih, pač pa nekdo, za katerega vojska šc do danes ni povedala kdo jc, niti ne vemo, ali jc bil zoper njega uveden kakršenkoli postopek, čeprav le disciplinski. Morda pa jc bil ta postopek uveden, vendar jc tako super tajen, da jc bil listi ncznancc cclo obsojen in sedi nekje v vojaškem zaporu. Vendar jc to tako tajno, da javnost niti lega ne sme izvedeti.
Prav pri tem vprašanju se je vojaško pravosodje ujelo v past, ki jo je nastavilo samo sebi. Javnost gaje prisilila v to, da jc postopno serviralo strogo odmerjene podatke. Dajanje, serviranje podatkov je kulminiralo v javni obtožnici in javni sodbi, oz. sedaj že v obeh sodbah.
Obtožnica in za njo sodba nc substanciraia vsebine dokumenta in javnost nima nobene možnosti preveriti, ali niso morda podane okoliščine, ki izključujejo obstoj dejanja ali pa izključujejo prolipravnost dejanja Kolega Scks jc govoril o problemu skrajne sile. Tega sploh nc moremo preverili, čc nc poznamo vsebine dokumenta Mislimo si pa svoje!
Vojaško pravosodje spada v sklop pravosodja tc države, ni nekaj posebnega Vprašati se je treba, ali jc ljudstvo vojaškemu pravosodju dalo bianco pooblastilo za sojenje v njegovem imenu, tako široko bianco pooblastilo. Mislim, da ne. V sodbi izrecno piše: v imenu ljudstva Torej tudi v mojem imenu. Jaz takega pooblastila nisem dal in ga tudi nc mislim dali.
Vojaško pravosodje je bilo po mojem mnenju v času sojenja prisiljeno h kompromisom zaradi hudega pritiska široke javnosti, pa ludi strokovne javnosti in navsezadnje ludi političnega vrha te »moje dežele«. To vsi vemo, saj smo bili sestavni del angažirane javnosti.
Kompromise jc končno narekovala tudi njihova lastna nespretnost. Spominjate se.
105
kako seje postopek sploh začel in kako so ga potem nadaljevali. Mislim, daje njihova velika nespretnost - ne razumite me narobe ■ ker Zavrla niso zaprli. Bogncdaj, da bi ga, ne privoSčim mu tega, vendar z vidika njihovega naziranja o tem, kako jc treba postopek vodili, jc bil to katastrofalen kiks. Obtožnica jc morala biti javna tudi zaradi tega, ker je bil Zavrl zunaj, sicer bi lahko obiožnico in sodbo Sc zmeraj skrivali pred javnostjo. Zavrla sc jim ni posrečilo spraviti v zapor in zaradi tega so seveda morali delali zelo velike kompromise. Izvirni greh je nastal Sc pred tem. Spomnite sc, da jc bil Zavrl najprej zasliSan kot priča, kar jc spet svojevrstna finta, vendar mislim, da o njej ni vredno govoriti. Izvirni greh jc bila že njihova ženitev s civilnimi organi za notranje zadeve. O tem smo v naSi odvetniški sekciji za kazensko pravo 2e veliko povedali. Problem jc v tem, da so civilisti priSli v stik s fotokopijo, in seveda po tem tudi z originalnim tajnim dokumentom - prav tako neposvečeni svečeniki, ki nimajo ničesar opraviti s konkretnimi nalogami, ki naj bi bile v tem povelju opisane.
Od prvoinc zamisli o popolni tajnosti postopka in absolutni informacijski blokadi jc ostala samo Sc njihova aroganca do javnosti in navidezno prizadevanje, da sc postopek vodi čim bolj demokratično. To, da so bili prisiljeni v kolikor toliko demokratičen oz. korekten postopek in v odpiranje proti javnosti, so seveda deklarirali kot njihovo svobodno odločitev, da želijo in izrecno hočejo spoštovati demokratična načela kazenskega pravosodja, dosledno spoštovali ZKP itd. Ravno v tem jc najhujši paradoks.
Na samem začetku so bili v maSincrijo pregona vključeni siccr redki izbranci, ki so sc zaradi potreb postopka pač morali vključiti v krog posvečenih izbrancev, tajnost pa sc jc postopoma topila, ker sc jc krog teh oseb Siril. Končni produkt tajnega postopka jc poslala javna obtožnica in za njo javna sodba.
