Čičarija in Čiči
čičarija se razprostira po vsej severnej strani istriškega polutoka po gorab, katere ločijo Kranjsko od Istre. Mejf na severnej straniob Kranjsko, na južnej strani se derži Istre, Kastavčine ali Liburnije proti izhodu, in tudi Kranjske proti zahodu. Zemlja v Čičariji je suha in peščena, le doline so sim ter tja rodovitne. Vsak raajhen košček dobre zemlje je obdelaa in obsejan. SuSa je v tem kraji tako huda, da skorej vsako leto revnim Čičem vse po polji izgori velike vročine. Hribje, kateri niso popolnoma s kamenjem obsuti, obraseni so s praprotjo in sim ter tja z nizkim germovjem. Le ena sama verst gora, katera se pod Novim gradom stegiije, okinčana je z lepim, zelenim gozdom. Bukovega lesa je največ v tem gozdu. Čiči, ki stanujejo pod omenjenim gozdom, hodijo vanj po derva, žgejo oglje, katero prodajejo v razue kraje, ter si tak.o potrebui živež kupujejo,
_ 14 —
Hribje niso visoki; najvišja sta Lisec iti Žabnik. Lisec je ves bel, saino na enej strani zelenf germovje, kar mu daje podobo, kakor bi bil lisast, od tod menda tudi njegovo ime ,Lisec.' Blizu verha stoji vas ravno tega iraena. — Drugi brib je Žabnik, precej visok. V njegovem podnožji je vas Golac ali Govec.
Doline po Čičariji so majhne, in le tu in tam žuborf kak vrelec po njih. Čiči imajo prav malo vode. Ženske morajo v silnej poletiuskej vročini daleč v g«5ro h kakemu studencu po v<5do hoditi. Na herbtu v navlašč zato napravljenih sodčekih jo donašajo v vas. Za živino ima vsaka vas po eao ali več lokev, ki so globoke, da nialo kedaj vode v njih primanjka.
Zdaj vam hočem še malo popisati čiške vasi in njih prebivalce.
V Čičariji ni nobene posebno velike vasi; vse hiše so nizke in večjidel pokrite se slamo. Po vasčh se odlikuje snažnost, in za hišami so skorej povsod lepi, zeleni vertovi. Izmpd sadunosnega drevja ljubijo Čiči najbolj orehe iu češplje. Niso pa posebno marljivi za sadjerejo.
Akoravno je Čičarija pusta in nerodovitna, vendar se lehko reče, da je malo krajev, ki bi bili z vasmi tako napolnjeni, kakor je Čičarija Kamor koli se ozreš, kjerkoli je kakošeu boljši košček zetnlje, že vidiž vas. Večje vasf so: ^,r/T Jelšane, ki stojč na precej visokem hribu ob velikej cesti, peljajočej v Reko. Tukaj je fara (župuija) s tremi duhovniki, ki skorej vso čičarijo obsega. Lepa farna, Mariji posvecena cerkev vidi se po vsej Jelšanskej dolini.
Na visokem hribu so podertine starega grada grofa Moutekukuli-ja. Pod hribom je vas, katerej Ijndje pravi.io pod ,Novim gradom.' — Lipa je dosti velika vas; eno uro od nje ob reškej cesti je vas Škalnica. Res po pravici itna vas to im^; kajti tukaj ni dvugega, nego skala pri skali. Na podertinah starega grada stoji 7,daj majbna cerkvica.
Od kod im^ ČiČi, se še dandenes ue \6 prav dobro. Valvazor pi§e v svojih knjigah, da so prišli ČiČi iz Azije v ta kraj, iu iraajo svoje imč od ne-kgga azijatskega naroda. Vendar nam ni nihče porok, da bi bilo vse to res, ^sf igriipoveduje Valvazor.
čiči so terdni in krepki ljudjč. Vajeni so vsakega dela in so uterjeni v terpljenji in nevarnostib. Večjidel so velike postave. Tudi ni vse resnica, kar se slabega govori o njih po svetu.
Blizu ki-anjske meje bivajoci Čiči govor^ slovenski jezik, ki je nekoliko s hervaškimi besedami nainešan; tisti pa, ki blizu Istre bivajo, govor^ herva§ko se slovenskim namešano narečje. — Samo v dveh vaseh, kjer je jedro čičev, govor^ svoj lasten jezik, kateri menda nobenemu evropejskemu jeziku ni podoben. Drugi Čiči ga ne govorž, a razumejo ga skorej vsi. Najbolj podoben je ciganskemu jeziku. Misliti si smemo, da so Čiči iz tujih kra.jev ta jezik se soboj prinesli, pa ga so malo po malem s& slovenskim in hervaškim sosednim iezikom zame-njali. Le v Munah in Žejanah — dveh od drugih ločenih vas^h — se je še obderžal.
Oblačijo se Čiči v debelo, večjidel douia pridelano sukno. Možki nosijo bele hlače in mjave jopiče, opanke na nogab, na glavi pa širok klobuk. Kedar je hud mraz, imajo §e suknjo do kolen dolgo. Ženske so skorej ravno tako oblečene kakor Kranjice. Le v poprej omenjenih dveh vasčh je obleka ravno tako čudna, kakor njibov jezik. — Ženske, zmiraj gologlave,  imajo čuduo sple-
- 15 -
tene kite, rned kitami pa rudeče trakove zamotane. Zgodaj v jutro nosijo v Bistrico žito na herbtu v mlin svoje navodne pesmi prepevaje.
S čim se pa živč ČičiV — Ker je narava Čičariji malo rodovitne zeinlje podelila, morajo si Čiči po drugih potih potrebue hrane iskati. Ti, ki so blizu Eeke, nosijo na svojem herbtu, ali na osličku ali pa muli derva v Keko, in se s tein živijo. Blizu gozda stanujoči hodijo v gozd, žg6jo oglje in ga na okoli prodajejo; največ ga v Reko in Terst na mulah znosijo. Ti ogljarji so po največ Muaci, Žejanci in Bergajci. Kaj bi ti revui ljudje počeli, ako bi gozda ne imeli'( — Najbolj znani po svetu so tisti Čici, ki jesih prodajejo in pa tisti, ki nosijo perišče ,lorbarja' daleč po svetu in si s tem potoma miloščine prosijo.
Ženitovanje obhaiajo jeseni, ko se koštruni in ovce odebelč. — Pri pogrebih spremljajo vsi sorodaiki, znanci ia prijatelji mertvega na pokopališce. Ko je mertvi zakopan, veržejo se sorddniki na grob, ter rnilo jokaje vsa dobra dela mertvega naštevajo; potlej gred6 vsi skupaj na doin pokopanega merliča, kjer uapravijo veliko pojediuo iu dostikrat vso žalost   v kozarcu   dobrega vina vtope.
Čudeu je res človek;  od žalosti do veselja je večkrat le majhen — korak.
(Po Novicib.)