Tajni postopek - javna sodba, temu Srbi lepo rečejo leskovačka papazjanija. Slovensko bi sc lemu reklo takole, ker smo smučarji: organi pregona vozijo slalom med dvema kategoričnima imperativoma. Slabo vozijo slalom in podirajo vrata. Danes smo govorili že o nič koliko podrtih vralih, vi pa veste, da jc pri slalomu zadosti, da enih vrat ne zvoziš. Mislim, da sploh niso zvozili nobenih vrat, pustimo 10.
Na eni strani so za vsako ceno poskuSali ohraniti tajnost dokumenta, na drugi strani pa so vsaj navidezno manifestirali spoštovanje do ZKP, kar pa jim je seveda ob naraščajoči informiranosti in kritični kontroli javnosti le dokaj slabo uspevalo.
Pogosti kiksi, procesne krSilvc, arogantni izpadi predstavnikov, tiskovnih predstavnikov vojske, so po mojem samo zunanji izraz te zmedene zadrege.
Obtožni akt bi moral kar sc da natančno opisati kaznivo dejanje, o čemer sem govoril že prej. Tega pa ni mogoče storiti brez razkritja tajnosti. To ni mogoče. Dejanje jc treba opisati, vsebina dokumenta jc pa lajna.
Najvišji svečeniki niso dali svojega placct za odstranitev klavzurc tajnosti organom sodnega pregona, vojaškega namreč. Izrecno je bilo rečeno: tajnost za vse večne čase! S tem so spravili obtožnico v nedopustno obliko, za njo seveda Se sodbo, sodnijo pa v veliko zadrego in sc je pač znaSla kakor sc jc znaSla. Niti iz obtožbe niti iz obsodbe sploh ni mogoče razbrati, kaj se preganja, zakaj se preganja. Da sc
106
razbrati le, koga se preganja in kaj je storil, nikakor pa ne razberemo, v Cem je vsebina dejanja, v Cem je vsebina tajnosti. Sodbe v dejanskem pogledu, glede obstoja dejanja, ni mogoče utemeljiti.
Beograjski sodniki so naredili kot so najbolje vedeli in znali. Obširno so utemeljili sodbo glede ravnanja obtoženih in to prikazali tako, da pri prvem branju sodbe prczreS, da pravzaprav sploh ne gre za utemeljitev obstoja kaznivega dejanja. Glede utemeljitve obstoja k.d. sodba vsebuje samo posredne razloge, pa Se to niso nobeni razlogi. Sklicuje se namreč na izvedenca da je ugotovil takšno in takšno stopnjo vojaške tajnosti, samo to. Sodba nas informira, da je izvedenec med drugim zaključil, da ima sporni dokument visoko stopnjo tajnosti in mora biti na tak in tak način zaščiten. Kaj pa v tem dokumentu piše, na podlagi česa je izvedenec utemeljil svoja dognanja in kako je sodišče, če je sploh, preverilo izvedenčeve ocene, o tem v sodbi ne najdemo ničesar. Sodba se sklicuje na nekaj, česar sodišče samo ni analiziralo in Cesar tudi ni mogoče preverjati zato, ker je sodba javna, dokument pa tajen.
Pravzaprav najdem izvirni greh že v nerodni formulaciji opisa k. d. v samem zakonu - 2c besedilo 224. čl. KZ SFRJ se mi ne zdi najbolj konsistentno, zlasti pa je problematična deskripcija tajnosti v četrtem odstavku 224. čl. KZ SFRJ.
Trmasto vztrajanje pri tajnosti dokumenta, o čemer je odločalo vrhovno poveljstvo in pri tem sodnija - samostojna gor ali dol - ni imela nobenega vpliva, je bilo očitno plod odločitve, pri kateri ustrezni pravni strokovnjaki niso sodelovali. Prepričan sem, da so dr. Buturovič in drugi hudo kleli, ker so se zaradi takšne odločitve znašli v hudi godlji.
Komanda je s tem spravila pravosodje v nerazrešljivo zagato. Možnost rešitve je bila le ena: oprostilna sodba in - nekaj vas gleda - sami se pojdite to tajnost brez nas sodnikov! Ne moremo soditi, če pa ne smemo povedati, zakaj in kako sodimo! Nc moremo soditi, če obtožnica ni v redu in sodba nc more bili v redu, obtoženci so lahko stokrat krivi, kar se nas tiče, mi jih ne moremo obsoditi, če nam pa vi ne dovolite niti tega, da povemo, kaj so naredili, kaj je vsebina njihovega dejanja!
Vojaško pravosodje je bilo med postopkom pod različnimi vplivi, pritoževalo sc je zaradi vplivanja javnosti. Spomnile se pripomb, ki so jih dajali zoper stališča javnosti, zoper pisanje časopisov, vplivanje Društva pravnikov, Odvetniške zbornice, raznih strokovnjakov in laikov itd. Vojaško sodišče se je pritoževalo, češ da jih vse to ovira pri njihovem delu.
Nikoli pa nisem zasledil, da bi sc pritožili, češ da jim oni na drugi strani nc dajo miru. Mislim, da je bilo njihovo pritoževanje iskreno - mislili so na obojestranske vplive in pritiske, upali pa so si s prstom pokazali samo na eno stran.
Na tehtnici tega »neodvisnega« pravosodja sta sc znašla na eni strani vodenje postopka dosledno po pravilih ZKP, ugotavljanje materialne resnice, spoštovanje pravic obrambe, dolžno informiranje javnosti, dopustitev kontrole strokovne javnosti med postopkom itd. O vsem icm smo že govorili. To je bila ena stran tehtnice.
Na drugi strani tchinicc pa je bil brezpogojni ultimat Čuvarjev tajnosti - listo, kar je zahtevala komanda. Seveda ni bilo težko uganiti, kdo bo zmagal. Zmagala jc komanda in bilo je tako kot jc bilo.
107
O neodvisnosti vojaškega pravosodja, o Številnih procesnih kršitvah, o sojenju v imenu ljudstva, o krSitvi slovenske, zvezne ustave itd., itd., je bilo že ogromno povedano in Se več bo.
Prepričan sem, da bomo našli vedno nove stvari, nc samo danes, ampak tudi kasneje. Mislim, da jih bomo naSli največ takrat, ko bomo lahko gledali na ta proces iz primerne časovne distance in obremenjeni samo s toliko čustvi, kolikor je nujno in neizogibno potrebno, nc pa danes, ko smo zaradi vsega tega dogajanja Se cksalura-ni.
Kar se teh kršitev tiče, je vsa stvar po mojem mnenju podobna znani modrosti: skačemo okoli po hosti in občudujemo tukaj lepo drevo in tam spet neko lepo drevo, jih štejemo, nihče pa nc ve, da smo pravzaprav v hosti, in nc samo med drevesi. Zato je treba iti malo ven in pogledati, aha, to je gozd, nc pa zgolj tisočera drevesa!
Po mojem mnenju je pregon kaznivega dejanja po 224. čl. KZ SFRJ - mislim na konkreten primer in ne na splošno - ob dolžnem spoštovanju osnovnih proccsnih pravil ZKP, nemogoč brez odgrnitve tančice skrivnosti nad inkriminiranim dokumentom.
Ohranitev tajnosti kot take, oz. bolje rečeno, prikrivanje vsebine dokumenta pred javnostjo ali vsaj pred nekaterimi neposvečenimi, je mogoče samo na ta način, da se posebej za ta primer prikrojijo pravila postopka. Takšni primeri, ko se posebej prikrojujejo pravila vodenja postopka zaradi ene same konkretne zadeve, so nam poznani iz filmov, nekaterim starejšim tudi iz pričevanj in mogoče celo osebnih doživljanj. Poznani so kol delovanje naglih sodišč iz časa vojne ali pa izrednega stanja.
Zdi se mi celo precej verjetno, da je imel že zakonodajalec ob normiranju 224. čl. ali pa zloglasnega 133. čl. KZ SFRJ v mislih nekaj podobnega - nobeden od postopkov po lakSnih inkriminacijah namreč ni bil v praksi voden tako, da bi na koncu lahko ugotovili, da ni bilo pomembnejših procesnih krSilcv.
Spomnil bi vas samo na fragment iz zgodovine: organi pregona v famoznih dachau-skih procesih so imeli bridke izkušnje s pravili postopka. Sloje za profesionalce, bili so diplomanti moskovske akademije Dzcržinskcga. Ti Štipendisti ali diplomanti so sc namučili, preden so se znebili vse nepotrebne navlake pravil sodnega kazenskega postopka. Kasneje ob procesih zaradi informbiroja, leta 1948 in kasneje, ni bilo skoraj nobenih sodnih proccsov več, bili so kar administrativni postopki, ker so organi pregona že pred tem ugriznili v kislo jabolko, ki sc imenuje spoštovanje pravil sodnega kazenskega postopka. Ta pravila so bila takrat Scle v zametku in nc moremo govoriti o demokratičnem kazenskem postopku, kakršnega imamo danes ob obstoječem zakonu - ZKP.
V procesu zoper Janšo in druge se je po mojem mnenju popolnoma pokazal ta razkorak - to vam zdaj ponujam kot kost, za katero upam, da jo bo kdo zagrabil, da bomo le stvari razčistili. Mislim, da gre za razkorak med zastarelo, nedodelano in za sedanje razmere nevzdržno vseobsegajočo material nopravno normo, namreč 224. čl. KZ SFRJ na eni strani ler med naprednimi - Drago Demšar se seveda ne bo povsem strinjal - tudi za evropske razmere demokratičnimi pravili veljavnega zakona
108
o kazenskem postopku. Varnostne zaklopke, ki jih glede možnosti odstopanj od pravil ZKP vsebujejo vojaški predpisi, tega razkoraka ne morejo preseči. Na tem mestu mislim na možnost izključitve civilnih zagovornikov, na omogočilev, da sc obtoženci posvetujejo z neposvečenimi strokovnjaki - tudi ta problem obstaja, pa ga nihče ni načel - marsikateri obtoženec, glede zapletene obtožbe ali če gre za ožja strokovna vprašanja, pa čeprav recimo iz cestncga prometa. išče stik z neodvisnim strokovnjakom, z izvcdcnccm, takšna možnost pa nobenemu obtožcncu v tem procesu ni bila dana. Razkorak je tudi pri izključitvi javnosti in celo strokovne javnosti z obravnave. To so varnostne zapore, ki pa seveda ne zadoščajo.
Mislim, da je že zakonodajalec ugriznil v kislo jabolko s tem, ko je vključil sistem vojaških sodišč v enoten pravosodni sistem v državi ter zanje predpisal uporabo ZKP, ne pa kakšnega posebnega postopnika. Ob tem, da so vojaška sodišča vključena v sistem vseh drugih sodišč v državi, da zanje velja ZKP in smejo uporabiti samo tiste ventile, ki so predvideni v zakonu o vojaških sodiščih, seveda mora prihajali do bolj ali manj farsnih epizod, ki so nemoteno in domala neopazno potekale celo desetletje in več, dokler se v enega od lakih tajnih procesov ni vtaknila razjarjena javnost.
Kakorkoli že, prepričan sem, da mora na koncu zmagati la razjarjena javnost, »ali pa nas več ne bo«, kot je nekoč rekel Milošcvič. Pa ne da bi z njim soglašal tudi o čem drugem kol o gornjem.
Stanislav Klep
Pred seboj imam zvezno Ustavo. Dovolite mi majhen ekskurz. Ta Ustava tako jo jaz razlagam, vsebuje dva med seboj nasprotna kompleksa: civilizacijskcga in ideološkega. Civilizacijski zajema pridobitve vcčlisočlctncga človekovega razvoja od Mojzesovih desetih božjih zapovedi, prek grške demokracije in kulture, norm rimskega prava, Magnc Chartc Libcrtatum, norm rimskonemškega cesarstva in svoboščin, pridobljenih v francoski revoluciji, potrjenih v deklaraciji o človekovih pravicah.
Ideološki kompleks pa so pridobitve leninislične revolucije, ki temeljijo na oblasti delavskega razreda in večni avantgardnosti Partije.
Civilizacijski kompleks - to je moje spoznanje - uporabljamo v naši družbi takrat, ko vse teče v miru in ko oblast ni z ničimer »napadana«. Kakor hiuo pa sc začuti ogroženo (kontrarevolucija), tedaj se uporablja drugi ustavni kompleks, to jc ideološki kompleks. Toliko za uvod.
Moj prispevek navezujem na poročili tovariša Slanovnika in tovariša šeksa.
Ob vojaškosodnem proccsu. ki ga ima slovenska, v precejšnji meri pa tudi druga jugoslovanska javnost za politično merjenje sil, za boj med demokratičnim novim, ki hoče iz močvirnih nižin vsesplošne krize v sodobno Evropo in ga pooseblja osveščena in izobražena mladina, in med dogmatsko-konservativnim, ki hoče z vsemi sredstvi ohraniti staro in svoje privilegije, jc skoraj nemogoče, da razumnik, Se posebej pravnik, o tem ne bi razmišljal, se opredeljeval in - opredelil.
Začetek tc »specialnc vojne«, ki jc bila, lahko bi rekli, napovedana, napovedalo pa
109
jo jc armadno poveljstvo in zvezni javni tožilec, poteka hkrati z odkritjem, da je Nova revija sovražnik države. Zalo ta proces ni nekaj popolnoma nepričakovanegaO njem ne vem toliko kot vedo zagovorniki obtožencev, ki so sodelovali v postopku, zaio utegne bili moja ocena pomanjkljiva. Temelji namreč samo na objavljenih sodbah in objavljenih obrazložitvah, ne na neposrednih spoznanjih iz postopka.
V	prispevku se bom omejil samo na listi del sodbe, ki se nanaša na obtoženega Ivana Borštnerja.
Sodba ugotavlja, daje obtoženi povelje komandanta LAO - strogo zaupno St 50443 z dne K. 1. 1988 prefotokopiral in fotokopijo izročil soobtoženemu Davidu Tasi-ču. Navaja tudi njegov zagovor, da jc to storil zato, ker je iz vsebine povelja spoznal, da predstavlja »nevarnost za posameznike in narod na območju, na katerem živi, če bi prišlo do nekih neredov«. Pričakoval jc, da bodo novinarji Mladine s poveljem seznanili Uidi najvišje republiške organe »vse do Kučana«, ker jc z njim ogrožen slovenski narod.
Ne bom razlagal »objektivnega dejanskega stanja«, očitanega kaznivega dejanja izdaje vojaSke skrivnosti (izročitev dela povelja Davidu Tasiču), ki jc sicer eden od elementov kaznivega dejanja izdaje vojaSke skrivnosti. Kaznivo dejanje bi bilo storjeno, če bi bil izpolnjen »subjektivni element« kaznivega dejanja, ki je vsebovan v pojmu naklep in h kateremu Štejemo Sc motiv in nagib, ter če bi bila dokazana zakonitost povelja.
Ti dve kategoriji sta predmet mojega razmišljanja zalo, ker sla odločilni za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne. Prva sodba ocenjuje, daje obloženi kaznivo dejanje storil naklepno, ker da jc priskrbel dokument z zaupnimi podatki, da bi ga izročil nepoklicanim osebam, »torej se jc svojega dejanja zavedal in jc hotel njegovo izvršitev«, ter da »so samo pri njem navzoči izrazili motivi za izvršitev predmetnega kaznivega dejanja«.
Čeprav sodba govori o navzočnosti izrazitih motivov pri storilvi kaznivega dejanja, pa teh motivov nc našteva, ne razlaga, nc razčlenjuje in sc do njih nc opredeljuje. V lem jc kršitev 364. člena zakona o kazenskem postopku, ki je zakoniti pritožbeni razlog za razveljavitev sodbe. Ker jc tudi nagib po 41. čl. zveznega kazenskega zakona pomemben faktor pri izreku višine kzni, sodba pa o njem molči, jc s tem kršen ludi kazenski zakon.
Seveda so motivi za obloženčevo ravnanje. V zagovoru jih je pojasnil.
Iz obrazložitve ludi ni mogoče razbrati, katere subjekte ima sodba za »nepoklicane osebe«. Ali so to David Tasič in soobtožena Janez Janša in Franci Zavrl, ali mladi razumniki nasploh, ali pa cclo ludi najvišji predstavniki SR Slovenije (in Milan Kučan), ki jim je bila fotokopija namenjena? Iz izjave visokega funkcionarja ob aretaciji Janeza Janše, da so »vsi državljani pred zakonom enaki«, jc mogoče skleniti, da je prav srečno naključje, ker Ivan Borštncr fotokopije povelja ni izročil neposredno eni od oseb, ki jo jc hotel seznaniti s poveljem, marveč jo jc izročil le novinarju Mladine.
V	sistemu vrednot jc vojaška skrivnost vsekakor vrednota, ki jo jc treba spoštovali.
110
Toda vrednote so tudi človekova (in narodova) svoboda, njegove svoboščine in pravice. Iz obtoženčevega zagovora, ki ga povzema sodba, je mogoče ugotoviti, da je obloženi pri svoji odločitvi dal prednost vrednosti, ki se mu je zdela višja od vrednote varovanja vojaSke skrivnosti. Iz spoštovanja do višje vrednote (ogrožen slovenski narod) je prekršil nižjo, narodu pa je ostal zvest. Ravnal je drugače kot komsomolec Morozov, ki je sovjetski oblasti v Stalinovem času izdal svojega očeta, oblast pa mu je zato postavila spomenik.
V vsaki pravni državi so priznane vrednote zapisane v ustavi, varovane z zakoni po njihovi pomembnosti in tudi spoštovane. V družbah, v katerih »revolucija Se traja«
-	resnice, da je revolucija nasprotje zakonitosti, ne more nihče zanikati - pa oblast mnogokrat nezakonito in neupravičeno zamenja vrstni red vrednot in daje prednost tistim, s katerimi si utrjuje svojo moč, če se le-ta zaradi prepihov (kritike) nekoliko zamaje. Bojim se, da je tudi v obravnavanem primeru to dokazljivo.
Bistvo obtoženčevega zagovora je njegovo spoznanje, da se z navedenim poveljem ogroža slovenski narod. K temu svojemu spoznanju jc prištcl šc nekaj lastnih izkušenj
-	vse to povzemam iz obrazložitve prve sodbe - in ocenil, da je bila tudi kampanja proti mladini v zvezi s Štafeto in drugimi njenimi pobudami neutemeljena in da jc imela mladina prav.
Tudi če njegovo prepričanje o škodljivosti tega dokumenta za slovenski narod ne bi imelo realne podlage, pa je sum o tem vendarle utemeljen. To pa je okoliščina, ki izključuje kazensko odgovornost ali jc vsaj utemeljen razlog za omilitev kazni po 42. in 43. členu KZ SFRJ.
Dejstvo, da jc Slo za dokument, ki jc bil zaznamovan kot strogo zaupen. Se nc zadostuje, da bi izročitev tega dokumenta ncpoklicni osebi z vso gotovostjo lahko Slcli za izdajo vojaške skrivnosti.
Vojaški zaupni dokument, ki ga Ščiti 224. člen KZ SFRJ, mora biti najprej ustaven in zakonit.
Samo ustavno in zakonito povelje more bili varovano kot vojaška skrivnost. Protiustavno in nezakonito povelje nc more uživali nobene pravne zaSčilc.
Osrednje vprašanje v tem kazenskem postopku pred vojaškim sodiščem jc torej bilo, alijc bilo povelje ustavno in zakonito ali ne.
Vrednost povelja v razmerju do ustavnosti in zakonitosti je bilo predhodno vprašanje v lem postopku, o katerem pa ni mogel odločali noben vojaški organ niti vojaško sodišče, marveč le skupščina SR Slovenije prek svojih organov ali predsedstvo SR Slovenije, saj se povelje nesporno nanaša na javni red in mir, ki ga v m ime m času na območju SR Slovenije urejajo njeni organi po veljavni zvezni in republiški ustavi.
Mnogo indiccv vzbuja dvom o zakonitosti povelja in s tem dvom o obiožcnčevi krivdi ter utemeljenost obsodilnc sodbe.
Prvi od teh jc dejstvo, da v njem ni navedena zakonska določba, na kateri temelji povelje. Ce pa jc v njem zakonska določba vendarle navedena, sta pomanjkljivi sodbi, če lega nisia sporočili.
111
Veliki govorci politike in armade skoraj redno omenjajo sovražnike socializma in kontrarevolucije, ne da bi se vsaj malo potrudili obrazložiti ta dva pojma. Ze s pojmom socializem je težko, saj niti v Ustavi ni definiran, socializmov pa je nešteto. V jugoslovanski ideološki misli sta dva skrajnostna tipa: socializem po meri Človeka in socializcm po meri Lenina, kiju ni mogoče poenotiti, ker empirija slednjega ne potrjuje kot naprednega. Ljubljanski proces je odsev nasprotij med njima, nasprotij, kijih tudi lanski idejni plenum ZKJ ni mogel prebroditi.
Drugi razlog je v dejstvu, da se to povelje nanaša na sovražnika in vojaške zadeve v mirnem času (varovanje države, njenih meja in neodvisnosti), namreč na civilne, to je državljanske zadeve, za katere so izključno pristojni organi civilne oblasti SR Slovenije. Ni znano, s katerim aktom in od koga je komandant LAO dobil pooblastila za svoje povelje, ki nedvomno posega v pravice in svoboščine državljanov na območju SR Slovenije.
Tretji razlog - to nedvomno izhaja iz obrazložitve - je dejstvo, da o njegovi vsebini ni bilo seznanjeno niti predsedstvo SR Slovenije. Ignoranca predsedstva SR Slovenije sili k vprašanju, ali se tisto, česar smo se bali in o čemer je Mladina tudi pisala, že ni začelo.
Nadaljnji, morda celo najmočnejši dvom o zakonitosti povelja pa je vztrajanje vojaških oblasti, da vsebina povelja ostaja še naprej in za vedno skrivnost. Z vojaškimi skrivnostmi, ki se nanašajo na zunanjega sovražnika, pa ima slovenski narod vsakršne izkušnje. Ko nekatere pridejo na dan, se šele zavemo, da smo bili ogoljufani.
Ko bi nasprotniku rad ponudil roko, tega ni več... Z njim so opravili. Tudi v mojem imenu, ker sem bil borec NOV. Nasprotujem obilici skrivnosti, ki jih oblast (in armada) hrani samo zase in s tem večkrat krši Ustavo (168. člen Ustave SFRJ), kjer je izrecno rečeno: »Občanu je zajamčena pravica, da je obveščen o dogodkih v domovini in po svetu, ki so pomembni za njegovo življenje in delo, in o vprašanjih, pomembnih za skupnost«.
Povelje, o katerem teče beseda, pa se vsekakor nanaša na naše delo in življenje in je tudi pomembno za našo skupnost.
Ce bi bilo v resnici zakonito in etično sprejemljivo, ni moč najti utemeljitve za to, da bi še naprej ostalo skrivnost. Ce se lahko razume, da je razporejanje vojaških enot, njihova oborožitev in vse, kar je v zvezi z vojaško organizacijo, skrivnost, pa ni nobenega upravičenega razloga, da bi naloge in cilji povelja še naprej ostali skrivnost.
Naloge in cilji vojaških enot morajo bili ljudstvu znani. Ce se to pred ljudstvom skriva, tedaj se bojim odgovora na vprašanje, ali je to ljudska armada ali armada, ki varuje samo sebe in oblast, ki je v prvi vrsti odgovorna za splošno jugoslovansko krizo. Ne da bi razkrilo vojaško skrivnost, je moglo vojaško sodišče v svojih sodbah ugotoviti vsaj to. ali je bila obtoženčeva bojazen za slovenski narod upravičena ali ne. Ker sodišče ni z ničimer zavrnilo tega dela obtoženčevega zagovora, se more sklepati, da je bila obtoženčeva bojazen upravičena.
Ce je obtoženi Ivan Borštner objektivno ocenil pomen povelja za slovenski narod •
112
nasprotnega dokaza doslej ni Se nihče ponudil, ludi vojaški tožilec ne - tedaj je tudi protest proti temu povelju upravičen, tako kot je upravičen protest proti nczakoniti prvo- in drugostopenjski sodbi. Niti prva niti druga ni prepričljiva, vsaj za pravnika in razumnika ne. Borštncr, Janša in Zavrl imajo šc možnost vložiti zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe na zvezno vrhovno sodišče po 425. členu ZKP. Na uspeh pa je komaj računati, ker je simbioza med Partijo in armado močnejša kot čut za zakonitost in ustavnost. V družbi, v kateri revolucija še traja, ima ocena, da gre v določenem delu države (v Sloveniji) za kontrarevolucijo, tak pomen, ki ima za posledico moratorij zakonitosti in ustavnih svoboščin državljanov, brez objave izrednih razmer. Za ki-ologijo dobe parnega stroja - tako jaz imenujem marksizem-lcninizcm - je najvišja vrednota oblast avantgardne Partije, čeprav je očitno, da vse družbe, ki jo malikujejo, doživljajo enako ekonomsko, politično in moralno krizo. Tej najvišji vrednoti je podrejeno vse. Zato je tudi razumljiv molk zveznega ustavnega sodišča, ki ima sicer v nesporazumu med slovensko javnostjo in armado - ta nesporazum je očiten in o njem pišejo vsa javna občila - vso pravico razsodnika na temelju 375. člena zvezne ustave. Zakaj tega ne stori, si razlagam z ideološkim kompleksom, vsebovanim v ustavi. Klic po pravni državi in zakonitosti, sklicevanje na ustavo in zakone bo ostal glas vpijočega v puščavi vse dotlej, dokler bo ustava naši družbi (jugoslovanskim narodom) šc vedno poslavljala na čelo ZK. ki do sedaj našega zaupanja ni upravičila, in dokler se Partiji ne bo treba v konkurenčnem boju z drugo stranko (morda z Zvezo socialistov ali z Demokratično zvezo) vedno znova potrjevati.
Seveda to moje spoznanje ne more biti razlog za malodušnost in za to, da se ne bi za pravno državo, ustavnost in zakonitost še naprej zavzemali z vsem srcem in z vso dušo za blagor slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov, tako kot se za to zavzema naš odbor za varstvo človekovih pravic.
V tem primeru ne gre samo za obsojence, ki jim slovenska javnost stoji ob strani, marveč gre za mnogo mnogo več. Gre za našo suverenost, gre za pravice slovenskega naroda in za svobodo nas vseh.
Predvsem je naš jezik naša svoboda. Kdor nam ga jemlje, nam jemlje svobodo. Ingo Paš
Menim, da pri obravnavi procesnopravnih kršitev obstaja sklop, ki je bil v okviru tega postopka prav tako zelo eksponiran in se nanaša na izključitev oziroma zahtevo za izločitev predsednika senata mag. Vlaisavljeviča. To zahtevo je postavil, kot smo seznanjeni, obloženi Zavrl. Navedel je vrsto razlogov, s katerimi je to zahtevo utemeljeval. Vrhovno sodišče jo je zavrnilo, prav tako pa je v okviru odločanja o pritožbi navedlo razloge, zakaj takšna zahteva naj ne bi bila utemeljena.
Tako ludi zavrača razlog, češ da je predsednik sodeloval v sodnem senatu na prvi stopnji pri oblikovanju sklepa, s katerim je bil obdolženim podaljšan pripor. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da mag. Vlaisavljevič ni sodeloval pri izdaji odločbe "'žjega sodišča, saj nižjega sodišča od vojaškega sodišča prve stopnje sploh ni, in da prav uiko ni sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo.
Mislim, da je treba v zvezi z razlogi, ki so bili navedeni v tej zahtevi, vsekakor
113
ugotovili, da jc bilo več leh razlogov tako imenovane odklonitvcnc narave, torej po zadnji točki, bili pa so tudi razlogi, ki so direktno izločitvene narave. Dejansko bi moral biti predsednik senata mag. Vlaisavljevič po zakonu izločen. Treba je namreč konstatirati, da je predsednik mag. Vlaisavljevič imel v teh postopkih vpogled v zaslišanje oziroma spise, ki jih je treba kasneje v postopku izločili iz spisa in o katerih razpravljajoči senat ne sme vedeti oziroma jih ne sme poznali. Ta klavzula ZKP je predpisana zaradi zaščite obdolžencev, da se tako varujejo pred prisilnimi izjavami ali priznanji, saj take izjave in priznanja, dana v postopku pred preiskavo, nimajo nobene vrednosti. Ob strani puščam izjemne primere. Na splošno te izjave nimajo nobene vrednosti in razpravljajoči senat zanje ne sme vedeti, ker jih jc treba obvezno izločiti iz spisa.
Tukaj pa imamo primer, ko jc bil predsednik senata seznanjen s temi izjavami in jc seveda hkrati tudi razpravljal in odločal. Primer, ko vrhovno sodišče 10 tudi lepo sanira oziroma lolcrira, kar jc direktna krSitev kazenskega postopka.
To sem hotel povedati v tej zvezi, opozoriti na ta moment. 2al moram konstatirati, da te kršitve najbrž ne bo več mogoče uveljavili v postopku za izreden preizkus. Uveljaviti bi jo bilo mogoče le, če bi sodeloval v postopku sodnik, ki je bil pravnomočno izločen. Tega primera tu ni. Cisto na kratko naj omenim eklatantno kršitev postopka. Gre za postopek organov za notranje zadeve, ki so opravljali hišno preiskavo v prostorih Mikio Ade in tam našli sporni dokument.
Kol jc bilo javno objavljeno, jc sodelovalo več delavcev organov za notranje zadeve, pri čemer sta bili prisotni priči pri listih delavcih, ki sta iskala. Drugi dclavci so se sprehajali po prostorih nenadzorovano, brez prič.
114